Nemec. 1876-1928. Iz prelepih Slovenskih goric prihaja tužna vest, da je neizprosna smrt ugrabila v najlepši moški dobi našega delavnega in do skrajnosti požrtvovalnega borca — Jakoba Nemca. Ugrabila ga je baš pri delu, kateremu je blagopokojni posvetil sleherno svojo živi jensko silo, pri delu za dobrobit našega kmeta trpina. Kakor skalnati breg, ob katerega se zaman zaganjajo razburkani valovi morja, je stal v svojem okraju, visoko vihteč zeleni prapor kmečkega gibanja. Vihtel pa ga ni samo z lepo, prepričevalno, očetovsko besedo, temveč v še mnogo večji meri s svojim vzglednim, nesebičnim, poštenim delom, ki je bilo vredno pravega vojščaka Matije Gubca. Ni bilo v njegovem okolišu organizacije, namenjene povzdigi in dobrobitu tamošnjega kmeta, da ne bi stal v njenih, prvih vrstah on — pokojni Nemec. Kot mladeniča ga vidimo v mladinskih in tamburaških društvih, kot moža v gasilskem društvu, podružnici Kmetijske družbe, v čebelarski podružnici, v biko-rejski zadrugi, v hranilnici in posojilnici, v zvezi kmetijskih podružnic za, domači okraj, v krajnem šolskem svetu, v okrajnem zastopu (cestnem odboru), na mestu župana, itd. itd. Večina teh gospodarskih organizacij je bila sad njegovega neumornega dela. Vsemu temu moramo prištevati še nešteta predavanja in tečaje, ki so se vršili na njegovo pobudo in pod njegovim spretnim vodstvom. Kot kmetski politični voditelj pa je zavzemal svojemu delu in značaju primerno mesto: bil je stalno član načelstva Slovenske kmetske stranke. Kaj je bil pokojnik svojim sorojakom, kaj je bil pokretu slovenskega kmeta, to morejo vedeti in preceniti samo tisti, ki so se z njim in v enakih okolnostih borili za pravico zatiranih. Da — porušil se je steber, ki ga bo težko nadomestiti. Jakoba Nemca ni več med nami. Med nami pa je ostalo njegovo delo, med nami je predvsem ostal njegov vzgled. Temu vzgledu bo slovenska kmetska mladina sledila in tako na najdostojnejši način počastila spomin odpornega borca Stare pravde. Joža Lovrenčič: Pereči ogenj. Povest izpod Jamnika. o, kam sedeš? Semle zraven Manice, kaj? Samo miru ne boš imel. Manica rada pleše!" „Pa semle sedi — tu v kotu smo na varnem!" In stisnili so se in napravili Janezu prostor in je sedel. Porinili so predenj kozarec in mu nalili in so si napili in ko se je stočilo, je prijel Janez za Štefan, potolkel z njim po mizi in Turk je bil koj pri rokah, vzel posodo in se čez trenutek vrnil in jo postavil na mizo in še pristavil: „Iako Janez, po fantovsko — kakor se spodobi!" Janez je natočil: „2ivio fantje!" „2ivio Janez!" so zaklicali. Harmonikar je postal pozoren in se je hotel prikupiti Janezu, računajoč, da se mu bo pri Rozmanovih, ko pride do sva- tovščine, dobro godilo, in ubral je napitnico in ob prvem akordu so fantje prešli v pesem, držeč kozarce v rokah, obrnjeni proti Janezu: „Kol’kor kapljic, lol’ko let Bog ti daj na svet’ živel. ..“ Tudi dekleta so pela in ko so odpeli, so vsi trkali z Janezom. „Ali greš kaj plesat, Janez?“ ga je vprašala Manica preko mize. Dekleta so pograbila njeno besedo in že se mu ponuja vse od kraja. „Poglej, poglej, kar trgajo se zate, ko si tak gruntar, da mu ga ni para! Za nas kajžarje, ki moramo po svetu za kruhom, se pa še ne zmenijo ne“, je rekel Janezu Mihov Ovrenc, ki je prišel ža praznike z jeseniških plavžev in je sedel poleg njega. „Pa ti vse prepustim," mu je odvrnil Janez. „Vse?“ se je oni namuznil. „Ali vidiš, kako se je Manica namrdnila?" Janez je pogledal in res je videl, da je Manica zavihala nos in se ozirala po drugih. Harmonikar je ubral valček, pari so se zavrteli; Manica je kakor v zadregi prisedla k Janezu. „Kako je?“ ga je vprašala. „Kakor sem ti povedal. Oče se ne dajo pregovoriti." Dovolj je izvedela. „Potem išči kar drugo!" mu je rekla in obsedela in gledala po parih. Tedaj je vstal od železničarske mize aspirant in se ji približal. „Gospodična,“ ji je rekel, „ali bi šli z mano?" Manica je malo zardela, vstala in oklenila sta se in prožno zaplesala. Janez je zvrnil poln kozarec in ko ga je poveznil, je natočil znova sebi in še Mihovemu in sledil parom. Videl je, kako je Manica od trenutka do trenutka bolj vesela, kako žari v obraz, kako ji železničar šepeče na uho, ko zaideta v gnečo in se samo prestopata. V Janezu je začelo kuhati in vreti. „Kdo ve, kod je? Prvič ga je tu videla, pa se mu že tako vrže!" je menil Mihov, ki je videl, da Janezu nekaj ni prav. „Gospodična ji je rekel. Manica pa gospodična, hahaha!..." se je Janez bridko zasmejal. „2eleznica je vse prevrgla! Pelji se v vlaku, ljudi je, ko da bi se selilo mesto na deželo, in gospodična sem, gospodična tje — nalezljivo je. Ob ponedeljkih se ti vozijo naše v Kranj in že jih je prijelo, da se ravnajo po mestnih. Kmalu bomo morali nositi ovratnike pa še rokavice, če bomo hoteli, da nas katera pogleda!“ „Pojdemo pa po hribovke,“ je bil Janez narejeno vesel in potem pil in pel in ko je Manica spet prisedla k mizi, jo je kar odkrito podražil z gospodično, kar je vzbudilo med fanti krohot, in gospodična je ostala cel večer in pozno v noč še v besedah. Vsa dekleta so bile gospodične, a so se smejale, ker so vedele, da velja porog Manici, ki je poslej plesala le z železničarji, a največ z mladim uradnikom. Manici je postalo neprijetno in prigovarjala je bratu, da bi odšla. Bratu se ni mudilo, češ, naj le gre, če hoče, sam pa da ostane do konca z drugimi. Pa je opazila, da železničarji plačujejo, in tedaj je pregovorila Lovračevo z Lazov. „Saj pojdemo skupaj, počakajta!" so ju ustavljali fantje. „Kdo vas bo čakal, dan vas prižene domov!“ sta odvrnili in odšli. Za njima železničarji. Komaj so bili skozi vrata, je stopil Mihov za njimi in ko se je vrnil, je povedal Janezu: »Gospodje in gospodične so že skupaj!" Prešerno so- se zasmejali fantje ob Janezovi mizi in eden je dodal Mihovi novici: „Za Manico nas ne bo srce bolelo, saj je pa že taka, da ji samo še repetnice manjkajo!** »Tudi brez njih kar frli!“ je dostavil drugi. „Pa bo frlela, da se bo ujela!“ je menil tretji in potem so pozabili na Manico. Janez ni črhnil. Poslušal je in težko mu je bilo. Kakor ga je bolelo prej, ko je plesala z železničarjem, je bil vendarle zadovoljen, da jo vidi, ker njenih besed si le ni vzel preveč k srcu. Mislil je, se bova že še pogovorila. Zdaj, ko je slišal, kaj mislijo fantje ° nJej> ga je zapeklo in peklo ga je, ko je mislil, da hodi drugi z njo. Tudi opravičeval jo je v svojem srcu. »Slabo mislijo o nji, ker ne vedo, da je bila žalostna radi mene. Dražiti me je hotela. Pomislil bi to! Kaj je bilo treba, da si ji oponesel ono gospodično! Mar je ona kriva, če se ji oni obliznjenec sladka. In kislo se ne bo držala pri plesu!“ Vse ni nič izdalo. Peklo ga je in peklo in tudi vino ni pomagalo. Mihov je opazil Janezovo molčečnost in je uganil, kaj mu je. Pa ni rekel nič, le primaknil se je bolj k drugim, ki so ugibali, katero pesem bi zapeli. Poslušal je, potem pa kar začel in za njim so jo ubrali vsi: Pereči ogenj brez plamena v mojem srcu zdaj gori, nobeden drug ga ne pogasi ko tvoje črne oči... Tudi Janez je pel in ob besedah pesmi spoznal, kaj mu je. Ono, kar ga je peklo, ni bila sama ljubezen. Ljubosumnje je vzrastlo ob njej, ki ga do te ure ni poznal, in še užaljen ponos je bil, da bi podlegel takemu, ki pod ljubim Bogom nič drugega nima ko gladke roke in priliznjeno besedo. Odpeli so pesem in Mihov je povprašal Janeza, če bi šla. Janez je »pokimal in plačala sta in se poslovila. Čudovita noč je bila zunaj. Nad belo pokrajino se je pelo temnomodro nebo, pogreznjeno tam onkraj na Begunjščico in Stol, tokraj na Jelovico. Zvezde so spokojno svetile, tam nekod nad Sv. Joštom pa je pojemal zadnji krajec kot bi se med cvetje štulil škrb, izsušen obraz. Janez je zavriskal in vrisk je šel glasno preko doline in se odmel od Jamniških robov. „Kaj, če bi pohitela Janez?" je vprašal Mihov. „Zakaj pa?“ „Da bi ga česnil! Po fantovsko, kakor gre!“ Nič ni čakal odgovora. Spustil se je hitro po slezi nizdol in Janez za njim. V bregu nad Ovsišami sta obstala. „Ali jih vidiš? Ali boš?“ Janez je bil neodločen. „Saj bi...“ je rekel, „pa kaj mi bo pomagalo!" „Oba si bosta zapomnila: on, da pusti naša dekleta pri gmahu, ona, da bo vedela, kaj je zvestoba!“ „Ustavili so se, glej!“ je opozoril Janez. In sta videla, kako je dekleta spremljal eden proti domu po poti, ki je vodila mimo cerkve v dolino, medtem ko so drugi krenili proti Podnartu. „No!“ je silil Mihov. „Pustiva za nocoj, saj če je kaj na vsem, bo še priložnosti!“ „Samo, da ne bo prepozno!'* je menil Mihov in zavila sta proti Češnjici, kjer sta se ločila — Ovrenc h kajžam, Janez na kmete. — Pri Rozmanovih so bila vrata zaprta. Janez je šel, da bi skozi dvoriščna prišel in zlezel magari na skedenj. Nič. Tiho in oprezno je hodil in začudil se je, ko so se odprla vrata. Rozala je čula. „Janez, Janez, to pa ni lepo!“ mu je rekla. „Tiho bodi, kadar boš gospodinja, se lahko nad dedcem tako usajaš!“ ji je zabrusil in šel mimo nje po stopnicah v gorenjo hišo. V. Zgodba o zavrženem srčku. Češnjičani so se začeli vzgledovati in s Češnjice je šlo začudenje od vasi do vasi in že ga je bila polna vsa dolina od Podnarta do Krope in na onkraj do Kamne gorice in še v Savsko dolino je prišla čez Dobravsko planoto, ki loči Lipnico in Savo. Stari svet je majal z glavo, mladi se je veselil, srednji je pa nihal med otbema, ker ni poznal pomilovanja in ni ibil samopriden: zavistne škodoželjnosti ni maral pokazati, da bi dal povsem starim prav, pa tudi ni šlo. (Dalje.) Janie: O pomenu zmage kmetske misli za slovensko kulturo. ci opazovalec razmer po vaseh v Srbiji, in to v Šumadiji, ki je bila prva osvobojena in ki je srce predvojne in današnje Srbije, sem često vzkliknil: „Ali je mogoče, da je ta narod že 100 let svoboden!" Če tudi so bili zadnji ostanki Turkov še do leta 1878 v Srbiji, vendar je bil ta narod že od ustanka pod Ka-radjordjem svoboden in njegov gospodarski in kulturni napredek odvisen od dela naroda samega in njegove inteligence. Še današnje razmere v srbski vasi, srbski kmetski hiši pa dokazujejo, da srbski seljak v teh 100 letih v načinu oblačenja, v načinu hrane, v načinu stanovanja, v načinu obdelovanja zemlje in gojitve živine ter prašičev ni bogvekaj napredoval. Največji napredek bi se mogel ugotoviti v slivarstvu in v par krajih v vinogradništvu. Kreditne razmere se še vedno nahajajo v znamenju dinar za banko na mesec (banka je novčanica za Din 10.—). Srbski oderuhi, ki jim pravijo „zelenaši“, ker kupujejo od kmetov žito že takrat, ko je še zeleno, vzemajo torej od svojega dolžnika za vsakih posojenih 10.— Din mesečno 1 Din obresti. Kdor si torej izposodi 10 Din, mora po preteku 1 leta vrniti 22 Din, z drugimi besedami se to pravi, da srbski kmet plačuje tudi do 120% obresti na leto. Kdo je temu kriv? Lahko se brez pridržka reče, da srbska inteligenca, ki tvori z meščanskih slojem, to je s trgovci, indu-strijalci in bankirji po mestih, vladajočo skupino v državi. Ta meščanski sloj ima potom radikalne stranke, v kateri ima glavno besedo takozvana „beogradsika porodica“ in „beogradska cinca-rija“, državo popolnoma v svojih rokah in vodi tako državno gospodarsko politiko, da si srbski kmet ne more . privoščiti naprednejšega življenja. Ce hoče izhajati, mora živeti enostavno tako, kot pred 100 leti. Srbska inteligenca je z meščanskim slojem vred skrbela za povzdigo mest in meščanske kulture, in to na račun podeželja. Podeželje je bilo vedno izkoriščano, vsled če- sar ni moglo napredovati. Srbska inteligenca ni smatrala za svojo dolžnost delati za kulturni napredek širokih slojev, za demokratično kulturo. Zlagala se je z meščanstvom in delala z njim za meščansko kulturo, torej za kulturo gornjih desettisočev. Zato se Srbi lahko danes ponašajo v neki meri z meščansko kulturo, ki so jo precej posneli po francoskem vzoru. Kmetski in delavski sloj pa sta zaostala, nepismena in do kosti izkoriščana od meščanstva. To je vzrok, da ima Slovenec v srbski vasi občutek, daj se tam živi v ciganskih razmerah. Ravno nasprotno je slovenska inteligenca mnogo storila za kulturno povzdigo kmetskega in delavskega sloja in vsled tega v Sloveniji ni tistega ogromnega prepada med življenjem na kmetih in življenjem v mestu. Način obdelovanja, stanovanja, življenja v naši vasi se je v zadnjem stoletju silno zboljšal. Naš kmetski človek ni izkoriščan od oderuhov, ker mu je inteligenca organizirala potom zadrug ugoden kredit. Naš kmet je pismen in mu je časopis in knjiga življenska potreiba. V načinu obdelovanja zemlje in gojenja živine, prašičev itd. je naš kmet v zadnjem stoletju silno napredoval in se more reči, da on danes obdeluje svojo zemljo intenzivno (izčrpno). Vse to je bilo našemu kmetu mogoče, ker je v industrijski državi Avstriji kljub vsemu gospodaril uspešno, to se pravi brez izguibe. V naši novi državi je Slovenija industrijski del v agrarni državi. Slovenija se mora v ta nov položaj šele vživeti in svoje poljedelstvo, živinorejo in ostalo gospodarstvo novemu položaju prilagoditi. Že samo težkoče tega prehoda zmanjšujejo uspeh pri gospodarstvu. K temu pa pristopi še državna gospodarska politika, ki ji daje smer predvsem beogradsko meščanstvo, beograd-ska porodica, beogradska cincarija. To meščanstvo skuša tudi našega kmeta spraviti v isti položaj, v katerem se že stoletja nahaja srbski kmet, hoče tudi našega kmeta izkoriščati na isti način in ga pripraviti ob uspeh pri njegovem gospodarstvu. Desetletna borba meščanstva v naši državi potrjuje te moje .trditve. Najprej je meščanstvo strlo s posebnim zakonom proti komunistom vsako delavsko opozicijo v naši državi in je na ta način izgubilo naše delavstvo v tej državi vsako besedo in vsak upliv. Z istim zakonom je to meščanstvo skušalo preprečiti tudi kmetsko opozicijo, ki se je pojavila predvsem v Radičevi stranki. Toda premeteni kmetski voditelj je hrvatsko seljaštvo organiziral že v taki meri, da beogradski cincarji z obznano niso mogli razbiti kmetske organizacije. Radiča in njegove sodelavce so morali izpustiti iz ječe. Le temu dejstvu se imamo zahvaliti, če smemo danes v Srbiji in Sloveniji propagirati kmetsko misel in delati na kmetskem programu... Meščanstvo je upalo, da bodo Radiča in z njim celo njegovo stranko počasi pridobili kot zaveznika in ga s tem izneverili kmetski misli tako, kot se jim je to posrečilo s Korošcem in njegovo stranko. Toda kakor hitro so spoznali, da v tem ne morejo uspeti, so pristopili k organizaciji meščanske stranke na Hrvat-skem in smo ravno za Velikonoč čitali, kako so prišli beogradski ministri, ibeogradska cincarija sklepat v Zagreb zvezo z zagrebškimi židi. Reogradsko meščanstvo se torej skuša ojačiti s pritegnitvijo hrvatskega meščanstva, beogradska cincarija se skuša zvezati z zagrebškim židovstvom, da bi s tem zlomili kmeisko organizacijo. Toda kmetska ideja je nepremagljiva ne samo na Hrvatskem, kjer je seljaštvo dobro organizirano, temveč nepremagljivo prodira tudi v Sloveniji in Srbiji. Ravno za Velikonoč smo čitali, kako se je zbralo srbsko seljaštvo iz srca Sumadije pod Kosmajem. Zbrali so se kmetje, ki so bili do tedaj pripadniki raznih srbskih političnih strank in so izglasovali resolucijo z zahtevami, da se ima v bodoče smatrati kmetski sloj in njegovo gospodarstvo za temelj vsega gospodarstva in da mora državna gospodarska politika biti taka, da uspeva predvsem kmet, od katerega so odvisni vsi drugi stanovi. Kmetska misel zmaguje torej v vseh delih naše države in brezdvomno je, da bo v državi zmagala s tem, da bo kmetski sloj v zvezi z delavstvom vzel državo v svoje roke, kjer bo le on sam kot vladajoč sloj mogel voditi tako državno gospodarsko politiko, ki je v interesu kmetskega sloja. Kmet se je zavedel svoje gospodarske in politične važnosti. Spoznal je, kolike važnosti je, če je on sam v državi vladajoč faktor. Uvidel je potrebo, da vzame državo v svoje roke in se je zato tudi odločil. Za ta cilj se hoče boriti in ga doseči, četudi bi zahtevala ta borba še toliko žrtev. Ko je pred dobrim stoletjem kmetu prišlo na misel, da bi on mogel biti lastnik tiste zemlje, ki jo je sam obdeloval in da graščak ni potreben, da ni pravično, če graščak živi od kmetovih žuljev — tedaj je že bilo gotovo, da bo ta misel zmagala in da si bo kmet priboril osebno svobodo in lastništvo zemlje, ki jo je obdeloval. Od misli do dejanja ni bilo daleč. V enem stoletju je kmetsko ljudstvo pognalo graščake v vseh državah Evrope, nazadnje v Rusiji leta 1917. Tudi misli, da se kmet sme in mora polastiti države, če hoče gospodarsko uspevati in napredovati, tudi tej misli, ki vedno bolj zmaguje in prodira, bo nujno sledilo dejanje. Nikdo več ne bo prepreičil, da se kmetsiki sloj ne bi polastil države. Komur je za kulturni napredek celega naroda, kdor odklanja pretirano kulturo mest na škodo obubožanega sela, tisti bo to zmago z veseljem pozdravil. Posebno slovenska inteligenca in slovenski del naroda more samo želeti, da do te zmage čim-preje pride, ker le tem potom se lahko konča izkoriščevalna vlada beogradske cincarije, meščanskega sloja in širitev njihovih metod tudi na Slovenijo. Taka gospodarska politika, ki jo vodi ta cin-carija, to meščanstvo ne samo da obubožava našega kmeta ampak ga z obubožavanjem pritiska v ciganske življenske razmere, kjer mora biti nujno konec vsake kulture in vsakega napredka. Miloš Štibler: Težko stanje kmetijstva v Nemčiji in nauk za Jugoslavijo. (Konec.) II. akšen nauk sledi za Jugoslavijo iz proučavanja težkega stanja v nemškem kmetijstvu? Najpreje treba ugotoviti,, da je Jugoslavija v gospo-darskopolitičnem pogledu danes na podobnem razpotju, kakor je bila Nemčija po nemško - francoski vojni iz 1. 1871. Po takratni zmagoviti vojni so se Nemci združili, ujedinili v veliko Nemčijo — le majhen odstotek nemškega naroda je še ostal izven Nemčije, v Avstroogrski in v Švici. Ujedinjenje in zmaga nad Francozi sta vplivala na nemški ponos in nemško samozavest tako zelo, da se je tu takoj pričel razvoj v škodljivo smer: Nemški vpliv se mora poglobiti, razširiti tudi izven nemškega ozemlja. Nemci so hoteli v svet, da postanejo za enkrat vsaj enaki v širnem svetu veljavnim narodom, pred vsem Angležem in Francozom. Tako nastane nemška politika za pridobivanje kolonij; tako nastane tudi nemški „Drang nacli Osten“ (^stremljenje za prodiranje na vzbod“), ki smo ga posebno občutili Jugoslovani, ker se je nemški pohod na vzhod vršil čez ozemlje, kjer stanujemo Jugoslovani, da bi se čim najbolj približal pred vsem angleškim postojankam v Aziji, jih ogrožal in končno zrušil na korist nemškega vpliva. Po velikem uspehu iz 1. 1871 so postali Nemci celo bolestno samozavestni. K temu pride ogromna vojna odškodnina, ki so jo morali Francozi plačati Nemcem: pet miljard zlatih frankov, kar je danes blizu 60 miljard naših dinarjev! In to so Francozi v najkrajšem Ičiasu plačali v gotovini! Tako so Nemci naenkrat samozavestni in bogati. Njihovi pogledi v široki svet so povsod zapazili uspehe angleške industrije in trgovine; prirodno je, da jim je ob veliki vojni odškodnini izgledalo lahko, vstvariti nemško konkurenco angleškemu svetovnemu gospodarstvu. Zato posveti nova Nemčija vso pozornost industriji in trgovini, vsled česar začne nemško kmetijstvo stopati vedno bolj v ozadje. V nemški gospodarski politiki zmaga končno industrijska oziroma industrijsko -trgovinska smer. Na sličnem razpotju je danes Jugoslavija. V svetovni vojni smo zmagali in se ujedinili — manjka le še manjši odstotek, ki je na Bolgarskem in v raznih drugih sosednih državah, pri čemer Bolgarija nekako podobno gleda na naše ujedinjevanje, kakor avstrijski Nemci 1. 1871 na novo Nemčijo. V gospodarskem pogledu smo istotako v podobno ugodnem položaju, kakor je bila Nemčija po letu 1871.: Naše prirodno bogastvo je veliko; hrane ne kupujemo in živimo torej ceno; deležni smo vojne odškodnine, ki ni neznatna; v sosedstvu imamo več držav, ki so dobri odjemalci za naše kmetijske pridelke, a nekateri bi mogli biti tudi odjemalci za naše industrijsko blago. Mislimo samo na Albanijo, Grčijo, I určijo, Bolgarijo! Seveda pa se zanima za te države tudi industrija drugih evropskih držav. Poleg Anglije, Francije, Nemčije in Češke prihaja tu v poštev posebno še Italija s svojo industrijo. A ta naš tekmec je najnevarnejši, ker kot naš neposredni sosed veže svoje gospodarsko udejstvovanje povsod tam, kjer stopa z nami v gospodarsko konkurenco, s svojimi zunanjepolitičnimi cilji. Vse isto v malem se torej dogaja danes z Jugoslavijo, kar se je dogajalo z Nemčijo pred približno 55 leti, zato je pametno, ako se iz dogodkov, ki so zadnje polstoletje določali nemško usodo, učimo tudi za sebe, za Jugoslavijo. V desetem letu Jugoslavije smo. Po teli 10 letih lahko ugotovimo, da se tudi pri nas najde tisto razpoloženje, kakor pri Nemcih po 1. 1871.: Dosegli smo svobodo in ujedinjenje, zmagali smo, veliki smo postali, največji smo v balkanskem delu srednje Evrope, zato hočemo imeti tukaj tudi prvo besedo. Razen tega imamo dolžnosti napram rojakom, ki so še izven mej Jugoslavije. Samozavestni smo, zato težko prenašamo, ako v katerikoli stvari zaostajamo za drugimi velikimi državami. Najlepše se to vidi na industriji. Prvo, kar se je že 1. 1919. glasno povdarjalo, je bilo, da je treba „v interesu narodne obrambe*' posvetiti vso pozornost razvoju domalče industrije. In res, vsa ta leta se opaža pri trgovinski, carinski in sploh celi naši gospodarski politiki velik vpliv onih, ki iz »narodnoobrambnih razlogov" zagovarjajo razvoj industrije. Za industrijo je vse na razpolago, med tem ko je skrb za naše kmetijstvo čim najmanjša. To se ne opaža le pri naši carinski politiki in pri sklepanju trgovinskih pogodb, nego se vidi tudi na tem, koliko se v državi sami žrtvuje za kmetijstvo in koliko za ostale vrste gospodarstva. Preglejmo državni proračun za 1928/1929 in videli bomo, da na primer samo pri strokovnem šolstvu dobita trgovina in industrija najmanje petnajstkrat toliko, kot kmetijstvo! Ista slika se ponavlja povsod drugod in če bo šlo to tako naprej, potem tudi nas v doglednem času doleti ista usoda, kakor je doletela Nemčijo! Kdor zagovarja kmetijstvo, ni s tem tudi sovražnik industrije. Tako sovraštvo bi bilo nespametno in ob enem za Jugoslavijo škodljivo. Industrija nam je nujno potre