202   
Franica
Povesl. — Spisala Julijana
I.
rak je žc razprostrl svoja lahna krila čez veliko inesto Dunaj. V ' krasnih širokih ulicah se čuje le še semtertja lahka stopinja poznega potnika, ki podviza svoje korake proti domu; prehitela ga je noč pri njegovih opravkih. Pač srečen je ta, ki ve kam domov, ki zna, da ga sprejme doma, v gorki sobi, ljubeča obitelj — a gorje onemu, ki mora v tem mrzlem zimskem času prebiti v mrzli nezakurjeni sobi, sedaj ko prepi-hava ostra burja slednji kotiček, ko sneg v gostih kosmičih pada izpod temno-sivega neba, trikrat gorje mu, če je bolnik — — — Pač se vrste tu palača za palačo, druga krasneja od druge, v njih žijejo in srkajo iz polnih čaš bogataši vso slast, meneči: »Lepo in dobro — le zame je na svetu.« A če nas dovede pot v neznatno predmestje, kolika revščina se odpre tu našim očem! .... V detrtem nadstropju ostarele hiše razsvetljuje slabo brleča svetilnica skromno in ubožno opravljeno sobico, v kateri prebiva bolna vdova s svojo hčerko Franico. Več mesecev že se bori s smrtjo, a toli za-želeni smrtni angelj se še vedno obotavlja, da bi jo s svojim mrzlim po-ljubom odvedel v boljšo večnost. Prodana je že vsa hišna oprava razun ubožne postelje, na kateri leži uboga mati. Ni ga koščka kruha več pri hiši, tudi ne polenca, da bi Franica zanetila ogenj.
Ubogi hčerki ni moč zapustiti bolne matere, da bi si poiskala kako delo ter si tako prislužila za najnujnišo silo. In beračiti? — Hu, kako strašna pač je ta beseda! In vendar! — Ko sta obe siroti skupno opravili svojo večerno molitev, ter je mati v nemirnem spanju vsaj za kratek časek poza-bila bedo in revo zemskih težav, zavije se Franica v veliko ponošeno ruto in odhiti po trhljih stopnicah proti središču mesta. V veliki ter krasno raz-svetljeni ulici obstane ter čaka  — — — Oj, kako ji bije srce!   — — —
Več raznovrstnih oseb gre mimo, tu zopet tolpa ljudij; vsakokrat je hotela bojazljivo se približati in proseče stegniti drobno od mraza premrto ročico, a zaman! noge so kakor odrevenele, grlo se ji krdi, ni ji mogoče nikakega glasu spraviti iz njega, — a neusmiljeni potniki se ne zmenijo za temno postavo, ne čutijo tuje boli. — — — — Že je hotela Franica ob-upana oditi in prazna se povrniti k bolni materi; v tem trenotku zagleda v duhu shujšano, bledo obličje umirajoče matere. Kar pride počasnih korakov star gospod, oprt na mladega spremljevalea, v živahnem pogovoru mimo nje. Franica pristopi sramežljivo, nemo povzdigne svoje ročice, nevede zgrudi se na kolena.........
Kdo ne pozna v svetovnem mestu sramežljive revščine! — Gospoda sta spoznala precej, da klečeča deklica ni beraškega stanu, temveč, da jo je le največja sila primorala do tega skrajnega koraka.
-*e   203   &«-
Stisnila sta ji dobro napolnjeno listnico nemo v roke — nemo jo je sprejela deklica. Hvaležni čut jo je prevzel toliko, da ni mogla izreči besede. Nemo je nadaljeval vsak svojo pot.
Deklica je hitela brzih korakov do bližnje gostilne, dobila je tamkaj krepke juhe, nekaj vina in kruha, ter kupila mimogrede pri branjevcu na-ročaj drv. Lahnih korakov stopi v sobico, a kako se razveseli, ko vidi, da mamica še spava. Hitro zaneti v stari peči močan ogenj, a v tem se zbudi bolnica in, začutivši v sobi prijetno toploto, pozove s slabim glasom Fra-nico k postelji, kjer ji ta s solznimi očtni pripoveduje ves dogodek. Goreče in iskreno sta molili obe za neznanega dobrotnika, proseči mu od Očeta vseh sirot blagor in srečo.
Sledeči dnevi so bili za obe bolj mirni, saj jima ni bilo treba dlje časa skrbeti za vsakdanje potrebščine in med tem sta upali, da mati okreva in da bode Franici zopet moč z delom svojih rok živiti mater in sebe. Ali prišlo je drugače!
Mati je od dne do dne bolj slabela, in nekega dne, ko je čutila, da se ji bliža zadnji trenutek, poklicala je Franico k sebi in ji v pretrganih stavkih šepetala: »Trenutki mojega življenja so šteti — — — ločiti se bodem mo-rala, težko te ostavljam, ljubo dete, a čutim že, da me smrt skoraj povede v boljše življenje. — — — Ne žaluj preveč, Franica, v Bogu se snideva zopet! Premodri voditelj naše usode, ki biva nad zvezdami, ki skrbi za slehernega črvička, tudi tebe ne bode zapustil do tedaj. Ob up oprta hodi, vera v Večnega naj razsvetljuje temna pota tvojega zemskega bivanja, On naj naju srečno združi — nad zvezdami, kjer ni ločitve.«
Ihteča pade Franica na kolena, skrivši svoj objokani obraz v borno odejo, a mati ji položi svojo velo, tresočo roko na njeno glavico in ji podeli s pojemajočim glaaom avoj materinski blagoslov — —¦ — Kmalu nato je za-tisnila mati svoje oči v smrtno spanje — — — Franica je sirota.
II.
V daljnem vzhodu divjd grozna bitka. Vse bolnice so prenapolnjene ranjenih, umirajočih vojakov, še celo na bojnem polju so razprostrti šotori, v katerih so ranjenci zavarovani vsaj pred vremenskim uplivom.
Osamela hodi bleda usmiljenka po bojišču, prekriža tu in tam umrlega vojaka ter nadomešča tako Ijubeče stariše, brate, sestre, katerim ni raoč skazati te zadnje ljubavi drazim pokojnikom. Že je hotela zapustiti mrtvece, kar začuje globok vzdih, kojemu sledi drugi, tretji. Hiti nazaj v vrste in tu ugleda hudo ranjenega vojaka, ki se je ravnokar prebudil iz temne ome-dlevice, ter plaho zrl okrog sebe; a ko ugleda bledo usmiljenko poleg sebe, razjasni se mu upalo Iice in zaupno obrne motne oči v blago sestro. S po-močjo poklicanega služabnika so ga previdno položili na nosilnico in prenesli v bližnji šotor, kjer je bil po temeljiti preiskavi zdravnika izročen v varstvo sestre Benedikte, ki ga je našla.
Več tednov je preteklo po tem dogodku. Danes je prvi dan, da je bolnik brez tuje pomodi ostavil bolnisko postelj, na katero je bil toliko časa
i
-«   204   g*-
priklenjen, in danes pride njegov sivi oče v tabor, da ga pelje domov, kjer naj bi okreval do dobra. Sestra Benedikta — nekdanja Franica, spozna takoj v častitem starčku nekdanjega, nepozabnega dobrotnika in s solznimi očmi se mu sedaj zahvali za oni dar, ki je osladil zadnje dni umirajoče matere.
Božja previdnost je hotela, da je ravno ona, sestra Benedikta, otela smrti jedinega sina umirovljenega častnika, ki ji je nekoč pomagal iz naj-večje bede. — Hvaležnost očeta in sina je bila brezmejna, ona se niti spo-minjala nista več omenjenega clogodka in sta sedaj delila svoje ogromno bogastvo med reveže iz hvaležnosti do sestre Benedikte — nekdanje Franice.