__________________________ VRTEC__________________________
2Marija Kmetova:      ...
Iz govorilnice naših najmlajših.
Aljoša ima štiri  leta, Mejko pa tri.  To vemo mi, ki štejemo leta po koledarjih in ki menimo, cla zares kaj vemo. A kaj bi z našo pametjo! Otrok ima svojo, ki je po njegovih inislih vse večja in bistroumnejša od naše. Zato je Aljoša »po svoje< star trideset, štirideset in — kadar je po-sebno   pri   volji — tudi sto I«t.   Kaj jc njemu  sena«  in kaj  >^sto«,   in kaj beseda »leto«!   In on je vitez vseh vitezov in najmočnejši;   tudi »kralj vseh kraljev« je.
»To je pa saino Bog,« ga poučim.
»Saj ne mislim zares,« me pouči ou, »le za šalo.«
Iu prinese dva stola in ju zveže. Sede nanja, se moško ozira, iii ko ga vprašam. kaj počne, odgovori:
»To je ladja, in jaz sem kapitan. Kapiian vseh kapitanov,« mi še pojasni.
»In kaai se pelješ?«
»V Afriko.«
Jaz resno prikimam in ga opazujem. čez minuto že zakliče:
»Afrika! Dolenjski kolodvor! Izstopite!«
Trenutek za tem je v Trstu in Egiptu, a koj nato v Domžalah.
A poglejmo sebe, ki smo resni in pametni. Se odpravljaš zares kam — mogoče le v Ljubljano ali Domžalc — pa tuhtaš in ukrepaš, kdaj in kako bi se odpravil zdoma. In slednjič niti greš ne. Otrok je pa v eni sami minuti iz Afrike uazaj v Domžale; tega niti najmodemejši zrakoplovci ne zmorejo, in močno dvomim, če bodo sploh kdaj zmogli. Mlajši, Mejko, stopica krog »ogromne ladje« in si natakne koš za papir na glavo.
»Kaj pa to?« se nekako razhudim in hočem prepovedati tako pokrivalo. A Mejko mi resno odgovori:
»Potapljač sem.«
V tem si že priveže vrv na koš in pravi, da je cev, ki skozi njo Adihava zrak. Pa hodi na široko po sobi, Aljoša-kapitan mu pa ukazuje:
»Gospod potapljač, dviguite tisto ladjo, ki se je potopila!«                   '
In kakor da je prava ladja zares orehova lupina, prime Mejko-potapljač za stolček na tleh in ga prinese kapitann. rekoč:
»Izvolite, prosim, tu je ladja!«
In kapitan jo dvigne k scbi.
Potem skoči kapitan z ladje.
»Zdaj boni jaz potapljač.«                             ^
»Ne. jaz bom,« se brani Mejko.
»Jaz bom.«  povzdigne glas Aljoša.
»Ne — jaz!«
In >ne in ne« in »jaz in jaz« se stopnjujojo do najvišjib glasov. dokler ne zazveni po sobi: >^čof« in »cof« —¦ in kapitan in potapljač se borita na življenjc in smrt. Glascn jok je višek ie igre, in vsak v svojem kotu kricita drug na drugega:
»Ve!«                            •'    =
In stoli na tleh, koš prcvrnjen, ladja razbita. kapitan in potapljač pa v jezavi ihti.
To je konec vožnje iz Afrike v Domžale in v Pariz—Dolenjski kolodvor,
in nazaj.
*
24
Greiuo na izprehod.
Aljoša je gospod — za šalo. Gre po cesti in vpije:
»Prostor, prostor za vlak!«
In jaz sopiham za njim kakor lokomotrva; pred menoj in za menoj so-piha še bolj Mejko in pravi:
»Pšš-puf, pšš-puf!«
In suva z rokanii, topota z nogami in se neznansko resno drži. Na vsc pretege se mu cedijo sline iz ust. A kako je hud, ko mu jih obrišein!
»Lokomotiva tudi tako,« mi pravi. In zdaj se sele spomnun, da poteja sline zato, ker teče voda tudi od lokomotive.
Aljoša je ves čas resen in vidi v mislih po sto vlakov in več. Mejko si* pa nenadoma nečesa domisli — in steče in teče in teče in je vse klieanjr zaman. Že ga potegne zemlja nase: štrbunk! — leži sredi največjega blata. Jaz — kaj hočem — huda sem, a to ne odpravi blata s suknjice.
In gremo in vidimo sliko, kako ima Kristus križ na  rami, in  povedati jima morain, da je napisano: »Vzemi križ na rame in hodi za menoj!« Kaj se to pravi?« me vpraša Aljoša.
C"e se premagaš.«   mu pojasnim,   »je to težko in ,je kakor križ,   ki ga težko neseš. Tako hodiš za Jezuščkom.«
Pa gremo mimo kostanjarja, in milo se zazre Aljoša na kostanje. a moško stopi dalje in pravi:                                                                             ,
»Zdaj hodira za Jezušokom: sem se komaj premagal.«
»Tudi jaz,« pravi Mejko.
Jaz se pa domislim raznih »kostanjarjev« iz življenja, in če bosta šhi vedno tako pogumno mimo njih ...
Zunaj mesta pa zagledamo psa, ki ves svoboden skače <Vz širok jarek sem in tja in tja in scm kakor blisk.
»O zakaj ni Bog tako naredil, da bi bil jaz pes!« vzklikne prav iz dna duše Aljoša, in oči se mu zasvetijo, ko opazuje nagle kretnje psa.
; O!«  se začudim, »zakaj pa?«
»Da bi znal takole skakati!« mi odvrne in je ves žalosten. In gleda in gleda psa, pa se nenadoma zgane in poskoči in stceo. Mejko pa za njim. Zdaj sta onadva kužka. ki lajata, se dobrikata in prehitevata in si lnislita. da delata gotovo še večje skokc kakor pravi pes.
Na travniku opazujemo čebelico. In brž vesta, kaj dclajo čebele na rožah, kako sc pogovarjajo z metulji in cvetovi in si natlačijo medu v mo-šnjičke in hlačke in ga ponesejo domov v grad-čebelnjak. O tem gradu se pogovarjamo vso pot. Doma sta koj tudi Aljoša in Mejko čebelici.
rTu sedi.-. mi pravi Aljoša. »ti si matica-kraljica. jaz sem telesna straža. a Mejko je delavka. ki nabira medu.«
-Izvolite veličanstvo, medu?« mi pravi Aljoša, ko mu prinese Mejko košck kock in mi jih strese v naročje.
Pozor, sršeni-sovražniki  so zunaj!«  zakliče neiiadoina    telesna  straža garda •— in plane s kuhalnico na sovražnika, na mize in stole-sršene. Mc.jk«i je zdaj   tudi    »garda«.   in oba vzklikata krog uiejie in kmalu javita,   da jt-sovražnik odbit. Tn res je nekaj stolov prevrnjenih na tleh.
Zvcčer pa odgrnc Aljoša posteljo, se postavi resno in povabi niamo. rekoč:
Izvolitc, veličanstvo-mama!«
Tn ves teden smo zatem vsi same čebelc. in jc vse stanovanjt1 grad-čebclnjak.
A kuialu smo v samih zrakoplovih. Nad nami so oblaki. in se zadevamo ob luno in zvczde, lovimo solnčno zlato v košarice in ga prinašamo na zemljo.  Ko dfžuje — tako si tiomišljamo — napravimo šotorc na ilcli  in
25
prižgemo  elekirične  lučkc  v  njih.  ^ se  doživljamo.   vse  preizkusimo.  \>e-povsod smo doma, in ves svet je v duhu naš.
Tako minevajo dnevi. in življenje otrok raste in raste. A včasih mi pride misel: Ali smo mi, veliki in pametni, bolj pametni od teh naših najmlajših? Kaj ne delamo toliko del, ki prav tako uimajo trdne podlage kakor pri otroku? In se pričkamo in besedičimo in se veselimo in pretakaino solze vse do konca — kakor ti najmlajši v svojih igrah. Tako smo drug drugega po-doba: otroci se gledajo v naše zrcalo. mi pa v njihovo.