C. K. pošti! Nedostavljene številke je poslati administraciji ,,Eisenbahner“, Dunaj V. Zentagasse 5. POTK SVOBODI T iTiiniinniim ŽECEZniČRR GLASILO SLOVENSKIH ŽELEZNIŠKIH NASTAVLIENCEV f imiiimni nTniiiiiiiiiiiiiiHHiiniHfiminiii naEugannn: OREDNISTVO se nahaja v Trstu ulica Madonnina 15 Telefon 1570 UPRAVNISTVO Dunaj V. —- Zentagasse 5. Izhaja 1. in 15. vsakega meseca Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Naročnina: za celo leto . . . . 4'40 K za pol leta .... 2‘20 K za četrt leta. . . . 1-10 K Posamezna številka 18 vin. Št. 16. V Trstu, 15. avgusta 1912. Leto V. Socializem -- kulturna moč. Ko je ob začetku pretečenega stoletja nastale) na Francoskem in na Angleškem delavsko gibanje, si je celo Heine predstavljal socializem kot nekak sistem modernega, vso dosedanjo kulturo uničujočega barbarizma. Danes bi bilo tako pojmovanje mislečega človeka o socializmu nemogoče. Edino socializem vedno brani napredek, znanstvo ali umetnost proti napadom reakcije. Ali vkljub temu prevladujejo »še vedno gospodujoče in takozvane izobražene sloje podobni pred sodki. Mislijo si delavske mase neizobražene in neuljudne, razcapane in umazane, s trdimi potezami trpkega življenja na obrazu, v očeh — če ne topa brezbrižnost trudne delovne živine — plamen sovraštva, ognjeni strast boja proti vladajočim razredom. In strah jih obhaja, ko si predstavljajo te večne sužnje kot gospodarje in mojstre nove družbe, katerim bodo višji stanovi izročeni ne da bi imeli na razpolago svojo policijo ali vlado, ki bi jih branila in podpirala. Strah jih obhaja in jočejo se tedaj o nevarnosti preteči kulturi, pokončani, uničeni z zmago socializma. Brez potrebe. To mnenje gospodujočih razredov je navsezadnje le povzročeno od strahu, da bi izkoriščano ljudstvo prišlo do spoznanja njih krivic. Kdor si le za trenotek predočuje sedanje razmere, ter bistvo, položaj sedanje kulture in zasleduje svetovni razvoj, mora priznati, da je tak strah popolnoma neutemeljen. Ta prezirani, neizobraženi, izprideni in surovi prole-teriat je v resnici nositelj višje kulture. Ne zaradi tega, ker je morda proletariat bolj izobražen in civiliziran nego gospodujoči sloji. Vitalni interes in neizogibna potreba proletariata si je izvojitj novo proizvajalno znanost. Novi gospodarski red zahteva približanje človeštva k višji kulturni stopnji. Iz navideznega protislovja izvira mnogim izobraženim ljudem strah pred socializmom. Le tisti razred, ki je bil do sedaj enostavno vsaki kulturi odrečen, za-more biti nositelj višje in nove kulture. Socializem je materielna potreba delavskih slojev, ker stremi po njih osvobojen ju iz tlačanstva in izkoriščanja. In novi socialistični gospodarski red bo mogoče le če bo slonel na podlagi nove, sedanje družbe presegajoče kulture. Če bi izprtmeinba sistema obstojala le v tem, da zboljša potom delavskih organizacij ma-terielni in duševni položaj ljudstva in se ga osvobodi kapitalistične odvisnost', je že to velikanska razlika. Kultura, ki je danes privilegij gospodujočega razreda, bo na tak način dostopna vsem. Kultura, izobrazba, razvoj in duševno udeleževanje znanstvu in umetnosti je mogoče le v družbi, kjer je zagotovljena vsem prostost in življenska gotovost. Prazni želodec ali od truda zbita glava se ne more brigati s tem vprašanjem. Socializem hoče omogočiti dostopnost kulturi vsem delavnim slojem. V tem tiči pa tudi najostrejša obsodba sedanjega sistema. Sedanja kultura ni kultura, ker ta služi le delu človeštva. Pripovedka o fino izobraženem gospodarju sužnjev, ki mu je umet- niški užitek poslušati tulenje na smrt obsojenega afrikanskega sužnja, je prava sliVa meščanske kulture. Kdor v najlepši potrati živi in se baha s svojo kulturo, medtem ko vse krog njega živi v revščini in neizobraženosti, predstavlja le družbo postavljeno na krivični podlagi ; družbo surovosti in barbarizma. In če so ravno gospodujoči razredi krivi te neenakosti in tega barbarizma, tedaj nimajo pravico se spraviti v boj, v imenu te »kulture«, proti socializmu, ki je v resnici nositelj nove in prave kulture. Socialistična kultura se razlikuje od meščanske ne le v tem, da je splošna ampak tudi po svojem jedru. Človeka postavi v vsem drugačnem razmerju napram naravi in življenskim pogojem in napram vsemu človeštvu. Ponosno se nazivlja človeka kot gospodarja sveta. Toda po nepravilnem. Ta ponosni gospodar sveta ni še niti svojega življenja gotov. Najelementarnejša negotovost prevladuje še človeštvo. Primanjkuje mu v-e. Velikokrat celo vsakdanji kruh. Družba z vso svojo močjo in krutostjo mu stoji nasproti. Znanstvo si je osvojilo vse naravne sile, toda manjka za izkoriščanja naravnih sil in v svrho proizvajanja potrebna organizacija Zato je tudi vsa tehnična moč in zmošnost človeštva brezuspešna. To organizacijo ustvarja socializem. Socializem bo ustvaril družbo, kjer se bo proizvajalo toliko, da bo vsem zagotovljeno življenje. Znanstvo in tehnika bodeta služila v to svrho Odstranjena bodeta tedaj materielna negotovost ir duševno suženjstvo Ko bo zaree vsem dano svobodno misliti, ko bo človeški duh popolnoma prost materielnih skrbi in duševnih predsodkov ; tedaj šele, v prostosti življenja in enakosti medsebojnih pravic in stikov, bo človek gospodar in kralj zemlje. Tedaj se bo človeštvo, tehnika, znanstvo in umetnost z vso večjo silo razvijalo. Človeškemu mišljenju in raziskavanju bodo tedaj odprte vse poti. Ta preobrat bo obenem popolnoma spremenil medsebojno razmerje človeštva. Zdaj se mora posamezen bojevati zoper sistemu in razredom Vsa sedanja morala izvira iz lažnjivega principa egoizma. Kot konkuient, kot soviažnik stoji človek napram človeku. Brez sočutja je človek zoper trpljenja in nesreč bližnjega, ker on sam je v večjem boju za braniti svojo lastno eksistenco. Socializem stremi po enakopravnosti v razmerju in pravic, po taki delovni organizaciji, kjer vsak član družbe bo vžival enako in popolnoma sad svojega dela. Skupnost interesov in stik in solidarnost se opaža danes le v posameznih razredih ljudstva. Ta solidarnost in skupnost se bo v socialistični družbi najpopolnejše razvila. Bratstvo in blagostanje se bo le v socialističnem gospodarskem redu udejstvilo. Vsa dosedanja znanost in vsa svetovna organizacija je posvečena le obrambi držav. Na podlagi vojne in nasprotja sloni. Vsaki meščanski razred stoji z nasprotujočimi interesi napram drugemu ; le po svetovni moči in po brutalnem zatiranju ljudstva stremi. Medtem ko moli : mir na zemlji; v srcu misli : nikar! Ali mir na zemlji je mogoč, ker socializem pomeni svetovni mir in združitev vseh narodov v skupni svetovni organizaciji človeštva. Napram bodoči svetovni kulturi socializma je sedanja kultura le laž in barbarizem. Splošni razredni boji, ki sedaj vznemirjajo civilizirane države so le prva začetna znamenja one svetovne revolucije, ki je človeštvo prisiljeno izvesti ob vsakem novem času razvoja. Preobratnemu revolucionarnemu značaju delavskega gibanja je cilj, človeštvo privesti do višje, splošne in popolne kulture. Kapitalizem in delavstvo. Na razne načine se je že raztolmačilo načela socializma. Nekateri so si predstavljali socializem le kot princip bodoče države, ki ne temelji na podlagi sedanjosti in so nazivljali socializem, utopistično, neuresničujoče stremljenje. Drugi so zopet videli v socializmu le negativna načela, brez nikakega pozitivnega programa. In vendar je program in cilj socializma jasen in pozitiven in se skozinskoz naslanja na zakone gospodarskega in političnega razvoja. Vprašanje, ki ga ima lešiti socializem, je v kratkih besedah povedano : Spremeniti ima gospodarski sistem na način, da bodo proizvajalna sredstva last proizvajalcev. Rudniki niso v sedanjem sistemu last podzemeljskih delavcev". Železnice niso last onih, ki se jih je nazvalo za, »sluge železniških cest«, tovarne in delavnice niso nikjer in nikakor skupna last proizvajalcev. Ves sedanji gospodarski sistem stremi po vsesplošnem kapital ki ran ju družbe. Polagoma, toda gotovo in neizogibno si osvojuje malo obrt in rokodelski način proizvajanja. In ta proces so vrši nele v obrtih temveč tudi v trgovini in kmetijstvu. Kapitalistični monopol absorbira vse gospodarsko življenje. Tako sa tudi položaj razredov vedno bolj precizira Na eni strani delavski neposedujoči razred, na drugi posedujoči razred, ki pa ne dela in ne proizvaja In ravno iz te gospodarske neenakopravnosti izvira zlo in krivica. Vsled teh nenaravnih razmer trpi delavski razred in človeška družba sploh. Neposedujoči delavci ne vživajo produkt svojega dela. Bogastvo se le čim več in bolj množi v rokah onih ki posedujejo proizvajalna sredstva. Tudi delo, kot vse drugo, je postalo le nekako blago. In ker je cena blaga vedno odvisna od razmer produkcije in konkurence, je podvrženo tudi delo tem razmeram. Delovne in življenske razmere uplivajo na položaj nepose-dujočega delavca. Čimveč je delavcev, ki ponujajo svojo delovno moč, tem slabše so delovne in plačilne razmere delavccv. Število delavstva narašča dan za dnem. Vsled razvoja tehnike, strojev in pare, pa primanjkuje delo. Tako narašča brezposelnost in revščina. Ves tehnični in gospodarski razvoj, mesto koristiti v sedanjih razmerah, le škoduje neposedujočim proizvajalcem. Stroj, ki bi moral biti vir blagostanja in bogastva za vso-človeško družbo, je le pospešil revščino in negotovost med delavskimi vrstami Tudi z iznajdbo nočne raz svetljave se je le oškodovalo revne sloje. Omogočilo se je s tem nočno delo. Celo tehnična izobrazba v sedanjih razmerah škoduje delavskemu razredu. Inteligentni delavec izvršuje preje in bolje delo dveh nevednih delavcev Za delavski razred, ki ne poseduje proizvajalna sredstva ni izhoda. Toda posledice teh razmer iie občutijo le neposedujoči sloji. Vsa človeška drušba trpi ob tem. Splošni boj, ki se bije na vseh koncih in krajih sveta, večna nezadovoljnost, in negotovost, industrielne krize, vojne, stavke, revolucije, naraščanje in padanje razredov, vse je le posledica nenaravnih gospodarskih razmer. Odstranjeno je vsako skupno razmerje celo med posameznimi razredi, človek stoji napram človeku v večnem boju. Največja negotovost prevladuje vse. Kakor pravi program nemške socialistične stranke : Negotovost živ- ljenja je pogoj sedanji družbi. Sad kapitalističnega proizvajalnega sistema so kolonialne vojne. Naraščan e nadprodukcije sili kapitalizem, da si z brutalnostjo odpre nove razpečevalne trge. Kapitalistični sistem ne more nikogar zadovoljiti. Socializmu je naloga postaviti svet na naravno podlago. Proizvajalna sredstva imajo biti last proizvajalcev. Z ureditvijo gospodarskega sistema na način, da ne bo več razrednega nasprotstva bo nastala popolna enakopravnost in čut skupnosti in solidarnosti bo naravna posledica skupne lasti in skupnih pravic. Ta sprememba razredov in pravic v socialističnem smislu se bo vršila neizogibno po zakonih splošnega industrielnega razvoja. Vedno večja kapitalizacija obrti na eni strani in na drugi silno naraščanje delavskega razreda na način; da vsi delujoči, z fiizično ali duševno močjo, delavci, načelniki, inženirji in znanstveniki bodo tvorili skupno, vse delovne sloje obsegajočo množino. Ko se bo proces docela izvršil — in temu se bližamo z orjaško silo — bo sprememba nepreprečljiva Karl Marks je dejal, da je kapitalistični družbi že v svoji strukturi zapečatena usoda. Ni od volje posameznika, ali razreda' odvisna zmaga socializma. Razvoj človeške družbe sam razkopava jamo kapitalizmu. Delavstvo s svojim razrednim bojem pa ta razvoj pospešuje. Cimveč bo naraščala in se razvijala politična in gospodarska moč proletariata, tem preje se bo nad izčrpaj očim se kapitalizmu, uveljavil delavski razred. Delavske organizacije, ki dajejo delavstvu gospodarski' moč in zavednost, silijo razvoj socialnih razmer, med tem ko zboljšajo že v sedanjem sistemu razmere proletariata. Vsaka nova pridobitev delavskih organizacij, je korak ki nas približuje končni osvoboditvi. Delavske razredne organi-cije so podlaga novemu gospodarskemu in političnemu sistemu Svetovna draginja. Tržačan Mario Alberti je že lani med ekonomi in konzumenti zbudil veliko pozornost s svojim delom o življenskih potrebščinah. Po ini-ziativi in s pomočjo tržaškega Trgovskega Muzeja je priredil anketo o delovnih in življenskih pogojih delavstva v različnih deželah sveta. Uspeh njegovega proučevanja in poizvedb izide v kratkem pod naslovom : »Gibanje cen in mezd v letu 1911.« Na delo samo se o priliki še povrnemo ; za danes se omejimo le na najznačilnejše rezultate Abertijove ankete. V uvodu se pisatelj peča z življenskimi razmerami v tržaškem mestu in očrta nadalje znanstveno metodo, ki nudi točne in zanesljive podatke o cenah, stanarinah in mezdah. Kako vstajajo cene v posameznih deželah v zadnjih 25. letih, kažejo sledeče številke (indeksne številke) : 1897 1901 1905 1909 1910 1911 Avstrija . . 97 97 108 118 118 132 Belgija . . . 84 93 96 105 103 — Kanada. . . 92 107 114 121 — — Francija . . 92 105 109 116 116 — Nemčija , 92 108 107 120 120 131 Anglija . . . 94 106 109 112 118 121 Italija . 70 80 80 85 87 — Zed. države . 98 108 116 126 132 — Draginja je torej splošna in raste zlasti znatno v poslednjih letih. Le na draginjo ne občutijo povsod enako. Kjer so mezde visoke, je draginja nepi-ijetna. ampak se prinese, tam pa, kjer so delovni pogoji neugodni, ustvarja najmanjša podražitev cen neznosno, ali pa težko življenje. Vsled tega je predvsem važno, da se primerja gibanje cen z gibanjem mezd v posameznih deželah. Tega dela se je lotil Alberti. Za danes podajemo le končne številke, ki jih je sestavil v navedenem delu. Indeksne številke potro- Razloček v. mezd škom 7.a živ- Zivlje- ljenje in nje mezdami Amerika . . 207 138 152 230 + 78 Anglija . . . 100 100 100 100 Belgija . . . 74 98 94 63 — 31 Nemčija . . 123 118 119 83 — 36 Francija . . 98 118 114 75 — 39 Avstrija. . . 160 154 155 76 — 79 Italija . . . 105 105 148 68 — 80 Iz tabele je razvidno, da so v primeri s cenami živil, stanarin in mezd najugodnejši živ-ljenski pogoji amerikanskega delavca; dasi so tam stanarine zelo visoke, živila draga, so nasprotno mezde neprimerno višje kot drugod; za Zedinjenimi državami sledi Anglija, potem Belgija, Nemčija in Francija ; na zadnjem mestu je položaj avstrijskega in italijanskega delavca Če upoštevamo višino mezd in draginjo življenja, spoznamo, da je življenski položaj avstrijskega in italijanskega delavca za 157, oziroma 159 odstotkov slabejši kot položaj amerikanskega delavca, za 79. oziroma 81 odstotkov slabši kot položaj angleškega delavca, za 48, oziroma 50 odstotkov slabši nego v Belgiji, za 43. oziroma 45 odstotkov slabši nego v Nemčiji in za 40, oziroma 42 odstotkov slabši nego na Francoskem. Iz statističnih primer pa izhaja tudi, da je delovni čas v onih deželah krajši, kjer so mezde višje. Zahteve čuvajnega osobja in bločno signalnih slug. Vsled odklonitve Tomschikovega predloga so postale razmere raznih kategorij skrajno neznosne. Vse one kategorije uslužbencev, ki so pričakovale, da se jim bo z ugoditvijo 17 milijonskemu predlogu zboljšalo mezde, bodo sedaj seveda prisiljene izvesti novo akcijo, da se končno njim zahtevam vendarle ugodi. Med te kategorije spada v prvi vrsti čuvajno osobje in bločno signalni sluge. Za čuvajno osobje je zlasti doklada za nočno službo zelo pereče in preveč odlagano vprašanje. Ko je bila leta 190S izvedena, oziroma v novo izvedbo predlagana nočna doklada za razne kategorije in so zastopniki organizacije to zahtevali tudi za čuvajno osobje je železniško ministerstvo izjavilo, da z priklopitvijo čuvajev v III. kategorijo slug se bo tudi njih mezdni položaj zboljšal in da za zdaj ne gre, da bi se istim obenem tudi dovolilo i.očno doklado, čuvajno osobje bo dobilo doklado za nočno službo v primernem času. To se je izjavilo od ,strani železniškega ministerstva v oktobru leta 1908, zdaj smo že v avgustu 1912 toda, kakor je videti, ni omenjeni primerni čas še prišel. Mi pa menimo, in z nami vsi čuvaji in ostalo osobje, da je že zadnji čas za upravo državne železnice ugoditi nočno doklado čuvajnemu osobju. Ivedaj bo pa prišel ta empiristični primerni čas? Železniško ministerstvo naj se končno jasno izjavi, je pripravjjeno ugoditi nočno doklado temu osobju, ali pa ne ? To večno sklicevanje na znatne pridobitve čuvajev, na večjo ekono-mizanje in na drugi strani sklicevanje na pomanjkanje sredstev - za izvesti nočno doklado, ne imponira čuvajnemu osobju čisto nič. če uvažuje-mo postopanje železniškega ministerstva glede tega vprašanja, se le prepričamo, da nima ministerstvo nobeni namen izvesti zahtevano nočno doklado. S tem, da se je čuvajno osobje pridružilo III. službeni kategoriji, se je le ugodilo pravici, ki jim je šla od vsega začetka. Odrpdba uprave državne železnice je bila le potrjenje določb, ki veljajo že, odkar se je začelo graditi železnice. Pri tem je pripomniti, da za priti do te primitivne spremembe jc morala organizacija leta in leta se bojevati. Izvedena je bila leta 1908 doklada za nočno službo s pogojami, katerim so sedaj podvrženi tudi čuvaji, četudi ne dobijo nikake doklade. 90 odstotkov čuvajnega osobja izvršuje izvanredno službo. Mislimo pa, da ima tudi čuvaj ravno tak želodec, kakor vsaki drugi in da ima tudi on naravno nalogo vzdrževati samega sebe. Zakaj se ravno -čuvajno osobje hoče izključiti od vsacega zboljšanja je nerazumljivo. Doklada za izvanredno službo je bila izvedena za one, ki nimajo nikake nočne doklade. Po vsej pravici bi morali torej to vživati predvsem tudi čuvajno osobje. V tem času splošne, neznosne draginje, ko je napredovanje vedno težavnejše in se kazni kar množijo, je postala službena doklada za čuvajno osobje akutna potreba kateri se ne morejo nikakor odreči Izvedba te doklade pa se ne sme izvržiti le deloma in ne za vse osobje, kakor je razvideti iz izjav železniškega ministerstva. Upravi državne železnice je nevarni in kritični položaj čuvajev poznan, poznane so ji tudi njih neznosne življenske, mezdne in delovne razmere. Dolžnost uprave je zboljšati kričeče razmere te kategorije uslužbencev, Železniško ministerstvo se je tudi izreklo glede montur čuvajmga osobja. S priklopitvijo tega osobja v III. kategorijo slug, se je zagotovilo zastopnikom osobja, da kakor v vsakem drugem oziru, bo osobje tudi'*glede montur zena-čeno v III. kategorijo. To se je zagotovilo leta 1908 danes smo že v dingi polovici leta 1912 toda tudi ta izvedba je ostala le obljuba. Železniško ministerstvo pravi, da z ozirom na delo, ki ga opravljajo čuvaji, je treba za te preskrbeti močnejše blago. V resnici pa vemo kakšno je to blago. Je nemalo čuvajev in zlasti uslužbencev, ki imajo vsled tega vsaki mesec veliko škodo. Na naravnost škandalozni način se je rešilo to vprašanje. Po tolikem času, ne bi bilo odveč, če bi uprava državne železnice konečno vendarle ugodila tem tako elementarnim zahtevam. Tudi delovni urnik čuvajnega osobja je jio marsikaterih progah in postajah tak, da ga ni slabšega. Imamo čuvaje z 18/9 in 18/12-urnim turnusom. Ravno tako je veliko čuvajev, ki imajo 16/16-urni neprekidni službeni turnus. Leta 1908 obljubljenih prostih dneh ni nikjer. Veliko čuvajev nima ■-'koz celi mesec niti enega dneva prostega. In to vkljub temu. da vsled vedno naraščajočega prometa postaja delo vedno intenzivnejše in odgovornost vedno večja. Brez da govorimo o še drugih neizpolnjenih zahtev tega osobja. Veliko pričakuje čuvajno osobje, in nele čuvajno osobje, tudi čuvajni nadzorniki in bločno-signalni slugi' in sploh vso osobje slug, od izvedbe dveletnega napredovanja do plačilne stopnje 2009 kron. Zakonitim potoni je bil pred kratkim uvel javen zakon, ki določa prostost za eksistenčni .minimum uradnikov in nastavljencev z 2000 kron. S tem je bilo prvič tudi za sluge vzakonjena začetna mezda. Danes dobijo, po 1400, 1600 in 1800 kron, ki po triletnem napredovanju se zviša za 100 kron. V očigled teh razmerah napram določbam zakona o minimalni plači, bi bila odveč vsaka beseda, za opravičiti zahtev dveletnega napredovanja do 2000 kron minimalne mezde. Tu govore dejstva sama najboljše, Važna, toda do sedaj še ne izpolnjena zahteva je opravičeni predlog, da naj se bločno signalne sluge in čuvajne nadzornike pridruži kategoriji poduiadnikov. Železniško ministerstvo samo je pripoznalo to zahtevo kot utemeljeno in opravičeno, reklo se je tudi, da se bo to uvaževalo posebno za one uslužbence, zaposlene v večjih prometnih središč. Ti uslužbenci imajo zelo odgovorno delo, ki se ne vrši avtomatično brez večjih skrbi. Nevarnost, negotovost, velika odgovornost karakterizira to službo. Momentalna neprisotnost duha, eno samo nepravilno znamenje in tisoč oseb je lahko ponesrečenih in milijone bogastva je uničenega. Neverjetno veliko odgovornost imajo ti uslužbenci in so zaradi tega zahteve, ki jih stavijo, več kot upravičene in potrebne. Železniško ministerstvo pripozna pravičnost zahtev le žal, da lepe besede, ki jih je ministerstvo v tem oziru izpregovorilo se niso še nikakor udejstvile; z pripoznanjem zahtev nimajo uslužbenci še nič. To ni še nikaka ugoditev. Več dejanja, več faktičnega zboljšanja potrebo- jejo uslužbenci in ne le lepe besede in še lepše obljube. Splošno čuvajno osobje in bločno signalni sluge se morejo pridružiti organizaciji, da stavijo in v najkrajšem času izvedejo tudi svoje zahteve. Le potom svoje močne organizacije se jim bo posrečilo dobiti, kar jim gre. Njih naloga je okleniti se čim trdnejše stanovske organizacije in skušati pridobiti tej še one ostale tovariše, ki še niso izvršili svojo dolžnost napram organizaciji. Glavno je pri vsem tem, pojasniti vsem prizadetim položaj zahtev in boja, in prepričati jih, da nihče drugi jim ne more izvojevati boj in je v stanu jim zboljšati razmere, nego oni sami, s svojo močjo, s pridružitvijo enotni organizaciji splošnega osobja. Čuvaji in bločno signalni sluge dunajskega ravnateljskega okraja so imeli v to svrho, dne 16. julija t. 1. važno in živahno zborovanje. Zborovalci so po izvajanjih sodrugov. S o namer f e 1 d, Brandstatter in A do 1 f M til ler ki je zastopal centralo, sprejeli sledečo resolucijo. Dne 16. julija 1912 na Dunaju zborujoči čuvaji in bločno signalni sluge dunajskega ravnateljskega okraja najodločneje protestirajo proti odklonitvi predloga, ki ga je stavil sodr. Tom-schik v proračunskem odseku. Pretečeno leto je bilo od vseh strank sprejet predlog, da se ima določiti svoto 38 milijonov kron v svrho zboljšanja mezd vseh uslužbencev c. k. državne železnice. Vlada je dosedaj v to svrho dovolila le 21 milijonov. Zborujoči konštatirajo, da se vlada s svojim postopanjem nepravilno igra z interesi uslužbencev. Zborujoči stavijo zopet svoje zahteve in sicer ; čuvaji zahtevajo nočno doklado in bločnosignalni slugi njih priklopitev v kategorijo poduradnikov. Zborujoči nalagajo socialno demokratični frakciji v parlementu, da naj zahteva, vkljub temu da je bil Tomsehikov predlog odklonjen, da se odpomore prizadetim kategorijam uslužbencev. Zborujoči izrekajo socialno demokratični skupini v parlamentu, kakor tudi neutrudljivemu sodr. Tomschiku svojo solidarnost in zaupanje, ter poživljajo vse one tovariše, ki se še niso pridružili organizaciji, da to nemudoma izvrše, ker le tako jim bo dano si zboljšati svoj položaj. 3(apitaHstiSiio ubojstvo. Kapitalizem ne izstrada in pobija le odrasle delavce. Žrtve kapitalizma niso le onemogli delavci ali oni tisoč in tisoč proletarcev ponesrečenih na delu, razmesarjenih od strojev, posutih v rudniških rovih. Niso le proletarske žena, ki trpijo in umirajo, žrtve kapitalističnega izstra-davanja in izkoriščanja. Proletarski otroci so prave, nedolžne in nevidne žrtve krivičnega sistema. Razmere delavca v kapitalistični družbi vplivajo najpogubonosnejše na njegove otroke. Dognano je, da ravno med sinovom najrevnejših slojev narašča pretresljivim kriminalnost in degeneracija, Počasni duševni in telesni razvoj delavskih otrokov je le posledica revnega življenja izmučenih in izkoriščanih starišev. Mnogo znanstvenikov se je že pečalo s tem vprašanjem. Vsi so najhujše obsodili sedanji gospodarski in proizvajalni sistem, ki pobija in uniči dan za dnem milijone mladih, nedolžnih človeških eksistenc. Knjiga nemškega ekonomista Ruhla, ki je izšla te dni nam nudi pretresljivo sliko o usodi delavskih otrokov. Med drugim navaja rezultate svojega opazovanja v šolskem okraju Freiberg na Saksonskem. Opazil je najprej, da so tam otroci rudarjev vsi manjši nego drugi učenci. Ob 10. letu so bili otroci boljše situiranih starišev približno za 5-l višji nego drugi ; ob 14. letu je bila razlika že za 4'7, Na Dunaju je opazil, da so otroci revnih starišev za 7 5 manjši od drugih. Razliko je največ opaziti med delavskim deklicam ob času razvoja. V Berolinu je 32 odstotkov učencev nižjih slojev bolnih. Drugje jo ta odstotek še večji. Na Lipskem je 40, v Draždanih in na Normberškem :n v Schflnbergu (v Berolinskem predmestju) je bilo 80 odstotkov otrokov revnih starišev, ki so bili bolni, pohabljeni, duševno in telesno nerazviti. V Wiesbadnu od 200 jo bilo 105 neozdravljivo bolnih, 60 je imelo pokvarjene zobe. 12 je bilo gluhov in 21 slepih ! Knjiga navaja še druge bolj kričeče številke. Skoraj 80°/0 otrokov alkoliziianih starišev je umobolnih. Naj večji odstotek zločincev dajejo najnižji in največ izkoriščani razredi. Največ umira otrokov revnega industrielnega proletariata V nekaterih mestih na Nemškem in drugje so cela generacija pokvarjena. Ni se čuditi če na-narašča število zločinov. Zločinstvo, prostitucija pijančevanje narašča dan za dnem med delavskim- rodom. Kapitalistični moralisti kričijo seveda zoper brutalnosti in degeneraciji revnih slojev. Kličejo na pomoč cerkev in mislijo da so nove ideje krive splošne degeneracije. Kapitalistični sistem je vsega tega kriv. Večno izstradanje in neusmiljeno izkoriščanje je uničilo človeški rod. Treba je odstraniti sedanji krivični sistem, treba je zagotoviti vsem bolj človeško življenje, če se hoče .preprečiti pogin celih rodov. Vzrok naraščanju zločinov in degeneiacij je iskati v gospodarskem kapitalističnem sistemu. V tem tiči zlo in tega je treba odstraniti. Julijsko napredovanje - = pri južni železnici. Tokratno julijsko napredovanje je pri velikem delu vlakospremnega osobja vzbudilo opravičeno ogorčenje. In to raditega, ker se je celo vrsto starejih sprevodnikov zapostavilo v plači in vrsti za mlajšimi. , Vzroki tph pojavov, ki škodujejo ne le interesom prizadetih uslužbencev, temveč tudi interesu službe, so sledeči : V toletnem julijskem napredovanju je več sprevodnikov izredno napredovalo in sicer v tem oziru izključno le taki sprevodniki, ki so bili svojčas nastavljeni v plačilni stopnji 720 kron in ki so morali v tej stopnji ostati nad štiri leta. Da so ti 1 udje izredno napredovali, ker so bili nastavljeni s plačo 720 kron, temu ni kaj ugovarjati Pač pa je oškodovano osobje proti temu, da se pri izrednem napredovanju ni vpo-števalo vseh, ki so bili nastavljeni s plačo 720 kron, temveč le tiste, ki so morali nad štiri leta ostati v tej plačilni stopnji. Ta pojav je v protislovju z intencijami generalnega ravnatelja južne železnico kakor tudi intencijam drugih merodajnih organov ravnateljstva, ker so ti gospodje napram zastopnikom uslužbencev pri deputacijah in na sejah personalne komisije izjavili, da bodo vsi tisti, ki so bili nastavljeni s plačo 720 kron, sukcesivno deležni skrajšanje napredovalnega roka. Ali o tem ni bilo govora, da bi bili te ugodnosti deležni samo tisti, ki so se nad štiri leta nahajali v tej plačilni stopnji Če bi se bilo postopalo primerno intencijam omenjenih gospodov, bi ne bil znaten del sprevodnikov oškodovan na plači in v vrstilnem redu. Ravnoiste odredbe s škodljivimi posledicami se je izvajalo pri lanskem julijskem napredovanju. Posledica je bila ogorčenje in nezadovoljnost oškodovanih. Prizadeti uslužbenci so torej že lani poslali deputacijo h generalnemu ravnatelju, ki je zagotovil, da so pritožbe upravičene in da uprava ni nameravala škodovati osobju. Obljubil je, da se bo stvar uredilo na ta način, da se pri prihodnjem julijskem napredovanju tem intencijam primerno razdeli ugodnost. K temu je še pripomniti, da se lani pri islej odredbi oškodovanje ni raztezalo tudi na vrstilno pridelitev. Sedaj pa je nastopilo ravno nasprotno. Tu ne gre za samovoljen protest ali pa za domišljeno zapostavljanje, temveč za resnično in občutno oškodovanje na plači in v vrstilnem redu. Zato navedemo le en primer : Sprevodnik Handler je bil poklican meseca marca 1905 in se nahaja sedaj v plačilni stopnj' 1000 kron. Sprevodnik Hautz pa je bil poklican meseca maja 1906, torej 13 mesecev kasneje, je kasneje napravil izpit in je bil torej v vrsti in plači za Handlerjcm. Sedaj pa je napredoval v plačilno stopnjo 1100 kron ter na ta način preskočil Handlerja v plači in vrstilnem redu. Konsekvenca tega pojava je, da bo v službi in vrstilnem redu mlajši prekosil starejega tudi glede na službeno pridelitev in imenovanja nadspre-vodnikom. Tako oškodovanje ne more povzdigniti službene vneme prizadetega osobja. Take razmere so nevzdržljive. Če se hoče pomiriti osobje, se mora te razmere hitro izpremeniti, ker so tudi v škodo službe. V dosego tega namena je pred vsem potrebno določiti, da se more vršiti izpre-memba potom nastavljenja, polaganja izpitov in daljšega službovanja pridobljenega vrstilnega reda le po rednem napredovanju in imenovanju, ne pa po izrednem napredovanju vsled zenačenja ostrin. Bistvo vrstilnega reda je, če naj ima sploh kako vrednost, da se ga smatra kot pravico, ki se jo pridobi, ali pa v tem slučaju že kot pridobljeno. Sploh pa to načelo ni novo, ker se ga jc določilo že pri sestavi službene pragmatike. V izvajanju tega načela bi se moralo podeliti izredno napredovanje z veljavo od I. julija t. 1. vsem vsled prej omenjene odredbe oškodovanim uslužbencem (sprevodnikom) enako, brez ozira nato, kako dolgo so se nahajali v plačilni stopnji 720 kron. Za bodoče pa bi se moralo končno določiti, da je za podelitev omenjene ugodnosti merodajna edinole okolnost, če je bil uslužbenec svojčas nastavljen s plačo 720 kron. Ta odredba se izvaja na isti način pri podržavljenih progah c. kr. državnih železnic povodom uvrstitve osobja v državnoželezniški status. Le na ta način se more razvozljati to zadevo. Kakor že prej omenjeno, je ta odredba potrebna, da se oškodovanim sprevodnikom pomore do njih pravice in da interesi službe ne trpijo še nadaljne škode : Dunajsko vlakospremno osobje se je na shodu dne 5. julija t. 1. v delavskem domu v Meidlingu pečalo s to zadevo in odločno zavzelo svoje stališče Sklenilo se je poslati deputacijo s člani personalne komisije in zastopniki organizacije h generalnemu ravnateljstvu, o kateri poročamo v sledečih vrsticah : Deputacija pri generalnem ravnatelju. Da se mnogoštevilne pritožbe vlakospremnega osobja glede zapostavljanja pri lelošnjem julijskem napredovanju vloži na pristojnem mestu, se je dne 23. julija t. 1. podala deputacija h generalnemu ravnateljstvu. V deputaciji so bili : člani personalne komisije K f i ž e k, A u i n g e r, Kasperbauer in Sackl in uslužbenci Handler, Zochling, Friihliolz in Reiter. Kakor navadno, se je pridružilo deputaciji več sprevodnikov, ki so deloma člani »Siid-bahnerverbanda«, deloma pa ne pripadajo nobeni organizaciji. Sodr. W e i g 1 kot zastopnik naše organizacije je posredoval pri sekcijskem načelniku, da se pripusti z deputacijo tudi tiste uslužbence, ki se jih ni prej prijavilo. Sekcijski načelnik temu ni ugovarjal. Še predno se je deputacija podala h generalnemu ravnateljstvu, je centrala naše organizacije predložila sekcijskemu načelniku obširno vlogo glede pritožb. Sekcijski načelnik je bil torej o stvari poučen. Sodr. Weigl je izvajal : Gospod sekcijski načelnik ! Letošnje julijsko napredovanje je ravno nasprotno temu, kar je osobje upalo. Namesto, da bi se zadovoljilo vlakospremno osobje, pa je ta odredba povzročila največjo nezadovoljnost. Vršilo sc je več shodov, na katerih se je sklenilo poslati deputacijo k Vam ter zahtevati napredovanje vseh oškodovanih sprevodnikov z vzvratno veljavo od 1. januarja, oziroma 1. julija t. 1. Imamo celo vrsto primerov, s katerimi dokažemo, da so mlajši prekosili starejše vsled enostranskega podpiranja pri napredovanju, vsled česar je nameravano tudi oškodovanje v vrstilnem razmerju. Moram torej prositi, da se ozira na tiste, ki so oškodovani v prej omenjenem oziru. Pri tem moram pripomniti, da obstoji mnenje, da se gospodje pri ravnateljstvu ne izpoznajo več v labirintu raznih napredovalnih klavzul. Na ta vprašanja je odgovoril gosp. sekcijski načelnik sledeče : Gre v glavnem zato, če je kdo, ki mu v smislu okrožnic pritiče ugodnost, le-to dobil, ali pa če je tisti, ki jim pritiče ta ugodnost, niso dobili. V slednjem slučaju bi se mu moralo take slučaje dokazati, na kar se bo seveda naknadno podelilo napredovanje tistim, ki jim pritiče. Sodr. Weigl je nato razložil gosp. sekcijskemu načelniku, da je stvar drugačna. Gre zato, da so le nekateri sprevodniki, ki so bili nastavljeni s plačo 720 kron, deležni skrajšanja, velik del pa no. Iz tega izhaja oškodovanje. Čeravno južna železnica izjavlja, da ni dolžna izvedbe analogno c kr. državnim železnicam, mora vendar pripomniti, da je c. kr. železniško ministrstvo za uslužbence prejšnje severozapadne železnice, ki so bili nastavljeni s plačo 720 kron, podelilo leto skrajšanja. Ker pa je južna železnica pri volji le polagoma izvesti to ugodnost, je nastopilo oškodovanje. Vsled tega je razburjenje prizadetih umevno. To ni le namišljeno, temveč resnično oškodovanje. Nato je sekeijski načelnik razvil vprašanje, če naj tudi tisti, ki imajo v smislu okrožnice 32 A ex l!) 12 pravico do skrajšanja, dobijo še nadalnje skrajšanje, ker so bili nastavljeni s plačo 720 kron. Po njegovem mnenju to ne gre in si mora stvar še natančno premisliti Sodrag Weigl pripominja, da mora odločno odsvetovati od uresničenja te namere, ker je že del osobja deležen obeh teh ugodnosti Vsled tega bi nastalo še večje ogorčenje med osobjem in to tembolj, ker se je pri c. kr. državnih železnicah podelilo obe ugodnosti. Ko so še navzoči člani personalne komisije razložili stališče osobja, ter nekateri navzočih uslužbencev prijavili svoje osebne slučaje, je sekeijski načelnik izjavil, da je danes nemogoče rešiti to zadevo. Za danes more le izjaviti : Vsled izvedenih napredovanj ne bo noben sprevodnik oškodovan v svojem vrsti Ine m redu. Vbodoče se pri takih napredovanjih neboizpreminjalo vrstil-n e g a reda. Ravnateljstvo je pripravljeno preiskati vse pritožbe in jih po možnosti urediti. V to svrho se je dogovorilo, da naznanijo svoje pritožbe vsi sprevodniki, ki so bili oškodovani pri julijskem napredovanju. Člani personalne komisije bodo te pritožbe pregledali in preiskali. Nato se bo vršil tozadevni pogovor zastopnikov ravnateljstva in članov personalne komisije. Pri tem pogovoru se bo posvetovalo o vseh pritožbah. S tem je bila deputacija zaključena. * * * Sprevodniki južne železnice, pozor! Z ozirom na prej naveden dogovor je sedaj potrebno, da vsi sprevodniki južne železnice, ki so oškodovani po julijskem napredovanju, takoj vpošljejo svojo pritožbo centrali splošnega pravo varstven ega in strokovnega društva za Avstrijo na D u n a j u V, Zentagasse 5. Pritožbe je vposlati najkasneje do 31. avgusta 1912; na pritožbe, ki dospejo kasneje, se ne bo oziralo. Za sestavo pritožbe se je posluževati sledečega obrazba: OŠKODOVANI. Ime, posel in služben kraj j Poklican 1 1* & Napravil izpit za v'ako-vodjo Napredovanja ***) *) k r O 11 j **) DELEŽEN UGODNOSTI. Ime, posel in služben kraj Poklican 1 r* c5 £ (Tj s* z Napravil izpit za vlakovodjo Napredovanja +**) *) k r o n *) Tu je navesti dan nastavljenja, v sledečih rubrikah pa dneve posameznih napredovanj. **) Tu je navesti plačilno stopnjo ob na-stavljenju, v sledečih rubrikah pa plačilno stopnjo v katero je napredoval. Predstoječi obrazec naj vsak oškodovan sprevodnik natančno izpolni. Vsak, ki je oškodovan naj navede poleg svojih lastnih podatkov tudi iste enega svojh tovarišev, napram kateremu se smatra oškodovan in sicer v drugi tabeli »Deležen ugodnosti«. Centrala bo zbrala gradivo in ga predložila članom personalne komisije, ki ga bodo skupno s centralo pregledali. V prvi polovici septembra se bo pri ravnateljstvu vršil pogovor. O izidu cele te akcije se bo v našem listu pravočasno poročalo. Delovne razmere skladiščnih delavcev c. kr. državne železnice. Veliki uspeh so dosegli železničarji, ko se jim je posrečilo, z pomočjo organizacije, odpraviti akordno delo. Razmere teh delavcev so bile do skrajnosti neznosne. Najhujse bolezni so razsfajale med skladiščnimi delavci. Delavci v skladiščih so večinoma vsi mladi umiiali. Kdor je poznal te strašne razmere, posledica onega zla, proti kateiemu se mi vedno bojujemo, namreč akordnega dela, se mora čuditi, da je še danes kategorija subak >rdantov pri južni železnici, ki se nahaja v ravno tako strašnih in neznoznih razmerah, kakor svoj čas skladiščni delavci državne železnice. Odpravi eno je bilo tedaj akoidno delo med skladiščnimi delavci državne železnice. Ta pridobitev je bil veliki uspeh organizacije. Toda zdi se, da bi železniške uprave kaj rade zopet uvedle akordni sistem. Uprava c. kr. državne železnice na primer skuša na vse mogoče načine, uvesti s pomočjo nemške nacionalne železničarske organizacije, zopet akordno delo na železnici. Hoče se naravnost poteptati vsak pravični in človeški sistem dela. In to četudi uprave vedo, da bi bila taka uvedba pogubonosnega pomena za prizadete, da bi bilo to naravnost pravo ubojstvo delavstva. Toda odpra.ra akordnega dela zamore le tedaj zboljšati delovne razmere, če je tudi delovna doba primerna. Ob začetku, po odpravi akordnega dela, se je delalo od 7. ure zjutraj do poludne in po poldrugournem odmoru do 6. ure in pol. Delati se je moralo tudi ob nedeljah in praznikih do poludne. Zahteva, da se ima delati tudi ob nedeljah, ni v zakonskih določbah. Le tam, kjer je vsled nevarnosti nujno potrebna odprava dela, nima zakon veljave. Prometno delo ob nedeljah seveda ni mogoče ustaviti. Skladiščni delavci so imeli ta dan podvojeno plačo. Uprava državne železnice pa ni nikdar konsekventna. Kar daje od ene strani, od drage jemlje. Zahteva se od delavcev, da naj delajo tudi čez 6. ure in pol zvečer. In tako polagoma se je urnik spremenil na način, da mesto do pol 7 se dela do 7. in 8. ali do 10. in 11. ure brez seveda da bi delavci dobili niti vinarja več na svoji plači. Potem se je zahtevalo, da naj se prične zjutraj mesto ob 7. ob 6. uri in ker gospodje še niso bili zadovoljni, je izdalo dunajsko ravnateljstvo odredbo, ki zahteva, da naj skladiščno osobje in skladiščni delavci na Dunaju delajo tudi ob nedeljah cel dan, brez nikakega počitka. Da je ta odredba silno razburila prizadete, je pač razumljivo. V skladišču v Brigitenau je takoj izbruhnila spontalna stavka vs^h skladiščnih delavcev. Vršili so se tri veliki shodi skladiščnih delavcev, kjer se je razpravljalo o položaju in stavilo zahteve glede regulacjje nedeljskega dela. Sprejeta je bila resolucija, ki zahteva takojšnjo odpravo odredbe, ker delavci vsled težavnega dela celega tedna niso v stanu garati tudi ob nedeljah celi dan. Naložilo se je tudi centrali, da naj v tem smislu intervenira pri ravnateljstvu. Postopanje dunajskega ravnateljstva jasno kaže, kaj namerava uprava državne železnice z delovno dobo skladiščnih delavcev. Z vsemi močmi se bo skušalo znižati mezde in uvedba doklad, naj bi služila kot konkurentno sredstvo med delavci. Čim več mogoče se bo znižalo urnik, odpravilo se bo vračunane proste dneve, skrajšalo turnuse. S znanim sistemom zahtev in p o n u d e b se bo usililo delavcem akordno delo in na tak način zopet uvedlo stari sistem. Tako se bodo vrnili /a železničarje blaženi stari časi izstradavanja, izkoriščanja in revščine. Toda uprava državne železnise nima postopati napram svojim .uslužbencem še bolj brezvestno nego privatni podjetnik. Uslužbenci in delavci so navsezadnje tudi državljani, katerih se mora vendarle nekoliko uvaževati, če se noče, da bi imeli ti neprijazno mnenje o vladi. Zanemarjenje dela delavstva in njih propad bi moral interesirati vse. Prizadeti sami pa bodo znali gotovo bolje braniti svoje pravice. Železničarje se ni še upognilo' Kakor dosedaj se bodo znali še vnaprej bojevali s potrebno odločnostjo za svoje življenske interese. povsod so enaki. V sobotni številki „ Zarje" sem čital daljši članek, ki se peča z dičnim predsednikom »Zveze jugoslovanskih železničarjev" gospodom Johannom Škerjancem. Prepričan sem, da je marsikak železničar v Ljubljani neverjetno zmajeval z glavo, ko je čital članek, ali pa vsaj opravičevalno vzdihnil : ,To je izjema, za katero organizacija ne more biti odgovorna". Meni, ki razmere poznam, taka misel ne prihaja, temveč nasprotno smelo trdim, da je to sistem, ki poraja v vseh krajih, kjerkoli se ta nenaravna organizacija pojavi, iste izrastke, Evo vam par lepih dokazov za to mojo trditev ! Tudi v Ljubljani ima „ Zveza jugoslovanskih železničar j ev“ svojo podružnico in seveda tudi svojega predsednika. Rekrutira se ta čedna družba iz naj slabših elementov železniške službe, katerim se začasno pridružujejo tudi še nekateri indiferentni malkontenti. Temelj organizacije pa nedvomno tvorijo ljudje, za katere ni prostora v modernem delavskem gibanju: pijanci, denunciantje in korupcionisti so vodilne zvezde vsake krumirske organizacije, to je pač tako staro in neštetokrat dognano dejstvo, da je o teh lastnostih vsaka beseda odveč. Da torej tozadevno tudi ljubi anska podružnica »Z. j. ž.« ne dela izjeme, je samoobsebi umevno, ke/ bi se sicer izneverila svojim temeljnim načelom. Zapisal sem, da ima tudi ta podružnica svojega predsednika in če izdam javno tajnost, da se tudi ta obnaša popolnoma po zgledu predsednika „Zveze“, potom je moja prvotna trditev, da je ta svojat povsodi enaka, popolnoma utemeljena. Že inštalacija našega dičnega predsednika Atille — ne morda kralja Hunov, pač pa lajtnante feterancev — je bila taka, da so se nad njo zgražali vsi zmernejši elementi v tej rumeni organizaciji. Toda pustimo to, kajti stvar je že precej stara in da je gosp. Čolnik vsled nezaslužene in nepričakovane časti malo pregloboko pogledal v kozarec, je malenkost, katera se pri tako izrednem slučaju lahko oprosti. Toda pri tem slučaju ni ostalo. Nasprotno je začela predsedniška čast v neznatni Čolnikovi osebici porajati še druge lastnosti, ki so z delavsko častjo absolutno nezdružljive. Gosp. Čoinik je popolnoma zašel po vzoru svojega nedosežnega Johanna in po zgledu korupcionističnega postopanja nekaterih železniških uradnikov na pot vseh rumenih organizacij. Ampak število njegovih ovčic se ni hotelo pomnožit. Posegel je torej po sredstvu denunciranja. To delo je bilo hvaležnejše in je imeio vsaj ta uspeh, da je nepristranski (!) postajenačelnilc lahko kaznoval de-nunciranega, kar je vsekakor čin, ki spodbuja k nadaljnemu enakemu početju. Denunciantstvo pa nikar ni priporočljivo in najmanj takrat, če ima denunciant sam maslo na glavi. To naj bi bil pomislil narodnjakarski prvak Čolnik, ko je prišel dne 29. m. m. k vlaku 1720 pijan kakor kanon. Ker se mu je pa tudi ta junaški čin, vsled usmiljenja njegovih žrtev, popolnoma posrečil, je postal predrzen in napil se je takoj drugi, torej 30. julija, tako neusmiljeno, da je celo pozabil na svojo službeno dolžnost, ki gaje neizprosno klicala k vlaku 2215. če bi se to zgodilo kakemu pristašu naše organizije, potem bi le-ta imel vzroka dovolj razmišljati o objektivnem postopanju svojih predpostavljenih. Čolniku pa je ostalo to razmišljevanje prihranjeno, kajti službujoči uradnik je poslal zadnji trenotek ponj in mirna Bosna. Kako je možakar opravljal svojo službo, nisem dolžan raziskovati in bi to gotovo najobjektivnejše (?) pogodil prometni kontrolor, ki vidi vsak smet v očesu socialista, ki je pa popolnoma slep, če je bruno v očesu J ugoslovana. Toda dvakratna sreča gosp, Čolnika še ni spametovala in zato se je odločil dne 31. m. m. napraviti glavni izpit v uničevanju alkohola. Pri vlaku 2212 se ga je ta dan namreč tako našrkal, da je bil za vsako delo pri vlaku, torej tudi za nadziranje istega, kar je menda najvažnejše, popolnoma nezmožen. Bog Bacchus ga je tako obseneil, da je celo postaje zaspal in je bil postajenačelnik v Škofljici primoran na to dejstvo opozoriti sprevodu ke in jim naložiti delo, ki jim ni prav nič mar in za katero tudi niso usposobljeni. Ker ima pa vlakovodja pr' tem vlaku opravljati tudi poštno službo, bi bilo jako zanimivo, če bi se dalo dognati, v kakšnem redu je v Ljubljani na južnem kolodvoru poštni uradnik prevzel te posle. Da menda ni bilo, kakor bi moralo biti, so očividci posneli iz raznih gest, ki so jih na uradnikovem telesu opazovali, pa tudi ušesna mrenica jim je to potrjevala. Končno je vendar vlak prisopihal, seveda ne po Čolnikovi zaslugi, na državni kolodvor in tam se je šele začela prava križeva pot gosp. predsednika. Situacija je bila namreč posebno zaradi tega skrajno kritična, ker gosp. Čolnik vso pot ni niti ene vrstice napisal, in ker službujoči uradnik ni imel poguma pijanega človeka na odgovor klicati. Dvoje celih ur po prihodu vlaka je Attila še vedno jahal svojega lesenega konjiča v zabavo zavednim železničarjem in v sramoto gotovim koruptnim uradnikom, ki si niso vedeli iz zagate pomagati. Kakor bliski so švigale Kelcove in Zlatnarjeve oči in pot obupa ju je oblival, ko je prišel prometni kontrolor na postajo. Prepričan sem, da je ta nepristransko izvršil svojo nalogo, kakor vsikdar kadar gre za kakega grešnega rdečkarja, dvomim pa, da je spoznal ta slučaj kot posledico tistega sistema, ki je plotl rumene organizacije, ki je v Ljubljani podrla vso disciplino, ki je predpogoj redne službe. Toda, kaj hočemo ! Nižji se ravnajo po zgledu višjih in ti zgledi vsaj v Ljubljani niso v zmislu železniške koristi. Oglejmo si n. pr. delo zglednega svetovalca svetovnoznane šišenske občine in postrani še pristava drž. žel. Keleca. Ta človek, ki je bil še pred par leti najglasnejši »heilovec«, smatra svoje službene dolžnosti za tako resne, da prenaša svojega rojstva kosti cel dan v senci postaje, prepuščajoč svoje opravke 17-letnemu fantiču, katerega smatra za svojega osebnega, pa od uprave plačanega tajnika. In ne samo to. Ukazuje mu delo, ki nima s službenimi posli niti najmanjšega stika kakor 11. pr. pisanje raznih okrožnic in vabil za jugoslovansko železničarsko podružnico na železniškem pisalnem stroju in na železniškem papirju, nadalje ga pošilja po zasebnih opravkih, ki so pač važni za Kelecev trebuh, ne pa za železnice. (Dne 5. junija ob 2. popoldan ga je poslal v Kleče, da tam naroči večerjo za slavno Kelčevo šišensko družbo, dne 9. julija pa Ogorelca, da je raznašal celo popoldne vabila za odborovo sejo po Ljubljani.) Če si torej gospodje imajo pred očmi postajenačelnika in prometnega kontrolorja vse dovoljevati, potem se pa nihče ne sme čuditi, če si dovoljujejo tudi zapeljane jugoslovanske reve kak skok v stran, ki pa utegne postati usodepoln. Razpravljal sem o tej zadevi zato nekoliko obširneje, ker mi je v prvi vrsti na tem, da železničarji ob 12. sami spoznajo, da družba, ki se jim z vsemi sredstvi usiljuje, nikakor ni priporočljiva, pač pa najpripravnejša, da popolnoma deskriditira osebno čast ljubljanskih železničarjev. Vsak posameznik si lahko na prstih izračuna posledice, če postane početje raznih Kelcev in Čolnikov splošno, in zato je treba pretečo nevarnost z vsemi sredstvi odvrniti. Vaša organizacija, ki zahteva od svojih članov pred vsem popolno službo, ker se smatra le na tej podlagi za opravičeno, da predlaga žel. upravi svoje zahteve, bo v bodočo izvajal najostrejše konsekvence in ne bo nikomur več prizanašala. To pa v svojo lastno in svojih članov korist, kakor v korist tistih, ki životarijo v naivnem domnevanju, da v današnjem težkem boju lep pogled kakega domišljavega uradnika kaj šteje. Zaupnik. Dopisi. Trst, prosta luka drž. žel. Narodnjaški razgrajači so pričeli tudi tukaj uganjati svoja »junaštva«. Da je podlost in preganjanje posebno priljubljeno raznim več ali manj visoko postav- ljenim narodnjakom, smo že vedeli. Da si pa jata brutalnih, v narodnjaškem duhu vzgojenih junakov upa sistematično preganjati delavce le zato ker nočejo trobiti v njihov rog, je pač mogoče le vsled tega, ker je tukaj nasprotnikom organizacije vse dovoljeno. Tukaj imamo razne Bufone, Furlane in druge, ki jim je zabava posebne vrste, preganjanje mirnih in zavednih delavcev. Seveda niso v sredstvih nič kaj zbirčni Kjer ne pomaga drugo, se znajo posluževati tudi brutalnosti. Če gospodje mislijo, da je njih plemenito početje nekaznjivoin da so nedotakljivi, se prav korenito motijo. Za danes jim priporočamo le nekoliko več pameti. Nabrežina. Dne 29. m. m. je ponesrečil na tukajšnji postaji lampist Ivan Sardoč. Prižigal je luč na takozvanem »vodnem graniku«; lestvo, ki jo je rabil za to opravilo, je postavil preblizu tira po katerem je prišla lokomotiva, ne da bi jo Sardoč opazil, ter prevrnila lestvo. Sardoč je padel na tlak in se nevarno poškodoval. Bilo je treba poklicati takoj zdravnika, ki bi bil v tem slučaju s takojšnjo intervencijo veliko pomagal ponesrečenemu. Toda zabranil je to naš »človekoljubni« postajenačelnik. Zdravnik se nahaja prav blizu kolodvora in gotovo bi bil takoj na mestu, če bi se ga bilo zahtevalo. To ni hotel gospod postajenačelnik. Pustil je ležati ponesrečenega delavca v sobi zaviračev, 11 a trdi postelji, do 9. ure druzega dne! Po 15. urah bolečin in hudih muk, se je šele preiskalo in zdravilo ponesrečenega ! Predsednik organizacije sodr. Jagrič, ki je obiskal ponesrečenega delavca in videl njega mučni in nevarni položaj, se je takoj podal k postajenačelniku in ga poprašal kaj s ponesrečenim misli. Postajenačelnik, ki se je šele tedaj spomnil svoje dolžnosti, je rekel sodr Jagriču, da bi poslal Sardoča v bolnišnico, da mu pa manjka sprejemni list ! ! Sodr. Jagrič jfe preskrbel pri dr. Svobodi sprejemni list, tedaj se je človekoljubni postajenačelnik vendarle toliko »žrtvoval«, da je odredil sprejem ponesrečenega v goriško bolnišnico. S tem pa še ni bilo konec postaje-načelnikovega »človekoljubja«. Odredil je sprejem Sardoča v bolnišnico, o spremljevalcu pa ni hotel ničesar vedeti, češ, Sardoč naj se poda sam v goriško bolnišnico! Smrtno nevarno ponesrečeni Sardoč, ki ni bil v stanu napraviti koraka, naj prestane vožnjo in naj se poda v bolnišnico sam ! Sodr Jagrič je proti takemu nečloveškemu početju protestiral in zahteval, da se ponesrečemu preskrbi spremljevalca. Končno je postajenačelnik vendarle dovolil, da spremlja Sardoča zavirač Makuc. Stanje ponesrečenega jc bilo tako, da je službujoči uradnik na goriškem južnem kolodvoru takoj preskrbel še enega spremljevalca in čudil se, kako da se tako hudo ponesrečenega uslužbenca izroči le enemu spremljevalcu,- Taka je torej plemenita človekoljubnost tukajšnjega postajenačelnika Grajati postopanje gospoda Dougana bi bilo zaman. Taka dejanja so pod vsako grajo in obsodbo. Da je postajenačelnika jezila intervencija sodr. Jagriča in je colo rekel, da ni prav nič treba, da se nabre-žinski strojevodje vmešavajo v take stvari, je pač ra/.umljivo. Toda če misli, da bodo naši delavci mimo trpeli taka ,.junaštva" in dovolili, da se kdo igra ž njih življenjem, se hudo moti. Ukrotilo se je že marsikaserega postajenačelnika in tudi nabrežinskega se bo. Le zaničevanja je vreden kdor na tak način postopa napram ponesrečenemu uslužbencu Postojna. Odkar gospodari na tukajšnji postaji znani vodja postojnskih klerikalcev načelnik Cvek,, so se razmere železniških uslužbencev, kakor je bilo pač pričakovati, skrajno poslabšale. Zavednega delavca, ki noče trobiti v klerikalni rog, se neusmiljeno preganja. Preganja in odpušča se iz službe delavce z družino in otroci. Za delavca, ki hoče, misliti s svojo glavo in biti dosleden svojim principom, ni kruha tukaj. Seveda se nasprotno klerikalnim razgrajačem na postaji prav dobro godi. Načelnikova meščevalnost ne naleti nikdar pristaše klerikalne stranke. To je mogoče pač le pod spretnim načelništvom gospoda Cveka. Pa ni samo gospod Cvek, ki tako postopa napram uslužbencem. Ima še druge pajdaše, ki mu prav po njegovi želji sekundirajo. Med te spada v prvi vrsti naš častiti dr. Kocmut, ki je pri zadnji periodični preiskavi na vse na- čine pomagal vreči socialne demokrate iz ekse-lcutivne službe. Pet družin, ki imajo skupaj 32 otrok, se je na tak način popolnoma uničilo. 42 oseb je bilo pregnanih na komando Cveka in Kocmuta. Ker ni bilo drugih vzrokov, so se posluževali, v dosego svojega namena, znanih zdravstvenih pretvez. Delavci, ki so bili pregnani so zdravi in vidijo bolje nego dr. Ivocnut sam. Ravnateljstvo je seveda slepo sledilo Kocmutovim manevrom. Nič se temu ne čudimo! Saj je dr. Kocmut sam nekoč izjavil, da so zdravniki pri ravnateljstvu odločujoča avtoriteta in da le tisti uslužbenec je lahko v službi, ki ga oni hočejo. In to mu verjamemo Neki čuvaj, zagrizen klerikalni agitator, opravlja svojo službo, vkljub temu, da je že pred 25. leti izgubil oko in jc že več kot zrel za pokoj. To navajamo le zato, da se vidi, kako elastična postaja takozvana „pravičnost“ v rokah naših gospodov. Vprašali bi: ali zahtevajo predpisi, da se ima soditi o zdravju železniških uslužbencev po njih političnem prepričanju ? Grajati in obsojati početje teh gospodov bi bilo zaman. Žalostno je videti zdravnika, ki pozabi na svoje dolžnosti in na svoj ponos, le da ustreže navadnemu, nadutemu postajenačelniku. Oni, ki vzdržujejo bolniško blagajno in torej tndi dr. Kocmuta, in to so železniški uslužbenci, imajo vso pravico zahtevati, da se take njim škodljive osebe odstrani Če gospod zdravnik in gospod postajenačehrk mislita, da sta res nsdotakliva, se hudo motita. Obračunati bomo znali tudi ž njima. Sicer pa imamo še veliko materijala na razpolago K tukajšnjemu razmeram se še vrnemo. Iz Drenovga Griča. Na tuk. postaji gospoduje neki gospod Mariini, ki neusmiljeno in brezobzirno preganja vsakega zavednega, s svojo glavo mislečega delavca. Kdor mu ne sekundira udano naleti gotovo prej ali slej na njegovo maščevalnost. Denunciranje in preganjanje je na dnevnem redu pod njegovim načelništvom. Ne vemo če gospod Mariini nemara misli, da je denunciranje bogve kakšen časten posel. Toda svetujemo mu nekoliko več pameti in obzira. Naj se nas nikar ne šikanira preveč, ker drugače bomo prisiljeni priti na dan s stvarmi ki ne bodo omenjenemu gospodu nič kaj ugajale. Kdor ima maslo na glavi, naj ne hodi na solnce. Rdeča straža Domače vesti. Z južne železnice v Trstu. Herr Johann Škerjanc, načelnik zmagoslavne Zveze Jugoslo-slovanskih Železničarjev, bivši kandidat društva „Edinost“ in včasih tudi prožni mojster — kadar se mu slučajno ta posel zljubi — je imel dne 30. lulija t. 1. zopet svoj dan. In to pot je hotel tržaškim železničarjem resnično dokazati svoje zmožnosti in pa oliko, kar se mu je tudi posrečilo. Gosp. predsednik zveze je prišel ob pol enajstih v takozvano barako ali »kažot« pri Francu na postaji. Seboj je pripeljal kot stražo nekoga Vidmarja, prožnega delavca, s katerim sta ostala v kažotu do 7. zvečer, dokler ju niso ven vrgli. Gospod Johann je predsednik rumenih železničarjev in je še pred kratkim igral veliko »vlogo« posebno ob času železničarskega gibanja. Vozil se je na Dunaj in tudi v zlato (?) Prago reševat uboge železničarske pare. Škerjanc je hotel v vsem posnemati — toliko kar se tiče organizacije, kolikor tudi taktike — vse druge tovariše žoltih organizacij. In mora se mu priznati, da je mož imel posebno v začetku veliko korajže v pobijanju socialistov in rdečkarje je kar na prstih'hotel preštevati. Ali vsak, kdor količkaj razume, je vedel, da Škerjanc kljub temu, da je velik, ne bo segal do neba. Od začetka njegovega organiziranja mu je res nekaj kalinov sedlo na njegove limanice, posebno na državni železnici, in pa par onih trpinov, ki so pod njegovo direktno komando. Ali tista velika množica delavstva v skladiščih južne železnice ni in ni hotela ničesar slišati o Škerjancu — množica, ki ga je vendar bolje poznala kakor uslužbenci na državni železnici. Ali tu je nekaj drugega. To delavstvo ni bilo odvisno od Škerjančeve milosti, kakor so žal »oberbavarji«. Ti se kar tresejo pred njim. med tem ko mu oni osle kažejo, kadar jih pride snubit za organizacijo. Ali tudi državni železničarji so se v naj-zadnjem času začeli dramiti. S tem pa je začela tudi Škerjančeva zvezda temneti. Akcija državnega zbora o zadevi Tomschikovega predloga za 17 milijonov, katere je meščanska garda odklonila, pri čemur so takozvani voditelji žoltih organizacij sami nastopili proti železničarjem — ni konsternirala samo onih organizacij, ampak tudi Škerjančevi je prizadjala smrten udarec. Ti vražji socialisti seveda ne molče, ampak agitirajo, kar se da. To pa seveda učinkuje za Škerjančevo organizacijo kakor akordno delo za tržaško »Edinost«. Pred kratkim je Herr Johann sklical v ulico Economo, torej tik državnega kolodvora, shod. Ali na prvo vabilo sploh nihče ni prišel in drugi dan je »Edinost« pisala, da se shod ni mogel vršiti, ker ni bilo poročevalca in se je torej shod preložil na drugi dan; rotila je delavce, da naj vendar pridejo, češ da je dnevni red zelo važen. In resnično se jih je vdeležilo celih dvanajst. In ti so bili samo opozicijonalci iz lastnega tabora, ki so interpelirali Škerjanca — Rvbara ni bilo zraven — zaradi onih 17 milijonov. Škerjancu je bilo grozno neprijetno. V potu svojega obraza je skušal opravičiti meščansko večino, češ da poslanci ne morejo vsakokrat glasovati za železničarske zahteve, ker so isti tudi od drugih volilcev izvoljeni in pa da je itak predlog Tomschika demagogija. Ali vse zaman ! Tudi »narodni« se niso nikakor dali prepričati, kar je seveda bivšega njih kandidata Johanna zelo potrlo in uvidel je, da ne gre drugače, kakor da je treba te prešmentane socialiste s sveta spraviti, ako hoče človek do kake kariere priti. In zato si je Johann zbral dan 30. julija 1912. Vse kaže, da je mož resno mislil. Kakor smo že omenili, je kljub temu, da je možak precej velik na telesu — seboj privedel še enega svojih hlapcev za vsak slučaj, kateremu je »fest« plačeval pijačo, pa tudi drugi so pili, ako so se izkazali vredne. In tako ga je Škerjanc zalival celi dan v kažotu, ne da bi bil opoldan pretrgal »žornado«. Kdor je prišel notri, tega je provociral, ako ni bil že po zunanjosti videti narodnjak. Proti večeru, ko ga je imel že precej pod kapo, pa se je vedel tako odurno, da bi se ga vsak baraba sramoval. In delavstvo se kar ni moglo načuditi, kako se more poduradnik tako nedostojno obnašati. Kar je ta človek počenja! v baraki, to se sploh opisati ne da. Mirne delavce, ki so notri prišli na kozarec vina ali piva, je zmerjal kakor pastir na paši. Rekel je : »Pri moj kršen duš, socialisti morajo ven. Kdor je socialist, naj se oglasi. Socialisti morajo ven tukaj, pa tudi s postaje. Tako je nahrulil delovodjo Kosa, ki je mirno pil svoj vrček piva, rekši : Ta gospod bo držal z menoj, on ni socialist. In ko mu Kos ni dal nobenega odgovora, ga je začel napadati s socialistom. In čim dalje tem bolj je razsajal. Pri neki mizici so bili štirje naši sodrugi, med njimi sodrug Česnik. Te sodruge je začel Škerjanc napadati ter jih vprašal, koliko da jih je. Kor se prepriča, da so 4, tedaj pograbi Česnika za ramo ter ga hoče vreči ven. Sodrug Česnik se brani ter zgrabi Škerjanca za vrat. Pri tem se je prevrnila miza ter je nastal splošen di-rindaj. Prišel je celo znani Jaklič mirit, ki je to pot bil čednejši od Johanna. Celo reč je opazoval pri oknu gospod magazinski uradnik, višji revident Brosch. Končno so spravili Škerjanca in njegovega slugo na zrak. Vsa postaja je drugi dan govorila o Škerjančevem škandalu v kažotu in celo narodnjake je čilo sram Škerjančevih dejanj, tembolj ker je Škerjanc v pijanosti tudi Slovenee zmerjal. Bil bi menda zadovoljen tedaj, ako bi bili na postaji sami pijanci in on da bi jim bil za predsednika. Nam druzega ne preostaja, da v imenu vseh poštenih ter dostojnih železničarjev najodločneje protestiramo proti taki provokaciji ter po-zivljemo upravo južne železnice, da tega človeka, kateri njej sami gotovo ne dela posebno časti, spravi v samoten kraj, kjer ne bo prihajal v dotiko s kulturnim ljudstvom. Ako bi kaj takega storil preprost delavce, da bi delo opustil in bi cel dan na postaji pijančeval, pa še druge uslužbence od dela odvračal ter se pretepaval, smo prepričani, da bi prvič in zadnjič kaj takega storil, ker bi bil kratkim potom odslovljen. Mi pa rečemo: Kakršna organizacija, tak predsednik. Eno je vredno drugega ! Kako lovi ,,Sudbahnerverband ‘ člane. V naše uredništvo se je prišel pritoževat uslužbenec južne železnice v Trstu, da so ga brez njegove vednosti in volje vpisali v »SiidbahnerVerband«. Pri izplačanju se mu je pri blagajni odtegnilo prispevek za to nepotrebno žolto organizacijo. Ko je dotični protestiral, se mu je reklo : »Dobili smo od blagajnika listo in v njej ste tudi Vi zabeležen«. Ko je pa hotel izvedeti, kdo ga je vpisal, se mu to ni ponesrečilo. Izjavil pa je, da on ne plača več prispevkov za „Sudbahner-verband", ker je itak že član naše organizacije. To je pa res že skrajna predrznost gospodov »Sudbahnerverbandlerjev«, da na tak nesramen način lovijo mlade, v organizacijskih stvareh še neizkušene ljudi v svoje mreže, ne da bi jih natančno obvestili zakaj se gre. Ker jim pa razsodnejši ljudje ne sedajo več na limanice, morajo loviti ljudi, ki komaj pridejo šele k železnici, ker drugače bi razven odbora sploh ne imeli nobenih članov. Vsled tega so torej tudi pri nas pričeli izvajati svojo navadno taktiko pri lovu na kaline. Treba bo tej gospodi malo bolje gledati na prste. Upamo, da bo to zadostovalo. IZPRED SODIŠČA.. Nastavljencu ni treba, da v nevarnost stavi svojo osebno varnost. Tako se glasi odlok, ki ga je te dni izreklo dunajsko vrhovno sodišče. Slučaj, za katerega gre, je sledeči : 25. januarja 1911 je bil poštni sluga Ferdinand Miiller zaposlen na pragerskem kolodvoru pri manipulaciji železniške pošte ter delal pri ambulančnem vozu. Pred ambulančnim vozom je stal še poštni voz poln zavojev. Dasiravno manipulacija še ni bila končana, je vlak pričel voziti, ne da bi se bilo dalo poprej znamenje za odhod. Vrata ambu-lančnega voza kakor tudi obeh za pošto dodanih voz še niso bila zaprta. Vsled tega je padlo več zavojev iz vozov in se poškodovalo. Ker se je bilo bati, da pade še več zavojev iz vozov, je bil Miiller primoran, da leti z vlakom in zapre vrata. Pri napornem zapiranju pa si je pretegnil mišice in dobil občutne bolečine. Tožil je za plačilo 3305 kron. Trgovsko sodišče je tožbo zavrnilo in ž njo se je pečalo višje deželno sodišče, ki je pritrdilo zavrnitvi. Priznalo je izvajanja nasprotnega odvetnika, ki je trdil, da je bilo postopanje tožitelja drzen čin za katerega če bi se bil posrečil, bi utegnil tožitelj dobiti pohvalo, za nesrečne posledice pa ne more biti nihče drug odgovoren nego on sam. Edinole ta nepotreben čin, ne pa krivda železnice, je bil vzrok nezgode. Višje deželno sodišče se je pridružilo tem izvajanjem in zavrnilo tožbo z opombo : Nastavljencu ni treba, da v nevarnost stavi svojo osebno varnost. To utemeljevanje prevrne vso dosedanjo etiketo dolžnostnega čuta. Če bi železniški uslužbenci i z t e g a odloka izvajali konsekvence, bi z obratno varnostjo na avstrijskih železnicah slabo i z g 1 e d a 1 o. Tu vidimo, da more jurističen formalizem z (enim prstom vse državno in družabno življenje dvigniti iz tečajev. Po alkoholni intoleranci dokazana nevroza. Dne 18. oktobra 1907 je peljal Pavel Groznik kot vlakovodja z osobnim vlakom iz Jesenic v Trst. Pri Opčinah je vlak skočil s tira vsled porušene skale. Groznik je pri tem dobil '0YYYYYYYYYYYYYYYfc AAAAAAAAAAAAAAAAA Kavama Unione • Trst Ulica Caserma in ulica Torre Blanca —... Napitnina Je odpravljena — — Velika zbirka političnih in leposlovnih revij in časnikov v vseh jezikih. vvvvvvvvvvvvvvvvv Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač Tiska L. Herrmansl orfer v Trstu