
SLIKA NA NASLOVNI STRANI: Modelarstvo je zelo natančna in zahtevna panoga ama
terske dejavnosti. Na sliki vidimo letalskega modelarja pri delu.

LETNIK III • ŠT. 1 • SEPTEMBER 1964

REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

REVIJO IZDAJA ..ŽIVLJENJE IN TEHNIKA« - DIREKTOR IVAN SPOLAR
- UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR - ODGOVORNI UREDNIK DUŠAN
KRALJ - TIM IZHAJA DESETKRAT LETNO - LETNA NAROČNINA
900 DIN. REVIJO NAROČAJTE NA NASLOV: TIM, LJUBLJANA, LEPI
POT - TEKOČI RAČUN 600-18-603-177 - TISK IN KLIŠEJI TISKARNA
»JOŽE MOSKRIČ«

Naročnikom

TIM-a

ob tretjem

letniku

Ob prehodu v tretji letnik izhajanja revije
TIM ugotavljamo, da 20 000 naročnikov prejš¬
njega letnika opravičuje obstoj in izdajo te
revije. TIM je revija, ki ima namen pospe¬
ševati tehnično vzgojo mladine. Predlogi in
Pripombe, ki smo jih od naročnikov prejemali
dokazujejo, kako veliko je zanimanje naroč¬
nikov in pedagogov za našo revijo.

V letošnjem letniku bomo TIM še bolj
Približali šoli. Pričeli bomo objavljati tudi
stvari, ki so neposredno prilagojene učnemu
načrtu. Rubrike, ki so stalne, bomo prav tako
skušali povezati z učnim načrtom posameznih
Predmetov. To povezavo s šolo bomo prilago¬
dili s sodelovanjem z Zavodom za napredek
nlstva. Vendar bo TIM še vnaprej ostal pri¬
vlačen za vse naročnike, saj bomo objavljali
tudi razne načrte za samogradnjo in eksperi¬
mentiranje.

Uredništvo in uprava TIM-a bosta poskr¬
bela, da boste ves potrebni material za ures¬
ničitev raznih načrtov in gradnjo lahko na¬
bavili pri »Mladem tehniku«, ki bo imel vedno

na zalogi ves ustrezni material in orodje, ki
ga boste potrebovali pri pouku tehnične
vzgoje, ali pa za delo v krožkih in doma.

Stalne rubrike bomo skušali še razširiti in
obdelati čim več področij, ki vas zanimajo.
Z novim letnikom smo obseg revije povečali
za polovico in bo redno izhajala na 48 stra¬
neh in ne na 32 kot prejšnje leto. Tako bomo
lažje ustregli vašim željam in objavljali tudi
stvari, za katere je prej primanjkovalo pro¬
stora. Cena povečanemu izvodu revije TIM
bo letos 90 din.

Kot ste videli, smo v prejšnjem letniku
imeli v uredništvu težave pri rednem izhaja¬
nju in smo bili vedno v zaostanku z izidom.
Razlogi za to so bili za nas objektivni, vendar
ste vi bili prikrajšani. Vse težave, ki smo jih
imeli, smo rešili in vam zagotavljamo, da
boste letos redno prejemali revijo TIM, pro¬
simo pa vas, da redno plačujete naročnino,
da ne bomo imeli težav pri zaključku letni¬
ka, kakor se je to zgodilo pri lanskem letniku.

TIM bo imel tudi redno rubriko TIM-ova
pošta. Pišite nam in sporočajte nam vaše
želje, pripombe, predloge in pošljite morebitne
vaše prispevke za TIM. Uredništvo in uprava
si želita tesnega sodelovanja z vsemi naroč¬
niki in pedagogi.

Prepričani smo, da boste zadovoljni s
TIM-om in priporočite ga tudi vašim prija¬
teljem, pionirjem, ki revije še nimajo naro¬
čene. Cim večje bo število naročnikov, tem
boljša bo lahko revija, .kajti visoka naklada
reVijo pocenjuje. Pri sedanji nakladi revije
TIM žavod nima zaslužka, temveč išče sred¬
stva še od drugod in vlaga lastna sredstva za
pokritje izgube.

Uredništvo in uprava vam želita ob izidu
novega letnika veliko prijetnega prebiranja,
zabave in užitka pri izdelavi raznih maket,
modelov in praktičnih predmetov.

Uredništvo — uprava

2

SPRETNE ROKE

S pomočjo mreže narišemo načrt igračke v naravni velikosti, potem pa ga prekopiramo na
juvidurno ploščo. Posamezne dele igračke spojimo med seboj s koščki mehke medeninaste žice

Igračka

za

mlajšega

brata

»Ptička na letvici« sta prav prisrčna
igračka za male cicibane, zlasti še, če jo izdela
bratec — pionir. Včasih so bile takšne igračke
lesene, danes pa imamo lepša gradiva v pla¬
stičnih masah. Zelo primerne so juvidurne
plošče, ki jih dobite v najrazličnejših barvah.

Načrt za igračo izrišemo po priloženi skici.
V ta namen si odmerimo na papir pravokotnik
s stranicami 22 cm in 10 cm. Nato pravokotnik
razdelimo na centimetre, izvlečemo črte in
tako dobimo mrežo, ki nam omogoča pove¬
čanje skice v naravno velikost.

Ko smo z načrtom gotovi, prekopiramo na
juvidurno ploščo posebej' vsakega ptička in po¬
sebej obe letvici ter skledico. Vse to izžagamo
z rezbarsko žagico, izvrtamo luknjice in po¬
samezne dele spojimo in zakovičimo z ustrez¬
nimi koščki 2 do 3 mm debele mehke mede¬
ninaste žice.

Brž ko premikamo obe letvici sem in tJ a >
se ptička obnašata tako, kot da bi iz skledice
pila vodo.

SPRETNE ROKE

3

IGRA

Z OBROČI

Igra z obroči je zares primerna tako za
najmlajše kot tudi za mladino in odrasle.
Zanjo potrebujemo dve palici in večje šte¬
vilo obročev, ki so lahko tudi različnih pre¬
merov. Čim manjši je obroč, tem težje ga je
uloviti na palico.

Palico s ščitnikom si izdelamo iz leskovine,
medtem ko obroče lahko izrezljamo v obliki
kolobarjev iz vezane plošče. Se bolje pa je,
če si obroče izdelamo iz pušpana, ali pa iz
tankih juvidurnih palic. Slednje najprej raz¬
mehčamo v vreli vodi, nato pa jih ukrivimo
okrog primernega lonca. Iz skice je razvidno,
kako oba konca palice izrežemo in spojimo
v obroč.

Med igro nekdo meče obroče, drugi pa jih
lovi na palico. Sprva vadimo na manjšo in
nato na vse večjo razdaljo. Pri metanju pri¬
memo obroč z levo roko, ga zataknemo ob
konec palice, palico močneje napnemo v smeri
meta in popustimo levo roko, tako da odleti
obroč v loku proti igralcu, ki obroče lovi.
Zmaga tisti, ki ulovi največ obročev.

vezava obroča

stanjšani del police fpremet ob točaju 1o-l2mm  (  na koncu 6 mm)

celotna dolžino po/icc z točajem 70 cm

I  ščitnik (10 cm dolgo ptečko)
točo/ (12  c/7 y

Igra z obroči in pribor, ki ga potrebujemo zanjo. Spodaj na sliki je narisana palica, ki nam
služi za metanje in lovljenje obročev, nad njo vidimo, kako si izdelamo obroče, možica zgoraj

pa nam kažeta način igranja

4

SPRETNE ROKE

Signalizacija z zastavicami —
malo za šalo in malo za res

Taborniki so se zagotovo že naučili ravnati
in signalizirati z zastavicami. Pa bi se naj-
brže tudi marsikateri pionir rad naučil takega
pomenkovanja na daljavo. Z našim lesenim

//


Figura pionirja, ki nam služi za signalizacijo
s pomočjo zastavic

pionirjem, ki ga boste izrezljali iz vezane
plošče, se boste kar mimogrede naučili te
veščine.

Torej se ob priliki lotimo dela! Iz vezane
plošče izrežemo okoli 20 do 25 cm veliko fi¬
guro pionirja. Kot vidimo na sliki, moramo
obe roki z zastavicama izžagati posebej. S
svedrom izvrtamo luknjice v telo in obe roki,
nato pa z vijakom in matico premično pri¬
trdimo vsako roko na telo. Namesto vijaka in
matice lahko uporabimo tudi košček žice, ki
jo pretaknemo skozi rame in na obeh konceh
zvijemo. V vsako roko izvrtajmo nekoliko pod
prvo luknjico' še eno, ki pa naj bo nekoliko
večja. Skoznjo pritrdimo debelejšo žico*, ki
mora biti popolnoma ravna in približno tako
dolga, kot je velik naš pionir. Ta žica nam bo
pomagala, da bO' pionir dvigal oziroma spuščal
roko z zastavico. Na spodnjem koncu žice na¬
taknemo ročaj, ki je lahko iz plutovine, ali
pa si ga izrezljamo iz lesa.

Da bomo našo figurico lahko postavili, si
pripravimo še okoli 4 do 5 cm široko, okoli
15 cm dolgo* in 0,5 cm debelo deščico. V sre¬
dini spodnjega dela figure izžagamo nato
zarezo, ki bo natančno tako dolga, kot je
deščica široka, in tako globoka, kot je deščica
visoka. Z lepilom OHO ali s klejem deščico
zalepimo v zarezo, pri čemer naj bo polovica
deščice spredaj in polovica zadaj.

Preostane nam še, da pionirja z zastavi¬
cama zbrusimo z raskavcem, ga po lastnem
preudarku čim lepše pobarvamo z vodenimi
ali tempera barvicami in končno še prelaki-
ramo z brezbarvnim nitrolakom.

Več veselja pa boste imeli z vašo figurico,
če si prav takšno izrezlja tudi Vaš prijatelj,
bratec ali sestrica. Tedaj lahko postavita na
nasprotna konca mize vsak svojo figuro in se
pomenkujeta s pomočjo zastavic. Seveda se
morate naučiti tudi signaliziranja. To gotovo
že veste, da si pri signalizaciji pomagamo
s posebnimi znaki, ki zamenjujejo črke. Tele-

SPRETNE ROKE

5

Abeceda semaforske signalizacije. Kakšen
mora biti položaj obeh zastavic za vsako po¬
samezno črko, se boste z nekaj potrpljenja
prav kmalu naučili. Naša slika je posneta iz
pomorske enciklopedije (7 zvezek), kjer lahko
o signalizaciji izveste še marsikaj. Zadnji dve
risbi, ki imata napis v srbohrvaščini, pome¬
nita: pažnja — pozor (mahanje z obema dvig¬
njenima zastavicama) in prekid — prekinitev
signaliziranja

grafisti uporabljajo Morsovo abecedo, lahko
Pa ponazarjajo črke tudi signali s piščalko,
svetlobo ali zastavicami. S priložene slike
lahko razberete, kakšna lega zastavic ozna¬
čuje določeno črko. Z leseno figurico boste
sprva signalizirali precej počasi,’ toda z malo
Potrpljenja in vztrajnosti boste kaj hitro kos
tudi temu opravilu.

Za signaliziranje si seveda lahko naredite
tudi prave zastavice iz blaga. Na dve 40 cm
dolgi palici pritrdite kos blaga velikosti
33 X 30 cm. Izberite barvo, ki je daleč vidna,
najbolje rdečo, potem pa se z zastavicami
lahko pogovarjate tudi na večjo daljavo.

Motovilce
za vrv

Za namotavanje vrvi je zelo primerna eno¬
stavna fripravica, ki jo vidite na priloženi
skici. Izdelana je iz bukovega lesa. Tudi obe
rečici sta leseni. Da bomo vrv čim lažje na-
motavali, moramo obe ročici dobro zgladiti
s finim steklenim papirjem. Zgornji medeni¬
nasti nastavek'služi za vdevanje začetka vrvi.

Motovilce je v celoti dolgo' 30 in široko
10 do 12 cm. Deščica, iz katere izdelamo mo¬
tovilce, je debela 1,5 cm, ročaja pa sta debela
po 1 cm.

S takšnim motovilcem zelo hitro in ena¬
komerno namotamo vrv za obešanje perila,
zato je motovilce zelo lepo darilo za našo
mater ali sestro.

Motovilce za namotavanje vrvi

6

SPRETNE ROKE

Namizni
svečnik
in skodelica
za jajce

Plastične mase so zelo primeren material
za izdelavo najrazličnejših uporabnih in
okrasnih predmetov. Med takšne predmete so¬
dita na primer tudi namizni svečnik in sko¬
delica za mehko kuhano jajce, ki si ju lahko
izdelamo iz ličnih juvidurnih plošč. Juvidurne
plošče seveda kupimo v trgovini in ker jih
izdelujejo v različnih barvah, si pač izberemo
takšne, ki so nam najbolj všeč. Posebna pred¬
nost našega svečnika in naše skodelice za
jajce, je v tem, da sta zložljiva in zato zelo
primerna za izlete, še posebej pa za piknik in
letovanje. Izdelamo ju iz 4 mm debele juvi¬
durne plošče. Notranji premer skodelice za
mehko kuhano jajce meri 40 mm, pri svečniku
pa je prostor, kamor namestimo svečo, širok

ELEKTROTEHNIKI

7

Eksperimentalni elektromotorček

Z napravico, kakršno vidite na priloženi
skici, lahko izvrstno ponazorimo delovanje
različnih vrst elektromotorjev in sicer tistih
na izmenični, pa tudi tistih na istosmerni tok.
Naša naprava sestoji iz statorja in dveh raz¬
ličnih rotorjev. Stator si izdelamo iz železne
palice kvadratnega profila s stranico 10 do
15 mm, ki jo razžarimo v oglju in jo nato v
primožu ukrivimo' v obliko' črte »U«. Komur
je to 1  pretežko, naj mu ta del izdelajo v klju¬
čavničarski delavnici. Višina krakov meri
5 cm, a njuna medsebojna razdalja 4 cm. V
razdalji 1 cm pod gornjim ravnim robom in
vse do 5 mm nad notranjim spodnjim robom
oba kraka izpilimo približno 3 mm globoko.
Ta stanjšani del izoliramo z lepilnim trakom
(selotejpom), nato pa namotarao na vsak krak
po 150 navojev 0,3 mm debele bakrene žice.
Pri tem je zelo važna smer navojev. Če prvi
krak namotamo v smeri urinega kazalca,
potem moramo pri 150. navoju, ko preidemo
spodaj na drugi krak, začeti navijati žico v
obratno smer., Le tako bomo namreč ob pri¬
ključku baterijskega toka dobili elektro¬
magnet z dvema naspro-tnoimenskima poloma.

Točno na sredini našega elektromagneta
izvrtamo luknjo s premerom 6 mm, v katero
vdenemo medeninasto pušo, nato pa z matico
utrdimo cel stator na juvidurno podnožje. To
podnožje je izdelano iz rdeče ali rumene ju-
vidurne plošče, ki jo potopimo v vrelo vodo
in še vročo ukrivimo v obliko, kakršno vidimo
na skici. To najlaže opravimo, če si pred¬
hodno iz primerne letve odrežemo kos prizme
in potem rta njej krivimo juvidurno ploščico.

Začetek in konec statorjevega navitja pri¬
ključimo na dve puši, zgoraj pa iz 1 mm de¬
bele medeninaste pločevine izdelamo prirezan
pokrovček s 2,5 mm veliko luknjico točno na
sredini med obema krakoma.

Oba rotorja sta izdelana iz mehkega kova¬
nega železa. Sprva ju odrežemo na dolžino
4 cm in v vsakega zvrtamo na sredini 3 mm
veliko luknjico. Nato vzamemo 2 mm debelo

največ 20 mm. Navpične zareze po sredini, ki
služijo za pravokotno zlaganje obeh sestavnih
delov, morajo biti široke 4 mm, torej natančno
toliko, kolikor je debela juvidurna plošča.

Sicer pa vam izdelava prav gotovo ne bo
Povzročala težav. Vzemite v roke svinčnik,
ravnilo, trikotnik in šestilo ter narišite na ju¬
vidurno ploščo obliko posameznih sestavnih
delov, slednje pa potem pazljivo izžagajte z
žago rezljačo.

pletilko, ki jo na sredini zapilimo in prelo¬
mimo na dva dela. Vsakemu delu nadenemo
gumijasto cevko (takšno, kakršno imamo sicer
pri ventilih za dvokolesa). Gumico močno na¬
tegnemo-, tako da jo čim bolj stanjšamo. Sedaj
potisnemo cevko v luknjico rotorja. Ko po¬
tisnemo oba konca cevke v bližino rotorja,
se cevka znova zdebeli in zato čvrsto sedi na
osi. Pravilno moramo naravnati tudi višino
rotorja ter z britvico odrezati cevko tik ob
njem. Oba rotorska kraka končno še na konceh
polkrožno izpilimo, tako da se čim tesneje,
vendar ne da bi se zadevala, vrtita med kra¬
koma statorja.

Prvi rotor, kot vidite, nima navitja. Ker
pa ga gumijasta cevka izolira od osi, ta rotor
zvrha iz.jedkamo in zacinimo tik ob osi, nato
pa vse skupaj lepo izgladimo s smirkovim
papirjem.

Drugemu rotorju namotamo v isti. smeri
na vsak krak po 150 navojev izolirane bakrene
žice, debele 0,25 mm. Začetek in konec navitja
pririnimo na dve medsebojno izolirani pol¬
krožni lameli iz tanke medeninaste pločevine,
ki ju nato z nekaj navoji sukanca zgoraj in
spodaj utrdimo na gumijasto cevko. Navitje
še premažemo s primernim lepilom, ki pa se
ne sme razliti po lamelah. Kakor je razvidno
iz skice, je lega obeh lamel vzporedna z obema
krakoma, tako da se vrzeli med njima naha¬
jata točno na sredini.

Sinhronski elektromotorček

V stator namestimo rotor brez navitja. Za
stator pripravimo priključek 5 do 8 voltov
izmenične napetosti, ki jo dobimo iz trans¬
formatorja za električni zvonec. Sprva pri¬
ključimo samo eno žico, na primer na pušo A,
potem s palcem in kazalcem desne roke močno
zavrtimo- os rotorja in takoj nato hitro pri¬
ključimo še drugo žico. Rotor se bo vrtel še
naprej in se ne bo ustavil, dokler bo stator
priključen na izmenično napetost. Vrtel se bo
s hitrostjo 50 obratov na sekundo, ali pa z
manjšim mnogokratnikom te frekvence. Zagon
terja nekoliko spretnosti in če se sprva takoj
ne posreči, poskus takoj ponovimo in videli
bomo, da imamo pred seboj prav odličen
elektromotorček, katerega hitrost je enaka
frekvenci izmeničnega toka. Zato ga imenu¬
jemo sočasni ali sinhronski elektromotorček.

Delovanje takšnega elektromotorčka pona¬
zorimo na naslednji način:

Denimo, da nam je uspelo z roko zavrteti
rotor' s hitrostjo 50 obratov na sekundo. S tem

8

ELEKTROTEHNIKI

smo dosegli sočasje frekvence izmeničnega
toka. ki pri frekvenci’‘50 Herzov — kot vemo
iz fizike — 10? krat v sekundi menja svojo
polaritcto. Tudi pri našem statorju se mora
za vsak obrat rotorja dvakrat menjati pola-
riteta njegovega magnetizma, 'zato sc pri
100-kratni menjavi polaritete lahko zavrti le
50-krat na sekundo. Vse to pa je le površna
teorija. Pri popolni sinhronizaciji hitrosti
rotorja in frekvence si skorajda ne moremo
zamisliti, da bi se rotor kaj prida vrtel, kajti
vrtilni moment bi bil teoretično in praktično
izredno slab, pri pokrivanju rotorja s kraki
statorja pa dejansko enak ničli. Seveda pa
moramo tudi vedeti, da ima rotor določeno
trenje, zaradi katerega stalno nekoliko za¬
ostaja za frekvenco. Trenje je pravzaprav
tisti razlog, da rotor natančno tisti trenutek,
ko deluje nanj privlačna sila, vsakokrat za¬
ostane za del kroga. Privlačna sila kajpak
učinkuje samo kratek trenutek in je v osnovi
nekakšen impulz, podoben tistemu, ko otrok
poganja gugalnico samo iz točno določene
lege.

To nam potrdi tudi poskus, pri katerem
zavrtimo rotor v obratno smer. Elektro-
motorček deluje namreč tudi v tem primeru.
Mimo tega pa se o tem lahko prepričamo še
s pomočjo naslednjega eksperimenta:

Ko se elektromotorček vrti, skušamo s
prstom narahlo zavirati vrtenje osi. Sprva ču¬
timo, da elektromotorček še vedno vleče ne¬
koliko močneje, če pa os še malce bolj obre¬
menimo, se kot zaostajanja le preveč poveča,
vrtilni moment pa se občutno zmanjša. Pri
naslednjih obratih končno rotor popolnoma
izpade iz sinhronizacije in elektromotorček se
ustavi.

Elektromotorček na izmenični in
istosmerni tok

Ponovitev istega eksperimenta z baterijskim
tokom bi bila nesmiselna in tudi neuspešna.
Nekaj pa vendarle lahko poskusimo. Ce pri¬
ključimo baterijo za kratke trenutke na obe
puši, dobi rotor (kolikor se ne nahaja točno
med krakoma statorja), močne impulze. Zavrti
se z velikim številom obratov. Toda če bate¬
rijo obdržimo priključeno, takoj obstane med
krakoma, saj je to prav isto, kot če bi ga
postavili med pola permanentnega magneta.
Zamislimo pa si, da rotorju umetno pripra¬
vimo impulze v določenem kotu in to preden
se pokrije s krakoma statorja, oziroma da
prav takrat prekinemo električni tok. V tem
primeru bi se rotor moral vrteti. No, kar
poglejmo!

Priključimo en pol baterije na pušo A,
drugi pol pa na pušo, s katero je pritrjen
stator. Ta puša resda nima nobene zveze s

statorjevim navitjem, toda če hkrati v pušo B
vtaknemo banano s kratkim koncem žice in
se z njo dotaknemo kraka rotorja (prav v tej
legi, kakršno ima na priloženi skici), bomo
električnemu toku sprostili pot preko osi in
rotorja ter omenjene žice do puše B in Sta¬
te rjevegu navitja. Rotor bo še isti hip dobil
močan impulz in zavrtel se bo naprej h kra¬
koma statorja. Toda obenem bo tudi zgubil
zvezo z žico-, tok bo prekinjen in rotor se med
krakoma ne bo ustavil, temveč se bo vsled
vztrajnosti vrtel dalje, dokler se iste žice (ki
jo mirno držimo na istem mestu), ne bo do¬
taknil drugi krak. Sedaj bo sledil nov impulz,
temu bo sledil tretji, četrti in rotor se bo
začel vrteti z vse večjo in večjo hitrostjo.

Ce bi isti poskus ponovili s priključkom
žice na desni strani, bi se rotor začel vrteti
v nasprotno smer. Mar to ni preprost elektro¬
motorček? Se več! Ponovite isti poskus s pri¬
ključkom na izmenični tok 5 do 8 voltov na¬
petosti. Tudi v tem primeru se bo elektro¬
motorček vrtel. Med vrtenjem se sicer poja¬
vijo močne iskre (ob vsakokratnem dotiku
žice in krakov rotorja), ki povzročajo tudi
motnje v bližnjih radijskih sprejemnikih. Zato
pri teh poskusih ne bodite px - eveč vztrajni.

Elektromotorček na istosmerni tok

Zamenjajmo prvi rotor z drugim rotorjem,
ki irria navitje in komutator, na puši A in B
pa priključimo baterijo. Sedaj vzemimo še eno
baterijo! Na vsak njen pol praključimo okoli |
pol metra dolg konec žice in se s koncema
obeh žic dotaknimo obeh lamel komutatorja.
Elektromotorček bo stekel in brzel v določeni
smeri, dokler bo priključen baterijski tok. Ce
žici zamenjamo in s tem na komutatorju obr¬
nemo polariteto, se bo elektromotorček vrtel
v nasprotno smer.

Tu srm> namenoma uporabili dve bateriji,
da bi tako pokazali prednost elektromotorčkov,
ki imajo za stator namesto elektromagneta
permanentni magnet. Ce bi stator zamenjali
s permanentnim magnetom, bi v našem pri¬
meru ena baterija odpadla. To je menda v
resnici prednost! Res pa je tudi, da je možno
takšen elektromotorček napajati z eno samo
baterijo, če le vežemo zaporedno stator in
rotor. Izkoristek je v tem primeru kajpak ne¬
koliko manjši, kar velja zlasti za miniaturne
elektromotorčke, v katere prav zato največ¬
krat vgrajujejo permanentne magnete.

Ti elektromotorčki pa imajo še neko drugo
hibo, namreč to, da delujejo samo na isto¬
smerni tok, na izmeničnega pa ne. Toda brz
ko permanenthi magnet zamenjamo z elektro¬
magnetom, delujejo tudi na izmenični tok.

O tem se lahko prepričate z zaporedno
vezavo statorja in priključkov. na komuta-

ELEKTROTEHNIKI

9

Eksperimentalni elektromotorček, ki z njim lahko ponazorite delovanje elektromotorčkov na

izmenični ter istosmerni tok

toi'ju. Eksperimente lahko nadaljujete tudi
tako, da se skušate prepričati, kako je možno
Pri takšnih elektromotorjih menjati smer vr¬
tenja in kaj je njihova glavna pomanjkljivost.

Končna varianta tega eksperimentalnega
elektromotorja bi bila, da zanj izdelate še

rotor s tremi poli, ki dejansko odkloni vse
hibe, zlasti pa to, da zagon motorja ni več
težaven. Motor namreč steče, brž ko priklju¬
čite tok. To varianto prepuščamo kar vam in
želimo, da jo nekdo tudi opiše.

Miloš Macarol

10

ELEKTROTEHNIKI

PROIZVAJAMO IN MERIMO

ELEKTRIKO

Električno energijo za vsakdanjo rabo pre¬
jemamo po daljnovodih in električnem razde¬
lilnem omrežju iz elektrarn. Tam se spreminja
v elektriko silovita moč padajoče vode ali pa
peklenska vročina velikih količin gorečega
premoga.

Elektrarne za domačo rabo seveda ne bomo
gradili. Mnogo predraga bi bila — splača se
samo gradnja velikih elektrarn.

Je pa še drug izvor električne energije, ki
ga vsi poznamo — čeprav po zmogljivosti niti
približno ne zdrži primerjave z elektrarnami.
To so baterije, kakršne srečujemo v ročnih
električnih svetilkah, pa v transistorskih ra-
dioaparatih in še kje.

Bi lahko sami zgradili baterijo?

Lahko — vendar bi bila dražja in manj
zmogljiva kot tista, ki jo za zmerno ceno ku¬
pimo v vsaki trgovini. V bateriji poteka ke¬
mičen proces, pri katerem nastaja elektrika.
»Suhe« baterije, kakršne poznamo iz vsak¬
danjega življenja, tvori posodica iz cinkove
pločevine. V posodici je vrečka z rjavim man-
ganovcem, prepojena s posebno želatinasto
raztopino, sredi vrečke pa tiči ogljena palčka.
Ko baterijo uporabljamo, razpada cinkova plo¬
čevina. Da tekočina iz baterije ne izhlapi
prehitro, je baterija tesno zaprta v lepenkast
ovoj in zalita s smolo. Takšne baterije si doma
ne moremo izdelati, pa tudi splačalo se ne bi.

Samo za poskus pa lahko zgradimo dru¬
gačno, mnogo preprostejšo baterijo.

odrezapi pas
ukrivimo navzgor

priključek
na cink

priključek
na baker

c

lepenka

kis

Zelo enostavna baterija, ki si jo lahko sestavimo sami. Z njeno pomočjo bomo vedno imeli

pri roki enosmerni električni tok

ELEKTROTEHNIKI

11

širina 5 mm
globina 3  mm

7

širina 8 mm
globina 8

5 mm

•11 cm-

2,5 cm

2 cm
_i_

Sestavni deli in mere galvanometra, ki nam bo s pridom služil pri mnogih eksperimentih

Zanjo potrebujemo:

1 kos tanke bakrene pločevine, približno
10 X 10 cm,

1 kos tanke cinkove pločevine, približno
10 X 10  cm,

1 kos mehke valovite lepenke za embalažo
a li podobno,

1 steklen kozarec s širokim vratom, pri¬
bližno za V 2  litra,

litra močnega kisa.

Pločevino zarežemo, kot kaže skica tako,
fla  lahko okroglo centimeter širok pas za¬
pognemo navzgor. Med oba kosa pločevine
v ložimo kos mehke 'valovite lepenke, potem
Pa vse skupaj zvijemo v svitek, ki naj bo to¬
lčen, da ga lahko vložimo v kozarec. Pri
tem  skrbno pazimo, da sta oba koša pločevine
m se veda tudi oba pasova, ki molita iz svitka
* n . tudi iz kozarca, kot dva priključka bate-
"Je. Potem nalijemo v kozarec toliko kisa,
, a  Prekrije svitek v njem. Počakamo nekaj
tasa, da kis dobro prepoji lepenko in bate-
ri l a Je gotova.

el u-!? orno  sedaj na baterijo priključili malo
lektrično žarnico in pričakovali, da bo za¬

svetila, bomo najbrž razočarani. Moč naše,
zelo preprosto zgrajene baterije za to ni dovolj
izdatna.

Pač pa si privoščimo drug poskus. Okrog
kompasa, ki smo si ga zgradili po lani objav¬
ljenih navodilih, ali okrog drugega malega
kompasa navijemo nekaj deset ovojev izoli¬
rane bakrene žice, debele nekaj desetink mi¬
limetra. Potem oba konca žice, ki smo z njiju
očistili izolacijo, priključimo na oba priključ¬
ka baterije. Opazili bomo, da se igla kompasa
odkloni iz prvotne lege — prav tako, kot pri
prvotnih poskusih s kompasom, če smo ga
približali stalnemu magnetu.

Čim prekinemo zvezo z baterijo, kaže igla
kompasa spet v smeri sever-jug. Tako smo
spoznali pomembno zakonitost: okrog žice, po
kateri teče električni tok, nastane vselej
magnetno polje.

To ugotovitev koristno uporabimo za grad¬
njo zelo preprostega električnega instrumenta
za približno merjenje, predvsem pa za ugo¬
tavljanje električnega toka v poskusih, ki si
jih bomo ogledali v naslednjih številkah. Tak
instrument imenujemo galvanometer.

12

ELEKTROTEHNIKI

Galvanometer, kakršnega si lahko izdelamo
po priloženem načrtu

Za gradnjo galvanometra potrebujemo:

1 kos mehkega lesa, ki meri približno
15 X 30 X 3 cm ali več manjših kosov,

2 m lakirane bakrene žice s premerom
2 mm,

400 m lakirane bakrene žice s premerom
0,1 ali 0,15 mm,

4 matične vijake, dolge 50 mm in debele
4 mm,

8 matic za vijake 4 mm,

8 podložk za 4 mm vijake,

4 spajkalna ušesca za 4 mm vijake,

šelak.

Če si težko privoščimo nakup 400 m laki¬
rane bakrene žice s premerom 0,1 do 0,15 mm,
dobimo v vsaki radijski ali elektro delavnici
dovolj takšne žice s starih transformatorjev
ali navitij elektrodinamičnih zvočnikov.

Najprej si izdelamo tuljavnik. Na preprosti
stružnici za les, ki jo premore marsikatera
šolska delavnica, izstružimo kolut s premerom
11 cm. Če stružnice nimamo, kolut izžagamo
z žago rezljačo.

Potem vrežemo v obod koluta dva žlebova.
Prvi meri 5 mm v širino in 3 mm v globino,
drugi pa po 8 mm v širino in globino. Tudi
to delo opravimo najlažje na stružnici, sicer
pa robove žlebov zažagamo z žago rezljačo,
vmesni les pa potem izluščimo z dletom in
zgladimo s pilo in steklenim papirjem, da
postaneta docela gladka.

Nato izrežemo iz sredine koluta krog s
premerom 7 cm, spet ali na stružnici ali pa
z žago rezljačo. Potem vse skupaj še enkrat
zgladimo s steklenim papirjem in slednjič iz¬
vrtamo ob dnu in vrhu vsake zareze po eno
luknjico, skozi 'katero bomo nato potegnili
konce navitij.

Potem se lotimo navitij.

Začetek 2-milimetrske žice potegnemo
skozi spodnjo luknjico v manjšem utoru,
potem pa navijemo tri do štiri navoje in konec
žice spet potegnemo skozi zgornjo luknjico. I
Oba konca naj bosta okrog 10 cm dolga.

Nato na enak način navijamo tanko žico.
Pri tem skrbno pazimo, da se ne vozlja in
lomi, pa tudi ovoji se ne smejo križati, tem¬
več jih polagamo v lepo ravne plasti, plast
na plast. Če se žica kje utrga, očistimo z obeh
koncev lak, potem pa zalotamo oba konca s
kleparsko' spajko in kolofonijo, ali pa s tinol
žico. Nikakor ne uporabljajmo nikakršnih
spajkalnih tekočin ali past, ki žico razjedajo!
Zalotano mesto vložimo v prepognjen listič
tankega papirja in navijamo dalje. Ko je utor
poln, prepojimo nad toplo pečjo ali štedil¬
nikom navitje s parafinom (sveča), pri čemer
skrbno pazimo, da se ngm parafin ne vžge.

Nato se lotimo podstavka. Na osnovno
ploščo, ki meri 110 X 75 mm, pritrdimo s šti¬
rimi matičnimi vijaki vzdolžna nosilca. Pod
matice vijakov vložimo podložke. Med oba
vzdolžna nosilca potem vtaknemo tuljavnik,
ki se mora stenam nosilcev tesno prilegati.
Slednjič tuljavnik zalepimo med nosilca z ,
mizarskim klejem, OHO lepilom ali podobno.

Konce žice obeh navitij pritrdimo s pre¬
ostalimi štirimi podložkami in maticami na
konce vseh štirih matičnih vijakov tako, da
jih prilotamo na spajkalna ušesa, ta natak¬
nemo na vijake in pritisnemo z maticami.

Slednjič pritrdimo v sredino tuljave kom¬
pas, ki smo ga zgradili sami, ali pa majhen
žepni kompas, ki smo ga kupili v trgovini. Vse
leseno ogrodje prevlečemo s šelakom.

S tako zgrajenim galvanometrom lahko I
opravimo precej poskusov, ki jih bomo opi- |
šali v naslednjih številkah. Za sedaj se za¬
dovoljimo s tem, da priključimo izmenoma
»tanko« in »debelo« navitje na doma zgrajeno
in na tovarniško baterijo. Vsakokrat bomo .
opazili, da se igla kompasa odkloni iz srednje j
lege.

Galvanometer seveda ni točen in zanesljiv
električni merilni instrument, kakršnega si |
s preprostimi domačimi sredstvi ne moremo j
zgraditi, saj sodi med najzahtevnejše elektro¬
tehniške in finomehanične izdelke. Pri naših j
poskusih pa nam bo preprosti galvanometei
mnogokrat pomagal.

mt

LETALSKI MODELARJI

13

TModcl

začetnega jadralnega letala

Objavljamo načrt jadralnega modela, ki
je primeren za začetnike. Ce pa ste si pred¬
hodno izdelali model gumenjaka (TIM 5—6
1964), bodo mnoge težave odpadle. Za izdelavo
potrebujete naslednji material: lipov furnir
1,2 X 250 X 750 mm, smrekove letvice 3 X 5 X
X 1300, 1300 X 8 X 2, 1300 X 15 X 3, (slednjo
obdelamo v trikot — glej rebro 2), 2 X 5 X
X. 1O00 mm, 2,5 X 12 X 400 (tudi to letvico ob¬
delamo v trikot) 3 X 10 X 2000 mm in košček
5X5 letvice dolg 100 mm. Potrebujemo še
ploščico vezanega lesa dimenzij 2 X 170 X 210
in 1,5 X 70 X 240 mm ter medeninasto ploščico
1:,5 X 25 X 35 mm. Potrebujemo še približno
lOdkg svinčenih kroglic, dve tubi lepila, papir
za prekrivanje, prozorni nitrolak in gumice
za pritrditev krila in repa na trup.

Od orodja potrebujemo: šablonsko desko,
ki mora imeti dimenzije 1300 X 150 X 20 mm.
Paziti moramo, da je ravna in gladka. Potre¬
bujemo še rezljačo s priborom, kladivo, klešče,
rašpljo, fino pilo za les, grob in fin raskavec
in deščico na kateri bomo napeli raskavec,

ter bucike, risalni pribor, čopič, posodico za
lak, škarje in žiletko.

Načrt je narisan v različnih merilih, ker
je prostor omejen. Načrt krila, vodoravnega
in navpičnega repa je risan v merilu 1 : 2,5,
načrt trupa pa 1:5.  Deli 1, 2, 6, 7, 10, 13, 14,
14 a, 15, 16 in 18 pa so narisani v naravni ve¬
likosti — merilo 1 : 1. Vse ostale dele boste
lahko povečali z merami, ki so podane v
načrtu.

Izdelava letala

Pričeli bomo z izdelavo krila. Najprej bomo
izdelali rebra krila (2). Z indigo papirjem pre¬
rišemo na vezani les 2 mm dva kosa reber.
Ta rebra izrežemo, vendar še brez utorov za
letvice. Rebra nato spnemo z dvema bucikama
in obdelamo. Bucike prebodemo skozi ozna¬
čena mesta. Obdelana rebra morata biti po¬
polnoma enaka. Nato očistimo z raskavcem
lipov furnir in z buciko pritrdimo rebro na

14

LETALSKI MODELARJI

f

LETALSKI MODELARJI

15

16

LETALSKI MODELARJI

furnir. Nato rebro obrišemo s svinčnikom. To
ponovimo 24 krat, da dobimo vsa rebra krila.
Sedaj ta rebra izžagamo ter spnemo z buci¬
kami 12 reber med obe rebri iz vezanega lesa,
ki nam služita za šablono. Snop reber dokonč¬
no obdelamo s fino pilo in raskavcem tako, da
so enaka šablonam. To ponovimo še enkrat s
preostalimi rebri. Sedaj prerišemo na pri¬
meren kos papirja načrt krila. Vzamemo let¬
vice za nosilce krila 3, 4 in 5 in jih očistimo,
zadnjo letvico 5 pa obdelamo v trikotno ob¬
liko. Odrežemo 600 mm dolge kose letvic. Nato
jih položimo na načrt. Pritrdimo prednjo' in
zadnjo letvico z bucikami na šablonsko, desko,
na katero smo položili načrt. Sedaj izrežemo
še utore rebrom ter jih pričnemo vstavljati
med prednjo in zadnjo letvico. V zadnjo let¬
vico izrežemo utore za rebra, kot to vidimo na
načrtu. To da modelu večjo trdnost. Utore
na rebrih pa izrežemo po istem principu kot
pri izdelavi obeh reber. Najprej obe šabloni,
nato pa damo med šablone snop reber.

Sedaj že lahko pričnemo lepiti rebra med
prednjo in zadnjo letvico. Ko smo vlepili po¬
lovico reber, pritrdimo še 600 mm dolge let¬
vice na drugo polovico krila. Na načrtu je

narisana črtkasta desna polovica krila, ki leži
kar na levi polovici zaradi izrabe prostora.
Treba je narisati dvakrat in obe polovici speti
po simetrali krila.

Ko smo pritrdili letvice in vstavili i-ebra
ter jih zalepili, zalepimo še srednji nosilec
krila. Sedaj izrežemo še krivini (1) iz lipovega
furnirja. Krivini vlepimo tako, da ju prile¬
pimo pod nosilec krila. Tako je krivina ne¬
koliko upognjena in poveča trdnost. Del no¬
silca, ki je prilepljen na krivino odrežemo po¬
ševno, da dobimo lep prehod. Ko se je lepilo
dovolj posušilo, izdelamo še ojačenje (6) in
ga pritrdimo na krilo. To storimo takole. Pri
srednjih dveh rebrih krila povečamo utor za
srednji nosilec še do črtkaste črte. Sedaj pod¬
premo oba zunanja konca krila, da sta visoka
ICO mm. Paziti moramo, da sta res enako vi¬
soka. Razdalja med obema srednjima rebroma
mora biti 50 mm. Sedaj vlepimo ojačenje k
srednjemu nosilcu. Vstavimo še koščke med
prednjo in zadnjo letvico obeh polovic, da
dobimo lepo povezavo. Počakamo, da je krilo
suho, nato ga vzamemo z deske.

Rep izdelamo na podoben način kot krilo.
Izrežemo šabloni reber (10), nato izdelamo 10

LETALSKI MODELARJI

17

kosov reber ter izrežemo utore v rebra. Obde¬
lamo letvice repa, prerišemo načrt, vrežemo
utore v zadnjo letvico, ki smo jo obdelali v
trikot. Pritrdimo letvice, vstavimo in vtepimo
rebra ter nato še srednji nosilec. Ko se je
lepilo posušilo, populimo bucike in odstra¬
nimo rep z deske.

Pri izdelavi trupa začnemo z nosom (13).
Najprej lepo prerišemo nos na deščico, Izža-
gamo ga z rezljačo z vsemi utori, z rašpljo in
raskavcem pa ga lepo obdelamo.

Nato ga položimo na svoje mesto na načrtu,
ki smo ga prerisali po načrtu. Nos dobro pri¬
trdimo na desko. Sedaj z bucikami pritrdimo
utore trupa (17), tako da so z najmanjšo di¬
menzijo položene na desko. Ko smo jih z bu¬
cikami res dobro pritrdili, da stojijo v nav¬
pičnem položaju, vstavimo še prečke. Izre¬
žemo še nosilec krila (15) in ga prilepimo na
trup. Počakamo, da se lepilo posuši. Izdelamo
še navpični rep iz letvic 3X2 mm (12). Ko je
vse suho, skrbno obdelamo in očistimo z ra¬
skavcem. Sedaj izrežemo iz lipovega furnirja
dva 750 X 50 mm velika kosa za prekritje
trupa. Trup namažemo po eni strani z lepilom
in nanj prilepimo furnir. Nato vse skupaj
dobro obtežimo. Ko je furnir prilepljen, pa
še enkrat ponovimo postopek na drugi strani.
Nato je treba trup še obdelati z nožem in
raskavcem, da odstranimo ves odvečni ma¬
terial. V nosu smo tako dobili prostor za
svinec.

Tako izdelano ogrodje je pripravljeno za
prekrivanje.

Prekrivamo s papirjem samo krilo in rep.
Uporabljamo lahko svileni ali pa pravi papir

za prekrivanje — japonski papir. Najprej pre¬
krijemo spodnjo stran krila. Prekrijemo naj¬
prej eno polovico krila. Z lakom namažemo
oba končna nosilca in rebra, nakar prilepimo
papir. Delamo postopno in pazimo, da je papir
lepo napet. Ko smo spodaj vse prekrili, na¬
pravimo po istem postopku še zgoraj. Kri¬
vine prekrijemo posebej. Tu moramo papir
nekoliko prekrojiti. Ko smo s krilom končali,
prekrijemo po istem načinu še rep. Ko je
rep prekrit, prilepimo šele obe krivini (7), ki
smo ju izrezali iz lipovega furnirja. Prile¬
pimo ju tako, da leži vodoravni rep na deski,
obe krivini pa postavimo poleg: med obe za¬
rezi moramo vlepiti rep. (Glej označeni mesti
na načrtu!)

Ko smo vse prekrili, poškropimo krilo in
oba repa z vodo, da se papir napne.

Suhe dele pričnemo lakirati. Ko smo pre-
lakirali polovico krila, ga vstavimo v šablono.
Tako se nam ne bo zvil. Ko je lak suh pa la¬
kiramo še drugo stran krila. Oba repa prela-
kiramo cela in ju tudi damo v šablono. Ko
ju vstavljamo v šablono, mora biti lak že
skoraj suh! Lakiramo trikrat.

Na trup prilepimo obe ploščici krila (16) in
repa (18). Paziti moramo, da sta s simetralo
.na sredini trupa. Izrežemo še palčki za pritr¬
ditev krila in ju vlepimo v trup ob ploščici
krila.

FOTOAMATERJI

FOTOGRAFIJAM LESK

Marsikateri fotoamater še pogreša sušilni
aparat za fotografije, toda ne toliko zaradi
sušenja, kolikor zaradi visokega leska, kakrš¬
nega pri običajnem sušenju ne dobi nobena
fotografija. Nekateri amaterji si sicer poma¬
gajo s sušenjem fotografij na stekleni plošči,
kar pa povzroča več jeze kot zadovoljstva,
kajti fotografije se kaj rade prilepijo in jih
ni mogoče drugače odstraniti kot tako, da jih
še enkrat namočimo v vodi.

Izredno lepo pa se v ta namen obnesejo
melaminske plošče, kakršne proizvaja naša
tovarna v Kočevju. Če na takšno ploščo polo¬
žimo mokre fotografijo z emulzijo navzdol
ter jih dodobra razvlažimo s polaganjem ča¬
sopisnega papirja, se bodo kaj kmalu osušile
in same odstopile, njihova emulzija pa bo do¬
bila dokaj lep blesk. Opisani postopek je ne¬
dvomno zelo dobrodošel in ga bo vesel vsak
fotoamater. Hkrati pa je tudi še en dokaz o
izredni kakovosti domačih melaminskih plošč,
brez katerih si danes skorajda že ne moremo
zamisliti sodobnega in higieničnega omizja.

Melaminske plošče so sicer dokaj odporne,
vendar pa zaslužijo posebno nego, če želimo,
da jih bomo s pridom uporabljali tudi v fo¬
tografiji. Zato priporočamo fotoamaterjem, da
jim v bližjem mizarstvu izdelajo posebno
ploščo (najbolje panel ploščo), prelepljeno s
slojem melamina. Zelo primerna velikost je
100 X 65 cm. Takšno ploščo bomo s pridom
uporabili tudi za razvijanje največjih foto¬

grafij, zlasti pa fotografij velikosti 50 X 60 in
60 X 80 cm. V tem primeru ne boste potre¬
bovali niti ogromnih skodel in celoten po¬
stopek boste enako dobro opravili z minimal¬
nimi količinami razvijalca in fiksirja.

Razvijanja velikih fotografij
brez velikih skodel se lotimo
takole:

Najprej si pripravimo minimalne količine
razvijalca in fiksirja, malo spužvo in mela-
minsko ploščo. Osvetljeni fotopapir razmočimo
v vodi in ga položimo na melaminsko ploščo,
kjer se bo lepo zravnal in prilegnil. Nato po¬
močimo spužvo v razvijalec ter z njo vlažimo
emulzijo papirja izmenoma podolgem in počez.
To ponavljamo toliko časa, dokler ni slika
docela razvita. Isti postopek ponovimo v ne¬
koliko hitrejšem tempu s fiksirjem. Fiksira¬
nje naj bo izdatno, trajati pa mora vsaj
5 minut, nakar fotografijo temeljito izperemo.
Poskusite, in videli boste, da je to prav go¬
tovo najcenejši, vendar zelo dober razvijalni
postopek!

Melaminska plošča, dve skodeli z razvijalcem in fiksirjem ter gobica je celotni pribor, s
pomočjo katerega lahko razvijamo velike fotografije. Slednje dobijo pri tem tudi visoki lesk

MODELARJI

19

GLISER NA RAKETNI MOTOR

V zimskem času, ki bo nastopil že čez
nekaj mesecev, so potoki, mlake in jezera
prekriti z ledom. Takrat je čas za spuščanje
posebnih gliserjev, ki vozijo po ledu. Gradnje
pa se lahko lotite že sedaj.

Gliser za vožnjo po ledu vidite na našem
načrtu. Material, ki ga potrebujete za njegovo
izdelavo, je naslednji:

ploščico vezane plošče 160 X 150 X 2 mm,
ploščico' aluminijaste pločevine 100 X 60 X
X 0,5 mm,

tubo acetonskega lepila,
nekaj nitrolaka z razredčilom.

Za obdelavo materiala pa morate imeti:

režij ačo s priborom,

raskavec,

ravno deščico, na katero napnemo raskavec,
svinčnik,

ravnilo,

trikotnik,

krivuljnik,

indigo papir za kopiranje,
škarje za rezanje pločevine ter
fiksirko ali čopič.

Načrt je risan v merilu 1 : 1, torej vse dele
gliserja enostavno prerišemo neposredno na
material. Najprej prerišemo nosilno ploskev,
ki je deltaste oblike, prednjo smučko in dve
zadnji smučki, ki služita tudi kot smerna sta¬
bilizatorja.

Tako prerisane dele tik ob črti skrbno izža-
gamo z rezljačo, nato pa jih z raskavcem, ki
je napet preko deščice, obdelamo do črte.

Sedaj nalepimo na nosilno ploskev prednjo
smučko in obe zadnji smučki. Pri tem mo¬
ramo paziti, da so smučke vlepljene res vzpo-

20

MODELARJI

redno s simetralo modela in pravokotno na
nosilno ploskev (glej tloris in čelni ris mo¬
dela!).

Ko se je lepilo osušilo, model prelakiramo
z nitrolakom. Lakiramo lahko s čopičem, še
bolje pa s fiksirko. Barvo laka izberemo po
lastni želji.

Iz pločevine izrežemo še nosilec za motor
in ga oblikujemo tako, kot kaže načrt. Na
model ga prilepimo z acetonskim lepilom.

Kako ravnamo z raketnim motorjem -Taj¬
fun« 20 MR smo opisali že v eni lanskih šte¬
vilk naše revije, zato navodil tukaj ne bomo
ponavljali.

Motor vstavimo v nosilec na modelu in
gliser je pripravljen za start.

Za spuščanje so' primerni zamrznjeni po¬
toki, večje mlake ali jezera.

Z vžigalico prižgemo vrvico na motorju in
model bo 1  v ravni črti odbrzel proti drugemu
bregu.

Izdelava gliserja je preprosta in model
lahko izdelamo v enem samem popoldnevu.

S tovariši seveda lahko izdelate več gli¬
serjev in z njimi tekmujete.

Veliko zabave pri delu in tekmovanju.

Peter Burkeljc

TIMOV NAČRT MESECA

21

MODEL MOTORNE JAHTE

Tokrat smo pripravili za modelarje dva¬
kratno 1  presenečenje, ki pa je skrito v enem
samem načrtu. Kot vidimo, prikazuje načrt
model jahte, kakršno si želi izdelati prene-
kateri modelar. In drugo presenečenje: model
morate izdelati s pomočjo vašega znanja, kajti
gradnja je kar precej zahtevna. Kakor vidite,
podrobnosti o sami gradnji niso narisane.
Sami se morate odločiti, kakšen način gradnje
boste izbrali. Seveda pa vam bomo povedali,
kateri način gradnje je boljši.

Jahta je predvidena za zunanji motor
»Baby«. Lahko pa nanjo pritrdite celo dva
motorja. Motor »Delfin« ni primeren, ker je
prevelik. Končno lahko predelate jahto tudi
na notranji motor. V tem primeru morate
skrajšati gredelj, pritrditi krmilo in vstaviti
cev z osjo in propelerjem.

Rebra modela so- narisana v zmanjšanem
merilu, celotni načrt čolna pa povečamo s
kvadrati, katerih stranice merijo 10 mm. V
tlorisu je desna polovica narisana brez pre¬
kritja in nadgradnje, na levi strani pa vidite
tloris kabine.

Za izdelavo potrebujemo samo takšen ma¬
terial, ki ga dobimo tudi pri nas.

Orodje in material

Za izdelavo potrebujemo rezljačo s pri¬
borom, klešče, kladivo, oster nož, škarje za
pločevino, grobo in fino pilo, grob in fin ra-
skavec, deščico, na katero napnemo raskavec,
spajkak> .s. priborom, risalni pribor, indigo
Papir, čopič in posodico za lak. Potrebujemo
tudi šablonsko desko, na kateri bomo izdelo¬
vali model.

Gradnja čolna pa zahteva naslednji ma¬
terial:

smrekovo letvico 3 X 3 X 1500 mm,
smrekovo letvico 3 X 4 X 400 mm,
vezani les 3 X 300 X 300' mm,
vezani les 1,5 X 170 X 250 mm,
lipov furnir 2 X 80 X 120 mm,
lipov furnir 5' X 40 X 50 mm,
celuloid 0,3 X 50 X 200 mm,
medeninasto pločevino 0,5 X 60 X 60 mm.
Potrebujemo' še lepilo, ki naj bo acetonsko,
ter prozorni nitrolak z razredčilom. Za bar¬
vanje ladje pa moramo imeti barvni nitrolak,
ki si ga izberemo po lastni želji. Še nasvet za

barvanje. Dno do- vodne linije prebarvamo
rdeče ali modro, nad vodno linijo in stranice
kabine bek>, palubo, dno kabine in streho pa
rjavo.

Izdelava čolna

Jahto bomo pričeli izdelovati tako, da pre¬
rišemo s pomočjo indigo papirja vsa rebra
na vezani les. Rebra nato izžagamo in obde¬
lamo z raskavcem, S pomočjo mreže preri¬
šemo in povečamo prednji del kljuna 1 in 2
ter ga izžagamo in obdelamo. Kljun prilepimo
na rebro 3 tam, kjer je označeno s črtkasto
črto. Tako smo kljun čolna že dokončno izde¬
lali. V utore za letvice na sprednjem delu in
rebru 3 vlepimo letvice, ki smo jih prej odre¬
zali na primerno dolžino. TO letvice moramo
dobro prilepiti.

Sedaj narišemo na šablonsko desko tloris
čolna. Na črte, kjer so rebra, narahlo prile¬
pimo vsa rebra. Rebro 3 podložimo s koščkom
1,5 mm vezane plošče, da je prilepljeno višje
kot ostala rebra. Tako je ogrodje priprav¬
ljeno. Pri lepljenju moramo paziti, da so rebra
res navpična in pravokotna na simetralo
čolna. Sedaj letvice previdno ukrivimo ter
jih vlepimo v utore na rebrih. Tako smo do¬
bili ogrodje. Ko se je lepilo dobro posušilo,
z raskavcem obdelamo letvice, da dobijo ob¬
liko preseka čolna. Sedaj lahko dno čolna pre¬
krijemo. Iz lipovega furnirja, debelega 1,2 mm,
ki služi za prekritje 19, izrežemo dve stranici
dna. Tu si pomagamo s poizkušanjem. Naj¬
prej prilepimo eno stran, nato pa še drugo.
Robove seveda prej obdelamo, da se furnir
lepo prilepi na letvico in rebra.

Sedaj lahko čoln previdno odstranimo s
šablonske deske. V utore vstavimo pomožne
letvice 9, na katere se bo naslonila kabina.
Ko se je lepilo posušilo, prilepimo še obe stra¬
nici korita. Korito nato dobro očistimo z ra¬
skavcem in nanj prilepimo palubo. Korito je
s tem v celoti narejeno. Vse skupaj še enkrat
očistimo z raskavcem.

Sedaj pričnemo z izdelavo kabine. Najprej
izrežemo iz 1,5 mm debelega vezanega lesa
ali prav toliko debelega rezanega lipovega
furnirja stranici 14. Stranici mejita spredaj na
palubo, nato pa segata ob rebru 7 do čntkaste
črte in po tej črti do rebra 18. Ko smo stranici

22

TIMOV NAČRT MESECA

TIMOV NAČRT MESECA

23

24

TIMOV NAČRT MESECA

prerisali in izžagali, ju še obdelamo z ra¬
skavcem. Sedaj vstavimo stranici v odprtino
na koritu, sprednji del pa naslonimo na pa¬
lubo. Izrežemo še rebra palube 8 in 13 in s
prednjo steno kabine 4. Tb vse vlepimo med
obe stranici na mesta, ki so označena s črt-
kasto črto. Sedaj prilepimo še streho kabine 6,
ki smo jo izrezali iz 2 mm debelega lipovega
furnirja. Ko se je lepilo posušilo, z raskavcem
lepo očistimo streho in stranici. Končno vza¬
memo kabino iz odprtine jahte i.n prilepimo
še dno kabine 17. Čoln je sedaj v grobem že
narejen.

Iz celuloida izrežemo vetrobran 11 in
obalska stekla za kabino, ter vse skupaj pri¬
lepimo na ustrezna mesta. Izdelamo' še hla¬
dilnik 12 iz koščka lipovine ter prilepimo po
enega na vsako stran čolna. Končno izrežemo
tudi jambor 10, ki je sestavljen iz dveh delov.
Gredelj 16 izžagamo iz 3 mm debele vezane
plošče. Ko ga prilepimo, moramo paziti na
to, da je zalepljen po simetrali trupa in res
pravokotno na prečno os čolna.

Čoln je s tem dokončno zgrajen.

Pri izbiri baterij je kakršen koli nasvet
odveč, saj veste, da potrebujete 4,5 do 6 V na¬
petosti. Kontakte izdelajte iz medeninaste plo¬
čevine. Obliko kontaktov in način njihovega
delovanja določite po lastni zamisli, ali pa

poglejte v eno prejšnjih številk TIM-a. Motor
je pritrjen enostavno z vijakom na zunanjo
stran rebra 18.

Sedaj pa je na vrsti lakiranje.

Za lakiranje potrebujemo najprej prozoren
nitrolak, ki ga nanesemo v treh premazih.
Po vsakem premazu očistimo čoln s finim
raskavcem. Lakiramo tudi notranjost čolna.

Za barvanje bomo potrebovali nitrolak v
različnih barvah. Najprej prebarvamo cel
medel z belo barvo (seveda samo zunanjo
stran). Nato s selotejpom oblepimo čoln nad
vodno linijo in spodnji del prelakiramo* s tem¬
nejšo- modro ali rdečo barvo. Ko odstranimo
selotejp, se na čolnu pozna oster rob. Z rjavo
ali kakšno drugo barvo prebarvamo še no¬
tranjost kabine, dno- kabine in streho ter
palubo-.

Čoln je sedaj pripravljen za start.

Privijemo še motor, na zunanjo stran rebra
kabine 13 pa prilepimo stikalo in skozi luk¬
njice, ki jih moramo izvrtati, potegnemo žico.
Ta povezuje stikalo z baterijami in motorjem.
Baterije naj bodo v prostoru med -rebro-ma
7 i:n 15. Tako bomo dobili pravo lego- težišča.

Čoln lahko spuščamo v vseh primerno glo¬
bokih vodah, ki niso prehitro tekoče.

Obilo zabave pri delu in spuščanju.

Peter Burkeljc

KOSOVNI SEZNAM

FOTO IN KI N O AMATERJI

25

Diaprojektor in povečevalnik
v kombinaciji s fotokamero

Sodobne foto kamere za 35-milimetrski film
so zelo primerne ne le za fotografiranje, tem¬
več tudi za gradnjo ustreznih diaprojektorjev
in povečevalnikov. Pri diaprojektorju oziroma
povcčevalniku, kakršnega vidite na priloženih
skicah, je fotokamera samo dodatni element,
ki pa zelo poenostavi konstrukcijo celotne
naprave, vendar hkrati pripomore h kvaliteti
projekcije in slikovnih povečav. Dejstvo je
namreč, da kupljeni diaprojektorji nikoli ni¬
majo tako kvalitetnih objektivov kot jih imajo
že povprečne fotokamere in prav zato je naša
kombinacija zares izvrstna.

Sicer pa ima naš model diaprojektorja še
druge prednosti. Med ostalim smo za svetilno
telo izbrali namesto drage projekcijske žar¬
nice malo 6-voltno avtomobilsko žarnico, ki
omogoča izdelavo miniaturne konstrukcije.
Mimo tega lahko takšen diaprojektor tudi pri¬
ključimo na avtomobilski akumulator, kar je
zlasti ugodno na taborjenju, saj nam omogoča,
da v večernih urah gledamo projekcije na pro¬
stem, oziroma povečujemo fotografije pod
šotorom.

Pri uporabi kondenzatorja je važno, da čim
več svetlobe koncentriramo v eni točki, to je

Ohišje diaprojektorja s spredaj pritrjenim nastavkom za diapozitive. Ohišje je na posebnem
podstavku, ki ima podolgovato zarezo za pritrditev fotografskega aparata

26

FOTO IN KINOAMATERJI

nastavek za

- , diapozitiv^.

Zcu-mca 6 V1DW končenzor \

fotoaparat

- miiiilT

vijak za pritrditev
fotoaparata

kovinska p/oscica

konzola pro/ektot/a(povečevalaika)

v žarišču kondenzatorja. Prav to nam do¬
pušča avtomobilska žarnica, ki ima dokaj
majhno žarilno nitko.

Iz priložene skice je razvidno, da je osnov¬
na konstrukcija diaprojektorja sestavljena iz
kovinskega podnožja, na katerega je trdno
pritrjeno ohišje z žarnico in kondenzatorjem
ter nastavek za diapozitive, medtem ko foto-
kamero pritrdimo šele pred uporabo projek¬
torja. Kovinsko podnožje sestoji iz montažne
ploščice, ki ji pri diaprojektorju dodamo lepo
Oblikovano ploščo iz juvidurja, pri povečeval-
niku pa kovinsko konzolo iz dveh listov. Sled¬
nja sta v razdalji 20 cm polkrožno razmaknje¬
na, tako da skozi to okroglino nadenemo pro¬
jektor na pokončno cev, ki je utrjena na le¬
senem podnožju, in ga na poljubni višini
utrdimo z vijakom, ki je opremljen s krilno
matico.

Premer ohišja, ki si ga izdelamo iz tanke
medeninaste pločevine, naj ustreza premeru
kondenzatorja. Ta naj bo vsaj za 1 cm večji
od diagonale slikovnega izreza 24 X 36 mm.

Dolžino ohišja pa prilagodimo tako, da se bo
nitka žarnice nahajala točno v žarišču konden¬
zatorja.

Ker se žarnica med gorenjem dokaj močno
segreje, moramo v ohišju zagotoviti tudi dobro
ventilacijo. Na priloženih skicah ventilacije
zaradi preglednosti nismo narisali. Ker pa se
ohišje zlasti pri diaprojektorju močno' segreje
in je celo nevarno, da se opečemo, priporo¬
čamo, da v osnovno ohišje zgoraj in spodaj
izvrtate več luknjic, nato pa ta del v razdalji
10 mm obkrožite še z eno pločevino, ki jo v
tem primeru s strani izravnate in utrdite kar
na spodnjo montažno deščico. Da ne bo s stra¬
ni med obema pločevinama uhajalo preveč
svetlobe, ki bi zlasti pri povečevalniku lahko
škodila fotopapirju, si popreje izrežemo iz de¬
belejše vezane plošče dva kolobarja, na katera
utrdimo zunanji plašč ohišja.

Prednjo stran ohišja zapremo z okroglo
ploščo iz medeninaste pločevine, v kateri pred¬
hodno izrežemo izrez v velikosti 36 X 36 mm.
Ker je pločevina medeninasta, jo zlahka lahko

FOTO IN KINOAMATERJI

27

najprej izdelamo deščico, veliko 120 X 51 X
X 4 mm, ki jo v primožu čvrsto vpnemo na
sredino aluminijaste pločevine velikosti 120 X
X 70 mm, nato pa z lesenim kladivom ob njej
ukrivimo zgornji in spodnji rob.

Končno moramo izdelati še podolgovati iz¬
rez v sprednji del podnožja. Ta naj bo dolg
toliko, kolikor meri žariščna razdalja objektiva
na fotokameri. Začetek utora naj bo tako blizu

nepredušno pririnimo na obod notranjega
ohišja, to je tik pred kondenzatorjem.

Nastavek za okvirčke z diapozitivi si naj¬
laže izdelamo iz 1 mm debele aluminijaste plo¬
čevine, ki jo najlepše obdelujemo z rezbarsko
žagico. Okvirčki diapozitivov imajo dimenzije
50 X 50 X 3,5 mm, zato moramo pri oblikova¬
nju utorov paziti zlasti na pravilne notranje
dimenzije. To nam bo najlepše uspelo, če si

28

FIZIKI

nastavka za diapozitive, da bo v tej legi zad¬
nji del kamere tik ob negativu. V tej legi bo¬
mo dosegli največjo projekcijo. Pri manjših
projekcijah oziroma povečavah bomo morali
kamero odmakniti od diapozitiva oziroma ne¬
gativa. Pri skrajni legi, to je pri dvojni ža¬
riščni razdalji (enojna žariščna razdalja je bila
namreč že v prvotni legi!), boste lahko dobili
sliko v naravni velikosti. S tem pa je zado¬
ščeno vsem našim potrebam. Kamero utrdimo
enostavno z vijakom, kakršen je vgrajen v
torbico. Takšne vijake dobite v trgovinah s
fotomaterialom.

Omenjeni projektor je konstruiran pred¬
vsem za posamezne diapozitive oziroma nega¬
tive, vložene v okvirčke. Pri povečavah pa
boste imeli opravka s celim filmom, ki ga je
škoda rezati. Zato Si boste namesto nastavka

za okvirčke diapozitivov raje izdelali okvir z
dvojnim steklom, ki pa se mora med pomi¬
kanjem filma razmakniti. To je malce težje,
vendar pa si delo močno olajšate, če dve ste¬
kleni plošči enostavno povežete z dvema gu¬
micama. Plošči seveda med pomikanjem filma
vedno razmaknete. Da bo to še bolj enostavno,
naj bo ena od obeh plošč nekoliko večja od
druge.

Stikala za vklapljanje električnega toka ne
montirajte na projektor, temveč na priključno
vrvico. Tako se boste izognili vsem tresljajem.
Doma boste projektor priključili na primeren
transformator z napetostjo 6 voltov, zunaj pa,
kot smo že omenili, na avtomobilski akumu¬
lator.

Miloš Macarol

VVilsonova ali meglična komora

Ko ste gledali različne slike poti beta ali
alfa delcev, ste se prav gotovo velikokrat ra¬
dovedno spraševali, kako sploh morejo opaziti
tako majhne delce? Predno se bomo pogovorili

Enostaven model VVilsonove ali meglične ko¬
more. čez steklen kozarec trdno pritrdimo
gumijasto opno. Če kanemo v kozarec nekaj
kapljic alkohola in potem hitro potegnemo za
opno (na sliki smo jo opremili še s posebnim
ročajem), lahko opazimo, da se okoli ionov
zraka v kozarcu naberejo kondenzirane kap¬
ljice alkohola

o tem še omenimo, da so beta delci negativno
naelektreni elektroni, alfa delci pa so jedra
helijevega atoma. Te osnovne delce jedrske
fizike dobimo takrat, ko razpade neko radio¬
aktivno jedro.

Povrnimo se torej k našim slikam, ki se
nam morda v resnici zdijo precej skrivnostne,
vendar le na prvi pogled, saj napravo s katero
opazujejo te delce, lahko naredite tudi sami
in sicer brez kakšnih koli večjih pripomočkov.
Seveda ne bo popolnoma takšna, kakršno upo¬
rabljajo fiziki pri svojih poskusih, vendar bo¬
ste z njo vseeno spoznali bistvo omenjene
»skrivnosti«.

Predno bomo začeli z delom, moramo po¬
noviti še kratko poglavje iz fizike. Le tako
bomo namreč zares razumeli, kaj se dogaja
pri našem poskusu. A brez strahu, vse bo po¬
polnoma enostavno.

Kajne, da je med vami vsakdo že polnil z
zračno črpalko zračnico kolesa. Kaj ste pri
tem opazili? Gumijasta cevka se je pri pol¬
njenju tako' segrela, da ste se pošteno opekli,
če ste jo prijeli s prstom. Ako zrak (ali kakšen
drug plin) stiskamo, se torej plin segreje. Ta
pojav ni prav nič presenetljiv, saj pri stiskanju
plina opravljamo delo (pri večjih avtomobil¬
skih črpalkah se moramo kar precej potruditi,
predno iztisnemo zrak v črpalko). To oprav¬
ljeno delo pa se pri plinu pokaže tako, da se
poveča njegova temperatura.

FIZIKI 29

In kaj se bo zgodilo, če naredimo obraten
poskus, to se pravi, da plinu nenadoma pove¬
čamo prostornino? Seveda ste takoj pravilno
odgovorili: plin se bo sedaj ohladil, saj pri
razpenjanju opravlja delo (če zrak iz zračnice
lahko dvigne bat v črpalki, v prejšnjem pri¬
meru pa smo morah potiskati bat navzdol).
Nekaj smo se torej že naučili: plin se pri raz¬
tezanju ohladi.

Pa še nekaj moramo razložiti in pri tem si
zopet pomagajmo z enostavnim poskusom.

V posodo nalijmo vodo in jo počasi segre¬
vajmo. Čim večja bo temperatura vode, tem
bolj bo voda izhlapevala ali drugače povedano:
tlak vodne pare je tem večji, čim večja je tem¬
peratura vode. Molekule vode se namreč pri
višjih temperaturah bolj živahno gibljejo in
zato imajo večjo možnost, da pobegnejo čez
površino vode v prostor. Ako pa sedaj vodo
ohladimo, je nenadoma preveč vodnih mole¬
kul v zraku, saj je pri nižjih temperaturah
tlak vodne pare manjši. Odvečnim molekulam
vodne pare ne preostane nič drugega, kot da
se utekočinijo (bolj učeno se sliši, ako reče¬
mo, da se kondenzirajo), in da se ob prvi pri¬
ložnosti vrnejo nazaj v vodo.

Pri tem procesu pa molekule vodne pare
naletijo na majhno težavo. Utekočinijo se nam¬
reč lahko le v primeru, če imajo poleg sebe
kakšne majhne delce (denimo prah in podob¬
no), na katere se obesijo. Prav zato je tudi
v krajih, kjer je veliko prahu v zraku, tako
pogosto megla, ki nastane na popolnoma enak
način, kot smo ga pravkar opisali. In to je
končno tudi vzrok, da se pozimi tako pogosto
rosijo okna v avtomobilu.

Tako, s teorijo smo končali. Ponovimo še
enkrat: plin se pri raztezanju ohladi, tekočina
pa ima pri nižji temperaturi nižji parni tlak
in zato se odvišni hlapi tekočine, ki so v zra¬
ku, kondenzirajo.

Prav ta dva fizikalna pojava s pridom iz¬
koriščajo v tako imenovani meglični ali Wil-
sonovi komori. Prepričajmo se o tem.

Vzemite steklen kozarec, nad odprtino ko¬
zarca pa dobro pritrdite gumo. Še preje vlijte
v kozarec nekaj kapljic alkohola. Ko ste vse
to naredili, naglo potegnite gumijev pokrov.
Zrak v kozarcu se bo seveda razpel in ohladil,
obenem pa se bodo kondenzirali hlapi alko¬
hola (če boste gumo potegnili dovolj httro). Ves
kozarec se bo zato zameglil.

To je vsa »skrivnost« Wilsonove komore.
Kajne, popolnoma pa še vedno ne razumete,
kako morejo dobiti s to napravo tako lepe
slike peti delcev alfa ali beta. Takoj boste do¬
jeli tudi to.

Posnetek, narejen s pomočjo Wilsonove ko¬
mora Na fotografiji vidimo poti delcev alfa

V trenutku, ko pridejo delci v komoro, se
plin v komori nekoliko razpne in sicer ravno
toliko, da se naberejo kondenzirane kapljice
alkohola okoli ionov zraka. Ioni — kaj pa je
to? Osnovni delci, namreč delci beta in alfa,
izbijejo iz atomov plina, ki je v komori, elek¬
trone (saj veste, da obdajajo jedro atoma elek¬
troni). Tako dobimo iz atomov ione, torej takš¬
ne atome, ki niso več nevtralni, pač pa so po¬
zitivno ali negativno naelektreni.

Sedaj smo le priznali, da smo se na začetku
tega stavka nekoliko zlagali. Takrat namreč,
ko smo napisali, da s pomočjo Wilsonove ko¬
more lahko vidimo osnovne delce. V bistvu
vidimo le kapljice alkohola, ki so se nabrale
na ionih. Te ione pa seveda naredijo delci.
Kako potekajo omenjene poti pa je-za fizike
dostikrat nepogrešljiv podatek pri proučevanju
skrivnosti narave.

30

GEOGRAFI

RELIEFNI ZEMLJEVID

Ko listate po zemljepisnem atlasu, si do¬
dobra lahko ogledate zemljevide. Na nekaterih
najdete mesta, ceste, železnice, predore, rud¬
nike in podobno, komajda pa so zaznamovana
gorovja, reke in doline. Z drugih zemljevidov
pa boste natančno prebrali, kako visoke so
gore in kako globoko je morsko dno. Opazili
boste, da že odtenki rjave barve, s katero so
obarvana gorovja povedo, kje so visoki in kje
nižji hribi. Tudi temnejše modra barva morij
in jezer označuje večjo globino kot tista, ki
ji le s prizanesljivostjo priznamo, da sodi k
modri barvi. Na takih zemljevidih so doline
in ravnine obarvane zeleno. Poznamo pa tudi
takšne zemljevide, kjer ne povedo le barve
kakšno je Zemljino površje, ampak so gore
resnične vzbokline in doline resnične vdolbi¬
nice. Take zemljevide imenujemo reliefne
zemljevide in največkrat so narejeni iz sadre,
različnih plastičnih snovi, iz gume, ali pa so
vtisnjeni kar v lepenko.

Reliefni zemljevid si lahko naredimo sami.
Le malo dobre volje in skromnih pripomočkov
potrebujemo, pri delu pa si bo 1  vsak zagotovo
dobro zapomnil, katere reke in katere gore
se nahajajo v tistem delu dežele, za katerega
se je odločil, da si izdela reliefni zemljevid.

Reliefni zemljevid, si lahko naredimo na
primer iz sadre ali gline, mi pa se bomo od¬
ločili za papirmaše. Za izdelavo reliefa si
pripravimo primerno veliko leseno deščico,
ki naj bo dovolj debela, da se nam relief ne
bo krivil. Mimo tega potrebujemo še paličico,
s katero si bomo pomagali pri oblikovanju ter
seveda papirno kašo, iz katere bomo relief
izoblikovali. Slednjo si naredimo takole: ča¬
sopisni papir natrgamo na čim manjše koščke
in ga za nekaj ur namočimo v vodi. Se bolje
je, če ga kar prekuhamo. Ko se papir razmoči,
ga odcedimo in stisnemo, potem pa ga znova
namočimo z raztopljenim dekstrinom (v 1 dl
vode damo približno 4 dkg dekstrina, ki ga

Drug način izdelave reliefnega zemljevida vidimo na zgornji risbi. Namesto s papirmašcjein
si lahko pomagamo z vezano ploščo, iz katere izrezujemo posamezne zemeljske plasti. Slednje
nam seveda predstavljajo tudi določeno nadmorsko višino. Izrezane ploščice iz vezanega lesa
lepimo na osnovno deščico P. Takšen način izdelave reliefnega zemljevida je nekoliko težji,
vendar je zelo primem za ponazoritev bližnje pokrajine, na primer domače vasi, hriba s

potokom v soseščini in podobno

METEOROLOGI

31

IZ KATERE SMERI

pika veter?

Najbrže ste velikokrat skušali ugotoviti iz
katere smeri piha veter kar z oslinjenim
prstom. Že res, da je to najpreprostejši način.
Toda ali ste prepričani, da se pri tem nikoli
niste zmotili? Najbrže ne! Z vetrokazom, ki si
ga naredimo z malo spretnosti in potrpežlji¬
vosti, pa boste vedno natančno vedeli, iz ka-
, tere smeri pihajo sapice ali mrzli zimski
vetrovi.

Za izdelavo vetrokaza potrebujemo pri¬
bližno 25 cm dolgo leseno letvico, katere pre¬
rez naj bo kvadrat s stranicami 1 cm. Na obeh
konceh letvice zažagamo po sredini na vsaki
strani po eno 6 cm dolgo zarezo. Iz tanke le¬
sene deščice, ki naj bo široka 10 cm, moramo
izžagati dva lika, ki predstavljata vrh in rep
puščice (tako kot vidite na sliki). Nato oba
dela zataknemo v zarezo lesene letvice in ju
zalepimo s klejem, ali pa ju pritrdimo z žeb¬
ljički. Potrebujemo še stekleno pipeto (gotovo
boste našli kakšno staro pipeto od zdravilnih
kapljic), katere vrh zatalimo nad plinskim ali
špiritnim gorilnikom.

Na vetrokazu moramo sedaj ugotoviti te¬
žišče. Pri tem si pomagamo z nožem, tako da

kupimo v lekarni). Zmes sedaj dobro preme¬
šamo in gnetemo toliko časa, da postane pri¬
merna za oblikovanje. Najbolje je, da se odlo¬
čimo za izdelavo reliefnega zemljevida manj¬
šega predela, • denimo Ljubljanske kotline,
okolice Kamnika ali • podobno. Ne pozabimo
na merilo in si tako velik zemljevid, kolikršen
bo tudi relief, narišimo najprej na papir. Ob
strani zaznamujmo še strani neba. Sele tedaj,
ko smo na papirju natančno narisali kje so
gore in doline in ko smo označili, kje so hribi
višji in kje nižji, se lotimo oblikovanja re¬
liefa. Na deščici si najprej zaznamujmo kje so
gore in doline, potem pa izoblikujemo iz pa¬
pirne kaše ustrezen relief. Ko končamo z
delom, pustimo, da se naš reljefni zemljevid
dobro posuši in šele tedaj, ko bo povsem suh,
ga prebarvamo z vodenimi ali tempera barvi¬
cami, končno pa ga prebarvamo še z brez¬
barvnim nitrolakom.'

postavimo vetrokaz pravokotno na rezilo. Ko
težišče zaznamujemo, izvrtamo tam 6 ali 7 mm
globoko luknjico, ki naj bo tako široka, da
lahko vanjo potisnemo zataljeni konec pipete.
Ker pa potrebujemo le tisti del pipete, ki.sega
v luknjico, pipeto odrežemo, nato pa jo utrdi¬
mo v luknjico s klejem ali s steklarskim kitom.

Oskrbeti moramo še nosilec vetrokaza, ki
ga naredimo iz približno 1 m dolge letve iz
mehkega lesa. V njen zgornji konec zabijemo
žebljiček, kateremu odstranimo kapico ter ga
s pilo priostrimo. Na žebljiček nato natak¬
nemo že pripravljen vetrokaz.

Za našo napravo, ki nam bo povedala iz
katere smeri piha veter, pa moramo najti še
primerno mesto. Ne smemo je namreč posta¬
viti v zatišje, kajti tedaj bi ne mogla loviti
zračnih tokov. Najbolje bi nam kazala smer
vetra, če bi ji našli prostor na strehi ali
drevesu.

Tudi hitrost vetra lahko ugotovimo z na¬
pravo, ki si jo naredimo kar sami. Pripravimo
si le dve okoli 50 cm dolgi letvici iz mehkega
lesa, ki merita 1 cm X 1 cm v prerezu. Na-

32

METEOROLOGI

tančno v sredini vsake letvice izžagamo za¬
rezo, ki bo 1 cm široka in 5 mm globoka ter
zataknemo' navkrižno eno letvico v drugo. Na
enak način kot pri vetrokazu zavrtamo s sve¬
drom natančno sredi lesenega križa luknjico,
ki naj bo globoka okoli 7 mm, vanjo pa potis¬
nemo zataljeni in odrezani konec pipete ter
ga zalijemo s klejem. Na vse štiri lesene krake
pritrdimo nato z žebljčki ali z vijaki na isti
strani 4 enake pločevinaste ali plastične škat¬
lice, štirikotne ali okrogle oblike. Nosilec naše
naprave, s katero borno ugotavljali hitrost
vetra, pa. naredimo prav tako kot nosilec
vetrokaza.

Koliko

dežja

nam prinese

deževni

dan?

Hitrost vetra bomo določili tako, da bomo
najprej prešteli, kolikokrat se bo naša lesena
vetrnica zavrtela v 30 sekundah, to število
pa bomo potem delili s 5 in tako zvedeli, ko¬
liko milj prehiti veter v eni uri. Če dobljeno
število nato delimo še z 0,62 ugotovimo kolikš¬
na je hitrost vetra v kilometrih na uro.

Hitrost vetra pa lahko določimo tudi dru¬
gače. Nekega dne, ko bo ozračje povsem mir¬
no, naprosimo očeta, strica ali prijatelja, da
nas popelje z avtomobilom. Svojo napravo po¬
tisnemo skozi okno avtomobila in ko bo kaza¬
lec na števcu kazal 5 km/h, preštejemo koliko¬
krat se naša naprava zavrti v 30 sekundah.
Potem ponovimo štetje vrtljajev v 30 sekundah
še pri hitrosti 10, 15, 20, 25, 30 km/h in tako
naprej. Seveda si vse številke skrbno zapišemo
in zlahka bomo kasneje določili hitrost vetra
tako, da bomo prešteli, kolikokrat v 30 sekun¬
dah bo zavrtel veter našo leseno vetrnico ter
v naši tabeli odčitali ustrezno hitrost.

Jesen je letni čas, ko imamo dežja dovolj
in še preveč in ko si močno zaželimo tega, da
bi ne bilo luž po cestah in da bi zopet sijalo
sonce. Toda če ste radovedni — in zagotovo
ste — vas bo nedvomno zanimalo, koliko pa¬
davin prinese s seboj huda ploha in koliko jih
pade tedaj, kadar ves dan le rahlo prši. To
lahko preberete tudi v časopisu ali pa slišite
v radijskih poročilih, saj meteorologi na mno¬
gih krajih merijo količine padavin. Njihove
naprave za merjenje padavin sestoje iz posode
v obliki valja, ki ima na zgornji strani odprti¬
no, v notranjosti valja pa sta še lijak in po¬
soda, kjer se nabira dežnica oziroma snežnica.
Ko odčitajo ali izračunajo koliko milimetrov
padavin so nam poslali oblaki, sporoče to
uredništvom časopisov in radijskim postajam.

Bolj zanimivo pa bo, če boste količino pa¬
davin ugotovili kar sami z napravo, ki jo iz¬
delamo doma. Zelo preprosta je, pa je vseeno
prav uporabna. Najprej si priskrbimo stekle¬
nico z ravnim dnom in lijak, potrebovali pa
bomo še valjasto stekleno posodo, ki ima na
steni zaznamovane milimetrske razdalje. Naj¬
enostavneje bo, če poiščemo takšno stekle¬
nico, ki ima prav tako veliko osnovno ploskev
kot merilni valj.

Meritve padavin pa se lotimo takole: v
zemljo izkopljemo jamico in vanjo postavimo
steklenico z lijakom, katerega rob naj sega
le nekaj centimetrov nad površje tal. (Glej
sliko). Ko hočemo zvedeti, koliko padavin je
prestregla naša posoda, prelijemo dežnico v
merilni valj in tako izmerimo količino dežja.

Lahko pa si naredimo tudi nekoliko bolj
izpopolnjeno napravo za določanje količine
padavin. Zanjo potrebujemo pločevinasto kon¬
zervno škatlo s premerom 10 cm in višino
14 cm, valjasto stekleno posodo, ki bo visoka
najmanj 25 cm in po vsej višini široka okoli
3 cm, ter končno še steklen ali plastičen lijak.

METEOROLOGI

33

Konzervno škatlo postavimo na ravno pod¬
lago ter nalijemo vanjo vode do višine 1 cm,
kar lahko določimo kar z ravnilom. Na zuna¬
nji steni steklene posode nalepimo po vzdolžni
osi približno 1 cm širok papirnat trak, potem
pa vanjo nalijemo vodo, ki je v konzervni
škatli dosegla višino 1 cm. Na papirnem traku
zaznamujemo, kako visoko stoji voda, ki smo
jo nalili v steklenico, potem pa začrtamo ena¬
ke razdalje do konca traku. Vsako teh razdalj
razdelimo na 10 enakih delov. Vsak tak del
predstavlja 1 milimeter padavin, ki se nabira
v pločevinasti škatli. Torej bomo s takšno na¬
pravo lahko izmerili tudi majhne količine
padavin.

Ob dežju postavimo na ravno podlago kon¬
zervno škatlo, vanjo damo steklenico in v
slednjo lijak. V naši posodi se bo' nabirala
dežnica. Če bo padal le skromen dež, ga bo
lovil lijak v stekleno posodo, če pa bo lilo, te¬
daj se bo voda nabirala tudi v večji posodi
in izmerili jo bomo tako, da jo bomo prelili
v steklenico.

Koliko dežja je padlo pa končno lahko ugo¬
tovimo tudi z računom. Višino vodnega stebra
v steklenici lahko namreč določimo tako, da
delimo število, ki ga dobimo, če kvadriramo
polmer lijaka s tistim številom, ki ga dobimo,
če kvadriramo polmer steklenice. Torej:
kvadrat polmera lijaka

kvadrat polmera steklenice višina vodnega
stebra v centimetrih.

PRI ZALOŽBI

ŽIVLJENJE

IN

TEHNIKA

LJUBLJANA, LEPI POT 6

lahko naročite vrsto zanimivih knjig,
ki bodo prišle prav slehernemu mla¬
demu ljubitelju znanosti in tehnike.

Izberite vsaj eno izmed naslednjih:

P. Latil: Luna - leto. 800 din

A. Strojnik: Pogovori o fiziki in

in tehniki. 680 din

Ž. Kostič: Kemija — malo za šalo

malo za res .......  360 din

I. Asimov: Jaz Robot. 300 din

Naročniki T!M-a imajo pri nakupu
zgornjih knjig 10 odstotkov popustal

34

RADIOAMATERJI

Prenosen transistorski

sprejemnik

Največje zadovoljstvo slehernega pionirja
je, če si sam izdela mali transistorski spre¬
jemnik, kakršnega lahko vzame s seboj na
izlete. Najboljši je seveda takšen sprejemnik,
ki ne potrebuje ne antene, ne ozemljitve in
igra že kar med potjo. Izkušenemu radioama¬
terju gradnja takšnega sprejemnika ne dela
posebnih preglavic, težje pa je za začetnike.
Sheme sprejemnikov so običajno dokaj zaple¬
tene in ker so povzete iz tujih revij, vsebu¬
jejo večkrat tudi dele, kakršnih pri nas ni
mogoče vselej dobiti. Takšne sheme vključu¬
jejo ponavadi večje število raznih kondenza¬
torjev in uporov, ki so preračunani točno na
določen tip tujega transistorja, zato že malen¬
kostne spremembe nekaterih sestavnih delov
ne zagotovijo pravega uspeha. Zaradi vsega
tega vam želimo posredovati gradnjo zares

enostavnega transistorskega sprejemnika, ma¬
lega avdiona z reakcijo, s feritno anteno ter
z dvema stopnjama ojačanja.

Za gradnjo takšnega sprejemnika potre¬
bujete naslednji material:

1 feritno palico dolgo kakih 10 cm,

4 m 0,20 mm debele bakrene žice (po mož¬
nosti izolirane z lakom in s svilo),

1 vrtilni kondenzator 365 do 500 pF,

1 vrtilni kondenzator 250 do 300 pF,

1 visokofrekvenčni transistor,

2 nizkofrekvenčna transistorja (domače
proizvodnje),

2 miniaturna prenosna tranfsormatorja s
prenosnim razmerjem 5 :1,

1 izhodni transformator za priključek 8 do
25 ohmskega zvočnika,

1 elektrolitski kondenzator 100 pF (za na¬
petost 6 voltov),

2 elektrolitska kondenzatorja 50 pF (za na¬
petost 6 voltov),

1 zvočnik 8—25 ohmov,

1 mikrostikalo s tipko.

Shema prenosnega transistorskega sprejemnika. Sprejemnik je v osnovi avdion z reakcijo,
ima feritno anteno in dve ojačevalni stopnji

RADIOAMATERJI

35

Fotografija sprejemnika, kakršnega si lahko zgradite po priloženem načrtu

Pri nakupu omenjenih sestavnih delov po¬
skušajte dobiti miniaturne izvedbe, zakaj čim
manjši bodo sestavni deli, tem, manjši bo spre¬
jemnik, ki si ga boste izdelali. Transistorji
sami ne pripomorejo dosti k miniaturizaciji,
če so ostali deli okorno veliki, s kombinacijo
obojih pa je možno doseči kolikor toliko pri¬
merno obliko (glej sliko!). Če bi imeli na
razpolago samo miniaturne dele, sprejemnik
Po prostornini ne bi smel biti večji od obeh
ploščatih baterij, ki služita za napajanje.

Ker je za transistorje težko dobiti pri¬
merna podnožja, najlaže montiramo vse dele
na primerno ploščo iz pertinaksa, lahko pa
tudi na ustrezno ogrodje iz plastične mase.
(Za sprejemnik, ki ga prikazuje fotografija,
s mo uporabili ploščo iz juvidurja ter šolsko
Peresnico iz prozorne plastične mase.) Tudi
škatle iz prozorne plastične mase so zaradi
sv oje lične zunanjosti zelo primerne za vgra¬
ditev sprejemnika, vendar pa priporočamo,
da si predhodno skicirate lego posameznih
delov in njihove vezave.

Kdor še ne pozna transistorja, naj povemo,
da ima vsak običajni transistor tri priključke
in sicer kolektor K (ki ga lahko istovetimo z
anodo pri elektronki), bazo B (mrežica pri
elektronki) in emitor E (katoda). Ker so vse
tri žice največkrat enake, je na ohišju tran¬
sistorja z belo ali rdečo piko označena lega
kolektorja. Brž ko smo ugotovili, katera žica
je priključek kolektorja, vemo tudi, da je na
drugi strani vselej priključek emitorja, med¬
tem ko je srednja žica vselej priključek baze.

Preden se lotimo vezave posameznih se¬
stavnih delov, si moramo pripraviti feritno
anteno, ki sestoji iz feritne palice ter oscila¬
cij ske in reakcijske tuljavice. Če se ravnamo
po shemi (pogled od zgoraj navzdol), bomo
na feritno palico, ki jo izoliramo z lepilnim
trakom, najprej namotali oscilacijsko tulja-
vico. Ta obsega 60 navojev, s tem da pri pet¬
desetem navoju napravimo odcep. V ta namen
žico očistimo izolacije v dolžini 10 cm, jo pre¬
ganemo in dvojno zvijemo. Odcep torej nare¬
dimo tako, da žice ne pretrgamo. Tudi pri

36

BIOLOGI

šestdesetem navoju žice ne pretrgamo, temveč
na enak način kot prej naredimo odcep in
nadaljujemo z namotavanjem reakcijske' tu-
Ijavice, ki obsega 30 navojev. Navoji naj bodo
tesno drug ob drugem in priporočljivo je, da
jih zaradi trdnosti omotamo z lepilnim tra¬
kom, najbolje s selotejpom, kakršnega proda¬
jajo v vseh papirnicah;

Z vezavo posameznih sestavnih delov
začnemo po shemi z leve strani. Da bo uspeh
zanesljiv, priporočamo, da vsako stopnjo sproti
posebej preizkusite in sicer s priključitvijo
začasne antene ter slušalke z zaporedno ve¬
zano ploščato baterijo. Mesta za priključek
slušalke in baterije so pri vsaki stopnji ozna¬
čena s številkami. Prva stopnja s številko
1 in 2, druga stopnja s številko 3 in 4 ter
tretja stopnja s številko 5 in 6. Vsakokrat
moramo posebno paziti na pravilno polariteto
baterijskega toka. Tako bomo plus pol bate¬
rije vselej priključili na točko 2, 4 ali 6, med¬
tem ko bo negativni pol priključen na eno od

Sodijo, da uspeva na Zemlji okoli 300 000
različnih rastlinskih vrst, še vedno pa znan¬
stveniki najdejo tu in tam takšno rastlino, ki
ji še nihče ni dal imena. V morjih in oceanih,
v mlakah in potokih nahajamo nešteto drob¬
nih, komaj z močno lečo dobro vidnih alg,
v pragozdovih pa rastejo ogromna drevesa,
ki s svojimi krošnjami zapirajo pot sončnim
žarkom.

Nove rastlinske vrste so nastajale v dolgih
letih razvoja. Vedno več jih je bilo in dan¬
danes najdemo mnogo rastlin, ki so si po
zgradbi in obliki močno podobne. Tako imenu¬
jemo brstnice tiste rastline, ki imajo koreni¬
ne, steblo' in liste, tistim pa, ki teh rastlinskih
organov nimajo, pravimo steljčnice. Med brst-
nicami je veliko število takšnih rastlin, ki po¬
ženejo cvetove, v katerih nastanejo kasneje
semena. Slednja poskrbe, ko padejo na pri¬
merna tla, da zraste nova rastlina. Pa vendar¬
le niso vsi cvetovi pri teh rastlinah — mimo¬
grede, pravimo jim cvetnice — enaki. Iglavci
imajo skromne cvetove, ki jih komajda opa¬
zimo in semena na njihovih storžih so neza¬
ščitena. Toda na splošno opazimo pri cvetni¬
cah najrazličnejše cvetove. Nekateri so drobne,
bele zvezdice, drugi spet veliki živobarvni
vrči. Vsa ta pisana kopica cvetov pa skrbno

banan slušalke. Drugo banano slušalke pa
bomo pri prvem preizkusu priključili na
točko 3 in pri tretjem na točko 5.

Posebej moramo opozoriti, da za prvo
stopnjo nujno potrebujemo visokofrekvenčni
transistor (Ti), medtem ko sta ostala tran-
sistorja Tj  in Tj  običajna nizkofrekvenčna.
Tu se zelo dobro obnesejo domači transistorji
industrije »Iskra« GT 70 in GT 71.

Vsa spojna mesta moramo seveda zaciniti
z električnim spajkalom. Posebno moramo pa¬
ziti, da pri spajkanju ne pregrejemo ter tako
uničimo transistorje. Temu se izognemo, če
žico transistorja vselej, primemo s tankimi
kleščami ali z večjo pinceto in jo šele nato
približamo spajkalu.

Ce bomo tako ravnali, uspeh zanesljivo ne
bo izostal. S priključitvijo zunanje antene pa
boste s takšnim sprejemnikom lahko poslušali
tudi oddaljene radijske postaje, lokalno po¬
stajo pa seveda tudi brez zunanje antene.

skriva v plodnici semenske zasnove, iz katerih
se razvijejo semena. Prav to, kje se razvije pri
neki rastlini seme, pa jo uvršča med golose-
menke — sem sodijo denimo iglavci — ali pa
mejj kritosemenke.

V Sloveniji raste več kot 300 različnih vrst
cvetnic in med njimi najdemo komaj 15 vrst
golosemenk.

Če bomo nabirali plodove in semena, mo¬
ramo seveda najprej dodobra spoznati tisti del
rastline, kjer plodovi in semena nastajajo. Ta
del rastline imenujemo cvet.

Cvet je pravzaprav listni poganjek, le
da so njegovi želeni listi spremenjeni. Nji¬
hova naloga namreč ni več ta, da asimilirajo
in pripravljajo hrano, temveč da poskrbe za
razmnoževanje rastline. Zato si oglejmo, kako
je sestavljen cvet kritosemenke!

Na koncu cvetnega peclja je cvetišče, ki je
podobno skledici, plošči, stožcu ali celo vrču.
Na cvetišču pa se v več vretencih razvrščajo
listi, ki sestavljajo cvet. Zunanji listi so časni
listi, ki SO' največkrat zeleni in ščitijo vse
ostale dele cveta. Pod temi se nahajajo, venčni
listi, ki jih prav zaradi njihovih živopisnih
barv najprej opazimo. Nekatere rastline pa
morajo pisanega cvetnega venca — denimo
vrbe — in takim cvetovom pravimo goli cve-

BIOLOGI

37

Nepravi plodovi, birni plodovi in soplodja. Številke pomenijo: 1 in 2 birni plod rdečega
jagodn.jaka, 3 in 4 birni plod šipka, 5 pečkati plod jablane, 6 sklcdičasti plod bukve. V spodnji
vrsti so narisana soplodja. Številka 2 kaže soplodje smokve, 3 soplodje murve, 4 zeljnati,
storž hmelja, 5 oleseneli storž jelše in številka 1 oleseneli storž ali »plod« bora (slika je iz
knjige Botanika avtorjev Leona Detele in Gabrijela Tomažiča)

Model cveta. V zgornji vrsti vidimo od leve
na desno na prvi risbi iz modelarske gline
izoblikovano steblo, v katerega zgornji konec
zataknemo polovico zobotrebca. Na drngi
zgornji risbi so na glinasto steblo že name¬
ščeni iz papirja izrezani časni listi, na tretji
risbi pa še papirnati venčni listi. V spodnji
vrsti vidimo na četrti risbi kako namestimo
iz gline izoblikovan pestič. Peta risba kaže
namestitev prašnikov, šesta pa dokončno iz¬
delan model cveta

tovi. Venčnim listom sledijo nato prašniki, ki
jih kar težko spoznamo za liste. Pa so ven¬
darle nastali iz pravih zelenih listov. Vsak
prašnik je sestavljen iz prašnične niti, ki ima
na koncu prašnico, kjer nastaja cvetni prah.
V cvetu je še eno vreteno lističev, ki ji ime¬
nujemo plodni lističi. Le-ti pri kritosemenkah
tvorijo plodnieo. Na plodnih lističih pa so se¬
menske zasnove in prav iz teh majhnih celic
se razvijejo potem, ko padejo nanje pelodna
zrnca — semena.

Zagotovo si bomo laže zapomnili kako je
cvet sestavljen, če si naredimo model cveta.
Steblo našega cveta bo približno 5 cm dolg
in 2 cm širok valj, ki ga izoblikujemo iz gline.
Postavimo ga na deščico ali tršo lepenko, v
sredino pa po vzdolžni osi zabodemo polovico
zobotrebca. Časne liste izrežemo iz zelenega
papirja. Izoblikovani naj bodo kot zvezdica s
šestimi kraki, sredi zvezdice pa izrežemo luk¬
njico s premerom lem.  Naše časne liste po-
ložifnO na steblo. Iz barvastega papirja izre¬
žemo' nato še venec cvetnih listov. Tudi sredi
Cvetnega' ' venca izrežemo tolikšno ' luknjico
kot pri cvetni čaši. Iz gline naredimo končno
še model pestiča, ki ga pritrdimo na zobo¬
trebce, ' ki moli iz Cvetnega peclja. Preostane
nam še, da si pripravimo prašnike. Ti so kar
Zobotrebci, ki jim na zgornjih koncih natak¬
nemo majhne glinaste kroglice. Prašnike ža-

38

BIOLOGI

taknemo v steblo okoli pestiča in naš model
cveta je narejen (glej sliko).

Ko raste seme, pa se spreminja tudi cvet.
Razkošni cvetni listi odpadejo in le plodnica,
kjer rastejo semena, se razvija v plod. Koli¬
kor različnih cvetov občudujemo spomladi in
poleti, toliko različnih plodov s semeni naj¬
demo tedaj, ko rastlina dozori.

Iz plodnice nastane osemenje, ki varuje se¬
mena, ko pa semena dozore jim osemenje po¬
maga pri razširjanju. Ker golosemenke nimajo
pestičev, tudi pravih plodov nimajo. Storže
iglavcev sestavljajo le oleseneli plodni lističi.
Nekateri plodovi imajo suho osemenje in naj¬
pogosteje so to rožke, pokovci ali glavice. Med
rožke sodi goleč, ki je plod različnih žitaric in
trav, prave rožke pa nastajajo pri cvetovih
košaric, denimo regrata. Rožka je drobno pa¬
dalce, ki ga prenaša veter (kar spomnimo
se na travnike, kjer je včasih vse polno re¬
gratovih lučk). Plodove, kjer zraste seme s
trdim osemenjeni — denimo pri lipi ali zlatici

— imenujemo orehi in oreški. Tiste plodove, ki
jim pravimo glavice, pa lahko primerjamo s
škatlicami, skrbno pokritimi s pokrovi. Vendar
so glavice zaprte le tako dolgo, da seme dozori,
potem pa se odpro. Prav gotovo vsi poznate
poljski mak, katerega plod je glavica.

Glavicam so podobni mešički, ki jih naj¬
demo denimo pri telohu. Tudi strok zagotovo
poznate, saj ste najbrže že dostikrat ružili grah
ali fižol. Stroku so podobni luski in luščki.
Le-ti so značilni za rastline, ki sodijo med
križnice.

Osemenje pa ni vedno suho. Večkrat je
mesnato in k takim plodovom štejemo jagode
in koščičaste plodove. Toda nikar ne zame¬
njajmo plodu, ki mu pravimo jagoda, s sladko
vrtno ali gozdno jagodo. Med jagodaste plo¬
dove sodijo namreč tisti, ki imajo mehko ali
tršo lupino, sočno meso in več semen. Takšne
pa so jagode vinske trte, borovnice, paradiž¬
nik, kumare in različne buče.

Pravi plodovi. Številke v zgornji vrsti kažejo: 1 in 2 goleč žitnega zrna, 3 do 5 so rožke,
6 do 9 oreški, 10 do 12 pokovci. Srednja vrsta: 1 do 3  glavice, 4 in 5 mešička, 6 strok, 7 in »
lusk in lušček. V spodnji vrsti pa predstavljajo številke naslednje vrste pravih plodov: 1 do 3
koščičaste plodove, 4 do 7 jagode (slika je iz knjige Botanika avtorjev Leona Detele in Ga¬
brijela Tomažiča)

KEMIKI

39

Koščičaste plodove zagotovo dobro poznate,
saj vsako leto pospravite kar precej sočnih
češenj, breskev, sliv, orehov (da, tudi orehi so
koščičast plod) in podobnega sadja. Ves sadež
je plod, koščica, ki je le trda plast osemenja,
pa skriva v svoji notranjosti seme.

Poleg omenjenih plodov, ki so nastali samo
iz plodnice, pa poznamo tudi take, ki nastanejo
iz plodnice in še nekaterih delov cveta, denimo
cvetišča ali čaše. Takim plodovom pravimo
nepravi plodovi. Mednje sodi hrastov želod in
bukov žir. Pri hrastu nastane namreč iz plod¬
nice oreh, »kapica« pa je iz cvetnega ovoja.
Tudi plod bukve je oreh, ki mu pravimo žir
in v svoji notranjosti skriva seme. Končno
so tudi pečkati plodovi — jabolko, hruška in
podobni — nepravi plodovi. Peščišče je. nastalo
iz plodnice in šele v njem tiče semena.

Nekateri plodovi so nastali iz več pestičev
v enem samem cvetu. Takim plodovom pra¬

vimo birni plodovi. Prav med bime plodove
pa prištevamo rdeče jagode, robidnice, maline
in šipek.

Omeniti moramo še soplodja, ki nastanejo
tako, da se skupina cvetov, ki jo imenujemo
socvetje, razvije v en sam plod. Takšna so¬
plodja so sočne smokve, murve, storžki hmelja
in podobno.

Jesen je čas, ko dozori v naših krajih naj¬
več plodov in semen. Zato lahko že letos zač¬
nemo nabirati plodove in semena ter si ure¬
dimo zanimivo zbirko. V ta namen si pripra¬
vimo več primerno velikih lesenih ali leso-
nitnih deščic. Nanje pritrdimo semena kar z
lepilom ali pa s prozornim lepilnim trakom.
Namesto deščic lahko uporabimo tudi debe¬
lejšo lepenko. Ne pozabimo pa pod vsako seme
pritrditi listka, na katerega napišemo kje in
kdaj smo seme našli in v kakšno vrsto semen
sodi.

Nekaj poskusov s kisikom

Med vami prav gotovo ni nobenega, ki bi
ne vedel, kako važen je kisik za življenje na
Zemlji. Mnogi pojavi, ki jih vsak dan opa¬
žamo, kot denimo gorenje, gnitje, rjavenje že¬
leza in podobno, niso nič drugega kot spajanje
s kisikom, ali kot pravijo kemiki, oksidacija.
Da bomo lahko delali poskuse s kisikom, si ga
moramo seveda najprej pripraviti.

Enega od načinov za pridobivanje kisika
smo spoznali že pri opisu naprave za elektro¬
lizo vode (TIM št. 4, 1962/63), vendar bi poha¬
bili preveč dragih baterij in tudi preveč časa,
če bi hoteli s to pripravico dobiti večje mno¬
žine omenjenega plina. Zato ga rajši pridobi¬
vamo iz snovi, kakršni sta na primer kalijev
klorat ali kalijev permanganat. Te snovi pri
segrevanju razpadajo in oddajajo kisik.

Sestavimo si pripravo, ki jo prikazuje sl. 1.
Epruveto zamašimo s preluknjanim zamaškom
(preluknjamo ga lahko z žarečo pletilko), skozi
katerega vodi dvakrat kolenasto zavita ste¬
klena cevka v plitvo posodo z vodo (v ta na¬
men lahko uporabimo primerno kozico ali
skledo). Nato si pripravimo 4 ali 5 epruvet,
v katere bomo ulovili kisik. Napolnimo jih do
vrha z vodo, zamašimo s palcem in obrnjene
poveznemo v skledo z vodo, tako da v njih ni
mehurčkov zraka. V epruveto nasujemo 1 do

2 cm visoko kalijevega klorata KClO.i (kalijev
klorat lahko' kupimo v lekarni, če ne drugače
pa v obliki tablet za grgranje, ki jih pred
poskusom zdrobimo). Nato epruveto zamašimo
in jo pričnemo segrevati nad špiritnim goril¬
nikom. Kalijev klorat se najprej stali, nato pa
prične oddajati kisik, ki ga vodimo po kole-
nasti cevki pod vodo v nastavljeno epruveto.
Da je plin, ki se je nabral v epruveti, res ki¬
sik, dokažemo s tlečo trsko, ki jo vtaknemo
vanjo. Tako napolnimo s kisikom vse epruvete
in jih pustimo, poveznjene v vodo, za nadalj¬
nje poskuse.

Razkroj kalijevega klorata poteka hitreje
in z manj segrevanja, če m,u prej primešamo
nekoliko rjavega manganovca (manganovega
dioksida — MnO). Snovi, ki pospešujejo ke¬
mijske reakcije in se pri tem ne spremenijo,
kot v našem primeru rjavi manganovec, ime¬
nujemo katalizatorje. Dobro je, če rjavi man¬
ganovec pred poskusom dobro prežarimo v
stari železni žlici ali na kosu pločevine, da
tako uničimo morebitne organske snovi v
njem, ki bi nam lahko pri segrevanju s ka¬
lijevim kloratom pripravile neljubo presene¬
čenje — eksplozijo!

V isti pripravici lahko dobimo kisik tudi s
segrevanjem kalijevega permanganata KMnOi,

40

KEMIKI

Slika 1: Enosfavna priprava za pridobivanje kisika

ki ga dobimo v lekarni pod imenom hiper-
mangan. Tudi tu moramo paziti, da ga na¬
tresemo v res čisto epruveto.

Kisik lahko pridobivamo še s pomočjo na¬
šega aparata za razvijanje plinov, ki smo ga
opisali v lanskem letniku. V epruveto z luk¬
njico v dnu damo nekaj kristalov kalijevega
bikromata KaCraO, v zunanjo posodo 1  pa na¬
lijemo 3 a /o raztopino vodikovega peroksida
H2O2 (obe kemikaliji dobimo v lekarni), ki mu
primešamo nekaj mililitrov koncentrirane
žveplene kisline. Če pipico aparata odpremo,
pride raztopina v stik s kristali in kisik se
prične živahno razvijati. Sedaj pa opišimo še
nekaj eksperimentov s kisikom.

Na kos žice pritrdimo manjši košček žvepla,
ga vžgemo in vtaknemo žico v epruveto s ki¬
sikom. Žveplo, ki gori na zraku s komaj opaz¬
nim modrikastim plamenčkom, v kisiku živah¬
no zagori z lepim modrim plamenom. Pri tem
nastane žveplov dioksid, ki ga spoznamo po
ostrem vonju. Če v epruveto z žveplovim di¬
oksidom nalijemo nekaj milimetrov vode, jo
zamašimo in stresemo ter dodamo kapljico
indikatorja, bomo videli, da je raztopina žvep¬
lovega dioksida v vodi kisla. Nastala je nam¬
reč žveplasta kislina H2SO3.

Na kos žice pritrdimo košček lesnega oglja
in ga v plamenu gorilnika segrejemo da zažari.
Žico nato vtaknemo v epruveto s kisikom.
Oglje živahno zagori. Nato vtaknemo v epru¬
veto stekleno palčko, ki smo jo pomočili v
apneno vodo [bistro raztopino gašenega apna
Ca (OH);]. Vidimo, da kapljica na palčki po-
motni, kar je dokaz, da je pri gorenju oglja
nastal ogljikov dioksid:

C + O2 = CO2

Ca (OH); + CO2 = CaCOs

Nastal je kalcijev karbonat, ki se v vodi
ne topi. Prejšnji poskus ponovimo s to razliko,
da vzamemo namesto debelejše tanko železno
žico, ki jo s pomočjo svinčnika zvijemo v spi¬
ralo. Zaradi visoke temperature, ki se razvije
pri gorenju oglja, se s prasketanjem vname
tudi železo.

Kako poskrbi narava za to, da kisika, ki je
potreben za dihanje, ne zmanjka, nam pokaže
naslednji poskus. V večjo čašo ali kozarec
(denimo kozarec za vlaganje) z vodo damo pri¬
meren šop vodnih rastlin — te nam bo pre¬
skrbel prijatelj akvarist — čeznje pa povez¬
nemo steklen lij in na njegovo cev nataknemo

KEMIKI

41


Hj_O z

MnO z

alčka

guma

cevka.

Slika 2: Napravica, ki nam omogoča streljanje s kisikom

epruveto, napolnjeno z vodo, tako da v njej ni
nobenega mehurčka zraka. Vse skupaj posta¬
vimo na sonce in kmalu opazimo, da so se na
rastlini začeli izločati mehurčki plina. Ko je
epruveta polna plina, lahko s tlečo trsko do¬
kažemo, da je izločeni plin res kisik.

Za konec pa še en nekoliko bolj šaljiv po¬
skus in sicer — streljanje s kisikom! Sesta¬
vimo si napravo, kakršno prikazuje slika 2. V
Posodo s širšim vratom (kozarec od jogurta ali
kaj podobnega), damo eno ali dve žlički rja¬
vega manganovca ali kalijevega permanganata
in jo zamašimo z dvakrat prevrtanim zamaš¬
kom. Skozi eno luknjico vtaknemo kapalko,
v kateri je okrog 1 ml 30 %> vodikovega per¬
oksida (oboje lahko kupiš v lekarni), skozi

drugo luknjico pa cevko, na katero posadimo
naš »izstrelek«. Tega si lahko naredimo iz
koščka palčke, ki mu na enem koncu natak¬
nemo obroček iz gumijaste cevke, ki obsedi
na njenem vrhu. Če nato' iz kapalke previdno
Spustimo kapljico vodikovega peroksida na
rjavi manganovec, bo »izstrelek« odletel vi¬
soko v zrak. Kaj se je zgodilo? Vodikov per¬
oksid v prisotnosti rjavega manganovca skoraj
v hipu razpade v vodo in kisik — ne da bi
se pri tem rjavi manganovec kaj spremenil —
manganov dioksid torej katalizira razkroj vo¬
dikovega peroksida. Eri tem poskusu moramo
paziti/da »izstrelek« res samo »sedi« na cevki,
ker nam lahko sicer pritisk kisika vrže za¬
mašek iz kozarca. -

PLOVBA KS

Mnogi ste bili v počitnicah na morju in
prav gotovo so vas v pristanišču mimo osta¬
lega zanimale tudi ladje. Ogledali ste si ri¬
biške barke, ladje za obalni potniški in to¬
vorni promet, v daljavi na širokem morju pa
ste nedvomno opazili tudi kakšno veliko
prekooceansko ladjo. No, če ste obiskali Reko,
Split, Koper ali kakšno drugo večje prista¬
nišče, ste si takšne prekooceanske velikane
ogledali lahko kar s pomola, kjer so bili za¬
sidrani, ali pa so morda čakali pred vhodom
v luko.

Ladje seveda niso bile vselej takšne, ka¬
kršne poznamo danes. Tehnika je morala tudi
na tem področju prehoditi določeno razvojno
pot, preden sta ladjedelništvo in pomorska
plovba dosegla to, s čemer nas dandanes pre¬
senečata. Zgodovina pa je zanesljivo vsaj tako
zanimiva kot sedanjost. Zato smo izbrali nekaj

slik, ki nas bodo popeljale v tiste čase, ko so
po rekah, jezerih in morjih pluli prvi parniki.

Na SLIKI ZGORAJ vidimo načrt Fulto-
nove ladje na parni pogon. Fulton je bil Ame¬
ričan, njegovo ladjo pa so zgradili v Franciji,
kjer je na reki Seini 1803. leta tudi prvič
zaplula po vodi.

SLIKA DESNO ZGORAJ je še starejša,
kaže parnik konstruktorja Jouffroy d’Abbansa.
Ta parnik so zgradili 1783. leta. Bil je dolg
46 m in širok 4,5 metra. Na SREDNJI SLIKI
je že nekoliko popolnejši parnik, zgrajen na
začetku preteklega stoletja, SPODNJA DESNA
SLIKA pa nas spominja na rečne ladje, ka¬
kršne smo morda videli v filmih. Prikazuje
parnik iz leta 1839.

Vsi parniki, ki smo jih doslej omenili, so
pluli samo po rekah. Proti sredini prejšnjega
stoletja pa so ladje na parni pogon začele

IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE

43

44

IZ ZNANOSTI IN TEHNIKE


osvajati tudi morja. S tem se je pomorski
promet seveda začel mnogo hitreje razvijati,
saj je postala plovba čez oceane hitrejša in
varnejša. Iz tistih časov je tudi ZGORNJA
SLIKA. Prikazuje prekooceansko ladjo »Si-
rius«. Kot vidimo, parniki takrat še niso imeli
vijaka, ampak so jih poganjala lopatasta ko¬

lesa. Parnik »Sirius« je aprila 1838. leta pre-
plul Atlantski ocean in pristal v New Yorku.

Na SPODNJI SLIKI pa vidimo ladjo
»Great VVestrn-«. Tudi ta je bila na parni
pogon. Tako kot prejšnja pa je imela poleg
parnega stroja tudi jadra, s katerimi je ob
ugodnem vetru lahko plula še hitreje. »Great

VVestrn« je bila zgrajena 1858. leta in z njo se
začenja doba velikih prekooceanskih ladij.

Nekaj več kot sto let od tistega dne, ko je
zaplula prva ladja na parni pogon je minilo,
in že se srečamo s parniki, za katere bi lahko
zapisali, da so domala sodobnih oblik. Kar
poglejte SLIKO ZGORAJ, na kateri je velik
prekooceanski parnik »Mauretania« iz prvih
let na začetku našega stoletja. S takšnimi par¬
niki so ljudje dodobra obvladali morska pro¬
stranstva, hkrati s tem pa se je parni stroj
kot pogonski ladijski motor začel približevati
svojemu vrhuncu. Nekaj desetletij je popol¬

noma prevladoval na vseh morjih, potem pa
ga je začel izpodrivati popolnejši pogonski
agregat — dizelski motor. Toda vrnimo se še
za kratek čas v bolj oddaljeno preteklost in
za primerjavo, ki nam bo pokazala, kakšno
pot je prehodila ladijska tehnika v dobrem
stoletju, omenimo še enkrat enega prvih kon¬
struktorjev ladij na parni pogon. Na SPODNJI
SLIKI vidimo maketo parnika Jouffroy d’Ab-
bansa iz časov proti koncu 17. stoletja. Ob
tej primerjavi nam je zares popolnoma očito,
da je ladijska tehnika v razmeroma kratkem
času zelo hitro napredovala.