SPOMIN MLADOSTI MAKSA SAMSA Si cul, kako otožno pel je gozd nocoj, kako drevesa plakala so med seboj, kako so tožile tam vitke jele, ko veter stresal bukvam liste vele?! . . . Še hrast — ta trdosrčni kuštrogrivec, kako je stokal, ječal trdi sivec — in smreke k tlom prigibale so veje: vse ljubilo poletje je brez meje... Sam šel sem skozi gozd .. . Ne vem, zakaj, spominov sila vlekla me nazaj... Ni ječal hrast — ni tožil gozd rumeni, mladost je davna vzdihala po meni... I jaz po njej mož trdi sem zaplakal: „Daj, vrni se, mladost!" — „Zaman boš čakal..." NEDELJA NA JEZERSKEM MAKSA SAMSA Od Grintovca pečin nedeljski zvon odjeka, za vdarom vdar drhte tišino gozdno seka . . . Od Kokre gor, od juga veter veje — gorak pozdrav iz krajev onkraj meje — čez Kočno vlak počasnih gre megla.... Glej, misel moja vsa je zdaj doma, kjer bivajo, ki srcu so preljubi. . . Ah strašen dan, ko bo po njih izgubi ta duša jokala, ki zdaj v spoznanju poti ne vidi druge — tisto samo, ki vodi v teme dom, nebitja jamo... Veš, grozen je spoznanja tega glas: — „Umrje vse, kar kdaj srce je tvoje v spozabi kruti smatralo za svoje." Umrje vse... kje svidenja je vera? Srce tolaži nam zavest katera? . . . Od Kokre sem, od juga veter veje, gorak pozdrav iz krajev onkraj meje . . . Na kraški zemlji pomlad se že smeje, tu spi še brstje jablanove veje . . . KO RAZPRŠI VARLJIVA SE OMAMA . . . MAKSA SAMSA Ko razprši varljiva se omama, ostane v srcu gola groza sama. v nji dan boji bodočega se dneva . . . Iz neba solnce kakor prej obseva vso lepo zemljo, ki se nam le roga, ko duša naša strta in uboga vse črne pesmi smrti si prepeva, da dan boji bodočega se dneva ... O, česa prišli, brat, smo sem iskat? Ne ti ne jaz nikoli ne umeva: Kako in kam — čemu v življenju greva skoz vrata črna vednega trpljenja? .. . O, NE VPRAŠAJ MAKSA SAMSA Deva v sinji plašč odeta, šop potočnic v beli roki: moja prošlost sama šeta v daljni se spominov loki. . . A bodočnost lik zastrti, vsa brez upa, vsa brez sanje .. . Skriva dneve rane smrti?... O, ne vprašaj za sedanje! ... 678