Mlado Juta>
a
št. 41.
Nedelja 20. oktobra
1935
Janez Rožencvet:
Kraljevska kri
Čudno je bilo kraljeviču Boleslavu pri srcu, ko je pod tujim imenom jezdil skozi mesto, kamor bi pod pravim imenom morda nikoli ne smel priti. Se bolj se mu je srce stisnilo, ko je stal pred kraljem Vladislavom, ki ga je začudeno pogledal, ker je precej zapazil podobnost viteza s svetnikom v grajski kapeli. Ali ko je prejel priporočilno pismo in dragocena darila kralja Dragomira, je bil na moč prijazen in kraljeviču je odleglo.
Kljub stiski so vendar v kraljevem gradu še našli sobe za viteza Zmajevca,
karje s spretno roko, pevce s slavčjim grlom, godce, ki so znali posebno milo strune ubirati, mojstre rokodelce, in še marsikoga ki je bil vešč kake posebne
P/RnaT
za njegove oprode in orožarje, in tudi konje so spravili v hleve.
V turnirju pa niso zasloveli samo junaki orožja. Tudi nebojeviti nosilci staroslavnih imen so se pred zbranim svetom na novo poveličili. Ta z razkošjem, drugi z lepimi hčerami, tretji s r'-—i, ki so veliko obetali. Slava je f --la lastnike neizčrpnih mošenj, bi-učene glave doktorjev in svetovalcev. pesnike z gladkim jezikom, sli-
umetnije, ali ki se je znal visoki gospodi dobro prikupiti. Njih slava je šla po plemiških palačah, meščanskih hišah in predmestnih kočah skozi usta imenitni-kov, meščannov, umetnikov, beračev in ciganov.
In srečniki so vedeli, da bodo po končanem turnirju ljudje raznesli njih imena na vse strani sveta, kjer jim bo nova slava odprla vrata nekaterega gradu in nekaterega dvora.
3 2 ========1=______=
Zaupnikom kralja Ljudomila, ki so se med turnirjem v berače preoblečeni, a opasani z mački polnimi cikinov, potikali po mestu in okoli kraljevega gradu, torej ni bilo težko po izvedeti vse, kar je zadevalo viteza Zmajevca. Svojemu gospodu so lahko sproti skrivaj poročali, kako vitez Zmajevec od dne do dne sijajnejše zmaguje, kako gre njegova slava od ust do ust, kako je v milosti pri kralju Vladislavu, v časteh pri vseh imenitni ki h in vitezih, ter kako se na tihem šepeta, da je v posebni milosti celo pri sami kraljici turnirja, visoki in pre-jasni Zinajidi. Mimogrede so zaupniki tudi sporočili, da je v kapeli kralja Vladislava naslikani sv. Jurij za čudo podoben kraljeviču Boleslavu, da pa zaradi tega viteza Zmajevca nihče ne sumi.
In skrbnemu očetu kralju Ljudomilu so se zdela vsa poročila dobro znamenje.
Jezdarenje, mečevanje, metanje kopja, snemanje obročkov v diru s sulico ter vse druge viteške igre turnirja so bile že končane. Od gospoda turnirja, kralja Vladislava, so zmagovalci prejeli bogata darila. Največ si jih je priboril vitez Zmajevec.
Na vrsti je bila še zadnja in poglavitna tekma turnirja, borenje vitezov po starem običaju, v železnih oklepih s sulicami na težkih konjih. Zmagovalca v tej tekmi je čakal za nagrado pas, ki ga je vezla sama kraljica turnirja.
Ta pas je pomenil predragoceno darilo v rokah zmagovalca, ki bi bil kraljevske krvi, zakaj tak bi si od gospoda turnirja lehko izprosil tudi roko prelepe kraljične Zinajide. Nevarno bi pa utegnilo postati to darilo zmagovalcu, ki bi kraljični ne bil raven, čeprav bi si tak zmagovalec po starem običaju od gospoda turnirja tudi lehko marsikaj izprosil.
Zato se je k tekmi za pas kraljične Zinajide razen kraljevičev le malo vitezov priglasilo. To so bili nekateri predrzni vitezi Nemaniči, ali navdušeni mladi vitezi, ki so dejali, da sta čast in slava celo življenja vredni. Bili so pa tudi starejši vitezi, ki so imeli posebne namene in so dejali, da je za previdnega viteza včasih bolje in častneje utrpeti poraz kakor doseči zmago nad nasprotnikom kraljevske krvi. Imena priglašenih junakov so bila že od začetka turnirja splošno znana.
Med njimi je bil starejši vitez, ki je slul kot poseben mojster tega starega
načina bojevanja. Splošno mnenje je bilo, da mladi vitez Zmajevec, kakorkoli je sicer spreten, junaški in miljen od sreče, silnemu, izkušenemu junaku ne bo kos. Kraljično Zinajido je pri srcu zazeblo, kadar je to slišala, viteza Zmajevca pa ni skrbelo. Vedel je, da se mu je treba samo za hip ozreti v oči kraljice turnirja, pa začuti v sebi tako moč, da bi bil kos devetim junakom hkrati.
Pred zadnjo turnirsko tekmo je kralj Vladislav svojim gostom priredil še velik lov. Obilo sreče so imeli v jesenskem gozdu lovci in po končanem lovu so se zbrali k gostiji na kraljevičevi jasi. To je bila jasa, kjer je pred dvesto leti nesrečno končal kraljevič Zorko ter s svojo žalostno smrtjo dal kraju ime.
Tudi vitez Zmajevec je slišil zgodovino tega imena, ko so jo tujim gostom pripovedovali. Pretreslo ga je, da stoji na mestu, kjer je pred davnimi stoletji izdihnil njegov prednik. Med gostijo je žalostno sedel za mizo ter gledal stoletne hraste, ognje, okoli katerih so se sukali kuharji, ter sode, ki so si pri njih dajali opravka točaji. V splošni dobri volji, ki se je polaščala nasičenih in odžejanih lovcev, pa ni njegove žalosti nihče opazil.
Ko so se že gonjači, lovci pomagači, oprode in strežaji mastili z ostanki kraljeve mize, je stopila iz gozda ciganka, ki je zaklicala: »Dajte, zlati, žlahtni gospodje, da vam sirota ciganska prerokuje srečo!«
Na cigankine besede so se zlati, žlahtni gospodje ozrli. Ker so bili sedaj še boljše volje, so nastavljali dlani in ciganka je vsem po vrsti samo srečo prerokovala. Kakor ji je kdo verjel, tako jo je nagradil. Dobila je pa darove od vseh, zakaj kar si človek želi, to rad verjame, in dosihmal se še ni rodil na zemlji človek, ki si ne bi sreče želel.
Ciganka je prišla do viteza Zmajevca ter se polastila njegove dlani Lažni vitez je spoznal v uhanih ciganke cekine iz kovnice svojega očeta. Zbal se je in ji zašepetal: »Baba, gorje ti, če me izdaš!«
»Ne boj se, golobček moj zlati,« — je tiho odvrnila ciganka, na glas pa dejala', »Ti si srečnež, ki si boš jutri priboril zlati pas presvetle kraljične Zinajide!«
Vsi so se ozrli v viteza, ki mu je ciganka tako srečno napovedala. Vsi so na njegovo zdravlje pili, nekateri res odkritosrčno, nekateri pa tudi s potajeno zavistjo ali nejevero.
Ciganka je pa prerokovala naprej ter # je milostno dovolil, da mu prerokuje, prišla do kralja Vladislava. Tudi kralj In ciganka mu je prerokovala, da bo njegova vladarska hiša srečna, kadar dobi presvetla kraljična Zinajida prstan, ki ga ima sosedni kraljevič.
Kralj ni vedel, kako naj si prerokovanje tolmači; ali je mišljen sosedni kraljevič pri mizi ali kak kraljevič iz sosednih dežela in kateri! V zadregi se je dobrovoljno posmejal in podaril ciganki cekin. Da si pa ne bi kdo od navzočih kraljevičev po nepotrebnem kaj domišljal, je povabil k sebi viteza Zrna-jevca.
Kralj, ki je bil nenavadno dobro volje, je opazil, da mladi vitez ni nič kaj vesel, in vprašal ga je, če morda premišlja, kaj si bo jutri po zmagi posebnega izprosil od gospoda turnirja.
»Kaj si bom izprosil, če mi bo sreča mila, sem že zdavnej sklenil, Visočan-stvo,« -— je brez premisleka odgovoril vitez.
»Tako, tako, to bi pa rad že danes izvedel!« — je brž povzel kralj.
»Roko presvetle kraljične Zinajide!« — je spet brez premisleka odgovoril vitez Zmajevec, a se je ta hip odgovora ustrašil.
Kako se je mogel tako nesrečno spozabiti! Zdaj je vendar navaden vitez, ki se mu taka predrzno visoka misel nikakor ne spodobi. Smrtno je razžalil kralja, in Bog ve, če ne čaka, kakor je čakala na tem kraju njegovega prednika, tudi njega še nesrečna smrt. To mu je šinilo v glavo, ko se je ozrl v spremenjeni obraz kralja Vladislava.
Ali čudo, kralj se ni razsrdil, kakor j emladi vitez pričakoval. V hipu se mu je lice spet zjasnilo in čisto mirno je dejal: Če zmagaš jutri v turnirju ter mi prineseš potem še prstan nekega sosednega kraljeviča, se bova o tej stvari morda lahko pogovorila.«
Kralj se je namreč spomnil prerokovanja ciganke in si mislil: Res je ta-le vitez prenizkega rodu za mojo hčer, ali če mu rečem, naj mi prinese prstan sosednega kraljeviča Boleslava, mi ga ne more prinesti, če ne premaga njegovega očeta ter se ne polasti njegovega prestola, njegove krone in dežele. Morda je dovolj predrzen, da to izvrši, saj je v zgodovini dosti podobnih vzgledov. Kot kralj bi bil pa moji hčeri raven, a meni bi bil takle postaven in iunaški zet. i
čeprav bi bil šele začetnik kraljevega rodu, ljubši kakor kraljeviči starih ro-dovin, ki so videti že zelo piškavi in pomehkuženi.
Kralj Vladislav sicer kralja Ljudomila ni kaj posebno črtil. Naj bi bil sosed le kdaj namignil, da si želi sprave, kralj Vladislav bi jo bil z veseljem sprejel. Ali da bi sosedu sam ponudil spravo, zato je bil preponosen. Ko je razposlal vabila za turnir, je trdno pričakoval, da bo dal kralj Ljudomil po kakem posredovalcu razumeti, da želi tudi za svoj dvor in svojo deželo vabila. Pričakovanje kralja Vladislava se pa ni izpolnilo in to ga je grizlo. Sicer je pozneje izvedel od oglednikov, ki jih je bil poslal v sosedovo deželo, da je kraljev sin nevarno bolel in se kralj Ljudomil bržčas zato ni nič potegnil za vabilo, ali novo vzbujena nejevolja se kralju Vladislavu kljub temu ni polegla.
Lažni vitez Zmajevec si je pa njegove besede čisto drugače razlagal. Mislil je, kralj me je prepoznal, in jutri po zmagi se mu lahko razodenem. Privolil bo, da sprejme kraljična Zinajida od mene prstan ter postane moja nevesta.
Ta srečno misel ga je vsega prevzela in zvečer se je vračal v kraljev grad s trdno vero, da vzide jutri sonce njegove sreče.
Kakor ima pa roža trnje, tako je tudi
sreča obdana s trnjem, ki človeka rani, če prehlastno po nji seže.
X.
Kralj Vladislav si je za slavnostne dni od daleč naročil slovečega kuharja, ki je znal mojstrsko peči jerebice, labode, pitane pave in druge take jedi, ki so pred imenitnimi gosti ponos kraljevske mize. Nesreča pa je hotela, da je bil ta kuharski mojster velik radovednež.
Tisti dan, ko je bila vsa gospoda na lovu, kraljevski domači kuharji pri kuhi na gozdni jaši, služinčad gostov v mestu, on pa že gotov z vsemi pripravavimi za naslednji dan, je porabil priliko ter iz gole radovednosti stikal po prtljagi gostov. Tako je pretaknil tudi prtljago viteza Zmajevca ter občudoval starodavni indijski prstan. Ravno takrat ga je pa nekaj preplašilo. V strahu, da ga ne bi zasačili, je v zmedenosti spravil prstan v žep ter zbežal v kuhinjo.
(Dalje DirdhodnjiJ)
Zlata
Bog ve, koliko tisočletij je že minilo od takrat, ko se je v naših vodah pojavila »lata ribica. Tega nihče ne
ve, pa tudi nobenih zapiskov ni o tem. Samo Klajdrova Barba, starka devetdesetih let, mi je nekoč pravila nekaj o zlati ribici. Dejala je, da je zvedela pravljico od svoje prababice, ta pa spet od svojih prednikov. Tako se je torej pravljica o zlati ribici ohranila do današnjega dne. Jaz pa vam jo zapi* šem, da jo na to način za vedno otmein pozabljenju.
Kralj Napreplezar* je imel hčerko.
* Najbrže svetopisemski Nabukadnezar ki je bila tako neznansko grda, da je vsak, kdor jo je pogledal, Dri priči okamenel.
Prav zaradi tega se je med njim in nekim sosednjim vladarjem vsela vojna To je bilo namreč tako-le:
Sin tistega vladarja, mlad. zal princ, je nekoč popotovn] po deželi Na,,rep'e--zarja Ko je Wdil mimo kral e.-ske palače, se je na balkonu prikazala grda pricesa. hči kralja Naprsplezarja Mladi princ ie s konifm obstal, se ozrl vanjo in že je — okamenel.
ribica
Nobeden ga ni mogel več premakniti z mesta, vsa umetnost baoilonskih čarovnikov mu ni mogla pomagati.
Kralj Napreplezar ee je silno razjezil. Dolžil je vladarja, da je grdota njegove hčere vzrok prinčeve nesreče in mu je zategadelj napovedal vojno.
Dolgo je trajala vojna, ljudstvo^ v obeh deželah je bilo že popolnoma izčrpano.
Slednjič je kralj Napreplezar premagal svojega nasprotnika. Na tisoče ljudi je odpeljal s seboj v eužnost, med njimi samo kraljevsko hči, grdo princeso.
Zaprl Jo je v temno podzemsko ječo, da bi je nihče ne mogel videti in bi ta* ko obvaroval svoje podanike nesreče pred njo.
Vzel ji je torej svobodo, a nekaj ji ni mogel vzeti: njene obleke, ki je bila vsa iz samega čistega zlata; zakaj, kakor bi se ji kdo približal, hoteč ee polastiti dragocenih oblačil, bi bil okamenel.
Tako se je uboga princesa pokorila v ječi in objokovala svojega očeta, ki ga je bil kralj Napreplezar dal med vojno usmrtiti.
Nekoč se ji je v sanjah prikazal njen oče.
>Hči«, ji je dejal, »čez nekaj dni bosta dve reki preplavili vso deželo kle-tega Napreplezarja. Le malokdo se bo
lahko rešil. Tudi v tvojo ječo bo udr» la voda, toda ti se lahko rešiš. V kotu ječe boš našla leseno zatvornico. Odpri jo. Po podzemskem hodniku prideš daleč ven iz mesta. Na neki ravnini
boš skozi odprtino zlezla iz zemlje in
—	prosta boš«.
Princesa je storila tako, kakor ji je bila naročil oče v sanjah. Toda — o groza! Ko je odrinila zatvornioo, je butnila voda v ječo.
Princesa v strahu ni vedela, kaj bi in si je vroče zaželela, da bi postala ribica in bi mogla po kanalu splavati
—	v svobodo.
Komaj si je to zaželela, že se ji je želja izpolnila. Njeno telo se je pričelo krčiti, zvijati se in se je naenkrat
izpremenilo v a robno ribico z zlatimi luskinami. Veselo je zaplavala ribica po vodi, zavila v kanal in si utirala pot dalje po deročem podzemskem potoku. Težko je plavala, ker je voda drla nasproti, vendar je po dolgem času priplavala na konec kanala
Pa kaj je bilo to? Namesto suhe zemlje, kjer bi se bila princesa — ribica zopet izpremenila v človeško bitje, je zagledala vso ravnico preplavljeno, nad sabo pa nebo, prepreženo s temni« mi oblaki.
Ribici torej ni preostajalo drugega, kakor plavati naprej. Plavala je čisto blizu površine, da je mogla z drobnimi očmi pregledati okolico. Neizmerna vodna gladina se je razprostirala daleč naokrog. Nikjer ni bilo opaziti ne ži* vali, ne ljudi. Samo hiše in drevesa so štrlela iz vode
Ko je tako nekaj časa švigala po vodi sem in tja, je zdajci zagledala oka-menelega princa na okamenelem konju. Do polovice je bilo telo konja že v vodi, ki je še vedno naraščala.
»Zdaj rešim princa«, si je mislila ribica — princesa; »čutim čudotvorno moč v sebi, pa čeprav pogubim sebe«.
Plavala je na mestu in pustila, da jo je voda dvigala kvišku.
Ko je naraščajoča voda dosegla prinčev vrat, se je ribica vrgla v zrak in poljubila ustnice okamenelega princa.
Nato je jadrno odplavala dalje.
Prinčeve ustnice so se začele premikati, oči so mu oživele in tudi konj pod njim se je začel gibati. Na mah je prenehala voda naraščati in je hitro spet upadala
Nebo ee je zjasnilo, vetrovi »o potegnili preko ravnin in posušili vodovje.
Kraljevski princ je oddirjal e konjem domov, a tam ni našel več svojega očeta. Kralj Napreplezar je bil utonil ob povodnji.
Princ je torej postal kralj in zavla» dal deželi. Preostali ljudje so mu bili zvesti podaniki in vladal jim je dolgo, dolgo let.
Grde princese pa ni videJ nobeden nikoli več.
Samo mladi kralj je vedel, da se je žrtvovala zanj s tem, da je njega obudila spet k življenju, sama pa je splavala v reko in ostala na veke — zlata ribica.
VINKO BITENO,
Za bistre glavice
326	__
JUTROVČKI PIŠEJO
Predragi stric Matic1 Tudi jaz se spomnim nate, saj tako rada berem »Mlado Jutro« in vse to, kar Jutrov« čki pišejo in tako sem se odločila da Ti tudi jaz enkrat pišem. Tukaj, v Vi« pavi, je bilo poleti zelo lepo, ker ni* smo imeli šole in s-mo se hodili kopat. Zdaj pa ni več tako veselo, ker se je šola spet začela in po malem se tudi že mraz oglaša. Poleti sem bila nekaj časa na gori, kjer je bilo zelo lepo. Tam smo skakali in se lovili, kar se je dalo. Za zdaj Ti ne ve>m drugega pi« sati, a upam, da se bom še kdaj ogla« sila. Srčno Te pozdravlja
Pegan Pavla, uč. IV. razr.
v Vipavi (Italija).
Pravljica o kači » deklici. Tam za deveto goro je čuvala velika, mlada kača tri sode zlatnikov. Nekoč sem prišla tja in jo vprašala, kaj dela. Ona mi je pa povedala tole povest: »Jaz sem deklica, hčerka hudobne mačehe, ki me je iz hudobije začarala v kačo. Ostati bom morala tako dolgo kača, dokler se ne bom ovila okoli teh so« dov. »Ko mi je to povedala, sem ji priskočila na pomoč. Dvignila sem oba soda na enega — kača se je z lah« koto ovila okoli tega stolpa, plašno se je zagledala vame in se po bliskovito izpremenila v deklico. Kmalu sem na« šla v njej dobro in pridno prijateljico. Skupaj sva šli domov in je še zdaj pri meni. Kdor mi ne verjame, naj pa pride k meni pogledat. Tudi Tebe po« vabim, stric Matic, če si kaj radove« den. Lepo Te pozdravlja
Erbež Erika, uč. II. razr. mešč. šole v Mariboru pri Šolskih sestrah.
Ljuba Erika! Tvoja pravljica mi je bila na vso moč všeč. Dobro si jo iz« tuhtala! Strašno rad bi pa vedel, kako bi me pogledala, če bi se lepega dne res oglasil pri Tebi in Te naprosil, da mi pokažeš svojo prijateljico? A? za zdaj se še nikar ne boj! V kolenu me hudo trga in plačo sem že porabil, ta* ko da ne morem z doma. Srčno Te po» zdravlja Tvoj
stric Matic.
Viteški kralj Aleksander 1. Zedinu tel j. V sredo dne 9. oktobra bomo ob« hajali prvo obletnico smrti ljubljenega
vladarja, ki je delal za nas, ki je ce» lo umrl za nas, ki nas je ljubil kakor pravi oče. Njegove zadnje besede so bile: »Čuvajte Jugoslavijo«! To veliko oporoko bomo posebno mi mladi ohra* nili v svojih srcih. Ko bomo dorasli se bomo popolnoma zavedli svoje na« loge: braniti in čuvati svojo lepo do« movino, ki jo je zedinil naš kralj«mu« čenik. Z ljubeznijo v srcih bomo sle« dili mlademu kralju Petru II.
Tomšič Zlatko, dijak II. b razr. III. drž. real. gimn.
v Ljubljani.
Jesen. Lastovke so se poslovile od nas in odletele v južne kraje. Jesen, predhodnica zime, je prišla v naše kraje. Prinesla nam je obilo sadja. Gozdovi že rumenijo in polja, ki so bi« la poprej vsa polna žlahtnih pridel« kov, so zdaj pusta in prazna. Jesenski veter brije čez polja in usahle travni« ke.
Vidič Zofija, uč. slovenskega razr.
Mozelj pri Kočevju.
Jadransko morje. Naše Jadransko morje je nebeško lepo. Ves svet mu poje slavo in marsikdo bi ga rad imel a mi ga ne bomo nikoli nikomur da« li. Parniki in čolnički so otroci Jadra« na. Morje jih vodi v širni svet in pri« poveduje drugim ljudem o nas in o naši ljubezni do Jadranskega morja-Tudi jaz bi strašno rad enkrat videl naše prelepo Jadransko morje.
Melinke Gvido, uč. slovenskega razr. v Mozlju, srez Kočevje.
Najdenček. Bilo je lepega jesenske« ga jutra. Takoj po zajtrku se odpravi kmet Tomaž Hlastnik na polje. Iz za« topljenosti v svoje skrbi ga zdajci zdrami milo vekanje, ki ga sliši iz goz« da. Šel je za glasom in našel pod gr« mom majhno, v plenice zavito dete, ki je glasno jokalo. Ker se mu je dete zasmililo v dno srca, ga je vzel na ro« ke in odnesel domov. Žena se je otro« ka zelo razveselila, ker sama ni imela otrok in tako sta ga vzela za svojega. Vsi so ga imenovali »najdenček«. Bil je zelo poslušen, ubogljiv in marljiv, da je tako vsaj malo poplačal ljube« zen in skrb svojih rednikov. V šoli je bil zmerom med prvimi. Ko je do« vršil osnovno šolo, so ga po nasvetu
njegovih učiteljev dali v meščansko šolo in nato še v kmetijsko šolo. Po končanem študiju mu je Tomaž Hlast* nik izročil svoje posestvo. Po nasve* tih svojih rednikov in z izobrazbo, ki jo je prejel v šolah in jo črpal iz knjig in časopisov, je uredil svoje posestvo tako vzorno, da je kmalu postalo naj* lepše in najdonosnejše v vsej okolici.
Vida Košmelj, uč. IV. razr.
v Železnikih.
Spomini na kralja * mučenika. Že le* to dni je od tega, kar smo izgubili kra« Ija » očeta jugoslovenskega naroda. Smrt ga je našla v Franciji. Hotel je napraviti jugoslovenskemu narodu vi* soko obzidje, da mu sovražniki ne bi mogli do živega. A avtomobil je vozil prepočasi, o, prepočasi, in že je skočil atentator na pločnik avtomobila in iz« vršil svoje gnusno dejanje. Kralj Alek= sander I. je padel kot žrtev morilčeve roke. Ubogi Peterček, Tomislav in Andrej so izgubili svoje najdražje — ljubečega očeta. Z njimi smo zaplaka* li mi, mi vsi otroci njegovi in vsi zvo* novi Jugoslavije. Zdaj počiva blagopo* kojni kralj na Oplencu. Pozvala sta ga kraljevič Marko in kralj Matjaž in njihove duše zdaj skupaj bedijo nad
našim narodom. Slava kralju = mučeni« kul
Dragica Triplat, uč. 1. višjega razr. nar. šole na Breznici Moste
p. Žirovnica.
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam. Doslej sem se zmerom bala Tvojega koša. Tvoj koš mora namreč biti res strašansko velik, da je že to* liko pisemc pohrustal. Mislim, da je zdaj že dovolj poln in da za moje pi» semce v njem ne bo več prostora. Pi« sati Ti hočem o našem razredu. Naš razred je v prvem nadstropju. Uči nas gospodična Korošec. V razredu nas je štirideset in dve učenki. Prisrčno Te pozdravlja
Zdolšek Majda, uč. 111. raz. osn. dekl.
šole v Trbovljah.
Ljuba Majda! Gotovo imaš zelo ju* naško srce, da si premagala strah pred mojim požrešnim košem. A vedi, moj koš ni še nikoli pohrustal pisemca, ki je prišlo iz Trbovelj 1 Saj tam so naši ljubi Trboveljski slavčki, ki hodijo z našimi lepimi pesmimi križem sveta. Ali si tudi Ti med njimi? Lepo jih po« zdravi in tudi Tebe srčno pozdravlja Tvoj
stric Matic,
Vinko in maščevalni Kosmatinko
JRf		\
		
MAOi?	U
Na biciklju Vinko rad poseda —	Slika kaže, kaj se je zgodilo:
bi tako povozil je medveda,	medved mu razbil je moto vilo.
<&iatnattt
						
		z		>		
	i				S	
V						1
	s					
		6				
						
Vodoravno: 2. človek; 3. obrtnik; 4. trg v Dravski banovini; 5. pridevnik, ki pomeni isto kakor > žal tava« (n. pr. žal-tava mast); 6. razjeda železo.
Navpično: 1. isto kakor 4 vodoravno; 2. isto kakor 3 vodoravno; 3. isto kakor 2 vodoravno; 7. isto kakor 5 vodoravno; 8. isto kakor 6 vodoravno.
JCrlianHa IL
FT
Navpično: 1. domača žival; 2. rastlina; 3. kratica za upokojence; 5. nasprotno od marljiv.
Vodoravno: 2. isto kakor 2 navpično; 3. mesto v Srbiji; 4. zadnje bivališče velikega vladarja.
Rešitev uganke L
S črko e (vse).
IL
Sveti Leon (le on).
tfZesitev teft&anRe I.
Vodoravno: 1. tat; 2. Prizren; 3. Ve-lebit; 4. Dev; 5. mol; 6. Rim
Navpično: 7. top; 8. Vi. D. T.: ...v; ! . • Jfl. Maribor; 11. len; JL2. taiu.	] a. u«* ±
Za spretne roke
Kak« narišeš barčico?
Ole ittev z/o^cD>itce
Oplena&rommje
{Rešitev pcsettiiee /.
Snažilec čevljev.
Ole iitev posetniee il.
Mozirje, Savinja
&tesltev magičneia
"ao: t plot, X teto,
" II 7Uit
iiiiie.