'Poštnine plačana v gotovini. Cena 30.— itr Spediz. m abD. post. 1. gr. DEMOKRACIJA Leto XIII. - Štev. 6 Trst * Gorica, 15. marca 1959 Komur primanjkuje argumentov, jih nadomešča s psovkami, ki pa udarjajo samega neolesanca po zobeh. Prav zalo se psovanje ne izplača! jean du pont Izhaja 1. in 15. v mesecu Konferenca zunanjih ministrov V prvi polovici maja naj bi se sesli na uradne razgovore Zadnja dva tedna sta bila v zunanji politiki izredno živahna in vse kaže, da ta vsestranska razgibanost tudi v bližnji 5 bodočnosti ne bo popustila. Naš zadnji predgled trenutno najvažnejšega mednarodnega problema, tj. odnosov med Vzhodom in Zahodom, ki se zdaj vrte v glavnem okrog berlinskega in s tem nemškega vprašanja, smo zaključili z mislijo, da bo MacMillanov obisk v Moskvi uspešen, če se bo britanskemu ministrskemu predsedniku posrečilo vsaj deloma odkriti prave sovjetske namene in pripraviti Hruščeva, da tudi on nekaj popusti. MacMillan je bil v Moskvi podvržen veliki preizkušnji svoje potrpležljivosti in so že splavali po vodi skoro vsi upi, da bi kaj dosegel. Potem pa je sledilo zaključno poročilo, ki je vsebovalo presenetljivo sporočilo, da je Hruščev pristal da naj bo reševanje berlinskega in nemškega vprašanja najprej predmet konference zunanjih ministrov, o kateri ni hotel dotlej niti slišati. Zunanji ministri naj pripravijo vrhunski sestanek o tem vprašanju. Sovjetska zveza samo zahteva naj na konferenci sodelujeta tudi zunanja ministra Poljske in Češkoslovaške, dveh srednjeevropskih držav, ki sta bili prvi žrtvi nemškega napada. Prisostvujeta naj ji tudi opazovalca Zahodne in Vzhodne Nemčije. Po odhodu MacMillana iz Moskve se je Hruščev podal na daljši obisk v Vzhodno Nemčijo. Tam je po svoji navadi imel vrsto govorov, v katerih je podal precej zanimivih izjav. V Berlinu se je sestal celo z voditeljem zahodnonemških socialnih demokratov Ollenhauerjem, medtem ko se socialdemokratski župan Zahodnega Berlina ni hotel odzvati vabilu Hruščeva na podoben razgovor. V glavnem je Hruščev v Nemčiji ponavljal, da bodo Sovjetska zveza in njene zaveznice podpisale z Vzhodno Nemčijo ločeno mirovno pogodbo le če bi Zahod odklonil sklenitev pogodbe z obema Nemčijama. Novo pa je to, da po njegovem zdaj ni več potrebno, da bi se Zahod in Sovjetska zveza sporazumela o rešitvi berlinskega vprašanja že do 27. maja.. Hruščev je brez najmanjše zadrege izjavil, da je pripravljen iti preko tega svojega dotlej ultimativnega roka. Glavno da se delo na sporazumu začne, pa čeprav bi trajalo tudi nekaj mesecev delj. Navidezno dobrohotno je dopustil, da bi vojaški oddelki zahodnih sil še naprej lahko ostali v novem Svobodnem Berlinu. Zopet nekaj, kar je prej načelno odrekal. Seveda je dodal, da bi se v tem primeru ameriški, britanski in francoski posadki morala pridružiti še sovjetska in kakšna nevtralna posadka, Pri vsej svoji širokosrčnosti bi torej Hruščev rad raztegnil prisotnost komunističnih vojaških sil še na Zahodni Berlin. Ameriški senator Mansfiel je takoj pripomnil, da bi ta ponudba imela smisel samo, če bi Hruščev v eni izmed svojih številnih izjav izrazil svoje spoštovanje celo nekdanjemu »nacističnemu vojnemu zločincu« veleindustrijalcu Kruppu, pa uvidimo, da je prav načrtno delil ponudbe m smehljaje na levo in desno. Hruščev je odpotoval iz Berlina pretekli četrtek. Uradno poročilo o sovjetsko-nemških razgovorih, ki so ga izdali pred njegovim odhodom, potrjuje vse prejšnje predloge Sovjetske zveze. Edina izjema je da ne omenja zamisli o nastanitvi manjših oddelkov čet štirih velesil in nevtralnih držav v Zahodnem Berlinu, kjer naj bi jamčili za spoštovanje statuta svobodnega mesta. Medtem ko je Hruščev razvijal to aktivnost, je MacMillan takoj po svojem povratku iz Moskve začel svoj niz potovanj, s katerimi je, oziroma še bo Parizu, Bonnu, Washingtonu in Kanadi razložil vtise, ki jih je dobil v Moskvi, in predložil britanske načrte za bodočnost, se pred tem pa sta se že sestala De Oaulle in Adenauer, ki se bojita, da bi London Sovjetski zvezi preveč popustil. Ni namreč brez osnove pomislek, da je Veliki Britaniji vedno odgovarjala prej slaba in razdeljena kot pa močna in zedinjena Evropa. Tako se v očigled novih nevarnosti počasi utvarja nekakšna os Pariz-Bonn, h kateri bi oba državnika rada pritegnila še Italijo. Iz tega trikota naj bi nato kontinentalna Evropa učinkovitejše branila in uveljavljala svoje koristi. Kakor stoje zdaj stvari, je pričakovati, da bodo zahodne sile že V kratkem poslale Sovjetski zvezi svoj odgovor glede nemškega vprašanja. Predvidoma bodo predlagale sestanek zunanjih ministrov, ki naj bi se vršil najkasneje 11. maja. Privolile bodo, da pri tem sodelujeta tudi Poljska in Češkoslovaška. Pač pa bodo postavile zahtevo, naj bi zunanji ministri ne razpravljali samo o nemškem vprašanju ampak tudi o evropski varnosti. Konferenci zunanjih ministrov naj bi sledil sestanek na najvišji ravni, V splošnem- sodijo, da bi tak sestanek odobrile zahodne države, če bi se pokazala jamstva za dosego pozitivnih rezultatov v reševanju berlinske krize ob zasedanju zunanjih ministrov. Angleži s tem pogo- jem niso povsem soglasni, čeprav tega odkrito ne povedo. Angleški državniki so svojim zaveznikom sporočili svoje mnenje, po katerem bi bilo potrebno v vsakem primeru navezati osebne in neposredne stike *■ Hruščevom. To pomeni brezpogojni sestanek na najvišji ravni. Ali ga je MacMillan Hrušče-vu obljubil ob svojem moskovskem romanju, ali pa se je prepričal, da na takem sestanku Hruščev trdovratno vztraja. Tak sestanek bi Hruščev prestiž doma in v tujini utrdil, kar mu je očitno potrebno. Tako bo nevarna napetost, ki ie nastala v Evropi po ultimativnem sovjetskem predlogu za rešitev berlinskega v-prašanja, našla svoj izhod v razgovorih, v katerih bo ali zvodenela ali pa dejansko dovedla do primernejše ureditve razmer v našem delu sveta. Miha Marinko pojasnjuje Marinkovo izjavo beograjskemu dopisniku »Anse« je 6. tm prvi začel pojasnjevati »Primorski dnevnik«. Pri tem se je seveda razjezil, da je »Demokracija« ponatisnila to kar so ljudje slišali preko tržaškega radia in kar je o njej pisalo italijansko časopisje. Toda naš list nima telefonske zveze z Ljubljano in vse do pojasnila »Primorskega dnevnika« je bilo to edino kar smo o tej izjavi vedeli. Prav zato ja »Demokracija« zaključila svoj članek z upravičeno zahtevo, da je treba zadevo razčistiti. Ko je zadnja številka »Demokracije« izšla, je preteklo od razširjenja omenjene vesti že nekaj dni in po izidu »Demokracije« pa je moral preteči še en teden, da so »Primorski dnevnik« in jugoslovanski časopisi, ki so od začetka nekam sumljivo molčali, končno le spregovorili. Kaj smo torej zvedeli iz »Primorskega dnevnika«? Prvič, da je dopisnik »Anse« netočno poročal in, drugič, da je tržaški radio v svoji slovenski oddaji to že itak netočno poročilo še po svoje okrnil. Medtem ko naj bi po vesti »Anse« Marinko dejal »da slovenska manjšina v Italiji ne srečuje v svojem delovanju takih problemov, ki bi vzbujali pozornost jugoslovanskih oblasti, razen drugovrstnih nadrobnosti«, je tržaški radio v svoji slovenski oddaji to slednje izpustil. Tako je bila po radijskih valovih položena Marinku v usta izjava »da slovenska manjšina v Italiji ne srečuje problemov, ki bi vzbujali pozornost jugoslovanskih oblasti«. Kakor smo že rekli je za njo sledil molk jugoslovanskih predstavnikov in ni vrag, da so naši ljudje začeii bliskati z očmi. Vsekakor takšno pristransko prikrojevanje vesti ne vodi daleč in je neprimerno za resne obveščevalne ustanove, kakor so poldržavna »Ansa« in radio. »Primorski dnevnik« je v svojem pojasnilu poklical za pričo svojega dopisnika, ki je bil' navzoč pri sestanku Mihe Marinka s tujimi časnikarji. Ta je povedal, da je bil Marinko v svojih izjavah namerno zelo oprezen, ker je takrat v Breogradu zasedal Mešani italijansko-ju-goslovanski odbor. Novinarju »Anse« je priznal, da slovenska manjšina v Italiji še vedno srečuje probleme, oziroma vprašanja, čeprav njen položaj ni tako težak kakor na Koroškem. Omenil je tudi, da prihaja v Italiji še vedno do šovinističnih manifestacij. Pri tem je izrazil splošno jugoslovansko stališče do manjšin, ko je dejal, da bi »pravice narodnih manjšin morale biti zaščitene z državnimi predpisi ne pa biti odvisne od volje in stališč krajevnih finiteljev, ker so na mešanih obmejnih ozemljih ti činitelji pod vplivom šovinističnih nestrpnežev«. Te navedbe je v glavnem potrdil tudi Miha Marinko, ki je 10.. im na prošnjo dopisnika »Borbe« ponovil svoje mnenje o položaju slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Medtem ko je »Demokraciji« v zadoščenje, da je s svojim ostrim nastopom vsaj »deloma prispevala k povratku prvotnih vesti o Marinkovih izjavah, moramo pa na drugi strani reči, da še vedno ni popolnoma gotovo ali ga ni Marinko vendarle kaj polomil. Dolgo čakanje na pojasnilo vzbuja namreč slutnjo, da je šlo prej za težak kot za lahek in nekompli-ciran porod. SLOVENSKA LISTA NA TRŽAŠKI UNIVERZI Vihar v kozarcu vode Niti od daleč ne bi pričakovali, da bo pojav slovenske liste pri volitvah v študentovski svet tr* žaške univerze dvignil toliko prahu in vzbudil takšno pozor* nost, kakor smo to videli zadnje tedne februarja in prve dni mar* ca. Nacionalistično usmerjeno italijansko časopisje se je razpi* salo o »slovenski nevarnosti«, o »atentatu na italijanstvo tržaške univerze« itd. V tem smislu so govorili tudi lepaki, ki jih je v nasprotju z mnenjem večine tr* žaških akademikov dal nalepiti po mestu študentovski tribun. Problem je našel svoje mesto ce* lo v stolpcih rimskih, milanskih in turinskih dnevnikov. Z njim so se pečale vse moiioče stran* karske, upravne, prosvetne in ne* prosvetne instance v Trstu. Kdor je vse to opazoval in bral, je mo* ral dobiti vtis, da gre za nič manj kot pjravo veleizdajo, nekakšno zaroto, ki spravlja v nevarnost celovitost države. Danes pa je že videti, da so se celo najglasnejši poborniki te go* nje, toliko bolj pa še tisti, ki so jih čustva združena z nezadostno obveščenostjo v prvem trenutku zapeljala, zavedli, da so s svojim ravnanjem pravzaprav sami u* stvarili in napolnili balon, katere, ga prisotnost jim je zdaj nepri* jetna. S svojim kričanjem in pro* testi so namreč same sebe posta* vili v neprijetno luč. Znašli so se v zagati, v kateri je najbolj pri* poročliv molk, kakor bi to bil že v samem začetku, ker bi po* VELEPOSLANIK CONFALON1ERI je po svojem, povratku iz Rima, kjer je poročal o resultatih beograjskega zasedanja Mešanega italijansko-jugoslovanskega odbora, v Trstu sprejel predstavnike Osvobodilnega odbora za Istro. Porazgovoril se je z njimi o zadevah, ki se (idejo italijanske manjšine v Jugoslaviji, posebno v coni B nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Obljubil jim je, da se bo zavzel za poživitev kulturnih, športnih in drugih stikov italijanske manjšine v zamejstvu s tovrstnim dogajanjem v Italiji. Karistem in umesten bi bil tudi podoben razgovor s predstavniki slovenske manjšine na Tržaškem. * * * SEGNI IIN PELLA se bosta prihodnji teden podala v Pariz, kjer se bosta sešla s francoskimi državniki. Takoj zatem bosta obiskala tudi kanclerja Adenauerja ter z njim in Brentanom govorila o mednarodnem položaju, zlasti o Berlinu in združit- vi Nemčije. Pella bo potoval nato tudi v London, kjer bo MacMillanu in njegovim sodelavcem obrazložil italijansko stališče do najvažnejših mednarodnih problemov. Predvideva se, da se bosta Segni in Pella v splošnem zavzela za premestitev sedanjih razlik med zahodnimi državami v zadržanju do sovjetskih pobud za ureditev nemškega vprašanja, v zadevi Skupnega evropskega tržišča in njegovih odnosov s svobodnim trgovinskim področjem v Zahodni Evropi pa bosta odločno podprla stališče Francije in Zahodne Nemčije. * * * FRANCOSKE OBČINSKE VOLITVE, ki so se v prvem kolu vršile preteklo nedeljo in se bodo v drugem kolu nadaljevale to nedeljo, so dale presenetljive rezultate. Komunistična stranka je pridobila skoro vse lani izgubljene glasove, medtem ko je Soustellova Zveza za novo republiko nazadovala. Sile so zdaj v glavnem izravnane. Kakih 45 odstotkov glasov so dobile KP Francije, socialisti in razne druge levičarske stranke, drugih 45 odstotkov pa Zveza za novo republiko, »neodvisni« Antoina Pinaya, ljudski republikanci Pflimlina in druge manjše desničarske skupine. Med tema dvema blokoma sta Radikalstka stranka in Stranka centra, ki sta dobili kakšnih 10 odstotkov glasov. Najmočnejša stranka Francije je zopet KP. Volitve, ki so bile preteklo nedeljo, so dokončne samo za središča, ki imajo nad 120.000 prebivalcev. V takih mestih občinah se namreč deli mandate v občinskem svetu po proporcionalnem sistemu. V. vseh manjših občinah pa so bile prve volitve dokončne samo, če je kakšna lista dobila na njih absolutno večino glasov. To se je zgodilo samo v redkih primerih. Zato so se vse stranke ta teden živahno pripravijale na ponovne občinske volitve, ki bodo to nedeljo. Pri tem se bodo v glavnem spodali desničarji in levičarji, ki bodo skušali eden drugemu iztrgati čim Dogodki---- [ posvetu več občin. Da bi dosegle potrebno koncentracijo glasov posamezne stranke umikajo svoje kandidate v korist najbližje druge sorodne stranke, v kolikor ,ima ta stranka v posamezni občini večje izglede na u-speh. Svoje volivce pozivajo naj dajo svoj glas stranki, v katere koristi so se odpovedale lastni listi. Tako se komunisti marsikje odpovedujejo lastnim listam v korist socialistov, degolovci v korist drugih sredinskih demokratičnih strank in podobno. Nerazpoložen je volivcev do golistov, ki je prišlo do izraza pri teh volitvah, pripisujejo v glavnem strogi vladni finančni politiki, zmanjšanju socialnih izdatkov in podpor, pa tudi dejstvu, da De Gaulleu ni uspelo, da bi tako hitro zaključil vojno v Alžiriji, kakor so to mnogi od njega pričakovali. Prevladuje pa mnenje, da v povratku volivcev k njihovim nekdanjim strankam ne smemo tolmačiti kot osebno nezaupnico De Gaulleu, pač pa kvečjemu kot izraz nezadovoljstva do ljudi ki hočejo govoriti v njegovem imenu. Kakor vedno je tudi v tem primeru značilno, da so glavni premik v glasovih izzvali tzv. neopredeljeni volivci. Ti so pri lanskih parlamentarnih volitvah v novembru presedlali s komunistične levice na skrajno desnico, zdaj pa so iz te skrajnosti preskočili nazaj h komunistom. * * * francosko-nemsko sodelovanje ni omejeno samo na zunanjo politiko. 11. marca se je razvedelo, da so v francoskem centru za odstreljevanje posebnih raket v Hami Giru v Južni Alžiriji uspešno opravili drug poskus s tako francosko raketo. Gre za raketo tipa »Veronigue«, katero so pripravili strokovnjaki francoskega raketnega jedrskega raziskovalnega centra Colombe Bechar v Alžiriji in vojaškega inštituta blizu Strassbourga. Slednje finansira zahodnonemška vlada. * # * UPOR V IRAKU je zatrt. General Kasem je odredil usmrtitev vseh častnikov in civilistov, ki so sodelovali pri podvigu, s katerim je polkovnik Savah skušal zrušili sedanjo iraško vlado. Doslej naj bi ustrelili nad 60 častnikov, med njimi tudi Savaha. Kakor je znano je upor izbruhnil v Mosulu, glavnem središču petrolejskih vrelcev. Bagdadska vlada obtožuje »neko tujo silo«, da je podpirala upornike. Očitno je, da, misli pri tem na Naserjevo Združeno arabsko republiko, kajti istočasno s temi očitki je pozvala osem članov Naserjevega poslaništva v Bagdadu naj nemudoma zapustijo irarško ozemlje. Preostalim je svetovala naj do nadaljnega ne zapuščajo poslopja veleposlaništva. Uporniki so v svojem programu napadali Ka-semovo protinaserjevsko in filokomuni-stično usmerjenost. V kratkem času, ko so imeli u Mosulu oblast, so aretirali veliko komunističnih prvakov. Voditelja iraških komunistov so celo ubili. Polkovnik Savah je bil po rodu Kurd in pri uporu je nedvomno igrala vloga tudi nezadovoljstva tega bojevitega plemena, ki se razdeljeno med Francijo, Perzijo in Irak nikakor ne more pomiriti s svojo podlož-nostjo in stremi k neodvisnosti. * * * NUMERUS CLAUSUS za visokošolske v-pise na fakultete uvaja odlok, ki ga je 11. tm sprejel Izvršni svet FLR Jugosl. Po novih določilih se bodo na univerze lahko vpisali tudi posamezniki, ki niso dokončali predpisanih višjih srednjih ali strokovnih šol, vendar pod pogojem, da so najmanj štiri leta uspešno delovali v gospodarstvu ali v drugih družbenih dejavnostih. Takšni kandidatje bodo morali o-praviti sprejemni izpit, s katerim bodo preverili kandidatovo izobrazbo in sposobnost za uspešno študiranje na določeni fakulteti. Podoben predpis poznajo n. pr. tudi francoska in še nekatere druge zakonodaje. Druga novost je predpis, ki določa, da se dijaki vpišejo na posamezno fakulteto na podlagi natečaja. Natečaj razpisuje u-niverzitetni svet. Obenem s pogoji natečaja objavi tudi koliko kandidatov se bo v tistem letu lahko vpisalo v prvi semester posamezne fakultete. V primeru, da se prijavi za študij na fakulteti več kandidatov, ki imajo predpisano šolsko izobrazbo, kakor pa jih predvideva natečaj, se s posebnim izpitom preveri sposobnost posameznih kandidatov. Nato se sestavi prednostno lestvico, pri kateri se poleg izpitne ocene upošteva končano šo- lo, ustrezno prakso v gospodarstvu, posebno vnemo v šolskem ter izvenšolskem delu itd. Od preverjanja uposobljenosti so izvzeti kandidati, ki so v predhodnem šolanju dosegli odličen uspeh, Ce njihovo število ne presega števila prostih mest predvidevnih z natečajem, je moč opro-siti izpita tudi kandidate, ki so dosegli ob zelo dobrem splošnem uspehu odlične o-cene iz tistih predmetov, ki so posebno važni za študiranje na tisti fakulteti. Ce se na fakulteti prijavi malo kandidatov, se lahko vpišejo vsi, ki izpolnjujejo z natečajem predpisane pogoje. Določbe tega odbora, ki velja tudi za visoke šole in umetniške akademijg, začno veljati že s šolskim letom 1959-60. Do 1. maja morajo vse fakultete obenem objaviti programe sprejemnih izpitov za takšne kandidate ki nimajo predpisane pred-univerzitetne šolske izobrazbe. V bodoče morajo biti ti programi obljavljeni eno leto pred izpitnim rokom. Jugoslovanskim študentov se torej o-betajo trši časi. tem vsega vznemirjenja in vpra* sanja sploh ne bilo. Problem, ki je izzval takšno razburjenje je namreč v bivstvu sila enostaven in nikakor nima tiste politične osti, kakor so mu jo hoteli pripisati nacionalistični zanesenjaki. Na tržaški univerzi študira lepo število akademikov slovenske narodnosti. Doslej so ti naši mladeniči in mladenke pri volitvah za študentovsko predstavništvo vedno glasovali za razne italijanske liste na kate* re je bil tu in tam sprejet celo po kakšen slovenski kandidat. Toda samo enkrat se je zgodilo, da je bila izvoljena tudi ena slovenska akademičarka, še ta je nato pod splošnim pritiskom morala od* stopiti prav zato, ker je bila Slo* venka. Znano je, da razpolaga študen* lovski svet, posebno pa ožji od* bor in tribun z znatnimi sredstvi, za katera prispevajo in imajo do njih pravico tudi slovenski aka* demiki. Popolnoma naravno je torej, da hočejo dobiti vpogled v to gospodarstvo preko lastnih predstavnikov. Ker jim volilni red doslej ni omogočil, da bi to dosegli s sodelovanjem pri dru* gih listah, se je večina odločila, da postavi lastno listo, ki nosi naziv »Adria«. Račun je zgovo* ren. Zadnja leta se je volitev udeleževalo po 1200*1300 akade* mikov. Ker šteje študentovski svet 30 članov je delitev manda* tov sorazmerna s številom glasov, bi slovenski akademiki že z 80*100 glasovi dobili dva, pri manjšem uspehu pa prav gotovo vsaj en mandat. Tako bi imeli svojega predstavnika, ki bi se, kakor vsi drugi, pozitivno vklju* čil v delovanje akademskega sve* ta in vse bi bilo v najlepšem redu. Vse je v tem in prav nič druge* ga. Gre za čisto, da se sodobno izrazimo, študentovsko sindikal* no vprašanje, iz katerega pa so tisti, ki so tako kričavo dvignili svoj glas, brez potrebe in umetno napravili politični problem. Tako smo se v drugi polovici dvajsete* ga stoletja, ko se povsod govori o potrebi evropskega združeva* n ja, ko je ni kolonialne sile ali naroda, ki ne bi najbolj zaosta* lim drugopoltim plemom prizna* val vseh človečanskih in kuttur* nih pravic, sredi Trsta, v kate* rem je mednarodnopravno pribit obstoj slovenske narodne manj* šine, znašli v položaju, da bi pri* padniki te manjšine ne smeli na univerzi nastopiti s svojo listo1 Menda je že iz te primerjave jasno, kdo je pravzaprav napra* 'vil atentat na prosveti jensko in kulturno poslanstvo ir žaške uni* verze. Tega niso zagrešili predla* gatelji, pač pa tisti, ki so napeli vse sile, da bi jo onemogočili! Iz tega tudi sledi, da je bilo pred* vsem v interesu ugleda tržaške univerze, da slovenski akademi* ki svoje liste ne umaknejo. Po* sebno po taki gonji, bi umik nujno pomenil, da so se morali ukloniti pritisku in na vsej sre* dini, v kateri se je kaj takega lahko zgodilo, bi ostal velik črn madež. To velja še toliko bolj, ker je treba z zadovoljstvom priznati, da so velika večina tržaških aka* demikov in dober del italijanske javnosti tudi ob tej priliki poka* zali svojo zrelost. Vsi širši štu* dentovski sveti in odbori, pred katerimi se je to vprašanje obrav* navalo, so priznali pravičnost predstavitve in zato dopustnost liste »Adria«. Odločno ji naspro* tuje samo skupina desničarskih (Konec na 2. str.) VESTI z GORIŠKEGA ;>rrft.riar-