Vol. 36 No 4 LJUBLJANA DECEMBER 1996 Bulletin of the slovene ethnological society i KAZALO: UVODNIK Mojca Ramšak Za mejci kot folklorna posebnost, str. 1 Rajko Muršič Priprava Glasnika ni mačji kašelj, str. 1 RAZGLABLJANJA Sanja Kalapoš Manitold identity of a territorial subcultural group front Zagreb, p. 2-6 Mnogostruki identitet zagrebačke teritorijalne subkulturne skupine, (sažetak), str. 7 Mnogotera identiteta zagrebške podkulturne skupine, (povzetek), str. 7 Slavko Kremenšek Vzvratni vidik - zanemarjen etnološki metodični pristop?, str. S-10 The retrograde point of vievv - a neglectecl methodological aspect in ethnology?, p. 10-12 Suzana Barbirič Gare in življenje Mariborčanov med obema vojnama, str. 12-16 Hundeart and the lile ot the inhabitants of Maribor between the tvvo wars, (Summary), p. 17 Mirjam Mencej Sv. Nikolaj alias Veles pri Slovanih, str. 17-20 Saint Nicholas alias Veles in the Slavic World, (Summary), p. 21 Božidar Jezernik Verska pripadnost in narodna identiteta v ekstremnih razmerah, str. 22-29 Religious belonging and national identity in extreme conditions, (Summary), p. 29 KOROŠKI ETNOLOŠKI UTRINKI Vinko Ošlak Kam kaže narod?, str. 30-33 Where does the nation lead to?, (Summary), p. 33 Herta Maurer-Lausegger Etnološko arhivsko gradivo pri Slovenskem sporedu deželnega studia ORF v Celovcu. Kratek sprehod po arhivu, str. 34-33 Das voklskundliche Archivmaterial der Abteilung tür slowenische Sendungen beim ORF Landesstudio Kärnten - Ein Streifzug durch das Archiv, (Zusammenfassung), S. 33 Damjana Žbontar "Da bi le zdravje še bilo!", str. 36-39 "If only we vvould be healthyl", (Summary), p. 39 Sandra Habjanič ‘Pusti se izpraševati, odkriti in spoznati, pa boš izpraševal, odkril in spoznal!”, str. 40-42 Let the others ask, discover and get to know you, and you yourself will ask, discover and get to knovv!" - On ethnographic experience in Carinthia, (Summary), p. 42 Mojca Ramšak "Mogoče bom spet prišla na Koroško... Mogoče.” Govorljivost koroškega dnevničarskega opusa Marije Makarovič, str. 43-30 "Maybe 1 will come to Carinthia again... Maybe. - EltHjuence of the Carinthian diary opus of Marija Makarovič. (Summary), p. 31 Marija Makarovič Poročilo o delu pri Zilji, dne 9. julija 1990 ali: “Svetloba v juliju”, str 32-34 The report in work in Zilja, July 9, 1990, or: “The Light in July" KOROŠKI ETNOLOŠKI UTRINKI - IZ OČI V OČI Mojca Ramšak "Terensko delo je del mojega načina življenja." Intervju z Marijo Makarovič, str 33-39 "Fieldwork is a part of my way of lile." An interview vvith Marija Makarovič Irena Lesjak Poročilo o urejanju fotodokumentacije Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, str. 60 Repoit on settling of the photograph clocumentation in the Slovene Institute of Ethnograpy Urban Jarnik iii Celovec/ Klagenfurt UVODNIK Za mejci kot folklorna posebnost? Ko sem pred kakima dvema letoma poslušala predavanje Pavleta Merkuja o živosti ljudskega izročila Slovencev v Italiji, mi je kot opomnik ostala pod kožo zadrta ost, če ne‘kar harpuna, njegovega retoričnega vprašanja o tern, kdo je bolj zamejski, torej za-mejo; Slovenci, ki jim je samoumevno, da imajo infrastrukturo javnih izobraževalnih in kulturnih ustanov, ali Slovenci za-mejo, ki z velikimi napori vzdržujejo in krpajo mrežo, s katero skrbijo za ohranitev in razvoj slovenske kulture in jezika. Zato se je rodila ideja o zamejski številki Glasnika SED. Kljub številnim pisnim in ustnim vabilom, ki jih je poslalo uredništvo Glasnika, so prispeli le prispevki s koroško tematiko. Tako koroški etnološki utrinki vsebujejo prispevke, ki informirajo o delu etnološke in sorodnih dejavnosti na Koroškem. Na Koroškem se trenutno z etnologijo ukvarjata dve organizaciji, ki se trudita nadoknaditi tisto, česar šoki, tudi dvojezična, ne utegne naučiti. Pod svojim okriljem pomagata številnim društvom, ki svoje kulturne in tudi domoznanske dejavnosti sama ne bi mogla izpeljati, pohvalita pa se lahko tudi s kakovostno založniško dejavnostjo. Žal pa zaradi iracionalne ideološke ločnice le malo sodelujeta, kar ni v prid niti Slovencem niti njima, pa tudi ne strokovnim prizadevanjem. Prva od omenjenih je organizacij je Slovenska prosvetna zveza iz Celovca, ki med drugim pospešuje zbiranje in publiciranje etnološkega gradiva z namenom, da bi postavila regionalni etnološki muzej na dvojezičnem ozemlju. Druga je Krščanska kulturna zveza, prav tako iz Celovca, znotraj katere deluje Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki prav tako zbira gradivo in z neverjetno na- Priprava Glasnika ni mačji kašelj Kot je razvidno iz kazala, je zadnja letošnja številka Glasnika zelo pestra, tako kot so pestre etnološke dejavnosti na tej in oni strani meje, kar nas lahko samo navdušuje. Priprava Glasnika se niti ne začne niti ne konča na uredništvu, temveč je v prvi vrsti odvisna od vaših prispevkov. Pri tem bi rad ponovno opozoril na nekaj stvari, ki bi, če bi jih pisci besedil upoštevali, urednikom bistveno olajšale delo. Naj na kratko opišem postopek priprave Glasnika, da pojasnim nekatere napake, do katerih tu in tam še zmeraj prihaja, čeprav se zares trudimo, da bi jih bilo čim manj. Besedila, ki prihajajo na naš naslov, so napisana v najrazličnejših formatih, če avtor uporablja računalnik, in v najrazličnejših oblikah, pri čemer so največje razlike pri pripravi opomb in navedb. Potem ko urednika dobiva mnenje oz. recenzijo kvalificiranih strokovnjakov o posameznem besedilu oz. ko se se z besedilom seznanijo člani uredniškega odbora (torej ob prižgani zeleni luči za objavo), se začne tehnični del priprave besedila za objavo. Besedilo najprej posredujemo lektorici (ta svoje delo, tako kot vsi drugi sodelavci Glasnika, opravlja zastonj, za kar se ji seveda zahvaljujem), ki ima praviloma z njimi kar precej opravka, saj so redka, Preredka tista besedila, ki zadoščajo minimalnim jezikovnim standardom za objavo. Če je besedilo napisano na pisalnem stroju, ga je potrebno pretipkali (pri tem in pri vnašanju lektorskih popravkov nam je lansko leto pomagala študentka etnologije Mateja Habinc, za har se ji iskreno zahvaljujem). Če je napisano v tujem jeziku, ga je potrebno prevesti. 1’isci besedil najpogosteje pošiljajo besedila v zadnjem trenutku, tako da pozabijo pripraviti čim bolj obširne povzetke, s katerimi lahko svoje delo predstavijo tudi mednarodni javnosti. Prevajalci, žal, svojega dela ne opravljajo zastonj, zato moramo biti pri Glasniku lelativno skromni pri prevodih. Preden posredujemo besedilo v Popravo za tisk, moramo pripraviti še tehnično in uredniško redak-ui° besedil, kar pomeni najprej poenotenje šumnikov in temeljnega loonata besedil v Wordu ter poenotenje pisanja črk v naslovih in 'Mednaslovih. Poleg tega je potrebno urediti in poenotiti tudi nava-janje virov in načine navanja virov v opombah, kar seveda počneva glico izdaja knjige o življenju koroških Slovencev v preteklosti in do neke mere tudi v sedanjosti. Med nekaterimi koroškimi Slovenci se vse bolj uveljavlja zavest o nujnem sožitju med dvema narodoma, vendar ne za ceno pozabe lastnih korenin ali izgube jezika. Tako stanje pa kar kliče etnologe k raziskovanju ne samo podeželskega obrobja, pač pa tudi mestnega okolja in z njim povezanih sodobnih tem, množične kulture “nove" generacije koroških Slovencev in podobnih tem. Glede na dejstvo, da koroške Slovence etnološko raziskujemo v glavnem “uvoženi" etnologi in etnologinje z južne strani Karavank in glede na to, da je med njimi vedno več mladih, je moč pričakovati, da bodo v kratkem ugriznili tudi v ta zalogaj. Še posebej zato, ker slovenski jezik na Koroškem močno nazaduje in ga v medsebojni komunikaciji uporabljajo bolj starejši kot mlajši. Ali z besedami Florjana Lipuša: “Moj sosed govori slovensko samo še s kravami, ko jilr zvečer pokliče s paše, otroke nagovarja le nemško. Slovenska govorica se umika v zakotne zaselke v grapah in na samotne hribovske kmetije, slovenski šolarji se med seboj pogovarjajo nemško in tudi vsi slovenski otroci niso prijavljeni k dvojezičnemu pouku. ' Ali tako stanje pomeni, da bodo Slovenci čez pol stoletja le še folklorna posebnost? Ob tem se prav gotovo hudobno zahehljajo avstrijski nacionalsocialistični politiki, kaj pa lahko storimo etnologi? Zdajšnji prispevki že nakazujejo nekaj poti in morda tudi nudijo kakšen odgovor. Mojca Ramšak sama s sourednico. Bistveni del tehnične priprave besedil zadeva njihovo pripravo za tisk. Ker vlada na računalniškem tržišču nepregleden kaos (kljub velikemu vzponu Microsofta in njegovih Oken), je le malo besedil kompatibilnih z zahtevami urejevalnika besedil (Ventura), v katerem pripravljamo besedila za objavo. Prva težava je raba slovenskih šumnikov (in drugih eksotičnih znakov). Sedanji program pri pripravi za tisk je najbolj zadovoljen z besedili v Wordu za Windows z naborom znakov SL Dutch. Če na domačem računalniku uporabljate šumnike in lahko vidite tudi druge eksotične znake (npr. poljske), še nikakor ni rečeno, da jih bo "prepoznala" tudi Ventura. Enako velja za opombe pod črto: Ventura namreč opomb v Worein sploh ne "bere". Zato smo pripravili podprogram, ki opombe iz enega urejevalnika besedil "prevede" v drugega, vendar pa stvar ni povsem zanesljiva, saj tu in tam pošteno zameša določene dele besedil. Upamo, da bo tovrstnih težav vedno manj, saj se na dosedanjih napakahdokaj uspešno učimo, pa vendarle... Računalniški škrati so najbolj razširjena vrsta sodobnih nepridipravov! Po računalniški obdelavi gradiva in umestitvi določenih skic ali fotografij v glavno besedilo je glavno delo končano in so na vrsti korekture. Urednika opraviva najmanj tri, včasih tudi štiri do pet korektur, pa vseeno ostane še kakšna spregledana zadeva (največkrat seveda spregledamo velike stvari, ki jih imamo dobesedno pred nosom). Ko pregledamo še prve poskusne odtise Glasnika, damo zeleno luč za tisk. Ni treba omenjati, da na koncu sami dajemo Glasnik v kuverte, ga frankiramo in odnesemo na pošto. Zato poskušajte sprejeti morebitne težave čim bolj dobrohotno. Da bi nam olajšali delo, pa vas vendarle prosim, da pri pripravi besedil najprej pokukate v zadnjo številko Glasnika in pripravite besedilo po vzoru objavljenih besedil. S tem nam boste prihranili veliko dela in bistveno zmanjšali možnosti, da se bo v vaše besedilo prikradla kakšna neljuba napaka. Rajko Muršič Sanja Kalapoš MANIFOLD IDENTITY OF A TERRITORIAL SUBCULTURAL GROUP FROM ZAGREB The discussion of die terms youlh. suheulture and Identity is in tliis paper hased on an example ot' a territorial suhcultural group front Zagreb; the anthor also cjues-tions the praetical cönnection between the.se ethnolögi-cal categories. The paper show.s the complexity and the manifoldness of identity of ntembers ofsuch a group, as well as the ways thi.s contplex and manifold identity was manifested. The final part of the paper discusses the di-fferenees between the ethnological and soeiological perspective in dealing with subcultures (not only the youth subcultures). Tf we dehne identity as "a dynamic process of construction Aand reproduction over time, in direct relation or Opposition to specific other groups and interests" (Löfgren 1991: 105), or as "the confirmation of existence, that something is exactly what it is, and not something else or something non-existing, what cannot be comprehended without the object it ha,s been in relation witlT1 (Meštrovic 1988: 435, according to Grbic 1994: 120), it is clear that "in modem and complex societies identity is also complex, and according to this, every individual can have a manifold identity. That phenomenon is in an-thropology called nested identity and it implies the i Orientation of an individual in a wider cultural and even sub-cultural System” (Grbic 1994: 122). "We view identities as achieved, not fixed but negotiated products of the ongoing flow of interaction. By this, we mean that identities are fea-tures which people can occasion as relevant in their day-to-day dealings with each other" (Widdicombe and Wooffitt i 1995: 131). In this paper I would like to illustrate the manifold identity : of the members of one of Zagreb’s subcultures that was active du ring the 1960s and 1970s, and by viewing this example 1 would like to öfter some new theoretical standpoints for exa-mining the (youth) subcultures and their connections with identity. The group that 1 studied" consisted mainly of boys, rarely of | girls, from Martićeva Street in Zagreb, which gave the group ! its name - the Marticevci. The group was the most active du- ' ring the 1960s and 1970s, and that was the time that I concen-trated on the most. The young people would join the group approximately at the age of fourteen (i.e., alter they have completed elementary school), although there were even some younger members of the group, and they would leave the group approximately at the age of twenty-five. That is also the age range that defines the term youth. Almost every district of Zagreb situated on the north bank of the Sava river had such a group that defended districfs interests' (hraniti interese kvarta)? which actually meant Controlling the dancings, having lo'ucl night motorcycle rounds through their part ofthecity, using ‘their territory“ (svoj teren) to 'sponge off the money from the passers-by (žicati novac odprolaznika), etc. The other activities of the group usually included minorcriminal actions on other groups’ territory, such as breaking the shop-windows or robbing the news-stands, which was not motivated by the material rea-sons, but by revenge to the group whose territory it was. And, last but not least, there was the football cheering, the activity that played an important role in the lives of the Marticevci. Most of the Marticevci completed the crafts’ schools, some of them even spent some time in juvenile reformatories and almost all of them were from the working-class background. The soeiological attitude emphasizes that "a problem common to all sub-cultural theories of delinquent behavioris that of explaining why not all inhabitants of the relevant neigh-borhoods appear to become delinquent. /.../ On the other hand it remains apparent thata certain proportion of juveniles in delinquent areas appear to be able to escape the coercive effects of their environment. A part of the answer probably lies in the detailed Organization of the community” (Timms 1971: 18). At thi.s point it has to be stressed that sociologists studied mainly the delinc|uent districts of different cities and by using this approach they reached their theory of residential differentiation, which cannot be applied in thi.s čase. As I have already stated, almost every district of Zagreb situated on the north bank of the Sava river had (or has) thi.s kind of subcul-tuial groups, but only a small numberof the young inhabitants of these parts of town were (are) members of such subcultural groups. Discussing the identities of members of the group, I shall begin with the interrelations between members within the group itself, and then move towards the identities they create in rekition to members of the wider society, because "an un-derstanding of the interrelationship between individuals, sub-cultural groups and society ought to be central in understanding youth subcultures" (Widdicombe and Wooffitt 1995: 52). Namely, the description of members of the Mar tičeva group that I gave above can only be applied to one part of the group. liiere were also boys of the same age living in the neighbor- AU the quotations from the Croatian language were tmnsUited into Hnglish by the author Vw ,v,mrch im, amctM will,!,, my nmJtuM ihats Jurlitg Fdu rnm- , 994 m,d Apni ,995 In Zagreb. I to alnm flfleeb time. AU of my infomiers remained anunymous ÄÄÄÄT'm'/w..................“'v hood, who belonged to the middle or upper-middle dass, attended grammar schools and most of whom now have uni-versity degrees. The mutual relationship between the two subgroups of the same neighborhood was quite complex -both of them considered themselves to be the Martidevci, ex-cept that the latter were called ‘the good kids' (dobra djeca) by the delinquents, while the "delinquent part" of the group considered themselves to be ‘the real Martidevci.' The so-called ‘good kids' were not actively present in the group, they were some kind of observers, but they liked to say that they were Martidevci too, while ‘the real Martidevci' recognized them according to the circumstances. Sometimes the ‘good kids' would get beaten up by members of other territorial groups, who would do this knowing that they were not able to defend themselves, and then ‘the real Martidevci' would, as a rule, recognize theirgood counterparts and avenge them. The difference between the.se two subgroups is the first level of the differences in their iclentity - while the first were heiii}> subculture, the latter were merely doiiif> subculture. As Wi-ddicombe and Wooffitt say, "being a member /.../ can only be achieved by having the right grounds./.../ Shallow members are merely doing’,/.../ they do not have the correct grounds or reasons./.../ The ’right’ or genuine grounds for ntembership are tied to individualistic notions such as feel-ings. personal desires, intrinsic difference, and to personal niotivation for realizing or expressing these feelings" (Widdi-combe and Wooffitt 1995: 156- 157). This makes the first difference in the subcultural identities of members of such a group. Front this point on I shall concentrate only on the ntembers who teere subculture, i.e., the ones that took active part in the subculture and on the identities that were present in their mutual subcultural activities. Since this particular subcultural grouping had primarily ter-i'itorial characteristics, and then all the others, 1 shall begin with the smallest spatia! units - districts of town (kvartovi). As I have already said, almost eveiy district of town had its own subcultural group that was in rivalry with identical groups from other districts. The district ideiidtyw-As presented by the protection of one’s territory, i.e., "possessing" parts of town where the group was from, as well as some places in other groups' districts. Those "distant places" were most usually disco clubs, busy Street corners, etc. The only way for members of one group to win such a place in other group’s territory was to fight for it, while they almost never had to fight over places within their territory. Two neighboring groups would have a fight over some border area (a Street, square, etc.), but it was not so often. Members of subcultural groups ofthat time were not able to express their mutual territorial iclentity visuaily, like their counterparts in Western Europe, especially in Great Britain, because travels abroad were reduced to minimum, and prices of trendy t-lothes were high above the purchasing power of working-class youth. Fashionable clothes that very few people in formet' Yugoslavia managed to get from abroad completely lost 'iieir original meaning and obtained a completely new one; fot example, according to Wiclclicombe and Wooffitt, in Great Ttitain black leather jackets were the most important part of x'sual iclentity ot the young who were low paid, unskilled manual laborers (Wiclclicombe and Wooffitt 1995: 9), while in ^Ite formet' Yugoslavia they were worn by the young of up-IH |-middle dass background, who attended grammar schools and universities. I heretore, as a result of impossibility of achieving visual uni-ottnity, the district identity was transmitted through some j kind of oral communication - members of subcultural groups j of each district knew exactly whcr was a member of which group, who no longer took part in subcultural activities, which group "recruited" new members, and so on. This level of iclentity, spatially the smallest, was not expressed visuaily, : but through activities and "legends", the so-called creating one’s name (stvaranje imena). In Order to belang to yourdistrict (pripadati svome kvartu), one had to fight to get the rec-ognition. ll meant to defend the district’s interests, to get into ! a fight if necessary, and, the most important, to develop a \ feeling of unity and friendship with co-members of the group from the same district. This means that spatially the smallest level of iclentity was expressed through the activities of the group for which the members themselves say were most basic for creating the group and keeping it together. The next level of iclentity is based on the Opposition between the "original" inhabitants of Zagreb and the others. Al-though the most members of territorial subcultural groups I were the first generation of Zagrebers of their families (most i of which moved to Zagreb from small towns or rural settings), they feel significant superiority towards the ones who were not born in Zagreb but moved here during their lifetime. This level of iclentity is common to members of all Zagrebs terri-I torial subcultural groups and it in a way equalizes all of them; 1 it can be most easily observed through an activity common to all the groups - the football cheering. There is also some visual expression of identity presented through the cheering iconography, such as T-shirts or scarves with the name of their favorite football teams. I have to em-phasize that that kind of football cheering of the young from Zagreb had absolutely nothing to do with today’s cheering group called Bad Blue Boys, which "celebrated their fifth an-niversary in 1991, during the last championship game with the Beigrade club "Partizan", with special choreography and fireworks" (Radin 1991: 89), but still some of the basic char-acteristics and motivations of the cheering activity fro the past and present are identical. Some sociologists consider football supporters to be "a population that has its own Todes' and its I own rules of behavior" and therefore treat this kind of beha-vior "as a kind of youth subculture" (Žugic 1991: 64). although they themselves acknowledge that "their inv.olvement in I sports is only a part of the group of weekly activities” (Žugic 1991: 55) and that "the football supporters rarely contact in-between the football games" (Radin 1991: 67). Since "subcultures öfter style, values, ideology and a way of life as elements of creating the alternative iclentity, and the | substance of the term subculture implies a way of life of a life-! style as a more permanent form of behavior, which is not present in football supporters, some dehne the supporters subculture as a situational subculture" (Fanuko 1991: 14). Be-sides, Perasovic defines football supporters as "groups that think of the cheering and creating the supporting core as the means of identification, that most usually have their own names, that consider themselves an equal element which most usually (but no way only) chooses the sports play-ground as a place for social action" (Perasovic 1989: 58), and | as we can clearly see, the origin of the group name Martidevci | defines a territorial, not a supporting group. 1 cannot treat ! football supporting activities and gatherings of the members of territorial subcultural groups as a special subculture, but ; only as common activities, perhaps as situationalsuhcuhme (as suggested by Fanuko) which in this case presents spatially | widest and most complex level of iclentity. Let us start from the beginning. The Zagreb component of their Identities is observable during football games laetween football teams "Croatia" (called "Dinamo" at the time) and "Zagrela", both front Zagreb, and teams front other (Croatian) ci-ties. Regardless of which of the two teams the members of subcultural groups support, they would visit the games of both of the teams front Zagreb (except when they play against each other), not only in Zagreb, laut also in other eities, no matter how far they have to travel. When the Zagreb teams would have games with teams front smaller towns or even villages, the supporters front Zagreb would primarily show their urban identity. In showing it, Zagreb was not perceived as the Capital of Croatia, laut simply as a large city, an urban center. Since my informers did not emphasize only their Zagreb, laut also Croatian identity, it was important for them to attend the games of any of the Croatian football teams that played against any ot the teams front any of the former Yugoslav republics, especially Serbia. Forexample, the supporters front Zagreb would very offen travel to other former Yugoslav republics to see a gante between "Hajduk", the team front Split and some other team. During the last couple of years of ex-istence of football supporters’ groups, there have even been created Slogans that explicitly show this "friendship", such as '"Hajduk’ and 'Dinamo’ are two fraternal teams, the whole Croatia is proud of them"4 (Lalic 1993: 195). A number of my informers emphasized that "they had al-ways been Croats, not only for the last five years", and that "they had never been afraid of showing that they were Croats". Their Croatness was mainly present at such inter re-public football games, when, besides the usual supporting and insulting the other team, there were also insults based on each other’s nationality. For example, "the Torcida’s shouting ’We’re Croats’ was answered by supporters front Beigrade with ’Why are you complaining to us?’,p (Lalic 1993: 200), and "quite usual name given to Serbian players and supporters was ’Gypsies’" (Lalic 1993:199). Of course, when the Croatian supporters went to other republics and insulted the hosts there (or vice versa, which happened on regulär basis, i.e. much more often), they would very offen end up in police stations where, besides having legal problems, they would offen get beaten up. Nevertheless, they considered this kind of supporting to be their contribution to the solution of current political problems and a form of liberating their suppre-ssed national feelings. Since one of the major tasks of gathering of such groups front the level of city districts up to much wider levels was fighting, j they always used every opportunity to get into a fight. If there was not any. they would provoke it, and occasional beatings at police stations did not seem a high price to pay. Since "dur- : ing the communism the national issue was automatically op-positional, and the manifestations of emphasizing the ! national created a powerful political echo, it is not odd that j the majority of supporters of important teams took over the j national discour.se" (Fanuko 1991: 20). "Football is an ideal Situation for experiencing emotions, i.e., for creating and re-creating animosities towards other teams, their players and supporters" (Radin 1991: 75), and I would like to add that it also infers the supporters of different regional, cultural and national backgrounds. It also has to be taken into consideration that the national intolerance or at least disagreements quietly existed during the 1960s and 1970s, and has today been intensified by the war "into a current social frame within which the relationship friend-enemy is created. This relationship is a constituent part of all the adolescent groups, so that the playground aggres-sion was connected primarily to national reasons, but also to the supporting ones" (Radin 1991: 92). Although during that period of time there were no supporting groups in former Yugoslavia - except forTorcida, which is "the oldest supporting group in former Yugoslavia, founded in 1950" (Lalic 1993: 85) - a great number of sociological observances concermng today’s supporting groups can also be applied to the .supporters front 1960s and 1970s, although I have to emphasize again that the reasons for gathering of those subcultural groups were not supporting football teams and that the members were not primarily supporters. Supporting was one of their activities and an indicatoroftheir urban (Zagreb) and national (Croatian) identity. This example shows that the subcultural identity, i.e., the identity of members of only one subcultural group is complex and manifold. Besides football supporting, which was no doubt very important, the Marliceuci engaged themselves in other activities as well. They would control their part of town. their disco clubs, etc. The rules of behavior were strict; a member of a subcultural group was not supposed to come to other group s dancing; if he did, he had to behave as a guest- in other words, he was not allowed to approach the girls from this territory, to choose songs from the juke-box, etc. On the other hand, when the group was on their territory, its members acted like the hosses - disc- jockey had to play the music according to their choice, they did not allow anyone to approach their girls, and very often they tried to start a fight. If there was no cause, they would make one up. Finally, their (as well as the members' of other groups) favorite pastime was motorcycles and fast, noisy, night - driving through the city. Although the main reason for gathering of this particular group (and the other territorial subcultural groups of that time) was spatial or territorial one, we have to note the common age of the members of the group. Haviland says that "the institutionalization of age makes it clear that cultural rather than biological factors are of prime importance in determin-ing social status", and that "theoretically speaking, member-ship in an age grade ought to be automatic: one reaches the appropriate age, and so one is included, without question. in the particular age grade. /.../ Sometimes. though, one has to buy one’s way into the age grade for which one is eligible" (Haviland 1981: 257), and sociologist Brake(’ discusses the context of creating youth subcultures and says that "the young are subjected to Professional, educational and economical changes in certain historical moments, and they experience those changes as a generation. That is why the majority of subcultures which are explicitly deviant are a part of the sub- 4 Of course, the Croatian Version of the slogan rhymes. Here is the original: "Hajduk ’ i Dinamo ’ dva su kluba bratska, sa njima se ponosi citava Hrvatska." 5 Tot cida is a supporting groupfrom Split. Croatia. and theevent took p/ace at a game during the last couple of years of former yugoslavia's 6 This paper mas published in a Belgrade magazine "Potkulture" (Subcultures). Unforlunatelv, when Publishing a translation, the magazine didn 't mention the name of the publication where the original had been published. cultuif of the working-class young. Namely, this group is ihc most sensitive towards tlie economical changes, and the issne that c an lie the usual dass problem is experieneed in a coni-pletely different way within the context of a new generation" (Brake 1986: 24). There is an important reason for a careful use of the term youtli suhcultiires - many members of subeultures who had bnilt their subcultural identity as young people are in their thirties or forties today, and they have kept at least some part of the subcultural identity from their youth. As Widdicombe and Wooffitt sav, with the emergence of the punk subculture in 1976 its followers were only the young, which was vividly and comprehensively documented by the mass media (Widdicombe and Wooffitt 1995: 11). However, since the emergence of punk it has been twenly years; many of punks from 1970s are no longer members of the punk subeultures, but some of them still are. The same, if not even more obvious. can be applied to members of hippie, heavy metal or Hell s Angels subeultures. Since the scholar researches of those sub-cultures began at the same time the subeultures developed, or perhaps slightly later, it was logical that they should be definecl as youth subeultures. However, concerning the age of a pail of subcultural population, this term is no more applicable. 1 therefore think that subeultures - territorial, music, or any other kind - eannot be treated merely as one of the young subeultures but as a subgroup or subculture of the so-ciety culture as a whole. We also have to be aware not only of theoretical, but also (and especially) of practical inseparability of the terms suh-culture Andl identity. Namely. I consider the creating of .subcultural belonging to be a kind of a paradox - if we accept the definition of identity as a created, not inherited notion, and as a dynamic process that is constructed and reproduced over time in direct relation to other groups (which actually means Io the other siele of the Opposition), elearly identity is based on differences. That means that the basis of each of our (mani-fold) identities is an Opposition, i.e., the comparison with something eise. The paradox appears when. wanting to be different, an individual searches for his own personal way of expressing the characteristic which he thinks makes him different, but at the same time (consciously or subconsciously) he accepts characterislics of a group of people that express their differences towards the dominant culture in the same or very similar way. Of eourse. it raises many issues - whether the group identity is a sum of individual identities, whether it is created by the individuals and is it subjected to the changes which make the members of a subculture, or, once established by a group of (creative) individuals, it becomes relatively constant, so that the only task of new members is to accept or not to accept a (subcultural) identity. I agree with Hebdige who says that "the style no doubt made sense for the first wave of the self-con-scious Innovators on the level which is unapproachable for the ones that became the punks after the subculture made its appearance and intrigued the public. Bunk is unique concern-tng this matter: there is a significant difference between the creators and the followers in every subculture" (Hebdige 1980: Up) Nociologists dealt with subeultures much more often than ethnologists (not only in Croatia), while there were no sys-tematic researches of youth or any other subeultures in Croatia. I therefore think that it is important to point out some of the essential differences in ethnological and sociologieal ap-proach to subeultures. Since the definition of sociology says that it is "the systematic i study of behavior and human groups" and that "it focuses primarily on the influence of social relationships upon peo-ple's attitudes and behavior and on how societies are established and changed" (Schaefer 1989: 5), the sociologists have offen definecl subeultures as a reaction towards the dass System, such as "the expressive forms that express the basic ten-sion between the ones who have power and the ones who are determined to inferiority and second-class lives" (Hebdige 1980: 127) or "a segment of society which shares a distinctive pattern of mores, tolkways, and values which differ from the pattern of the larger society" (Schaefer 1989: 79). According to this, "there are a numberof ways that subeultures develop. /.../ Subeultures may be based on common age (teenagers or old people), on region, on ethnic heritage, or on beliefs (a militant political group). ... Subeultures offen emerge be-cause the dominant society has unsuccessfully attempted to suppress a practice regarded as improper, such as use of illegal drugs" (Schaefer 1989: 79). Berasovic says that "there are no papers that make connection between football supporters and youth subeultures the way they exist in our cities. On the other hand, those contexts are all reserved for different va-riants of rock culture, and the discussion of football supporters' groups is very rare is such lexts. /.../ In Great Britain there is an overlap between the football supportingsubeultures and parts of rock subeultures. .../ The football supporting subculture, which exists on its own, can be entered by members of cerlain types of rock subeultures, who can also keep their style and identity" (Berasovic 1989: 57). ln tune with his ob-servanees. I also have to note the same or similar tendency of | non-accepting (or ignoring) the territorial subcultural groups in researches on subeultures (i.e., the approach that implies that the stylistic and music subeultures are the only one). Bera-sovic showed the merge of supporting and music subeultures in some of their segments on the example of Great Britain, and my example proves that territorial subeultures that take pari in the supporting activities (during the period of time when there were no organized supporting groups in former Yugoslavia, and the music subeultures were not mass move-ments, as I have already noted), and they have some of the i characteristics oftoday’s supporting groups, but the territorial I aspect of their identities still remains the primary one. In distinction to the sociologists, the ethnologists should exa-mine the subculture in relation with the established ethno-j logical categories, such as identity, age groups and age grades, territorial gatherings, etc. It is also very important to establish what is the real identity of members of the dominant culture and what are the differences between their identity and the identity of the members of a subculture within the same culture. Not paying attention to those similarities and differences could leacl to a complete relativization of terms dominant culture and subculture. Anyway, as I have already emphasized. the most important characteristic of the Mcirticetxi group was spatial, so that their common age or 7 / (ir exaiu/ile. the Crouticm etluiologists trho dealt directly triih the youth suhctillines teere Maja Porrzanoiic II9S4-I9N5). Ines Prtca r I9ti /. 19SS). and. indirectly. Milinj Vodo/tija I P)7 HAVILAND,"William A. 1981: Cultural Anthropology. Holt, Rinehart and Winston. New York. » HEBDIGE, Dick 1980 (1979): Potkultura: značenje stila Subculture: The Meaning of Style/. Rad. Beograd. 1 LALIČ, Dražen 1993: Torcida. Pogled iznutra. /Torcida: ; The View From Within/. AGM. Zagreb. LÖFGREN, Orvar 1991: The Nationalization of Culture: Constructing Swedishness. In: Studia ethnologica. Vol. 3. Zagreb. Pp. 101-116. MEŠIROV1C, Matko 1988: Kulturni identitet - izmedu egzistencije i utopije /Cultural Identity - Between Existence and Utopia/. In: Razvoj/Development 5/4. Pp. 435-448 PERASOVIČ, Benjamin 1989: Nogometni navijači kao dio omladinske subkulture /Football Supporters as a Part of Youth Subculture/. In: Potkulture 4. Beograd. Pp. 57-64. POVRZANOVIČ, Maja 1984-1985: Kultura mladih u Jugoslaviji. Pregled suvremenih etnoloških i socioloških istraživanja /Youth Culture in Yugoslavia: OverView of the Contemporary Ethnological and Sociological Research/. In: Etnološki pregled. Vol. 20-21. Beograd. Pp. 39-58. PRIČA, Ines 1987: Beogradski šminkeri 'Belgrade "šmin-keri"/. In: Potkulture 3. Beograd. Pp. 37-43. PRIČA, Ines 1988: Omladinska potkultura u Beogradu /Youth Subculture in Belgrade/. Masters thesis. iVlanu-seript 1367. Insitute of Ethnologv and Folklore Research. Zagreb. RADIN, Furio 1991: Navijači u svom prirodnom okruženju /Football Supporters in Their Natural Surroundings/. In: Furio RADIN, ed. Zagrebački nogometni navijači: grupni portret s BBB u središtu. Insitut za primijenjena društvena istraživanja Sveučilišta u Zagrebu. Zagreb. Pp. 67-95. SCHAFFER, Richard T. 1989: Sociology. McGraw-Hill, Inc. New York. TIMMS, D. W. G. 1971: The Urban Mosaic. Towards a The-ory of Residential Differentiation. Cambridge University Press. Cambridge. VODOPIJA, Milivoj 1976: Maturiranje kao rite de passage /Graduating as the Rite of Passage/. Narodna umjetnost. Vol. 13. Zagreb. Pp. 77-92. WIDDICOMBE, Sue, and Robin WOOFFITT 1995: The Language of Youth Subcultures. Social Identity in Action. 1 larvester Wheatsheaf. New York. ŽUGIČ, Zoran 1991: Mladi, šport i navijanje/Youth, Sport, and Supporting/. In: Furio RADIN, ed. Zagrebački nogometni navijači: grupni portret s BBB u središtu. Institut za primijenjena društvena istraživanja Sveučilišta u Zagrebu. Zagreb. Pp. 53-65. Sažetak MNOGOSTRUKI IDENTITET ZAGREBAČKE TERITORIJALNE SUBKULTURNE SKUPINE Sanja Kalapoš Tekst je zasnovan na terenskome istraživanjn u sklopu kojega je autorica proučavala jedmi od zagrebačkih teritorijalnih subkulturnih skupina koja je bila aktivna tijekom 60-ih i 70-ih godina XX. stoljeca. Takve su se skupine uglavnom formirale u dijelovima grada na sjevernoj obali rijeke Save i dobivale su svoja imena prema gradskim eetvrtima, ulicama ili trgovima. Ova je skupina, čiji su članovi uglavnom iz Martičeve i okolnih ulica, dobila naziv Martičevci. Autorica govori o mnogostrukom identiteti! Martičevaca. pri čemu krede od razlika unutar skupine - naime, postaje ctvije podskupine Martičevaca, od kojih su jedni aktivni sudionici subkulture, dok su drugi tek pasivni promatrači koji su s vremena na vrijeme (ovisno o okolnostima) prihvačeni kao ravnopravni članovi. \akon razlaganja te razlike, autorica objašnjava prostorne pomake u konstrukciji identiteta, tj. pokazivanje kvartovskog, gradskog (zagrehačkog) i nacionalnog (hrvatskog) identiteta kroz aktivnost nogometnog navijanja. U tu svrhu konzultirana je literatura o navijačkim subkulturama: iako tadašnje subkulturne skupine nikako nisu bile prvenstveno navijačke (odnosno, nogometno navijanje bila je samo jedna od njihovih aktivnosti), neka se sociološka zapažanja o današnjim navijačima mogu primijeniti na tadašnje pripadnike subkultura. Na kraju teksta autorica navodi najosnovnije razlike izmedu sociološkog i etnološkog pristupa tematici subkultura i pri torne zastupa stajalište da etnolog mora proučavati subkulture u sklopu etabliranih etnoloških kategorija, /.bog toga je povučena paralela izmedu teritorijalnih subkultura mladih u ruralnim i urbanim društvima. Povzetek MNOGOTERA IDENTITETA ZAGREBŠKE TERITORIALNE PODKULTURNE SKUPINE Sanja Kalapoš Besedilo je zasnovano na terenski raziskavi, pri kateri jeavtorica preučevala eno od zagrebških teritorialnih podkulturnih skupin, ki je delovala v 60-ih in 70-ih letih dvajseteg;i stoletja. Takšne skupine so v glavnem nastale v mestnih predelih na severni obali reke Save in so dobivale svoja imena po mestnih četrteh, ulicah in trgih. Obravnav ana skupina je dobila ime Martičevci. ker so bili njeni člani v glavnem iz Martičeve in sosednjih ulic. Avtorica govori o mnogoteri identiteti Maiiičevcev. pri čemer izhaja iz razlik znotraj skupine. Obstajali sta namreč dve podskupini Martičevcev, izmed katerih so bili eni dejavni soudeleženci podkulture, medtem ko so bili drugi le pasivni opazovalci, ki so bili le od časa do časa (odvisno od okoliščin) sprejeti kot enakopravni člani. Po razlagi te razlike avtorica pojasnjuje premike v konstrukciji identitete, tj. izkazovanje identitete četrti, mestne (zagrebške) in nacionalne (hrvaške) identitete skozi dejavnost nogometnega navijanja. V ta namen se je naslonila na literaturo o navijaških podkulturah. Čeprav takratne podkulturne skupine nikakor niso bile v prvi vrsti navijaške (nogometno navijanje je bila samo ena od njihovih dejavnosti), je mogoče uporabiti nekatera sociološka spoznanja o sodobnih navijačih za razumevanje tedanjih pripadnikov podkultur. Na koncu besedila avtorica navaja najbolj temeljne razlike med sociološkim in etnološkim pristopom k tematiki podkultur ter pri tem zastopa stališče, da mora etnolog preučevati podkulture v sklopu etabliranih etnoloških kategorij. Zaradi tega potegne vzporednico med teritorialnimi podkulturami mladih v ruralnem in urbanem okolju. Slavko Kremenšek VZVRATNI VIDIK - ZANEMARJEN ETNOLOŠKI METODIČNI PRISTOP?1 Vprašanje, ki je načeto v pričujočih vrsticah, ne zadeva današnje etnološke misli v vsem njenem obsegu. Se pa nanaša na njen izvirno avtentični del, kot se zdi, v njeni celoti. Gre namreč za tisto etnološko znanost, ki so jo šteli in se je tudi sama štela med zgodovinske znanstvene discipline. To pomeni, da je glede na svojo metodološko usmeritev pripadala tej ali drugi metodološki smeri, ki je imela teoretično premišljen ali tudi le samodejno izoblikovan zgodovinski značaj. Za psihološko ali biolo-gistično naravnane odvode etnološke vede je lahko to vprašanje brez pomena. Zgodovinske obravnave so navadno zastavljene v kronološkem pogledu progresivno. Sterotipno na tak način, brez ustrezne refleksije. Kronologija je bila dolgo časa, in je do neke mere Se danes, šibak člen etnološke metodologije. Navajanje razlogov za tako stanje je tvegana, vendar zanimiva naloga. judska kultura oziroma ljudsko življenje sta bila še pred -Lin e kaj desetletji, če ne z dvema nogama pa vsaj z eno nogo, zunaj zgodovine; v zgodovinskih znanostih, seveda. Njuna uveznjenost v tradiciji in občestvu kajpak ni mogla biti zunaj časovne dimenzije, toda njun bolj ali manj statično razumljen zgodovinski položaj ni navajal na natančnejše časovno opredeljevanje; To tudi ne po kataklizmi, ki jo je spričo industrializacije, urbanizacije in siceršnjih pojavov moderne dobe doživljal "stari svet". Kot da bi za življenje in umiranje ljudske kulture kot relativno samostojne kulturne strukture v zgodovinskem razvojnem procesu časovna sestavina (poleg krajevnega in socialnega določila) ne bila pomembna kot za vse druge zgodovinske pojave! Pa vendar: za narodopisje nam, na primer, Rajko Ložar zatrjuje, da spada v vrsto zgodovinskih znanosti, da je po svoji metodično-teoretični strani navezano na zgodovinsko metodo. Ložar zavrača mnenje, da je narodopisje veda o današnjosti. njena glavna naloga je "raziskati preteklost, kajti ta veda stremi za spoznanjem kulture, ki je bila nekoč bolje ohranjena, kot je danes, saj danes že izginja". Tej ugotovitvi sledi stavek, ki nas na tem mestu posebej zanima: "Ako kljub temu izhaja iz obstoječih razmer, je to stvar metode, ne pa cilja".-Raziskovalec "mora nabirati in raziskovati sedanje gradivo", da bo spoznal "pravo lice ljudske kulture", njeno "pravo". 1 2 3 4 5 6 7 "pristno" in "prvotno" podobo, za katero je "čisto izven vsakega dvoma", da je bila "tem popolnejša, čim dalje gremo v preteklost".' "Obstoječe razmere" in "sedanje gradivo" so torej Ložarju izhodišče raziskovalnega dela, metoda, ki bi jo, kot se zdi, lahko označili za značilni narodopisni metodični pristop. Cilj in smer narodopisnega raziskovalnega prizadevanja, kot ju razume Rajko Ložar, sta jasna: od sedanjosti v preteklost. Torej retrogradni vidik. Kot je znano, je Ložarjevemu poudarjanju raziskovanja preteklosti leta 1956 ugovarjal Vilko Novak. Dejal je. da "etnografija ne izhaja iz sedanjosti le zaradi metode, marveč hoče prav razložiti sedanjost, sedanje družbene oblike, gmotne predmete in duhovne pojave, pa naj so nastali pred stoletji, pred desetletji ali pred kratkim".1 Kot vidimo, tudi Novak sedanjosti kot izhodišča etnološkega ali etnografskega preučevanja ni zanikal, posebej je le poudaril preučevanje sedanjosti, kot bi rekli, "per se". Da so se raziskovalci v vsej zgodovini etnološke misli v daleč največji meri ukvarjali z recentnimi, tj. sedanjimi pojavi, smo poudarjali že v drugi zvezi.^ V kakšne namene so svoja spoznanja uporabljali, je seveda drugo vprašanje. Nekateri, na primer A. T. Linhart, so iz pojavnosti svoje dobe sklepali za obdobja, ki so bila starejša tisoč in več let. Romantiki so paberkovali med svojimi sodobniki, da bi s prežitki "narodnega blaga" osvetlili mitično narodno dušo, najmanj omadeževano v daljnji preteklosti. Nekateri so videli specifičnost etnologije v nasprotju s historiografijo v tem. da iz sedanjosti dela sklepe za pretekla obdobja. To naj bi bilo spričo pomanjkanja drugih primernih virov tudi objektivna nuja. Fritz Gritb-ner, na primer, pravi, da je etnološko raziskovanje zgodovinskega razvoja iz tega razloga usmerjeno od sedanjega položaja v preteklost. Izhodišče je torej nujno sedanjost, sedanja kulturna podoba, ki pa je navadno sestavljena iz izvirno različnih sestavin. ’ Utemeljevanje sodobnosti kot izhodišča etnološkega raziskovanja so torej povezovali z viroslovnimi razlogi. Lahko pa gre še za drugačne poudarke, kot smo videli pri Novaku, ki je menil, da sta oznaka in geslo "etnografija sedanjosti" (Gegenivartsvolkskunde) in "znanost o sedanjosti" (Gegen-ivartsii'isscnschuft)logičen in metodično-idejno nujen protest proti enostranskemu in zgrešenemu pojmovanju, da je etnografija nekakšen del zgodovine. Vse sodobno raziskovanje v Evropi naj bi, po Novaku, dokazovalo pravilnost v sodobnost usmerjene etnologije. Poseben pomen pa so preučevanju sodobnosti pripisovali 1 Besedilo ho izšlo /'zborniku Etnološka stičišča 5 in 7. Na tem mestu objarljanio tudi slotvitsko različico. (Op. ur.) 2 Rajko Ložar. Narodopisje, njegovo bistro, naloge in pomen. V: Narodopisje Slovencev l. Ljubljana 1944. str 16 3 N. d., str. IS. 4 Vilko Novak. O bistvu etnografije in njeni metodi. V: Slovenski etnograf 9. Ljubljana 1956. str. 12. 5 Slavko Kremenšek, Etnološki razgledi in dileme 2. Ljubljana 1985. str. 43-44. 6 Prim.: Slavko Kremenšek. Obča etnologija. Ljubljana 1973. str. 63-64. 7 Vilko Novak n. d., str. 12. tudi nekateri zgodovinarji. Tako pokojni Bogo Grafenauer, ki je pred leti v zvezi z opredeljevanjem temeljnih pojmov o zgodovini zapisal naslednje: "Kakor se more otrok naučiti govoriti le tako, da v vsakdanjem življenju združuje določene besede z določenimi doživljenimi predmeti in pojmi, tako mora tudi zgodovinar - preden se more poglabljati v preteklost - spoznati ob vsakdanjem življenju tiste miselne kategorije in pojme, ki so potrebni za spoznavanje pisane podobe življenja. Kdor ne pozna kmečkega življenja in dela, ne bo mogel razumeti agrarne zgodovine, še manj pa jo bo lahko začel raziskovati; prav to velja tudi za politično življenje, razredne boje, vojne dogodke... in končno za intimne človeške strani zgodovinskega razvoja vse do razmerja človeka do človeka, moža do žene... Brez izkušenj, s katerimi si je pridobil ustrezne temeljne pojme, je torej zgodovinarju analiza preteklosti delno docela nemogoča. Seveda mora tudi tu vselej najprej raziskovati, koliko se oblike teh pojmov v preteklosti razlikujejo od oblik, ki jih je doživljal v sodobnem svetli, a vendar vse to jasno kaže, da zahteva preučevanje preteklosti med svojimi metodičnimi pogoji tudi čim bolj intenzivno zanimanje za sodobno življenje."S Težko bi bilo reči, v kolikšni meri slovenski zgodovinarji izpolnjujejo v načrtnejši obliki omenjene "metodične pogoje". Vsekakor pa gre pri tem za vidik, ki je v enaki meri pomemben tudi za etnologe. Se pravi, da imamo tako opraviti še s tretjim dokazilom v zvezi s potrebo po posebnem odnosu do sodobnosti. Sodobnost naj bi bila tako izhodišče našega preučevanja, predmet našega posebnega zanimanja in ogledovalno področje pred raziskovanjem starejših obdobij. Dovolj razlogov torej, da bi ji morali posvetiti prvenstveno pozornost. In kaj nam kaže v tem pogledu raziskovalna praksa? Na tem mestu se ne bi ustavljali pri preučevanju posameznih sestavin in njihovih kompleksov z ljudskokultUrnim značajem. O tem je bila vsaj posredno že rečena beseda. Pač pa nas zanimajo študije, ki se lotevajo načina življenja bodisi v celoti ali le njegovih posameznih delov. Po treh desetletjih bolj ali manj načrtnega tovrstnega raziskovanja na Slovenskem nam je na voljo kar lepo število del, ki se nanašajo na omenjeno področje. Čeprav je spričo razmeroma obsežnega gradiva mogoče to in ono spregledati, se vendarle zdi, da med študijami, ki jih imamo v mislih, ni takih del, ki bi začenjala z obravnavo sodobnosti in bi od tod sistematično sledila dogajanju ali stanju v polpreteklem obdobju, v bližnji in potencialno tudi v bolj oddaljeni preteklosti. Posameznih študentskih nalog, ki so bife poskusno vodene v to smer in so dale zanimive rezultate, na tem mestu ne bi upoštevali. O metodološkem usmerjevanju v slovenski etnologiji je bil nazadnje govor'1 na primeru etnološkega preučevanja Ljubljane. Če se tudi v pričujočem okviru naslonimo na tamkaj obravnavana dela. moremo prejšnjo ugotovitev le potrditi, lako gre v študiji o Zeleni jami11 za časovno sosledje od nas-lanka naselja v zadnjih letih preteklega stoletja do začetka šestdesetih let, ko je potekala raziskava. Obravnava kulture >n načina življenja v naselju je bila v kronološkem pogledu notranje razdeljena v sosledje: od nastanka naselja do prve svetovne vojne, v obdobje med obema vojnama in v čas po osvoboditvi. Mojca Ravnik je obravnavo Galjevice8 9 * 11 12 * 14 razdelila v dva sledeča si dela, v obdobje do druge svetovne vojne in v obdobje po njej. Podobno je strukturirano tudi tretje, v samostojni knjižni obliki izišlo delo o etnološki problematiki Ljubljane, študija Damjana Ovsca o družabnem življenju ljubljanskih meščanov "od začetka 20. stoletja do 2. svetovne vojne".V vseh treh primerih gre torej v časovno zaporednem smislu za progresivni pristop. Težave, ki so povezane z etnološko uporabo omenjene metode, je najbolje opredelila avtorica knjige o Galjevici. Čeprav je bilo na Galjevici še v času preučevanja "dovolj sledov predvojnega zasilnega naselja in predvojnega predmestja," je, kot pravi Ravnikova, "spoznavanje starejšega časa vezano samo na skopo pisane vire in na izpovedi prebivalcev, kot tudi na pripovedi tistih, ki so naselje že zapustili". Mimo redkih pisanih virov gre torej le za recentne "izpovedi" in "pripovedi". "Metoda zaznavanja etnološko zgovornih pojavov" pa zahteva "čim večjo vključitev v okolje, navzočnost v dogajanju". Živi ljudje z življenjem, ki ga raziskujemo, so tisti, ki "največ povedo ali nakažejo pravo smer iskanja". Obravnava današnjega načina življenja naj bi bila spričo povedanega "drugačna in bolj zahtevna naloga" kot obravnava iste tematike za čas pred desetletji.1 Dovolj razlogov torej za razmislek, ali ne bi kazalo čimprej v praksi zavestno preizkusiti in metodično utemeljiti raziskovalne poli iz sedanjosti v pretekla obdobja, od preučevanja sedanjih "situacij", ko je mogoče seči do etnološkega dna, do rekonstrukcije "vsakokratnih situacij" v preteklosti, za kar nam je v veliki meri (nikakor pa ne izključno!) na voljo le recentno gradivo. V okviru predmeta Preučevanje načinov življenja je bil v študijskem letu 1990/91 govor o zanimanju za to problematiko v slovenskem zgodovinopisju. Ugotovili smo, da postaja preučevanje zgodovine načina življenja ali vsakdanjika med slovenskimi zgodovinarji vse bolj uveljavljena tema. Ob tem je primerjava med zgodovinopisnimi in etnološkimi raziskavami za starejša obdobja pokazala določene razlike. Tako smo se etnologi v največji meri lotevali obravnav načina življenja za obdobja, za katera so bile vsaj do določene mere na voljo ustne informacije. Kadar so bila predmet obravnave starejša obdobja, so se etnologi v poglavitnem naslanjali na historiografsko ali sorodno literaturo. Vendar smo ponovno opozorili, da iz tega dejstva ne kaže izvajati kakšnih načelnih sklepov. Stojimo pač na stališču, da so tudi za etnologijo zanimiva vsa zgodovinska obdobja, kakor tudi, da smo pri obravnavi slehernega vprašanja dolžni uporabiti vse vrste virov, ki so nam na voljo in nam pomagajo osvetliti obravnavano problematiko. Če so za osvetljevanje načina življenja ali vsakdanjika navadno bistveno povednejši ustni viri, ki pač s svojo informativnostjo ne sežejo daleč nazaj v preteklost, je to vprašanje hevristike, ne pa bistva etnologije na eni ali his-toriografije na drugi strani. Ko gre za preučevanje načinov življenja, ne vidimo v zvezi z opredeljevanjem predmeta raziskave neke etnološke 8 ßogo Gmferunier. Temeljni/Xi/mi o zgodovini. V: Svetovna zgodovina od začetkov do danes. Ljubljana 1976. str. XXXI. 9 Pred letom 1992. (Op. ur.) 19 Slavko Kremenšek Etnološki razgledi in dileme 2. Ljubljana J965. str. 7-60. 11 Slavko Kremenšek. ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem. Ljubljana 1970. 12 Mojca Ravnik. Galjevica. Ljubljana 1961. 19 Damjan Ovsec. Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana 1979. 14 Mojca Ravnik, n. d., str. 2, 4, 5. posebnosti. Tudi v metodološkem pogledu ne vidimo razlik med etnologijo in zgodovinopisjem. Cilji so vsem zgodovinskim vedam skupni. "Pomožni značaj" etnologije glede na njeno t. i. "terenskost" smo že zdavnaj zavrnili. Ponovno pa naj podčrtamo dejstvo, da so se etnologi v vsej zgodovini etnološke misli, čeprav zgodovinsko usmerjeni, v daleč največji meri ukvarjali z recentnimi, novejšimi pojavi. Spričo tega utegne biti detajlirana obravnava načina življenja sedanjega in polpreteklega obdobja vendarle naša, se pravi etnološka posebnost, ki jo bomo vnašali v bodoče interdisciplinarne sinteze. Retrogradni metodični pristop nam je lahko pri tem pomembno, če ne že odločujoče pomagalo. Slavko Kremenšek THE RETROGRADE POINT OF VIEW -A NEGLECTED METHODOLOGICAL ASPECT IN ETHNOLOGY?1 The problem presented in this paper does not concern Contemporary ethnology in all its entirety. It does, however. concern its originally authentic part, namely the discipline of ethnology which has been viewed as a hi.storical scientific discipline, and which has viewed itself as such a.s well. This : denotes that, according to its methodological Orientation, it belonged to one or other methodological orientation which had a hi.storical character. For the psychologically or biologi- j cally oriented branches of ethnology this question may be ; meaningless. Hi.storical treatises are usually written in chronological pro- 1 gression, in a stereotypical manner, lacking the correspond- I ing reflection. Chronology has been a weak part of etimologi- I cal methodology for a long time. Searching for the reasons for this Situation is a risky but interesting endeavour. As recently as a few decades ago, folk culture or folk lile were, at least in part if not entirely, outside history - speaking in terms of the hi.storical Sciences, of course. Their adherence to tradition and Community could not be outside the temporal dimension, of course, but their more or less statistically un-derstood hi.storical Situation diel not stimulate any exact tem-poial definition. I his Situation remained unchanged even alter the cataclysm through which the “old world” had to pass in the form of industrialisation, Urbanisation and other phe-nomena of modern times. A.s if the temporal component were not a.s important for the living and the dying of folk culture a.s | a relatively independent cultural structure in the hi.storical process of development as for all other hi.storical phenomena! Rajko Ložar maintained that ethnography is a hi.storical discipline, methodically and theoretically linked to hi.storical methodology. Ložar rejects the idea that ethnography is a dis- ! cipline researching the present, since its main task is “/.../ to research the past, for this discipline tries to learn about the culture which used to be better preserved than it is today, and is vanishing now." (Ložar 1944: 16) I his Statement is followed by a sentence which is of special interest to us: ' II it proceeds from the existing Situation in spite of this, this is but a matter of its method and not its goal ' (Ibid.) 1 he researcher “must gather and research Contemporary material” in order to learn about “the real face of folk culture”, its "true", “genuine", and “original" aspect, which was “be- yond any shadow of a doubt” "more perfect a.s we proceed further into the past” (Ložar 1944: 18). According to Ložar, the “existing Situation" and “Contemporary material” are thus the starting point of research work, a method which, it seems, could be labelled a typically ethno-graphic methodological aspect. The goal and the direction of the ethnographic research as understood by Ložar are clear: from the present to the past. A retrogressive viewpoint, con-sequently. In 1956 Vilko Novak objected to Ložar’.s stressing the research of the past. He maintained that "/.../ ethnography does not proceed from the present only becau.se of its method, but.stri vestoexplain the present, the present social lorms, objects and phenomena in the sphere of spiritual culture correctly, regardless of vvhether they originated centuries ago, decades ago, or just recently." (Novak 1956: 12) As we can see, Novak did not negate the present as a starting point of ethnological or ethnographic research either. he only stressed the research of the present "per se’. It has already been stressed elsewhere that throughout the history of ethnology most researchers have been interested in recent, that is to say Contemporary phenomena. It is of course another matter how their research results were used. Some, for instance A. T. Linhart, proceeded front their period of time and drew conclusions frtr the time period a thousand °r more years before that. Romanticists gathered material among their contemporaries in order to explain the mythical soul of the nation, the least tarnished far in the past, with remnants of “national material". Some saw the specific aspect of ethnology and the way it differed from historiography in the fact that il proceeds front the present, drawing conclusions about the past. I his was held to be objectively necessary since other suitable data was unavailable. Fritz Gräbner, for instance, maintained that because of this. ethnological research of hi.storical development is direeted from the present towards the past. Fhe starting point is thus necessarily the present, the present cultural Situation, which is usually composed of originally different components (cf. Kremenšek 1973: 63-64). (ustifying the present as a starting point for ethnological research was thus linked to the lack of availability of sources. But there could be other aspects. Novak's opinion was thus that the label and the slogan “ethnography of the present" 1 The paper will he puhHshed in the niiscelany Ethnological Contacts. Vul. 5 mul 7. (Ed. note.) (Gegenwartsvolkskuncle) and the "discipline ahout the present" ((/et; c I avans iv is sc ns haß) are logical and methodologi-cally indispensable protests against the one-sided and erroneous notion that ethnography is only a part «f history. Novak feels that all Contemporary research conducted in Europe proves the correctness oi ethnology oriented towards the present (Novak 1956: 12). Some historians assign a special importance to the research of the present as well. Several years ago Bogo Grafenauer, for instance, wrote the following in Connection with the defini-tion of the Basic notions about history: ■ As a child learns to talk only through combining certain vvords with certain objects and notions he encounters ineve-ryday life, a historian must learn betöre delving into the past about those categories and notions in everyday life vvhich are necessary to gain the knowledge about the colourful di-versity of life. Whoever cloes not know about the life and work on a farm will not be able to understand agrarian history. and will be even less capable of researching it; the same goes for politicai life, dass struggles, wars... and, finally, for the intimate sides of historical development, down to the relationships betvveen people, between hushands and wives... Without the experience which enables the historian to gain the corresponding basic notions, he will not be able to analyse the past at all. It is clear, of course, that at first he must find out how the formsof diese notions in the pastdififer from those he experiences in die present, but it is clearly evident that it is methodically imperative that the research of the past involves as intensive an Interest in Contemporary life as possible." (Grafenauer 1976: xxxi) It is difficult to say to what degree Slovenc historians system-atically fulfil the above-mentioned “methodical conditions”. In any ca.se, this is an aspect which is just as important for ethnologists as well. This introduces a third proof in Connection with the neecl for a special relationship toward the present The present should thus be the starting point of our research, the object of our special concern, and an area which is mirrored before proceeding with the research of the past; reasons enough to accord it our primary concern. In view of this, let us now take a look at our research practice. Here I do not wish to analyse individual elements and their complexes with the character of folk cidture. This has already been mentioned, at least indirectly. We are, however, inter-ested in studies which deal with the way of life, be it as a whole or only in its individual elements. After three decades of more or less planned research of this kind, Slovenia has produced a number of research works dealing with this sub-ject. Since the material connected with this problem is quite extensive. it is possible to overlook some works, but it seems that there are no studies which start with the present, system-atically following the events or the Situation into the recent past, or into the potentially more distant periods. Individual študent papers constructed in this manner with the help of their adviser will not be taken into account here. 1 he methodological Orientation in Slovene ethnology has lastly been mentioned in Connection with the ethnological research of Ljubljana (Kremen.šek 1985: 5-50). Reviewing the Works dealing with this theme we cannot but agree with the above-mentioned Statements. The study oiZelena jaina(K\e-nienšek 1970) encompasses the time-scope front the origins of the Settlement to World War I, the period between W.W.I and WAV.II, and the period alter 1945. Mojca Ravnik (1981) dividecl her treatise of (ialjenica into the period up to W.W.I and the one following it. A similar division is to be found in yet another ethnological publication dealing with Ljubljana, a study by Damjan Ovsec about the social life of Ljubljana’s townspeople "from the beginning of the 20th Century to the Second World War" (Ovsec 1979). All three works thus deal with the time period encompassed in the studies in a progressive chronological Order. Difficulties connected with the ethnological use of the above-mentioned method were best defined by the authoress of the book on Galjevica. Even though there were “enough traces of the pre-war make-shift Settlement and pre-war sub-urbs” even at the time of her research, the authoress maintains that ' Gettingto know the older periods of time is possible only with the help of sparse written sources and narratives by the Settlement s inhabitants. as well as those who had already left the Settlement." (Ravnik 1981: 2) Aside from infrequent written sources, there are thus only recent “narratives” and “stories”. “The method of recognising ethnologically eloquent phenomena” demands “as close an incorporation into the environment as possible, one’s pres-ence during the time events take place” (Ravnik 1981: 4). Liv-ing people, leading the life we research, are those “who teil the most or give the right direction to the search". ln view of this, the research of the Contemporary way oflife should thus be "a different and more demanding task" than the research of the same theme for a time period decades ago (Ravnik 1981: 5). I’lenty of reasons to pause and reflect upon the sen-sibility of immediately testing and methodically proving the research path from the present to the past as soon as possible, from the research of the “present situations” when it is possi-ble to reach the ethnological bottom, to the reconstruction of “each Situation” in the past, for which in most cases (but not exclusiveiy) only recent material is available. Within the course entitled Research of Different Ways of Life we spoke in the 1990/91 school year of an interesi in this topic in Slovene historiography. We have discovered that the research of the way of life or everyday life has started to become more and more populär among Slovene historians. The com-parison between historiographic and ethnological research projects dealing with older periods of time revealed certain differences. Ethnologists, for instance, mostly dealt with the research of the way of life in periods for which at least a cer-tain amount of oral information was available. If the objects of their research were older periods of time, ethnologists mostly depended on historiographic or similar literature. But again we stated that this fact does not lead to any fundamental conclusions. We maintain that all historical periods are of in-terest for ethnology, and that we have to use all kinds ot sources which are available in every kind of research and which can help us shed some light upon the topic. If oral sources which cannot reach far into the past are more reveal-ing when we want to learn about the way of life or everyday life, this is an heuristic question, and not ethnology on one siele and historiography on the otlier. When dealing with the research of the way of life, we do not see any ethnological peculiarities in connection with the object of the research. In terms of methodology, we can also discern no differences between ethnology and historiography. The goals are common to all historical Sciences. The "auxiliary” character of ethnology referring to its “field” nature was rejected long ago. Let us again stress the fact that through-oi.it the entire history of ethnological thought, ethnologists, even though they were historically oriented, were mostly in-terested in recent, more Contemporary phenomena. In view of this, the detailed research of the way of life of the present and the more recent past might he onr, that is to say an eth-nological, speciality which will he incorporated into tu tu re interdisciplinary syntheses. Here the retrograde methodical approach can he of considerahle, if not decisive, help. REFERENCES: • GRAFENAUER, Bogo 1976: Temeljni pojmi o zgodovini Basic Notions on History/. In: Svetovna zgodovina od začetkov do danes /World I listory from the Beginnings to the Present/. Ljubljana. • KREMENŠEK, Slavko 1970: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem /The Ljubljana Quarter Zelena Jama as an Ethnological Problem/. Ljubljana. • KREMENŠEK, Slavko 1973: Obča etnologija /General Eth-nology/. Ljubljana. KREMENŠEK, Slavko 1985: Etnološki razgledi in dileme 2 /Ethnological Views and Dilemmas 2/. Ljubljana. LOŽAR, Rajko 1944: Narodopisje, njegovo bistvo, naloge in pomen /Ethnography, It.s Es.sence, Tasks, and Meaning/. In: id., ed.: Narodopisje Slovencev l/Ethnography of the Slovenes, Vol. 1. Ljubljana. NOVAK, Vilko 1956: O bistvu etnografije in njeni metodi /On the essence of'ethnography and it.s method/. Slovenski etnograf'9/1956. OVSEC. Damjan 1979: Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne / Description of the Social Life in Ljubljana from the Begin-ning of the 20th Century untii the Second World War Ljubljana. RAVNIK, Mojca 1981: Galjevica. Ljubljana. Suzana Barbirid GARE IN ŽIVLJENJE MARIBORČANOV MED OBEMA VOJNAMA Danes si življenja brez prevoznih sredstev skorajda ni mogoče zamisliti. Z enako gotovostjo bi bilo mogoče trditi tudi za čas pred nami. Razgibanost človekovega življenja narekuje potrebo po ustreznih oblikah prevoznih sredstev, ki na tak ali drugačen način olajšajo prenos in prevoz predmetov. Nekatera med njimi je bilo mogoče izdelati kar doma ali pa naročiti pri obrtniku, saj so bili redki tisti, ki so si lahko privoščili nakup že tedaj tako dragega avtomobila. Tako je vse večji tok potreb sprožil nastanek določenih obrti, povezanih s prenosom oz. prevozom. Tudi gare so bile v danem trenutku najbolj iskano prevozno sredstvo v času med obema vojnama. Nekdaj nepogrešljiva oblika transporta je v novejšem času končala bodisi v peči ali pa v zaprašeni uti. Vsaj v Mariboru so bile gare nekak prepoznavni znak branjevk in izvoščkov. Prve so z njimi prevažale zelenjavo, sadje in cvetje na trg, ki je bil med obema vojnama na Glavnem trgu. Drugi so vse tja do začetka 60-ih let poskrbeli za prevoz prtljage na mariborski železniški postaji. Gare niso krojile življenje le branjevkam in izvoščkom. Bile so nepogrešljivo transportno sredstvo predvsem nižjega socialnega sloja. Fudi med obrtniki je bilo mogoče najti primere, kjer so gare rabile za prevoz obrtniških izdelkov na trg. Skratka, v času med obema vojnama so gare na svojstven način krojile življenje Mariborčanov. f ^ ate kot take nam ne povedo mnogo. Odgovore na vpra-\jšanja kako, kdaj. kje in zakaj so se uporabljale gare, je mogoče odkriti samo v neposredni povezavi z njihovimi lastniki oz. uporabniki. Prav tako so dragocen vir informacij tudi tisti, ki so se z njimi srečevali na ulicah, in tisti, ki so jih izdelovali. Slednjih danes v Mariboru skorajda ni več. Živijo le še njihovi vajenci. Ti so se v povojnem času, ko so avtomobili izrinili gare in druga tovrstna prevozna sredstva, preusmerili v donosnejše panoge, povezane prav z avtomobilizmom. Kljub temu so bila njihova pričevanja eden od odgovorov na vprašanje, kako so gare vplivale na življenjski ritem v Mariboru v času med obema vojnama. To je hkrati namen pričujočega besedila, ki naj bi predstavil kratek oris življenja z določenega zornega kota. GARE IN BRANJEVKE ‘/Vi, Gare (narisal S. Jenčič, ZVNKD Maribor). V medvojnem času so bili redki tisti, ki so si lahko privoščili avtomobile. To je bila seveda najhitrejša in najenostavnejša oblika prevoza in prenosa tovora. Nizek življenjski standard določenim socialnim slojem ni omogočal uporabe te oblike prevoza. Tudi javni prevoz z avtobusom je bil za veliko večino prevelik zalogaj, saj so zanj morali odšteti 2 din. Za ta denar je bilo mogoče kupiti en hleb kruha. Zato je bila včasih potrebna iznajdljivost, da prenos oz. prevoz tovora ni bil pretežak. Tako so si branjevke olajšale prenašanje tovora s pomočjo gar. Zanje so bile najbolj "hvaležno" sredstvo, ki jim je olajšalo prenos njihovega tovora. Bile so bolj priročne od "korp" (košar) in "vozekov" (vozov), saj tovora ni bilo potrebno privezovati. Na gare je bilo mogoče naložiti toliko povrtnine, kolikor so je nameravale prodati na trgu, oziroma toliko, kot so je lahko premikale. Tovor so morale enakomerno porazdelili po garali, da so lahko kar se da tekoče vozile po makadamskih cestah v okolici Maribora. Prevoz z garanti je bil najtežji po razmočenih cestah. Ob tem je potrebno poudariti, da je večina branjevk prihajala z. desnega brega Drave, saj so tam prevladovale njive in urejene vrtnarije. To je bil hkrati "oskrbovalni center" celotnega mestnega središča na levem bregu Drave. Z gojenjem zelenjave so se ukvarjale cele družine. Zenske so bile tiste, ki so skrbele za prodajo na trgu. Večina pridelovalcev zelenjave v Mariboru po letu 1919 so bili Primorci, ki so se zaradi fašističnega režima preselili v ta del Slov enije. Za Maribor se je namreč vedelo, da je bila tukaj naprodaj poceni zemlja. Največ pridelovalcev zelenjave je živelo na Zrkovski cesti. To so bili Jelenovi (ti imajo še danes svojo vrtnarijo), Makuci in Klanjški. Gojili so dober paradižnik in beluše na "peščenih poljih" ob Dravi pod Zrkovsko cesto. Za najbolj znani mariborski vrtnariji sta veljali "Vrt Džcimo-nija C-Drug" (v Kajuhovi ulici) in t 'rhanehč/a 1 iidromontažo na Gosposvetski cesti). Poleg večjih vrtnarij so bili tukaj še manjši vrtovi ob hišah, na katerih so posamezne družine pridelale nekoliko več Zelenjave, kot so je potrebovale za lastne potrebe. To pomeni, da jim pridelava in prodaja na trgu ni predstavljala primarnega vira prihodkov. Šlo je le za stranski zaslužek, ki je bil pri hiši vedno dobrodošel. Dan pred odhodom na trg je bilo potrebno pripraviti vso zelenjavo, ki so jo naslednji dan prodajali morebitnim kupcem. Nekatere vrste zelenjave je bilo potrebno oprati, še posebej to velja z.a solato. Naslednje jutro so morale prodajalke vstati dokaj zgodaj. I ako se večina informatorjev spominja, da so zjutraj vstali med T in 6. uro zjutraj. Veljalo je namreč pravilo: tisti, ki je prispel prvi na trg, je lahko izbiral med boljšimi prodajnimi mesti. Ponavadi so imele nekatere branjevke isti plač "(prostor). Starejši Mariborčani so takrat v zgodnjih jutranjih urah vedeli, kdaj so se branjevke odpravljale na trg. V spominu jim le ostalo ropotanje koles po tlakovani cesti. Branjevke niso poznale posebnega zbirnega mesta, od koder bi skupaj krenile na trg. Ko so prispele na Glavni trg, so svoj tovor razložile in ga razporedile na prodajni mizi. To so bile čisto navadne deske, postavljene čez. nekakšne koze. Bile so mestna oz. občinska last. Gare in druga prevozna sredstva (npr. lesene vozičke) so prislonile ob Kužno znamenje. Tiste, ki niso imele svojih stojnic. so dale na tla kakšno krpo in nanjo zložile stvari, ki so jih nameravale prodati. To so bile predvsem tiste, ki so prodajale semena. \a trgu se je prodajalo do 12 h ali 12. 30. Branjevke so največ prodale ob 11 uri. Kajti h./tisti, ki niso imeti dnarja, so tekli na hg oh 11 tiri, ker so takrat branjevke prodajale po nižji ceni." Če kljub temu niso uspele prodati vseh živil, so preostanek odpeljale domov. Ovele zelenjave naslednji dan ni bilo več mogoče prodati. Nekaj so je pojedli, ostalo pa so vrgli na domače gnojišče. Branjevke so hodile na trg prodajat skoraj vsak dan. Glavna tržna dneva sta bili sreda in sobota. Največja izbira in '/.../ največ kšefta je hlo oh dnevih pred prazniki... "(še posebej ob večjih cerkvenih praznikih, kot so božič, velika noč in cvetna nedelja). Na trgu so prodajali spomladi, poleti in jeseni. "Pozimi ni hlo kaj prodajat, pozimi je hlo holj hogo." Gare niso bile namenjene samo za prevoz zelenjave in sadja. Z njimi so prevažali tudi mlečne izdelke in semena. Preden so tovor naložili na gare, so zelenjavo in sadje dali v košare ali '"kisle", tako da je bil prevoz lažji. Če so bile pri hiši kakšne rože, so jih dali kar na gare k zelenjavi. Nekatere branjevke so na garali prevažale tudi 'marele (dežnike), ki so jih ščititle pred pripeko ali dežjem. Včasih so jih pred vremensko muhavostjo varovale plahte, ki so jih razpele nad svojim prodajnim mestom. Denar, ki so ga zaslužile s prodajo na trgu, so porabile za nakup osnovnih živil ali pa so z njim odplačale del davka. Ko gar niso uporabljali za tovrstna opravila, so jih shranili v 'šapi (uti). Za gare ni bilo potrebno posebno vzdrževanje. Ponavadi so moški občasno naoljili kolesa. V primeru, če se je zlomil kakšen del. so popravilo opravili kar doma. Za večja popravila pa so gare odpeljali h kolarju. Glavni trg v Mariboru v 30-ih letih (iz osebne zbirke g. Premzla). Prodajalka na Glavnem trgu v Mariboru v 30-ih letih (iz arhiva Pokrajinskega muzeja Maribor). Kolarstvo Lešnik pod Dravskim mostom na desnem bregu Drave pred II. svetovno vojno; kolar Lešnik naslonjen na avto, prvi z leve (iz arhiva ZVNKD Maribor). GARE IN KOLARJI Poleg branjevk so z garami služili denar tudi kolarji. Večina kolarjev pravi, da sama izdelava gar ni bil preveč donosen posel. Zato so morali poleg gar izdelovati še kaj drugega. Več denarja je v kolarjev žep prinesel kak jincer". ki so mu pravili tudi kranjski voz ali zapravljivček. Takrat je namreč veljalo, da si je takšen voz lahko privoščil le tisti, ki je bil bogat. Danes se še živeči kolarji, nekdaj vajenci pri znanih mariborskih ko-larskih mojstrih, spominjajo, da je bilo v tistem času zelo malo naročil za izdelavo gar. Naročali so jih predvsem tisti Mariborčani, ki si niso mogli privoščiti drugačnega prevoza tovora. Gare niso bile namenjene samo za prevoz povrtnin. Z njimi so prevažali tudi kurivo, ozimnico in druge vrste tovora. Kolarjevo delo je bilo tesno povezano tudi s kovačem. Ta je okoval kolesa, kar ni bilo kolarjevo delo. Bili so primeri, ko so nekateri doma kar sami izdelali gare, vendar so pri kolarju naročili le izdelavo koles. Material so dobili od kmetov in pri raznih podjetjih, ki so takrat prodajala les. Najprimernejši les za gare je bil jesenov, bukov, brestov, brezovega pa so uporabljali za izdelavo jarmov. Za špice 'na kolesih so uporabljali akacijo ali jesen. Les je moral biti seveda suh. Gare je bilo mogoče narediti približno v treh dnevih. Tako je kolar za eno kolo potreboval en dan, prav toliko za ploščo s stranicami. Po pripovedovanju informatorjev so bili v predvojnem Mariboru in njegovi okolici znani naslednji kolarji: Vrentuš (njegova delavnica je bila na koncu starega mostu na Taborski na Lentu), Karbonja (delavnico je nekaj časa imel pred bolnišnico, kasneje pa na križišču, kjer je danes Jeklotehna na Partizanski cesti), Vlahovič, Kavur pod mostom na desnem bregu Drave, Brunec na Pobrežju, Knuplež v Radvanju, Krajnc v Košakih in Kumerc na Taborski ob Dravi. Slednji se je razen kolarstva ukvarjal tudi s ključavničarstvom. V adresarju iz leta 1921 je v Mariboru mogoče najti 12 kolarjev, in sicer: 1. BORSTNER, Ferdinand, Grajska ul. 28; 2. FROSS, Franc, Aleksandrova c. 69; 3. HARC, Josip, Karčovina 28; 4. KRiVANEK. Henrik, Aleksandrova c. 5; 3. LEŠNIK, Alojzij, Frankopanska c. 13; 6. PERGLER, Franc, Mlinska ul. 44; 7. PODKRIŽNIK, Anton, Tovarniška ul. 13; 8. POTISK, Jernej, Koroška c. 31; 9. ROKAVEC, Ivan, Karčovina 128; 10. STANEK, Franc, Aleksandrova c. 2; 11. ZISEK, Anton, Jugoslovanski trg 3; 12. ŽIŽEK, Anton, Aleksandrova c. 3. Iz registra, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor, je razvidno, da je bilo v času med letoma 1912 in 1948 registriranih 17 koktrskih obrti. Nekateri obrtniki so v tem času bodisi zamenjali lokacijo ali pa je njihovo delavnico prevzel kak drug kolar. Leta 1912 je bil edini registrirani kolar Anton Vogrinec. Naslednje leto se mu je v registru pridružil Anton Podkrižnik. Leta 1920 je svojo obrt prijavilJosip Stanjko na Tegettholovem trgu 2. Do leta 1948 so se v Mariboru zvrstili naslednji kolarji ČERIČ, Filip, 1920, Tržaška c. 14; BORSTNER. Vinko, 1922. Slovenska ulica 28; DEUTSCHMANN, Franc, 1923, Jugoslovanski trg 3; PERGLER, Franc, 1923, Mlinska 44; KRABONJA, Alojz, 1931, Koroška c. 32; KNUPLE, Ignac, 1932. Streliška 19, Sp. Radvanje: POTISK, Jernej, 1932, Taborska ul. 10; VRENTUŠA, Štefan. 1932, Taborska ul. 10: PODKRIŽNIK, Anton. 19.32. Slovenska ul. 38; VEBER, Ivan, 1938, Erjavčeva ul. 6; VRENTUŠA, Ignac, 1946, Taborska ul. 10; STANJKO, Josip. 194“, Meljska c. 2“: KRAJNC, Franc, 1948, Šentiljska c. 21, Košaki. V Rogozi je bil še kolar Sela, ki je sodeloval na motokrosih. Treba je vedeti, da so se nekateri kolarji zelo dobro spoznali na avtomobile in na motorje. V Račah je bil Štern, v Lovrencu na Pohorju je bil znan kolar Dolinšek ter Merc in Brus na Ptuju. Iz naslovov je razvidno, da v samem mestnem središču ni bilo veliko kolarskih delavnic. Bile so bolj na robu mesta in na desnem bregu Drave ter v predmestjih, kot so Košaki. Pobrežje in Radvanje. Zaradi dovoza in spravljanja materiala ter prihajanja strank so kolarji potrebovali ustrezen prostor, ki ga v samem centru mesta ni bilo mogoče najti. Zato se je ta obrt nekako ustalila na mestnem robu in okolici, ki ni bila tako obljudena. Pravzaprav so bili naročniki gar bolj revni in živeli so predvsem na desnem bregu Drave. Meščani iz mestnega jedra na levem bregu tovrstnih prevoznih sredstev niso potrebovali. Bili so tudi mnogi kolarji, ki svoje obrti niso prijavili. Delali so "na fuš . Kolarstvo je predstavljalo stranski zaslužek, ki je bil v tistem času prav gotovo vedno dobrodošel pri hiši. Delo kolarja ni bilo enostavno. Večino lesenih delov je bilo potrebno izdelati ročno, saj takrat ni bilo na voljo toliko strojev kol danes. Tudi delo je bilo slabo plačano. Pri nekaterih je bilo kolarstvo že prava družinska tradicija, lak primer je družina Franja Zajška. Že njegov' pradedek, dedek in oče so se ukvarjali s kolarsko obrtjo. F. Zajšek je začel svojo vajeniško dobo leta 1942 pri kolarju Lešniku, ki je imel svojo delavnico v Taborski ulici 10. ob Dravi na desnem bregu. Pri njem je delal pet let. Za svoje vajeniško delo ni dobil nobenega plačila. V času svoje vajeniške dobe je živel pri 'majslru ", Spominja se, da je enkrat za božič dobil 5 mark. Včasih jim je majsterdovoU], da "sopuheci mudili kak vozek in ga prodali. "Tako so le zaslužili nekaj denarja. Vendar je bilo to zelo redko in odvisno od mojstrove dobre volje. Delovni dan se je pri kolarju Lešniku začel ob 7. uri zjutraj in končal ob 18. uri. če ni bilo praznika, je bila delovna tudi sobota. Ponavadi so na ta dan čistili delavnico. Kolaiji si težkega dela brez hrane niso mogli niti zamisliti. Tako so imeli -//tiuo'Tmalico) in kosilo. Za južno so morali delavci poskrbeti sami. Ponavadi so pojužnali kruh in kakšno klobaso. "Jedli smo to, kar smo meli od doma ali pa v trgovini kupli." Kosilo je pripravila mojstrova žena. Pri Lešniku so jedli preprosto hrano, kot npr. zelje, krompir, žgance in razne juhe. Mesa smo tam malo uidli. "Odžejali so se z vodo, le majster je včasih rad malo spil. Prazniki so bili dela prosti dnevi. Še posebej to velja za božič in veliko noč. Delovna obleka je bila njihova skrb, ali so jo kupili ali pa so jo dali sešiti. To je bila navadna modra delovna obleka. Za pridobitev poklica kolarja ni bila dovolj le vajeniška doba pri kolarskem mojstru. Tako je bilo potrebno obiskovati ko-larsko šolo, ki je bila med 11. svetovno vojno v današnji OŠ Ivan Cankar. Pouk je bil enkrat tedensko v popoldanskem času. Ta šola ni bila samo za kolarje. V njej so se izobraževali vsi tisti, ki so se v svojem poklicu ukvarjali z lesom. Poleg bodočih kolarjev so to šolo obiskovali tudi mizarji in sodarji. V šoli niso imeli praktičnega pouka. Tega je bilo dovolj v delavnicah pri mojstru. Šolski program je vključeval le teoretično izobraževanje in risanje. Krona vsega je bil vajeniški izpit. Zanj so morali narediti še izdelek, ki ga je ocenila komisija na obrtni zbornici v Jurčičevi ulici. Ocena tega izdelka je bila hkrati potrdilo o opravljenem vajeništvu. Poklic kolarja je v povojnem času izgubil na veljavi. Vedno manj mladih se je odločalo za ta poklic, saj izdelava gar in vozov ni bila več aktualna, javna prevozna sredstva so bila cenovno dostopna vsakemu, ki ni imel drugačnega prevoza. Prav tako se je precej razvejala mreža avtomobilskega osebnega prevoza, l a ko je bila večina kolarjev prisiljena preusmeriti se v druge poklice. Novi vir zaslužka je tokrat predstavljalo področje avtomobilizma. Nekateri kolarji so svoja nova delovna mesta našli pri nekdanjem Karoseristu in v Strojni družbi v Kamnici. Kljub temu so nekateri med njimi občasno naredili kakšen voz. Ponavadi se je to dogajalo ob določeni priložnosti. Nekdanji kolar, gospod Demšar, se spominja, kako je leta 1953 za znano mariborsko prireditev “Mariborski teden" izdelal voz. I o je bil hkrati njegov zadnji tovrstni kolarski izdelek nasploh. Zaposleni pri kolarja Karabonji na mestu današnje bolnišnice po letu 1945 (iz arhiva ZVNKD Maribor). gare in izvoščki Ob besedi "gare” se nam pred očmi pojavi prizor branjevke, ši potiska svoje gare, naložene z zelenjavo in sadjem proti tržnici. V resnici so bile gare namenjene tudi za druge oblike prevoza oz. prenosa. Po pripovedovanju Mariborčanov so predstavljale nepogrešljiv vir preživljanja tudi nekaterim drugim poklicnim skupinam. Kot prevozno sredstvo so odigrale poglavitno vlogo tudi v življenju izvo.ščkov. V letih med Izdelek g. Zakrajška pri kolarju Lešniku med II. svetovno vojno (iz arhiva ZVNKD Maribor). obema vojnama je njihov posel nadvse cvetel. Njihovo stalno in najbolj vidno mesto je bila železniška postaja. Tam so čakali na potnike, ki so potrebovali njihove usluge. Njihovo postajališče je bilo tudi na današnjem Trgu svobode. V tistem času so bili redki tisti, ki so si lahko privoščili kakšnega avtoizvoščka (taksista). Če so imeli preveč prtljage, so se morali zadovoljiti z uslugami izvoščka. Ta je prtljago lepo naložil na svoje gare in jih odpeljal tja, kamor je potnik želel. Za svojo uslugo je dobil tudi plačilo, ki pa je bilo bolj skromno. Zaslužil je toliko, kolikor je potreboval za preživetje. Njihove usluge niso bile več tako iskane v povojnem času, čeprav je redke izvoščke še bilo mogoče srečati vse tja do srede 60-ih let. To so bili že starejši možakarji, ki str si na tak način služili denar. Vsak Mariborčan jih je prepoznal po njihovem zunanjem videzu. To še ne pomeni, da so nosili posebno vpadljivo uniformo. Najbolj so bili znani po svojih "šiit kapah ". Imele so rdečo obrobo in na sprednji strani je bil napis IZVOŠČEK. Njihova delovna obleka je bila modre barve. Spominjala je na železničarsko obleko. GARE IN OBRTNIKI Med tiste, ki so jim gare nadvse olajšale prevoz tovora, so bili tudi nekateri obrtniki. Na trgu na Glavnem trgu so prodajali svoje izdelke. Ker ni bilo na voljo drugih prevoznih sredstev, so bile gare v tistem času zelo priročne. Bile so dokaj obvladljive in dovolj velike za prevoz večje količine izdelkov za prodajo. G. Petek, upokojen čevljar s Koroške ceste, se spominja, kako je njegov oče Franc vozil čevlje na trg. V svoji delavnici je imel dva do tri pomočnike, ki so mu pomagali prevažati robo na tržnico. Na gare so ponavadi naložili tri "kisle". V največji je bilo 30 parov, v drugi 18 parov moških in ženskih čevljev in v tretji le nekaj parov otroških čevljev. Gare so bile za Petkove zelo uporabno prevozno sredstvo. Imeli so tudi to prednost, da se je njihova čevljarska delavnica nahajala le nekaj metrov od Glavnega trga. Pa tudi pot do trga je bila tlakovana, tako da prevoz z garanti ni bil težaven. Ker so gare naložili z dokaj velikim tovorom, so ga morali privezati, čeprav so pazili, da je bil enakomerno porazdeljen. Ker so bile njihove gare vselej dobro naložene, sta bila za prevoz potrebna dva para rok. Ko so prišli do svojega stalnega prodajnega mesta, so gare razložili. Za čevljarja Petka so bile gare očitno nepogrešljivo prevozno sredstvo. Njegovi čevljarski izdelki niso bili na ogled in na prodaj samo v njegovi delavnici. Bili so dostopni tudi mnogim kupcem na trgu. “MAMA SO V NJIH PELJALI KROMPIR, PESO, HRANO ZA SVINJE, RUNKL.” (GARE DOMA) Da lahko posamezne odseke iz življenja odgrinja tudi povezanost človeka s prevoznim sredstvi, je več kot očitno. Sleherni predmet, naj ima še tako preprosto obliko in navidez nepomembno vlogo, lahko v človekovem življenjskem okolju sproži celo vrsto tokov, ki jih je mogoče zaznati tako ali drugače. Enako velja tudi za gare. Danes so le še nepotrebna dodatna krama, ki se je želimo otresti. Vendar so v svoji polni življenjski dobi na svojstven način narekovale življenjski ritem nekaterim socialnim in poklicnim skupinam. Branjevke, kolarji in izvoščki so tiste poklicne skupine, ki so svoj zaslužek pridobivale prav s pomočjo gar. Še posebej to velja za kolarje, ki jim je izdelava gar poleg drugih transportnih sredstev pomenila neposreden vir dohodkov. Mnogi Mariborčani, predvsem starejši, se spominjajo, da gar niso uporabljali le v tovrstne namene. Poleg košar, lesenih vozičkov in drugih transportnih sredstev so imele svoje mesto pri hiši tudi gare. Gare so doma uporabljali za prevoz premoga in drv. G. Urbič se spominja, kako je še kot otrok hodil z garami v gozd po drva in dračje. Gare so bile za domačo uporabo zelo priročne. Česar niso nosili v rokah, so lahko peljali prav z njimi. Tako so jih uporabljali tudi za prevoz premoga, poljskih pridelkov z njive, umetnih gnojil. Ponekod so jih uporabljali "za silos vozit kravam. Nekateri manjši kmetje so z garami prevažali tudi seno, ki so ga privezali s "štrikom "(vrvjo). Za večji tovor so morali izbrati večje prevozno sredstvo. Ponavadi je to bil kakšen lojtrni voz. Tisti, ki so imeli hišo, so ponavadi imeli še manjše gospodarsko poslopje, kamor so gare tudi shranili. Pomembno je bilo, da so bile na suhem, saj so le tako dolgo obdržale. V mestnih predelih so gare, če jih ni bilo potrebno uporabljati za prevoz, imeli kar v šupi na dvorišču. Gare so doma uporabljali tako moški kot ženske. Le za občasna manjša popravila in vzdrževanje so skrbeli predvsem moški. Četudi so gare uporabljali le za domače potrebe, so jih ljudje naročili pri kolarju. Nemalo je bilo tistih, ki so se sami lotili izdelave gar. To so bili predvsem moški. Ponavadi so jih izdelali dedek, oče, tast, brat, ali sosed. Za okovanje koles pa so potrebovali pomoč kovačev. SKLEP Vsako poglavje življenja je navidez zgodba zase. Kaj kmalu pa se izkaže, da so med zgodbami le vezi in pred nami se pojavi celotna podoba. Tudi gare so bile nekakšen “vezni element" med prebivalci Maribora v predvojnem, pa tudi v zgodnjem povojnem času. Na prvi pogled ne vidimo nikakršne jasne povezave med vsakdanjikom branjevk, kolarjev, izvoščkov in drugih Mariborčanov, čeprav sta življenjski prostor in čas njihov skupen imenovalec. Vendar nam oster pogled odkrije, da so gare na tak ali drugačen način zaznamovale vsakdanjik prebivalcev Maribora. Gare so bile med cenejšimi prevoznimi sredstvi glede na tedanji prevladujoči nizek življenjski standard. Avtomobilski in avtobusni prevoz je bil za večino predrag. Zato je bilo potrebno izbrati takšno obliko prevoza tovora, ki ob njegovi čim večji količini ne bi zahtevala preveč energije. Pomembno je bilo tudi to, da za izdelavo in samo vzdrževanje ni bilo potrebno odšteti prevelike vsote. Z uporabo in izdelavo gar je povezano tudi nastajanje poklicnega okolja takratnega Maribora. V tem času so se pojavljale določene poklicne skupine. To so bili izvoščki. kolarji in branjevke. Njihov vsakdanji kruh je bil v veliki meri odvisen od prevoza ali izdelave gar. Seveda ne smemo pozabiti tudi i tistih, ki so imeli posredno vlogo pri izdelavi gar. V tem primeru so to bili kovači, ki so dali krono kolarjevemu izdelku. V mestnem prostoru so bile gare prevozno sredstvo nižjega socialnega sloja. Za podeželje bi pričakovali, da gare niso bile tako pogosta oblika transporta. Ponavadi si zamišljamo, da so j bili za kmeta bolj priročni vozovi, košare in koši. Kljub temu so bile gare dokaj pogoste tudi na kmetijah, bodisi velikih ali malih. Pričevanja kolarskih mojstrov dokazujejo, da so gare v veliki večini naročali kmetje. Za razliko od vozov so gare imele to prednost, da vanje ni bilo potrebno | vpreči živine. V nasprotju z vozovi so bile gare zelo pripravne za prenos oz. prevoz manjše količine krme ali poljščin V primerjavi s košem in košaro so nanje lahko naložili neprimerno več tovora. Za prevoz z garami so potrebovali le dober j prijem in enakomerno porazdeljen tovor. Najenostavneje so prevažali z garami ob suhem vremenu, j Nekoliko težje je bilo v deževnem vremenu, saj je bila večina cest v okolici Maribora makadamskih. V samem središču so prevladovale tlakovane ceste. Gare so bile tudi razpoznavni znak nekaterih družbeno-poklicnih skupin. Bile so nepogrešljiv rekvizit branjevk in izvoščkov. Ropot koles po mariborskih ulicah v zgodnjih jutranjih urah so nekateri Mariborčani povezali z garami. na katerih so branjevke prevažale svoje stvari na tržnico. V zvezi z obrtmi so gare povezovali s kolarji, včasih tudi s kovači. Delo z garami ni bilo zavidanja vredno, pa tudi zaslužek je bil zelo skromen. Za nekatere branjevke in kolarje gare niso bile edini vir zaslužka. Še posebej to velja za slednje. Poleg gar so bili primorani izdelovati še različne vozove in druga prevozna sredstva, za katera je bilo mogoče pričakovati boljše plačilo. V predvojnem času so gare poleg drugih takratnih prevoznih sredstev po svoje oblikovale podobo nekdanje tržnice na Glavnem trgu. Njihova množičnost na trgu in ulicah je bila seveda dovolj zgovoren dokaz o njihovi pomembni vlogi v vsakdanjiku nekaterih Mariborčanov. Kljub njihovi preprosti podobi in konstrukciji so obstajale razlike med garami. Kazale so se tako v njihovi velikosti kakor tudi v materialu. Listi, ki so imeli dovolj denarja, so pri kolarju naročili gare iz kvalitetnega lesa. Če je bilo potrebno z garami prepeljati čim več tovora brez večjih naporov, so morale biti primerne velikosti in seveda iz primernega lesa. Vprašanje življenjske dobe gar je bilo povezano ne samo z njihovo namembnostjo, temveč tudi s tem, kje so jih shranjevali in kako so jih vzdrževali. Vloga gar v načinu življenja Mariborčanov v predvojnem času je več kot očitna. Njihova vpetost v življenjski tok omenjenih družbeno-poklicnih skupin na svojstven način priča o življenju v samem mestnem jedru Maribora in njegovi ožji okolici. Summary HANDCART AND 1 HE LIFE OF THE INHABITANTS OF MARIBOR BETWEEN THE TWO WARS Suzana Barbiric I landcait used to lic one of the cheapest means of transport as regards the low standard of living that was prevalent at that time. '1’ransport Iry car or by bus was too expensive for the majority. Thal is why it was necessary to find the \vay of transport ing things whicli wouldn't take too much energy but would enable to carry a fair amount of loacl. The making and upkeep of the means of transport wanted were not to Ire too expensive either. t sing and making a handcart is connected with the formation of the vocational environment of the-then Maribor. Particular vocational groups such as cabmen. cartwrights and coster-mongers appeared at that time. Their daily bread depended to a large extent on making handcarts or on transport by them. We should not forget about blacksmiths, for they |iut a finishing touch to a cartwright’s product and so played an indirect role in making handcarts. Front the social point of view handcart was the means of transport of the lower social dass in the urban environment. But handcarts could offen be seen on either bigger or smaller farms, too. Cartwright masters' testimonies prove that it was mostly fanners who orderet! handcarts. An advantage of handcarts. if compared to carriages. was that it was not necessary to harness draught animals to them. They were also more serviceable for the transport of smaller quantities of provender or crops. Compared to a basket a handcart could take a much bigger load. All you needed for the transport with a handcart was a good grip and an evenly distributed load. Handcart transport was the easiest in dry weather. It was a bit harcler when it was rainy, since most of the roads in the Maribor area were macadam. In the centre, though. the paved roads prevailed over the asphalt önes. The work with a handcart was not enviable and the earnings were very low. A handcart was not the only source of income for some coster-mongers and. especially, cartwrights. The latter made all sorts of carriages and other means of transport for which they were better paid. To sum up: the role of a handcart in the way of life of the Mariborers in the pre-war limes is more Ihan obvious. Their incorporation in the life of the above-mentioned socially-vocational groups testi fies in its own. unique way about the life in the veiy heart of Maribor and its immediate vicinity. Mirjam Mencej________________________ SV. NIKOLAJ ALIAS VELES PRI SLOVANIH hv. Nikola ali Miklavž je verjetno eden najbolj priljubljenih svetnikov na Slovenskem. Njegov lik korenini v dveh legendah: v legendi o škofu Nikoli, ki je živel v Miri v Mali Aziji v 3 -4. stoletju, in v legendi o opatu Nikoli iz Siona, ki je umrl v 6. stoletju. Njegov prihod na začetku decembra je povezan s predstavo o ljubeznivem dobrotniku otrok, legende pripovedujejo o njem tudi kot o rešitelju sestra, ki jim je skozi okno vrgel tri krogle zlata, da so se lahko omožile, najstarejša znana legenda pa govori o njem kot o rešitelju treh vojskovodij, ki so v času carja Konstantina odšli v Frigijo zatret upor. Druga legenda, ki je nastala v 12. st. v severni Franciji, spet pripoveduje o tem. kako je obudil v življenje tri popotne študente, ki jih je umoril krčmar. Ena izmed številnih legend, ki krožijo po Evropi o sv. Nikolaju, pa govori o tem. kako se je nekoč prikazal na morju ladji v nevarnosti - ta legenda naj bi postala podlaga za to, da so ga za svojega zaščitnika izbrali mornarji in brodniki. Kult sv. Nikole je zato zlasti razširjen na vzhodni obali Jadrana. V Sloveniji in drugod so ga za svojega zaščitnika sprejeli tudi drvarji, mlinarji in žagarji - poklici torej, ki so posredno prav tako lahko povezani z vodo. Toda. ali je res zgolj ta legenda tista, ki postavlja v medsebojno zvezo Nikolaja in vodo (oziroma oblast nad njo)? ^ T slovenskem in drugem južnoslovanskem gradivu naj-▼ demo kar nekaj pesmi in vraž, ki Nikolaja neposredno povezujejo z vodo, vendar pa ne govore o pomiritvi viharja na morju ali čem podobnem. Sodeč po zastraševalnih besedah se Miklavž po verovanju iz Dražgoš nahaja v vodi (vodnjaku): "Starši strašijo otroke z Miklavžem, v Dražgošah izrečejo pretnjo takole: 'Mavzar je v beču, te bo sneduF Beč je vodnjak." (Möderndorfer 194a kdo tudi kaj sjrcsui. Oh tej priložnosti tudi urednika voščiva bralcem "srečno" in vam zaželiva toliko ljubezni, kolikor je sploh lahko prenesete. 'Hcs-o i-ccuia-ooujuci,'tiaJco ^ ^ v ^ ^ hu e^, -TA miM, 4tok Qh ktAeo , ^ Ac, ^ ^ ^ , " A« fapt vti l>ae ö-“, ^ Uj pa k 6 die ^ ffUik, ✓4. H 9jotŠ, 4? 4 _ _________ j™L 'l'. . ’^7 4 b,, M CD C UO H? AOe K '«-c.v-V y v. o A 4 P 2't-w An' . (bv-hrrbC^ W ^ , CZiras tßfJi H /e Fffya«.e -i e*«cm/ e«. t/^dhMUit0s^ n( " Božidar Jezernik VERSKA PRIPADNOST IN NARODNA IDENTITETA V EKSTREMNIH RAZMERAH1 Tema sledečega prispevka je vprašanje, kako, na kakšen način se je kazala verska pripadnost slovenskih internirancev v italijanskih koncentracijskih taboriščih med II. svetovno vojno in na kakšen način je vplivala na družbeno konstrukcijo resničnosti, to je na njihovo oprdelje-vanje samih sebe in taboriščnega družbenega sveta. času II. svetovne vojne je bilo slovensko etnično ozemlje T razdeljeno med tri države, od katerih je vsaka načrtovala ukinitev slovenske identitete kot take. Vprašanje človekove identitete je bilo morda najbolj problematizirano prav v koncentracijskih taboriščih, saj so bila ta zgrajena na doslednem zanikanju vseh pravil in konvencij civilnega sveta in na njih temelječih gotovosti. Med različnimi (sekundarnimi) identitetami sta tedaj pripadala posebno poudarjeno mesto in pomen narodni identiteti, saj so bili mnogi internirani ravno zaradi izražanja svoje volje po njeni ohranitvi. Prvotni smoter italijanskih koncentracijskih taborišč za prebivalce Ljubljanske province je bila namreč "normalizacija" Slovenije, zato so nameravali vanje spraviti predvsem vidnejše organizatorje upora. Poleg njih so se okupacijskim oblastem zdeli nevarni tudi izobraženci, zato so» nameravale internirati kar vse slovenske izobražence iz province. Kot je Robotti 21. julija 1942 pojasnil Grazioliju, je bil pri tem edini zadržek "inpectorć' napravljen glede na katoliške dijake, da bi izločili one, za katere so pričakovali škofov namig." V racijah, ki so jih italijanske okupacijske oblasti izvedle v Ljubljani in v provinci pomladi in poleti 1942, je narodni kriterij spodrinil političnega, tako da je bilo med zajetimi vedno več takih, "ki niso imeli s komunizmom nobene zveze".^ Neznani pisec poročila za pisarno vaških straž na Miklošičevi ulici o dogodkih v Ljubljani zadnje dni junija 1942 je v svojem poročilu zapisal, da so italijanske oblasti pobrale "najmanj 2/3 katoliškega dijaštva in akademske mladine, ravno tako tudi izredno mnogo ostalih naših mož in fantov". Po njegovi oceni naj bi to z drugimi besedami pomenilo, da so bili internirani taki, "ki so se odlično udejstvovali v boju proti komunizmu in Osvobodilni fronti, dočim so ostali na svobodi premnogi zločinski tipi in nesporni pristaši komunizma in Osvob. fronte".' V nasprotju z nemškimi taborišči, kjer so bili katoliški m protestantski duhovniki za nemškimi komunisti in socialnimi de-mokrati med prvimi žrtvami nacizma, v italijanskih ni bilo duhovnikov. Edina izjema je bil v tem pogledu upokojeni : duhovnik Filip Marješič z Iga, ki je prišel v koncentracijsko taborišče na Rabu že s prvo skupino internirancev 27. julija 1942. Bili pa so zato med tistimi, ki so italijanskim okupacijskim oblastem pomagali razkrivati "krivce" in ki so pod pret-njo internacije mobilizirali moštvo za MVAC in Vaške straže. Župnik Andrej Zupanc je o tem zabeležil v dnevnik na božič 1942, da mu je povedal kurat Legije smrti kaplan Andrej Sterle, da "v Št. Jerneju organizirajo Ali - Ali”, tj. v belo gardo ali v internacijo. Pozneje so te enote tudi same delale čistke in predajale ujete italijanskim oblastem za interniranje. Najbolj znana akcija te vrste so bile "božične racije", izvedene v imenu Kristusa Kralja konec 1942. O tem, koliko ljudi je bilo interniranih zaradi "normalizacije" ; Slovenije, ni dovolj zanesljivih podatkov. Ko se je Vatikan konec 1942 zanimal, kako je z interniranjem Slovencev, je tedanji poveljnik italijanske vojske za Slovenijo in Dalmacijo napisal poročilo, v katerem je navedel, da je bilo tedaj 11 2 3 4 5 6 7 369 oseb v naslednjih taboriščih: Rab 6.577, Gonars 2.250, Monigo 1. ISO. Padova 3.522 in Renicci 3-88 i Jasno je, da je bilo med tolikšnim številom internirancev relativno malo pripadnikov NOB. Zato so katoliški veljaki večkrat zahtevali od okupacij-skih oblasti, naj izpustijo tiste, "ki jih je ta usoda doletala po nedolžnem". Višek tega prizade-; vanja je bila spomenica škofa Gregorija Rožmana z dne 26. septembra 1942. Škof je svoj predlog generalu Gambari utemeljevali takole: "Porabljam to priliko, da Vaši Ekscelenci j ponovno zagotavljam, da so Slovenci narod, ki s samozata-jevanjem prenaša svojo največjo nesrečo, ki je miren in lojalen do oblasti, ki ni prevraten, temveč zna realno presoditi nastalo situacijo in je navajen dajati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Priznavam, da so se med Slovenci pokazali izjemni pojavi, ki bi lahko spravili v dvom točnost moje iskrene karakterizacije slovenskega naroda. Nimam namena i iti preko teh pojavov. Ne samo jaz, temveč ogromna večina i slovenskega naroda obsoja nesrečne podvige neodgovornih elementov, ki so pod krinko narodnoosvobodilnega boja započeli teroristične akcije nad Slovenci in nad premoženjem naroda z namenom, da spravijo narod v brezupen položaj, v katerem naj bi postal žrtev komunizma..." 1 Prispevek je bil pripravljen za delavnico 'Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska identiteta skozi čas", ki jo je organiziral prof. dr Dušan Nečak in je potekala v Lipici od 29. maja do I junija 199b. 2 "Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in n jihovih [Pomagačev za Slovenijo" in "Inštitut narodne osvoboditve pri predsedstvu vlade LRS". Zločini italijanskega okupatorja v "ljubljanskipokrajini". 1. knjiga: Internacije. Ljubljana 1946. dok. št. 88a. 3 France Šeškar. Pismo g. Preglju/Kostanjevica. 14. oktobra 1942. Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana. Domobranski fondi, fascikel 120. Situacijska poročila pisarni M7 iz raznih krajev pokrajine. 4 Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana. Domobranski fondi, fascikel 120. Situacijska poročila pisarni M7 iz raznih krajev pokrajine. 5 Tone Ferenc. Okupator/eiv racije v Ljubljani leta 1942. V: Kronika 2/19SH. str. IS. )-22S. 6 Milan Brezovar et ah. Okupatorjevi zapori in taborišča. Ljubljana 1960. str. 49. 7 Franček. Saje. Belogardizem. Ljubljana 1952. str. 49B. Uspeh škofove spomenice je bil dogovor z Gambaro o ustanovitvi komisije za vračanje internirancev. Praksa je kmalu pokazala, da so bili "nedolžni" predvsem tisti ljudje "iz pobožnih družin, ki so bili vedno nasprotniki komunističnih načel in bi bili pripravljeni, da se z besedo in orožjem bore zoper komuniste" - tako je, denimo, pripisal k seznamu z imeni 41 internirancev iz Dolnjih Laz in Zapuž, ki ga je poslal 19. novembra 1942 komandi XI. a.z. ribniški dekan Viktor Demšar.8 9 Pri italijanskih oblasteh so posredovali za tiste, ki so bili pokorni oblasti in nasprotni "prevratnim nazorom" ali so bili celo pripravljeni boriti se proti partizanom, še številni drugi duhovniki. Na ljubljanski škofijski ordinariat so prihajale prošnje, v katerih so prosilci zatrjevali, kako določena oseba nikakor ni prevratnik, ampak |e, nasprotno, lojalen podanik italijanske postavne oblasti. Med njimi so bile tudi takšne, kakršno je 1. lanuarja 1943 napisal v Gonarsu internirani Avguštin Karner: "G. škof, jaz se obračam na Vas s prošnjo, da bi bil sprejet v belo gardo, ker silno gorim od želje, da se borim z našimi fanti in možmi proti brezbožnim komunistom... Zato Vas prosim, g. dr. škof, da me pokličete iz internacije v Ljubljano, da prisežem na zvestobi beli gardi in da se poslej borim z dušo in telesom za Kristusa Kralja in za red in mir v naši Sloveniji. Garantiram Vam, g. škof, da če bom sprejet v belo gardo, bo marsikateri rdeči brezbožnik padel mrtev ali živ pravdi v roke, ker jaz gorim od želje, da se borim proti njim..."J Karner je bil seveda izpuščen; prav tako je bilo npr. izpuščenih devet taboriščnikov z Raba, za katere je prosil oddelek MVAG iz Tomačevega. Brezuspešne pa so ostale prošnje za izpust internirancev iz Preloke, čeprav so bili po navedbah župnika Jožeta Pokorna vsi "prav dobri katoličani", a očitno niso pokazali dovolj vneme za boj proti "brezbožnim komunistom".10 * * * \ italijanskih koncentracijskih taboriščih za razliko od nemških vera in njeno izražanje ni bila prepovedana in preganjana, temveč so jo taboriščni oblastniki celo spodbujali. 1 ako so, na primer, v Gonarsu spočetka po maši delili pakete, mladoletnikom pa so leta 1942 po prazničnih mašah dajali dodatno sadje. Taboriščni oblastniki so internirance celo na silo podili k nedeljskim mašam. V Gonarsu je npr. kapetan Mačehi pomladi 1942 velikokrat z bičem v roki tekal okrog harak in podil tiste, ki niso bili pri maši. Pri tem je nastalo po taborišču "smešno tekanje", v katerem so zmagali največkrat preganjanci. Zato jih je Mačehi pred mašo postroji!, zatem pa so morali skupno odkorakati k maši. Albin Zupančič je v svojem dnevniku11 21. junija 1942 takole opisal nedeljsko mašo: "Res čudno to zgleda. Danes so nas kar nagnali, da moramo Vsi k maši, malo čudno je to, prisiljena maša. Fajmošter je maševal, kapetan je pa vpil kot jesihar." V Gonarsu je uprava taborišča kot dokaz svojega krščan-■skega humanizma naročila pri tam interniranem slikarju Niko-laju Pirnatu izdelavo kipa Madone, ki naj bi stal sredi taborišča. S tem namenom so mu prepustili v skladišču prostor Za atelje in mu dovolili, da je šel nakopat ilovico ven iz taboriš- ča. Pirnat je naročilo sprejel, vendar kipa nikoli ni dokončal. Delal je osnutke za spomenike Cankarju, Jakopiču in Aškercu ter napravil veliko mapo risb iz taboriščnega življenja. Ves čas je upal, da bo smel razstaviti svoja dela, in se hkrati bal, da upa zaman. Zato se je norčeval iz možnosti, da mu to ne bi uspelo: "Kaj meniš, če bi poslal svoje risbe razstavit v Ljubljano in predlagal, da bi Grazioli odprl razstavo?... Imel bi lahko prav lep govor. - Gospoda, ta razstava vam je dokaz, da fašizem ne zanemarja kulture, tudi ne v taboriščih, kamor j smo prvenstveno poslali ljudi, ki opasno motijo naše kulturno poslanstvo. Toda fašizem ni maščevalen, celo v taboriščih | vsestransko - dobra beseda, ne? podpira udejstvovanje duha. S temi besedami in ugotovitvami odpiram razstavo." Njegova bojazen je temeljila predvsem na njegovem poj-i movanju vloge in pomena umetnosti v času, "ko je vsa narodova čast na kocki". Umetniki bi namreč morali po njegovem mnenju brez izjeme delovati za to, da se ta čas ne poniža: "I imetnost podjarmljenega naroda, katero bi fašizem jemal v okrilje, nima za narod kakor tudi ne za človečanstvo nobene vrednosti. Tudi če slika umetnik pokrajino, ki ne predstavlja nobene druge ideje kakor umetniške, ne bo nikoli umetnine ustvaril, ker sem prepričan, da ga prav na skrivaj grize vest in mu jemlje polet." Možnosti za opravljanje verskih obredov niso imeli le prve mesece v koncentracijskem taborišču Gonars. Nekaterim internirancem se je tedaj "duhovna oskrba" zdela "morda še bolj" nezadostna kot materialna in so večkrat sami prosili pri upravah taborišč, da bi jim bilo na kakšen način omogočeno spolnjevati verske dolžnosti. Pripadniki Straže v viharju so zaprosili taboriščne oblasti, da bi imeli spoved. Neko soboto je res prišel v taborišče pater, hodil iz barake v barako in spovedoval. Ker je bil pater italijanski kurat, so iz taboriščne pisarne razposlali šope listkov, na katerih so bili navedeni ! grehi s prevodom, da bi vsak lahko povedal po italijansko, kako je grešil. Videti je bilo, da so prevedli kar na slepo italijanske vojaške predpise za izpraševanje vesti, zato so mnoga ' vprašanja zvenela smešno in neumestno: "Si bil požrešen? - Si j v postnih dnevih užival meso? - Ali si se pregrešil z neizmernim uživanjem? - Si se vdajal pijančevanju in ponočevanju? -Si nečistoval sam s seboj ali z drugimi? - Si poželel svojega bližnjega ženo, v mislih, v dejanju? - Si na nespodoben način I občeval z ženo? - Si spolno izrabljal živali? - Si nečistoval s svojimi otroki ali z bližnjimi sorodniki?"18 Ogromna večina taboriščnikov iz Ljubljanske in Reške province je bila katoliške vere, našli pa so se med njimi tudi zelo redki pripadniki drugih ver. Tako je bil na primer v Renicciju konec januarja 1943 en musliman, poleg njega pa še dva pra-: voslavca in protestanta. Krščanstvo je močno vplivalo na j družbeno konstrukcijo resničnosti, in to tudi pri tistih, ki so bili že vzgajani v ateističnem duhu. Še zlasti to velja za osmišljanje njihovega družbenega statusa, saj so čas internacije doživljali kot "čas naše golgote"14 15 oziroma "kalvarije našega ubogega naroda".18 Tako so na določen način tudi sami pristali na trpljenje v taborišču, toda za ceno (upanje), 8 F. Saje, op. cit., str. 4.1 j. 9 F. Saje. up. cit., str. 429. 19 Jože Pokorn. Pismo Škofijskemu ordinariatu r Ljubljani. Pretoka, 10. marec 194.1. Nadškofijski arhiv v Ljubljani. Fascikel Okupacija, fond 2. 11 Dneruik iz Gonarsa in Reuiccija 1942/4.1 Dnernik hrani hčerka. Alenka Mihailotski. 12 JušKozak. Lesena žlica. Ljubljana 1947. str. 288. 18 ./. Kozak. op. cit., str. 360. 14 France Šušteršič. Rab 1943. V: Borec 10/1973. str. 452. 15 Viktor Maček. Pisma in sporočila iz Reuiccija. Arh ir Muzeja norejše zpodorine Ljubljana. Fascikel Italijanska koncentracijska taborišča. da bodo za svoje trpljenje nekoč poplačani: "Veliko je bilo trpljenje slovenskega ljudstva v tej grozni vojni. Z zlatimi črkami bi bilo lahko vpisano v zgodovino Slovencev, ker takega trpljenja slovenski narod še ni doživel. Lakota, pretepanja, mučenja, vse to je bilo na dnevnem redu. Stotine in stotine slovenskih žrtev vpije po maščevanju, ki bo prišlo in prineslo mir. blagostanje in zadoščenje slovenskemu narodu.1,16 V taboriščih so mnogi svojo usodo pripadnikov "premaganega naroda" sprejemali z vdanostjo, kot nekakšno pokoro, in še bolj vneto molili. Upali so, da bodo uslišani v svojih molitvah in spuščeni domov ter da bo božja kazen zadela krivce njihove nesreče. Savo Kamenšek si je zapisal v zvezek daljšo pesem neznanega avtorja z naslovom Gonarška legenda, ki pripoveduje o tem. kako sta se sam bog Oče in sv. Peter podala na zemljo, "da ovčicam svojim dragim grešno vest bi izprašala". Ker sta prišla v Ljubljano ravno v času italijanskih racij, so ju zajeli in poslali skupaj z množico Slovencev v živinskih vagonih v Gonars. Tako sta lahko na svoje oči videla, da so tamkajšnji arestanti ljubljanski fanti", ki so vsi "pošteni zemljani". Svojo neprijetno zemeljsko avanturo sta sklenila po vrnitvi v nebesa: "Tam v nebesih pa Bog vpiše v svojo knjigo na list prazen nič Slovenci niso krivi ampak - one čaka kazen." Krščanstvo je dajalo ritem njihovemu vsakdanjemu življenju, v katerem so bili najpomebnejši mejniki nedelje in cerkveni prazniki. V enoličnost taboriščnega življenja mejniki niso prinesli spremembe, ki so je bili vajeni in ki so jo pričakovali. Ker so bili od doma navajeni ob nedeljah in praznikih preseliti se iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode, se je primerjava med tu in zdaj in domačim življenjem najslabše iztekla prav ob nedeljah in praznikih. Žalost, ki so jo povzročala takšna razmišljanja, je po eni strani krepila hrepenenje po domu, po I drugi pa je koga lahko pripeljala do pravega brezupa, saj je bilo videti vse brez smisla in izhoda. Večina nekdanjih rabskih internirancev se spominja, da je največ ljudi umrlo na božični in novoletni dan. Čeprav podatki iz kronike samostana Sv. Eufemije, ki jo je pisal fra Odoriko, 1 teh navedb ne potrjujejo, iz njih vendarle lahko razberemo, da so bila občutja osamljenosti, izkoreninjenosti in vrženosti v tuji, neprijazni svet, najhujša prav te dni. Interniranci so po svojih močeh proslavljali vse cerkvene praznike, najbolj svečano veliko noč in božič. Te so proslavljali vsi, vključno s komunisti. Pred božičem so si "sentimen-talnejši" začeli postavljati jaslice, in to "domače slovenske jaslice: Marija - izgnanka, Jožef - izgnanec, božje detece - sirota brez strehe".' ’ Druge dni je bilo po vseh taboriščih slišati bolj ali manj glasno prerekanje in zmerjanje, bile so tatvine in prerivanja. Na božični dan se je nekaterim zdelo vse povsem drugačno, kot da je okrog njih zavladal "božji mir". Marsikje je brlela svečka, slišati je bilo božične pesmi, mnogi so molili rožni venec idr. molitve. Zvečer dolgo niso mogli zaspati: zajelo jih je "božično hrepenenje". Tudi tiste, ki sicer niso bili 16 17 18 19 20 21 22 verni, je tedaj zajelo močno religiozno obarvano čustvovanje, utemeljeno na prepričanju, da bo dobro nekoč poplačano in zlo kaznovano. Zaradi materialnega in psihičnega pritiska, ki so mu bili izpostavljeni v taborišču, se jim je sčasoma marsikaj, kar so pred internacijo mislili o človeku in družbi, "na glavo postavilo". Zaradi velikih razlik v njihovem življenju v taborišču in pred tem pa so toliko bolj jasno opazovali, kako je bilo veliko tistega, kar je bilo nekoč samoumevna sestavina vsakdanjega življenja, dejansko del njihove identitete. Taboriščni vsakdanjik jih je s svojo drugačnostjo opozoril, da vladajo v vsakdanjem Življenju zakonitosti, ki se jih ljudje ne zavedajo. Menda vsi nekdanji interniranci označujejo življenje v taborišču s sintagmo "boj za obstanek", torej izrazito materialistično. Življenje v ujetništvu je vplivalo na oblikovanje novih norm m vrednot o človeku, njegovem dostojanstvu in sreči. Resda je na istih normah in vrednotah temeljil egoizem, ki se je v taboriščih pogosto razraste! prek vsake razumne mere: toda kakor koli že je bila ta nova antropologija enostranska, je bila vendarle močen udarec za stare mite o človeku, ustvarjenem po božji podobi, o ljubezni do bližnjega itd. Zaradi hudega pomanjkanja, zlasti hrane, so imeli interniranci priložnost spoznavati velik pomen materialne podlage človečnosti: če je siti obrnjen na vse strani, je lačni obrnjen predvsem k mizi. Zaradi pomanjkanja so po ugotovitvah pisca poročila Razmere na Rabu1' potonili "v materijalnost" in mislili predvsem na naslednji obrok. ITi tem je naraščalo prerekanje, tožarjenje in medsebojna nejevolja do prave "divjosti". To je šlo celo tako daleč, da naj bi oblikovalo v očeh snažnega osebja podobo "volčje zmaterializiranih Slovencev , ki bi bili tam za košček kruha in za požirek mineštre pripravljeni ubiti tovariša". Takšno ali temu podobno stanje je prevladovalo tudi v drugih taboriščih. V Gonarsu je imel npr. list Dopodomani, ki so ga izdajali interniranci, na jurjevo 1942 v glavi zapisano naslednjo misel: "Človek je ustvarjen po božji podobi - Žival se razlikuje od njega, ker nima duha. Ali je vredno zatajiti človeško dostojanstvo radi par žlic pomij''" Ko so začeli komunisti po posameznih taboriščih s skrivno politično aktivnostjo, so si predvsem prizadevali zbuditi duha odpora. Po besedah Franca Potočnika iz njegovega neobjavljenega spominskega zapisa Naša politična in vojaška organizacija— je bil njihov smoter takle: "Hoteli smo iz neorga-nzirane, potrte mase stvoriti bojno linijo fanatično zavednih ljudi, ki vedo, zakaj trpe in ki se pripravljajo, da ob prvi priliki strejo kruti režim okupatorja - v kratko, da stvorimo Osvobodilno fronto!" Morda se zdi nekoliko paradoksno, če je njihovo politično delovanje izhajalo prav iz razlage, zakaj interniranci trpijo in da bodo nekoč dobili za svoje trpljenje pravično zadoščenje, saj več kot očitno spominja na krščanske nauke o tem, da bo dobrota nekoč poplačana in zlo kaznovano. Vendar - kakor kaže isti zapis - to ni bilo naključje. "Bolj kot hrana lačnega, celo bolj kot prostost zaprtega, dvigne zatiranega človeka zavest, da trpi in se bori za pravico, za svetle ideale boljše bodočnosti svojega naroda. S spoznanjem piavice se ojekleni njegov odnos in ta jekleni odpor vnosi 16 Srečko Černe. Spomini na internacijo r Trerisu in Padovi. Ljubljana 194 j Rokopis hrani avtor. 17 Rokopis hrani vdora. Ančka Kamenšek. 18 Božidar Jezernik. Boj za obstanek. Ljubljana 1983, str. 196. 19 Odoriko Badurina. Kronika samostana n Kampov.. 5. knjiga. Arhiv Franjevačke biblioteke Kampor-Rab. 20 Božo Podkrajšek. Božič v taborišču Reuicci. V: Ljudski tednik 48. Trst 1946. str. 9. 21 Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana. Domobranski fondi, fascikel 123. mapa Poročila o razmerah v italijanskih koncentracijskih taboriščih. Isto. domobranski fondi, fascikel 129, mapa Situacijska poročila. 22 Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana. Fond Taborišča 1. v izmozgano telo nesluteno telesno in duševno energijo." Verske razmere niso bile po vseh taboriščih enake. Iz poročil nepodpisanih cerkvenih obiskovalcev posameznih taborišč je razvidno, da so bile dokajšnje razlike celo med posameznimi sektorji v istem taborišču. V go n a rš ki beti. kjer so do novembra 1942 prevladovali delavci in pristaši OF, jih je "le malo" hodilo k maši, medtem ko jih je pod šotori game, kjer so prevladovali dijaki in študenti in so bili pristaši OF v manjšini. k maši hodila "četrtina". V splošnem so se podeželani pogosteje udeleževali verskih obredov kakor meščani, ženske pogosteje kot moški in ostareli bolj kot mladina. Po nepodpisanem poročilu je bila konec leta 1942 v Gonarsu v tem pogledu precejšnja razlika med interniranci iz Ljubljanske in Reške province. Med slednjimi naj bi bili tedaj v veliki večini "preprosti, verni" ljudje; nasprotno naj bi bili Slovenci, ki so jih prignali tja iz Ljubljane ali iz Moniga. najsi so bili posamezniki ali družine, zvečine "prijatelji partizanov". "So pa vmes tudi naši ljudje, ki te pokore ne zaslužijo. Vendar pa so mnogi teh komunistov in partizanov precej dostopni in mehki. ostali pa napram duhovniku hladni, skoraj sovražni, med temi zlasti dekleta." Po navedenih ocenah so bile verske razmere najslabše med moškimi na Rabu. O njih je nepodpisani obiskovalec, pisec poročila o razmerah na Rabu poročal naslednic: "l ak kraj more moralno okužiti vse tiste, ki niso močno vzgojeni, zlasti mladoletno mladež od 16, leta dalje, med katero je mnogo dijakov, ki morajo tu poslušati brezverski.' in protiverske pogovore in najpodlejša kvantanja materialističnih razvratnežev. ki se v svojem gnevu in neugodju, ki so mu izpostavljeni tu. ne znajo premagovati." Značilno je. da je po vseh taboriščih prej ali slej prevladalo brezversko razpoloženje. Ali kakor je poročal nepodpisani frančiškan v poročilu o svojem obisku v Padovi: interniranci niso imeli po večini "nobenega smisla za nadnaravno in so (bili) do duhovnika sovražno razpoloženi". Na Rabu je npr. nekoč Lojze Božič, sicer vernik, ko je "skoro umiral" od lakote, zavrnil obisk duhovnika z besedami; "Dajte mi kruha!" Za versko življenje v taboriščih so pretežno skrbeli italijanski kurati. Zvečine so bili italijanski oficirji; od drugih so se razlikovali predvsem po križu, našitem na rokav. Mnogi interniranci so se odvračali od njih že zaradi tega. Vendar so imeli hsti kurati, ki so jih ganile stiske ujetnikov, dela na pretek. Zlasti velikega spoštovanja so bili deležni tisti, ki so znali slovensko in ki so imeli "dovolj srca za nesreče slovenskih ljudi", tako da so se zanje potrudili še kako drugače kot z golim opravljanjem verskih obredov. Nekateri med njimi so svojo službo opravljali vestno, drugi bolj z levo roko. Vsekakor pa so imeli na verske razmere v posameznih taboriščih velik, morda celo odločilen vpliv. Po mnenju pisca poročila ° razmerah na Rabu bi moral v taborišče tudi eden izmed treh domačih dušnih pastirjev, če zapusti faro s tisoč petsto dušami kakšnih petsto moških. "Ponižanje se potem ne bi tako čutilo m tudi oblastvo bi čutilo, cla nima opravka s samimi grešniki, kic ni čudnega, če so povprečneži padli med neverneže, povprečni pa se močno k njim nagnili in da so mogli vztrajali le močno versko vzgojeni farani. Tako slišiš v šotoru morda na desnici še vsak dan molitev, če so se mogli dobri farani med seboj združiti, na levi pa le preklinjanje, zabavljanje, kvantanje. Če bi bilo med temi zastražena tudi kaj duhovni- 23 24 25 kov, bi se z vsemi postopalo in tudi bolj zanimalo zanje, predvsem bi se po njih, ki imajo edino možnost občevanja z višjim pastirjem in cerkv. stolico, toliko zboljšal splošen, materialen položaj v taboriščih, da bi bilo to znosno in človeka dostojno, kar je tudi za pravi odnos ek) Boga nujno. Človek namreč čuti. da tudi javno združevanje z Bogom zahteva - zlasti v katoliški državi kateksohen - nekega primarnega reda, dostojnosti in eksistomina, nikar pa da je človek tam vržen iz najlepše urejenega doma in družinskega življenja v prepuščajoče šotore, razpete na zemlji v prahu, postlane le s slamo in izpostavljene vetru in nalivom." Večina internirancev od duhovnikov ni pričakovala samo duhovne tolažbe, "pač pa materialne pomoči, kar je nekoliko umljivo radi njihovih razmer". Pričakovali so, da jim bodo duhovniki, ki so navadno prihajali v taborišče brez strogega nadzorstva, prinašali cigarete, prenašali pisma in denar, poiz-vedovali po svojcih itd. V Gonarsu je npr. don Antonio užival velik ugled in zaupanje, ker je neprestano tekal med barakami in upravo, se ustavljal med interniranci in jim govoril o narodu, ki je suženj, a bo zmagovit, ker zna trpeti. K njemu so prihajali na spoved tudi tisti, ki niso bili verni, saj je pri spovedi sprejemal listke z naslovi svojcev in jih tudi vestno odpošiljal. Poleg tega je v okoliških vaseh organiziral zbiranje sadja za brezplačno razdeljevanje med internirance. Pirnat ga je narisal, kako kleče moli z otročičkom v naročju. Ob sliki |e pripisal besede: "Beguncem daj spet priti \ rojstni kraj."2'^ Na Rabu so imeli interniranci "dobrega zaščitnika" v kuratu Pucchii. Tudi ta je pridno skrbel za njihov materialni blagor; utihotapljal je v taborišče denar, posredoval dopisovanje, poizvedoval o umrlih ipd. Svojci so na njegov naslov pošiljali denar, pakete, obleko, časopisje; tudi od Rdečega križa je vedno kaj izposloval za internirance brez svojcev in doma.-1 Nasprotno pa so bili zelo nepriljubljeni tisti kurati, ki so pridigali v italijanskem jeziku, jim govorili, da so najprej fašisti in šele potem duhovniki, bili "gizdalini" ali "surovi ljudje brez srca". Od duhovnikov so namreč pričakovali, da bodo z njimi, ne z Italijani. Tako naj bi. denimo, nekdo na Rabu poleti 1942 ob pogledu na don Fernardina in internirane otroke, ki so jih vojaki s puškami vodili na kopanje v Kamporski zaliv, vzrojil: "Kaj tebe ne spremlja straža, kakor naše otroke? Si njihov, kaj, in za nje žebraš tod okoli? Fej te bodi! Ge bi bila ena sama tvoja beseda resnica, bi bil na strani punta, bi vodil punt. Ne bi bil na strani teh, ki morijo, in ne bi naših otrok samo pokopaval! - ITi priči naj me ubije strela, če bom še kdaj dal en sam sold za to reč!"-'1 Italijanska taborišča za prebivalce Ljubljanske province so večkrat obiskali razni visoki dostojanstveniki rimskokatoliške cerkve. Fapeški nuncij Borgoncini, na primer, je obiskal vsa taborišča za Slovence v Italiji, v Gonarsu je bil celo dvakrat. Rab je obiskal škof Srebrnič. Interniranci so od teh obiskov zelo veliko pričakovali. Ko je Borgoncini po končanem govoru internirancem podeljeval papeški blagoslov, je to redno povzročilo med njimi hudo nejevoljo, češ da hočejo kruha, da hočejo domov, blagoslov naj nuncij kar sam poje. Ko je delil blagoslov, je klečalo pred njim "komaj nekaj desetin glav", medtem ko so drugi "trdovratno stali". Borgoncini je zbranim navadno povedal, da ga pošilja sveti oče, ki se posebno zanima za slovenske ujetnike; papež bi 23 Iran Bralko. Teleskop. Ljubljana /975. sir. 54: Jože Martinčič. Be,i> iz (joiiarsa. Ljubljana I977. 27 Skrb za trpeče. V: Družina Ij. Ljubljana 1973. str. 3- 28 Milan Fine. Spomini na zapore in taborišča. Arliir Pokrajinskega muzeja Ptuj. Fascikel Taborišča. 29 A. Zupančič, zapis z dne 21. 6. 1942. 30 Alojz Muršič. Spomini na taborišča Gonars. Renicci. Flossenhuig in Bucheutrakl. Arliir Komisije za birše politične zapornike internirance in žrtre antifašizma, str. 26. 31 R. Rabič, ibidem. in italijanizaciji, ki nam je vlivalo voljo do dela in zaupanje v končno zmago."1“ Pri tem je šla izjemna vloga Francetu Prešernu, ki je "spisal drobceno knjigo poezij in postal velikan". Na Rabu so si njegove Poezije prepisovali, prepisi so romali iz roke v roko. Zlasti pomenljiva sta se jim zdela verza: "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi." Sivi dnevi so bili manj sivi, bolečine in ponižanja lažja, zakaj pesnikova misel je že zdavnaj osmislila j njihovo trpljenje in dala celo smrti v taborišču smisel upora. ; Smrt ni bila več samo izraz nemoči in popolnega obupa, postala je tudi upor zoper nečloveške razmere, v katere so bili vrženi. Najbolj uporni so pri Prešernu našli še več: "Največ sveta otrokom sliši Slave!" Misel torej, ki je dajala še drugačno upanje, upanje na uspeh zoper nemško in italijansko velesilo, kajti Slovenci nismo sami in majhni, z nami so tudi drugi i Slovani z veliko Rusijo, največjo državo na svetu. Ko je iz Go- | narsa pobegnila osmerica, so se dogovorili, da bodo sporočili v taborišče, kakšna je situacija na prostosti; kot razpoznavni znak je bil dogovorjen prav navedeni verz. Ta je v njih budil občutja pripadnosti slovanstvu kot veliki sili, ki je sposobna uspešno postaviti se po robu ogromni moči sil osi. Ta občutja . so bila v časih bolj ali manj brezobzirnega etnocida, ki so mu bili izpostavljeni Slovenci, eden izmed glavnih temeljev nji- : hove zavesti o nacionalni samobitnosti. Identite se vedno oblikujejo in potrjujejo v odnosu do Drugega. Ker katoliška vera ni mogla biti dovolj trdna opora za utrjevanje njihove ne-italijanske samozavesti, so občasno takšno iskali in našli tudi v navezovanju na posamezne predkrščanske narodne tradicije. Tako so si v Gonarsu 23. junija 1942 pri taboriščnih oblasteh izprosili dovoljenje, da so smeli kuriti kres (s katerim so po dnevniškem zapisu Albina Zupančiča proslavili prvo obletnico, "od kar smo pod veliko in mogočno Italijo v borbi proti gigantski komunistični Rusiji"). Milan Hreščak, njihov predstavnik pri komandantu sektorja, je prepričal Macchija. da gre za narodni običaj Slovencev brez političnega pomena. Na predvečer šentjanževega so prišli v nevtralni prostor, kjer je tedaj že stala pripravljena velika grmada. Na oder je stopil Ante Blaj in v "zelo ognjevitem in borbenem govoru" obudil spomin na kresovanje starih Slovanov. Ozrl se je proti Krnu, izginjajočem v mrakovih. in govoril o domovini tam zadaj. Morda bi se poslušalcem ob drugi priložnosti govornikove besede zdele obrabljene fraze, toda tistega večera so se vse oči obrnile proti vzhodu. Govoril je še naprej: o kresovih, ki jih prižigajo sovražne roke, in kresovih, ki bodo to noč zagoreli po gozdovih.^ Za njim so nastopili še recitatorji Murnovih in Prešernovih pesmi, pevski zbor je zapel Od Urala do Triglava in svoj repertoar narodnih pesmi. Ko je bil program končan, so vsi skupaj, to se pravi približno tisoč petsto ljudi, zapeli Hej Slovani. Nato so plesali kolo, vriskali in prepevali vse po vrsti od Terzinke naprej, "kot tla je že svoboda". 1 Simpatizerji NOB so čutili ob vsem tem nekako demonstracijo, ki je sicer potekala brez incidentov, a je slehernega udeleženca napravila "bolj samozavestnega". Menili so. da je bilo kresovanje "prava narodna manifestacija, 32 33 34 35 36 37 38 ki je dobila obeležje pripadnosti osvobodilnemu gibanju slovenskega naroda" .11 Nekaterim med njimi se je celo zdelo, da se je po taborišču tedaj razlila "rdeča svetloba", najbolj vneti pa so pred barako za ujete pripadnike Rdeče armade videli mladega vojaka, ki je od daleč opazoval kresovanje, kako se je vzravnal v pozor in nepremično držal desnico v pozdrav.1(1 Versko vprašanje je postalo politično vprašanje par excellence tudi zaradi tega, ker je duhovščina v Ljubljanski provinci na verskih čustvih ljudi skušala graditi politične cilje. V Gonarsu in kasneje v Renicciju je taboriščna OF spodbujala internirance, naj bojkotirajo maše in s tem manifestirajo svojo zavest upora. Take "direktive" so po spominih Lojzeta Bukovca "v glavnem tudi pravilno razumeli in so hodili k maši le najbolj zaostali ljudje". Nasprotno naj bi se po istem viru tako imenovani zaščiteni verskih obredov "zelo vneto udeleževali". Razvoj dogajanja na svetovnih bojiščih je vedno bolj jasno kazal na obrat v vojni sreči. Ker so pričakovali, da jim bo konec vojne in poraz sil osi prinesel težko pričakovano svobodo, so se poslej toliko laže identificirali z nosilci NOB. zmagovalci, ne pa s poraženci. Zaradi sprememb na vojaškem in političnem prizorišču v svetu in v domovini je bilo vse manj "klerikalno" in "nacionalno" usmerjenih na eni strani in vse več pristašev NOB na drugi. Na tak razvoj je močno vplivalo tudi izpuščanje internirancev od jeseni 1942 dalje, ko so poleg najbolj oslabelih odhajali pretežno tisti, ki so jih priporočili duhovniki in Graziolijevi župani. Delovanje aktivistov OF po taboriščih je bilo tesno povezano z "bojem proti reakciji". V času številnejših izpustov so prepričevali vračajoče se. naj se ne vključijo v belo gardo. Govorili so jim o stanju na bojiščih v Afriki in Sovjetski zvezi in o protinarodnem delovanju nekaterih duhovnikov. "Da pri tem ni manjkalo namigovanj, da se kmalu vrnemo in uredimo vse. kakor je treba, je jasno..." (Winkler 1987: 186-187). Organizacija OF na Rabu je izvršila marca 1943 "referendum posebne vrste". Objavili so posebno "povelje komandanta taborišča", da pojde takoj domov vsakdo, kdor se prijavi v oborožene belogardistične enote. Vse taborišče je razpravljalo o tem "razpisu", prijavilo pa se je 1,5 % vseh internirancev v moškem delu taborišča. "Tako je bilo vodstvu popolnoma jasno, da je ogromna večina internirancev na strani OF. koga se je treba varovati, kdo utegne biti vohun."'lS V pridigah so jim sicer večkrat ponavljali, da je oblast od Boga: oblasti morajo biti zatorej pokorni. Pokorščina, ponižnost je sploh ena najlepših čednosti, nepokorščina pa je greh, ki terja kazen. Trpljenje v taborišču morajo sprejeti kot kazen za greh. za vse svoje grehe, še zlasti za nepokorščino. Na ta način so zbujali v vernikih močna občutja slabe vesti. Interniranci namreč niso sprejemali vere samo kot nekako globinsko (metalizično) razlago zgodovinskega dogajanja, tj. praviloma kot apologijo obstoječega stanja. Večina internirancev takšnega stališča po notranji logiki taboriščnega življenja ni mogla sprejeti in je, prav nasprotno, v veri iskala izhod iz stisk obstoječega stanja, tj. utopijo. Zaradi prevelike stiske so jih takšne pridige vse več in vse bolj odvračale od cerkvenih 32 M, Mohorič, op. cit., sir. 87. 33 / Kozak. op. cit., str. >25. 34 Lojze Bukorac. Internacijsko taborišče Gonars in Renicci. Arhir Inštituta za norejšo zpodorino Ljubljana. Fond Medvojni spomini. Ljubljana 1955. str. 26. 35 j. Martinčič. Bep iz Gonarsa, sir. 98. 36 /. Kozak, ibidem. 37 L Bnkorac. op. cit., str. 46. 38 Franček Drenorec et a/, (ur.). Rabski zbornik. Ljubljana I95J. str. 126. obredov. Kajti vera za večino ni bila samo izraz nemoči, ni bila zgolj opij za ljudstvo: bila je tudi upor zoper bedo in ponižanje. Verski obred je tako prej ali slej dobil še druge dimenzije. K maši so nekateri hodili zgolj iz verskih nagnjenj, drugi iz poslušnosti itd. Precej jih je prihajalo tudi iz špeku-lantskih računov: "Svetohlinci pri nedeljski maši so klečeplazili pred oltarčkom in sklenjenih rok zrli v božjega služabnika, misleč, da bodo zato spuščeni domov; dokazati so hoteli, da se požvižgajo na komunizem in partizanstvo." ’' Vzrok za manjše zanimanje za verske obrede tedaj ni bil v tem, da bi izgubili vero v boga, v posmrtno življenje itd. Kot je zabeležil samostanski kronist, mu je taboriščni kurat don Luigi Stefani pripovedoval o globoki veri med taboriščniki. Don Luigi je bil kar presenečen nad njihovo pobožnostjo in še zlasti nad tem, da so se pred smrtjo vsi radi spovedali. Sam je namreč pričakoval, da bodo pred smrtjo preklinjali in psovali, ne pa se spovedovali, oni pa so vse pozabljali in se skrušeno spovedovali. Do verskih obredov so posta(ja)li brezbrižni, ker so bili "človečanski nauki krščanstva v strahotnem nasprotni z divjanjem fašističnih strahovalcev" Potrdilo za to je tudi dejstvo, da je zaprisego Rabske brigade opravil po verskem obredu Jože Lampret, kurat XIV. divizije. V krajšem govoru je ob tej priložnosti poudaril, da je boj slovenskega naroda za osvoboditev v najgloblji in najtesnejši zvezi s krščanskimi načeli, ki so načela bratstva, svobode in ljubezni. l" Verska čustva taboriščnikov so pomembno vplivala tudi na razvoj občutij skupnosti in tovarištva, in sicer so zlasti razlike med njimi vplivale razdruževalno. Če so eni prosili pri upravah taborišč, da bi jim bilo na kakšen način omogočeno spolnjevati verske dolžnosti, so drugi menili, da bi tudi v tem morali paziti na svoje človeško dostojanstvo, V začetku julija 1942 so morali po maši, ki je bila v sektorju alfa, obhajanci iz bete poklekniti ob žični ograji in se z obrazi dotakniti bodeče žice, da jih je duhovnik lahko obhajal z druge strani žice. Večini iz bete se je zdel ta prizor "zelo ponižujoč". Za hrbti obhajancev je bilo slišati godrnjanje: "Prokleti klečeplazi, da bi si vsaj popraskali nosove." O dogodku so na široko razpravljali še nekaj dni, pri čemer so prevladovali pomisleki do udeležbe verskih obredov na tak način. "Verske fanatike, ki so se pustili obhajati na takt) ponižujoč način, so odkrito kritizirali. Da so napravili sramoto sebi in nam vsem, da je to narodna sramota."11 Razlik, do katerih je prihajalo zaradi tega, niso bili zmogli preseči niti takrat, ko je bilo to v njihovem najboljšem interesu. Slabe življenjske razmere so povzročale, tla so se taborišča sčasoma začela spreminjati v "žive grobnice". Umiranje v taboriščih je med prizadetimi vzbujalo seveda grozo in strah ter krepilo protiitalijansko razpoloženje. Najbolj prišlo to do izraza, ko je stražar v Gonarsu 24. avgusta 1942 ustrelil Rudolfa Kovača, ki se je sončil za barako. Uboj je povzročil med interniranci veliko ogorčenje. V protest so priredili zbor vseh internirancev. Zbori, ki so jih pripravljali kapi, so bili kakor polži. Ko je Jože Kelbe zatrobil jugoslovanski vojaški "zbor", so se zbrali z "neverjetno naglico"; vrste so bile ravne "kakor rezila".Vendar vsi niso šli na zbor. Nekateri tudi iz političnih razlogov, ker so zbor organizirali aktivisti OF. "Se-veda ni bilo konca fraz o nesolidarnosti, pieteti. Celo grozili so prikrito. Ločitev je bila popolna", je zapisal avtor tipkopisa Gonars 39 40 41 42 43 Toda vsi "COF" (tj., "contra oefovci") niso bili toliko dosledni in nekateri med njimi niso bojkotirali zbora Za politične nazore pripadnikov in nasprotnikov OF je bilo značilno sklicevanje na narod, na slovenstvo kot nekaj ne-italijanskega, celo protiitalijanskega. V skladu s tem so veljali za prave Slovence politični somišljeniki, njihovi nasprotniki pa so bili "čudni Slovenci". Prav tako so oboji prišli do sklepa, da so glavni sovražniki italijanskih oblastnikov Slovenci: "Lahi mesto, da bi šli v gozdove za tolpami, so lepo po vaseh pobrali vse moške stare 14 ali več let in jih vozili na Rab. kot partizanske ujetnike. Lahom je bilo pač vseeno ali dobe Slovenca doma v hiši ali pa z orožjem v rokah v hribih. Zanje ni bil sovražnik številka l komunist, ampak Slovenec, katerega je treba iztrebiti iz zemlje, na kateri živi."44 45 Toda čeprav so nasprotniki N()B prišli v tem do istega sklepa kot njegovi pristaši, so se vključevali v oddelke MVAC in v njih "popravljali italijanske napake" pri zatiranju NOB v prepričanju, da najbolje služijo svojemu narodu, če se borijo za "narod, vero in boga proti največjemu sovražniku, komunizmu". Čeprav sta bila bes in gnev do zatiralcev zaradi umiranja sosedov skupna vsem internirancem, so se iz istega razloga krepila tudi medsebojna nasprotja, pogojena predvsem z različnimi političnimi nazori posameznikov. Pristaši NOB so namreč dolžili za množično umiranje v taboriščih "fašistične krvnike in domače izdajalce", medtem ko so nasprotniki NOB med njimi krivdo za to pripisovali "laški vojski in komunistom". Ta nasprotja so se v mnogih primerih zaradi zunanjih vplivov v taboriščih še poglabljala, tako da je med interniranci vladala ponekod kar "vojska v malem". Zlasti "ofarji" in "belčki" so grozili drug drugemu, da bi morali ostati "za vselej v taborišču klaftro globoko pod zemljo". n Uničenje političnih nasprotnikov je postala kar ena izmed glavnih točk v programih političnih organizacij v taboriščih; medsebojne obtožbe pa tako hude. da v mnogih primerih ni bilo nikdar več mogoče mimo njih. Navedeno etnografsko gradivo kaže na velik vpliv verske zavesti za družbeno konstrukcijo resničnosti, in to tudi pri tistih, ki niso bili verni ali so ji celo nasprotovali. Prav (katoliška) vera jim je dajala okvir in temeljne elemente za osmišljanje taboriščnega sveta in dogajanja v njem. Zgodovinsko dogajanje, ki jih je zajelo v vrtinec nezaslišanih krivic in v katerem so se počutili povsem nemočni, je bilo samo po sebi za ogromno večino med njimi povsem nesmiselno. Zato so ga skušali osmisliti. To pa so zvečine počeli tako, da so dejstva spreminjali v "dejstva", ki so ponazarjala "gibalo" zgodovinskega dogajanja. Takšno "gibalo" so mnogi prepoznavali v volji in delovanju "višjih", izven človeka in njegovega sveta stoječih sil, s čimer so zgodovino pretvarjali v hiero-fanijo. Dejansko dogajanje so v tem procesu sproti prevajali z mitskimi kategorijami, njegove akterje pa v arhetipe (heroje ali pošasti). Zgodovina je tako posta(ja)la "metafizika" zgo- 39 F. Šušteršič, Trg lakote, str. 9 say, the revealing of the will and activities of forces "majeure", and at the same time an instruction of acting -especiallv in relation to those in whom, forsome reason orother, a mythical enemy was recognized. And irrespective of his nationality, he absolutely had to be destroyed in Order that order might rule the world again. Vinko Ošlak_______________ KAM KAŽE NAROD?1 Avtor v četrtem in šestem poglavju filozofskega eseja Narava - kultura - narod, iz katerega objavljamo odlomka, razmišlja o univerzalni ravni narodnega občestva. Z narodne ravni in narodnega jezika potegne vzporednico k človeštvu. Opozarja na nevarnost kulture in narodnosti. ki se vrtita sami okoli sebe, kar vodi v malikovanje in preganjanje drugih. Slovenski narod in slovenski jezik bosta živela in rastla tako dolgo, dokler bo ta narod v tem jeziku samemu sebi kazal v smer univerzalnega in popolnoma naravnega človeka - in dokler bo drugim prinašal in izpovedoval nekaj, kar lahko prinesejo in izpovedo samo Slovenci. Življenja tega rodu v tej lastnosti, ki mu pravimo slovenstvo, in v tem izrazu, ki mu pravimo slovenščina, ne bo mogoče z ničemer podaljšati. ko bo zmanjkalo darov poslanstva in zgodb in sporočil, ki naj jih prinaša ta rod in pripoveduje ta jezik. Opozarja na nujnost združitve pripadnosti svojemu narodu s svetovljanstvom. Ne na seštevek enega in drugega. ampak na njuno zlitje, če hočemo, da se Slovenci kol narod jezikovno, politično in kulturno ohranimo. "MJekli smo, da narava kaže na duha, da je resnična narava JLVnarave pravzaprav duh sam. In rekli smo, da se do tega jedra in bistva narave ni mogoče dokopati neposredno v naročju narave same, temveč šele iz oddaljenosti, ki nam jo daje kultura. Ko napnemo lok bivanja tako močno, da s tetivo dosežemo črto kulture, pristne kulture kajpada in ne spektakla, s katerim izsiljujemo državne in zasebne kulturne sklade, si naberemo energijo, s katero lahko prebijemo naličje naravnega in prodremo v to, kar je za tem naličjem, v duhovno bistvo narave. Tako kultura kaže na naravo in “obstreljuje” naravo, da je mogoče prodreti v njeno notranjo resnico. Kaj ima vse to opraviti z narodom? Zakaj je mogoče imenovati narod v istem mahu z naravo in kulturo? Je to še en prst, ki kam kaže? Ge kaže, kam in s kakšnim namenom? Komu kaže? Kaj hoče z njim storiti? Rimljani, denimo, si še niso belili glave s tem, da bi utegnili biti narod. Deležnika '“natus” še niso izpeljali v samostalnik “natio”. Bili so preprosto "popolus romanus” (rimsko ljudstvo) in ne “natio romana” (rimski narod), pa čeprav je njihova država obsegala ozemlja in prebivalstva tolikerih jezikov, kultur, ver in običajev, da bi bil tudi sodobni izraz “nacija” v kakšnem ameriškem smislu za vse to preozka opredelitev. Narod v sodobnem - to se pravi v Montesquieujevem ali pa v Herderjevem oziroma Fichtejevem smislu - je razmeroma pozna domislica. Od srednjega veka naprej je ta beseda najprej pomenila študentovske in stanovske združbe, ki so zbirale pripadnike raznih rodov in jezikov. Tako tudi izraz “Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti" (Das heilige römische j Reich der deutschen Nation) nikakor ni pomenil nemškega naroda v današnjem pomenu te besede, temveč plemiški ' stan, ki je bil nosilec te države in so iz njega prihajali cesarji. A prav tako je zgodovinska neresnica, če srednjeveško Karan-I tanijo predstavljamo kot prvo državo slovenskega naroda Karantanija je obstajala v srečnem času srednjeveškega uni-j verzalizma, ki je počival na univerzalnosti krščanske vere in | katoliške Cerkve. Tako nemščina kakor tudi slovenščina sta bila ljudska (vulgarna!) in zasebna jezika prebivalcev te države, medtem ko je bil jezik državne administracije, ko je ; do nje prišlo, univerzalna latinščina. In dokler je v kaki državi kot administrativni, šolski, znanstveni in kajpada cerkveni jezik vladala nevtralna latinščina, jeziki posameznih ljudstev j (etnij) med seboj niso bili v konkurenčnem razmerju in tako I človeka tedaj tudi niso sodili po jeziku. Tedanji človek je bil prikrajšan za eno najbolj temnih barbarstev našega časa: ko je pripadnost k izbrani jezikovni skupini najpomembnejša kvalifikacija posameznika in skupine. Od leta 1887 si sicer skupina upajočih (njihov začetnik, dr. Ludvik Lazar Zamenhof, se je pod svojo prvo knjižico tega podjetja podpisal kot “dr. Esperanto", kar pomeni toliko kot “dr. Upajoči”...), ki šteje po vsem svetu danes ubogi milijon, največ morda tri milijone somišljenikov, prizadeva za vse človeštvo obnoviti stanje univerzalnega sožitja, kakršnega je za tisoč let v Evropi svoj čas ustvarilo krščanstvo s svojim univerzalnim jezikom latinščino. A dokler ima toliko ljudi, še posebej oblastnih ljudi, več veselja z rezanjem jezikov zaradi drugačnega jezika, kakor pa s prizadevanjem za razumen in pošten jezikovni sporazum, tudi Zamenhofovi upajoči (esperantisti) ne morejo upati na kaj drugega, kakor na lastno, komaj izpolnljivo upanje... Kateremu od pojavov, ki smo jih obravnavali v prvem delu tega spisa, bi ustrezalo to, kar danes razumemo pod besedo “narod” ali "nacija”? Naravi, kulturi, duhu (nadnaravi)? Če bi bil narod samo to, kar pomenijo sestavine te besede (na-roditi-se), potem bi s to besedo označevali nekaj naravnega. neodvisnega od človekove volje in zavesti. Ker pa ne govorimo o "božjem narodu” ali o “božjih narodih”, temveč ves čas le o "božjem ljudstvu" - ko celo Izraelu ne pravimo “izvoljeni narod", temveč “izvoljeno ljudstvo”, smemo morda sklepati, da tudi duh in nadnaravno nista to, čemur bi sodoben pomen naroda najbolj ustrezal. Bolj ko o zadevi premišljamo, bolj se nam zdi, da se kategorija naroda giblje nekako na isti višini kakor kategorija kulture. Kakor nas kultura, ki jo prebudi v nas duh, najprej odtrga od narave, da nam jo iz te razdalje potem toliko lažje pokaže in nazadnje omogoči našo duhovno vrnitev k naravi, v kateri prepoznamo in sozaživimo duha samega, ki je prava narava narave - tako nas morda narodni čut, ki ga v nas prebudi isti duh, ki je spregovoril po kulturi, najprej odtrga od naših naravnih sorodstvenih in rodovnih vezi, da bi nam s tako ustvarjene razdalje lažje odprl oči za našo pravo in polno naravo, ki je širša od rodovnosti, starejša in perspektivnejša od rodovnega mita. Ko tako drugič, poslani s kvalifikacijo 1 Odlomka iz neobjavljenega eseja z misiovom "Nemira - kultura - narod '. Celorec /995. kulture in z značilnostjo naroda, prihajamo k svojemu rodu in svoji družini, ko se tako z distance kultiviranega narodnjaka nagnemo nad lastno zibel, v njej ne gledamo več družinsko in rodovno bitje, temveč človeka v njegovi najširši in hkrati najgloblji umeščenosti. V zibeli ali v jaslih leži —čeprav še brez kulture in narodne zavesti - eden izmed “božjega ljudstva”, eden izmed “božjih otrok” — svetovljan. Tudi tu je tako kakor pri razmerju med naravo in kulturo: kakor narave same tudi naravnega in hkrati najuniverzal-nejšega človeka ni mogoče videti neposredno. Nanj pokaže s kulturo kvalificirana narodnost. Smisel narodnosti je torej: odpirati oči za občečloveško, za prvinsko človeško, za božje otroštvo in za božjo ljudskost človeškega! Tomen in namen naroda je, da nas za toliko oddalji od našega družinskega in rodovnega okolja, da lahko začnemo gledati nanj z višjega zorišča in da v njem prepoznamo univerzalno raven in nazadnje raven duha samega. Ko skušamo oblikovati docela naravnega človeka in takemu človeku ustrezno skupnost, ki je človeštvo, potrebujemo za to opravilo prav iste lastnosti in veščine, ki smo si jih pridobili, ko smo sestavljali vsak svoj narod. Ko smo sestavljali narod, smo morali - če pomislim na slovenski narod - požreti in preseči marsikatero nevšečnost ali nelagodnost, ki jo čutimo med seboj kot Štajerci, Kranjci, Korošci ipd. Morali smo se naučiti pozabljati razlike, ki jih ustvarjajo naravne človeške skupnosti in poiskati tiste stvari, ki so nam kljub temu skupne in na podlagi katerih lahko sestavljamo prvo umetno, se pravi narodno občestvo. In ko smo oblikovali skupen nacionalni jezik za knjižno rabo, smo se vsi morali znati odreči vrsti posebnosti in sprejeti rešitve, ki so se nam dolgo časa zdele izumetničene in celo tuje. Tako je sestavljanje naroda in oblikovanje nacionalnega knjižnega jezika postalo nezamenljiva šola za sestavljanje človeštva in za oblikovanje ter sprejemanje skupnega občečloveškega jezika. Na vprašanje, ali ne bi bilo mogoče narodne ravni in narodnega jezika kar preskočiti in takoj misliti na človeštvo in na skupni jezik človeštva, saj bi nam to prihranilo ogromno časa, energij, pa tudi sporov, vojn in grozovitosti, ki spremljajo vso našo zgodovino, ni mogoče odgovoriti z absolutno jasnostjo. Sokrat je to zmogel. A koliko je Sokratov med mrtvimi in živimi? In naj tudi premore svet nekaj deset ali celo nekaj tisočev Sokratov, kar je sicer strašno malo verjetno, za vse druge, ki niso Sokrati, vendar ostane samo pot, kakor smo jo pokazali: pot postopnega sestavljanja vedno višje ravni v smeri univerzalnega človeka - dokler z najvišje, hkrati tudi najbolj umetne ravni, ravni univerzalnega človeštva, ne uzremo in dosežemo docela naravnega človeka. Naravnega ne vvč po danosti, kakršen je “divjak”, tudi ne po genialni izrednosti, kakršen je bil Sokrat, temveč po velikem skupnem vsečloveškem prizadevanju in spoznavanju, ki mu je pomembna in neizogibna postaja prav narodnost in njeno knjižno jezikovno izrazilo. Kakor kultura pa se lahko - in vse prelahko - spridi tudi narodnost. Namesto da bi dvigala pripadnike naravnih rodovnih skupin na višjo solidarnostno raven naroda in jim od lam odpirala oči za naravno in nadnaravno ljudskost v človeku, se začne vrteti okoli same sebe, se začne ukvarjati sama s seboj kakor pokvarjen želodec- in privezuje človeka nase in zgolj nase, tja do najbolj ostudnih oblik malikovanja in najbolj krulili oblik preganjanja drugih. Kakor začne kultura, ki ne ve, kdo jo je spodbudil in navdihnil in na kaj naj kaže, risati načrte za nori projekt samo-gonilnega stroja, začno tudi inženirji naroda, ki pozabi, kdo 8a je poklical po imenu in na kaj naj kaže, za kaj naj odpira oči, graditi vse dražji in vse zapletenejši perpetuum mobile, katerega edina učinkovitost je, da grabi tiste, ki ga sestavljajo in ki mu strežejo, v svoja nora in nepregledna zobata kolesa. Narodnost, ki pozabi, na kaj mora kazati, za kaj mora odpirati oči, se začne vesti kakor želodec, ki bi začel prebavljati samega sebe. Tako narodi ne umirajo, ker bi jih premagali sovražniki, temveč ker so nehali kazati na božje otroštvo in na božjo ljudskost slehernega človeka. Narod, ki kaže samo še na sebe samega, je kakor larpurlartizem v umetnosti, je kakor podžiganje konzuma v gospodarstvu, je kakor licemerstvo. pobožnjakarstvo in moralizem v etiki. Kakor je cilj kulture šele prav odpreti človeku oči za naravo, ga vrniti k naravi s tako odprtimi očmi in srcem, da v njenem jedru uzre pravo naravo narave, ki je nadnarava, ki je duh -tako je cilj narodnosti odpreti človeku oči za njegovo naravno mesto v razponu od domačih jasli do kozmosa, od družine do vsega človeštva v njegovi prostorski in časovni razsežnosti, v katerem bo nazadnje prepoznal svoje duhovno poreklo in usmerjenost. Mar potem nimajo prav vsi ti, vse bolj številni, vse glasnejši in vse bolj jezni, skrbniki in varuhi naroda, narodove kulture in jezika, ki nas opozarjajo, kako je vse to vedno bolj ogroženo? Naj jim zamerimo, ko nam grozijo celo z ostrimi zakoni in ne manj ostrimi kaznimi, kadar s svojo kulturno ali jezikovno malomarnostjo njihov strah potrjujemo? V spomin mi prihaja davna izjava ameriškega sociologa avstrijskega porekla Petra Bergerja, ki je na vprašanje novinarja. s čim se trenutno znanstveno ukvarja, da mu uspeva tako jasno razložiti aktualne politične in socialne premike in dogajanja, odgovoril, da preučuje zgodovino propadanja rimskega imperija. Kolikor razume propadanje Rima, toliko razume tudi ogroženost in propadanje sodobnih družbenih in političnih sestavov. Rim se ni zrušil zaradi germanskih, slovanskih in drugih ljudstev, ki so pritiskale na njegove zidove, temveč prav zaradi teh zidov. Ko je nehal verjeti v svoje poslanstvo, ko je “barbarom” nehal prinašati zakon in mir in je skušal samo še obzidati in z vsemi sredstvi zavarovati pridobljeno in pribojevano, je začel razpadati v samem sebi, svojim nasprotnikom pa je prav s postavljanjem obrambnih zidov poslal vabilo, naj naskočijo obzidja... Propad Rima nas lahko, kakor sociologa Bergerja, pouči še o nečem: za državo, ki ji ni bilo enake in ki ji nikoli več ne bo enake, nihče ni potočil solze. In za tem jezikom, ki je bil še več kakor država, v kateri so ga govorili, ne žaluje prav tako nihče razen esperantistov, ki edini izkustveno vedo, kaj pomeni imeti skupni jezik. Celo profesorji latinščine tega jezika v glavnem ne pogrešajo, saj ga nikoli niso uporabljali za sporazumevanje, temveč zgolj za jezikovno in humanistično gimnastiko, žalujejo pa, kolikor žalujejo, za izgubljenimi profesorskimi službami... Če se je tako zgodilo z najimenitnejšo državo v človeški zgodovini, če se je tako zgodilo najbolj urejenemu in pogumnemu ljudstvu, če se je tako zgodilo poleg grščine najimenitnejšemu jeziku, zakaj bi bilo dogajanje, ki mu za nazaj pravimo “zgodovina”, prizanesljivejše do republike Slovenije, slovenskega naroda in slovenskega knjižnega jezika? Niti narava niti zgodovina, a mislim, da še manj onstranstvo, nočejo ali ne morejo podpisati zagotovila, da bo slovenski narod s svojo državo in s svojim jezikom dočakal dan poslednje sodbe. Takega zagotovila ne more dobiti niti za tisoč, niti za sto, niti za deset let naprej. Edino zagotovilo, ki je pri priči na voljo, je to, da tudi za Slovenci in za slovenskim jezikom ne bo jokalo več ljudi, kakor jih vidimo in slišimo jokati za Rimom in latinščino! Skratka: jokal ne ho nihče, razen mogoče, .spet, esperantistov, katerih cilj ni le uveljavljanje skupnega jezika za ves svet, temveč tudi ohranjanje in literariziranje čim večjega števila obstoječih jezikov, tako tudi slovenščine... Kakor Rimljanov, tudi Slovencev ne bodo ugonobili I Irvatje, Italijani, Nemci, Madžari ali angleško govoreči, ki so trenutno največja moč sveta. Vsi ti imajo nad Slovenci in slovenstvom, nad slovenskim jezikom in njegovo izrazno zmogljivostjo natanko toliko moči, kolikor jim je Slovenci sami izročajo. Slovenski narod in slovenski jezik bosta živela in rastla tako dolgo, dokler bo ta narod v tem jeziku samemu sebi kazal v smer univerzalnega in popolnoma naravnega človeka - in dokler bo drugim prinašal in izpovedoval nekaj, kar lahko prinesejo in izpovedo samo Slovenci. Danes ni mogoče reči, ali se je ta misija končala že s Cankarjem ali morda s Kocbekom ali se mogoče izteka z Rebulo — ali pa ima še za nekaj ali celo veliko rodov in njihovih jezikovnih glasnikov snovi in sporočila. Resnica pa je, da življenja tega rodu v tej lastnosti, ki mu pravimo slovenstvo, in v tem izrazu, ki mu pravimo slovenščina, ne bo mogoče z ničemer podaljšati, ko bo zmanjkalo darov poslanstva in zgodb in sporočil, ki naj jih prinaša ta rod in pripoveduje ta jezik. Graditi obrambne zidove okoli slovenstva in slovenskega jezika je torej tako malo smiselno, kakor je bilo nesmiselno Markovo poskušanje, da bi zakrpal obzidja rimske države, skozi katera so se že stekala ljudstva, ki bodo Rim razdejala, ker v njegovih kamnih, njegovem zlatu in njegovem vonju po moralni trohnobi ne bodo našla ničesar zase. Nihče ali skoraj nihče ne bo ostal Slovenec samo zato, ker bi mu kdo žugal, da so vse druge izbire ničvredne; nihče ali skoraj nihče ne bo vztrajal pri slovenščini samo zato, ker mu bo kdo žugal, da bo sicer veljal za odpadnika. Naroda, narodove kulture in narodnega jezika ni mogoče braniti in utrjevati z moralnim apelom in moralnim pritiskom. Nasprotno, prav to dvoje veliko bolj zrahlja kamne narodne stavbe kakor pa še tako malomarna brezbrižnost. Kakor za posameznega človeka vemo, da svojega življenja ne plemeniti in ne podaljšuje, če se z vsemi močmi ukvarja samo z vprašanjem, kako bi preprečil svoje staranje in nazadnje svojo smrt, da pa utegne to življenje v resnici trajati dalj in biti srečnejše in lepše, če se tak človek ukvarja zgolj s težo vsakega dneva posebej, kakor mu je svetoval Kristus, tako se je pametno tudi na ravni skupnosti sprijazniti z dejstvom, da je tudi narodom in jezikom dan čas in ne večnost. “Če so jeziki," pravi apostol Ravel, "bodo prešli...” Tudi v slovenskem prevodu te razumne knjige slovenščina ni izvzeta! Svojemu narodu in svojemu narodnemu jeziku bo tako še najprijaznejši in najkoristnejši tisti, ki se ne bo toliko gnal za tem, da bi obojemu vnedogled podaljševal življenje, temveč bo poskušal v času, ko oboje še živi, slovenstvo in slovenščina, ti dve posodi uporabiti za hranjenje, prenašanje in nalivanje olja v jutrovskem pomenu te besede. Jeziku ni mogoče storiti večje sile in škode, kakor če naredimo iz njega dolžnost, čeprav smo mu zbrisali sporočilo. In narodu ni mogoče bolj učinkovito prižgati predsmrtne sveče kakor s tem, če ga skušamo ohranjati z očitanji od-padništva, čeprav ne kaže na nič zunaj sebe in zre samo še v samega sebe, kakor bolno oko, ki bi videlo lastno zenico, ne pa sveta, za katerega je ustvarjeno. Kakor v zadevah etike, kjer velja nasvet, da zase najbolje poskrbimo, če skušamo skrbeti za druge in lajšati njihova bremena. tako bo tudi v zadevi naroda, njegove kulture in jezika. Slovenstva ne bomo krepili tako, da bomo skušali bolestno slovenizirati vse, od triglavskega kamenja do jadranske slane vode. Slovenstvo bomo najbolj utrjevali tako, da bomo razvijali sočutje in vživljanje v težave drugih narodov in ljudstev. Nihče ni tako krepil nemštva kakor Herder, ki je opazil slovanske narode in svojim rojakom odpiral oči za njihove kulture in jezike. Nihče ni bil večji Rimljan kakor Ovid. ki je v Pontu izjavil "Mic, barbaros sum....", ko ni razumel svojih novih sosedov v izgnanstvu. Nihče ni zlepa toliko dal slovenstvu kakor Baraga, ko je pisal očipvejsko slovnico in si delal skrbi z indijanskimi jeziki. Ali Miklošič, ki je napisal prvo albansko slovnico in ki se je tudi med prvimi v Evropi resno ukvarjal z romskim jezikom romanes... Vsaj kristjanom ne bi smela biti tuja misel, da velja isti duh dobrote in ljubezni za razmerja med osebami in za razmerja med skupinami in med narodi. * * * Koliko pripadnikov šteje moj narod? Koliko je pravih kozmopolitov, ki so to prav zaradi tega, ker se ob vsem svojem globalizmu in univerzalizmu spominjajo tudi svoje poti, se pravi svojih bližnjih in svojega naroda? Statistično število pač pove, koliko prebivalcev živi v mejah kake države ali koliko jih govori kak jezik. Državna ali socialna statistika pa ne moreta povedati, koliko pripadnikov šteje kak narod. K narodni pripadnosti človeka ne prišteva njegovo rojstvo, ki je stvar naključja, temveč njegova udeležba v narodovem zgodovinskem spominu in v njegovi kulturi ter izrazni ustvarjalnosti. Najpomembnejše sredstvo in izraz te kulture in ustvarjalnosti je nacionalni knjižni jezik. Ker ta jezik ni izraz v naravo potopljenega prvotnega človeka, ki se lastnega jezika pravzaprav ne zaveda in je zato suženjsko vezan na vse njegove kapriciozne oblike, je nacionalni knjižni jezik vedno zavestni proizvod človekovega duha. Njegove oblike in njegovi pomeni so normirani, kakor so normirani tudi drugi standardi, ki veljajo v kakšni civilizaciji in kulturi. V prenesenem pomenu besede bi tako lahko rekli, da so nacionalni knjižni jeziki umetni jeziki, saj so po premisleku in velikokrat tudi sporazumu urejeni v nov in višji izrazni sistem. Slovenski pravopis definira knjižno slovenščino prav s tem izrazom -“umetna stavba” (SR 1962, str. 13). Rripadnik kakega naroda je v pravem in polnem smislu tako samo tisti, ki se vključi v vsenarodni jezikovni sporazum, katerega predmet je umetno urejen in normiran knjižni jezik, ki edini lahko izrazi vso vsebino in duha kulture, znanosti in izrazne umetnosti, ki nastajajo na ravni naroda. Kdor se v ta sporazum noče ali ne more vključiti, ker mu intelektualno ni kos, sicer govori eno od narečij, ki so bila podlaga temu skupnemu narodnemu jeziku, nosi celo ime tega naroda in ga statistika k temu narodu tudi prišteva - v resnici pa je od tega naroda bolj oddaljen kakor pripadnik Se tako drugačnega in oddaljenega naroda, ki to raven dosega. Čeprav narodno ozaveščen in tako tudi jezikovno usposobljen Slovenec in denimo Japonec nimata skoraj nikakih nacionalnih stičišč, bosta kljub tako prepadnim razlikam v svojih jezikih prej našla skupni jezik kakor pa vsakdo od obeh s svojimi zgolj formalnimi sonarodnjaki, ki te ravni ne dosegajo ali je celo nalašč nočejo dosegati. Tako narodno kvalificiran Slovenec in Japonec se imata o čem pogovarjati, če se po naključju znajdeta na isti umetniški razstavi ali na istem glasbenem koncertu. Niti prvi niti drugi pa se o tem ne more pogovarjati s svojimi nacionalno nekvalificiranimi sonarodnjaki. Iz tega je mogoče sklepati dvoje. Rrvič, da je pravih pripadnikov kakega naroda vselej le nekaj tisoč oseb. Vsi drugi stotisoči ali milijoni pa živijo na ravni plemenske pripadnosti in izraznega načina. In drugič, da je nacionalna kvalifikacija že sama po sebi transnacionalna, saj se je prav po njej mogoče povezovati s pripadniki drugih narodov. V internacionalnosti i je vselej zajet pojem nacionalnosti. Da to niso bajke, pove že nekaj skopih podatkov o tem, koliko ljudi med prebivalci kakšne države ali domnevnega narodnega območja sodi med redne bralce knjig, med poznavalce lastne zgodovine, med negovalce tradicij in spominov, predvsem pa med tiste, ki znajo logično in lepo povedati ali napisati to. kar želijo sporočiti drugim. A kako tanka je potem šele plast kozmopolitov! Če smo prave pripadnike kakega naroda opredelili s tem, da se mora- j jo vključiti v narodni jezikovni sporazum, obvladati lastno etnološko, kulturno, politično in duhovno zgodovino in se razmeroma redno udeleževati skupnega kulturnega življenja in vsakršnega, predvsem pa besednega ustvarjanja, potem pri definiranju svetovljanov ne moremo biti popustljivejši. Pristni kozmopoliti so potemtakem tisti, ki so na svetovni : ravni ponovili to, kar so prej storili na narodni. Kakor so tam povzeli najuniverzalnejše sestavine posameznih narečij in iz njih sestavili "umetno stavbo” nacionalnega knjižnega jezika, v katerem se edino lahko izrazi njihova kultura, tako morajo to storiti tudi na svetovni, mednarodni ravni. Vključiti se morajo v svetovni jezikovni sporazum, v katerem se bo lahko adekvatno izrazila njihova svetovljanska zavest, kultura in ustvarjalnost. Samo jezik kajpada m dovolj. Ti ljudje morajo vsaj v glavnih J potezah poznati zgodovino vsega človeškega rodu in njegove poti iz teme v svetlobo, kakor jo opisuje Herder v svojem delu i Auch cine Philosophie der Geschichte zur Bildung der Menscheit" (Še en prispevek filozofije zgodovine k oblikovanju človeštva). A ni dovolj, da samo poznajo dejstva iz svetovne zgodovine, da poznajo zaklade znanja, umetnosti in duha vseh ras in obdobij - predvsem morajo čutiti solidarnost in simpatijo z vsemi ljudstvi, z vsem človeškim rodom. Tako tudi pravih kozmopolitov ni veliko več kakor pravih pripadnikov kakega naroda. Po vsem svetu morda nekaj deset tisoč. Čeprav je uporabnikov mednarodnega jezika precej več. pa vseh teh vendarle ni mogoče šteti k pristnim svetovljanom. Esperanta se nazadnje lahko nauči tudi tajni policist, da lahko zbira podatke o subverzivni dejavnosti pristnih esperantistov. Kozmopolit pa ni tisti, ki samo obvlada raven jezika za ves svet, temveč tisti, ki čuti odgovornost za ves svet in simpatijo z vsem svetom in si za uresničevanje obojega poišče najustreznejše izrazilo. Tako šteje univerzalno ljudstvo sveta le nekaj tisoč, v najboljšem primeru morda nekaj deset tisoč oseb, čeprav šteje svetovno prebivalstvo več kot pet milijard ljudi. To so osebe, ki se spominjajo osebne, družinske, rodovne, narodne in občečloveške zgodbe. Imajo tudi jezik, v katerem lahko vse te zgodbe najbolj ustrezno izrazijo in pripovedujejo drugim. V njih je zbrana prava narava človeštva, k njim kažejo narodi s svojimi izročili in jeziki. In v njih se narodi in jeziki ohranijo, kakor se v narodno prebujenem in kvalificiranem človeku ohranijo izročila in narečja pokrajin. Narava, kultura, narod - trikrat zavito stopnišče, po katerem človek prihaja nazaj k naravi sveta in k naravi samega sebe. Ko se tako vrne, uzre v globini narave duha, nadnaravo, kot pravo naravo narave in se z njo združi po svoji skrbi za ohranjanje življenja in okoliščin, ki življenje omogočajo in pospešujejo. In v ljudeh uzre univerzalna duhovna bitja, s katerimi se zbere v ljudstvo božjih otrok, v katerem spozna istega duha, kakor ga je mogel uzreti v naravi, ko se je vanjo potopil z odskočišča kulture. Summarv WHERE DOES THE NATION LEAD TO? Vinko Ošlak In the fourth and sixth chapter of tire philosophical essay Nature - Culture - Nation, the passages of which are published herc. the author ponders upon the universal levci of the national communily. Erom national level and national language he draw's a parallel to mankind. He warns about the danger of culture and nationality that turn around themselves, which leads into idolatry and persecution of others. The Slovenc nation and language will live and grow for as long as tir is nation uses this language to lead itself into the direction of a universal and completely natural humanity, and for as long as it will mediate and declare the others something that ca n only be mediated and deckt red by Slovenes. Nothing will help to prolong the lile of this nationality in the feature that is called "Slovenc identity" and in the expression "Slovenc language" when we run oul of the gifts of our mission, stories and messages that are to be mediated by this nationality and toki in this language. lire author emphasizes the necessily to unite belongirtg to one'.s own nation nationality and cosmopolitanism. The result should not be the sum of one and the other. bul their fusion, if the Slovenes as a nation want to survive linguistically, politically and culturally. Herta Maurer-Lausegger ETNOLOŠKO ARHIVSKO GRADIVO PRI SLOVENSKEM SPOREDU DEŽELNEGA STUDIA ORF V CELOVCU KRATEK SPREHOD PO ARHIVU1 Ta priložnostni sprehod po arhivu si dovoljujem kot dolgoletna sodelavka Slovenskega sporeda celovšskega ORF-a. Morda je bilo srečno naključje, da sem že pri prvem srečanju z našo radijsko postajo, predvsem pa kasneje kot oblikovalka raznolikih etnoloških in dialektoloških oddaj, dobila vpogled v dragoceno zakladnico radijskega arhiva. Arhivsko gradivo slovenskih oddaj mi je razkrilo tesno povezavo med narečjem - ljudsko govorico in šegami, navadami, materialno kulturo prostora in časa..., torej med temami, ki so me napotile v študij etnologije, moje druge stroke. T'Veželni studio avstrijske radiotelevizije ORF v Celovcu v svojem arhivu hrani dragoceno zbirko tonskih in avdiovizualnih posnetkov z etnološko vsebino. Zbirka pričuje o bogatem kulturnem izročilu slovenskega življa na Koroškem, pretežno v njegovi izvirni govorici. Čeprav mnogi pripovedovalci in igralci ljudskih iger, pevci in godci že dolgo niso več med nami, jim kdaj pa kdaj še lahko prisluhnemo na radijskih valovih. Razveselimo se ob njihovih melodijah, ob domači pesmi in prijetnem kramljanju, ob obujanju spominov na stara kmečka opravila in domače obrti, nekdanje težko delo in življenje. Lahko se ustavimo tudi pri prastarih obredih in najrazličnejših šegah in navadah letnega koledarja ter življenjskega kroga. Arhiv predstavlja ljudsko dušo in duha radiotelevizijske postaje. Odseva bogastvo in raznolikost kulturnega, duhovnega in jezikovnega izročila koroških Slovencev. Hrani narečne pa tudi kulturološke in imenoslovne prispevke, ljudske pesmi in viže z najrazličnejših predelov južne Koroške. V arhivu se nahajajo prispevki s Suhe, Komelja in iz širše pli-berške okolice, iz preostale Podjune južno od Drave, pa tudi s severnega predela, z Leda in nekaterih vasi z dješkega pogorja, vse do krajev in naselij vzhodno in jugovzhodno od Celovca. Številni so tudi posnetki iz kapelških in obirskih grap, iz Sel in najrazličnejših krajev po Rožu do Kostanj in beljaške okolice. Od Marije na Zilji in Trda nič nas sprehod po arhivu popelje še v okolico Baškega jezera, odtod pa skozi ziljske vasi mimo Zahomca, Bistrice in Blač v Dule, Melviče, Brdo in Potoče pri Šmohorju. Sociokulturne okoliščine v zadnjih desetletjih močno pospešujejo izginjanje kulturnega in jezikovnega izročila, s tem pa tudi krajevni govori vse bolj izgubljajo svojo avtentično podobo. Narečne radijske oddaje iz zgodnjih let še omogočajo, da prisluhnemo 'čistim' slovenskim govorom. Arhivski posnetki iz krajev na skrajni jezikovni meji, kjer je slovenščina že skorajda umolknila, imajo že neprecenljivo vrednost. Dokumentirajo jezikovno stanje, ki ga današnja dialektologija zaradi izgube jezika ne more več zabeležiti. Narečni fond celovškega radijskega arhiva pomembno dopolnjuje bazo številnih dialektoloških tonskih zapisov, ki so se v okviru znanstvenih projektov v preteklih nekaj desetletjih zbrali na slavističnih inštitutih avstrijskih univerz, pa tudi v okviru drugih znanstvenoraziskovalnih ustanov pri nas in v tujini. Arhivsko gradivo preučevalcem slovenskih narečij in kul-turologije vsekakor odpira zanimive možnosti za širše znanstvenoraziskovalno delo. ARHIV IN OBLIKOVALCI SLOVENSKIH ODDAJ Že od samega začetka slovenskih oddaj pri celovškem radiu so se uredniki zavedali nujnosti arhiviranja zgodovinsko in kulturno pomembnih prispevkov. Kljub težkim časom in gmotnim omejitvam so prvi uredniki slovenskih oddaj zaorali ledino in opravili pionirsko delo. saj so prispevki narejeni kot presenetljivo sodoben zapis narečne govorice. Že v zgodnjih petdesetih letih jim je uspelo ohraniti vrsto etnološko zanimivih posnetkov. Možnosti za arhiviranje tonskega gradiva so se postopoma širile, v zadnjem desetletju pa se je tonskemu arhivu pridružila še zbirka avdiovizualnih posnetkov - televizijskih prispevkov nedeljskih oddaj Daher dan. Koroška. Današnji sodelavci in uredniki radia in televizije izkušnje iz preteklosti povezujejo s sodobnim utripom življenja in recent-nimi tehnološkimi možnostmi. Pristop urednikov in avtorjev v oblikovanju radijskih prispevkov je raznolik in zanimiv. Številnih zaslužnih urednikov in sodelavcev radia, ki so z vestnim in odgovornim delom prispevali svoj delež k obogatitvi arhiva, v pričujočem prispevku ni mogoče zajeti. Še manj pa si lahko dovolim strokovno opredelitev ali oceno tako široko zasnovanega arhiva, saj bi bila za to potrebna natančna analiza in podrobna klasifikacija celotnega gradiva. Ob pregledu arhivskih posnetkov se bom v glavnem omejila na izbor starejših ljudskih iger in na pričevanja o ljudskih šegah in navadah. 1 Članek je nastal kot prispevek za jubilejni zbornik (ob 50. obletnici slovenskih oddaj Slovenskega sporeda pri Deželnem studiu ORF v Celovcu) z naslovom "Glas". Uredi! Mirko Bogataj. Založili in izdali Slovenska prosvetna zveza. Krščanska kulturna zveza. Založba Drava in Mohorjeva založba v Celovcu 1996. Ker bi informacije o etnološkem arhivskem gradivu utegnile biti zanimive tudi za širšo javnost zunaj a/sirijske Koroške, ga objavljamo tudi na lem mestu. LJUDSKE IGRE Med najstarej.šim arhivskim gradivom se nahajajo Špiearjeve zvočne slike v rožanskem narečju (1952-1957; režija: Vinko Zaletel, Jaka Špicar, Janko Janežič) in Drabosnjakove verske ljudske igre, ki jih je za radio pripravil Niko Kuret (Pasijon 1956, Izgubljeni sin 1958, Pastirski igra 1958). Uprizoritve Drabosnjakovih iger v zadnjih dveh desetletjih so posnete | tudi na filmski trak. 1978. leta je bila po Špicarjevi priredbi posneta Mikloua Zala, v 80. letih pa je sledila serija narečnih iger in prizorov, ki jih je spisal Miro Mi.škulnik. PRIČEVANJA O LJUDSKIH ŠEGAH Med najmarljivejše sodelavce slovenskih radijskih oddaj z I etnološko vsebino je sodil narodopisec in neumorni kulturni delavec Pavle Zablatnik. Prispevke iz najrazličnejših predelov Podjune, Roža in Zilje je začel pripravljati že od prvih začetkov slovenskih radijskih oddaj v 50. letih in ostal zvest sodelavec in oblikovalec etnoloških oddaj vse do leta 1967. V svojih prispevkih je predstavljal šege in navade v teku letnih časov in življenjske šege (koledovanje, jurjevanje, Horijanje-vanje in kresovanje, ljudsko medicino in ljudsko verovanje, ziljsko ohcet; sodarstvo na Kočuhi idr.). Med pionirje prvih slovenskih oddaj v 50. letih sodita še Janko Messner - Petrov Anzej s prispevki s Komelja ("camar-ske pesmi") in pliberške okolice ter dolgoletni radijski sodelavec Valentin Polanšek. ki nas v svojih oddajah od leta 1955 dalje seznanja z življenjem, delom in šegami ter posebnostmi po kapelskih grapah, na Obirskem in v Selah. Vrsto etnološko zanimivih oddaj je v kapelški in žitrajski okolici med leti 1972 in 1980 posnel ]ozej Pasterk. Številne so oddaje Mirka Kumerja, pd. Črčeja, ki je pretežno v 70. letih poizvedoval na kmetijah po mnogih krajih jugovzhodne Podjune (tudi v Šmiklavžu) o življenju, delu in šegah. Prispeval je tudi vrsto kulturnozgodovinsko pomembnih občinskih portretov (Suha, Pliberk, Bistrica nad Pliberkom, Globasnica, Žitara vas, Škocijan, Sele). Temeljit vpogled v delo, šege in navade v pliberški okolici nam posredujejo tudi izredno zanimive narečne oddaje, ki so jih sodelavci radia pripravili s Francem Buchwaldom v Nonči vasi v letih od 1969 do 1982. Bogato izročilo in življenje v šentjakobski okolici je zajeto v : prispevkih, ki so jih sodelavci radia posneli s kulturnim delavcem Šimanom Martinjakom iz Gorinčič pri Št. Jakobu v Rožu. Z njegovo pomočjo so se med drugim ohranili opis šeg v koledarskem letu in rožanske ohceti, pripovedno ustno izročilo (posnetki z Urško Simonič iz št. Petra pri Št. Jakobu), : ledinska in hišna imena na Brnci, pa tudi zanimivi kulturnozgodovinski podatki o društvenem delovanju, predvsem o uprizoritvah Miki o ve Zale (ki jo je režiral in igral 40-krat), o Pavlu Kernjaku, o Grafenauerjih ipd. Ziljske šege in navade nam je v letih od I960 do 1980 po radijskih valovih predstavljal Niko Kriegl iz Zahomca. Z njegovimi prispevki se je ohranilo mnogo dragocenega izročila iz Ziljske doline: šege v koledarskem letu, štehvanje, navade ob rojstvu in smrti, ziljska 'nasciP, besedila iz ustnega pripovedovanja. oddaja o Matiji Majarju Ziljskem idr. Na področju imenoslovja in etnologije je v novejšem času vse do današnjih dni vodilno ime Slovenskega sporeda dr. Anton Feinig, ki skrbi predvsem za naše poznavanje tradicije v Rožu. Oddaja "Rož, Podjuna, Zilja" urednika Francija Sa-dolška pa omogoča nepretrgan stik slovenskega radijskega poslušalstva z vsakim kotičkom Koroške v preteklosti in sedanjosti. Bežen pogled v arhiv ne more predstaviti bogate celote, lahko pa opozori in spodbuja: narečno-etnološke oddaje so nepogrešljive in nenadomestljive ne le za poslušalstvo, ampak tudi za širok krog strokovnjakov, ki raziskujejo in ozaveščajo živo življenje in ohranjajo spomin na preteklost. Zusammenfassung DAS VOLKSKUNDLICHE ARCHIVMATERIAL DER ABTEILUNG FÜR SLOWENISCHE SENDUNGEN BEIM ORF LANDESSTUDIO KÄRNTEN - EIN STREIFZUG DURCH DAS ARCHIV Herta Maurer-Lausegger Wahrend meiner l atigkeit als freie Mitarbeiterin beim ORF Uindesstudio Kärnten wurde ich mit den wertvollen Schätzen des volkskundlichen Materials der Abteilung für slowenische Sendungen im Rundfunkarchiv vertraut. Hier erkannte ich die enge Verknüpfung des Dialekts mit den räumlich und zeitlich orientierten Themen aus der materiellen und geistigen Volkskultur, was mich schlißlich zum Studium der Volkskunde, meiner zweiten Studienrichtung, bewog. Im vorliegenden Streifzug durch das Archiv der letzten 50 fahre wird der kulturhistorische Wert der mundartlichen Radiosendungen in slowenischer Sprache gevTirdigt. Die Abteilung für slowenische Sendungen verfügt über eine breite Palette volkskundlicher Radio- und, die die vielfältige Volkskultur sowie die Volksseele und den Volksgeist der slowenischen Bevölkerung Kärntens widerspiegelt. Seit den 50er un 60er Jahren konnte ein immer größer werdender Kreis volkskundlich ambitionierter Mitarbeiter gewonnen werden, der der Hörerschaft das überaus mannigfaltige volkskundliche Potential aus dem jauntal, Rosental und dem Gailtal nahebringt. Die ältesten mundartlichen Radiosendungen aus den 50er Jahren konzentrierten sich auf Völksschauspiele, aber auch auf die Darstellung diverser Themen aus der geistigen und materiellen Volkskultur der slowenischsprachigen Bevölkerung Kärntens. Seit den 60er Jahren rücken das Lebens- und Jahresbrauchtum, die Vielfalt der bäuerlichen Tätigkeiten und der gewerblichen Handwerkskunst aus allen Tälern Südkärntens in den Mittelpunkt der Berichterstattung. Das Archivmaterial milden Rundfunksendungen der letzten fünfjahrzehnte, aber auch die im Rahmen der FS-Sendung "Dober dan. Koroška" aufgezeichneten mundartlichen Beiträge der letzten Jahre stellen eine sprach- und kulturgeschichtlich bedeutsame Fundgrube dar. Die mundartlichen Aufnahmen aus den Ortschaften an der äßersten Sprachgrenze, wo heute das Slowenische aus soziolinguistischen Gründen kaum oder garnicht mehr verwendet wird, sind für die dialektologische Forschung von größer Bedeutung. Sie stellen eine wertvolle Ergänzung anderer dialektologischer Archivsanimlungen an den österreichischen Universitäten, aber auch an in- und ausländischen torschungseinrichtungen dar. Damjana Žbontar_____________ "DA BI LE ZDRAVJE ŠE BILO!" Pričujoči članek je delno dopolnjena in predelana različica besedila, ki je bilo kot plod šestdnevne (30. 6. - 6. 7. 1996) osnovnošolske etnološke delavnice v Škocjanu na avstrijskem Koroškem objavljeno v okviru jubilejnega biltena SPD (Slovenskega prosvetnega društva) Škocjan. Osrednja tema letošnje delavnice Škocjan 96. ki so jo organizirali Zveza prijateljev mladine Ljubljana-Center, Slovensko prosvetno društvo Škocjan in Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sta bila kultura in način življenja prebivalcev občine Škocjan. Pod vodstvom mentorjev, študentov etnologije, so raziskovali mladi iz Ljubljane in Škocjana. Naše delo bi težko označila kot resno znanstveno-ra-ziskovalno. ne glede na to, da smo gradivo zbirali kot "pravi" etnologi, s pomočjo pripovedi ljudi in strokovne literature, in ga prikazali v sestavku, objavljenem v biltenu SPD Škocjan, na razstavi in ga na kratko predstavili ob koncu delavnice. Etnomedicina oziroma ljudsko zdravilstvo je zaradi svoje pestrosti izredno privlačna raziskovalna tematika, saj posega tako na področje duhovne kot tudi socialne in materialne kulture. V življenju slehernika igrata zdravje in bolezen pomembno vlogo. "Vse imam. da hi le zdravje še bilo. Starejši, ko si. bolj si }>a želiš ohraniti."' Kako ohranjati zdravje, kako se zdraviti in kako so to počeli včasih, so bila vprašanja, na katera smo iskali odgovore skupaj z domačini, ki ser nam med prijetnimi pogovori dovolili za uro ali dve vstopiti v njihov svet spominov, čisto drugačen od tega, ki smo ga vajeni. BOLEZEN KOT ČLOVEKOV GLAVNI PROBLEM Vsaka družba se z njim srečuje, ga razčlenjuje in razvija različne, bolj ali manj učinkovite pristope in poti do zdravja. Etnomedicina se ukvarja z vsemi načini in sredstvi ljudskega zdravljenja ljudi in živali, ki temeljijo tako na znanju (bolezen, zdravilna sredstva) kot na verovanju in magiji. 1 1. ZDRAVLJENJE Z NARAVNIMI SREDSTVI ALI IZKUSTVENO ZDRAVLJENJE Izkustveno zdravljenje kaže na delno poznavanje človeškega telesa, bolezenskih znakov ter zdravilne učinkovitosti rastlinskih, živalskih in človeških (urin) sredstev Zdravljenje z naravnimi sredstvi ni omejeno le na npr. enega človeka v vasi, h kateremu bi se vsi zatekali. Temelji izkustvenega zdravljenja so znani vsaki gospodinji, zato je zdravljenje omejeno na temeljno družbeno celico - družino. Glede na to bi lahko zdravljenje z naravnimi sredstvi imenovali tudi domače zdravljenje. 1.1 NOTRANJE BOLEZNI Vročina - Če je bila temperatura pri bolniku previsoka, so mu na prsi položili obkladek iz skute. "Skuta je potegnila vročino ven. Potem je bla tako suha, da je še kure niso hotele pojest." (Irena I rankar) Skutine obkladke so polagali na prsi tudi pljučnim bolnikom. - "Zelo dobro pomaga jes h (kis)." (Erna Rigelnik) Vodo so segreli, dodali precej kisa, v tekočino namočili krpo in jo ovili bolniku okoli nog. Dobri so bili tudi obkladki iz ožetega kislega zelja. - "Za vročino je dobro grcuitne (brusnice; Vaccinium vitis idaea) z vodo poj)it." (Erna Riglenik) Skuhali so brusnično marmelado (1 kg brusnic, 1 kg sladkorja) in jo zmešali z vodo. "Moja mama nam je vedno brusnice dala za pit’." (Sofija Šuklje) - Navadno vročičnemu bolniku skuhajo čaj iz lipja (lipa; Tiha platyphyllos) in posušenega bezgovega cveta (črni bezeg; Sambucus nigra); včasih dodajo še Šilce domačega žganja. - "Ce s moji her (vročino) imel, smo rep/c (krompir) narezal, pa na glavo in na noge polož’1. Včasih tud bezgovo listje." (Anastazija Mohar) - "Moja stara mama je črnpiilver (smodnik) na deski stolkla in ga zamešala v sladkan beljak. Bolnik, je moral to pojest." (Erna Rigelnik) Recept je bil v uporabi še nekaj let po drugi svetovni vojni. Prehlad Preizkušeno zdavilo je kuhan mošt s sladkorjem, nageljnovimi žbicami in žganjem. "Bolje pijan kot pa bolan," so nam zatrjevali. Vneto grlo Grlo izpirajo z žajbljevim (žajbelj; Salvia officinalis) ali ajbišovim čajem (slez; Althaea officinalis). Pomaga tudi domače sončnično olje (sončnica; Helianthus annuus), ki ga 1 Citati seveda niso /risani v koroškem oz. natančneje v podjunskem dialektu, kot bi marsikdo /rtiča koral. Pripovedovalci vedo. daje nam dialekt težko razumljiv, zato govorijo z nami v nekakšni mešanici dialekta in knjižne slovenščine, odtisno od starosti in izobraženosti pripovedovalca. Ta opomba se nanaša na vse citate v tem članku. mora bolnik žvrkljati po ustih toliko časa, da postane čisto belo (cca. 15 - 20 min). Olje kupujejo pri g. Petru Kasslu v Škocjanu. Stiska sončnično, bučno, totrovo (rastlina podobna oljni repici) in včasih orehovo olje. Glavobol - Na sence namažejo olje poprove mete (Mentha piperita agg.) ali /<7nao/(kitajsko mast). - Skuhajo kavo in dodajo vršiček vinske rutice (Ruta grave-olens) ali pa popijejo žganje, v katerem je bila le-ta namočena. Želodec Za pomiritev želodca popijejo janežev čaj (janež; Pimpinella anisum) ali kozarček totrovega olja. Dobro počutje Že pred desetimi leti so se obračali na bioenergetike. "Je iz Slovenije star možej prišel (ba|aličar). Je rekel, da postelje ne sinejo bit nad vodno žilo in da mora plava bit proti severu obrnjena. Vse smo spremenili, damo kar precej na te stvari." (Erna Rigelnik) Zdaj je v navadi, da še pred izkopom za temelje nove hiše pokličejo bioenergetika in ga vprašajo za nasvet. Dober spomin "Brat se enkrat tedensko akupunktira s koprivo (Urtica dioica) po robu uhlja za boljši spomin. Mene akupunktirajo koprive kar na vrtu. "(Erna Rigelnik) Revma "Ata je praprot posušu in jo dal v posteljo; je na tem spal. Mi topa nismo maral, je tako neudobno. On je rekel, da po mapa. Mama je pa na toploto precej dala. Je hovs (oves) seprela, pa žakeljc dala. pa por položila." Rigelnik) 1.2 ZUNANJE BOLEZNI Gnojni mehurji "Kot otrocsmo velik hodil bosi. Smo večkrat imel kakšne mehurje na podplatih." (hen-A Urankar) Nanje so navezali na mleku kuhano laneno seme (lan; Linum usitatissmum), zmečkano morsko čebulo, v mleku namočeno pogačo ali pa prepraženo čebulo. Opekline Opečena mesta so spirali z mrzlo tekočo vodo. Ponekod so na opekline polagali ožeto kislo zelje. Rane - Živo rano so največkrat razkužili z arniko (Arniča mon-kma), namočeno v žganje. Da bi se čim hitreje zacelila, so jo mazali z netreskovim sokom (netresk; Sempervivum tec-torum), totrovim oljem ali mastjo, narejeno iz cvetov ognjiča (Calendula officinalis), in surovega masla. - Še nekaj let po drugi svetovni vojni so za ureznine in druge odprte rane uporabljali človeški urin. "Ce se je kdo urezal, smo se ajnfah por «ser//."(Anastazija Mohar) Opekline in modrice Ce se je kje zbiralo, so namazal z macesnovo smololmace-sen: Earix europaea). Je ven potepnil. Smola se jeprjela in je tako pikala, da smo jo moral dol skram/Jut. "(Erna Rigelnik) Kiompir naribaš, daš na oteklino, da čisto črn rala. Potem pa pa hek vržeš; pa ne smeš živini ^///."(Marija Jernej) - "Ce se je kdo udaril, je mama natrla krpo s šihtovo žajfo (tovarna mila Schicht), medom in žpanjem ter položila na ra/m."(Irena Urankar, Sofija Šuklje) Zobobol - "Hovs (oves) smo zaprel, pa na lice djal. Ce nipomapal, je pa že kje bil kakšen, da jih je ven potepnu. V Šentvidu je šolski ravnatelj zobe pulil. Ni bilo treba nič plačat. Sem enkrat šla. ko sem do šole prišla, me je pa zob nehal bolet. Sem se kar obrnila domov."(Marija Jernej) - Za ublažitev bolečine so na zob polagali vato, namočeno v žganje, ali pa hrenovo korenino (hren; Armoracia lapathi-folia). Vnetje ušes "So z luštr’kovo tuto (luštrk; Levisticum officinale) dim v \ ušesa pihal. Jeseni so luštrek, posušil. So pa pri vsaki hiši celo zimo /me/."(Irena Urankar, Sofija Šuklje) V posušeno luštre-kovo steblo so dali lavendel (sivka; Lavandula angustifolia). steblo prižgali in pihali topel dim v uho. Izpah Z naravnavanjem izpahnjenih sklepov in členkov se že šest generacij zapored ukvarja družina Krainz, p. d. Homar iz Male vasi. Znanje prehaja iz roda v rod. Homar zdravi brez pripomočkov. samo z rokami. Ljudje prihajajo k njemu od vsepovsod, celo iz Avstralije. Tudi med domačini je dobro znan. - "Smo sosedje s Homrom, smo k. njemu hodil. Je brat pl ih s l lepa kostanja padel, si je komolec izpahnil Je blo vipredi \ (spomladi), ko so pobi piščalke delal. Sva se joa še z mamo jezile, kaj mora po drevesu lesti. Potem smo pa pa k sosedom peljal. Mu je kar v kuhinji naravnal, pa šintelne (skodle) zraven privezu. Je ime! to nekaj tednov, je bilo pa dohr. Sosed je dal še brinovo oZ/P (brin; Juniperus communis), da smo komolec mazal. "(Irena Urankar) - "Sem enkrat vseh deset prstov zunaj imela. Sem svinjo lovila, mene pa sosedov pob. Me je pa ujel, pa me hote! polubt. \ Se nisem pustila. Me je tako prijel, da mi je vsh deset prstov ven potepnu. No. potem me je pa lahko luhu kulkr je hotu. Sem šla k. Ilomni; me je vprašal, če smo se otroci med seboj tepi Sem se samo smejala. En, dva, tri je buopa vse nazaj." (Anastazija Mohar) - Je bilo pred približno 25 leti. Sem si zvečer v kopalnici pležeuj izpahnila. Sem celo noč tipela. je zjutraj že zatekalo. Me je sestra zjutraj ven peljala. Pri Ilomni sem se na divan usedla, je začel pa potepvat. Kar naenkrat je pa rekel: "No, zdaj je pa nolr." Se ni bilo treba nič s staro mastjo mazat, da bi oteklina splahnela, pa da hi se sklep zmehčal. Računal pa nič ni. ker sem mu sama dala."(Em;\ Rigelnik) Čebelji pik "Zmočeno feco (krpo) so na čebelji pik. obvezal. "(Erna Rigelnik) Bradavice - "Mlečje (krvavi mlečnik; Chelidonium majus) smo po bradavicah tropfnal (pokAp\\;\\\). Je pa res pomapal. "(Anastazija Mohar) "Ko je konj pil in je zraven slina tekla, smo v tistem roke umival. "(Anastazija Mohar) 2. ZDRAVLJENJE Z NADNARAVNIMI IN MAGIČNIMI SREDSTVI Še leta 1952 je Marija Makarovič zapisala, da sta si zdravljenja z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi v Podjunski dolini popolnoma enakovredna. Danes je podoba čisto drugačna. Medtem ko je zdravljenje z naravnimi sredstvi še vedno glo- j boko zakoreninjeno in se pojavljajo nove oblike naravne (alternativne) medicine, zdravljenja z magičnimi sredstvi prak- j tično ni več. Živi samo še v spominih, iz časa od konca prve svetovne vojne do začetka sedemdesetih let. Nadnaravno zdravljenje je bila domena starejših žensk, ki so v skupnosti kakorkoli izstopale. Največkrat so živele same, brez svoje j družine, osamljeno in odmaknjeno od vaškega dogajanja. Bradavice "Bradavice moraš natančn preštet in na nit točno to/k vo- ! zlor naredit. Potem nit položiš pod kap. in ko nit sprhni, hodo tudi bradavice preč." (Marija Jernej) V tem primeru gre za prenos bolezni s človeka na predmet (nit). Kdor bi takšno nit pobral, bi zbolel in dobil bradavice. Bolečine v nogah in rokah "Poklicali so to ženko, je sabo kamne prinesla. Pobrala jih je tam, kjer vedno voda tečeikap, potok). Polagala jih je na boleča mesta. Je vedno od srca bok drgnila s kamnom. Kamen je prevzel bolezen, zato ga je bek. vrgla. "(Marija Jernej) Skrnina (protin) "So živ vozek nad tistim delom telesa delal, kjer je bolelo. Ce se /e pa zavozlal, je pa skrnina še večjo moč imela. Med vo-zlanjem so dou ie/tra//(zagovarjali): Urok Če komu postane slabo, če ga glava zaboli in postane omotičen, pravijo, da ga je urok dobil. Urok prihaja od zavistnega človeka, ki ima hud pogled in obrvi nad nosom zrasle. Prežene se z živim vozlom (Šašel in Ramovš 1936-37: 44). "Pred urokom s’se lahko zaščita tako. da s' naredit trikrat križ na nebu (v ustih). Potem si dal palce rok skup, pa plunu na nih, pa čez oči potegnil. Je bu pa urok bek. "(Anastazija Mohar) Pred urokom si se lahko zaščitil z žegnano vodo (očiščevalna in zdravilna funkcija vode), ki pa ni bila vedno pri roki. Zato so si ljudje pomagali tako, da so skrivaj blagoslovili tekočino, ki je bila najbolj pri roki - slino - in si z njo zaščitili oči, ogledalo duše. Živ vozel se naredi tako, da se vrv trikrat zavozla - proti sebi, stran od sebe in še skozi obe nastali zanki. Med vozlanjem se govori: "Ponui/ buli oča. pomaj buh sin, pomaj buli svet" duh!" (Fotokopija iz knjige J. Šašel in F Ramovš, Narodno blago iz Roža. Maribor 1936-37, str. 44). 2.1 SVETNIKI KOT ZAŠČITNIKI LJUDI Sv. Blaž (3- februar) - za grlo "Med mašo greš dol po blažev žegen. Župnik, si dve goreči sveči p 'rprau in ti jih prekriža na grlu. Zde j ne prekrižajo več sveč na grlu, ampak samo pred tabo. Se bojijo, da ne bi koga zasmodi'. "(Erna Rigelnik) Ježuš je v nedeljo zjutraj zgodaj vstal, se je pa na pot'podau. Na pot 'pa ga je srečala huda skrnina. Ježuš jo je pa vprašal: "(KJam greš ti huda skrninaš" "Jezgrem k. tem (ime, npr. Francijem), jez pa hočem vs' (k.Jri pupit, pa vse (kJoštizdr'b’t, pa v črn' zemlj’ ga hočem pokopat." Ježuš je pa reku: "Spran se ti huda skrnina, tam notri v Ust’grmovje, (k)jert'm noben ’ človešk’ bit j' ne bivaj’." Je mogla pa it, pa je ni blo več." (Anastazija Mohar) Zagovor obsega dva dela. V prvem legendarno zgodbo o dogodku, podobnem temu, ki ga hoče zagovarjevalec povzročiti zdaj. Pripovedovanje dogodka naj bi z magijo podprlo moč zagovora, še posebno, ker se je ta dogodek zgodil osebam z nadnaravno močjo. Drugi del pa je zagovor sam (Grafenauer 1937: 275). Ječmen "Grem ječmen žet, grem ječmen žet, grem ječmen žet, skup zavezat, pa stran vrečt’." "Mama nam je to delala še pred vojno, ne vem al je bilo potem dobro zato, ker nam je mama to delala, al zato, ker je minilo. "(Sofija Šuklje) Sv. Rozalija - za oči "Si hodijo vse leto umivat oči, ko romajo k Sv. Rozaliji pri Globasnici. "(Marija Jernej) Sv. Lucija (13- december) - za oči "Takrat gremo k. Sv. Luciji pri Pliberku. Moj oče je zmeraj hodil vsako leto. Je šel peš; zjutraj od doma, nekje je prespal. Jia zvečer nazaj. Je bil star 78 let, pa ni rabil oča/."(Marija Jernej) Sv. Štefan (26. december) Zdravilni učinek pripisujejo blagoslovljeni vodi in soli, ki jo na god Sv. Štefana nesejo v cerkev. "Za bolečine v ušesu so natresli sol v uho Kot otrok, nisem marala tega. Praska, kot da bi imel pesek, v ušesu." (Erna Rigelnik) Sv. Janez (27. december) Na god Sv. Janeza nesejo v cerkev k blagoslovu vino. "Vino je zdravilno - če mislim, da bom bolna, pa naredim en šluk." (Marija Jernej) 3. BABIŠTVO IN PORODNIČARSTVO "Otroci smo bili strašno radovedni. Je heha (babica) s kolesom hodila, pa veliko črno torbo je imela, se je tako fajn zapirala s tako veliko šnolo. Otroci smo mogli vedno bek it'. da 2 Živ vozel je le navidezno zavozlana nit, ki se ob potegu razvozla. nismo n’č vedel, pa videl. Tudi mož ni bil nikoli zraven, le kakšna stara teta, da je stregla. Porodnici so vedno skuhali patrovo župo z majaronom, potem so pa šnite spekli, pa čez šilite župo[molili. "(Irena Urankar, Sofija Šnklje) "Heba je prihajala tri dni. Otroka je tudi h krstu nesla, ko je mama še ležala. "(Marija Jernej) Še nekaj let po drugi svetovni vojni so ženske rojevale doma. V začetku 50-ih let, ko so tudi kmetje dobili zdravstveno Zavarovanje, pa že v bolnišnicah. 4. ZDRAVNIK IN ZOBOZDRAVNIK "Če ni nč več pomagalo, smo šli po zdravnika. Smo ga šli s \ konji iskat. Potem si je pa kolo kupu, se je pa s kolesom vozu. Pozimi smo pa s sanmi /tor///pon/"(Anastazija Mohar) "Tu ni bilo veliko zdravnikov; dva v Velikovcu in eden v \ Dohrli vasi. K zdravniku se ni veliko hodilo, je bilo treba plačat. Leta 194 5 je bila cena obiska na domu 15-20 šilingov (npr. otroški čevlji so pri "Judu" stali 20, pri Šuštarju pa 40 šilingov). "("Irena Urankar, Sofija Šuklje) "Najraje je imel denar, če ga pa ni bilo. pa maužno (klobase, meso)."(Anastazija Mohar) "Še leta 1910-15 je bil v Škocjanu kovač. Je z navadnimi kleščami zobe pulil. Velik, rdeč robec je imel, daje lažje klešče držal. "(Irena Urankar) ZA KONEC Raziskovalno tematiko smo skušali obravnavati v kontekstu prostora in časa. Ugotovili smo, da so se na območju občine Škocjan zvrstila obdobja različnih zdravljenj, med katerimi ne moremo potegniti ostre črte. Izkustveno zdravljenje, ki je bilo in je v tem stoletju vseskozi močno zakoreninjeno, je druge načine zdravljenja dopolnjevalo. Zdravljenje z nadnaravnimi sredstvi je v letih po prvi svetovni vojni prednjačilo pred izkustvenim zdravljenjem, bilo v 50-ih letih izenačeno in v tekmi, ki se ji je pridružila še šolska medicina, v 70-ih poraženo. Razmah šolske medicine in nova politika v povojnem obdobju omogočita tudi kmetom zdravstveno zavarovanje in s tem velik preobrat v zgodovini etnomedicine. V zadnjih desetih letih moč šolske medicine počasi ugaša; vedno večjo veljavo pa dobivajo alternativna in naravna zdravljenja. LITERATURA IN VIRI: • BOGATAJ, Janez 1973: Iz ljudske medicine na Dolenjskem. V: Knjižnica zdravstvenega vestnika. Ljubljana, str. 26-43. • BOHINC, Pavle 1985: Slovenske zdravilne rastline. Ljubljana. • GRAFENAUER, Ivan 1937: Najstarejši slovenski zagovori. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 32. Maribor, str. 275-293. • JAGODIC, Marija 1953: Ljudsko pesništvo in pripovedništvo, ljudska medicina v Podjunski dolini. Diplomska naloga. Ljubljana, str. 73-102. ODER, Karla 1992: Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja 20. stoletje. Ljubljana. PLESTENJAK-JEMEC, Barbara 1977: Zdravilstvo. V: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice 11. Ljubljana, str. 25-62. ŠAŠEL, Josip in Fran RAMOVŠ 1936-37: Narodno blago iz Roža. Maribor, str. 42-65. TZ (terenski zapiski Ane Tomšič, Jane Doležal, Ivana Adanje in Damjane Žbontar). Summary IF ONLY WE WOULD BE HEALTHY!" Damjana Žbontar The a rt ide is a partly complemented and retashioned variant ofthe text that results trom the six-day-lasting (SO1'1 June -ö'1'July 1996) primary schools' ethnological workshop in Škocjan in the Austrian part of Carinthia and will be published in the fiames ofthe jubilee bulletin ofthe Slovene Educational Association Škocjan. The main theme of this year’s workshop Škocjan 96 organised by the Youth Friends' Association Ljubljana - Centre, Slovene Educational Association Škocjan and the Department of Ethnology and Cultural Anthropology at the Faculty of Ans in Ljubljana was the life-style and culture ofthe members ofthe Škocjan community. Led by their mentors - the students of ethnology, the young front Ljubljana and Škocjan were researt hing. Ourwork can hardly be characterised as a serious scientific research, although we gathered the material as "real" ethnologists - through people's narration and Professional bibliography. 'Fiten we presented it in an essay in the bulletin of the Slovene Educational Association Škocjan, put on an exhibition and made a short presentation at the end of the workshop. Sandra Habjanič__ “PUSTI SE IZPRAŠEVATI, ODKRITI IN SPOZNATI, PA BOŠ IZPRAŠEVAL, ODKRIL IN SPOZNAL!” Koroškega človeka in njegovo po hribih, gorah in dolinah plazečo .se pokrajino sem kot otrok, rojen na prekmurski ravnini, doživljala kot nekaj, kar je zavito v mistično, meni tujo kopreno. Koliko so na to mojo predstavo vplivale Prežihove povesti in po njih posneti filmi s trpečimi, za vsakdanji kruh boreči se liki. in pa skrivnostne zgodbe o kralju Matjažu, ne vem. Vem le to, da se je slika, ki sem jo o Koroški in njenih ljudeh nosila nekje v sebi, počasi, a vztrajno spreminjala. /"Vb prvem "popotovanju" po dolini Drave sem vzhičeno požirala čudovito lepe prizore mogočnih gozdov, gora in vsenaokrog posutih domov. Občutka sivine in temačne žalosti, ki sta me napadla vsakokrat ob misli na že prej omenjene filme, naenkrat ni in ni hotelo biti! Prej nasprotno. Bolj ko sem se pogrezala v nedra koroške zemlje, ki me je navdajala z neko notranjo močjo, katere sila se je izražala v neskončnem spokoju in občutku samozadoščenja, bolj sem se zavedala preprostosti in radosti danega nam življenja. In s kakšno jakostjo me je tedaj, ob prvem dejanskem srečanju s Koroško, zadelo spoznanje, da niso samo "moje" ravninske mlake, obrasle z lokvanji in prepredene z meglicami, tiste, ki so me bile sposobne osrečiti vsakič, ko me je misel zanesla k njim... Nekoliko kasneje sem se povsem naključno začela srečevati s Korošci in njihovim pojočim jezikom. Postali so del moje zavesti, ki jih je, ne da bi vedela zakaj, sprejemala nadvse dobrohotno. Nekako takšni so bili moji prvi koraki na poli seznanjanja z najsevernejšo krpico slovenske zemlje, ki me je s tako močjo priklenila nase, da sem se ji zapisala priklanjati in ji "služiti" kot raziskovalka, opazovalka in opisovalka v njenem objemu živečih ljudi. Čeprav sem večna zagovornica neponovljivosti in izvirnosti vsega živega, gibajočega in spreminjajočega se sveta, pa mi (tudi) etnologija pomaga vztrajati pri hkratnem prepričanju o ustaljenosti določenih vzorcev, po katerih se vse, kar nas obdaja, odvija po bolj ali manj "shojenih poteh". Pa naj gre za odmiranje drevesnih listov, razmnoževanje sesalcev ali prehranjevanje posameznih ljudstev. Prisotnosti Korošcev in delitve le-teh na tiste tostran in one onstran meje sem se (še zlasti razumsko) začela zavedati pred tremi leti, ko me je povsem nepričakovano "zadelo" ponujeno mi terensko delo na Koroškem. Na avstrijskem Koroškem. Po kratkotrajnem odzvanjanju alarmnega signala v mojih možganskih celicah, ko sem mrzlično brskala po kakršnihkoli podatkih, povezanih z avstrijsko Koroško, sem, ne da bi se spomnila še česa drugega razen Karantanije, knežjega kamna in slovenske manjšine, zinila preprosti "ja", ki sem ga nekaj mesecev kasneje, ko sem s tresočimi se rokami pakirala reči za odhod na prvi teren onstran meje, krepko obžalovala. Pa ne za dolgo. Pokrajina mi je zlezla pod kožo že kmalu po prestopu meje, ljudje pa takoj, ko so se mi ob zvenu svoje prijetne slovenščine, zaznamovane z germanskim "r"-jem in s svojim skoraj naivno iskrenim pogledom zazrli v oči. Res. da od tedaj ni preteklo veliko vode, pa vendar dovolj, da si drznem spregovoriti o ljudeh, ki jim zaradi preprostega dejstva, da so Slovenci, ni bilo ravno lepo. S kapelicami in križi posuta pokrajina in njeni ljudje so, poleg domačega Prekmurja, moj najljubši teren. Slovenske družine in njih domove sem spoznala na Radišah, v Celovcu, Pliberku in Škocjanu. Foto: Sandra Habjanič, 1995. Arhitektura, bivalna kultura, družabno življenje in prehrana so nekatera od mojih tematskih izhodišč za raziskave o načinu življenja teh ljudi, sicer so pa to le "pretveze", izgovori in nekakšna opravičila za to, da sem lahko v bližini teh čudovitih, preprostih in delovnih domačinov. Študije o že na zunaj Koroški Slovenci se v širši prostor države Avstrije vključujejo kot aktivni člani na različnih področjih. Tudi na živilskem trgu, kjer veljajo za pridne in poštene prodajalce, h katerim se stranke rade zatekajo. Foto: Sandra Habjanič, 1995- vidnih elementih vsakdanjega življenja so pravzaprav le priprave in sredstva, s katerimi se skušam prehiti v jedro svojega zanimanja, ki mu pravim "odkrivanje in razumevanje" človekove duše, njegovega mišljenja in čustvovanja oz. tistega, kar pogojuje njegov odnos do samega sebe, soljudi in okolice. Čeprav sem za večino tamkajšnjih ljudi še vedno "dečua iz Ljubljane, ki piše o njihovih hišah in navadah", pa je vedno več tistih, ki se zavedajo, da me zanima še marsikaj drugega. Dosti bolj verodostojno in še zlasti etnološkemu cilju zadoščeno se mi zdi nevsiljivo, počasno "odpiranje vrat" v informatorjev notranji, zaradi preventive in nezaupanja ponavadi prikrit svet, ki je pri koroškem Slovencu le še dodatno, nam. tostran Alp živečim Slovencem, včasih težje razumljiv, drugače obarvan. Zgodovinsko pogojena sedanjost, ki jo v marsikaterem pogledu upravljajo ali vsaj zaznamujejo dogodki in iz njih pognane izkušnje iz preteklosti, je del življenja na avstrijskem Koroškem. Tamkajšnja delitev na "te" in "one" oz. na pogosteje prisotno razmejevanje na "našo stran" in na 'njihovo ali drugo stran", je preprosto dejstvo, ki se tujcu včasih celo zazdi smešna, neprimerna ali nerazumljiva, domačinu pa pomeni način razumevanja in sporazumevanja z okolico. kolitika se zajeda v tamkajšnje vsakdanje življenje kot nekaj, kar je pravzaprav del načina življenja. Le redkim je uspelo potisniti jo iz svojega življenja, obnašanja in mišljenja. Povečini so to pripadniki mlajših generacij, ki so se s tem na neki način izneverili svojim "koreninam, tradiciji" ali čemurkoli si že bodi. S tem ko so se izmaknili kakršnikoli opredelitvi, so se pravzaprav nehote izjasnili za "pripadnost" tistim "vmesnim, nikogaršnjim". Razmejevanja, razhajanja in delitve so hote ali nehote vsakdanji pojav celo znotraj posameznikovega vsakdana. Nasprotjem med večinsko in manjšinsko skupnostjo so se pridružila še razhajanja znotraj obeh skupin in pa vedno močnejši generacijski razkoli z osvobajajočimi, pa tudi rušilnimi elementi. Za raziskovalca, še posebej etnologa, je prostor avstrijske Koroške neprecenljiv izziv, saj se pri (še zlasti terenskem) delu srečuje z neštetimi specifikami prostora. S takimi, ki so zaradi različnih kombinacij določenih danosti prav zato lastne le Koroški in njenim prebivalcem, zlasti pa slovenski manjšini. Sistematičnost in programiranje, s katerim bi si etnolog morebiti želel "pripraviti" obravnavani teren, se ne obneseta najbolje. Informatorji, pa naj gre za naključne ali načrtno iz-Kiane, se prav dobro zavedajo izpraševalca in njegovega možno" prikritega poslanstva. Izkušnje s prirejenimi podatki in z zlorabo njihovega zaupanja do raznoraznih "raziskovalcev" so jih naučile zveda-vosti, distance in nezaupanja. Prav zato kombinacija toplih, dvaaj naivno prijaznih oči. in kratkih, tihih, včasih rezkih odgovorov, ni redka. Kljub temu pa se zaprtih vrat ali odjavljanja na hišnem pragu ni bati. I ottpežljivo in seveda razumsko dolgo se pustititi voditi, usmerjati in s tem prilagajati pomeni tu le dobivati! Teren, ki deluje na prvi pogled zapleteno in morda zastrašujoče, deluje piavzaprav povsem preprosto: "Pusti se izpraševati, odkriti in ''Poznati, pa boš izpraševal, odkril in spoznal!" 1 > ljudje so namreč s časom, ki jim ni prizanašal, dobili tako P elo kožo, da jim niti huda beseda, trda roka ali slepomišljenje zlepa ne pridejo do živega. Občudovanja vrednega ponosa, 'ztiajnosti in požrtvovalnosti so se preprosto morali naučiti. Morali, če so želeli preživeti. Nizke besede in udarci jih ne zlomijo, in lepe, z medom Obhod Sv. Treh kraljev je na Radišah močno udomačen in priljubljen, za tujce vsekakor svojevrsten dogodek, katerega nosilci so mladi fantje. Tudi mladi domači župnik, ki podpira omenjeno šego, se rad odzove oz. pridruži pohodnikom, katerih nekajdnevno obiskovanje je nadvse naporno. premazane besede, jih ne prepričajo. Edino, čemur sledijo, je čut za ljudi in vse, kar jih obdaja: čut, ki je zgrajen na tem, kar zaznajo in vidijo. Čeprav so s tujci prijazni, pa z zaupanjem ne pretiravajo. Nemalokrat ostajajo previdni vse do tedaj, ko zaznajo prišlekovo nrav, njegovo osebnost. In šele tedaj se ti na videz ponižni, podrejeni ljudje, sicer pa absolutni vladarji položaja, odločijo. koliko in kaj zaupati lepo napravljenemu tujcu "finega" nastopa. Vlog v takšnih nevidnih igrah "mačke in miši" se udeleženci največkrat niti ne zavedajo. Še manj pa dejstva, da je navidezni vodja ali zmagovalec v resnici lahko le vodena lutka. Del previdnosti domačinov se kaže tudi v zanimivem načinu izražanja "vslikah", kot sami pravijo načinu govora "med besedami" Pri tem si pomagajo z raznimi reki, pregovori, besednimi zvezami, citati in verzi ter mimiko, ki je nemalokrat v nasprotovanju s pričakovanim. Previdnemu poslušalcu vse to le še dodatno pomaga, površnega pa zmede ali celo spelje. Poleg tega prišleku črpa ener- Pridnost, iznajdljivost in požrtvovalnost so del vsakdana koroškega človeka. Pa naj gre za delo na polju, priprave farnega praznika ali dobrodelne akcije. Maskerstvo in izdelava kostumov sta le delček številnih aktivnosti, ki jih domačini opravljajo kar po domovih. Foto: Sandra Habjanič, 1995. gijo tudi bolj ali manj prisotno narečje, čeprav se mu domačini izogibajo, če so vsaj malo podkovani s knjižno slovenščino. Večina jih ima težave s pisano slovensko besedo in se tega, kot kaže, sramujejo. Po prestopu in sesutju preventivno postavljenih barier pa se ti ljudje kaj zlahka prelevijo v čudovite, pozorne in natančne sogovornike. Radi se čutijo koristne, zaradi česar so pripravljeni žrtvovati marsikaj. S svojo neverjetno zagnanostjo, potrpežljivostjo in z občudovanja vredno načitanostjo sodijo v skupino neprecenljivih pripovedovalcev. Pogosti so t.i. aktivni sogovorniki, ki samoiniciativno iščejo dodatne informacije in materialne vire ter z lastnimi idejami in razmišljanjem skušajo doprinesti k razsvetlitvi določenega problema. Kramljanje s Korošci je prijetno in veselo. Prijateljske družbe se, ne glede na to, kje so, rade poveselijo in zapojejo. Foto: Sandra Habjanič, 1995- več veliko, pa je še vedno zaslediti zven čiste, slovenske besede tudi v svetem, božjem hramu. Vera in cerkev sta nepogrešljivi, obvezno prisotni v življenju koroškega Slovenca, ki ju je spojil s svojim vsakdanom, s svojim načinom razmišljanja, čustvovanja in delovanja. Devico Marijo imajo za zavetnico tako rekoč v vsaki izbi, ki še naprej ostaja osrednji in najtoplejši prostor slovenskih domov. "Bogkov kot" se ohranja celo v stavbah modernih konstrukcij mladih, v mestu zaposlenih in "finih" ljudi. Tako kot se spreminjata notranja in zunanja podoba vsakega posameznika, se sčasoma spreminja tudi podoba skupnosti, ki ji posameznik pripada. Spreminjanje je takšno ali drugačno (ne)prilagajanje okolju in razmeram, ki jih dani čas zahteva ali pogojuje. Radiški mešani pevski zbor na enem od številnih nastopov. Foto: Sandra Habjanič, 1995- Radi se identificirajo z vsem, kar je slovenskega, morda najgloblje in največkrat prav s petjem in slovensko pesmijo. Prepevanje v družinskem krogu, znotraj prijateljskih družb in v okviru družabnega življenja je zaslediti praktično povsod in vedno. Nekatere slovenske ljudske, ki so v matični Sloveniji skoraj že povsem utihnile, na avstrijskem Koroškem še vedno glasno zvenijo. Toliko bolj, ker jih prepevajo mladi ljudje, celo otroci. Čeprav cerkva s slovenskim maševanjem in petjem ni Današnja slika na avstrijskem Koroškem živečega Slovenca je bogat mozaik lastnosti, katerih skupni imenovalec tvorijo razdvojenost in prepletenost minulega s sedanjim. In nekje nad tem, na dobro vidnem polju obravnavanega načina življenja, kraljujejo navezanost na zemljo, ljubezen do slovenstva, ponos, pridnost in pogum. Pesem in vera pa očitno še naprej ostajata najvidnejša načina izražanja občutenega in mišljenega. Summary “LET THE OTHERS ASK, DISCOVER AND GET TO KJNOW YOU, AND YOU YOURSELF WILL ASK, DISCOVER AND GET TO KNOW!” - ON ETHNOGRAPHIC EXPERIENCE IN CARINTHIA Sandra Habjanič As a child bom in the Prekmurian plain I used to experience Carinthians and their landscape, creeping over hills. mountains and valleys, as something shrouded in a mysterious veil and therefore unknown to me. I am not sure to what extent this image has been influenced by stories of a writer Prežihov Voranc and the films that were shot after them. showing suffering figures struggling for their daily bread, or by the mysterious stories about King Matjaž. I only know that the image about Carinthia and its people that 1 have carried somewhere in myself has slowly. but steadilv been changing. Mojca Ramšak______________ “MOGOČE BOM SPET PRIŠLA NA KOROŠKO... MOGOČE” Govorljivost koroškega dnevničarskega opusa Marije Makarovič Dnevniški zapisi Marije Makarovič, objavljeni v celovški reviji Družina in dom, so naslovljeni Ob narodopisnem raziskovanju Sel. Zapisi so nastajali ob zbiranju gradiva v Selah v Rožu na avstrijskem Koroškem za njeno monografijo Sele in Selani, ki je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu leta 1994, izdala pa jo je Krščanska kulturna zveza oziroma Inštitut Narodopisnega društva Urban Jarnik. Dnevniški zapisi predstavljajo koščke iz dnevnika, ki je v rokopisni obliki voden od leta 1984 do 1988. Mikroetnološka monografija o Selah pa je nastajala skoraj deset let, od jeseni leta 1983. Makarovičevo so poleg strokovnih vodili tudi osebni nagibi, saj je že v študentskih letih od leta 1931 do 1952 zbirala v Podjuni podatke za diplomsko nalogo o ljudskem pesništvu in pripovedništvu ter o ljudski medicini. Iz tega študentskega obdobja, natančneje od 1.3 avgusta do 2.3. septembra 1952, pa datirata dva zvezka njenih prvih koroških dnevnikov, podpisana še z Jagodic, ki so nastajali, ko je skupina študentov pod vodstvom študenta etnologije Jerneja Šušteršiča in s pomočjo Slovenske prosvetne zveze iz Celovca zbirala gradivo v Zilji in v Podjuni. S študentsko energijo in humorjem navihano opisuje delovne razmere, drobne pripetljaje z možmi postave, gostitelje, ki so študente vzeli pod streho in skrbeli za vsebino njihovih želodcev, povratne usluge pripovedovalcem, hkrati pa na svoj način komentira tedanje slovensko vprašanje na Koroškem. Študentski dnevnik se resda konča septembra 1952, toda sledi zapis z dne 27. in 28. marca 1984, ko je Makarovičeva v okviru Clobaških kulturnih dni v Tinjah razmišljala, da bo mogoče spet prišla na Koroško, da bi napisala monografijo ene od koroških vasi. NA HITRO O TERENSKIH DNEVNIKIH KOT SEKUNDARNIH VIRIH V ETNOLOŠKI PRAKSI Z zornega kota metodike je etnologov dnevnik le oblika terenskih zapiskov. Russell Bernard je npr. razdelil terenske zapiske na štiri vrste: j - na čečkanje ali hitre zabeležke, to so pravzaprav v naglici napisane ključne misli, ki nam kasneje, liri urejanju gradiva, pomagajo, da na hitro obnovimo snov in se lažje spomnimo; j -na osebni dneimik raziskovalca; - na t.i. ladijski dnevnik, arnik v obliki tabele, v katerega vpisujemo načrtovano in opravljeno delo; - ter na terenske zapiske, kjer loči: - zapiske o tehnikah, metodi in metodologiji (pomembni so v fazi prilagajanja terenu), - deskriptivne zapiske (nastanejo na podlagi opazovanja in poslušanja in prevladujejo v etnološki praksi) in - analitične zapiske (podlaga za nadaljnje objave, vanje zapisujemo ideje o organizaciji preučevane kulture) (prim. Bernard 1994: 181-191). Značilno za terenski dnevnik, je, da ne nastaja samo na podlagi opazovanja, ampak je bolj oseben. Vanj beležimo svoje vtise, še posebej kadar teren postane težavnejši. Terenski dnevnik je nujno potreben, saj pomaga premagati osamljenost, strah in druge emocionalne viške in padce, ki pospešujejo ali otežkočajo terensko delo. Etnološki dnevniki poročajo o počutju in odnosih, o kratkih stikih s pripovedovalci ali o navdušenosti nad njimi. Kasneje, pri analizi podatkov, dnevnik postane pomemben dokument, ki pomaga interpretirati terenske zapiske. Dnevnik naj bo v času raziskave le en in naj bo ločen od drugih terenskih zapiskov. V etnologiji sta najbolj znana predvsem dnevnika Bronis-lawa Malinowskega in Franza Boasa2, ki sta jih pisala svojima zaročenkama (prim. Bernard 1994: 182-184). Izum modernih terenskih metod pripada Bronislawu Mali-nowskemu in sega v čas, ki ga je preživel na Trobriandskih otokih v letih 1915-16 in 1917-18. Malinowski je iskreno pisal o svojih terenskih metodah, toda posthumna izdaja njegovih terenskih dnevnikov (d Diary in the StrictSense ofTenn) daje intimnejši vpogled v njegove izkušnje na Trobriandskih otokih kot njegova disertacija o metodi. Dnevniki prinašajo b>nernik Malinuirske^a je bil objavljen pod naslovom A Diary in the Strici Sense of the Tenn. Harcourt, Bruce & World. New York 1967. / 'oleg tega dnevnika lahko v tovrstno literaturo uvrstimo še pisma njegovi ženi idsie Masson, ki sta si jih pisala od leta 1916 do njene ■''"nit leta 19. >5. Zbrala, uredila in komentirala jih je njuna hči Helena Wayne. objavljena /ict so t dveh knjigah - The Story of a Marriage: The /etters of Bronislatv Malinowski and tlsie Masson. Vol. 1 1916-20, Vol. 2 1920-35. Rontledge. London 199 5. To gradivo pokaže Malinowskega. utemeljitelja moderne terenske metode, še v odnosu do drugih kolegov, študentov, prijateljev in žene. (-o e D.. The Valite oj a Person Lies in Ins Herzenbi/dung: Franz Boas' Baffitt Island Letter-diary. 1BB.5-1BB4. V: G. W. Stockung, jr. furj. Observers Observed. University of Wisconsin Press. Madison 1983, str. 13-52. njegova osebna prizadevanja na terenu, hkrati pa še njegove vsestranske in občudovanja vredne napore. Malinowski je videl pomen osebnega dnevnika terenskega raziskovalca v vlogi varnostnega ventila, ki kanalizira osebne skrbi in čustva etnografa proč od njegovih znanstvenih zapiskov. Njegovi dnevniki govorijo o zasebnem življenju terenskega raziskovalca in prikazujejo Malinowskega, kako se bori z dolgočasjem, skrbjo za zdravje, seksualno deprivacijo, osamljenostjo... Dnevniki vsebujejo tudi izbruhe vznemirjenja, naperjenega proti Trobriandcem. Odkrivajo, da ni dosegel tiste ločitve od evropskih stikov, ki jo je priporočal. Nadvse pa ilustrirajo, kako težko in kreativno je delal, izražajo pa tudi očitno prizadevanje za čim večjo dokumentarnostjo (Kuper 1995: 13-15). Malinowski je v zvezi s svojimi dnevniki zapisal, da je pri metodah opazovanja in beleženja dejanskega življenja in tipičnega obnašanja v terenskem raziskovanju osebno videnje opazovalca nedvomno izrazitejše kakor pri zbiranju že izkristaliziranih etnografskih podatkov. Toda tudi pri tem mora biti glavno vodilo dopustiti dejstvom, da govorijo zase. Če pri vsakodnevnem obiskovanju vasi opazimo, kako se venomer ponavljajo določeni manjši dogodki, karakteristični načini uživanja hrane, pogovori, opravljanje del, jih je potrebno takoj zabeležiti. Prav tako je pomembno, da z zbiranjem in beleženjem vtisov začnemo že na začetku raziskave, zato ker lahko nekatere manjše neobičajnosti, ki impresionirajo, dokler so nove, prenehamo opažati, ko postanejo znane, medtem ko druge lahko opazimo šele z boljšim poznavanjem lokalnih razmer. Etnografski dnevnik, sistematično voden med delom, bi moral biti idealno orodje za to vrsto raziskovanja. Če etnograf hkrati z normalnim in tipičnim pazljivo beleži blažja in močnejša odstopanja od tega toka, bo zmogel določiti skrajnosti, med katerimi se giblje tisto, kar je normalno (prim. Malinowski 1979: 19), Robert G. Minnich je o svojih dnevniških izkušnjah zapisal naslednje: 'Terenski dnevnik je neprecenljiv in stalen spremljevalec vsakega terenskega raziskovalca. Vanj zelo spontano zapisujem vtise o poteku posameznega dne. Toda zapisujem tudi opažanja o socialnih dimenzijah družbene organizacije, ki se nanaša na ljudi, dejanja, dogodke in skupine, ki tvorijo empirično stvarnost. Tako dnevnik pravzaprav predstavlja začetno interpretacijo podatkov. Ta antropološki ‘tekst' je potem podlaga za pogovore s samim seboj, v katerih določim nadaljnja opazovanja in zarišem tolmačenja” (Minnich 1993: 28). Poleg dnevnikov, ki jih pišejo etnologi, lahko kot vir uporabljamo tudi dnevnike naših pripovedovalcev. Marija Makarovič je tu orala ledino med slovenskimi etnologi, saj je ob vsakokratnih daljših terenih enostavno poprosila kakšnega domačina, da je pisal gospodarski dnevnik (npr. Strojna in Strojanci. Razmerje vaščanov Zakla do dela in poklica -tedenski dnevnik, Razmerje vaščanov Kostanja do dela in poklica, Delovni dnevnik kmetovalca Danijela Planinca z Lihne. Predprad in Predprajci, Sele in Selani...). Ti dokumenti, še posebej pa osebni dnevniki, reflektirajo interese in pričakovanja njihovih avtorjev in jih ne glede na to, da so le delni in drugotni vir, ne smemo izključiti iz raziskave, saj prinašajo podatke o specifičnih načinih vedenja in o družabnih navadah v družini, tako pri delu kot pri praznovanju. Napak je domnevati, da so ustni viri bolj "avtentični” ali bolj “spontani” kot pa pisni. Seveda pa je njihovo znanstveno vrednotenje težavnejše in lahko zapelje na številne stranpoti. OKVIR KOROŠKIH DNEVNIŠKIH ZAPISOV MARIJE MAKAROVIČ Najprej: komu in zakaj je namenjena analiza koroških dnevnikov Marije Makarovič? Etnologom, jasno. In zakaj? Morda zaradi razmišljanja o tistih nemerljivih stvareh, katerih opisa ni mogoče spraviti v tabelo in graf ter številke, ker jih je mogoče samo opisati. Pa še to ne povsem. Celotna človeška - etnologova - izkušnja doživljanja terena pa ni zanemarljiva pri interpretiranju zbranega gradiva. Etnolog je v procesu interpretacije le vrsta orodja. Zato ta kvalitativna analiza dnevnikov, ki poskuša luščiti plasti senzibilne percepcije in intenzivnega dojemanja vse do avtoričine posebne dojemljivosti za kulturne pojave in dogajanja, dodatno inspirirana s preverj,ujočo fantazijo avtorice. Tudi v še tako subjektivnih dnevniških zapisih pa je mogoče izluščiti neke miselne vzorce. Uporabljena metoda pri seciranju študentskih rokopisnih dnevniških zapisov je ponazarjanje in vračanje h kontekstu njenega terenskega dela ob smiselni vsebinski razlagi okoliščin, pri analizi kasnejših, objavljenih dnevnikov pa dajem več poudarka vsebinskemu vidiku. ; Dnevniški zapisi Marije Makarovič, objavljeni v celovški re-: viji Družina in dom. so naslovljeni Oh narodopisnem raziskovanju Sel. Zapisi so nastajali ob zbiranju gradiva v Selah v Spodnjem Rožu na avstrijskem Koroškem za njeno monografijo Sele in Selani: narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto, ki je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu leta 1994, izdala pa jo je Krščanska kulturna zveza oziroma Inštitut Naro-' dopisnega društva Urban Jarnik. Dnevniški zapisi predstavljajo koščke iz dnevnika, ki ga je v rokopisni obliki vodila od leta 1984 do 1988. Mikroetnološka monografija o Selah pa je nastajala skoraj deset let, od jeseni leta 1983. Makarovičevo so poleg strokovnih vodili tudi osebni nagibi, saj je že v študentskih letih od leta 1951 do 1952 zbirala v Podjuni podatke za diplomsko nalogo o ljudskem pesništvu in pripovedništvu ter o ljudski medicini (Makarovič 1953; Makarovič 1988: Makarovič 1994: 10, 11, 513). Iz tega študentskega obdobja, natančneje od 13. avgusta do j 23. septembra 1952, pa datirata dva zvezka njenih prvih \ koroških dnevnikov, podpisana še z Jagodic, ki so nastajali, ko je skupina študentov3 4 5 pod vodstvom študenta etnologije Jerneja Šušteršiča“1 in pomočjo Slovenske prosvetne zveze iz Celovca zbirala gradivo v Zilji in v Podjuni. Avtorica je zbirala gradivo iz duhovne kulture, ki ga je uporabila za diplomsko nalogo. S študentsko energijo in humorjem v dnevniku navihano opisuje delovne pogoje podjunske ekipe*’ (opremo, 3 Muriju Japodic. Irena Štajner. Živka Vran. Jerko Bezič Breda Turk. Julijan Žnideršič. Vlasta Koren. 4 Jernej Šušteršič je diplomiral iz etnolopije leta 19.5.1 Z izjemo šestletnega službovanja pri Zarodu za spomeniško varstvo v Kran ju mu ni bilo dano. da bi bi! zaposlen v stroki. V letih med 1951 in 1952 je orpaniziral in vodil zbiranje preidiva pri zamejskih Slovencih na Koroškem in Tržaškem. Številni predmeti z Zilje, iz Roža in Podjune so po zasl upi Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, konservatorskepa dela Franceta Goloba iz Shvenskepa etnoprafskepa muzeja in di/tlomske ualope Irene Destovnik iz leta 1996predstavljeni v Etnološki zbirki v stari šoli (K&K center - kulturni in komunikacijski center) v Šentjanžu v Rožu (prim. Makarovič 1959 221). 5 Ker bi bilo obdelovanje tšepet pradiva. ki sodi k duhovni kulturi Podjune, preobširno in zato nenatančno, je po dopovoru s prof. dr. Nikom Žtipaničem izbrala za obravnavo samo ljudsko pesništvo in pripovedništvo ter ljudsko medicino. Te teme je strukturirala v hrano, zdravstvene težave, pot s kolesom, jutranje vstajanje), drobne pripetljaje z možmi postave, domačine - gostitelje, ki str študente brezplačno vzeli pod streho in skrbeli za vsebino njihovih želodcev, povratne usluge pripovedovalcem, hkrati pa na svoj način komentira tedanje slovensko vprašanje na Koroškem in delno tudi "sledi”, ki so jih pustili njeni kolegi na terenu. Ekipa je ob simbolični materialni podpori iz domovine (žal uradne ustanove teh akcij niso podpirale) zbrala poleg zapisov iz duhovne kulture in terenskih risb kar okoli šeststo predmetov iz materialne kulture (Golob 1992: 70). Dnevniški zapisi Marije Makarovič imajo predvsem hevris-tično vrednost (ob sočasni uporabi terenskih zapisov in njene diplomske naloge), saj pomlajujejo že izčrpane terenske spomine. Domišljija pri pisanju dnevnikov namreč lahko prosto blodi med različnimi družabnimi prizori, idejami, vpogledi, hipotezami in metaforami. Na ta način so dnevniki dopolnilno gradivo k drugim vrstam virov. A) ŠTUDENTSKI DNEVNIŠKI ZAPISI Uvodni deli dnevnika nazorno prikažejo, kako je priprava in samo terensko delo nekakšen obred prehoda, obred, ki vodi prek opazovanja in kasneje analiziranja gradiva do bistva 1 etnologije, brvi stik s terenom pušča po začetnem vzemirjenju in evforiji sledi simptomov rahlega “kulturnega šoka '8 kot normalne reakcije na novo okolje in njegovo prilagajanje. Sreda 13. «S. 1952 [Energičen začetek terenskega dela, ■azpored raziskovalcev] Navdušena skupina mladih etnografov se je pripeljala v | sredo popolilan v Celovec. Vrh Klagenfurtci, ki so čakali na i'lak, da se odpeljejo v Graz ali j>a na Dunaj, so zasmehljivo in začudeno opazovali mlade 'ptujce ", ki so s svojo prtljago presunljivo polnili celovški kolodvor. Toda mladih jHujcev" j ni prestrašil dvojezični napis, daje hoja javko tračnic strogo \ nahranjena. Energično so začeli poj^adati kovčke in jih nositi \ pred />ostajo. Hallo, bitte, gehen sie mir junf Schilling, nsw.se je vsi/xilo na nepokornike. Toda j>omirili smo jih s \ ieni. da smo jxniovno šli čez progo. Prevoz prtljage na Prosvetno zvezo je jxdnomastno prijel v j roke uajjirej tov. /eruej []ernej Šušteršič] - šej odj>rave, nakar nui je jmskočila na j>omočše ostala gmajna inascn/inskega izvora. Po enournem prevažanju smo se končno jjodali v "Gasthaus Obir". Sprejet nas je tovariš Ztvitter[Y \:mc Zwitter] i - jximenili smo se o delu itd. Nato smo darovali dve ubiti steklenici malinovca bogovom za srečo pri vseh podvigih, in etnografski akt se je pričel: namreč spoznavanje večernega Celovca in ogledovanje njegovih prebivalcev. Tov. Franc nas je popeljal na velesejem in vljudno plačal članarino zapet ljudi. All right. Začelo se je pauper studiorus sum... Oh I2h veselo spanje - še preje premlevanje vtisov, ki so bili oh mislih na to. da nismo slišali v celem Celovcu niti ene slovenske besede - gotovo "najboljši". Sicer pa, bodimo optimisti (Jagodic 1952 a). Četrtek 14. 8. 1952 Oh 7h dvig in ponovno pokanje. Porazdelitev dela sva sporazumno rešila z Jernejem, in s tov. Zivittrom na čelu so mladi diletantje " naredili načrt za en mesec. [Omalovažujoč naziv so študentom dali nekateri veliko starejši etnologi (zdaj že pokojni), ki jih je razganjala zavist, da je ekipo vodil Jernej Šušteršič in vključil vanjo študente etnologije. S simpatijo je študente podpiral edino pokojni dr. Sergij Vilfan.9 O tem je nekaj več zapisal France Golob, konservator, ki je “obdelal” večino predmetov, ki so jih zbrali študentje, in pravi, da je bila zbirka prvič predstavljena leta 1954 v prostorih Gasilske zveze LRS v Ljubljani. Strokovna ocena o zbranem gradivu je bila pohvalna. Tako je akademik dr. Ivan Grafenauer v pismeni oceni razstave pripomnil naslednje: “V folklornem gradivu so prispevki npr. Marije Jagodiceve, danes dr. Marije Makarovič, in Jerka Beziča prvovrstni, medtem ko je pri večini ostalih zapiskov potrebna neka rezerva.” Prof. Franjo Baš in dr. Sergij Vilfan pa sta sicer pozitivno oceno razstave sklenila še s pripombo: “Ekipa je z njo (to je z razstavo in svojim delom) pokazala, da ima potrebno veselje in voljo do terenskega dela, da pa ji manjka za terensko delo strokovna pripravljenost in potrebno strokovno vodstvo.” (Golob 1992: 70)] Snidenje skupin - vseh treh smo napovedali za 12 september v Zahomcu, da bomo skupaj prisostvovali štehvanju. Ob 3h popoldan so začele skupine odhajati na določena mesta. Irena [Štajner], Vlasta [Koren], Jule [Julijan Žnideršič] v Žitaro vas, Jernej [Šušteršič], Breda [Turk] v Žilo. Živka [Vran], Jerko [Bezič] in Jaja [Marija Jagodic] pa v Podjuno (Jagodic 1952 a). Začetna “honeymoon” faza pa se kaže še posebej v začetku dnevnika, kjer je gurmansko razpoložena avtorica prav natančno in v Santoninovem slogu beležila dobrote, s katerimi so bili postreženi na mestih, kjer so spali, in ki so pretrgale pajčevine v študentskih želodcih. Npr.: naslednjem zaporedju: ljudski jezik, ljudsko pesništvo (ljudska pesem odraslih, ljudska otroška pesem, ljudski pevec Lesičjak, ljudske stare molitve), ljudsko pripovedništvo (ljudska jtroza, ljudska verovanja). ljudska medicina (prim. Makarovič 1953: 1). 6 Skupina, v kateri je raziskovala Marija jagodic, je začela tlelo v Djekšah. nadaljevala v Velikovcu. Siuči vasi. Mali vasi. Žitari vasi. Železni Kapli. Pliberku. Vogrčah. Blatu. Bistrici. Šmihelu. Slipui vasi. Lihučah. Šmarjeti />ri Gotovuiku. potem je šla v Celovec in v Zahomec v Zilji na štehranje, od tam pa nazaj v Beljak. Celovec. Velikovec, Libttče, Žitaro vas. Globasnico. .. in potlej domov. Trojka Jerko Bezič. Marija Jagodic in Živka Vrtni ni hodila vedno skupaj, edini moški član "odprave" je ponavadi spal v drugem kraju kol dekleti. 7 1 ' etiki Britaniji, na primer, sloni celotna tradicija I. i. kolektivnega o/xizoranja na s/iosobnosli pišočih firostoroljcer. ki pišejo domorodska Jioročila o vsakodnevnem življenju. Ti viri so shranjeni v Arhivu kolektivnega ojiazoranja (Muss Observation Archive). 5a ta način nastajajo kolektivne avtobiografije, za katere niso potrebna posebna znanja in kvalifikacije, zadostuje že veselje nad pisanjem in Jjnpravljenost beleženja lastnih misli ter izkušenj (Hammersler in Atkinson 1995: 163). Podoben arhiv ustvarja Makarovičeva od leta 1955 z zapisovanjem in zbiranjem življenjepisov na avstrijskem Koroškem, katerega rezultati so do leta 1996 tri objavljene knjige (Tako smo živeli) s tovrstnim gradivom O tem terenskem prilagoditvenem procesu je med drugim pisala Irena Weber v članku Kulturni šok - kaj je toč (prim. Weber 1993. 135-142). Na tem mestu je potrebno pripomniti, da je "kulturni šok" gotovo večji in traja dalj časa v geografsko oddaljenejših kulturah, ‘la pa etnologi lahko tudi na domačem terenu jiri opazovanju z udeležbo doživljamo nekatere od njegovih simptomov. Bolj kot nam je teren znan in bolj kot obvladamo metode ter tehnike terenskega deta. manjše so tovrstne reakcije. 9 Dopolnilna opomba Marije Makarot 'ič Grosova [Grossova] mamica so nam postregli z jetrno pašteto, belim kruhom, pečenim šarkeljnom, kavo - med neprestanim govorjenjem - kar še jejte (Jagodic, 14. 8. 1952 a). "Za južino bo dobila Jaja kumare, ki jih ima tako rada, Živa pa štanko!ne[siročji fižol], čeprav vem, da bi raje kumare...", pravi mamica! "Krapi so še od včeraj" - kaj bi še skuhali za trepovje? Oh, mamica, kar hočete..., vse, kar pride od vas, je tako dobro, tako (Jagodic, 9. 9. 1952 h)! Kasneje te informacije zamenjajo poročila o preluknjanih kolesih, premočenosti zaradi dežja, raztrganih čevljih, zdravstvenih težavah ipd. Jerko - naš Don Kihat, kot ga je označil oče Gros, je /više/ zjutraj oh 6.30 iz Djekš in naju vrgel iz postelje. Dopoldan se vsi trije odpeljali po prtljago v Velikovec h Kuperju. Ker smo j morali čakati, smo si mimogrede ogledali Sinčo vas in Klo-pinjsko jezero. Gospa Kuperjeva nas je prijazno postregla. Toda sladek mošt je Jerkotu zaradi njegove (samogoltnosti) naredi! nemalo želodčnih težav. Popoldan: Živa ima smolo, ker ji turi pod pazduho postajajo vedno bolj boleči. Jerko odšel na Djekše. Jaja k Ižakinji v Encelno vas (Jagodic 19. 8. 1952 a). Živka se zdravila z domačimi zdravili doma (v mleko namočen kruh stavila na ture) (Jagodic 20. 8 1952, a). Jerko dopoldan čisti in popravlja kolesa. Živka se ’cajta ',Jaja prepisuje Sveti Ust [po vsebini in namenu podoben Kolo-monovem žegnu, časovno in stilno pa precej mlajši rokopis], pomaga pospravljati Živki, itd. Popoldan pranje in pregledovanje zapisov (Jagodic 25. 8. 1952 a). Nedelja 17. 8 1952 [Odkruški s terena, Djekše] Zadovoljno prisostvovala maši gospoda župnika. Vsa čast Vam gospod - trojka vas spoštuje in je ponosna, da se med slovenskimi duhovniki najde tudi tak mož, kot ste vi. Popoldan se po prijetnem pogovoru z gospodom in dobro j>os- I trežeui vrnili k Šrancu. Živa odšla k Rožancu, Jerko pa h Krčmarju. Zunaj lije dež in ne vem, kako bosta oba popotnika prišla zvečer spat. Ura je devet - prišel je Jerko, zadovoljen in vese! nad svojo bero pri slovensko pojoči, toda nemško govoreči krčmarici (Jagodic 1952 a). V središču dnevnika je zbiranje podatkov. Dnevnik ne govori o tem gradivu, le tu in tam ga omeni. Temu so namenjeni terenski zapiski. Omenja pa ljudi in jih opiše kot prijazne ter voljne sodelovanja. V enem od izsekov iz dnevnika beremo, s čim je terenska ekipa poplačala trud pripovedovalcev in ! kakšne še sprejemljive nagrade jim je namenila za njihov čas in posredovane informacije. Pravzaprav pri teh protiuslugah ne gre za plačilo informacij kot blaga s tržno ceno, pač pa za človeško gesto, ki jo največkrat porodi globoka empatija v stiku s pripovedovalci. V primeru, ko so imeli njihovi pripovedovalci finančne stroške z mladimi raziskovalci, so se ti odločili, da jim povrnejo odškodnino, npr. za podarjeni jopici. Druge nagrade so bile simbolične - slovenske knjige. Ponedeljek 18. 8. 1952 [Usluge in oddolžitve pripovedovalcem] Jerko že prepeva v hiši - unije 6.30, treba seje dvigniti. Po sivcu /zajtrk/ (mleko, potica) malo pomenka o nabranem gradivu. Živa je veselo nastrojena prišla od Rožančeve matere. ki jo je zelo lepo sprejela. Popisala ji je nošo in ljudsko obrt ter podarila povesmo prediva. (Oddolžiti seji moramo s knjigo.) Ko smo še malo izpopolnili svoje zapiske pri Šrancu. smo zadovoljni odšli z Živo domov - h Grosu; Jerko pa je šel zapisovat pesmi h Ohiu. Med potjo sva se ustavili še v Vovhrah in se malo pomenili z mimoidočimi, ki so rekli, da radi govore slovenski, edino en kmetje sam rekel, da je Nemčur. ko nas je še preje vprašal, kaj dela naš šef [s tem je mislil Tita in ne Jerneja Šušteršiča]. Bile sva tudi v Vovhrškem gradu, ki je že precej porušen - in nama ni naredil posebnega vtisa. tIsluge: gospodu župniku (Djekše) treba poslati v zahvalo za gostoljubnost - knjigo (Deseti brat), Srancovi sestri, ki nam je podarila dve jopi - treba po možnosti dati odškodnino -Šrancovim otrokom poslati knjigo (slikanico). Pri Grosu so naju z Živo gostoljubno sprejeli. Veselega pogovora /io kosilu se je udeležila vsa družina (Jagodic 1952 a). Nedelja, 31. 8. 1952 [O tem, kar bi sicer zelo zanimalo etnografe, toda z "notranjim očesom”] Pa pojdimo v jarmak [sejem]! Cigani upajo, da bodo s svojimi vrtiljaki precej zaslužili, isto menijo tudi kramarji iz Celovca, Velikovca in ostali, ki so privlekli svojo ropotijo naprodaj. Cene niso preveč privlačne, dasi je bila reklama prav velika. Naša dvojica poželjivo opazuje štante - toda cene so zaenkrat še zelo visoke in zaenkrat še ne bova nakupovali. Toda to naju ne moti, da ne bi povsod vprašali za morebitno ceno. Ker sva še dokaj solidno napravljen i, tudi najin izgled ni najslabši in zalo so kramarji v svesti dobrih kuntov [kupcev]Toda ko vidijoJajin strupen obraz, ki zatrjuje, da nimava nič šilingov, je najbolje, da vzameva pot f)od noge. ker kredit smo izgubili. Obrabljene plošče v vrtiljaku še povečujejo žalostni in dolgočasni vtis ciganarije. kije v Jugoslaviji nismo več navajeni. Ko spet pregledujeva bogatijo z blagom obložene stojnice, zaslišiva tik za nama znan glas: Oh, so, kein Schilling", - aha, mož postave, o saj mi se pa že poznamo. Ce že nočete verjeti, da nič ne kupujeva, pa poslušajte Živino izjavo: 'ja, kupila sem že radio, toda rade! [kolo] še ni nič bolje opremljen." Odšla sta še naprej in še iz daljave parkrat premerila nemogočo jugoslovansko dvojico. /../(Jagodic 1952 a) Ponedeljek, 1. 9. 1952 Danes se jarmak. nadaljuje, namenjen je gospodarskim svrham. Etnografska bera bo zato verjetno bolj slaba, ker ljudi ne ho doma. Mahnili sva jo v Libuče - gospa Lien-hardtova je zelo prijazna in se tudi zanima za "etnografijo". Se vidi, da je že Ložar šaril tod okoli. /../(Jagodic 1952 a) Ziljsko štehvanje v Zahomcu, na katerega je prišla podjunska ekipa, je nekakšen predah in začasno vzpostavljanje fizične in emocionalne distance od raziskovanega terena. Je nekakšna refleksija o dobljenem gradivu, predvsem pa srečanje s kolegi, ki so delali v Zilji, in z drugimi ljudmi. Sobota, 13. 9. 1952 /.../ Prišli v Zahomec. Za seboj smo pustili Beljak. (že prejšnji dan), Škofiče, Arnoldstein [Podklošter], D revi je. Sprejem v Zahomcu tak. kot je možen pri Zwittrich. Obilna večerja, dve uri so nas pustih lenariti site in spočite na divanu in živa duša nas ni molila. /./(Jagodic 1952 b) Nedelja, 14. 9. 1952 /.../ Oh 10h je bila maša. Prišla sta Jernej in Breda. /..J Ob dveh bilo štehvanje in nato rej pod lipo. Ker niso hih v nošah, me cela stvar ni niti preveč ganila. Prišli smo skupaj z mznimi agronomi in dan je bil lep, nese/. Par posnetkov na aparatu in agronomi so odjadrali. [Ali je to kritika njihovega načina dela?] Še preje so založili etnografe z osta nki iz svojih inavh. Hvala lepa! V novi zavezi ho stalo: Boh, ki skrbi za lilije na polju, etnografe na vasi. Zbogom vesela družbica, lepo je bilo. Z Lojzetom [Četino, agronomom], ki je še ostal, smo malo pokramljali, nato je ob 7h odšel na kolodvor v Cajno. Debata o njegovem gospodarju je bila prav zanimiva. Malo smo se še zavrteli, nato pa odšli spat. Jutri nadaljujemo s potjo - cesta. veš. da že komaj čakam tvojega objema (Jagodic 19:i2 h). Marija Makarovič pri terenskem delu očitno zelo sledi svojim čustvom (beri še intervju z njo v tej številki Glasnika). Glava sledi srcu in šele takrat terensko delo predstavlja obred prehoda k etnologiji. Ne samo da kot raziskovalka opazuje in heleži realnost, tam je vedno z vsemi čuti. Njen etnološki sen-zualistični empirizem, če ga smem tako imenovati, sicer Priznava tudi druge vrste izkustva, npr. intelektualnega, vendar šele na podlagi doživetega. Od tod tudi izjemna naklonjenost opazovanju z udeležbo. Ne samo da o nečem bere, da to vidi in razume, dejanskost ji je bližja šele, ko jo okuša, sliši, v«nja in - čuti: takrat, ko se svet nekoga drugega dotakne njenega sveta. Ta “dotik” jo dela močnejšo, srečno, žalostno, nemočno, jezno, utrujeno in kar je še tega. Pomembnost vzajemnega čutenja in racionaliziranja ni obsodba (ta korenini že v Platonovem dualističnem dojemanju sveta), pač pa se mi zdi vredno poudarka, da brez pravega odmerka empatije ni dobrega terenskega dela. Razumevanje sveta (ljudi), ki se enakovredno opira na mišljenje in čustva, spontano odgovarja na vprašanje, zakaj "delati" etnologijo. Učinkovita komunikacija med obema področjema daje pravi pomen raziskovani družbi in zavira proces etno- in drugih centrizmov ter abstraktnih teoretičnih konceptov, ki so lahko tako zelo daleč °d samega življenja. v tem slogu se konča tudi študentski dnevnik. Konec terena Hi zanemarljiva faza raziskovanja. Sklepni del opazovanja z udeležbo največkrat predstavljajo zahvale pripovedovalcem, neke vrste ritual odhoda. Najmanj, kar mora ostati med obema stranema, je zaupanje. Pripovedovalci nam zaupajo informacije, ki jim gredo včasih tudi težko z jezika, mi pa njim, da so nam dali verodostojne podatke. Ponedeljek 22. 9. 1952 Danes pospravljam in pokam kovček. Težko mi je pri tem delu in premagovali se moram, da se ne poslužujem zenske pravice - joka. dopoldan. Sama sem odšla na bližnji hrib. ki se vzpenja nad Žitaro vasjo. Še enkrat bi želela objeti ves ta dragi svet. k' ga bom jutri zapustila. Rada hi bila tič, mogoče čisto navaden vrabec, poletela bi na Vaši uje, da bi pogledala, kaj delata dragi ateca in mamica. Nič ne bi začivkata, samo akopala bi se v bližnjem studencu, prhnila mimo Marte, ko bi nesla mleko in sedla mah Danici na dlan. /.../ Zbogom gospa Šmidova - grem k večerji. Zadnja večerja! Da, zadnja na Koroškem - toda jaz se ne poslavljam samo od apostolov, poslavljam se od vseh teh dobrih in plemenitih ljudi, od naših bratov, ki radi govore slovensko. /.../ Hudo mi je... toda kolo časa se vrti. Jaja, zavrti se še ti z njim (Jagodic 1952 b). Torek, 23. 9. 1952 Vlak ob 5.45. Odhajam. /.../ Pozdravljen Bled, pozdravljena Šmarna gora in ti, Ljubljana. Saj nisi huda, če se nam čisto malo toži po Koroški? Veš, večkrat ljubiti je čisto človeško /.,/(Jagodic 1952 b). Nekateri raziskovalci nikoli dokončno ne zapustijo terena, ampak se neprestano vračajo. Študentski dnevnik se resda konča 23. septembra 1952/ toda na koncu istega zvezka sledi zapis z dne 27. in 28. marca 1984,11 ko je Makarovičeva v okviru globaških kulturnih dni v Tinjah razmišljala, da bo mogoče spet prišla na Koroško, da bi napisala monografijo ene od koroških vasi in s tem presegla politične in strokovne intrige, ki so onemogočile nadaljnje študentsko ekipno terensko delo na Koroškem. iz tega "mogoče”, je potem nastala potreba, da res nekaj naredi, in nastale so Sele in SelaiuA~, Osem stoletij Vogrč, tri knjige z biografskim gradivom v zbirki Tako smo živeli, pa Ziljska noša, v pripravi sta že monografija o Dobrli vasi in knjiga o oblačilni kulturi v Rožu in Podjuni, zraven pa še intenzivno delo na Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik, ki ga strokovno vodi od leta 1993.1;i 27.. 28. 3. 1984 Gosjtod Nužej Tolmajer [tajnik Krščanske kulturne zveze, znotraj katere deluje Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik] me je že na Ravnah povabil, naj pridem predavat v tednu globaških kulturnih dni. Z veseljem sem privolila. Zdaj sem tu v Tinjah, pri Nužeju na zvezi, pri tov. Kattnigu in njegovi Mariji (posvojenki). Veliko smo se pogovarjali. Veliko razmišljam o ljudeh, ki jim je vsakodnevna alternativa biti Slovenec. /../Mogoče bom spet prišla na Koroško da napišem monografijo ene od koroških vasi. Mogoče. Mislim, da je to moj dolg, dolg do Slovencev, dolg do ateca. dolg do Grosa, ki je bil dober človek, dober Slovenec. /.../ Na Koroško pa se nisem vračata v resnici samo v mislih, še vedno nosim v sebi spomin na krivično početje mojih strokovnih kolegov, ki so sploh ne vem zakaj, izprotozojskih nagibov preprečili, da se študijski ekipi nista več vračali na Koroško. Najbrž zato sem tudi sama nisem več prišla (Jagodic 1952 b). B) DNEVNIKI OB ZBIRANJU GRADIVA ZA MONOGRAFIJO O SELAH Strokovni nagibi Marije Makarovič za pisanje mikroet-noloških študij in krajevnih (Predgrad in Predgrajci, 1985; Črna in Črnjani, 1986; Strojna in Strojanci, 1982). preglednih (Kmečko gospodarstvo na Slovenskem, 1978) ter sin- 10 11 12 13 Daljše hiranje r enem kraju ali celo sodelovanje pri kakem večjem skupnem deluje bilo oteženo ne samo zaradi omejenega časa (vizum za poldrugi mesec), ki je zahteval, da so čim hitreje pregledali precej veliko področje, temveč tudi iz materialnih razlogov, saj se kol dijaki-prosjaki" niso mogli dalj časa muditi v istem kraju (prim. Makarovič 195.’>: 2-3) 2 žeto spremenjeno in čitljivejšo pisavo. Do leg knjige pa še obširna dokumentacija iz časa raziskovanja (1984-8H. 1991-93). in sicer okoli 2000 črnobelih in barvnih fotografij ter diapozitivov, okrog 350 kopij starih fotografij in okrog 90 enot arhivalij iz hišnih arhivov. Vse hrani Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, v Celovcu (Makarovič 1995: 264). (poko/enka brez želje po praznem teku. je treba dodati pod črto. tetičnih monografskih obravnav (Slovenska ljudska noša, 1971; še neizrečena zbirka osmih knjig Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, 1986-1995;) temeljijo na prepričanju, da vsakršno zaokroženo, tehtno in dovršeno znanstveno delo o ljudski kulturi temelji na zadostnem številu monografskih del in virov. Sinteza pa je lahko popolna le, če ima pisec na razpolago čim več monografskih, tako rekoč temeljnih mozaičnih del. V sintetičnih zaokroženih podajanjih pa spričo pomanjkanja temeljnih obravnav nemalokrat posplošujejo peščico podatkov ali celo en sam podatek. Makarovičeva se je zato pri pisanju svojih knjig spraševala, ali se je smotrno lotevati pisanja preglednih del, dokler ni na voljo kolikor toliko ustrezne količine pričevalnih podatkov; pa tudi, ali sinteza. ki temelji na premajhnem številu podatkov, lahko poda resnično, dejansko podobo o obravnavanem vprašanju (Makarovič 1994: 11). Taka metodološka pozitivistična usmerjenost ji je torej na njeni etnološki poti narekovala omenjene načine raziskovanja in publiciranja svojih dognanj. Njeno gnoseološko izhodišče so stvarni podatki (arhivski, pred-metni, vizualni, ustni...), domena tega spoznavanja pa tako . ali drugače artikulirano izkustvo ljudi, ki jih je preučevala. Zato v njenih monografijah ne najdemo teoretskih razmišljanj in ontološke problematike, kar pa ne pomeni, da je iz svojega znanstvenega vedenja izključila poznavanje sočasnih etnoloških tokov. Te je le prikrojila svoji empirični naravna- j nosti, katere sestavni del so tudi njeni terenski dnevniki. Edini objavljeni so, kot že rečeno, O Selah in Selanih, ki so bili objavljeni kot nanizanke v celovškem mesečniku Družina in dom v času od leta 1985 do 1987. Dnevniki se začnejo s prvo sondažno raziskavo in oklevanjem med raziskovanjem ; Sel ali Obirskega. Tajnik Krščanske kulturne zveze Nužej Tol-majer je navijal za Sele, Makarovičeva pa za Obirsko, ker so j bile tamkajšnje domačije tako podobne onim na Strojni, ki jo je od vseh njenih terenov najbolj ‘okužila”. Kocka je padla, in zmagale so Sele. Odnos der terena Makarovičeva opiše v naslednjih odstavkih: •/.../ "Ceje že tako, da moram raziskovati Se/e, potem se grem kar takoj dogovorit na eno izmed selskih domačij, če me sprejmejo na hrano in stanovanje v času mojega poletnega dopusta. ” In med potjo proti Zgornjemu Kotu, kamor je Nužej nekako nerad zavil, saj je bilo že pozno, sem občutila vsaj nekaj zadoščenja, da sem vsaj malo odločala o tem. kako j bom strokovno porabila svoj prosti čas v prihodnjih letih. /.../ \ Zvečer sem v Ljubljani zapisala v dnevnik. Sele 19S4-: “Vse je tako, kot je potrebno za raziskovanje, tj. pisan družbeni sestav, samotne in deloma v gruči razporejene domačije, bogato arhivsko gradivo, zadovoljiv starostni sestav jnvhival-cev. pri Gašperjevih, kjer bom stanovala, pa še družina treh rodov. Vem, da nama bo s hčerko Mojco, ki mi bo pomagala pri fotografiranju in sprotnem urejevanju gradiva, tudi lepo. ' (Makarovič 1985/4: 7). V V dnevih pred odhodom v Sele - Zvrhnji Kot prebiram članke o koroških Slovencih in tuje ter domače monografske narodopisne raziskave. Z večjo prizadevnostjo kot doslej se lotevam zaupanega mi dela, in še z večjo skrbjo kot doslej razmišljam o načinu, kako hi med zbiranjem gradiva čimbolj šmarno dojela, doživljala in podoživljala življenje in kulturo Se! in Selanov, kako hi vsestransko orisala slovensko vas in ljudi, njihovo preteklo in današnjo kulturo, njihovo ustvarjalno razmerje do sveta. Izdelujem si dokaj natančen raziskovalni načrt in v povezavi z njim tudi važnejša vprašanja. Več kot petsto se jih je nabralo. /.../ In naj čisto po tihem priznam, da me samo mimogrede in res mimogrede oplazi črna misel, kaj če bo čez pol stoletja knjiga o Selah in Selanih le še spomin na tamkajšnje Slovence. /.. /(Makarovič 1985/5: 6) Petek, sobota, 12. in 14. julija [1984] Narašča predraziskovalna mrzlica in z njo ena sama skrb in zavest, da je zaupano delo trdo in povezano z nekajletnim garanjem. Rog daj, da biga zmogla oprac/ft//.../(Makarovič 1985/5: 6) Nedelja, 15. julija [1984] /.../Daljših pešpoti se zmeraj veselim. Kadar zbiram podatke na terenu, mi pomenijo edini počitek, in sprostitev, pa čas. ko lahko urejam, svoje misli in v duhu kramljam s prijatelji. Odtod najbrže tudi moja dokončna privrženost raziskovanju visokogorskih naselij s samotnimi kmetijami, kjer je od enega do drugega /vfovedovalca tudi po uro ali več. /../(Makarovič 1985/6: 6) Odpor do uporabe magnetofona in drugih ‘robotskih priprav” ilustrirata naslednja odlomka: Ponedeljek, 16. julija [1984] /.../Proti večeru se oglasi Nužej Tolmajer s pevovodjem [in etnomuzikologom] Bertijem Logarjem s Suhe. Prineseta mi avtomatičen fotoaparat za črnobele posnetke, za barvne diapozitive Jta imam aparat s seboj. Fotoajxirat je s svojo su-peravtomatiko navdušil zlasti Mojco, magnetofonsko težo, ki je prav tako prišla z njima, pa bolj s težavo sprejmem. Pomeni mi neljubo pregrado med človekom, s katerim se pogovarjam, in med menoj. Glede tega sem malo bolj zadaj. /.../Kdo ho pa nosil tega zlomka in pripravljal ljudi, da bodo naravno govorili, če pa še napovedovalci v radiu včasih zajecljajo. Vseeno obljubim, da bom že zaradi narečja in morebitnih pesmi vsaj občasno kaj posnela (Makumvič 1985/7: 7). /.../Oh najbolj ugodni priložnosti predlagam Pepci, da bi se malo pogovarjali oh magnetofonu. Pepca snemanje sprva odkloni. Potem se le zediniva, da pove zgodbo o Majerjev ih fantih, ki so mogočno jahali konje v Sele k maši. Pa magnetofon zataji, nekaj /tos na me in nekaj ne. Zastonj so bile vse priprave, j>a ni ne v zvezku nič ne na traku nič. Zato trdno sklenem, da se z roboti, /hi če so še tako prijazni in koristni, ne bom več dajala. Meni je usojen svinčnik in zvezek in neposreden razgovor z ljudmi. /.../(Makarovič 1985/8: 7) Makarovičeva je v knjigi Sele in Selani objavila kar 275 enot slikovnega gradiva. Družinske zbirke posnetkov so bile pri tem primarni vir. Njihovi lastniki pa so imeli do družinskih in drugih posnetkov poseben čustven odnos (kar lahko vidimo že pri samem aktu lepljenja v albume, kjer nekatere pazljivo izločijo, druge po vstavijo glede na pomen, ki jim jih predstavljajo). Njihovo urejanje fotografij ima svojo simbolno govorico, ki jo je najbolje poslušati hkrati z intervjuji njihovih lastnikov. Pomena teh spominov se je zavedala tudi Makarovičeva, ko je spoštovala dogovorjene termine. /.../ Ko sprašujem po hišnem arhivu, na svoje veliko začudenje ugotovim, da ima Pepca vse fotograjije in druge dokit-\ mente zgledno spravljene. /.../ In še bolj me preseneti z albu-| mom, kjer ima z natančnimi podatki shranjene vse v barvah /btografiraue selske ka/xjice. Ko mi album potem celo z veli- kim zaupanjem posodi, ji obljubim, da pa natanko po dveh dneh, ko Mojca prepiše podatke, prinesem nazaj. /.../(Makarovič 1985/8: 7) /../Dobro mi dene. ko opazim, da zelo cenijo, ker smo izposojeno vrnili do dopovorjenepa dne. /./(Makarovič 1986/2: 11) Makarovičevo je na terenu v Selah spremljala tedaj šestnajstletna hči Mojca, ki se je dobro vživela v vlogo “tehnične asistentke" in enakopravno opravljala svoje zadolžitve, ne da bi se domačini zaradi tega kaj preveč vzemirjali. Enako dobro so jo “posvojili" kot njeno mamo, po selsko Šperjevo Mici. Nedelja, 22. julija [1984] .../ Vse dopoldne se zadržujem pri Francu. Medtem ko Mojca [mdnojotoprafirapospodarjeite rezbarije, se midva vneto jiopovarjava. /../(Makarovič 1985/10: 11) Sobota 28. julija [1984] /../Odločim se, da prem k Pavli. Mojca pa bo medtem foto-prajirala pri Gašperju, kako so nekdaj vezali senena bremena, ko so jih vsnepu spel/ali do doma s planinskih koše nie. /./(Makarovič 1986/2: 11) Etnologinja nikakor ne more ubežati vlogi, ki jo hočeš-nočeš prinaša njen spol. Tu ni nikakršne nevtralne pozicije. Če si ženska, dobiš od moških le določene informacije in narobe, mnogo je odvisno tudi od tega, kaj raziskuješ. Etnologinje imajo pri pogovorih v podeželskem patriarhalnem okolju praktično neomejen dostop do podatkov, ki zadevajo gospodinjstvo, otroke, vzgojo, ženske dejavnosti, tračarsko mrežo, Marostnike, delno tudi spolno življenje ipd., toda tudi takrat morajo ustrezati vlogi, ki jo od njih na tihem pričakujejo sogovorniki, na primer, da so tudi same poročene, da imajo otroke, da so dovolj stare, da ne kadijo in pijejo... Nekatere 'erenke, ki so v preučevanem kraju tujke, lahko, če imajo srečo, preskočijo katero od teh nenapisanih pravil, ne pa vseh. Makarovičeva se je s starejšimi moškimi brez problema pogovarjala o gospodarstvu, paši, sekanju lesa, lovu ipd., o vsem, kar je predstavljalo del moške (delovne) identitete. Toda o “cunjah", o ne, to je pa “babja zadeva Sreda, 27. februarja [1985] ' ./ Medtem ko Adainkin/a z vidnim zadovoljstvom razka-Zlije skrbno shranjena oblačila (janke na tiedrc, kujte, adre in adrce). prideta še dve sosedi. Med opledovanjem oblek vsevprek žival mo povorimo. Pravi babji semenj, si najbrž misli pospodar, ki samo pomoli plavo v kuhinjo in se umakne 'taprosto. /.../Kar zadeva moško nošo, jut so z njo, prav tako kot z moškimi nasploh, same ljube težave in sitnosti. Na vprašanje: Kako so se včasih nosili starejši možakarji/" tudi Pripovedovalci odrezavo odpovarjajo, da tako kot zdaj. S takšnimi podatki si ne morem kdovekaj pomapati. /.../ (Makarovič 1986/8: 13) T enem od dnevnikov se Marija Makarovič dotakne tudi kritike ustnih virov. Nerazdružljivi trojici avtentične>st-objektiv-nost-reprezentativnost namenja nekaj besed tudi v drugih delili dnevnika, o avtentičnosti in objektivnosti pa pravi naslednje: / •/ V naši stroki je že tako, da moraš o isti stvari spraševati vec pripovedovalcev. /../Z večkratnim s/miševanjem o istih stvareh pa podatke tudi preverjam in istočasno dopolnjujem. /•■/(Makarovič 1987/4: 7) SKLEP Analiza študentskih rokopisnih dnevnikov Marije Jagodic iz leta 1952 pokaže, kakšen akt je pravzaprav etnografovo delo. S tem ko zapiše vsakovrstne pripetljaje in predvsem to, kar se vidi in občuti, na neki način razkriva mehanizme terenskega opazovanja z udeležbo. Čustveni poudarki na nekaterih mestih pa “suhoparnemu” naštevanju empiričnih fenomenov dajejo svojevrstno mladostno aromo, predvsem pa razkrivajo, kako boleče je bilo za etnologinjo iz Ljubljane doživljanje ponemčevanja na Koroškem. Dobrih trideset let kasneje, natančneje leta 1984, se začnejo dnevniški zapisi Marije Makarovič, tedaj že uveljavljene etnologinje. Da toliko časa ni raziskovala Koroške onstran Karavank, so bile “krive” predvsem subjektivne okoliščine. Ob seciranju njenih dnevniških zapisov nisem želela izpostavljati tedanjih strokovnih intrig, saj za samo analizo niso bistvenega pomena, a se mi je ob nekem pogovoru z Makarovičevo vendarle zapičila v spomin njena izjava, za katero menim, da dovolj dobro ilustrira pogled in možnosti sodelovanja mlajše in starejše generacije etnologov v času njenega študija: "Vi ste danes lahko izjemno srečni, saj imate na voljo obilo možnosti dodatnega izobraževanja v etnologiji. Imate tabore, pa delavnice - nekatere od njih celo mednarodne - pa predavanja in razširjene seminarje, štipendije, za hitrejše delo pa še računalnike, Mi takega izobraževanja žal nismo bili deležni, vsaj ne v tolikšni meri. Predvsem pa je bilo povsem utopično pričakovati, da bi se lahko s starejšimi kolegi pogovarjali o stroki, tako kot se na primer jaz zdaj z vami. Odnos do mladih etnologov je bil vzvišen in vsak od nas je bil prisiljen iskati svojo pot. Nas, ki smo raziskovali na Koroškem, so, z izjemo Beziča in mene, označili kot mlade diletante.” Ko je Marija Makarovič našla svoj modus vivendi in je v stroki trdno stala na obeh nogah, bolj v empiriji kakor v teoriji, kot bi sama hudomušno pripomnila, se je še enkrat vrnila na avstrijsko Koroško, tokrat za dalj časa. Kar celo desetletje, od leta 1984 do 1994, je zbirala gradivo za monografijo o Selah, kjer je v času raziskovanja tudi živela. Njeni dnevniki, objavljeni v reviji Družina in doni, izpričujejo dobro poznavanje ljudi in njihovih navad, samotnih stez, po katerih je zamišljeno hodila, gori Košuti pa je posvetila in objavila celo pesem. Ti dnevniki so v nasprotju s študentskimi natančnejši in bolj premišljeni, čeprav še zmeraj ne v tej meri, da bi zaradi dnevnikov, ki naj popisujejo objektivno dejanskost, le-to poskušala spreminjati. V dnevnikih opiše skoraj vsako dejavnost prebivalcev, katero je raziskovala, predvsem pa bralec dobi vtis. kakšne so Sele in Selani, od česa in za kaj živijo. Sam raziskovalni delovni akt pa je manj izpostavljen in očitno že j samoumevnejši kot v prvih pričevanjih. *** Da pa bi bralec lahko dobil še boljšo podobo o tem, kakšen je lahko dober etnološki dnevnik, dodajamo še enega sodobnejšega. iz leta 1992, iz danes že skoraj povsem germanizirane Zilje. Ta ostaja nerazkosan in neinterpretiran, saj je metafora j o Slovencih - Indijancih, ki jo Makarovičeva uporabi, dovolj povedna sama zase. UPORABLJENA IN NAVAJAJVA LITERATURA TER VIRI • BERNARD. Russell 199-4: Research Methods in Anthropol-ogy. Qualitative and Quantitative Approaches. Sage Pub-lications. • DEVITA, Philip (ur.) 1992: The Naked Anthropologist. Tales fiom Around the World. Wadsworth Publishing Company. Beimont, California. • (GOLOB, France) 1992: Narodopisna zbirka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, zgovorno pričevanje pretek- : losti. V: Koroški koledar 1992. Slovenska prosvetna zveza. Celovec, str. 70-71. • HAMMERSLEY, Martyn in Paul ATK1NSON, 1995: Ethnog-raphy. Principles in Practice. Routledge. London, New York. • JAGODIC, Marija 1952: Dnevnik 1952 (a). Inv./726. (Zvezek nepaginiranega rokopisa hrani arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca.) • JAGODIC, Marija 1952: Dnevnik 1952 (b). Inv./727. (Zvezek nepaginiranega rokopisa hrani arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca.) • JAGODIC, Marija 1953: Ljudsko pesništvo in pripovedništvo, ljudska medicina v Podjunski dolini. Diplomska naloga. (Tipkopis hrani Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.) • KUPER, Adam 1995: Anthropology and Antropologists. The Modern British School. Routledge. London, New York. • MAKAROVIČ, Marija 1977: Delovni dnevnik kmetovalca Danijela Planinca z Libne. V: Krško skozi čas. Zbornik ob 500- letnici mesta Krško. Skupščina občine Krško, str. 589-616. • MAKAROVIČ, Marija 1979: Razmerje vaščanov Zakla do dela in poklica - tedenski dnevnik. V: Gomilsko. • MAKAROVIČ, Marija 1985. 1986, 1987: Ob zbiranju narodopisnega gradiva v Selah. Družina in dom. - Sele in Selani. Uvod. 1985/4, str. 7. - Sele in Selani. 1. nadaljevanje. 1985/5, str. 6. - Sele in Selani. 2. nadaljevanje. 1985/6, str. 6. - Sele in Selani. 3. nadaljevanje. 1985/7, str. 7. - Dan za pelinove kaplje. 4. nadaljevanje. 1985/8, str. 7. - O takšnih in drugačnih divjih lovcih. 5. nadaljevanje. 1985/9, str. 7. - Nadvse imeniten dan. 6. nadaljevanje. 1985/10, str. 11. - Mižjeki, taške in Florjanovo. 7. nadaljevanje. 1986/1, str. 11. -Ošiviljah, šteti in poslavljanju. 8. nadaljevanje. 1986/2, str. 11. - Volee naaa, bicaaa naaa! 8. nadaljevanje. 1986/3, str. 11. - V zraku je soparno vzdušje... 9- nadaljevanje. 1986/4, str. 11. - Ni prejel še nobene bralne značke. 10. nadaljevanje. 1986/8, str. 13. - Kot da grem domov. 11. nadaljevanje. 1986/9, str. 13. - "Boš šel služit za pastirja". 12. nadaljevanje. 1986/10, str. 7. - "Požegnaj Bog Oče...” 13. nadaljevanje. 1987/1, str. 7. - Pepelnična sreda je. 14. nadaljevanje. 1987/2, str. 7. - O jarmaku in medvedih. 15. nadaljevanje. 1987/4, str. 7. - Če bi Florjan Lipuš... Konec. 1987/6, str. 2. • MAKAROVIČ, Marija 1984-88: Dnevnik, Sele 1984-88. Rokopis. (Dnevnik hrani arhiv Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu.) • MAKAROVIČ, Marija 1989: Jernej Šušteršič (1921-1989). V: Glasnik SED 29/3-4, str. 221. • MAKAROVIČ, Marija 1994: Sele in Selani: narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Mohorjeva založba. Celovec - Ljubljana - Dunaj. • MAKAROVIČ, Marija 1995: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu. V: Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj. Zbornik prispevkov s kongresa. Ljubljana. Cankarjev dom, 24.-27. oktober 1995. Ur. Rajko Muršič in Mojca Ramšak. Slovensko etnološko društvo. Ljubljana, str. 261-268. • MALINOWSKI, Bronislaw 1979: Argonauti zapadnog Pacifika. BIGZ. Beograd. • MALINOWSKI, Bronislaw 1989: A Diary in the Strict Sense of the Term. Stanford University Press. Stanford, California. • MINN1CF1, Robert G. 1993: Socialni antropolog o Slovencih. Zbornik socialnoantropoloških besedil. Slovenski raziskovalni inštitut - SLOR1, Amalietti. Ljubljana. • WAYNE. Helena (ur.) 1995: The Story of a Marriage. The Letters of Bronislaw Malinowski and Elsie Masson. Vol. 1 1916-20, Vol. 2 1920-35. Routledge. London. • WEBER, Irena 1993: Kulturni šok - kaj je to? V': Antropološki zvezki 3. Ur. Irena Šumi. Društvo antropologov Slovenije. Ljubljana. Summary "MAYBE I WILL COME TO CARINTHIA AGAIN... MAYBE" Eloquence of the Carinthian diary opus of Marija Makarovič Mojca Ramšak Marija Makarovies diary notes published in a Klagenfurt s magazine "Družina in dom" (Family and I lome) are litled "On the Ethnographie Research of Sele". The notes were made while gathering the material for her monograph "Sele in Selani" (Sele anrl its Inhahitants) in Sele and Rož in the Austrian part of Carinthia. 'l'he monograph was published by the "Mohorjeva založba" Publishing house in Klagenfurt in 1994, and issued by the Christian Cultural Association and the Institute of Ethnographie Society Urban Jarnik. The diary notes are parts of the diary that was being kept in a manuseript form front 1984 to 1988. But the micro-ethnological monograph on Sele was taking shape for almost ten vears - front the autumn 1983. Besides the professional motives Mrs. Makarovič was also led by her personal ones, for she was gathering the information in the Podjuna Valley alreacly in her študent years front 1951 to 1952 for her diploma paper about the folk poetty, storytelling and folk medicine. fwo notebooks of her first Carinthian diaries dale front this študent period, more precisely, front August 13lh to September 23rd 1952. They were still signed Jagodic, which was Mrs. Makarovič’s ntaiden name, and were taking shape when a group of students led by a študent of ethnology Jernej Šušteršič, and helped by the Slovene Educational Association front Klagenfurt w'ere gathering Information in the Zilja and Podjuna Valley. Full of Student energy and humour she roguishiy describes the working conditions, small occurrences with the police, the hosts who housed the students and took care of the contents of their stomachs, return fav'ours to the informants. and at the same time she in her own way comments the-then Slovene (juestion in Carinthia. An analysis of študent manuseript diaries of Marija Jagodic front 1952 shows w hat kind of an act an ethnographers work actually is. When she puts down various incidents and especially what can be seen and feit, she somehow reveals the mechanisms of field-observation with participation;, Although her Student diaiy ends in September 1952. a couple of notes follow front 2711’ and 2811’ March 1984 when during the Globasnica cultural days in Tinje Mrs. Makarovič was considering the possibility of her coming to Carinthia again to write a monograph of one of the Carinthian villages. A wJtole decade - front 1984 to 1994 - was she gathering material about Sele where she livecl while doing the research. Her diaries. published in the magazine Družina in dom, show her real know ledge of people and their habits. ln contrast to her Student diaries they are more accurate and thoughtful, though still not to the extent when the diaries that are to describe objective reality would make her tiy to change it. Her diaries contain almost every activity of the inhahitants whom she researc hed, and, above all, the reader gets an impression what Sele and its inhahitants are like, what they live on and what for. Marija Makarovič_____________ POROČILO O DELU PRI ZILJI, DNE 9- JULIJA 1990 ALI: "SVETLOBA V JULIJU" Nužeja je danes zamenjala Zalka, ki postaja vse bolj "odgovorna" za narodopisno, torej tudi za mojo dejavnost na Koroškem. Danes nadaljujeva z zbiranjem mojih rokopisov o ziljski noši (bolj moderno o oblačilni kulturi), ki sem jih pred časom razposlala ljudem s prošnjo, da jih temeljilo preberejo in napišejo pripombe. Zunaj je pravo visoko poletje, v avtu pa soparno vzdušje kot j na prvih straneh Faulknerjeve Svetlobe v avgustu. Menda obe i potihoma želiva, da bi raje hodili po ziljskih planinah, kot da se kuhava v avtu. Ustaviva se pri Mileni na Bistrici. Vse kaže, S da se je zares poglobila v rokopis. Pravi, da je prišla približno do sredine. Potem precej natančno pregledujeva popravke. Hvaležno jo poslušam, res se je potrudila. Takšni popravki domačinov mi vedno veliko pomenijo. Na nek način ji to skušam dopovedati. Milena pa se ne da kaj dosti motiti in, prikupno kot vedno, hiti po svoji poti naprej in me opozarja na napake, češ da so ženske nogavice pletene s čuopci ne pa s popači, kot sem zapisala. Jaz se malo bolj scapano branim, da sem velikokrat slišala besedo popači in sem jo zato tudi \ zapisala. V potrditev verodostojnosti se sklicujem še na Jano (seveda v odsotnosti), češ da ji je bila beseda popacizcAo všeč. Zato jo je pri vsakih nogavicah še posebej rada zapisala. V tem stilu je šlo potem naprej in jaz se zagovarjam, kot vem in 1 znam, češ da je vaj spat lahko tudi ojšpat in olšpat. Milena pa ; kar brzi z zelenim svinčnikom po rokopisu in ga prav po ; učiteljsko popravlja. Uvidim, da je najbolje, če ji ga še pustim za nekaj dni. Dogovoriva se, da ga pridem iskat v sredo. Potem sva se z Zalko ustavili še pri mladi ziljski mamici. Tudi njo sem prosila, naj prebere moj rokopis in ga opremi s pripombami. Prizor pa je bil tak-le: Vsi smo se delali, kot da se pogovarjamo, pa se nismo mogli, ker so trije prikupni otročaji prav v tistem času začutili intenzivno željo, da mamici nekaj 1 povedo, razložijo ali potožijo. Ona jih je med enim in drugim | stavkom malo bolj ali manj nežno odganjala. Mladiči pa spet okrog svoje mame in z Zalko sva ji razumevajoče zatrjevali, da je vedno tako in da so tudi najini rokomavhi natanko takrat, ! ko je prišel kakšen obisk, skušali vsi na en mah govoriti o | rečeh, ki se motajo po takšnih otroških glavicah. Potem sva skušali prikupne peteršiljčke vsaj malo utišati s čokolado, ki jo je omehčala julijska vročina. Utihnili so le toliko, da so po- j goltnili malo sladkega strupa, potem pa spet k mami itn. Prikupna mamica nama je navsezadnje le povedala, da ni j utegnila popraviti rokopisa. Še kako jo razumem. Kdaj pa naj bi ga prebirala, če so pri hiši trije gomazeči koški. Nekaj pa ji le leži na srcu. To opažam kljub temu, da spet malo bolj ostro zavrne drobno bitjece in potem medve z Zalko spet dodajava, da so bili (oz. da so, velja za Zalko) tudi najini takšni. Ko jo kar naravnost vprašam, kaj bi vendarle rada pripomnila, reče, da po njenem ni pravilno, ker pišem o noši "Slovencev pri Zilji." Po njenem mnenju bi morala pisati samo o ziljski noši ali noši Ziljanov. Potem ji skušam razložiti, da so o noši "Slovencev pri Zilji ali noši slovenskih Ziljanov" pisali različni in vsekakor nemški avtorji že v prvi polovici 19. stoletja in potem celo drugi, še bolj učeni, slovenstvu celo nenaklonjeni nemški avtorji v 20. stoletju in da tega res ne kaže drugače | pisati ali celo tajiti. Potem so našo, vedno bolj mučno debato uredili okrog nas gomazeči škratki in škratulje, ker so nas preprosto prevpili. Ko smo se poslavljali, je zunaj še vedno sijalo visoko poletno sonce in julijska svetloba je pregnala občutek mraka, ki mi je med pogovorom legel na dušo. Z Zalko sva zlezli v približno ohlajen avto, ker je stal v senci. S potjo pa je ponovno naraščala vročina zunaj in v najinih glavah. Povečeval jo je najin živahni pogovor o Slovencih na Koroškem in o Slovencih, ki so enkrat Slovenci, potem pa spet niso. Ali povedano še drugače: O Slovencih, ki včasih natanko veder, kako je treba ravnati, potem pa spet ne več, o Slovencih pri Zilji, ki že (vendar ne vsi!) kar samoumevno sprejemajo, da so Ziljani, nikakor pa ne slovenski Ziljani. Tudi po takšnih poteh se počasi in zanesljivo tihotapi germanizacija. (Čez mnogo let pa: "Ja, imeli smo najboljše namene. Želeli smo biti boljši kot drugi, svetovljanski, ne zaplankani. Zdaj pa moramo v lastni hiši govoriti z otroki nemško.") Morda o tem še kakšno besedo kasneje. Morda s kakšno prispodobo, če me bo pač ujela, prispodoba namreč. Sonce pa žge in žge in da bi bilo še vse bolj podobno Svetlobi v avgustu, slišim skozi soparico Zalkino stoodstotno resno razmišljanje: "Raje bi bila mrtva, kot da bi doživela, kako moram v lastni hiši govoriti nemško." Moj Bog, kako dobro jo razumem, prikupno selsko rožo. Nekako se potrudim čvekati druge stvari, pa mi ne uspe najbolje. Na srečo sva nekoliko zašli in Zalka je zaposlena z iskanjem prave poti. jaz pa ji pri tem prav bore malo pomagam. Moja avtomobilska orientacija je enaka ničli. (Poti, ki jih prepešačim, si zapomnim po drevesih. travnikih, štorih, mlakah in kolovozih. V avtu pa sedim vedno kot paket, ki čaka na franko dostavo). Ker sva ugotovili, da sva še bolj zašli, se obrneva. Zalka je prvak v obračanju na cestah, kjer takšno vratolomno obračanje ni najbolj priporočljivo. V Brdo pa je treba priti, čeprav sva spregledali smerokaz zanj zaradi pogovorne vneme. Ko sva končno na pravi cesti, se malo umiriva, prav tako kot se je morala umiriti pred drugo svetovno morijo tudi Žila, ker so jo prikrajšali za vijuganje in jo stisnili v korito. Preden zavijeva v Potoče, se ustaviva še pri Ledrarci na Brdu s prošnjo, če bi lahko prišli v sredo fotografirat ziljske obleke. Pravi, da seveda lahko pridemo, čeprav pove to malo bolj prestrašeno, tako kot vedno, kadar z njo glasno govorim slovensko. Ko se z Zalko peljeva naprej do Potoč, sklenem, da bom pot ob Zilji enkrat prehodila peš, brez svinčnika, brez zvezka, kar tako, da bom čutila pod nogama to božjo zemljo, pa naj se imenuje Žila ali Gailtal. Jamrčinja se je po svoje poglobila v rokopis, z lepo pisavo je napisala dvanajst popravkov. Mejšta je v Potočah pač mejšta in ne mesta, kot sem narobe napisala po mežiško. Tudi gospodar želi malo sodelovati, pa nekako ne pride do besede, ker ga preprosto preglasimo. Tri ženske na kupu. Jamrčinji zastavim še nekaj dopolnilnih vprašanj in medtem skozi okno poželjivo pogledujem gugalnico, zgrajeno v neznansko lepi senci s pridihom holivudske sladkobe. Kaj hočeš, za ene so gugalnice, za druge niso. Zato uporno sprašujem naprej in zaznavam totalno visokopoletno soparico. 2 Zalko .se posloviva in nekam zaspano pripeljeva do Mežnarja v Dulah. Če bi me kdo vprašal, kje se najbolje počutim na Zilji, bi brez pomisleka odgovorila, da pri Mežnarju. Morda di me malo zapekla vest, ker se dobro počutim tudi pri Tomažu na Bistrici in še kako dobro pri Kompajnu na Brnci. Vem pa. da bi Milena in njena imenitna mama to razumeli in Prav tako ljuba gospa Erlachova. Prepričana sem, da bi se tudi °ni, če bi takole kot jaz bantlrali okrog, najbolje počutili pri Mežnarju. Če bom še kdaj kaj pisala o Zilji, potem bom to pisala pod Mežnarjevo streho ali pa sploh ne bom pisala več ° Zilji. Pika. Kljub senu, ki ga je bilo treba pospraviti, je Mežnar prebral rokopis. Prispeval je deset dragocenih popravkov. Ko mu to omenim, se le skromno posmeje. Omenim mu, da imam v $?lavi še eno knjigo o Zilji, pa se bojim, da je ne bom zmogla napisati. Zaupno in bodreče mi pravi, da jo bom. Še vedno nisem 0 tem prepričana, čeprav mi od časa do časa roji po glavi. Danes pa sonce res ne varčuje s svojo energijo. Z Zalko to še kako občutiva, ko dereva od Mežnarja. Ustaviva se v gostilni. lahko bi ji rekli "Gostilna vzhajanih štrukljev". Komaj dočakava dobrote in celo odpustiva gostilničarju, da je pozabil govorico svojih prednikov ali pa se samo dela, da jo je Pozabil, Po kosilu se spet vkopljeva v termoelektrično peč in Zapeljeva do Bistrice in naprej do Zahomca do Krieglove Milke. Srečava jo na poti domov, pred hišo pa naju je pričakal hidi Nužej. Zalka se mora odpeljati domov k svojim fantičem. Totem z Nužejem pazljivo prisluhneva Milki, ko govori o svo-i‘h pripombah. Vidi se, da je hči Nika Kriegla, ničesar ni sP1'egledala. Vse je postavila na svoje mesto. Dogovorili smo se tudi. da bo pregledala slovarček narečnih izrazov, ki ga nameravam sestaviti v prihodnjih dneh. Pred odhodom sem Nopila še k Petrovim s prošnjo, če lahko pridemo fotografirat obleke. Dobro mi je delo, ko je gospodinja rekla, naj pridem v sredo ali kdaj drugič, češ da sem vedno dobrodošla. 2 Nužejem sva se odpeljala še do priznanega znanstvenika ‘n profesorja, ki naju je prijazno pričakal v svoji bolj ali manj Počitniški hiši. Naprej sem se seznanila z gospo, ki je nekaj kopala na vrtu, potem še s profesorjem. Pravi, da se poznava še iz Ljubljane. Potem sedemo in se pogovarjamo, kaj bi bilo ti'eba spremeniti in dopolniti v rokopisu. Profesorjeva gospa, soseda in strina pa deloma debatirajo med seboj, deloma pa z nami. Nužej je nekako med dvema ognjema in se pogovarja malo tam malo tukaj. Teklo je vse gladko in lepo, tudi s ko-nstnimi nasveti, dr) tistega časa, ko je profesor predlagal, bolje zastavil vprašanje, zakaj govorim o noši "slovenskih" Ziljanov in ne kar o ziljski noši. (Najprej me je imelo, da bi odgovorila, ba zato, ker ne morem govoriti o noši "indijanskih" Ziljanov. * a sem se ugriznila v jezik.) Ponovila sem spet isti zagovor v Pdd noše "slovenskih" Ziljanov, ne pa samo Ziljanov, kot pri T1'kupni mamici. Profesor pa je odgovoril, da je takšno Mčevanje zadeva preteklosti, zadeva romanticizma 19. sto-k tja in da jezik sploh ni tako zelo pomemben, gre za Ziljane. 1 nznam, da me je začelo kljub vročini mraziti. Profesor pa je 'sv°i •s°dobni pogled še na druge podobne načine razložil. Morala sem mu priznati, da je njemu vse skupaj v resnici kris-talno jasno, hkrati z ustrezno izdelanim strokovnim modelom, M ga je poveznil čez Slovence in čez sebe na Zilji. Meni pa. d se z osamljenimi narodnostno zavednimi ziljskimi Slovenci pogovarjam, kako jim je pri duši, ko njihova materinščina 'edno bolj zamira, pa nikdar ne bo. Kot v podobnih primerih sem se v mislih preusmerila na ^ luS° stran in sama pri sebi dejala: Odslej vas bom, gospod Piofesor, cenila potem, ker ste odličen mentor svojim študen- tom. Te psevdokozmopolitske stilizacije pa ne nameravam prebaviti. Tudi zaradi ziljskih Slovencev ne, ker so mi zaupali toliko bolečega, povezanega z zamiranjem slovenstva pri Zilji. Zato ostajam zunaj vaših modelov in zunaj vaših kupol, sama s svojo raziskavo noše, ki se je oblikovala pri ziljskih Slovencih, se pa razume, da pod vplivom srednjeevropske oblačilne kulture. Zakaj potem pravijo starejši ljudje, da je zanje obleka s kratkim krilom svabencla, ona z dolgim pa nemcla. Kdor more in hoče, bo razumel to preprosto oblačilno govorico. Čutim, da mi stojita Nužej in celo profesorjeva soproga, nadvse prikupna Nemka, krepko ob strani, ko s profesorjem zavzeto debatirava in ko mu ponovno in ponovno zastavljam vprašanje: Kako pa naj potem imenujem "nemško govoreče potomce Slovencev, če jih nočem zmerjati z nemčurji, tako kot jim zavedni Slovenci hočeš nočeš pravijo?" Profesor pa potem pove, prepričana sem, da je res tako občutil, da ga je kar zona spreletavala, ko je bral podobne hude besede. |az pa mu kar nekaj zadovoljno priznam, da sem vesela, ker je vse skupaj tako občutil, saj "vragi", ki tako iracionalno sovražijo Slovence samo zato, ker govorijo Slovensko, res ne zaslužijo drugega. Z besedo vragi, ki mi je nepremišljeno, vendar iz srca zletela iz ust, sem pa jaz razveselila profesorja, ker me je ujel pri moji besedni hudobiji in prizadeti hudobiji, ki mi je narekovala takšen opis ljudi. Končno se le zediniva, da je lepše, če jih poimenujem ponemčeni Slovenci. Potem se popravi, da tudi to ni tisto ta pravo. Nočem biti več zoprna. Zato na hitro izzovem slovo. Vmes pa nas je gospa postregla z imenitno čisaoo župo. Z Nužejem potem vso pot glasno debatirava o pogovoru s profesorjem. Še dobro, da sva se srečno pripeljala v Celovec. Pred spanjem napišem pravljico o Indijancih: Pokopljite moje srce tcmr kjer teče bistra Žila. Nekoč je živel profesor, rodil se je med Indijanci. Potem se je zaposlil v velikem mestu in se tamkaj tudi ukvarjal z Indijanci, navsezadnje je bil eden od njih in jih je najbolje poznal. Kadar je bival v mestu, se je resnično srčno zavzemal za pravice Indijancev. Tudi veliko je pisal o tem, kako so jih meter za metrom potiskali z njihove zemlje. Še več, vzgojil je vrsto mladcev, ki so prav tako zavzeto pisali, kako grdo so postopali z Indijanci. In tam, v tistem lepem mestu, je slovel kot velik borec za pravice zatiranih. Kako plemenito. Občasno je zahajal na počitnice tja spodaj, kjer se je rodil, med Indijance in tiste, ki to niso bili več, ker so tolkli neko čudno ameri-kanščino. Tako je občasno zahajal iz velikega mesta, kamor je prišel kot obetaven učenjak in kjer je snoval svoje ali drugih mislecev bogate ideje, tja dol med Indijance, več kot sedem desetletij. Tam je večino časa prebil pod stekleno kupolo in z zanimanjem opazoval proces mirne amerikanizacije soro-jakov. Nad vsem tem je bil naravnost vzhičen in svetovljansko strpen, češ. to je tisti ta pravi proces, naravni prehod iz ene človeške gmote (bognedaj nacije) v drugo gmoto. To je bilo v skladu z njegovim razumniškim, nezanesenjaškim, neromantičnim, nenacionalističnim pogledom na populus. Totalna multikulturna drža, kakšen dosežek! Nihče ni ubit, nihče ni ranjen, ali vsaj ne tako, da bi tekla kri. Ko se je zaslužno upokojil, je zadovoljno sedel skoraj do konca svojih dni pod tisto svojo glažovnato kupolo. Vendar, čisto "ante Matildamportač' si je strašansko zaželel, da bi mu sorojaki zapeli v slovo, toda ne po amerikansko, kar po indijansko. Tako je prosil soseda, da naj on uredi z njimi. Pa je sosed stekel k župniku in izdavil iz sebe. da ga prosi za to, za kar ga je prosil oni izpod kupole. Prečastiti pa mu je spodobno in s povešenim pogledom, kot se za župnika spodobi, najprej pojasnil, da so Indijanci, tudi po zaslugi znanega profesorja, kdaj že Amerikanci, kar je v skladu z modelom onega pod kupolo in da pojejo po amerikansko, edinole, to mu je povedal na uho, kadar se ga te uboge grešne pare nažrejo (naj jim : odpusti usmiljeni Bog), takrat pojejo tako, kot so jih naučile peti njihove matere. Potem pa res ne daj Bog, da bi pijani ! Indijanci prihlamudrali tja h kupoli in tamkaj peli, to ne gre. In je spet stekel sosed do kupole in je vse skupaj povedal j tistemu pod kupolo. Oni pa je bil že na koncu svojih petin-devetdesetletnih moči, pa vendar še toliko pri sebi, da je zakričal sosedu tam zunaj: Pa naj pojejo pijani Indijanci. Navada je. tudi pri bolj nenavadnih okoliščinah, da se poslednja želja izpolni, je sklenil gospod župnik, ko je sosed spet pritekel nadenj s ponovno prošnjo onega izpod kupole. I In potem, ko se je gospod župnik posvetoval s samim s seboj in s tistim, ki mu je že dolgo let zvesto služil, je ob pomoči soseda zanesel k Indijancem pletenko domačega žganja. Ko so se tjo kraja nalili s kačjo slino, so na pol mrtvi začeli peti pred kupolo v slovo. Peli so in peli, vedno glasneje, tako da se je k,ir naenkrat razletela kupola od silnega petja. Na sredi kupole pa je počival profesor in ves svetal in čist spokojno zrl v nebo In potem so njegovi sorojaki spet čez teden govorili ameri-kanski >. ob sobotah, ko so se nalili, eni ma|o bolj, drugi malo j manj, pa so peli po indijansko. Zraven pa so jim tekle solze. Solze so se nabrale v potočke in potočki so napolnili vijugasto rečno strugo. Reka je potem kar naprej tekla, prva je prihajala in zadpja je odhajala, tako iz dneva v dag. In potem nekega , dne ni bilo več ljudi, ki bi pili in potem peli. Reka pa je kot po nekem čudežu še kar naprej prihajala in odhajala. Čez leta so učenjaki zbrali denar za projekt in zasadili lopate ob reki in tam okrog. Naleteli so na nenavadne izkopanine in spoznali, da so odkrili staro indijansko naselbino. In potem so pisali učene referate o izumrlem ljudstvu, najbolj prizadevni so napisali celo težke knjige. Muzejski restavratorji ( pa so se več let trudili, da so zaščitili kos starega šotora, pa del preperele tkanine. Še več za znanost sila pomembnih predmetov so našli in jih skrbno shranili jn večkrat preparirali, j da bi kljubovali zobu časa. Preparirali so tudi nekaj trupel, ki so jih slučajno našli in so jih uredili tako, da bi ljudje ob po- i gledu nanje lahko vsaj zaslutili, kako so zglodali tedanji Indi- janci. Po čudnem naključju so našli tudi nenavadne fonetične zapise nepotvorjenega indijanskega govora. Potemtakem so imeli skorajda vse. Le živega človek a, ki bi znal reči po indijansko: "Bog daj, sosed", niso imeli. Pa je spet prišel nekdo s plastično kupolo. Ta jo je kar napihnil, ker je bil že za stopnjo bolj moder kot lastnik prejšnje kupole. Oznanil je, da bo s pomočjo računalnika programiral in sestavil robota, ki bo natanko takšen, kot so bili izumrli Indijanci in da bo govoril po indijansko in da bo sploh vse zelo zares in sploh OK. In vsi so govorili: To je velik učenjak. Ko je bil robot nared in je bil na pogled takšen, kot je treba, pa je od nekje pridrobnela drobcena punčka. Pravzaprav je bila hčerka tistega s plastično kupolo, ki si je vso zadevo z Indijanci tako lepo zamislil. Nekaj časa je strmela v robota, potem se je obrnila k očetu in med jokom izjecala: "To pa že ni pravi Indijanec." Oče se je strašansko razžalostil Nam sebi je govoril v rahlo osivelo brado: "Kaj takega, in to celo moj lastni otrok." In potem je tuhtal in tuhtal in končno, ko je med premišljevanjem nehote zlezel izpod tiste svoje kupole, se mu je posvetilo. Strašno je začel kričati, tla bi ja slišali vsi takšni in drugačni ljudje pod steklenimi in plastičnimi kupolami: "Ko ubiješ materin jezik, ubiješ tudi človeka, ubiješ vsako misel, ki se je takšna ali drugačna oblikovala v njenem jeziku, ubiješ hišo in vse predmete v njej, ubiješ polje in kar raste na polju, ubiješ gozd in kat je V gozdu, ubiješ ptice na nebu in ribe v vodi. pa zvezde na nebu in vse, kar samo slutimo, da je nad nami, ker ubiješ besedo, ki se je v stoletjih oblikovala v ustih otrok in odraslih, s katero so po svoje poimenovali vse te čudovite reči okrog sebe." In vsi, tisti s kupolami in oni brez njih, so ga poslušali, ker je tako lepo in obenem tako žalostno govoril. Sklenili so. da morajo res nekaj postoriti, da se ne bi ponovile take strašanske nepravilnosti. Čez čas so v njihovih hišah viseli na vidnem mestu lepo oblikovani rodovniki. Tisti, ki so imeli srečo, da so se kar naj-globje prikopali do svojih korenin, so bili še posebej ponosni nase in na svoje indijanske prednike. ]>. s. V četrtek sem ves dan delala v arhivu v Celovcu. Svetlolas študent, ki je sestavljal rodovnik, me je spoštljivo vprašal: "Bitte, köneii sie mir hersetzen, was heißt Motschiunig von Dobroira. Ich möchte alles über meine Vorfahren erfahren:' GLASNIK Sf D 16/1996, št. 4 Mojca Ramšak_______________________ “TERENSKO DELO JE DEL MOJEGA NAČINA ŽIVLJENJA.” INTERVJU Z DR. MARIJO MAKAROVIČ Ko smo na kongresu Slovenskega etnološkega društva Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj jeseni 1995 poslušali predavanje etnologinje Marije Makarovič in ji ploskali v vroči diskusiji o etnologiji in antropologiji - enkrat za njeno etnološko delo, drugič kot "začetnici" kulturne antropologije v Sloveniji, tretjič za njene hudomušne pripombe - mi je kanila ideja, da bi bilo potrebno z Jajo, kakor jo kličejo prijatelji, in se ima pravzaprav za etno-gratinjo, narediti intervju. Ko sva se potem še večkrat v dolgih “seansah' pogovarjali po telefonu, sem se odločila. da jo v intervjuju vprašam vse tisto, česar na platnicah njenih knjig in v biografiji ne moremo prebrati. In ker ni človek, ki "bi se ven metal", sem jo kar nekaj časa prepričevala in napeljevala na to, da je naposled le pristala na intervju. Ker se spodobi, da bralce seznanim z njenim delom, še skok v njeno etnološko kariero. Marija Makarovič je leta 1953 diplomirala iz etnologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1964 pa doktorirala z disertacijo Slovenska kmečka noša od srede 19. stol. do danes. Od leta 1953 do 1989 je bila zaposlena v Slovenskem etnografskem muzeju, od leta 1976 kot muzejska svetovalka in od leta 1979 kot višja znanstvena sodelavka. Na svoji etnološki poti je napisala in uredila več kot dvajset (20) knjig. Raziskovala je medsebojno pomoč na vasi (Medsebojna pomoč na vasi na Slovenskem, Ljubljana 1979), kmečke posle, vire preživljanja, ljudsko medicino, samomorilnost. kmečko nošo in vezenine od srede 19. stol. (Slovenska kmečka noša v 19. in 20. stoletju. Ljubljana 1971: Paradna nošnja Gorenjsko - Rateče. Zagreb 1988; ljudske vezenine na Slovenskem. Ljubljana 1970). kmečki nakit, kmečko gospodarstvo (Kmečko gospodarstvo na slovenskem. Ljubljana 1979). pregovore (Pregovori -življenjske resnice. Ljubljana 1975). življenjske zgodbe (Tako smo živeti 1. 2. J. 4. Celovec 1993. 1994. 1995. 1996), metode etnološkega raziskovanja. V njenem opusu skoraj ni področja etnološke sistematike, ki se ga ne bi dotaknila. Monografsko je obdelala Kostanjevico (Kostanjevica in okolica. Kostanjevica na Krki 1975). Ltrojno (Strojna in Strojanci. Ljubljana 1982), Predgrad (Predgrad in Predgrajci. Kočevje 1985). Črno (Črna in Črnjani. Črna 1986), Sele (,Ve/e in Selani. Celovec 199 1). Raziskovanje noše je usmerila na ožja območja in od leta 1986 izdaja zbirko Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, v kateri je do sedaj izšlo osem knjig: Dobrepolje (1986), Slovenska Istra (1987). Kozjansko (1988), Kostel (1989), Zilja (1991). Poljanska dolina oh Kolpi (1993), Litijsko Posavje (1994). Notranjska (1995). Od leta 1993 vodi Narodopisni inštitut Urbana Jarnika v Celovcu in v lem času je uredila dva obsežna zbornika: Osem stoletij Vogrč (Celovec 1995) in Dobi la vas in okolica (Celovec 1996). Leta 1989 je dobila Murkovo priznanje za izjemne dosežke v etnologiji. Polna delovnih načrtov privablja k delu in projektom čedno nove sodelavce, predvsem mlajše. In ti ji z zanimanjem sledijo, ne glede na to. koliko poznajo njeno etnološko delo, saj čutijo, da se z Marijo Makarovič res da zlesti pod kožo ljudem, ki jih raziskuje. Marija Makarovič Foto: Maja Logar. Vogrče 1994, iz arhiva MM. Kakšni so bili vaši nagibi, tla ste se odločili za študij etnologije? Če povem po pravici, sem se najprej vpisala na gozdarstvo. Ker sem že prve dni ugotovila, da je tamkaj preveč matematike, sem se prepisala na geografijo in potem na etnologijo. Preprosto zato, ker so mi starejši slušatelji, med njimi zlasti Jernej Šušteršič, zagotovili, da je samo "nekaj ur" predavanj na teden. V opravičilo tako neresnemu odločanju za študij naj povem, da je bila moja srčna želja nadaljevati z igranjem violine... Kateri predmeti in profesorji so vam bili najljubši? O tem nisem nikoli kdovekaj razmišljala. Rada sem poslušala prof. Nika Županiča, prof. Svetozarja Ilešiča, prof. Milka Kosa. Od predmetov pa, če se ne motim, mi je najbolj ugajala antropologija pri prof. Božu Škerlju. Kot rečeno, pa sem imela večje ambicije z violino kot z etnologijo, saj sem vadila tudi do šest ur na dan. Po končanem študiju ste se zaposlili v SEM in večinoma raziskovali nošo. Zakaj? Bilo je nekako tako, da je moral nekdo prevzeti oddelek za noše in vezenine. Lagala bi, če bi rekla, da me je eno in drugo kaj posebej zanimalo. Pri odločitvi za nošo pa je zagotovo pripomoglo moje prijateljstvo z gospo Marto Požarjevo, ki je leta 1957 odšla v Ameriko. Kakšne so bile možnosti in želje za dodatno izobraževanje v tujini? Želje so bile kar velike. Možnosti pa nobenih ali skoraj nobenih. Takole je bilo. Če se ne motim, sem se proti koncu študija ali kmalu po diplomi potegovala za tri štipendije. Prva je bila razpisana za Burmo, druga za Indijo, tretja za Švedsko. Vedno sem prišla v neke vrste ožji izbor, ker sva ostala samo dva kandidata. Vendar je potem dobil štipendijo vedno kdo drug. Priznam, da sem se čez leta zanimala, kaj sta v stroki naredila "srečneža", ki sta štipendijo dobila. Naj kar lepo povem, da me je prav veselilo, ker nista naredila nič. Kdorkoli mi je že odklonil štipendije, mi je naredil, kot vidite, strašansko veliko uslugo. Meni je uspelo brez štipendij nekaj malega narediti. Ko sta otroka odraščala, sem bila povabljena, da se kot etnologinja udeležim odprave v Ande. Najprej sem se posvetovala z možem, potem pa še z otrokoma, kaj naj naredim. Mikalo me je kar precej. Potem pa sta me sin in hčerka, vsak s svoje strani vprašala: Mama, kaj pa če se ti kaj zgodi, če se ne boš vrnila? V hipu sem se z lahkoto odločila, da ne grem nikamor. Kar naenkrat se mi je zazdelo, da še Slovenije ne bom nikoli dovolj spoznala in raziskala. Ali se vam ne zdi, da se človek lahko izobražuje tudi s knjigami? Delati pa mora v vsakem primeru tako, da sedi doma za pisalnim strojem oziroma za računalnikom. Strokovni turizem, kot bi lahko rekli nekaterim kongresom, simpozijem ipd. druženjem, so pa tako poglavje zase. Kdor ima veselje z njimi, naj hodi, tudi jaz sem v določenih letih mislila, da je to alfa in omega pridobivanja znanja, širjenja strokovnega obzorja in pridobivanja strokovnih kolegov. Potem pa sem k sreči dovolj zgodaj dala na tehtnico, ali grem za štirinajst dni v Ameriko (to je manj kot nič) ali pa grem raje v Prekmurje ali Belo krajino "na teren". Odločila sem se za slednje. Znani ste kot neutrudna terenska delavka, vaše knjige izhajajo kot [M) tekočem traku, v zadnjih letih vsaj dve knjigi. Kako vam uspe pisati s takim tempom in kako ste sploh uskladili materinstvo in terensko delo? Če se izrazim po etnološko, potem je zame terensko delo del mojega načina življenja. Glede izdajanja knjig vas moram popraviti. Eno knjigo napišem sama, drugo pa napišejo drugi, ker sem samo urednica. Glede tempa pa tole: delam z zelo enakomernim tempom, to pomeni, da delam vsak dan in ves dan. Prostega teka, to je postavanja, klepetanja ipd. reči, preprosto ne poznam. Ker se veliko vozim z vlaki in avtobusi, delam tudi med vožnjo. Sploh si ne morete predstavljati, kako intenzivno lahko delate na primer na vlaku iz Ljubljane do Maribora. Dokler sta bila otroka majhna, sem med vožnjo pletla in kaj zašila, zdaj pišem ali preračunavam podatke za tabele. Vsak dan si privoščim vsaj eno uro rekreacije, to je zame hoja Materinstvo in terensko delo sem preprosto uskladila tako. da sem otroka za en dan, pa tudi za več dni jemala s seboj na teren. Raziskovanje medsebojne pomoči. Pogovor z nekdanjo deklo v Bohinju sredi sedemdesetih. Foto: arhiv MM. Kakšno je bilo doživljanje vaših otrok, ki ste jih jemali s seboj na teren, kako se tega danes spominjajo, ko so odrasli, ko živijo svoje življenje? Naj priznam, da sem družino "egoistično" prilagajala svojemu delu. Nikoli se pa nisem izgovarjala, da zaradi družine ne morem delati. Ženska, ki se zaposli, se avtomatično odloči za takšen "egoizem", saj je v službi od sedmih do treh, mar ne? Da se povrnem k mojemu terenskemu delu. Dokler sta bila otroka majhna, sem razmišljala pač tako, da vsaj zvečer ne smejo biti brez mame, ko je treba z njimi pokramljati ali zmoliti Sveti angel. Zato se mi je zdelo potrebno, da sta me otroka spremljala, če sem šla zdoma za več dni. V spomin na tiste čase še hranim hčerkin dnevnik, če se ne motim od tretjega leta dalje, kjer je sama kaj risala ali pa so ji pisale spominska besedila "stare mame" in "tete", pri katerih sva se zadrževali. Zadeva s tetami in starimi mamami pa je takale: Žal nisem imela nobene sestre, zato pravih tet nimamo. Ko je hčerka odraščala, tudi ni bilo več moje in moževe mame. Strašno pa si je želela, da bi imela svojo staro mamo. Zato sem ji. preden sva šli na teren, povedala, da bova tamkaj poiskali staro mamo in kakšno teto. Potem sva našli "teto Pepco" v Orehovcu nad Kostanjevico, "staro mamo" pa v Studom v Bohinju. Pa še eno teto drugje in drugo staro mamo spet drugje. Tete in stare mame so potem pazile na Mojco, da sem lahko delala. Sin Gorazd, ki je bil že večji, pa se je vedno vključeval v delo in tudi vaško druščino. Zdi se mi, da so otroci doživljali moje terensko delo z otroškim razumevanjem. Zvečer, če nismo bili vsi skupaj preveč zdelani, smo se pa še kaj pogovorili. Potem ko sta otroka že odrasla, sem ju večkrat, morda celo z malce slabo vestjo, vpraševala, kako sta se počutila na terenu. Pa je bil odgovor vedno enak: "Matka, vsaj takrat smo dobro jedli." -Navadno sta tudi dodala, da sta v stiku z ljudmi spremenila mestno mnenje o kmetih. Sin pa je svojim vrstnikom sploh razlagal, kaj vse mora znati kmet, če hoče dobro gospodariti, da mora biti tudi živinozdravnik in da mora, če je treba, potegniti teleta iz krave. No, pri telitvi sem morala tudi jaz večkrat pomagati, če je bila vsa družina na polju, doma pa samo kakšna babica, dedek ali šolarček. Naj še dodam, da sem teren prilagajala mojima otrokoma. Ko sta bila že v šoli, sem hodila na teren med počitnicami, državnimi prazniki, med tednom pa po en dan, po sistemu "vem, vidi, vici". To velja za rase individualne terene, kaj pa za tiste organizira nel' Saj ste hodili na teren tudi v okviru Slovenskega etnografskega muzeja. In sploh, kako ocenjujete skujnnsko terensko delo? Z ekipami Etnografskega muzeja sem hodila še kot študentka, potem ko sem bila "just married". pa je skupinsko delo zamrlo. Če bi že imela otroke, bi jih zagotovo vzela s seboj, bržkone bi ravnatelju predlagala, da naj povabi z nami še kakšno študentko, ki bi pazila na moje in drugih sodelavcev otroke. Še vedno mi je žal. da je muzejsko skupinsko delo Zamrlo. Kosem bila še popolni "žutokljunec", me je na srečo povabil 'avnatelj Etnografskega muzeja dr. Boris Orel v terensko eki-Po. Takrat so namreč odhajali strokovni muzejski uslužbenci ‘n drugi sodelavci na eno- ali dvomesečno terensko delo enkrat na leto. Iz muzeja je moral vsakdo iti. Tu ni bilo ugovora, uaj je bil poročen, neporočen. Teren smo prečesali po vseh področjih materialne, duhovne in socialne kulture. Po Orlovi smrti je z novim vodstvom skupinsko muzejsko delo postopoma zamrlo. Jaz sem velik delovni individualist, vendar sem se vedno dobro počutila na terenu, ker smo vsi zagnano delali od jutra do večera. Veliko smo se tudi pogovarjali o našem delu in o njem poročali ravnatelju Orlu ali pa na skupinskih sestankih. Velika napaka ekipnih raziskav pa je vsekakor bila, da nismo takoj, po vsakem raziskovanju, obdelali zbranega gradiva. Poročila smo sicer pisali, vendar tega še zdaleč ni mogoče primerjati z obravnavami, ki nikoli niso bile napisane. Orel je miel pač željo, da bi najprej raziskali vso Slovenijo, potem pa ki napisali neke vrste drugo Narodopisje. Žal je prezgodaj umil. Namesto skupinskih so bila uvedena individualna raziskovanja. Sama sem se jih zelo oprijela. Moje monografije pa so nedvomno neke vrste odmev na skupinsko muzejsko ddo, ki sem ga v resnici nekaj let pogrešala. Taksne metode terenskega dela so vam najbližje? Neposredno opazovanje z udeležbo. Načine terenskega dela opredeljujem takole: Sistem "veni, Vldi. vici - prišel, videl, zmagal, je zame samo neke vrste ogledništvo ali kot so v muzeju učeno rekli "rekognosciranje". Sanda simplicitas! Še zdaj imam v spominu en dan takšnega skupinskega enodnevnega rekognosciranja. Smer Razdrto -postanek v vaški gostilni - rekognosciranje neke podeželske zbirke - spet prosti tek. ne vem kje že, prehranjevanje in smer Ljubljana. Mogoče tudi zato, ker tujk ne maram, rekognosciranje pa je po mojem take vrste delo, da se delaš, kot da bi delal. Temu bi lahko rekli tudi strokovni turizem. Stacionarna metoda ali metoda neposrednega opazovanja najbrž ni vsakemu etnologu napisana na kožo, mislim pa, da je ena od tistih metod, ki hočeš nočeš pomaga, da zaživiš z ljudmi, kar.se potem nujno kaže tudi pri zbiranju in obravnavanju gradiva. Naj razložim na lastnih primerih: Narodopisno podobo Mengša in okolice sem napisala tako, da sem se vsak dan vozila s kolesom iz Ljubljane v Mengeš. Pri tej knjigi se prav čuti, da je napisana skrbno, z mnogimi podatki, vendar ob odsotnosti "strokovnih čustev". Moški, ki se večinoma razumsko lotevajo stvari, pravijo, da zadostuje pri pisanju samo razum, jaz pa trdim, da je potrebno tudi srce, čustvo. Knjiga o Mengšu in okolici je moj knjižni prvenec, ki je bil napisan pri štiriindvajsetih letih - potem je na izdajo čakala nekaj let, včasih je bilo težko publicirati. Nikoli se ga nisem sramovala, vendar je doslej moja najljubša knjiga Strojna in Stro-janci. To je knjiga, ki sem jo napisala z razumom, kolikor ga pač premorem, in z veliko čustev. Čuti se, da sem živela med ljudmi, in še več, s seboj sem imela tudi del svoje družine. Živela sem v družini treh rodov, kjer živeli babica, njena hči z možem in njuni otroci, pa še medve s hčerko. Zelo smo se razumeli. Vsak je čez dan zavzeto opravljal svoje delo, zvečer smo se o vsem pogovorili. Spominjam se, da me je od celodnevnega dela utrujena gospodinja prosila, naj grem namesto nje "žebrat" k Šopku. Z drugimi družinskimi člani sem gazila eno uro po novozapadlem snegu in potem kleče molila žalostni del rožnega venca. Udeležila sem se tudi poročnega slavja in po prečuti noči nadaljevala z delom, ker mi je poldrugo uro oddaljeni gospodar naročil, naj pridem na razgovor ob sedmih zjutraj. Kaj sem hotela, šla sem in strašno pridobila na ugledu, ker sem se držala dogovora. Malica po končanem skupnem delu. Strojna 1976. Foto: arhiv MM. Sami stejnvd časom izjavili, da je deskriptivnost v etnologiji dolgo časa veljala za "psovko". Lahko to bolj natančno razložite? Če mogoče kaj zasledujete medsebojne igrice naših politikov, potem vam bo morda bolj jasno, da je bilo nekaj podobnega tudi v etnologiji - in če se ne motim, je spet. Preprosto je šlo pri uporabljanju takšnih in podobnih izrazov za neke IZ OCI V OCI vrste strokovno diskvalifikacijo. Mene zanima delo, s problemi, ali sem to ali ono, ali se piše "kasha ali kaša", se ne ukvarjam, vztrajno hodim naprej kot "kamela skozi puščavo". Ošpice dobim ob misli, da bi eno leto tuhtala, kako se lotiti raziskovanja npr. medsebojne pomoči na vasi. Enostavno sem pobasaia oba otroka in se zapeljala v Nedelico pri Turnišču. kjer so takrat mlatili in delali še vse "z rokoj" in je bila medsebojna pomoč eden od "načinov življenja", meni pa je bilo dano, da sem to "tukaj in zdaj" doživljala. Da se razumemo: spoštujem kolege, ki se ukvarjajo z metodologijo in s teorijo... Od leta 1993 vodite Slovenski narodopisni institut llrhan Jarnik v Celovcu in tudi sicer ogromno delate na avstrijskem Koroškem. Kako je pravzaprav prišlo do tega sodelovanja in kakšni so vaši načrti v prihodn je-' Spomladi leta 1993. po smrti dr. Pavleta Zablatnika, ki je bil dotedanji znanstveni vodja Inštituta, me je prosil gospod Nužej Tolmajer, tajnik Krščanske kulturne zveze, ki je ustanoviteljica Inštituta, če bi nasledila dr. Zablatnika. Precej sem oklevala, ker pa sem zahajala na Koroško že kot študentka (tudi diplomirala sem s koroško temo) in potem na povabilo gospoda Tolmajerja od leta 1984 dalje, sem bila nekako že sredi narodopisne problematike. Tudi zato sem vodstvo Inštituta začasno prevzela. Nisem človek velikih načrtov, ker mi je kristalno jasno, da bi bili načrti v stanju, v kakršnem smo, sicer lepo napisani, za zdaj pa neizvedljivi. Zakaj šele od 1. januarja 1996 imamo nastavljeno edino strokovno sodelavko, etnologinjo mag. Martino Piko, sicer pa si pomagamo z zunanjimi sodelavci, ki pa so že tako ali drugače strokovno oz. tematsko opredeljeni. Tu res nimam pravice, da bi silila sodelavce, naj našemu inštitutu na ljubo začnejo obravnati teme, ki so zunaj njihovih interesov. Kolikor spremljam delo sorodnih institucij, delajo le toliko po programu, kolikor jim to dovoljuje število zaposlenih strokovnjakov, v načrtu pa imajo tudi marsikaj, kar za zdaj ni izvedljivo, ker nimajo dovolj strokovnjakov. To velja tudi za naš Inštitut. Če sem nekoliko domišljava, bi rekla, da nam je marsikaj uspelo tudi brez velikega govoričenja in sestankovanja o načrtih in programih. Nedvomno je to predvsem zasluga zavzetih starejših in mlajših sodelavcev našega inštituta. Naj na tem mestu povem, da zelo cenim njihovo sodelovanje. O programu inštituta pa kdaj drugič - skupaj z drugimi poročili o delu v zadnjem letu bo objavljen v poročilu SNU J, M a terenu v okolici Brežic. Foto: Ivanka Počkar, 1985. Iz arhiva MM. Zakaj ste začeli zbirati življenjske zgodheš Pred mnogimi leti mi je poslala hčerka gospe Marte Požarjeve Barbara Ložar knjigo Studsa Terkla z naslovom Down tke Street. Knjiga mi je bila grozno všeč. Sklenila sem, da moram nekaj podobnega zbrati pri kmečkih ljudeh. Avtor knjige je namreč hodil po New Yorku in spraševal ljudi o njihovem življenju in odnosu do ljudi ter okolja. Potem sem se občasno ukvarjala s tem, kako bi kazalo napisati knjigo na podobno temo z zbiranjem pričevanj v kmečko-delavskem okolju. Želela sem "pogruntati" drugačen, nov model zbiranja "ustne zgodovine". Ampak v svojih silosih imaš nekaj, kar zmoreš, in nekaj česar ne zmoreš. S tem se moraš sprijazniti. Prej se tega zaveš, bolje je zate. Ko sem ugotovila, da je treba življenjske pripovedi samo zapisovati po nekem približnem vsebinskem okviru, sem se dela lotila. Kar naenkrat je postalo vse skupaj zelo preprosto. Škoda, ker sem zamudila veliko časa s tem. ko sem tuhtala, kako bi lahko stvari čimboljše naredila. Napisala pa sem samo neki okvirni vprašalnik, ki je sicer zasilno vodilo za zapisovanje življenjskih zgodb, vendar daleč od tega, kar lahko zapiše občutljiv zapisovalec in spraševalec od primera do primera. Zapisovanja in zbiranja življenjskih zgodb, v primem, da jih ljudje napišejo sami, sem se lotila še iz posebnega razloga. Vedno znova me pogreje, ko preberem v raznih čenčarskih časnikih in revijah (da se razumemo, jih ne kupujem, nanje naletim na vlaku, pri frizerju) o vseh strašnih težavah, ki pestijo ali so pestile slavne ljudi, med njimi še posebej filmske igralce ali pa v zadnjem času 'nepozornega princa Charlesa in ubogo Lady Di." Navsezadnje so to njuni, ne pa moji problemi. Kaj pa mati petih, sedmih otrok, ali pa kmečki fant, kmečka hči, ki sta ostala sama na kmetiji, ker nista našla življenjskega sopotnika, kaj si niso zaslužili, da jih vprašamo, kako so živeli in kako živijo? Resnično, tudi ta pogrošna, ničeva, iz "bogatega sveta" vpeljana čenčarska časopisna kultura je bila vzrok za nastanek serije življenjepisov "Tako smo živeli". Meni se zdi veliko bolj pomembno, kakšno razmerje do sveta ima kmet ali delavec, ki opisuje svoje spomine in poglede nemalokrat s trdimi, neizbranimi besedami, kot pa "ugledna in znana oseba", ki spričo nenehnih manipulacij s sabo in z ljudmi sploh ne ve več. kaj je res in kaj ni res. Ob branju takšnih prispevkov mi gre, milo rečeno, na "kozianje . Publicirate članke in knjige iz vseh področij kulture, pišete pa tudi za otroke. Leta 1979 ste objavili prvo knjigo za otroke, kmečko abecedo, pripravljate pa še novo Kako nastajajo te knjižice.-' Začele so nastajati iz same ljube potrebe. V Etnografski muzej. kjer sem bila zaposlena, so občasno prihajali k meni šolarji s prošnjo, da naj jim opišem kakšno poljedelsko orodje, glasbilo, delo itn. Tako je nastala Kmečka abeceda 1 in 2. Enkrat pozimi 1996 bo izšla še tretja knjižica, ki pa ne bo ravno abeceda. Izdajale tudi različne zbirke, kot Slovenska ljudska noša v besedi in podobi. Tako smo živeli, zbornike o posameznih koroških vaseh. Komu so te zbirke namenjene in kako pridobite tako širok krog sodelavcev? O tem še nisem razmišljala. Kar pridobim jih, morda tudi zato, ker sem jim resnično hvaležna, da smo združeni v skupnih prizadevanjih. O namembnosti publikacij pa tole: Noše. ki jih izdaja ZKO Slovenije, so v prvi vrsti namenjene folkloristom. ki so tudi dali pobudo za izdajanje Zbirka Tako smo živeli, v kateri so objavljeni življenjepisi koroških Slovencev, je namenjena njim samim in vsem tistim, ki so jim takšna pričevanja pri srcu. V zbornikih pa so strokovni, vendar poljudno napisani članki. Po dosedanjih poročilih vem, da jih berejo tako domačini kot strokovnjaki. Bili ste prva med etnologi in etnologinjami, ki ste zbirali in objavljali gospodarske in lastne terenske dnevnike. Od kod ta ideja in kaj lahko pove tovrstno gradivo.'' Ko sem zbirala gradivo v okolici Krškega, sem naletela na gospoda Danijela Planinca, gospodarnega kmeta, ki mi je pokazal nekaj svojih dnevnikov. Če se ne motim, jih je pisal /e njegov oče, potem pa je nadaljeval s pisanjem še on. Ko ■sem jih prebirala, se mi je zdelo, kot da bi brala "poetični slavospev vsakdanjega dela na Planinčevi kmetiji, medsebojne družinske povezave ob delu in ljubezni do žive in mrtve narave". Ko sem se lotila monografskega raziskovanja te ali one v'asi. sem že takoj na začetku zbiranja gradiva naprosila enega od vaščanov, če je pripravljen pisati celoletni delovni dnevnik. Kot lahko preberete v knjigi o Predgradu, Strojni in Selah, so povsod ustregli moji prošnji. Kar pa zadeva moje delovne dnevnike, naj povem, da sem i*h začela pisati, ko sem hodila v Sele. Navado imam, da redno oddajam poročila o svojem delu. Ker so se mi zdela poročila v stilu "dne tega in tega sem bila tam in tam. pogovarjala sem se..." preveč dolgočasna, sem začela pisati, kot jaz temu pra-v’hn "slabo strokovno dnevniško literaturo". Ka vprašanje, kaj lahko pove to gradivo, sem skušala odgovoriti že pri delni objavi Planinčevih dnevnikov. Mislim, da pove zelo veliko o tem, kako dejansko teče delo na kmetiji, Kako je delo razdeljeno med družinske člane, s čim vse se mo-■a kmet vsak dan srečevati in predvsem, da je vodenje kmetije 2elo zahtevno delo. O tem bi se dalo še veliko napisati. D led e pomena mojih dnevnikov ne vem, kaj bi rekla. Pisala sem jih s posebnim veseljem. Torej gre za moj osebni pomen. Morda pa komu povedo tudi nekaj malega o meni, o mojem •azmerju do ljudi, do narave. Najbrž so vam, ker ste mi zas-lavili to vprašanje. Poleg etnoloških knjig pišete tudi pesmi. Bodo kdaj oh-javljene? Ke, ker so zanič. Tiste, za katere menim, da so vsaj za silo, Pa tako ali tako objavim, ker nastajajo hkrati z mojim delom na terenu, so neke vrste doživljanje pokrajine in ljudi. 2 različnimi fihnskimi režiserji ste snemali tudi dokumentu ne filme. O tem. kakšno je bilo to sodelovanje, ste govorili 1111 posvetovanju "40 let slovenskega etnološkega /Uma 'junija ibOfs Lahko na kratko predstavite glavne slične točke in ’obhajanja dela etnologov in filmskih oz. televizijskih režiserjevi' slične točke so po mojem v tem, da eni in drugi snemajo ■ nie z. etnološko vsebino, razhajanja pa so v tem, da gre etnologom za strokovno vizualno dokumentacijo in puščajo PKiej vnemar, ali bo film gledljiv, všečen, režiserji pa želijo IZ OČI V OČI Marija Makarovič in Naško Križnar po snemanju v Rožu. Foto: Milka Olip, julij 1996. doseči prav to, saj ima televizija ali film druge cilje. Navsezadnje, kdo pa bi gledal, kako gospodinja dve uri mesi kruh, kako prihajajo krave s planine, ali poslušal nekoga, ki nekaj ur govori v tem ali onem narečju, da pripoveduje svojo življenjsko zgodbo? V vaših javnih nastopih in v predavanjih večkrat omenjate, da sebe ne štejete in se ne imenujete za znanstvenico. Koga /)otemtakem štejete med tako imenovane znanstvenike? Malo koga, če mislite resnične znanstvenike in znanstvenice. Tiste, ki odkrivajo nova znanja, "nove svetove", ki jim je dan znanstveni način razmišljanja. Glede moje uvrstitve pa tole: ali ni bolj pošteno der sebe, če se imaš za dobrega strokovnjaka, ki morda tu in tam utrne tudi kakšno iskro, kot pa da si domišljaš, da si bogzna kakšen znanstvenik?To si ali pa nisi. Natanko vem. kje je in kje ni moje mesto v slovenski etnologiji. To spoznanje mi zadostuje. Mi lahko zau/Hite. kaj imate jutri v načrtu? Zakaj pa ne. Če bom do večera končala uredniški članek za knjigo o Vuhredu in okolici, se bom nagradila s pešačenjem po eni od slovenskih transverzal. Kersva jmstali/m nagradnem jiešačenju. ali morda pričakujete kakšno večjo nagrado za vaše strokovno delo? Ne. Vas bom še jaz nekaj vprašala: Ali se vam ne zdi. da sem po vsem tem. kar mi je že bilo dano in mi morda še bo, že dovolj nagrajena?! Dobesedno vsak dan hvalim Boga za to veliko danost. *** Z Marijo Makarovič sem se 21. 6. 1996 J>ogovarjala Mojca Ramšak. Ker jut je intervju mnogokrat fnvkiuil telefon, je Marija Makarovič še enkrat pisno odgovorila na vprašanja. Intervju je hi! avtoriziran 23- 7. 1996. Irena Lesjak_______ POROČILO O UREJANJU FOTODOKUMENTACIJE SLOVENSKEGA NARODOPISNEGA INŠTITUTA URBAN JARNIK V CELOVCU Študentki etnologije in kulturne antropologije Irena Lesjak (1. letnik) in Jelka P.šajd (4. letnik) sva v preteklem študijskem letu urejali fotodokumentacijo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu in v zvezi z opravljenim delom podajava kratko poročilo. T^Tajino delo na projektu sistematične ureditve fototeke se X N nanaša na njeno poenoteno klasifikacijo, ki jo izvajava s pomočjo sistematike, uveljavljene pri klasificiranju fotografskega in pri drugih področjih dokumentacije pridobljenega gradiva v Slovenskem etnografskem muzeju. Klasifikacija je zelo natančna v sklopu tem, ki zajemajo materialno kulturo, njena razčlenjenost pa ima v mnogočem svoje prednosti. Omogoča takojšnjo in natančno umestitev fotografije v klasifikacijski sistem ter s tem tudi v mnogočem ola|ša iskanje želene fotografije. Prav v teh prednostih, ki jih omogoča s svojo razvejanostjo, pa bo marsikdo videl tudi njene pomanjkljivosti. Predvsem se največkrat pojavljajo vprašanja o smotrnosti uporabe tako strokovno zasnovane in natančne klasifikacije v fototekah manjšega obsega. Zavedati se je treba dejstva, da se fototečno gradivo povečuje iz leta v leto. Zato je vsekakor bolj smotrno, da že od samega začetka uporabljamo natančno zasnovano strokovno sistematiko. S tem si prihranimo čas. ki bi ga potrebovali kasneje za dopolnjevanje in spreminjanje že obstoječih tem zaradi naraščajočega števila enot v fotografskem gradivu. Moje delo je potekalo tako, da sem na podlagi fotokopij fototeke KKZ klasificirala vsako fotografijo glede na sistematiko. Poiskala sem vsa gesla, pod katera bi bilo fotografijo mogoče umestiti, in jih napisala na fotokopijo, Pri tem je bilo najpomembneje izbrati prvo geslo, kajti pod njim bo shranjena fotografija, medtem ko so druga gesla le v oporo pri iskanju. To delo je bilo le predpriprava za kasnejše hitrejše vnašanje podatkov v računalnik. Poleg tega je bilo potrebno na fotokopijah označiti še vsa gesla s pomanjkljivimi podatki. Vsekakor je pri sami klasifikaciji prihajalo tudi do komplikacij, ki so nastajale predvsem zaradi specifičnosti sistematike v SEM. Pri tem mislim predvsem na različno razvejanost določenih tem. Zavedati se moramo, da je sistematika razdeljena glede na fotografsko gradivo, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej, in je razvejana glede na njegove potrebe. Iz tega sledi, da je potrebno razširiti določene teme glede na fotografsko gradivo, ki ga ima Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. Razširitev tem bo mogoča šele po natančnem pregledu celotnega fotografskega gradiva. V tej smeri sva se dogovorili z Marijo Makarovič, da se po končanem delu (klasifikaciji fotografskega gradiva na podlagi sistematike SEM) zberemo, pregledamo vso gradivo in na podlagi ugotovljenih pomanjkljivosti te klasifikacije razširimo teme tam, | kjer bo to potrebno. Največ teh razširitev bo potrebno na področju socialne in duhovne kulture, kajti prav tu je sistematika SEM skopo razdeljena in ne omogoča natančnejše umestitve fotografij. Naj na kratko strnem svoje dosedanje ugotovitve. V fototeki SNIIJJ je največ fotografij s področja materialne kulture, znotraj te pa prevladujeta sklopa, ki dokumentirata nošo in stavbarstvo. Ta sklopa sta obsežna predvsem zahvaljujoč nekaterim projektom, ki so potekali na območju Koroške. S področja oblačilne kulture je največji del prispevala Marija Makarovič s svojim raziskovalnim delom in tako ustvarila neprecenljivo zbirko, ki je pomemben dokument o oblačil-I nem videzu Korošcev. Seveda pa so k projektu Marije Maka-I rovič sodili tudi obširni fotografski zapisi najrazličnejših šeg ! in delovnih navad tamkajšnjih ljudi, ki so prav tako zelo pomemben del tega opusa. Fotografije stavbarstva in bivalne kulture so prispevali mnogi posamezniki in raziskovalci iz Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo iz Ljubljane. V tej zbirki me je presenetilo predvsem veliko število fotografij z motivi najrazličnejših kapelic in znamenj. Napaka ali pomanjkljivost te fototeke, tako kot mnogih drugih, je predvsem v slabi dokumentiranosti samih fotogra-' fij, tako tistih, posnetih na terenu, kot tistih, preslikanih iz zasebnih zbirk. Zaradi tega je sama klasifikacija določene fotografije brez ustreznih in natančnih podatkov otežena. To je predvsem krivda raziskovalcev in njihove nediscipliniranosti, zaradi katere je veliko fotografij popolnoma neuporabnih. Dejstvo je, da lahko le natančno dokumentirana fotografija predstavlja uporaben dokument in s tem nepogrešljiv zapis nekega časa. Brez ustreznih podatkov pa je določen dokument (ne ! le fotografija) za nas brez vrednosti in kot takega ga lahko le zavržemo. Tega bi se morali zavedati vsi. Pomembno se mi zdi še, da omenim računalniški program (ki je v izdelavi) za omogočanje računalniškega vodenja dokumentacije in klasifikacije fotomateriala SNI! J in probleme ali ! vprašanja, ki se mi porajajo v zvezi z njim. Najpomembneje ! je, da je narejen kvalitetno, tako, da je proces dokumentiranja čim lažji in preglednejši, kajti to omogoča tudi kasnejše lažje iskanje želene fotografije. Priporočljivo bi bilo poenotenje računalniških programov med SEM in SNUJ. kajti s tem bi v . prihodnosti lahko vzpostavili računalniške povezave, ki bi omogočale obojestranski vpogled v fototeki tako ene kot druge institucije. Prvi korak k temu pa je vsekakor uporaba ) (z izpopolnitvami) njihove sistematike. Vsekakor bi bilo to v interesu vseh nas in ne le tistih, ki so zaposleni v teh dveh ustanovah. KOROŠKI ETNOLOŠKI UTRINKI Sandra Habjanič, Damjana Žbontar___ OSEM STOLETIJ VOGRČ. Uredila dr. Marija Makarovič, natisnila Krščanska kulturna zveza in Narodopisno društvo Urban Jarnik, Založila Mohorjeva družba Celovec -Ljubljana - Celje, Celovec 1995, 428 str. l’obuđo za nastanek knjige Osem stoletij Vogrčso, ob osem-stoletnici prve omembe Vogrč, dali domačini sami. ko so Pripravili odmevno narodopisno razstavo. čajnik KKZ iz Celovca, g. Nužej Tolmajer, ki si je omenjeno razstavo ogledal, je predlagal, da bi zbrano gradivo predstavili tudi v razširjeni knjižni obliki, katere delež bi prispevali še strokovnjaki različnih družboslovnih strok. 1’rojekt Vogrče je slekel leta 1993. Povabilu k sodelovanju so se kot avtorji odzvali: Štefan Enzi, Milena in Vito Hazler, Jožko Koncilja, Rudolf Kontschitsch, Bertrand Kotnik. Bertej Logar, Maja Logar, Marija Makarovič. Pepej Polesnig, Marija Stanonik, Breda Vilhar in Pavel Zdovc. Rezultat dela je lična, trdo vezana knjiga, z uvodno besedo Janka Zerzerja. predsednika KKZ v Celovcu, in urednice Marije Makarovič. Delo je bogato opremljeno s fotografijami, Preslikavami, tehničnimi risbami in skicami, razpredelnicami, tabelami in načrti. Kratki povzetki na koncu knjige, napisani v nemškem jeziku, jasno in pregledno predštavijo delo vsakega avtorja posebej. Prispevki sodelavcev so nastajali z zbiranjem gradiva na terenu, po domovih Vogrjank in Vogrjanov, v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu, župnijskem arhivu v Vogrčah, Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in univerzitetnih knjižnicah v Celovcu in Ljubljani. 2 imenom Vogrče se je na izrazito strokovni ravni ukvarjal mieelZdovc. Vogrske freske, njih ikonografski pomen, odkri-yanje in restavriranje, funkcijo in vlogo, je obdelala Breda 'l'ilhar na zanimiv in poučen način iz umetnostno zgodovinskega. etnološkega in zgodovinskega vidika. Bertrand Kotnik se je posvetil zgodovini starejših hiš v Vogrčah in na sosednji Dobrovi. Z dolgotrajnim kabinetnim delom se je kreda Vilhar, ponovno nadvse natančno, lotila urbarja in in-ventarjev vogrskih podložnikov iz 17. in 18. stoletja. O vogrški gmotni kulturni dediščini so spregovorili Rudolf Kontscliitsch. Stefan Bazi in PeRej PolesniR. Na že omenjeni, leta 1993 Postavljeni razstavi predmetov, so le-te tokrat sistematično Podstavili v sliki in besedi. O šolstvu, nemških liberalcih in Zgodovini ljudske šole v Vogrčah je pisal Jožko Koncilja: o naselbinski in stavbni dediščini ter bivalni kulturi pa Milena *n '1,0 Hazler Delo sta zastavila kot prikaz načina življenja, pogojenega s človekovim bivalnim prostorom, opremo in sla\ bno dediščino. Znotraj življenja vogrških družin je Marija dakaionc na svež in privlačen način predstavila domove inečkih. kajžarskih in nekmečkih družin, njihove načine preživljanja, prehranjevanja, oblačenja, itd. Izhajajoč iz družine razkriva socialno, duhovno in materialno kulturo ter se prek tega dotika čustvovanja in mišljenja Vogrjanov. Prispevek Maje Lof>are> društvenem življenju in povezovanju na vasi je obarvan s toplo osebno noto, s katero je uspela podati živo. verodostojno sliko domačinov in njihovega družabnega življenja. () tem, kdaj, kje in kaj so prepevali Vogrjani, je spregovoril BertejLoRar, o slovstveni folklori pa Marija Stanonik. Zbrala je pravljice, povedke, uganke, pregovore in rekla, izštevanke in zmerjavke. Dotaknila se je še domačih hišnih imen in imen delov vasi oz. njih pomenov. S sestavkom o delu in življenju izjemnega človeka, Vogrjana Vinka Zaletela, je Maja Zogrtrzaključila obsežno, interdisciplinarno, pa vendar v celoto zasnovano in poučno monografijo. Delo Osem stoletij Vogrč je spomenik preteklosti, slika sedanjosti in kažipot prihodnosti vasi. Vogrjani so s tem dobili knjigo, ki je njihova izkaznica identitete, iz katere dihajo njihov ponos, vztrajnost in pogum. V pisani besedi predstavljena način življenja in kultura razkrivata in osvetljujeta večkrat napačno razumljenega koroškega človeka, njegov odnos do zemlje, slovenstva in soljudi. Alojz Angerer KO BO CVETEL LAN -WENN DER LEIN BLÜHT ETNOLOŠKA RAZSTAVA O LANU IN OVCI. Šentjanž v Rožu, Julij - December 1996. Že v petdesetih letih so mladi slovenski etnologi na podbudo Slovenske prosvetne zveze in ob sodelovanju koroških Slovencev f potovali po južni Koroški in zbirali stare predmete. V naslednjih letih se je nabrala lepa etnološka zbirka najrazličnejših predmetov iz kmečkega, obrtniškega, pa tudi Ijudsko-umetni.škega področja. Prve in glavne težave so se pokazale pri ohranjanju takega zaklada, ker je SPZ zaman iskala primeren prostor, v katerem bi bila zbirka ustrezno in stalno zavarovana. Šele sedaj, ko so preuredili staro šolo v Šentjanžu v Rožu, je ta problem za silo rešen. Druge, bolj zahtevne, a vendar prepotrebne naloge - urejanja zbirke, preverjanja vseh podatkov in katalogiziranja - se je letos j lotila Irena Destovnik in kot diplomsko nalogo opravila delo, za katerega sama pravi: 'Koroška je zaznamovala leto dni mojega življenja." Nepristranski obiskovalec, ki je prelistal kataloge in pregledal opis etnološke zbirke, je na prvi pogled videl, da je bila naloga opravljena skrbno in izčrpno. Običajna razdelitev v materialno, socialno in duhovno kulturo kaže predvsem, da je poleg 1 prevladajočega orodja ohranjenih tudi nekaj dragocenih primerov. ki jih drugje težko najdemo. Na primer: žitne mere, način tehtanja in štetja, mašne knjige, otroške igre in pripomočki za igre odraslih. Ob dokončanem raziskovalnem delu in za predstavitev svoje naloge je Irena Destovnik pripravila etnološko razstavo iz te zbirke, ki jo je podnaslovih O lanu in ovci. “Zgodbe hočem pripovedovati s pomočjo predmetov o življenju naših prednikov. S predmeti, postavljenimi v muzejsko zgodbo, želim skozi optiko današnjega časa današnji generaciji prikazati značilnosti gospodarjenja nekoč." Tako je poskušala razložiti namen te in naslednjih podobnih razstav iz zbirke, ki vsebuje nad 500 predmetov. Vito Hazler, asistent na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske univerze, ki je na otvoritvi zastopal predstojnika Janeza Bogataja, je k temu dodal še eno misel: “S tem, ko dobimo vpogled v koroško preteklost, nismo našli odgovora samo na vprašanje, kako so živeli naši predniki, ampak zvemo tudi marsikaj o tem. kdo smo mi danes: njihovi potomci in poganjki iz njihovih korenin." Razstava je torej namenjena zgodbi o nastajanju dvojne preje: iz lanu in iz ovčje volne. Prva dela razstave sta bila zato tudi ločena. V polovici, namenjeni lanu, razstava zgovorno prikaže obiskovalcu vse o lanu, pretežno s fotografijami (11 predmetov, 20 fotografij). Zanimiva sta smukalnik in tolkač za lan. oba iz konca 19. stoletja, pa trlica iz leta 1826. Na vzorno napravljenih panojih pa obiskovalec veliko zve o zgodovini in o gojenju lanu, o obdelavi lanenega semena in predvsem o šegah pri teritvi v Rožu in Zilji. Marsikdo je pogrešal stiskalnico. Tiste terice, ki so se spoznale na fotografijah, so se iz srca smejale in kazale vnukom razstavljene slike. V' drugi polovici prostorov je bilo o ovčereji in o pripravi ovčje volne za prejo več zanimivih predmetov (30 predmetov, 5 fotografij): razlago je dopolnilo obširno besedilo o striženju in krtačenju, o uporabi ovčje kože, ovčjega mesa, mleka in loja. Sledil je skupni prikaz obdelave preje in njene priprave za tkanje. Vidimo kolovrate iz 19. stoletja, različna motovila in njihovo uporabo, zvemo, čemu je služil navijalni kolovrat /m/Aorc (primer iz 19. stol.). Strokovne poglede pa je posebej pritegnil redek predmet: statvice iz leta 1910. Tkanje je bilo na razstavi prikazano samo ob najpreprostejšem načinu funkcionalne uporabe domače surovine na kmetijah: tkanje trakov in pasov na tkalski deščici, dopolnjeno z obširno zgodovino tkalske deščice iz vse Evrope, s primeri in z možnostjo aktivnega poskusa v spretnosti tkanja. Ob koncu razstave je stala še lepa kmečka skrinja z beljenim platnom ter tkaninami in pleteninami iz ovčje volne. S pomočjo muzejskih predmetov smo torej poslušali zgodbice iz davne preteklosti. Kaj pa naj bi z njimi? Je res dovolj, da obujamo spomine in da se poglabljamo v pretekle čase, če hočemo več zvedeti o naših prednikih ali o svoji identiteti? Je res dovolj, če hranimo predmete iz zgodovine, da bi prikazali način življenja preteklih obdobij? Marsikateri obiskovalec otvoritvenega večera se je, na glas ali samo sam pri sebi, vprašal, kaj lahko način gospodarjenja iz tistega časa pove današnjemu človeku in kako naj danes uporabljamo te predmete. Kako naj se vključimo v tok kulturne dediščine, od katere gotovo črpamo tudi še danes? Na sami razstavi smo pogrešali sodobne statve in pomen tkanja za naš čas. Pogrešali smo vsaj namige na druge možne načine obdelave ovčje volne (na primer polst - izdelava copatov in klobukov iz polsta) in opozorila o koristni uporabi doma vzgojenega lanu (na primero zdravilnem učinku lanenega olja). Res je, da so tečaji o teh spretnostih naloga institucije, kot je K&K center v Šentjanžu. Prepričan sem. da bo v doglednem času uresničen ta ali oni načrt, ki ga bo navdahnilo znanje in zanimanje ljudi ob tej razstavi. Del odgovora je na otvoritvenem večeru dala družina Goltnik iz. Podkraja pri Pliberku, ki je razkazala svoje domače volnene izdelke (odeje, blazine, ovčje kože itd.). Sinček Igorje celo dokazal, da znajo tudi otroci uporabljati kolovrat. I udi razmeroma skromna, a skrbno priprav ljena razstava je prebudila radovednost občinstva od blizu in daleč, dokazuje zadovoljiv obisk in dejstvo, da je ogled razstave podaljšan do decembra 1996. Veselimo se že praktičnih posledic zgodbic o lanu in ovci. nič manj pa nadaljnje razstave iz urejene etnološke zbirke Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Alojz Angerer ČEBELARSKI MUZEJ V KOŽENTAVRI V ZAČETKU JE BILA MEDLA IDEJA Vaška skupnost v Kožentavri, občina Borovlje (Koroška), je leta 1994 na nekem sestanku ugotovila, da trenutno ni nobenega perečega problema v vasi, pa tudi nobene posebne naloge, ki ki vaščane spodbujala k skupnemu delu. Takrat se je porodila zamisel: Lotimo se v vasi skupaj čebelarstva! Prepričajmo ljudi, da je čebelarstvo potrebno in koristno, učimo jih čebelariti in skrbimo za združeno prodajo medenih izdelkov. Ker se nobeden od odbornikov ni spoznal na čebele in ker so bili v vasi samo trije čebelarji, so stopili do priznanega čebelarja v Celovcu. Ernst Fuchs, upokojen uradnik in dolgoletni čebelar, se je spomnil ogroženosti čebelarstva in nekdanjega pomena “Krajnske čebele" na Koroškem. Predlagal jim je ustanoviti koroški center Čebelarstva, društvo za vzrejo matic Krajnske čebele in prodajo le-teh. Takoj so najeli zapuščen hlev sredi vasi (5x7m, zidan, ohokan strop), ga izpraznili in počistili. Vsak je začel iskati informacije o čebelarjenju in zbirati ustrezne predmete v ožji in širši okolici, ustanovili so Muzejsko društvo Caruica Kožentavra 'n vsak član je prispeval iz svojega žepa lepo vsoto denarja za Prve potrebe dmštva. muzejsko društvo in čebelarski muzej Čebelarski muzej v Kožentavri, Avstrija. Foto: Alojz Angerer, maj /996. Ker ni bilo upanja, da bi jih občina ali dežela znatno podprli, so izkoristili pristop Avstrije k Evropski Uniji, tam predložili mednarodni projekt za zaščito “Kranjske čebele“ in si tako zagotovili lepo denarno osnovo za petletni program. Na njihovo pobudo je 8. 5. 1994 nastal ICBP - International Camiolical Beeil Protection - mednarodno društvo za zaščito domače čebele. Člani so čebelarska združenja iz Furlanije, Slovenije, Hrvatske, Madžarske in Avstrije. Poleg tega je iz preproste vaške iniciative v najkrajšem času nastal lep muzej, ki so ga odprli maja 1995. Ni samo pomemben center za razvoj čebelarstva, ampak predvsem vsebuje bogato zbirko čebelarskih predmetov, ki so velikega etnološkega pomena. Mala etnološka zbirka nam daje ogromno informacij o začetkih pridobivanja medu, o razširjenosti domače čebelje podvrste Apis melifica Carniolica, ali kot tukaj pravijo, Caruica. o razvoju čebelarstva na Koroškem in o pomenu čebelarjenja. Domačini so hkrati nabrali neverjetno količino zanimivih predmetov, med njimi približno 150 poslikanih panjskih končnic, predvsem domačih, različne oblike panjev in zanimive izdelke iz voska. Pred vhodom so postavili kiosk, kjer prodajajo med in medene izdelke, pa tudi knjige o čebelarstvu in drugo. V začetku so prišli domačini iz okolice in tisti, ki so ob ljubeljski cesti slučajno videli opozorilni napis. Sčasoma so organizirali obisk šolskih razredov, študentov pedagoške akademije in učiteljev. Letos je mali muzej odprt že vsak dan od 15. do 19. ure. V njem je vedno nekdo, ki obiskovalcem strokovno predstavi razstavljeno zbirko. Na zelo omejenem prostoru so izkoristili vsak kotiček. Na začetku obhoda na kratko predstavijo zgodovino čebelarstva od Egipčanov in Rimljanov (najdbe na Koroškem!) prek srednjega veka do danes. Sledi zbirka orodja za čebelarstvo in prikaz razvoja oblik panjev - od slamnatih in pletenih do lesenih, kmečkih ali tako imenovanih Kočuhenskih iz domačega obrtništva. Na različnih panjih je poslikana čelna deščica (na Koroškem jim pravimo čelnice), na steni je še posebej zbrano lepo število najlepših koroških poslikanih čelnic. Ob zadnji steni prostora je zanimivost, ki je verjetno edinstvena: v izdolbljenem drevesnem deblu sta naseljena dva roja čebel. Sprednja odprtina pelje skozi okno na prosto, zadnja stena je steklena in obrnjena proti gledalcu. Cela stran je še pokrita z lesenimi vrati, ki jih je mogoče odpreti, kadar hoče kdo čebele opazovati. Ob drugi podolžni steni je razstavljena zbirka različnih centrifug, miza z voskom in voz - lojtrnik, s katerim so vozili čebele v panjih na pašo v gozd ali v hribe. Čebelarski muzej v Kožentavri, Avstrija. Foto: Alojz Angerer, maj 1996. Sredi prostora so postavljene razstavne omare s steklenimi stenami, ki prikazujejo različna področja čebelarstva, literaturo o čebelarstvu, razvoj izvoza matic iz Koroške in Kranjske v svet, posode za hranjenje medu, zbirko predmetov z naslovom Čebele in vera in zbirko predmetov iz čebeljega voska. Na koncu obhoda oziroma takoj pri vhodu v prostor je postavljen vzoren 'koroški čebelnjak", Blizu muzeja, onstran ceste, pa stoji pristni stari čebelnjak z različnimi zanimivimi panji. Čebelarski muzej v Kožentavri, Avstrija. Foto: Alojz Angerer, maj 1996. Razmeroma majhen prostor je natrpan z najrazličnejšimi predmeti, ki so postavljeni zelo nepregledno in so skoraj brez napisov. Že res, da razstavni prostor v drugem letu obstoja še ni docela urejen. Vendar bi vsaj h glavnim skupinam nujno morali postaviti napise. Tudi kataloga oziroma seznama razstavljenih predmetov ni; pripravljajo sicer prospekt za propagando, a še ni odločeno, v kakšni obliki in v kolikšnem obsegu. Predvideno pa je, da bo štirijezični - nemško-sloven-sko-italijansko-angleški. Te pomanjkljivosti, ki so resda začasne, rešujejo s tem, da je vedno na razpolago strokovno vodstvo. Osebje muzeja zelo obširno razlaga pomen in vsebino zbirke, veliko pripoveduje o čebelah in čebelarstvu ter obogati razlago z zanimivimi podrobnostmi, predvsem iz kmečkega življenja in dela sedanjih čebelarjev. Slovenskemu obiskovalcu pade v oči, da se skrbno izognejo vsakršnemu, še najmanjšemu namigu o slovenstvu v zvezi s čebelarstvom na Koroškem. Na vprašanje, kakšne zveze ima društvo, na primer, s čebelarskim muzejem v Radovljici, je bil odgovor: "Nimamo nič proti, če hočejo oni priti v stik z nami." V Sloveniji velja A!>is medifera Caniiolica za kranjsko čebelo. kninjico. Tu jo imenujejo Carnica in trdijo, da je njena domovina prav domači Rož, od koder naj bi jo kupovali Kranjci in Furlani. Pri panjskih končnicah nikjer ni niti sledu o kakšnem slovenskem napisu ali izviru na slovenskih tleh, čeprav je "poslikava panjskih končnic vezana na slovenska tla in je drugod le izjema ", kot piše Gorazd Makarovič ( Poslikane panjske končnice. Mladinska knjiga. Ljubljana 1962). Zaradi teh mnogovrstnih strokovnih povezav med Koroško in Slovenijo pa tudi zaradi pričakovanih in zaželenih številnih obiskovalcev iz Slovenije, in ne samo zaradi dvojezičnega ozemlja, bi moralo biti medsebojno sodelovanje intenzivnejše. Majhen kiosk pred razstavnim prostorom je nov, zbit iz smrekovih desk. in je obenem prodajni prostor, blagajna in informacijsko mesto. Med ponujano robo žal ne najdemo skorajda ničesar iz domače izdelave ali proizvodnje. Izjemi sta med in medica. Vse drugo lahko človek kupi tudi v drogerijah ali splošnih trgovinah. 15. maja so imeli eno samo knjigo o panjskih končnicah (samo v nemščini, čeprav je ista knjiga na trgu tudi v slovenščini: Helmut Kropej. Poslikane panjske končnice. Mohorjeva založba, Celovec 1992). Društvo namerava v doglednem času kupiti večji objekt (stari skedenj) nedaleč od sedanjega in tam postaviti bolj urejen, pregleden in obsežen čebelarski muzej. Za letol996 so predvidevali naslednje prireditve, ki naj bi pomagale spodbujati čebelarstvo in pritegniti obiskovalce k ogledu muzeja: 16. - 19. 5. 1996 - Postavitev vzdolbljenih drevesnih debel kot prikaz prvotnega pridobivanja medu. 1. 6. Postavitev koroškega čebelnjaka v parku gradu Schönbrunn na Dunaju. Junij - Začetek akcije Botrstvo za čebelji panj. Vsak lahko pri nekem čebelarju na Koroškem prevzame skrb za en panj čebel, pomaga pri delu in za to dobi med iz "svojega"' panja. S tem nameravajo vzbuditi zanimanje za čebelarstvo. 2.5. - 27. S. Carnica-Tage (dnevi) 1996 v sodelovanju z Avstrijsko čebelarsko zvezo: tečaj o čebelarstvu, o potovanju s čebelami in o prodaji medenih proizvodov. 22. - 26. 9. - I Ideležba na kongresu Nemške in Avstrijske čebelarske zveze na Dunaju, na sejmišču razstava predmetov iz lastne zbirke. Mojca Ramšak MARIJA KOZAR, ETNOLOŠKI SLOVAR SLOVENCEV NA MADŽARSKEM. A MAGYARORSZAGI SZLOVENEK NEPRAJZI SZÖTÄRA. Zveza Slovencev na Madžarskem, Savaria Muzeum, Monošter - Szombathely 1996, 224 str. HU-LSBN 963 7206 620 Splošna, .strokovna in nacionalna enciklopedična dela so najpogostejša strokovna in didaktična pomagala. Glede na obseg, metodo obdelave gradiva in temeljitost jih delimo na enciklopedije, leksikone in slovarje. V prvih so geselski članki obdelani obširneje, v večjih celotah in bolj sintetično kot pti leksikonih in slovarjih. Slednji največkrat vsebujejo več gesel z najosnovnejšimi podatki, čeprav je res. da je poimenovanje pogosto prepuščeno urednikovi in založbini odločitvi. V Evropi je do srede devetdesetih let izšlo kakšnih 90 etnoloških enciklopedičnih del. in sicer takšnih, ki obravnavajo regionalno evropsko ter neevropsko etnologijo, nacionalne enciklopedične obravnave, enciklopedična dela, ki obtavna-vajo izraze iz obče etnologije, etnološke šole. metode, zgodovino stroke in specializirana enciklopedična dela. kakšna delitev ima svoje korenine deloma v geografskem izhodišču, deloma pa v filozofskem obzorju prve polovice 20. stoletja in 'liti ni presenetljivo, tla je kar dve tretjini etnoloških enciklopedičnih del namenjenih bodisi kulturam prvobitnih ljudstev ;|li pa specializiranim temam, največ iz folkloristike. Ostanek s' delijo nacionalna in metodologiji posvečena enciklopedična dela, ki so pogostejša od 80. let naprej. Zato je še toliko bolj razveseljivo, da smo Slovenci z Etnološkim slovarjem Slovencev na Madžarskem dobili ne samo prvo nacionalno in hkrati manjšini posvečeno delo, pač pa prvo slovensko etnološko enciklopedično delo sploh. Za nameček pa to ni delo skupine etnologov, ampak ene same osebe, avtorice Marije Kozar, kustodinje v Savaria muzeju v Szom-batheliju. Slovarski prikaz ljudske kulture Slovencev na Madžarskem se je začel pripravljati v navezavi na dolgoročni raziskovalni projekt Način življenja Slovencev v 20. stoletju. V prvi fazi raziskovalnega dela je bila napisana dvojezična publikacija Slovensko Porabje - Szlovenvidek, ki je izšla leta 1984 kot člen serije Etnološka to/)oi>ra/ija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Na podlagi te študije je bil za monografsko obdelavo izbran Gornji Senik. Knjiga Fe/säszölnök - Gornji Senik (v madžarščini in slovenščini) je bila objavljena leta 1988. ETNOLOŠKI SLOVAR SLOVENCEV NA MADŽARSKEM A MAGYARORSZAGI SZLOVENEK NEPRAJZI SZÖTÄRA Kot tretji člen raziskovalnega projekta Način življenja Slovencev v 20. stoletja je Marija Kozar, avtorica navedenih knjig, začela sestavljati dvojezični sistematičen pregled značilnih kulturnih sestavin načina življenja v 20. stoletju; slovar z bibliografijo o ljudski kulturi Slovencev na Madžarskem. Pri sestavljanju slovarja je imela spodbudo tudi v močno razvitem etnološkem enciklopedijskem delu na Madžarskem. Največji vpliv na njeno delo je imela izdaja madžarskega etnološkega leksikona (Magyar Neprajzi Leksikon 1-5, Budimpešta 1977-82), ki so si ga zamislili kot pripravo za novo Etnologijo Madžarov. Leksikon v petih zvezkih je pomemben mejnik in predstavlja temelj za nadaljevanje raziskav v madžarski etnologiji ter prinaša povzetek dotedanjih dognanj, prikazuje izsledke novejših raziskav ter vključuje tudi kulturne posebnosti narodnostnih skupnosti. Avtorji (pri nastanku leksikona je sodelovalo 96 madžarskih etnologov) so v geselskih člankih skušali odkriti tudi kulturne zveze s sosednjimi narodi in evropsko ter evrazijsko kulturo. Prav slednje, kultura Slovencev na Madžarskem - s posebnim poudarkom na sožitju Slovencev in Madžarov, pa je tudi glavni namen izdaje Etnološkega slovarja Slovencev na Madžarskem. Večina prispevkov z etnološkimi informacijami o kulturi Slovencev na Madžarskem je bilo napisanih pred letom 1920 v madžarskem, le manjši del pa v slovenskem jeziku. Med prvo in drugo svetovno vojno se je povečalo tudi zanimanje slovenskih raziskovalcev za porabske Slovence, še posebej po drugi svetovni vojni, ko je bilo o etnologiji Slovencev na Madžarskem objavljenih več kot 300 znanstvenih in poljudnoznanstvenih spisov. Več kot polovica jih je bilo objavljenih na Madžarskem, a v slovenščini, in sicer od 70. let naprej v tedniku Demokratične zveze južnih Slovanov na Madžarskem, Narodnih Novinah, Narodnem kolendarju, Etnografiji južnih Slovanov na Madžarskem, v 90. letih pa v štirinajstdnevniku Porabje in letopisu Slovenski koledar mono.štrske Zveze Slovencev na Madžarskem (prim. Kozar 1996, 130-13D. Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem naj bi bil v rabi tudi kot priročnik pri pouku na polabskih šolah, saj vsebuje lokalnozgodovinske podatke. S tem se pridružuje zgoraj omenjenima deloma, ki že opravljata to funkcijo. Marija Kozar je za slovar obdelala predvsem lastne terenske podatke in spoznanja, ki jih je zbirala od sedemdesetih let naprej in so bila ohranjena le v spominu najstarejše generacije. Tem terenskim virom je dodala še strnjene podatke iz strokovne literature, ki se neposredno nanašajo na Železno županijo. Omenjene informacije se nanašajo predvsem na način življenja porabskih Slovencev v 20. stoletju, ki ohranjajo in oblikujejo svojo kulturo od trianonske mirovne pogodbe leta 1920, ko je devet slovenskih vasi iz okolice Monoštra ostalo na Madžarskem1, izolirano od drugih Slovencev v Prekmurju in matični domovini. Gesla v slovarju se v glavnem ujemajo s tematskimi sklopi iz Predloga za geselnik Slovarja etnologije Slovencev (Ljubljana 1993) in obdelujejo predmete ter pojave materialne, družbene in duhovne kulture Slovencev na Madžarskem v 20. stoletju v 36 tematskih skupinah,1 2 hkrati pa vsebujejo značilnosti za Porabje, z dodatkom nekaj specialnih gesel. Abecedno urejena gesla so vzeta iz slovenske knjižne terminologije, narečne variante - če obstajajo - sledijo v oklepaju kurzivno, na koncu slovarja pa je seznam narečnih izrazov s pojasnilom v slovenščini in madžarščini. Madžarska gesla bralec najde med kazalkami oziroma v kazalu madžarskih gesel na koncu slovarja (npr. nemzeti kisekhsegek, ->narocl-nostne manjšine). Risbe so med slovenskim in madžarskim delom gesla, največkrat v širini enega stolpca in tu in tam v širini obeh stolpcev. Literatura, ki se konkretno nanaša na geslo, je v originalnem jeziku, s prevodom v oklepaju in kurzivi in jo pod oznako Lit.: najdemo za madžarskim delom vsakega gesla. Vsa preostala literatura in viri, ki so povezani izključno z obravnavano temo in s Slovenci na Madžarskem, so na koncu slovarja. Vsebinsko in izrazoslovno povezanost gesel označujejo kazalke s puščicami (znak -s*). Uvode k slovarju in njegovi uporabi so napisali Slavko Kremenšek, Imre Grafik in avtorica. Na koncu je še seznam literature in kratic. Morda bi kdo hotel očitati avtorici slovarja, da ni posegla še dlje v preteklost in upoštevala arhivskih virov za obravnavano območje, toda pri tem mora vedeti najmanj dvoje. Prvo, da je Kozarjeva sploh edina slovenska etnologinja, ki živi in dela v Porabju, in da je v njenih načrtih tudi raziskava teh virov ter objava druge dopolnjene izdaje slovarja z arhivskimi podatki za 18. in 19. stoletje, kolikor jih ni, če so bili že znani, vključila v pričujoči slovar. In drugo, da je ena od skupnih točk evropskih narodnih etnoloških enciklopedičnih del v tem, da njihova materija časovno zapolnjuje stoletje in pol in sega v drugo polovico 19. ter prvo polovico 20. stoletja, vsebinsko pa so informacije naravnane v glavnem na takratno večinsko kmečko prebivalstvo - pri tem Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem ni nikakršna izjema. In k temu je treba dodati še to, da slovar ni “povzetek” tega, kar Kozarjeva dela kot kustodinja v muzeju, ali morda objava njene raziskovalne naloge, temveč ga je napisala ob rednem muzejskem delu. Slovar je ob hvalevredni samostojni akciji avtorice tudi priznanja vreden dokument madžarskih in slovenskih znanstvenih in kulturnih stikov in je bil napisan v čast Slovencem na Madžarskem, ki so kot narodnostna manjšina, med spreminjajočimi se okoliščinami do današnjih dni ohranili svojo materinščino in narodno zavest, kakor zapiše dr. Imre Grafik v uvodu (9). Etnološka podoba Slovenskega Porabja za 20. stoletje je s slovarjem na 14 avtorskih polah, v formatu BS in z več kot 300 dvojezičnimi gesli do dobršne mere zaokrožena. 1 Andol ci, Dolnji Senik. Gornji Senik, Otkorci. Ritkarovci, Šakalova', Slovenska res, Števanovci, Verica. 2 Poljedelstvo, živinoreja, vrt. vinogradništvo, sadjarstvo, gozdarstvo, nabiralništvo, lov. ribolov, čebelarstvo, obrt in domača delavnost, trgovina, turizem, promet in trans/xirt. stavbarstvo in stanovanjska kultura, prehrana, noša. vezenine, proračun, družina in sorodstvo, spolno življenje, prebivalstvo, medkrajevni in interetnični odnosi, pravna etnologija, medsebojna pomoč, igrače, šege. verovanje, gledališče, jezik, besedna umetnost, glasba, ples. ljudska umetnost in znanje o vremenu (Kozar 1996: 12). Teja Hlačcr HAN F. VERMEULEN -ARH RO ALVAREZ ROLDÄN, FIELDWORK AND FOOTNOTES. STUDRES IN THE HISTORY OF EUROPEAN ANTHROPOLOGY. Routledge 1995, 26l str. ISBN 0-415-10656-7 Lani so v knjigi Fieldwork and Footnotes ( Terensko delo in opombe) s podnaslovom Studies in the Uislory of European Antropolog)’ (Raziskave o zgodovini evropske antropologije) izšli prispevki 16 antropologov, ki so se udeležili drugega bienalnega srečanja EASE (The European Association of Social Antropologists) v Pragi avgusta 1992. Zbornik sta uredila Han E. Vermeiden, raziskovalec pri Centru za nezahodne raziskave na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem, in Arturo Alvarez Roldan, profesor za socialno antropologijo na Univerzi v i Granadi v Španiji. PASA je bila ustanovljena leta 1989 zaradi očitne potrebe po profesionalnem združenju, ki bi združevalo socialne antropologe v Evropi in bi pospeševalo mednarodno kooperacijo m izmenjavo pri poučevanju in raziskovanju. Leta 1962 je A. Irving Hallowell organiziral konferenco na temo Zgodovina antropologije, ki jo je podprl Social Science Research Council iz New Yorka. Takrat se je zgodovina an- | tropologije uveljavila kot posebno področje antropoloških j raziskav, predvsem v ZDA. V Evropi pa se zgodovina antropologije ni tako sistematično razvijala. Pojavile so se sicer j mnoge knjige in zbirke pa tudi štirje specializirani časopisi, ki ■s<) pokrili to področje, vendar pa so to bili precej novi premiki, | ‘saj so prve pobude za koordiniranje evropskih znanstvenikov, ki delujejo na tem področju, še zelo sveže. lako je bila 1. konferenca EASE septembra 1990 v Coimbri na Portugalskem. Takrat je bila prvič organizirana tudi delavnica na temo zgodovine evropske antropologije. Delavnica je bila precej zanimiva, saj so se je udeležili antropologi in ne profesionalni zgodovinarji. V drugi delavnici z istim naslovom, ki je potekala leta 1992 v Pragi, so na dveh sekcijah predstavili 18 prispevkov in predvajali zgodovinski film o Siru Raymondu Firthu. Štirinajst izmed teh prispevkov najdemo v pričujoči publikaciji, medtem ko sta dva prispevka že bila objavljena posebej. Pri EAS1 so se odločili prispevke natisniti v skupnem zborniku, ker niso hoteli, da bi se članki razpršeno pojavljali v različnih časopisih. Ta zbornik je tudi prvo delo na to temo, EUROPEAN ASSOCIATION OF SOCIAL ANTHROPOIOGISTS Fieldwork and Footnotes STUDIES IN TUE HISTORY OF EUROPEAN ANTHROPOLOGY g 9 izdano v angleškem jeziku. Natisnjeni prispevki prinašajo rezultate pomembnih novih raziskav, ki potekajo v različnih evropskih državah, in razkrivajo raznolikost v antropoloških raziskavah ter živahnost te tradicije in njenega historiograf-skega raziskovanja, kar je obetavno in spodbudno. Zdi se, da evropski antropologi niso več pripravljeni biti le pasivni objekti zgodovine, ki jo pišejo drugi. S tem pa se odpirajo nove perspektive za poddisciplino. Avtorji pričujočih prispevkov verjamejo, da je zgodovina antropologije sama po sebi antropološki problem in da jo je potrebno tudi raziskovati na ta način. To pa še zdaleč ni le obramba antropološkega dela in zgodovinskega poznavanja svoje stroke, ampak lahko tovrstna podjetnost obogati obe, antropologijo in zgodovino. Ta knjiga je torej namenjena zgodovinarjem, ki se ukvarjajo z zgodovino idej in znanosti, in antropologom. Prispevki v knjigi so razvrščeni v tri sklope. V prvem so raziskave, ki se ukvarjajo z izvorom antropologije v Evropi. Drugi sklop razlaga različne izhodiščne koncepte v evropski antropologiji, tretji pa je osredotočen na antropološke tradicije v Evropi. Štiri poglavja v prvem sklopu prinašajo rezultate tekočih raziskav odločilnih prelomov v razvoju antropologije v Evropi. Michael Ilarhsmeier podaja predzgodovinski pregled etnografije v zgodnji moderni potopisni literaturi iz 17. in začetka 18. stoletja. Han Vermeiden sledi izvoru in ohlikova-nju konceptov etnografija in etnologija ob koncu 18. stoletja in njunem institucionaliziranju v etnografskih muzejih in etnoloških družbah na začetku 19. stoletja. Glieorghita Genua se v svojem prispevku osredotoči na odkrivanje človeške celote z opazovanjem geneze antropologije v Heglovem ogledalu. Klcius-Peter Koepping razpoznava v delu Adolfa Bastiana sredi 19. stoletja korenine epistemološkega nasprotja med razsvetljenskim iskanjem univerzalnih zakonov in romantičnim prizadevanjem za postuliranje posebnosti in podrobnosti. Po njegovem humanistična znanost tega nasprotja še zmeraj ni presegla. Drugi sklop prinaša raziskave o vlogi posameznikov pri razvoju antropologije v Evropi in se osredotoča na bolj in manj znane podobe iz zgodovine antropologije. Alan Barnard prikaže zapuščino enega od načinov pojmovanja "noble sa-vage" v razsvetljenstvu, Orang Ontang, kakor ga je razumel škotski sodnik Lord Monbocldo. Jan de Užo//’povezuje delo nizozemskega etnologa H. J. Nieboerja glede suženjstva (1900-1910), ki se giblje od evolucionizma proti zgodnjemu funkcionalizmu. Peter Skalnih, nadrobno analizira odnos med poljskim antropologom Malinowskim in pisateljem Wit-kiewiczem in na tem primeru prikaže razlike med znanostjo in umetnostjo v kulturnem kontekstu. Arturo AlvarezRoldcin analizira razvoj etnografske metode opazovanja z udeležbo, kot jo je zasnoval Bronislaw Malinowski na začetku 20. stoletja. Pri tem se opira na zgodovinsko primerjavo etnografske izkušnje Malinowskega na Mailu in njegovega naslednjega dela na Trobrianskih otokih. Poglavja iz tretjega sklopa zajemajo raziskave antropoloških tradicij oziroma opisujejo raziskovalne programe v različnih deželah. Spisku teh tradicij ni videti konca. Tomas Gerholm uporabi središčne ali pa obrobne koncepte različnih področij dela v etnologiji (raziskave ljudstva) in antropologiji na Švedskem. Zmago Šmitek in Božidar Jezernik, sledita potezam, ki opredeljujejo antropološko tradicijo na Slovenskem v prvi vrsti pri preučevanju izvenevropskih dežel. Zhignieir Jasie-wicz in David Slatteiy izpostavljata dinamiko zgodovine poljske (kulturne in socialne) antropologije in etnografije, ki sta sooblikovali etnologijo na Poljskem. Nikola Bock, razpravlja o razlogih za tako pozen pojav historične antropologije (kot veje zgodovine) v nemški znanosti. To razloži z orisom pred- in povojne zgodovine etnologije. Hugo Garcia Valencia se v svojem prispevku ukvarja z razvojem latinskoameriške antropologije, ki so jo razvijali španski antropologi, izgnani v Mehiko. Zadnji sklop se konča s prispevkom Thomasa Schippersa o zgodovini raziskovanja tradicij v sodobni antropologiji Evrope. Avtorji prispevkov so se dotaknili vsaj treh pomembnih problemov: začetkov antropologije in problema periodizacije njenega razvoja, problematike modernizma in postmodernizma glede na revolucijo Malinowskega ter položaja etnologije in etnografije znotraj evropske antropologije. Vprašanje o začetkih antropologije ostaja nerešeno, ker ni prišlo do soglasja glede kriterijev za določitev začetkov antropološke misli in etnografskih raziskav. Ti kriteriji pa so potrebni, kajti zgodovina antropologije brez epistemološke obveze bi končala kot medla zgodovina, ki povzroča zmedo. Nekateri izobraženci trdijo, da so bili Grki, Rimljani in Arabci prvi, ki so oblikovali antropološko znanje o človeški kulturi. Drugi pravijo, da se je antropologija razvila v obdobju renesanse ali razsvetljenstva. Tretja skupina zgodovinarjev pa zagovarja stališče, da je antropologija produkt 19. stoletja, ko je disciplina dosegla zadostno strokovno raven. V zadnjem času se med zgodovinarji antropologije širi težnja po osredotočenju raziskav na obdobje moderne antropologije v 20. stoletju. Pluralizem je dobrodošel pri preučevanju zgodovine antropologije. V tem zborniku je poudarjen pomen vsakega posameznega načina oz. videnja, zato moramo poznati kriterije vsake posamezne možnosti. V historiografiji antropologije so znani vsaj štirje načini reševanja genealoškega problema glede začetkov stroke. Prvi način reševanja tega problema je problemska orientacija. Antropologija naj bi nastala, ko se je začela ukvarjati s strogo antropološkimi problemi, ko so nekateri avtorji oblikovali določena vprašanja in poskušali nanje odgovoriti. V pričujočem zborniku to mnenje zastopajo Geana. Koepping in Barnard. Gledano iz Heglove perspektive nastane znanstvena disciplina takrat, ko pogleda na svoj predmet kot celoto. Zgodovino antropologije je tako mogoče razdeliti na dve fazi: konceptualno (conceptual) in predkonceptualno (preconceptual). Antropologija je svojo konceptualno fazo dosegla sredi 19. stoletja, predkonceptualno pa v času an-tropo-geografskih odkritij med sredo 15. stoletja in sredo 17. stoletja. Predmet antropologije - človek - je bil zaobsežen kot celota v istem času. kot je bil “odkrit" celoten planet. Koeping trdi. da je temeljni problem antropologije v njenem notranjem epistemološkom nasprotju: prepletanju kulturnega relativizma s težnjo po iskanju univerzalne razlage. Delo Adolfa Bastiana je med prvimi poskušalo združevati oba tokova in preseči izhodiščno protislovje pri raziskavah človeka. Na podlagi razprave o definiciji oziroma pomenu pojma človek, ki je potekala v 18. stoletju, je Barnard uvrstil med začetnike socialne antropologije Lorda Monbodda. Mon-boddo je iskal definicijo pojma človek v luči Aristotelove filozofije. Raziskoval je povezavo med kategorijo človek in Orang Ontang v jeziku, politični organizaciji, materialni kulturi in zmožnosti za učenje. Njegova zapuščina je vzorec za raziskavo skupnega "človeškega” v koreninah vseh kultur. Drugi način je utemeljevanje začetkov antropologije na podlagi razvoja njenih konceptov. Ta usmeritev sledi oblikovanju in razporeditvi strokovnih konceptov ter njihovemu poimenovanju in transformacijam. Vermeiden je razvil tezo, da antropologija v obliki etnografije in etnologije sega v pozno 18. stoletje, ko so skovali koncepte za uveljavitev znanosti o narodih in ljudstvih. Tretji način reševanja genealoških problemov je strokovna orientacija, ki je pomembna za uvajanje stroke v akademskih in drugih strokovnih institucijah. Te usmeritve ne zastopa noben avtor v pričujočem zborniku, temveč jo nekateri kritizirajo. Harbsmeier, na primer, poudarja pomen potopisov za predzgodovino antropologije v zgodnjem modernem obdobju. Četrti pristop h genealogiji vede je epistemološka usmeritev, po kateri je antropologija znanost, katere teorije in metode sprejemajo antropologi. Tako imenovane kvazi-paradigme, kot na primer Foucaultova episteme, naj bi nakazovale pojav antropologije kot družbene vede. Na tej podlagi je šele mogoče razločevati med zgodovino in predzgodovino antropologije. V tem kontekstu Alvarez Rolddn poudarja pomen Malinowskega in njegove metode, tj. opazovanja z udeležbo na terenu. Med avtorji prispevkov je prišlo det soglasja glede glavnih raziskav v kronološki shemi zgodovine antropologije: predzgodovina antropologije, začetki antropologije in etnografije konec 18. stoletja, ponovno rojstvo antropologije v 19. stoletju, nastanek moderne antropologije na začetku 20. stoletja. Zgodovinarji antropologije so največ pozornosti posvetili Malinowskemu. Alvarez Roldchi v svojem prispevku pojasnjuje pomen življenjske izkušnje Malinowskega za njegovo nadaljnje delo. Malinowski naj hi postal glavna osebnost v razvoju modernega raziskovalnega programa v antropologiji z utemeljitvijo metode dela na terenu. Poljak Skalnih pa v svojih vrsticah zanika tolikšen pomen Malinowskega in pravi, da je njegov pomen zanemarljiv v primerjavi z Witkiewiczem in njegovim razumevanjem kulture. Witkiewitcz je v svoji konceptualizaeiji kulture obudil dobro znano idejo, ki jo je predlagal Clifford Geertz v "obsežnem opisu" (thick. descrip-tion) leta 1973- Nekateri avtorji pa trdijo, da ta konceptuali-zacija predstavlja korenine antropološkega postmodernizma. Tako so spet sprožili polemiko glede modernizma in postmodernizma ter postavili življenje in delo Malinowskega kot začetno točko diskusije. Razprava glede modernizma in postmodernizma v antropologiji še ni končana. V poljski antropologiji raste zanimanje za postmodenizem (posebej za Rortyja). Tekstualizem in "etnografska avtoriteta" (ethnographic aut-hority) sta glavna člena antropološke razprave, ki so jo sprožili postmodernisti. "Etnografska avtoriteta" naj bi predstavljala način pisanja, ki je bil v primeru Malinowskega realističen. Joan Bestarcl dokazuje, da so monografije Malinowskega kulturni produkt antirealističnega, modernega, intelektualnega in umetniškega gibanja v srednji Evropi konec 19. stoletja. Tako naj bi bila Witkiewiczeva konceptualizacija kulture prav tako modernistična kakor konceptualizacija Mali-nowskega. Alvarcz Roldcin v svojem članku meni, da je etnografska avtoriteta Malinowskega povezana z epistemološkim konceptom nesporne veljavnosti (validity). Za pisanje neoporečne, utemeljene etnografije antropolog potrebuje učinkovito orodje za utemeljevanje podatkov, sklepov in razlag. Malinowski naj bi bil eden prvih antropologov, ki so se zavedali problema Veljavnosti in utemeljenosti (validityproblem)svo)egi\ dela in ga skušali rešiti z opredelitvijo ključnih kriterijev za pripravo etnografije. Primerjava Malinowskega z Nieboerjem, katerega primerjalno raziskavo delavskih odnosov je povzel /r/» de WolJ v svojem članku, pokrepi Skalnikovo tezo, da funkcionalizem Malinowskega ni bil rezultat njegovega terenskega dela, temveč teoretičnega okvira, ki ga je prinesel s seboj na teren. Nieboer je namreč pri oblikovanju splošnih zakonov o odnosih med zemljo, delom in kapitalom opustil evolucionistično pot Steinmetza in uporabil funkcionalistično perspektivo za analizo suženjstva. To pa dokazuje, da funkcionalizem ni bil izum Malinowskega na Trobriandskih otokih, ampak del Zeit-fieista, in da revolucija Malinowskega v metodi ni temeljila na njegovem odkritju funkcionalizma. Antropologijo v pričujoči knjigi razumejo kot splošen termin za skupino raziskav, ki vključujejo etnologijo, etnografijo, socialno in kulturno antropologijo, folkloristiko in biološko antropologijo. Ne gre jim za iskanje definicije antropologije, temveč opozarjajo na odgovore in rešitve, ki so bili dani v preteklosti. Sodobna definicija, ki jo je podal David Schneider v svojem povzetku razprav v švedski in evropski antropologiji sredi 20. stoletja, opredeljuje antropologijo kol raziskovanje kulture (kot sistema simbolov in pomenov, ki so povezani z načini življenja). V tem kontekstu Schneider zi\ Severno Ameriko predlaga ločitev biološke antropologije in arheologije od socialne in kulturne antropologije. To bi bilo zelo dobrodošlo in morda celo potrebno. V Evropi pa ne gre za opozicijo med socialno ln kulturno antropologijo na eni strani in biološko antropologijo ter arheologijo na drugi strani, temveč za nasprotje med antropologijo (najsi bo kulturna ali socialna) in etnologijo (ali etnografijo ali folkloristiko). Štiri področja, ki jih je omenil Schneider za Severno Ameriko, se ne skladajo z Boasovo, Powellovo in Brintonovo razdelitvijo antropoloških področij. Schneiderprezrl predvsem lingvistično antropologijo, ki je imela velik pomen za oblikovanje etnografije v 18. stoletju. Izenačil je tudi etnologijo in socialno ter kulturno antropologijo. Z zgodovinskega stališča pa je pomembno dejstvo, da se je socialna antropologija v dvajsetih letih 20. stoletja dvignila kot reakcija na takratno etnologijo. V posameznih poglavjih v zborniku lahko beremo, da sta etnologija in etnografija, ki raziskujeta domače ljudstvo oziroma narod, ostali v Evropi zelo živi in prevladujeta v vzhodnih delih kontinenta. Socialna in kulturna antropologija pa prevladujeta na zahodnem, severnem in južnem delu Evrope, kjer pa obstajata tudi etnologija in etnografija, čeprav sta bili že velikokrat preimenovani. V Skandinaviji, predvsem na Švedskem, ima etnologija bogato zgodovino in ostaja v osrčju tradicije raziskovanja ljudskega življenja v Evropi. Razvila se je v opoziciji do splošne in primerjalne etnografije, ki so jo uporabljali v muzejih in na univerzah. Ta termin so opustili ob koncu šestdesetih let 20. ^ stoletja na račun socialne in kulturne antropologije. Vendar pa je, kljub spremembi v terminologiji, antropologija na Švedskem ostala bolj na robu - vsaj v primerjavi z ameriško, britansko in francosko socialno in kulturno antropologijo. Na Poljskem je bila etnografija strogo omejena na ludo-znaivstu'o(raziskave ljudstva). Opravljali pa so tudi etnografske raziskave izvenevropskih kultur, ki so predstavljale vez med etnografijo in antropologijo. Do opozicije med etnografijo in antropologijo je prišlo pod vplivom komunistične ideologi-j zacije na Poljskem. Tako je etnologija izgubila svojo epistemološko samostojnost in se transformirala v historično in deskriptivno etnografijo. Šele sredi sedemdesetih let 20. stoletja se je lahko (socialna/kulturna) antropologija vrnila nazaj v etnologijo in šele pred nedavnim so ta termin lahko uporabili za poimenovanje določenih institucij. Podoben razvoj se je zgodil tudi v Sloveniji, kjer so celo zanikali lastno antropološko tradicijo. V Sloveniji naj bi obstajala le etnološka (etnografska) tradicija, ki se je ukvarjala z naro-doznanstvom. Šmilek in Jezernik v svojem članku trdita nasprotno. Ugotavljata, da je poleg prevladujoče etnološke tradicije na Slovenskem obstajal tudi živ antropološki miselni tok. i V članku predstavita pregled nekaterih poglavitnih antropološko razmišljajočih in delujočih piscev od 16. stoletja dalje. Antropološka tradicija naj bi se tako začela v 16. in 17. stoletju s potopisi in se nadaljevala v 20. stoletje, dokler ni bila zanemarjena na račun etnografije kot nacionalne znanosti. Zaradi nejasne meje med antropologijo in na Slovenskem prevladujočo etnologijo avtorja dajeta poseben poudarek na stališčih slovenskih avtorjev o razmerju med njima. Vpliv sovjetskih etnografov na raziskovalne tradicije v ' Vzhodni Evropi še ni dovolj raziskan in dokumentiran, čeprav I so izšla številna dela o začetkih in koncu sovjetske etnografije, j o etnologiji in antropologiji v Sovjetski Zvezi. Glavno obdobje sovjetskega vpliva v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja pa še vedno čaka na ustrezno raziskavo. Kaže, da so Sovjeti močno nasprotovali zahodni etnologiji in antropologiji, na katero so gledali kot na imperialistično znanost in so jo zavračali na račun etnografije. Ta naj bi preučevala neevropska in evropska ljudstva in naj bi vključevala narodovedenie(nam-doznanstvo). Tako so ostali zvesti etnografiji, kakor je bila definirana v 18. stoletju. Problem zunanjih vplivov se je pokazal tudi v primeru historične antropologije, veje zgodovine, ki se je uspela razviti v Nemčiji z veliko težavo, brez pomoči socialne zgodovine ali etnologije. Nikola Bock, razloži, da so bili termini, s katerimi so to področje omalovaževali kot iracionalno, subjektivistično, totalno, podobni terminom, s katerimi so obsojali nemško Volks ki uu/eziun d i povezanosti z nacionalnim socializmom. Glede na nedavno raziskavo o precej tesnem odnosu med etnološkima znanostima (Völkerkunde in Volkskunde) in nacionalnim socializmom v Nemčiji, Bock trdi, da je bil razlog za nasprotovanje historični antropologiji povezan s temi nerazrešenimi izkušnjami. Še zmeraj je prisotna nenaklonjenost do nemških znanstvenikov, ki se ukvarjajo s humanističnimi disciplinami. Z rabo sodobnih terminov poskušajo preprečiti "iracionalni" fašizem in okrepiti racionalne in strukturalne razlage človeškega vedenja in socialnega življenja. Iste misli izraža tudi Garcia Valencia, ki se osredotoča na oblikovanje socialne antropologije v Mehiki s pomočjo iz Španije izgnanih antropologov. V podrobni razpravi primerja razvoj antropologije v Španiji in Mehiki ter razloži, da se je holistični model v Mehiki razvil iz tradicije španske antropologije in folkloristike iz druge polovice 19. stoletja. V šestdesetih letih 20. stoletja pa seje razvila socialna antropologija. Pričujoča knjiga se konča z analizo Thomasa Schippersa. ki razloži zgodovino etnologije nasproti socialni in kulturni antropologiji v Evropi med letoma 1920 in 1980. Vsaj trije tipi antropologije so bili v rabi pri raziskavah evropske družbe po drugi svetovni vojni. Gre za socialnoantropološko usmeritev (predvsem v Franciji in Britaniji), kulturnoantropološko usmeritev (predvsem v ZDA) in etnološko usmeritev, ki je združevala različne discipline in poddiscipline znotraj evropskega etnološkega projekta Sigurda Erixona (v tridesetih letih 20. stoletja). Posamezni raziskovalci iz teh različnih usmeritev se vsekakor lahko veliko naučijo eni od drugih (iz zgodovine vede in glede na rezultate), saj vse tri usmeritve zanimajo iste socialne skupine in lokalne kulture. Ena od prednosti zbiranja informacij znotraj različnih raziskovalnih tradicij na enem kontinentu je, da razlike v eni tradiciji lahko razkrijejo razlike v drugih. To se nanaša predvsem na razlike v terminologiji, kar skriva (in razkriva) paradigmatične zasuke. Tako je kovanje novih terminov “etnografija” in “etnologija” okrog leta 1770 v germanskih deželah prineslo zasuk v zanimanju za raziskave šeg in navad itd. k raziskavam narodov oz. nacionalnih kultur. Naslednji premik od znanosti o narodih k znanosti o človeških rasah, ki se je zgodil okrog leta 1840, pa je napovedoval konec “etnološkim” društvom in njihovo transformiranje v “antropološka” združenja v Angliji in Franciji v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. Sprememba imena na Londonski šoli za ekonomijo leta 1927. ko je bil Oddelek za etnologijo preimenovan v Oddelek za antropologijo, je označila dvoje usmeritev: na eni strani etnološko (difuzionistično) in na drugi socialnoantropološko Radcliffe-Browna in Malinow-skega. Vzpon socialne antropologije in rastoča tendenca k specializaciji raziskovanja izvenevropskih družb sta vplivala na pojav evropske etnologije na Švedskem, v internacionalnem okviru pa okrog leta 1935 tudi na pojav izvenevropskih etnologij, tujih etnologij oz. čezmorske antropologije. Po drugi svetovni vojni so na Nizozemskem, v Franciji in na Švedskem pri poimenovanju oddelkov in študijskih smeri nadomeščali star in uveljavljen termin etnologija s terminom socialna antropologija ali pa kulturna antropologija. V vzhodni Evropi so termin etnologija v petdesetih letih 20. stoletja zamenjali s terminom etnografija, ki ga je spremljala folkloristika. Šele po padcu komunizma (1989/90) so se oddelki spet preimenovali v oddelke za etnologijo (Slovaška) oz. evropsko etnologijo (Moravska), nekateri pa so dodali tudi predmet kulturna antropologija (Slovenija, Poljska). Ti primeri kažejo, da je za historiografske namene pomembno spremljati rabo specifičnih terminov, kakor tudi spremembe v njihovem pomenu pri označevanju področja, saj so te spremembe pogosto povezane z zasuki v teoriji in metodi. To pa se sklada z dejstvom, da je zgodovina antropologije antropološki problem, ki naj bo kot takšen tudi obravnavan, torej z. “notranjimi" opisi razvoja stroke in s historiziranjem ter kontekstualiziranjem, kadar je to le mogoče. Terensko delo in pisanje etnografskih besedil sta najpomembnejši nalogi antropološke prakse, ki naj bi bila utemeljena v zgodovini antropologije, zato se naslov zbornika Field-work and Footnotes nanaša na oba vidika. Antropologi verjamejo, da je pomembno beležiti in reflekti-rati ogromne razlike pri antropoloških impulzih v Evropi, kajti ti so prišli do sedanje oblike skozi čas in se še zmeraj spreminjajo in prilagajajo novim zahtevam. Pozornost je vredno usmeriti tudi na rabo specifičnih terminov pri označevanju znanstvenih področij, na razlike v terminologiji in v vlogah, ki jih imajo ti različni prijemi v preučevanih družbah. Zelo pomembno - celo nujno potrebno - se mi zdi, da znanstvena disciplina pozna svojo zgodovino in jo tudi sama raziskuje. Skozi preučevanje lastne preteklosti se vedi razkrije celoten proces njenega razvoja skozi vzpone in padce, stranpoti in bližnjice... Zgodovina pokaže, da znanost ni praksa, ki bi bila izolirana in da gre za prežemanje s širšim družbenim in zgodovinskim kontekstom. Pokaže, kakšni so bili procesi združevanja in razdruževanja z drugimi disciplinami, prikazuje napredek v razvoju znanstvenega aparata, pri obliko-j vanju temeljnih konceptov in terminologije, opozarja na pomen institucij... S poznavanjem lastne zgodovine se discpli-na zave svoje identitete. Tako se lahko spreminja in raste ter si j začrtuje zavestne in trdne smernice in se tudi povezuje z dru | gimi vedami, kar se mi zdi v današnjem času nujno potrebno, j Razveselila sem se članka Božidarja Jezernika in Zmaga j Šmi tka v tej knjigi z zbranimi prispevki o zgodovini evropske antropologije iz druge konference FASE, saj je tako na račun j teh dveh avtorjev tudi Slovenija vključena v sodobni evropski antropološki prostor, ki se zaveda pomembnosti mednarod-j nega sodelovanja. Vinko Ošlak “VERNICHTUNGSKRIEG - VERBRECHEN DER WEHRMACHT 1941 BIS 1944” (OB CELOVŠKI RAZSTAVI “UNIČEVALNA VOJNA ZLOČINI NEMŠKEGA WEHRMACHTA”)1 Zlepa ni kakšno kulturno ali izobraževalno dejanje na Koroškem vzbudilo toliko pozornosti, a še več zgražanja, kakor na videz dokaj nedolžna razstava iz Hamburga "Vernichtungskrieg". Pripravljalo razstave izhajajo iz teze. da je zločine nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki opravljala tudi redna nemška vojska ( Wehrmacht), ki jo javno mnenje, predvsem pa zainteresirani krogi, radi prikazujejo kot relativno korektno ustanovo, vse zločine pa pripisujejo le nekaterim '‘norim” posameznikom in skupinam. j'Vdpor zoper razstavo, ki je na ravni dokumentacije in ar-^gumentacije ni mogoče spodbijati - tega tudi nihče ni Poskušal storiti - izhaja iz značilne avstrijske, posebej pa še koroške “domovinske” teze, po kateri je bilo služenje v nemški vojski “opravljanje dolžnosti za domovino”. S tezo o 'opravljanju dolžnosti” se je Avstrija izčrpno ukvarjala pred loti, ko se je nekdanji generalni tajnik OZN in kandidat za Predsednika republike dr. Kurt Waldheim (njegov oče se je Pisal še Vaelavik...) izkazal za človeka z luknjastim spominom. Svetovni judovski kongres s sedežem v Ameriki ga je v sporazumu z avstrijskimi socialisti obtožil udeleženosti v nemških zločinih na Balkanu. Waldheimu sicer ni bilo mogoče dokazati neposredne odgovornosti za zločine, vsekakor pa je do-v°lj značilno in za avstrijsko politično sceno nespodbudno, da se je prvi mož republike motal iz svojih "pozab" in majhnih neresnic kot šolarček, ki ga učitelj zaloti pri tem, da se dela neumnega. Prav pretiravanje judovskega svetovnega kongresa pri obtožbah na račun Waldheitna in pretirana gesta Amerike, ki je Waldheitna postavila na seznam nezaželenih (prav ta Amerika, ki je dala zavetje tolikerim nacističnim zločincem in ki je danes morda največja izvoznica nacistične miselnosti in tudi zarotniške dejavnosti!) pa je povzročilo pri uvstrijskih volilcih slabo premišljeno, čeprav psihološko uizumljivo reakcijo, da so nazadnje izvolili za predsednika rit zave prav dr. Kurta Waldheitna, čeprav je to Avstrijo na •Uednarodnem diplomatskem parketu kar za nekaj let osamilo Predsednik Waldheim je lahko obiskoval bolj ali manj samo arabske emirate, evropske in ameriške demokra-rije pa so mu zaprle vrata. Pomembno pa je, da je Waldhei-mova teza, kako je samo “opravljal dolžnost”, razdelila Avstrijce na tiste, ki so se začeli vpraševati, ali res more Avstri-iuc opravljati dolžnost" v vojaški formac iji sovražne države, Isi je Avstrijo okupirala in v njej uvedla zločinski tiranski režim - in na one, ki so pritegnili Waldheimu in tako še za nekaj časa odložili nujni opravek z lastno vestjo in pametjo, ki sta bili v vojnem času potisnjeni na stran. In zdaj, ko se je Wald-heimova operetna vloga na čelu avstrijske države nekako iztekla brez večjih družbenih pretresov, je razstava o zločinih Wehrmachta pokazala, kako se za operetnim besedilom Waldheimove zgodbe skriva tragično besedilo tolikerih Avstrijcev, ki še danes mislijo, da so v Avstriji sovražni Hitlerjevi vojski na ukrajinskih, ruskih, slovenskih, srbskih ali grških tleh resnično “opravljali svojo dolžnost” in se žrtvovali za domovino. Kajpada ne gre za poseben inteligenčni primanjkljaj tistih Avstrijcev, ki se ob razstavi o zločinih Wehrmachta čutijo osebno prizadete in užaljene, da ne bi mogli razumeti, kako je bilo služenje v Hitlerjevi vojski v najboljšem primeru žalostna prisila, ki bi se ji bilo mogoče upreti samo z zavestnim žr-j tvovanjem lastnega življenja in življenja svojcev, česar nihče i nima pravice od nikogar zahtevati. Gre za racionalizacijo "pristanka na posilstvo”, kakor bi lahko s seksualnim motivom ponazorili to, kar se je dogodilo tolikerim Evropejcem tistega časa. Med njimi seveda niso samo Avstrijci, temveč tudi pripadniki drugih narodov, od Francozov do Angležev in ; seveda tudi Slovencev. Če se skušamo vživeti v dušo ljudi, ki jim je tedanja strahotna gospodarska situacija več kot olajšala pristanek na Hitlerjevo posilstvo, potem lahko nekako razumemo, da si tega pristanka ni tako lahko oprostiti in da ga je tako tudi zelo težko priznati drugim, posebej še žrtvam tega nasilstva. “Antifašizem”, kakršnega je na paradni ravni ! uganjal evropski komunizem - ki je prav tako čez noč pozabil, i da je prav Stalin dojil Hitlerja na svojih prsih, dokler ta ni iz j političnega dojenčka odrasel v nevarnega pobalina - prav tako ni olajševal duševnega in političnega očiščevanja v teh ljudeh. Da bi te procese lažje razumeli, si oglejmo, kako "predelujejo" svojo preteklost pripadniki drugega totalitarnega in zločinskega sistema, namreč komunizma. Pri tem moram pripomniti, da se zločinskost tu ne nanaša na idejno podlago, kakor je to primer pri nacionalnem socializmu, kjer je zločinska že ideja sama, temveč velja vselej le za konkretno komunistično partijo z njenim likvidatorskim in terorističnim aparatom v obliki tajne policije, partijskega sodstva in drugih državnih struktur, ki se jih je partija popolnoma polastila za svoje obračunavanje z nasprotniki. Obstajajo namreč tudi komunistične partije (npr. islandska in finska), ki so se distancirale od doktrine “diktature proletariata” in so spoštovale demokratična pravila igre ter po volilnem porazu mirno odšle z vladne pozicije. Tudi pripadniki totalitarnih komunističnih strank danes niso zmožni resnega soočenja s svojo pretek- 1 Razstaici je hita na ogled od 6. septembra do (>. oktobra /996 r Kmisthalle Ritter r Celovcu. lastjo, čeprav hi prav to osvobodilo nje same pa tudi ljudstvo, ki so ga toliko let terorizirali, ropali in poneumljali. Da hi si olajšali vest in da bi še naprej, tudi v demokratičnem okviru, ohranili kar največji del nekdanje oblasti in privilegijev, so izumili nekaj rafiniranih kategorij, s katerimi skušajo prikriti svoja početja in svojo vlogo prikazati v ugodnejši luči. Tako govorijo o nekakšnem “enoumju” kot pojavu, katerega žrtev naj bi bili tudi sami skupaj z vsemi drugimi, ne da bi pojasnili, katero polarno Ijudstveee je to “enoumje” prineslo v te kraje in ga vsililo ljudem. Govorijo - prav v tej točki se niti za dlako ne razlikujejo od nacistov — kako se je vendar tudi v prejšnjem sistemu veliko zgradilo in vse tudi ni bilo tako slabo, kakor bi radi predstavljali nasprotniki komunizma. Seveda imajo tako nacisti, kakor tudi komunisti prav v tem, da tudi najbolj grozoviti sistemi ne morejo dokončno iztrebiti človečnosti in človeške podjetnosti in da se celo v okviru teh sistemov dogaja tudi marsikaj dobrega. Vendar je velika razlika ali so dobre reči nastajale ali se vsaj ohranjale kljub nacizmu in komunizmu ali pa prav zaradi njiju. Mislim, da je tu ustreznejši veznik “kljub” kakor pa "zaradi”. Tega ne pripovedujem zato, ker bi rad še sam dodajal vrstice k obtožnici zoper protagoniste komunistične diktature. Ta se je sama najbolj obsodila že s tem navidez formalnim in banalnim dejstvom, da so tudi komunisti, prav tako kakor Waldhe-imov oče, spremenili svoje ime in se danes skrivajo pod imeni, ki so sicer vzela iz slovarja demokratičnih družb. Če so kdajkoli res verjeli v komunizem, potem bi morali, če bi imeli kaj poštenega značaja, kot komunisti delovati tudi v demokraciji Demokracija komunistov namreč ne izključuje, kakor so oni apriori izključevali demokrate in demokratične institucije. To navajam le zaradi tega, da bi se lažje vživeli v duševnost tistih udeležencev Hitlerjevega roparskega pohoda, ki so to službo vzeli ne kot vsiljeno dejstvo, temveč kot sprejeto “služenje domovini”. Tudi ta razstava, kakor je sicer v osnovi pozitivna, ponavlja napako zahodnih zaveznikov, ki so na niirnberškem procesu, da ne bi jezili zaveznika Stalina, izključili vsakršno obravnavo Stalinovega napada na Finsko in Poljsko in njegovih zločinov nad civilnim prebivalstvom, med njimi tudi nad Judi. To ni le lepotna napaka tega znamenitega procesa, to je cinična politična formula, ki ohranja svojo veljavo vse do danes — in to je tudi pomanjkljivost te sicer še kako potrebne razstave. Rajko Muršič MARKO TERSEGLAV, USKOŠKA PESEMSKA DEDIŠČINA BELE KRAJINE. ZRC SAZU, Ljubljana 1996, 256 str., il. ISBN 961-6182-07-2 Knjiga, ki prinaša gradivo in analizo pomembnega dela folklorne dediščine najjužnejše slovenske pokrajine, je nastala ob pravem trenutku. Čeprav je avtor zbiral gradivo skoraj celo desetletje, je pripravil analizo v obdobju, ko se velik del slovenske javnosti izogiba kakršnimkoli povezavam Slovenije z Balkanom. Ko avtor dokaj izčrpno predstavi valove priseljevanja pred Turki prebeglega prebivalstva iz Balkana, posebej s področja bivše Jugoslavije (torej Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške), se izogiba kakršnimkoli zgo- ■ dovinskim" spekulacijam, ki bi presegale tematiko njegove raziskave, torej pesemsko dediščino uskokov v Beli krajini. V skorajda nepregledni zmedi različnih poimenovanj teh priseljencev (posebej znamenita zmeda je nastala pri rabi poimenovanja Vlah) se avtor odloči za kronološki prikaz priseljevanja pribegov od 14. do 18. stoletja, utemeljenem na zgodovinskih virih.'ter poda tudi strnjen geslovnik posameznih poimenovanj za skupine priseljencev. Pri tem se seveda ne omejuje le na Belo krajino, temveč poda strnjen zgodovinski prikaz selitev za širše geografsko območje. Pred prikazom pesemske dediščine belokranjskih uskokov nas avtor seznani še s temeljnim opisom Bele ktajine in njene zgodovine (ne kaže pozabiti, da je bilo ožje območje današnje Bele krajine do 12. stoletja pod hrvaško upravo) ter z jezikom oz. narečjem v Beli krajini in sosednjih hrvaških poktajinah ter opozarja na nekajstoletno kontinuiteto prepletanj dveh ali celo treh južnoslovanskih ljudstev in tradicij. Posebej opiše tudi specifično religiozno podobo pribegov in prikaže tudi nastanek in razvoj "unije". Posebej se posveča belokranjskim vasem s srbskim prebivalstvom (Bojanci, Žuniči, Miliči, Paunoviči. Marindol), ki so (razen vasi Bojanci, ki je bila že prej del Bele krajine) prišle pod administrativno upravo Bele ktajine šele po drugi svetovni vojni, zato je v njih mogoče zaznati več stikov in vezi (predvsem sorodstvenih) s hrvaškimi predeli, v katerih živijo potomci uskokov (uniati), kar še pose-Bej velja za Žumberak. Avtor s posameznimi primeri prikaže, kako spolzke in težko določljive so demarkacijske črte med etničnimi, religioznimi in narodnimi (nacionalnimi) identifikacijami (zakaj si pravzaprav tako težko predstavljamo Slovenca pravoslavne vere ali Srba katolika)? Pred podrobno predstavitvijo in analizo gradiva, zbranega v Beli krajini, posebno v srbskih vaseh, nas avtor seznani s srbsko-hrvaško pesemsko dediščino na Slovenskem ter z doslej zbranim gradivom. Pesmi, ki jih je našel v doslej objavljenih zbirkah, v arhivu GNI ter zbral na terenu, je razdelil glede na ustaljeno klasifikacijo (pripovedne, obredne, plesne, pivske, šaljive, otroške, stanovske, nabožne in ljubezenske pesmi). 'G,,* 11 Od G .(j I W ! o,«.; t J , , ptstejiN 1. ;Krasm«s7Wk t ;- - c » ■* »■ 'I 'k' S*** fi i» _ \ Čf, --—“ ......~ J I i otT g eli g ■ gatui > j * ^ ^ Oskoška pesemsl Mitttii Vele Krajin» Mocrn p?dim Giovanni Levi mojstrsko razgrne zgodovinski okvir, znotraj katerega je mogoče razumeti konkretno zgodbo in delček življenjske usode glavnega junaka. Ta okvir, utemeljen na izčrpnem preučevanju dokaj bogatih arhivskih virov iz 17. stoletja za širše območje vasi Santena, ponuja dve perspektivi, N katerih se kaže vzpostavljanje novoveške državne uprave na nekem konkretnem območju. Prva zadeva širša razmerja moči, ki se kažejo v premikih in načinu vodenja lokalne ohlasti. druga perspektiva pa kaže konkretne načine prilaga-Mnja na te vzvode moči s strani posameznikov v določenem lokalnem okolju. Prav te neoprijemljive silnice delovanja oblasti oz. načine ohranjanja določenih razmerij moči v lokalnem okolju imenuje Levi “nematerialna dediščina”. inšpekcijskimi postopki v takratni Ljubljani, potem se loti so-cialnozgodovinske analize izbranih gospodinjstev (ta zadeva velikost stanovanj, število stanovalcev skupaj s podnajemniki, sorodstvene vezi, velikost posameznih družin, socialno razslojenost prebivalcev ter položaj žensk/e/ v družini), stanovanjske kulture in njenega spreminjanja pri posameznih družbenih slojih, na koncu pa nam postreže še s pikantnostmi v zvezi z medsosedskimi odnosi in kaljenjem nočnega miru ter prostitucijo. Poleg tega najdemo na koncu tudi pregledne tabele s konkretnimi podatki, tako da lahko že med branjem pripovedi pokukamo v katero od tabel, da ne pozabimo, na čem temelji pripoved, napisana v zelo sočnem slogu. Stanovati v Ljubljani je privlačna pripoved o delčku vsakdanjega življenja naših prednikov, s katero smo dobili še eno sodobno delo, ki se umešča med sodobna prizadevanja po obravnavanju “majhnih” vsakdanjih tem, s pomočjo katerih tako zgodovinopisje kot druge družbene in humanistične vede uspešno preskakujejo medsebojne plotove. Studia humanitatiS Giovanni LEVI Nemoterialna dediščina Življenjsko pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja ŠKUC Filozofska fakulteta Mikrozgodovinska študija je nekakšna etnografija brez terenskega dela, je empirični prikaz življenja neke določene skupnosti ljudi, kakor se pač kaže po preostalih pisnih virih. Kadar se ti viri. posebej to velja za pričevanja pred sodišči, dotikajo različnih vidikov vsakdanjega življenja, je mogoče prikazati veliko "vsakdanjih" podrobnosti, ki jih globalno zgodovinopisje, usmerjeno v zanimanje za "visoko" politiko, ne zazna. Rajko Muršič____________________ GORAZD MAKAROVIČ, SLOVENCI IN ČAS. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja. Krtina, Ljubljana, 1995, 446 str. (+ nepaginirani dodatki), il. ISBN 961-6174-02-9 Gorazd Makarovič je s svojim delom o času pri Slovencih zaoral ledino na področju, ki se je v zadnjih letih znašlo prav v osi.šču raziskav v sodobni socialni/kulturni antropologiji. Avtor izhaja iz slovenske etnološke šole, zaznamovane z zgodovinsko metodologijo, ki jo spretno dopolnjuje s klasičnimi kulturnozgodovinskimi pristopi. Pri obravnavi dojemanja časa ga zanima prebivalstvo na Slovenskem v daljšem časovnem loku, vse od časov naselitve Alpskih Slovanov sem. Obravnavanje dojemanja časa pri Slovencih se konča v sedanjosti, saj Gorazd Makarovič v sklepnem delu obsežne knjige obdela polpreteklo zgodovino in pokaže, kako na posameznikovo "razpolaganje s časom" odločilno vpliva tista družbena sila, ki ima v posesti moč odločanja. V skladu s predmetno usmeritvijo slovenske etnologije je pomembno, da poskuša Gorazd Makarovič "poslušati" dojemanje časa vseh družbenih slojev, ne le vodilnih, čeprav so ti sloji glavni nosilci družbenih sprememb, ki jih prinaša "obvladovanje časa" od visokega srednjega veka naprej. Analiza, ki jo ponuja, se dotika tudi širše antropološke problematike, še posebej glede na neposredno zgledovanje po antro-pološko-historičnih raziskavah Le Golfa, Dubyja in drugih antropološko usmerjenih zgodovinarjev. Tisto, kar pa še posebej krasi delo Gorazda Makaroviča, je tekoč in berljiv slog ob hkratnem upoštevanju vseh zahtev znanstvenega navajanja virov in literature. Glede na to, da je Gorazd Makarovič med največjimi poznavalci ljudske (in ne samo "ljudske"!) umetnosti na Slovenskem, ne preseneča, da velik del njegove argumentacije temelji na poznavanju umetniških del, ki so bila doslej le malokrat tako tehtno upoštevana kot materialni vir za razumevanje zgodovine (ne le vsakdanjega življenja). Ravno tako skrbno je obdelal dostopno arhivsko oz. zgodovinsko in raziskovalno (muzejsko) gradivo (ki ga tu in tam dopolnjuje tudi z uporabo ustnih virov, pri-dobljenih na terenu), tako da nam nekatere podrobnosti iz oddaljenih časov pogosto prikaže s prav plastično prepričljivostjo. Obširno gradivo dokumentira tudi z bogatim slikovnim materialom in faksimili. Slovenci in črz.vje pionirsko delo, ki bo - upoštevajoč izčrpen povzetek v angleškem jeziku - odmevalo ne le na Slovenskem, temveč tudi v širšem evropskem prostoru. Kulturni/socialni antropologi se večinoma ukvarjajo s koncepti časa pri manjših, pogosto relativno izoliranih skupnostih, delo Gorazda Makaroviča pa odstira celovit pogled na zgodovino do- Gorazd i ** Makarovič 4 fiL * Slovenci in čas Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja m smerna jemanja časa pri prebivalstvu določenega, v glavnem obrobnega dela Evrope, To je temeljno delo, je mejnik, brez katerega si skorajda ne moremo predstavljati nadaljnjega razvoja slovenske etnologije, antropologije in historiografije, gotovo pa bo odmevalo tudi v drugih družboslovnih in humanističnih vedah na Slovenskem. In je, nenazadnje, dokaz, da se slovenski etnologi ne ukvarjajo samo s poslikanimi panjskimi končnicami, lectovimi srci in kozolci. Kljub zelo jasno koncipiranemu konceptu časa, kljub izjemno skrbnemu in izčrpnemu preučevanju virov ter kljub izredni metodološki jasnosti pričujočega dela se ne morem izogniti tudi nekaterim pomislekom, ki so se mi porajali ob branju. Glavni očitek bi bil, da avtor bralca prepelje nekoliko žejnega preko vode, saj obilno gradivo skorajda dobesedno zaduši kakršnokoli poanto pripovedi, v sklepnem delu pa se ta poanta pokaže kot presenetljivo truistična in naivna. Makarovičevo delo je evropocentristično. Čeprav je v ospredju zanimanja čas pri Slovencih, ne bi bilo odveč tu in tam dodati tudi komparativnih vidikov, s katerimi bi avtor pokukal tudi izven Evrope (sploh pogrešamo upoštevanje novejše anglo-ameriške literature na temo časa). Nič, na primer, ne zvemo o nekoledarskih prazničnih ciklih (kakršen je 52-letni ciklus pri Dogonih). Dojemanje časa kot koledarja, torej temporalnosti, ujete v mrežo enakih enot, je umetna, kulturna tvorba. Nobene logike - razen astrološke - ni v izbiri dvanajstih oz. štiriindvajsetih ur dnevno, dvanajstih mesecev letno, itd. O tem pri Makaroviču ne zvemo veliko, čeprav večkrat omenja astrologijo. Da to logiko uveljavlja tisti, ki ima moč, je pač truizem, ki velja za vsako družbeno ureditev. Zanimivo je, da se avtor izogne težavam pri računanju z okornimi rim- skimi številkami, ki so bile za zapisovanje letnic v rabi vse do renesanse. Šele uvedba "arabskih" številk pa je štetje in preračunavanje let bistveno olajšala. Kljub očitni intenci po antropološki širini avtor pogosto sledi razlagam, po katerih "ljudstvo" ni ustvarjalno, temveč večinoma prevzema kulturne prakse od višjih slojev. To se še posebej jasno kaže pri Makarovičevem obravnavanju prehrane in prehranjevalnih navad, likovne umetnosti, letnih šeg - še najbolj očitno pri pustovanju, ki naj bi bilo na kmetih le posnemanje in prevzemanje predpostnih požrtij plemstva, čeprav je razlaga razvoja te šege bržkone bistveno kompleksnejša. Čeprav se je avtor hotel izogniti distinkciji med "visoko" in "ljudsko" kulturo, se ji analiza pojmovanja časa na Slovenskem ni mogla izogniti. Res je, da so procesi medkulturnih interakcij tako kompleksni, da jih skorajda ni mogoče adekvatno rekonstruirati, še posebej ne v globalu in v celoti, toda nekatere podrobnejše analize in prikazi potovanja določenih kulturnih elementov od enega sloja k drugemu ostajajo v Makarovičevem delu neživljenjsko enosmerni. V likovni umetnosti (in gradbeništvu ter tehnologiji nasploh) gre večinoma najverjetneje res za prenos sofisticiranega Znanja iz višjih (učenih) slojev na nižje. Toda to ni splošno pravilo. Soodnosnost med kulturami je namreč odvisna od v'eč parametrov, ki jih ni mogoče izničiti z enostavnim razlikovanjem med dominantno in podrejeno plastjo. Na dvorih, na primer, so res kuhale kuharice iz okolice (vasi), toda smer Prenašanja kuharskih veščin gotovo ni tekla samo iz gosposke kuhinje v kmečko, ampak tudi nasprotno. Res je, da je bilo zaradi večje izbire artiklov v grajskih kuhinjah mogoče pripraviti veliko več različnih jedi, toda kmetje in kmetice so morali/e v svojo kuharsko veščino vložiti veliko več kreativne moči, da so sploh lahko prebavljali/e "enolično" hrano. Kot dokaz vzemimo pripravo jedi iz koruze in krompirja, ki so postale zares zanimive šele v trenutku, ko so koruzo in krompir sprejele "množice". V glasbi, na primer, je soodnos med kulturama (torej "spodnjo" in "zgornjo" oz. zgornjimi) povsem specifičen: "visoka glasba" je zelo redko neposredno vplivala na ljudsko, nasprotnih primerov pa je ogromno. Prav neverjetno je, da Gorazd Makarovič o glasbi (kot tisti kulturni dejavnosti, ki je morda še najbolj bistveno vpeta v čas) piše le posredno, predvsem v zvezi s prostim časom in obredjem. Ne omeni, na primer, izjemno pomebnega dejstva, da je bilo petje (in plesna godba) še v začetku tega stoletja bistveno (ali vsaj opazno) počasnejšega tempa kot danes. Bralec, ki ni strokovnjak za področje'likovnega ustvarjanja, lahko samo občuduje Makarovičevo poznavanje gradiva. Vprašanje časa pa je kompleksna tema, o kateri je le deloma mogoče razmišljati s pomočjo orodij, pripravnih za analizo statične "upodabljajoče umetnosti". Iz drobcev, nametanih po besedilu in v dodatkih, na primer, ne zvemo veliko o mehaniki merjenja časa in o njenem vplivu na dojemanje časa v Evropi. Veliko zvemo o zvonjenju in celo petju/klicih mestnih, trških in/ali vaških stražarjev, malo pa zvemo o tem, kaj je pomenila uvedba mehaničnih ur v vsakdanjem življenju Evropejcev in v zahodni kulturi (ali vsaj o tem, kako se je to poznalo na Slovenskem). Seveda pa navedene pripombe, razmišljanja in ugovori nikakor ne zmanjšujejo pomena celotnega Makarovičevega dela - ne izhajajo iz zavračanja, temveč iz navdušenja. Delo si vsekakor zasluži pozorno branje, saj je med redkimi zgledi, kako je mogoče visoko znanost "prevesti" v razumljiv jezik. Vzemite si čas! Mateja Habinc EVROPSKE ŽENSKE RAZISKAVE Z MULTIKULTURNE IN INTERDISCIPLINARNE PERSPEKTIVE European Women’s Studies from Multicultural and Interdisciplinary Percspectives, Utrecht, 15-30 August 1996 Ob 360-letnici univerze v Utrechtu je ta med številnimi kulturnimi, športnimi, izobraževalnimi in drugimi aktivnostmi j tudi letos organizirala nekaj poletnih šol. Tako je Oddelek za | ženske študije v umetnosti na Fakulteti za umetnost v sodelo- ; vanju z WINGS (Women’s Interdisciplinary Network on Gen-der and Society) in Erasmusovo mrežo NOISE pripravil tudi štirinajstdnevno poletno šolo s področja ženskih raziskav. Več kot mesec dni pred začetkom šole so organizatorji 60 (belopoltim) udeležencem (oziroma pretežno udeleženkam) iz Evrope (Zahodne in Vzhodne), ZDA in Afrike poslali knjigo Women 's Studies and Cultiire1 in skripto člankov, ki naj bi jih poleg štirih romanov prebrali kot pripravo na šolo, poleg tega pa naredili še vrsto "nacionalnih domačih nalog”, o katerih I naj bi se nato na delavnicah pogovarjali in primerjali njihove rezultate'1. Šola je bila razdeljena na tri razdelke, in sicer naj bi se s pomočjo 17 profesorjev in raziskovalcev ter gostujoče predavateljice najprej seznanili s feministično literarno teorijo, nato pa še s feminističnimi študiji kulture in študiji zgodovine žensk. Predavanja' naj ne bi (in večinoma tudi niso) trajala več kot petinštirideset minut. Sledila jim je enako dolga debata, potem odmor in še eno predavanje z enako časovno shemo ali pa delavnica1 osmih udeležencev s temo pre- | davanja in debato o nalogah, ki naj bi jih vsak posameznik na svojem lastnem (včasih nacionalnem) primeru predstavil. Ob koncu delavnice pa znova debata pred vsemi: o čem smo se pogovarjali na delavnici, kaj menimo o določenih vprašanjih ipd. (Poročali naj bi vedno različni ljudje iz skupine.) Po popoldanskem premoru za kosilo se je ponovila dopoldanska različica (predavanje - delavnica) ali pa je dopoldanskima predavanjima sledil del, namenjen delavnicam, po teh pa še j splošne debate. Tudi po koncu vsakega trodnevnega razdel 1 2 3 4 5 ka poletne šole je bil del časa namenjen oceni pridobljenega znanja, kakovosti predavanj in delavnic, skratka “mestom, kjer nas je čevelj žulil” in ki naj bi jih organizatorji v prihodnje (šlo je za tretjo tovrstno poletno šolo, ki so jo organizirale imenovane ustanove), če ne že odstranili pa vsaj “razmehčali”. In jasno, ob koncu celotne poletne šole so se javno izrekale pohvale in slabosti, vsak udeleženec pa je že ob prihodu prejel tudi nekajstranski vprašalnik, ki naj bi ga izpolnjenega s svojimi osebnimi mislimi in vtisi s poletne šole oddal organizatorjem. Za začetek so nas skušali seznaniti s pojmovanjem evrop-skosti, multikulturnosti in interdisciplinarnosti, pojmi vsebovanimi v imenu šole, razdelek feministične literarne teorije pa se je začel z analizo knjige in filma The dolov Purple (Alice Walker, 1982/Steven Spielberg, 1985) ter romana Charlotte Brönte Jane £Vre(1847), o katerih smo skušali razmišljati postkolonialno in dekonstrukcijsko, sprašujoč se o pomenu spola (}>ender), etničnosti in družbenega razreda. Kritiko omejitve na kategorijo gende v pri raziskovanju (ženske) identitete in zamisel “nove geografije" identitete je podala gostujoča predavateljica Susan Stanford Friedman iz ZDA, o performativnosti in fluidnosti identitet subjekta pa smo ob predavanju razmišljali tudi na delavnici o razmerjih, ki določajo vsakokratne identitete, in o konceptu "doma". Literarni del je bil namenjen še razdelavi občutja tujosti in tujca, vprašanju intertekstualnosti in razčlenjevanju “besedil” (pomenov) na primerih iz popularne kulture (npr. oglasov). Med feminističnimi raziskavami kulture so bile izpostavljene povezave med spolom (}>ender), etničnostjo, telesom, identiteto in tehnologijo, saj sta bili dve predavanji namenjeni tudi cy6er prostoru in Internetu ter, v povezavi z njima, postmodernizmu in esencializmu, spreminjanju pojmovanja tele-sa/narave v odnosu do tehnologije in sodobnemu oblikovanju subjektivnosti. Za vse udeležence je bilo organizirano popoldansko surfanje po Internetu, med izbirnimi dejavnostmi pa je bil na voljo tudi “pogovor” z navideznimi udeleženci šole ženskih študij, ki je hkrati z “realno” potekala po računalnikih. Temeljna vprašanja, ki naj bi si jih zastavljali (vsaj) ves čas poletne šole: Kdo sprašuje!', Kdo odgovarja na vpra- 1 Brošuro o omenjenih poletnih šolah r Utrechtu, ki je vsebovala vse naslove in podatke o možnih štipendijah z nizozemske strani, so posredovali v mednarodni pisarni na Pratmi fakulteti v Ljubljani. Sledilo je pisanje pisem z željo po sodelovanju in finančni podpori in precej ftohralno se mi zdi. da so se vsi naslovniki odzvali. 2 Rosemarie Biiikema. An neke Smelih (eds.). Women’s Studies and Cultiire. Zed Books. London and New Jersey 1995. 3 "And I thought 1 woiildn V make it... " 4 Organizatorji sopripravili tudi številne sjtoznavue igre in poljubne obšolske dejavnosti (ogledi knjigarn, ogled mesta in njegovih "skritih" prostorov, pomembnih za zgodovino žensk, dramo, jnedavanja. plesne delavnice, jutranje razmigovauje, pevsko sekcijo itd.). 5 Delavnice so vodili tutorji, po statusu ‘enakovredni" udeleženci poletne šole. kipa naj bi pogovor usmerjali, sledili toku dela in željam udeležencev, poznali pa naj bi tudi temeljne organizacijske podrobnosti. Tutov - če želi - lahko namesto eseja, ki naj bi ga (kdorpač želi: zaradi, na primer, prporočil za jmliodnje štipendije, priznanje dela izpita ipd.) napisal po zaključku poletne šole na izbrano temo. v zvezi s katero pa se inoranied drugim sklicevati tudi na literaturo, vireali/iredavanja iz poletne šole. popiše tudi svoje pedagoške’' ali organizacijske izkušnje. Eseje (in ocene tu tonskega dela) ocenjujeta strokovnjaka s področja, na katerega se esej (ali ocena) nanaša. šanjaK Kdo lahko kaj pridobi iz odgovorov?'m Kakšna je zgodovina določenega problema?, so tudi ob spoznavanju lezbičnih študij in lezbičnega vprašanja postala pripomoček pri odkrivanju stigmatizacije Drugačnega/Drugega/Tujca. Skozi (avto-fotografijo, film in druge vizualne medije pa smo skušali razčleniti reprezentaeije spola (gender), seksualnosti in etničnosti. Spraševali smo se o avtobiografiji in njeni Povezanosti z (avto)fotografijo, o družinskih albumih in njihovi podobi življenja, sami pa smo v fotografski delavnici skušali posneti fotografije, za katere smo menili, da so izključene iz družinskih albumov. Film Spike Leeja jungle Fever (1991) pa je razmišljanje skušal bolj osredotočiti na kategorijo belosti", njeno neopredeljivost, vse in nič obenem. Zgodovino žensk so predavateljice skušale prikazati kot ob”-zgodovino uradne zgodovinske znanosti, njen manj očitni in posplošujoč del, ki pa ga lahko opazujemo od mikro-do makroravni. Iz individualnih zgodovin (kot smo udeleženci na delavnicah primerjali povojno obdobje v življenju starih mater ali drugih žensk) smo skušali sklepati na širše povezave in dejavnike, ki so pričali o vpletenosti v določeno zgodovinsko obdobje (npr. v Veliki Britaniji “kolonialističnih ostankov” uporabe bombaža, ki je izviral iz Indije, do povojne | revščine, vključevanja v nacionalno specifične politične ! stranke itd.), predavateljice pa so skušale prikazati tudi samo i dekonstrukcijo zgodovine kot znanosti, ki naj bi bila podvržena moški hierarhiji vrednotenja dogodkov (vojne), in zgodovino, ne kot popisovanje in opisovanje kronološkega sosledja, postavljanje mejnikov, ampak kot analizo diskurzov’. Ogledali smo si tudi IIAV v Amsterdamu (International Information Centre and ArchivesfortheWomen’s Movement) in primerjali institucionaliziranost ženskih študijev po različnih evropskih državah, seznanili pa so nas tudi s nizozemsko organiziranostjo (klasifikacijami in tipologijami) spominov in zgodovine. Zgodovina kot proces vključevanja in izključevanja pa je bila razložena tudi kot širši (npr. na nacionalni ravni) proces oblikovanja identitete, ki naj bi vedno ločila med zasebnimi in javnimi spomini. Želje številnih udeležencev so bile, da bi se v prihodnje poletna šola bolj osredotočila na aktualne procese, ki se dogajajo zdaj in tu, v Evropi, in sicer procese “približevanja Vzhoda Zahodu”, o katerih naj bi v prihodnje več razpravljali. Ne kaže govoriti o rasizmu in etničnosti s pozicije belca in ob tem ne slišati glasov Drugega (ker jih na poletni šoli ni)7, ko obenem obstajajo procesi vključevanja in izključevanja že med samimi udeleženci poletne šole (npr. zaradi različnega poznavanja določenih problemov), te pa lahko prenesemo tudi na širši evropski prostor in problem beguncev, manjšin ipd. Ob njihovi prisotnosti in govorečnosti. Kristina Toplak POLETNA ETNOLOŠKA DELAVNICA RAČJI DVOR 1996 (8. - 18. 7. 1996) Od 8. do 18. julija je v Sv. Juriju v Slovenskih goricah po-tekala etnološka delavnica v okviru projekta Muzej napros-Račji dvor v organizaciji Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora. To je bila že druga delavnica j ZVNKD, ki je bila namenjena osmošolcem in srednješolcem. Letos so se je udeležili dva dijaka in dve učenki višjih razredov «snovne šole ter dve študentki etnologije kot mentorici. Namen delavnice je seznanitev udeležencev z etnološkim 'aziskovanjem in delom na terenu, katerega rezultati bodo ■tekoč sestavni del muzejske vsebine. Seznanili smo se s poj- I "'oni muzeja na prostem, sodelavci z zavoda pa so nam po- j drobneje predstavili načrt za bodoči muzej. (zbira tem je neposredno povezana s potrebami projekta, -čato sta se lanskim raziskavam (vrtovi na podeželju, življenje v 'nk arjev in življenje kovačev) letos pridružili še dve z delov-nun naslovom Gostilne in trgovine na podeželju med obema t'hinaina, v času II. svetovne vojne in vse do 50-ih let. Zavod k z nakupom gostilniškega šanka začel urejati vaško gostilno (pušenšank) v Račjem dvoru in s tem tudi določil lemo raziskovanja letošnji delavnici. Ker je bil šank kupljen v Sv. Juriju ' Slovenskih goricah, je ta kraj postal tudi naš teren. ( etos sva namesto etnologinje Suzane Barbiric mentorstvo P1 "vzeli študentki etnologije. Z Majo Kanop sva si razdelili 'emi in udeležence. Oblikovali sva dve skupini. Sama sem izbrala trgovino. Pridružila sta se mi Tina in Rok. Šest dni smo prebili na terenu, zadnje tri dni pa smo namenili postavitvi razstave v Wagnerjevi hiši (to je prva hiša, ki jo je zavod prenesel v bodoči muzej). Suzana Barbiric je na terenu opravila sondažno raziskavo in nam dala vprašalnike, po katerih smo se orientirali pri zbiranju podatkov. Izbiro pripovedovalcev in razdelitev dela v skupini pa je prepustila nama. Delo je bilo nekoliko olajšano, ker sem poznala teren, Maja pa je kot študentka tretjega letnika imela več izkušenj. Na žalost v Sv. Juriju nismo imeli organiziranega prenočevanja, tako da nam je vožnja jemala čas, ki bi ga sicer lahko porabili za spoznavanje terena. Kot mentorici sva udeležence vodili pri delu in jih skušali seznaniti z metodami etnološkega raziskovanja. Vsak je poskusil fotografirati, snemati in seveda spraševati. Po opravljenem delu smo imeli kosilo v tamkajšnji gostilni, potem pa smo pregledali in primerjali terenske zapiske, se pogovorili o naslednjem dnevu in izmenjali informacije o pripovedovalcih. Pri iskanju primernih pripovedovalcev smo se obrnili na župnika, ki nam je tudi dovolil, da smo brskali po župnijski kroniki, s katero so se dijaki prvič srečali. Mojo skupino je zanimala predvsem oprema trgovin, zunanji videz (napisi nad vrati, morebitne reklame), odnosi med trgovci in vaščani ter kaj so v trgovini prodajali. V Sv. Juriju konkretno; analizo konstruiranja spola (gender) skozi diskitrzirnc prakse v nekdanji Sovjetski zvezi. Predavanje Finke Marianne Ltljestrum tz Abu Akademi University. 27. avgusta. •ded udeleženkami sta bdi sicer tudi dre Afričanki, a obe belki. smo odkrili tri trgovine, ki so bile v isti hiši kot gostilne in so v času, ki smo ga obravnavali, delovale vse hkrati. Po pripovedovanju smo poskušali rekonstruirati splošen videz vaške trgovine med obema svetovnima vojnama in iz pogovorov izluščiti vsaj približno predstavo o vlogi trgovine na podeželju. Fotografirali smo nekdanje trgovinske prostore, pri pripovedovalcih dobili stare fotografije, risali tlorise in fasade ter si poskušali predstavljati notranjo razporeditev opreme. Druga skupina je na podoben način zbirala podatke o pu.šen.šan-kih in gostilnah. Tudi v tem kratkem času nam je na terenu uspelo zbrati dovolj predmetov (steklenic, predalov iz ene izmed trgovin, cenikov, itd.), fotografij in informacij za uspešno razstavo, ki smo jo postavili v Račjem dvoru in jo kasneje prenesli v Jurij, da smo lahko tudi domačinom predstavili opravljeno delo. Pravi zaključek delavnice je pomenila izdaja biltena (Račji dvor. muzej na prostem. Bilten št. 2, Maribor 1996), v katerem smo predstavili rezultate raziskave v obliki povzetkov nalog s slikovnimi prilogami. Simona Grmek SVET IN MI IN A IMA V sredo, 16. oktobra je v Klubu Cankarjevega doma potekalo prvo od šestih predavanj iz ciklusa Svet in mi z naslovom Popotnica Alma Karlin, ki ga že drugo leto zapored prirejata Slovensko orientalistično društvo in Cankarjev dom. Gre za večere, na katerih nam raziskovalci, popotniki in umetniki skušajo predstaviti druge kulture in naš pogled na njih. O Almi Karlin, lani ponovno odkriti ženski popotnici in posebnici iz Celja, ki je sama obredla svet, je bilo v prejšnjem letu že ogromno napisanega. K temu je v veliki meri pripomogla monodrama s Polono Vetrih v glavni vlogi, ki je bila premierno prikazana na prvem festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk leta 1995 v Ljubljani. Monodrama je predstavila Almo Karlin ne le širši slovenski javnosti, ampak tudi opozorila stroko na potrebo po obdelavi in natančnejšem pregledu bogatega gradiva o tej zanimivi ženski. Dejstvo, da so se na okrogli mizi zbrali raziskovalci in poznavalci njenega življenja in dela s področja etnologije, literature in umetnosti, govori o njenem širokem delovanju. V pogovoru so sodelovali Polona Vetrih in Uršula Cetinski (avtorica monodrame), ki sta predstavili Almo z umetniške plati, Vlado Šlibar, višji kustos iz Pokrajinskega muzeja v Celju, Ralf Čeplak, etnolog iz Slovenskega etnografskega muzeja - Muzeja neevropskih kultur v Goričanah, dr. Zmago Šmitek, profesor za neevropsko etnologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, dr. Neva Šlibar, profesorica za moderno nemško in avstrijsko književnost na Oddelku za germanske jezike, ter Sonja Dular, ki je prav tako sodelovala pri nastajanju monodrame. Zmago Šmitek je spregovoril o pomembnosti Alme Karli-nove z etnološkega vidika in se ustavil pri treh značilnostih Alme - etnologinje. Na kratko je strnil vzdušje tistega časa in vplive okolja, ki so spodbudili Almin raziskovalni duh. V Celju sta namreč okrog leta 1900 obstajali dve društvi, ki sta približevali eksotiko takratnim navdušencem: t. i. Indijansko društvo ter Arktično društvo. V etnološkem smislu je bilo Almino najbolj plodno obdobje na pacifiškem otočju, kjer je zbrala ogromno podatkov o južnomorskih kulturah in o tem pisala v svojih potopisih. Vendar prof. Šmitek ugotavlja, da se Alma v svojih potopisih ni preveč spuščala v globoke analize in tudi pisnih virov navaja zelo malo. Enako pomembna kot opisi tujih kultur je tudi njena zbirka predmetov s potovanj, ki so od leta 1992 na ogled v Pokrajinskem muzeju v Celju. V zbirki je nekaj velikih in ogromno majhnih predmetov (spominkov), na podlagi katerih lahko sklepamo o Alminem socialnem stanju na potovanju. Ohranjene razglednice nazorno pričajo o smeri potovanja in o krajih, ki jih je obiskala. Celotna zbirka ima 900 inventarnih številk. Almo skušajo opredeliti tudi kot pisateljico. Dr. Neva Šlibar je poudarila, da je pri njenem pisanju (pisala je tako potopise kot romane) z literarno-estetskega vidika treba upoštevati, v kakšnih pogojih in za koga je pisala. V njenih potopisih lahko vidimo pogled belke na tuje civilizacije in kulture. V poplavi odkrivanja cele vrste popotnic, ki so bile odrinjene v pozabo, bi lahko o njenih potopisih rekli, da ni bila preveč inovativna, njeno pisanje pa uvrstili v tradicionalnega. Čar njenih potopisov je predvsem v tem. česar v njih ni napisano, zlasti tisto, kar se nanaša na njeno zasebno življenje. Sicer pa bo potrebno na tem področju še veliko raziskati, prevesti njene romane iz nemščine v slovenščino ter se "zakopati" med arhive, ki hranijo večino Karlininih rokopisov. Ustvarjalke igre o Almi so na vprašanje, kdo je sploh bila Alma Karlin, enoglasno odgovorile, da je bila mistična, neoprijemljiva in drzna osebnost, ki jo je neka notranja sila gnala v svet. Morda pa jo je še najbolje spoznala in označila Polona Vetrih, ki je dejala: "Drobna, sama, malo žalostna..." Vesna Ličer, Jana Radovič, Mateja Habinc_ TRETJA MEDNARODNA POLETNA ETNOLOŠKA ŠOLA PIRAN ’96 1. POTEK DOGAJANJ Tretja mednarodna poletna šola je v organizaciji Inštituta za I multikulturne raziskave in Centra za mediteranske študije pri ISH potekala v Piranu med 23- in 27. septembrom. Program je bil razdeljen na dopoldanski del dveh ali več predavanj na določeno temo, popoldne pa sta (so) predavatelja(-i) vodila(-i) delavnice oz. odgovarjala(-i) na vprašanja udeležencev, ki so se bolj podrobno zanimali za dopoldne obravnavano problematiko. Na uvodnem večeru poletno-zimske (deževne) šole je prof. Zmago Šmitek med drugim tudi odprl poletno ! šolo, v sredo sta bila organizirana ogled Trsta in večerja v slovenski "osmici" na italijanski strani meje, v četrtek, 26. septembra nas je sprejel piranski župan, v petek pa se je "zadnja večerja" zgodila na kmetiji Deluk pod Krkavčami oz. v jeziku domačinov - Krkovšami. Martine Segalen iz Francije in Mojca Ravnik iz Slovenije sta Poletno šolo začeli s temo Sociahilnost in družina. Francoska gostja je govorila o preučevanju sorodstva v francoski etnologiji in vezi med člani družine razdelila na solidarne (egalitarne) in nesolidarne (neegalitarne). Obe vrsti se po njenem ; mnenju kažeta skozi sociahilnost, skrb za starše, vrste de- 1 dovanja in simbolne vezi oz. spomin. Martine Segalen je spregovorila tudi o vlogi družine v industrijski družbi in o ponovnem odkrivanju pomena družinskih vezi. Mojca Ravnik je Predstavila svoje rezultate raziskovanja družine v slovenski j Istri, z diapozitivi pa nakazala tudi povezavo med arhitekturo m solidarnimi (egalitarnimi) vezmi med družinskimi člani, ■spregovorila je o nekaterih splošnih značilnostih istrske j družine, različnih družinskih sistemih prebivalcev z obale in Zaledja in s tem v zvezi nakazala tudi stike med slovenskimi vasmi in Trstom. Jonas Frykman iz Švedske in Nancy Triolo iz ZDA sta se v naslednjem sklopu predavanj posvetila strategijam identitet. Tancy Triolo je kot del postkolonialnih študij predstavila ■sv<)je delo v Palermu, kjer se je ukvarjala s tamilskimi begunci. ! 'spregovorila je o kulturno določenem raziskovanju, o dis- j kurzivnih tehnikah in o občutju krivde pri preučevanju živ- j Ijcnja beguncev, ki lahko, kot npr. Tamilci v Palermu, po j njenem mnenju, s slabo vestjo raziskovalca krepijo lastno ideologijo o domovini, vojni ipd. Po mnenju Jonasa Frvk- j mana, ki je med drugim na kratko predstavil tudi skandi- j navsko etnologijo, nacionalne identitete niso vedno povezane z agresivnostjo, ampak jih lahko etnologi preučujemo Predvsem skozi vsakodnevno učenje nacionalne simbolike (zastavice, himne...). Na podoben način je švedski profesor Pojmoval moškost, katere oblikovanje naj bi etnologi spremljali prek vsakodnevnih premikov med različnimi vrstami Identitet. Dan ogleda Trsta je bil namenjen različnim tematikam, Povezanim z omenjenim mestom. Pamela Bellinger iz ZDA jf predstavila življenje istrske manjšine v Italiji in italijanske l' ktri in ob tem poudarila pomen kolektivnih spominov, ki ■s° v primeru manjšin po njenem mnenju zakriti in ne povsem skladni z "že sprejeto" zgodovino. Kot je dejala, se načini govorjenja o zgodovinah manjšin niso spremenili vse od 50. let tega stoletja, saj naj bi ljudje sprejemali že izoblikovane koncepte, ki migracijo opisujejo podobno kot izgon Židov in boj za preživetje. Tina Orehovec je govorila o delu žensk, prebivalk vasi sv. Peter v Trstu in dejala, da ni bilo pomembno le zaradi materialnih koristi, ampak je predstavljalo tudi povezavo med vaškimi in mestnimi območji. Takšno vrsto "dela na črno" je Tina Orehovec prikazala skozi tri zgodovinska obdobja, njegov pomen pa nakazala tudi skozi perspektivo feminizma. Borut Brumen je na primeru že omenjene vasi govoril o vplivu nove državne meje med Slovenijo in Hrvaško na življenje ljudi. Opozoril je na procese oblikovanja pojmov "mi" in "oni/tujci/drugačni" in na posledice nove državne meje pri spreminjanju konceptov prostora in časa in z njimi povezanih identitet. Predzadnji dan poletne šole je bil namenjen problemom ori-entalizma in fundamentalizma, o njih pa so predavali prof. Andre Gingrich, ter študenta Wolfgang Seimann m Guenther Windhager, vsi iz Avstrije. Guenther Windhager je na temelju analize življenjske zgodbe govoril o "preobrazbi" Leopolda Weina v Mohameda Assada. Wolfgang Seimann se je posvetil zlorabi koncepta fundamentalizma v nemškem družboslovju. Andre Gingrich pa je oboje skušal umestiti v teoretični okvir dekonstrukcije znanosti. Govoril je o različnih kontekstih uporabe pojma orientalizem, o razlikovanju med nekdanjimi kolonialnimi silami na Orientu, koloniziranimi državami le-tega in državami s "poredovalno funkcijo" med prvima vrstama. Slednje so imele svoje kolonije drugje po svetu ali pa jih je Orient koloniziral (jugovzhodno Evropo). Razložil je razliko med "dobrim" in "slabim" Muslimanom ter v povezavi s tem spregovoril tudi o avstrijskem pangermanskem nacionalizmu. V petek je Igor Ž. Žagar predstavil pragmatično analizo pisanja časopisov o begunski problematiki. Rajko Muršič je tega dne govoril o postmodernizmu v antropologiji. Za lažje razumevanje se je posluževal shem ter nadrobneje razčlenil pojme postmodernizem, postmodernost in postmoderna antropologija. Diskusija v popoldanskih urah je za spremembo potekala na terasi pred klubom v ambientu dreves in toplega sonca. Srečanje se je zaokrožilo z "zadnjo večerjo" v prijetnem ambientu, sobotno jutro pa je pomenilo čas odhoda. 2. ANKETA Študentje smo si nenehno izmenjevali mnenja o poletni šoli. Tako smo si tri študentke zamislile izdelavo ankete za udeležence. Menile smo, da bi le-ta morala biti obvezen del (vsakega) srečanja, služila pa naj bi tako strokovni javnosti kot organizatorjem. Tako je bilo razdeljenih 40 anket, vrnjenih pa 23. Anketo smo izvedli med četrtkom in petkom, vsebovala pa je ocene in mnenja o prvih treh dneh srečanja. Bila je anonimna, označiti je bilo potrebno le svojo izobrazbo: a) učitelj, profesor; b) študent; c) ostalo. V grobem je bila sestavljena iz dveh delov: ocenjevanega in pisnega. V ocenjevanem delu se je z ocenami od 1 do 5 (po slovenskem šolskem načinu ocenjevanja) sodilo o kvaliteti dopoldanskih predavanj, popoldanskih delavnic, hrani in namestitvi, organizaciji v splošnem. Pod posebno točko so ocenjevali izlet v Trst, ogled mesta, večerjo, ter organizacijo tega dne. Večina udeležencev je predavanja ocenila s 4 - prav dobro, delavnice s 3 - dobro, hrano in namestitev s 4 - prav dobro, organizacijo v splošnem s 3 - dobro, izlet v Trst pa z 2 -zadostno. V pisnem delu je vsakdo imel možnost izraziti svoje mnenje, dati predloge, ter drugo... Pohvale so letele na račun raznolikosti in kvalitete obravnavanih tem. Toliko o pohvalah, sedaj pa v razmislek. Veliko jih je pogrešalo uradno predstavitev udeležencev že prvi večer. Premalo naj bi bilo stika med študenti in profesorji različnih držav. Predavanja in delavnice naj bi se kljub zamudnikom začenjala točno. Kava in kajenje naj med predavanji ne bi bila dovoljena. Dana bi morala biti možnost za diskusijo tudi po predavanjih in delavnicah na drugačnem nivoju. Pritožbe so bile tudi na račun namestitve. Organizatorji naj bi tujcem sporočili vremenske razmere (ponoči je bilo mraz), ter število odej in brisač, ki jih nudijo gostitelji (odej je bilo premalo in brisač ni bilo - če zanje nisi vprašal). Kot zanimivost še nekaj mnenj in predlogov: - "Goocl were tke lectures, indeed, and I learncd so muck; I m gratefull to tke organizators, tkat they made it, kut it kad to he hetter ort>anized..." - "Thesize oftheStimmerschool is veryyood; vou,i>c’l to knoiv and talk topeople..." - "Premalo dejansko namenjeno študentom (metodologija, teorija, smo brez predznanja o posameznih "šolah", s katerih prihajajo profesorji)... Več "uradnega" seznanjenja s prisotnimi in njihovim delom, na workshopih dejanske naloge za študente (ne nujnost vprašanj), morda delo po skupinah nekaj (nacionalno) mešanih študentov, na koncu čas za skupno debato..." - ".../ did not mean to offendyou. I was critical, because I ivould really ivant to see things approved. Thankyou for the opportunity to express our opinions and good lučk for the years to come!" - "...Continue and Congratulations & Thankyou." Martine Segalen" Tako se je izšla naša anketa. Študentom in etnologom oz. kulturnim antropologom v spoznanje, organizatorjem v spodbudo. Udeleženci tretje mednarodne poletne etnološke šole v Piranu. Foto: Jana Radovič, 23- 9- 1996. Teja Hlačer________________________________ 2. MUZEJSKA POLETNA DELAVNICA CELJE 96 V času od 1. do 5. julija 1996 je v organizaciji Muzeja novejše zgodovine Celje ponovno potekala Muzejska poletna delavnica Celje. Letos se je je udeležilo petnajst študentov in študentk ter dijakov in dijakinj. Največ je bilo študentov zgodovine, potem etnologije in krajinske arhitekture, bile so tudi študentke sociologije kulture, geografije in nemščine ter dve dijakinji Šubičeve gimnazije v Ljubljani. Mentorjev je bilo šest. Ti so bili zgodovinarji, sociologi, geografi ali pa etnologi iz omenjenega muzeja, Osrednje knjižnice Celje ali Zgodovinskega arhiva Celje. Vodili so pet skupin, ki so raziskovale naslednje teme: - prostorski razvoj Celja skozi čas; - Celjani - posamezniki kot vir za dokumentacijo življenja v Celju; - mestno naselje Gaberje z vidika osnovnih populacijskih pokazateljev; - evidentiranje sprememb urbanega videza mesta Celja; - dokumentacija starih obrtnih mestnih delavnic. Prva skupina je poglobila že lansko leto začeto raziskovanje na to temo. Na podlagi arhivskega gradiva in literature je ugotavljala spremembe funkcij mestnih predelov za leta 1825, 1900, 1928 in 1954, s terenskim delom (kartiranje) pa je ugotavljala današnje stanje. Vsi rezultati so prikazani na petih kartah, iz katerih je razvidno, kje v mestu se je v prikazanem obdobju nahajala obrt, trgovina, industrija, uprava... Druga skupina je prav tako nadaljevala lani začeto delo ter poskušala pridobiti čim več informacij, spominov, dokumentov, fotografskega gradiva in predmetov iz življenja v Celju pred drugo svetovno vojno. Udeleženci te skupine so se seznanili s temeljno literaturo in arhivskim gradivom, težišče dela pa je bilo na terenu. S posameznimi Celjani so se s pomočjo vprašalnika pogovarjali o njihovem načinu življenja v času otroštva ter sproti evidentirali in pridobivali njihovo fotografsko gradivo, dokumente in predmete. Tretja skupina se je osredotočila na eno izmed ulic v celjski delavski četrti Gaberje, in sicer na Kovinarsko ulico. V njej so z anketo in vprašalnikom med stanovalci analizirali glavne populacijske pokazatelje, današnje stanje ter trende razvoja Prebivalcev v prihodnje. Rezultate bi bilo zanimivo primerjati s tipično ulico v središču mesta, kar bi skupina predvidoma lahko izvedla prihodnje leto. Četrta skupina je fotografsko dokumentirala današnji videz Celjskega mestnega jedra - ulice, posamezna poslopja, nova oziroma obnovljena poslopja, nove lokale, nekdanje objekte, ki jih danes ni več - ter današnje stanje primerjala s fotografijami (Pelikan) in drugimi upodobitvami mesta iz časa pred drugo svetovno vojno. Na karti Celja je označila točke, kjer so oile največje spremembe v videzu mesta Celja. Peta skupina, ki jo je vodila diplomirana etnologinja Tanja Roženher^ar. kustodinja Muzeja novejše zgodovine Celje, je Pila v celoti etnološka. V njej sta bili dve dijakinji in študentka etnologije. Dokumentirale smo še obstoječe celjske obrtne delavnice z dolgo tradicijo, kakor tudi obrti, ki so v Celju živele v bližnji preteklosti. Delo je potekalo na terenu ob Prostem intervjuju z informatorji - mojstri obrti oziroma njihovimi potomci. Ob tem smo tudi fotografsko dokumentirale obrtne delavnice, orodje, potek dela, bile pozorne na delovni Prostor obrtnih delavnic ter zbirale različne dokumente in Predmete posameznih obrti. Prišle smo do ugotovitve, da so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (visoke najemnine po j denacionalizaciji lokala...) obrti že do ramen v grobu in da je j resnično zadnji čas, ki kliče po tem, da ujamemo vsaj koščke j 'Mozaika. Zadnji dan delavnice je bila tiskovna konferenca, kjer smo skupine predstavile metode in tehnike svojega raziskovanja ter rezultate. Vodja Muzejske poletne delavnice Celje '96 Marija Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje pa je napovedala tudi izid zbornika, ki naj bi predvidoma letošnjo jesen predstavil rezultate lanske in letošnje Muzejske poletne delavnice. Udeleženci Muzejske poletne delavnice Celje ’96 na terasi Muzeja novejše zgodovine v Celju. Fototeka Muzeja novejše zgodovine Celje. Vesna Ličer študentsko martinovanje ^ okviru SED-a se je letošnje martinovanje zgodilo tako 1 tkoč pred vrati Zavetiške 5. Nanj so bili vabljeni vsi študentje ln delavci tako oddelka za etnologijo in kulturno antropolo-Mjo kot oddelka za arheologijo. Na kratko: vsi zaposleni z Zavetiške 5. ^ torek, 12. novembra, se je po obilno zasedenem pre-t avanju prof. Bogataja o kulturi in načinu življenja Slovencev, študentska srenja zgrnila pri bližnjih garažah. S svojim prihodom sta nas počastila prof. Bogataj in tajnica Greta Hirschbäck-Merhar. Pokramljali smo ob kozarčku belega, ki ga je poklonilo podjetje V1VAT! d.o.o. iz Mengša, želodce pa smo betonirali z dobrotami, ki so jih uresničili dobrohotni prispevki. Poklon tudi organizatorjem, bolje rečeno - organizatorkam! ZGODBE VSAKDANA Risba: Tamara Korošec. ŠPANSKA MUHA Mi sina mel tam odzadi, za vrtam, beka (vrbo) in tu je narrajši španska muha, na beki. In ona diši. Je pa blu glili neku kužohaje (ličkanje). On pa k men. pa prav: "Mimče, dej ja ti dob. španska muha.” - "Kuk španska muha?” - sem rekla. 'Ti dam 500 dinarjev" - prav on. “Madona" - sem rekla - “500 dinarjev!" Tu je bil gnar, to je blo treba pet dni lejst kopat v vinogradi. Se je nisem pol ulavila. Se sem hodila tort na beka. lJol mi je pa tam ena rekla: Ti kar muha ulov in reč, de je tu špans’ muha.” Pol sem si pa mis lna: “Če je bom ulavila, ku b' kakšna škatelca dobila od pertena, de bo ja dišala.” De on bi pa tista špans’ muha stoku, pol bi pa mogu tri pšenične zrne pojest, pa ne vem kulk studenčne vode spit. Ko bo on šou spat, se bo jim od list'ga dekleta, kirga bi on jemu. sajal. Al' pa dekleti jo dat. ja, de bo ona pokel divjala za jim. In on si je žile bil prerezu zarad’ je. Ku ga dekle ni maral, ne. (Zapisala Irena Rožman. Bnčerca pri Krškem, anonimna informatorka. 1995.) KITAJSKI KUŽEK Poslovnež srednjih let je odšel na daljšo službeno pot na Kitajsko. V kraju, kjer se je zadrževal, je pogosto šel mimo majhne tržnice, ki je bila za njegovo evropejsko oko ena najbolj zanimivih točk tistega kraja. Ne le vsa eksotika mešetarjenja z nenavadnimi izdelki in pridelki, ampak tudi z živino, je dnevno ponujala vedno nove zanimivosti. Nekoč, že proti koncu njegovega bivanja na Kitajskem, je naletel tudi na trgovca, ki mu je v zanikrni škatlici pokazal izredno majhnega mladiča psa, neke posebne kitajske vrste, kot mu je pojasnil, kakršne ni nikjer drugje na svetu. Možakar je okleval in okleval. Dolga odsotnost od doma mu je nostalgično priklicala pred oči podobo pet in sedem let starih hčera in njunega neprestanega moledovanja, naj jima kupijo psa. Psa v stanovanju - rose mu je upiralo, odkar je vedel zase: velika kosmata mrcina, ki sedi na tvojem fotelju in gleda televizijo... Ampak tale majhna, kratkodlaka kepica s srčkanim smrčkom, nič večja kot pol dlani, ki menda ne zraste več kol pritlikavi zajec, in ki za te razmere res kar nekaj stane, a če to preračuna v domačo valuto, gre pravzaprav za drobiž.... Naj bo. In tako je naslednji dan eden izmeti potnikov iz Pekinga v Evropo v žepu tihotapil majčkeno pohlevno živalico, ki je hvala bogu večino poti prespala; kadar se je preveč razživela, je bilo pač treba na stranišče, kjer jo je tudi za silo spital. Vse zoprnije te vožnje so bile pozabljene, ko so se hčerkama ob darilu usta raztegnila do ušes. Taknega navdušenja še ni požel, tudi ko jima je prinesel najnovejšo računalniško igrico, ne. Še žena je bila vsa ganjena.... In takt) je bila družina večja za majhnega člana, ki je veliko spal, veliko jedel, a začuda ne pretirano veliko mesa, in ki sploh ni bil nadležen. Četudi sta si deklici na moč prizadevali, da bi se mu prikupili, je kužek najraje tičal pod posteljo ali pod omaro, družbe pa si ni pretirano želel. Še najbolj živahen je bil ponoči, ko je pogosto nemirno stikal po sobi in cvilil. Prišel je čas. ko ga je bilo treba peljati k veterinarju, saj je bil dovolj star za cepljenje. Družinski oče in mlajša hčerka sta že v čakalnici požela veliko zanimanja za to nenavadno pasmo, in tudi veterinarju sta morala še enkrat pojasniti, od kod nenavadno bitjece. Veterinar je bil mlajši moški in ni si mogel kaj, da ne bi iz sosednjega prostora poklical starejšega, izkušenega kolega. Ta je najprej poznavalsko prikimal, češ. da, nekaj podobnega sem že videl, nato pa se je le nekoliko bolj poglobil in začel psička obračati in ogledovati z vseh strani Končna “diagnoza” je bila takšna, da je spodsekala tudi prekanjenega poslovneža: psiček, ni bil psiček, ampak neka vrsta glodalca. Preprosteje povedano, vrsta podgane, je pojasnil veterinar. (Zapisala Tanja Lesničar-Pnčko. Ljnhljana. 7. 10. 1996.) Risba: Tamara Korošec. Zgodbe vsakdana lahko pošljete na naslov: l redništvo Glas- nika SED, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana ali Monika Kropej, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZlž Novi trg 3, 1000 Ljubljana. iiiiiai! NAGRADE IN PRIZNANJA MURKOVO PRIZNANJE IN MURKOVE LISTINE ZA LETO 1996 Komisija za Murkova priznanja in Murkove listine pri SED je do razpisanega roka prejela osem predlogov, od teh tri predloge za Murkovo priznanje in pet predlogov za Murkovo listino. Komisija je sicer pozitivno ocenila odziv strokovne javnosti na razpisana priznanja, vendar meni, je potrebno tako Murkovo priznanje kot Murkovo listino obvarovati “inflacije” prejemnikov. Komisija meni, da so kriteriji za podeljevanje dovolj opredeljeni in selektivni, da omogočajo pretehtano izbiro. Za leto 1996 je komisija predlagala, da SED podeli eno (1) Murkovo priznanje za izjemne dosežke na področju etnološkega znanstveno raziskovalnega dela in tri (3) Murkove listine za kakovostne dosežke na področju etnološkega delovanja. Murkovo priznanje za izjemne dosežke na področju raziskovanja ljudskega plesa je prejel etnokoreolog Mirko ramovš. Murkove listine za leto 1996 pa so prejeli: - META STERLE za etnološko delovanje v Loškem muzeju; - FRANC ŽERDONER kot eden glavnih nosilcev in organizatorjev izgradnje muzeja na prostem v Rogatcu; TURISTIČNO DRUŠTVO “KOLOVRAT” in BRANKO ŽNIDARČIČ iz Liga kot pobudnika in nosilca oživljanja pus- ; tovanja na Liškem. Drugi predlogi za priznanja in listine ostajajo v arhivu komisije in se bodo upoštevali v naslednjih letih. Predsednik komisije Ljubljana, 24. 9. 1996 prof. dr. Janez Bogataj Vsem nagrajencem prisrčno čestita tudi uredništvo Glasnika SED. Murkovi nagrajenci Franc Žerdoner, Mirko Ramovš in Branko Žnidarčič. Občni zbor Slovenskega etnološkega društva, Sora pri Medvodah, 11. 10. 1996. Foto: Mihaela Hudelja. NOVICE Od tod... - 15. 1. bo v okviru akcije Študentskega etnološkega gibanja - Šegavcev srečanje s študenti Filozofske fakultete, na katerem bo študentka 3- letnika etnologije Jana Radovič predavala ob diapozitivih o Arizoni. - 22. 1. bo v okviru akcije Študentskega etnološkega -Šegavcev srečanje s študenti Filozofske fakultete, na katerem bo študent 3. letnika Peter Arko predaval ob diapozitivih o Izraelu. - 26. 2. bo v okviru akcije Študentskega etnološkega gibanja - Šegavcev srečanje s študenti Filozofske fakultete, na katerem bo študentka 3- letnika Vesna Ličer predavala ob diapozitivih o Veliki in Mali Paklenici. - Od 25. do 28. junija 1997 bo v Ljubljani mednarodni simpozij o urbanem simbolizmu (Urban Symbolism), ki ga pripravlja Mednarodna komisija za urbano antropologijo (International Commission on Urban Anthropol-ogy). Zainteresirani se lahko prijavijo tudi dr. Božidarju Jezerniku (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana) najkasneje do 31- 1. 1997. Prijave naj vsebujejo povzetek referata v angleščini (150-200 besed). - Ob 70. letu prisrčno čestitamo prof. dr. Angelosu Bašu, ki ... in odondod - Glasnik SED se pridružuje čestitkam dr. Dunji Rihtman Auguštin ob njenem življenjskem jubileju. - Friends of the Cross-Cultural Research of Women Leta 1983 ustanovljeni Center (Centre for Cross-Cultural Research on Women), ki deluje pri Univerzi v Oxfordu, vabi k sodelovanju vse, ki se ukvarjajo z mednarodnimi raziskavami žensk. Zaprosite lahko za raziskovalne štipendije ali se najavite na študijski obisk - 49. Mednarodni kongres amerikanistov: Quito, 7.-11. 7. 1997: Za podrobnejše informacije o simpoziju o staroselskih ljudstvih med državo in transnacionalizacijo pišite na naslov Groupe de Recherche sur l’Amerique Latine, Universite de Toulouse Le Mirail, Maison de la Recherche, 5, allee Antonio Machado. 31058 Toulouse cedex, Francija (fax 33-6150-4925). V Metliki, 28.11.1996 Letošnjega 1. decembra bo poteklo 120 let, kar se je v C/ribljah v Beli krajini rodi! antropolog in etnolog, univerzitetni profesor doktor Niko Zupanič. S spoštovanjem se spominjamo plemenitega dela našega pomembnega rojaka! Belokranjski muzej je s svojim delom izdatno zaznamoval sodobno slovensko etnologijo. - Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi je praznovala trideseto obletnico. Uredništvo Glasnika čestita voditeljem, sodelavcem in, nenazadnje, zvestim poslušalcem oddaje Uredništvo za resno glasbo -oddelek za ljudsko glasbo in Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU Edina oddaja na RTV Slovenija, zvesta izvirni ljudski glasbi SLOVENSKA ZEMLJA V IZ STUDIA 14 -v živo o v e n i j g. rt GLASBENI PROGRAM PESMI IN BESEDI torek, 22. oktober, ob 20.00 in jim želi enakih uspehov tudi v naslednjih desetletjih! - Mnogo prekmalu nas je zapustil prekmurski mislec, aktivist in tudi etnolog s praktičnim posluhom za lokalne tradicije, Štefan Smej. BELORßANJJKQflVZE JdTCO DWJWOVHEILKI Go/iowDfcNIKV ŽUPAN IČVCjij •VNIV: PROFESORJU V LJUBLJANI- Izdaja to uttino kot dokaz prizmanja NJEGOVEMU ZNAWTVENEMV DELV ZA rodno Belo Jcrajino in ga imenuje za JYOJEGA ĆAJTNEGA ĆLAMA KOLOFON SODELAVCI TE ŠTEVILKE GLASNIKA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Alojz ANGEREK, Pfarrhofsiedlung 3, 9071 Kotmara vas, Avstrija Suzana BARBIRIĆ, dipl. etnologinja, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Slomškova 7, 2000 Maribor Janez BOGATAJ, dr. etnologije, izredni prof., Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Simona GRMEK, absolventka etnologije, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Arnolda Tovornika 4, 2000 Maribor Mateja HABINC, absolventka etnologije. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Cerjakova 22, 8250 Brežice Sandra HABJANIČ, absolventka etnologije. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Gaberje 25 a, 9220 Lendava Teja HLAČER, študentka 3. letnika, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Kidričeva 103, 1234 Trzin Darja HOENIGMAN, absolventka etnologije, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Javorškova 4, 1000 Ljubljana Božidar JEZERNIK, dr. etnologije, izredni profesor, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Sanja KALAPOŠ, dipl. etnologinja, Inštitut za etnologiji! i folkloristiki!, Zvonimirova 17, 10000 Zagreb, Hrvaška Slavko KREMENŠEK, dr. etnologije, redni prof., Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Irena LESJAK, študentka 2. letnika, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Partizanska 3, 1290 Grosuplje Tanja LESNIČAR PUČKO, dipl. novinarka, Na Jami 7, 1000 Ljubljana Vesna LIČER, študentka 3. letnika, , Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Pod Skabrijelom 13, 5000 Nova Gorica Marija MAKAROVIČ, dr. etnologije, etnologinja v pokoju, voditeljica Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, 10. Oktober Strasse 25, 9020 Celovec, Avstrija; Adamičeva 15, 1000 Ljubljana Herta MAURER LAUSEGGER, dr. slavistike asistentka. Inštitut za slavistiko, Universitätsstr. 65-67, 9020 Celovec, Avstrija Mirjam MENCEJ, mag. etnologije, mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Rajko MURŠIČ, mag. kulturne antropologije, asistent - stažist, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Vinko OŠLAK, mag. filozofije, Glavni urednik revije Celovški zvon, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, Avstrija Jana RADOVIČ, študentka 3- letnika, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Nabrežina 180/a, 34011 Trst Mojca RAMŠAK, dipl. etnologinja, mlada raziskovalka - asistentka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana Irena ROŽMAN, dipl. etnologinja, mlada raziskovalka, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Marko TERSEGLAV, dr. etnologije, docent, znanstveni sodelavec, Glasbeno narodopisni inštitut ZRC SAZU, Novi trg 5, 1000 Ljubljana Kristina TOPLAK, študentka 2. letnika, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Josipa Priola 27, 2000 Maribor Damjana ŽBONTAR, absolventka etnologije. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, Gorazdova 5, 1000 Ljubljana KOLOFON Glasnik Slovenskega etnološkega društva 36/1996, št. 4 Bulletin of Slovene ethnolgical society 36/1996, No. 4 UDK 39/497.12(05) ISSN 0351-2908 Izdajatelj/Publisher Slovensko etnološko društvo/Slovene Ethnological Society, zanj Vladimir Knific Urednika/Editors mag. Rajko Muršič (glavni urednik/managing editor), Mojca Ramšak (odgovorna urednica/editor-in-chief) Uredniški odbor/Editorial board dr. Marko Terseglav, dr. Mojca Ravnik, mag. Borut Brumen, Aleš Gačnik, Majda Fister, Vito Hazler, Andrej Malnič. Samo Klemenčič Lektoria/Language editors mag. Mirjam Mencej, dr. Marko Terseglav Korektorja/Proof readers Mojca Ramšak, Rajko Muršič Prevodi angleških povzetkov/Translation of English Suininaries Darja Hoenigman, avtorji Oblikovanje in računalniški stavek/Cover design and Layout Sončni studio, tel.: 061/ 15 122 15 Tisk/Printed by Tiskarna Proiima Naklada/Number printed 700 izvodov Naslov uredništva/Adress Zavetiška 5, 1000 Ljubljana, Slovenija telefon: (+386)61 1233-082, 1234-721, telefax: (+386) 61 1231-220 Redakcija je bila zaključena 15. II. 1996. Prispevke, namenjene objavi, pošljite v dveh izvodih tipkopisa z dvojnim razmikom med vrsticami. Zaželeno je besedilo na računalniški disketi, skupaj z izpisom. Dodan naj bo kratek povzetek v slovenščini in angleščini ter podatki o avtorju. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami. Revijo subvencionira Ministrstvo za kulturo. Prispevke svojih sodelavcev subvencionira tudi Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-591/92 sodi publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5 % davek od prometa proizvodov. RAZPIS ZA PODELITEV MURKOVEGA PRIZNANJA IN MURKOVE LISTINE ZA POSEBNE DOSEŽKE V ETNOLOGIJI NA SLOVENSKEM ZA LETO 1996 Na podlagi pravilnika o podeljevanju Murkovega priznanja in Murkove listine za posebne dosežke v etnologiji na Slovenskem, ki je bil sprejet na izrednem obenem zboru SED 15. marca 1994, objavljamo razpis za podelitev priznanja in listine za leto 1996. Pri predlogih upoštevajte naslednja temeljna izhodišča za podelitev priznanja in listine: - Priznanje in listino prejme posameznik ali ustanova, ki s svojim delom prispeva k uveljavljanju slovenskih etnoloških spoznanj in spoznanj tujih etnologij o Sloveniji. Priznanje ali listino lahko prejmejo domači ali tuji strokovnjaki s področja etnologije, domači in tuji posamezniki, ki na tem področju delujejo ljubiteljsko oziroma posamezne strokovne in ljubiteljske ustanove ter društva (2. člen pravilnika). - Med posebne dosežke v etnologiji na Slovenskem, za katere se podeljujeta priznanje in listina, štejejo: - Izjemni etnološki znanstveni in raziskovalni dosežki posameznikov, skupin ali ustanov/velja za podelitev Murkovega priznanja/. - Dosežki, ki jih zaokroža življenjsko delo posameznikov/velja za podelitev Murkovega priznanja/ -Dosežki na pt Klročju etnološke vede na Slovenskem (alioSloveniji) v preteklem letu/velja za podelitev Murkove listine (3. člen pravilnika)/. Podpisane predloge z utemeljitvami pošljite do 15. februarja 1997 na naslov: Slovensko etnološko društvo, Komisija za Murkova priznanja, Zavetiška 5, 1000 Ljubljana. Predloge bo pregledala in ocenila Komisija za Murkova priznanja in na občnem zboru podelila po eno priznanje in listine. Sandra Habjanič in Damjana Žbontar Osem stoletij Vogrč, str. 61 Eight centuries ofVogrče, (A book review) Alojz Angerer Ko bo cvetel lan - Wenn der Lein blüht. Etnološka razstava o lanu in ovci, str. 62 When (lax blooms. An ethnological exlübition on Hax and sheep Čebelarski muzej v Kožentavri,'str. 63-64 Tire Museum of beekeeping in Kožentavra, Carinthia OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA Mojca Ramšak Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem/A Magyarorszägi Szlovenek neprajzi szötära, str. 65-66 Marija Kozar, Ethnological dictionary ot the Slovenes in Hungary, (A book review) Teja Hlačer Han F. Vermeulen - Arturo Alvarez Roldän, Fieldwork and Footnotes. Studies in the History of European Anthropology, (A book review), str. 67-70 Vinko Ošlak, "Vernichtungskrieg - Verbrechen der Wehrmacht 1941 bis 1944." (Ob celovški razstavi "Uničevalna vojna -zločini nemškega Wehrmachta"), str. 71-72 "The Total War - War Crimes of the German Wehrmacht", (An exlübition review) Rajko Muršič Marko Terseglav, Uskoška pesemska dediščina Bele krajine, str. 73-74 Marko Terseglav, Song Heritage of the Uskoki in Bela krajina, (A book review) Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, str. 74-75 Andrej Studen, l.iving in Ljubljana, (A book review) Giovanni Levi, Nematerialna dediščina, Življenjska pot piemontskega eksorcista iz XVII. stoletja, str. ~5 Giovanni Levi, Non-material Heritage, (A book review) Gorazd Makarovič, Slovenci in čas. Odnos do časa kot okvir in sestavina vsakdanjega življenja, str 76-77 Gorazd Makarovič, Slovenes and Time. (A book review) OBZORJA STROKE - POROČILA IN PREDSTAVITVE Mateja Habinc Evropske ženske raziskave z multikulturne in interdisciplinarne perspektive, Utrecht, 15.-30. Avgust 1996, str 78-79 European Women's Studies front Multicultural and Interdisciplinary Perspectives, Utrecht, August 15-30, 1996 Kristina Toplak Poletna etnološka delavnica Račji dvor 1996 (8. - 18. 7. 1996), str 79-80 Ethnological Summer Workshop Račji dvor 1996 (Julv 8-18, 1996) Simona Grmek Svet in mi in Alma, str. 80 The world, we, and Alma Karlin Vesna Ličer, Jana Radovič, Mateja Habinc Tretja mednarodna poletna etnološka šola Piran ‘96, str. 81-82 The Third International Ethnological Summer School Piran '96 Teja Hlačer 2. muzejska poletna delavnica Celje ‘96, str. 82-83 2"'1 Museum Summer Workshop, Celje '96 Vesna Ličer Študentsko martinovanje, str. 83 The students' Martinmas festival OBZORJA STROKE - GRADIVO Zgodbe vsakdana Španska muha (zapisala Irena Rožman), Kitajski kužek (zapisala Tanja Lesničar Pučko), str. 84 Everyday stories: Spanish lly (recorded by Irena Rožman); Chinese doggie (recorded by Tanja Lesničar Pučko) nagrade in priznanja Murkovo priznanje in Murkove listine za leto 1995, str. 85 Murko Awards for 1995 POSTRŽEK Mojca Ramšak, Rajko Muršič Novice, str. 86 News 's© CN CV NflRODNfi IN UNIVERZITETNO KNJIŽNICO č 121 II 131 829 1996 & w I w u w Q Z CQ N^' 2 'O CN CN 's© O H w Q w er NH 3 o J