Poštnina plačana v gotovini.
Številka 50
Maribor, 11. avgusta 1937
Posamezna številka Din 1J5I.
Leto II.
: oo vi
N
©n
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen: na mesec Din 6'—. za tujino na mesec Din lO’— — Oglasi po tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Urednifttvo in uprava: Maribor, Ulica 10. oktobra — Telefon 26-16 — Rač. postne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Zaradi selitve tiskarne v novo poslopje se ie tudi današnja številka zakasnila, lz istih vzrokov se bo najbrže zakasnila tudi prihodnja številka. Vklub tem oviram pa bo list redno izhajal.
Uprava »NEODVISNOSTI«.
Narod si bo pisal svojo sodbo sam, ne frak mu je ne bo in ne talar.
»Neodvisnost« glasilo našega gibanja
Že v nekaterih številkah »Neodvisnosti« smo govorili o gibanju, ki se pojavlja po vsem svetu in tudi pri nas. Spregovorili smo o gibanju delovnih množic. Gibanje delovnih množic je naše gibanje. Ni to gibanje lista »Neodvisnosti«, da ne bi kdo pogrešno razumel, marveč je gibanje nas vseh, ki si z rokami in z možgani služimo svoj vsakdanji kruh. List »Neodvisnost« je le viden znak tega našega gibanja, gibanja delovnega ljudstva.
To gibanje, kakor smo že večkrat po> udarili ni gibanje kakšne stranke, ni strankarsko gibanje, marveč je gibanje množic delovnega ljudstva, pripadajočega k ideologiji in programom teh in onih demokratskih skupin. — Naše gibanje ni prav nobena konkurenca kakršni koli grupaciji, marveč je izraz volje in hotenja, ki je zavalovilo v življenju ljudstva: delavcev, kmetov, obrtnikov, trgovcev, uradnikov in razumnikov. Naše gibanje pa je tudi posledica razlike med bogatimi in siromašnimi, je posledica razlike tistih, ki delajo z rokami in glavami za svoje življenske in kulturne potrebe in med tistimi »zgornjimi desettisoči«, ki žive na račun delovnih množic. Ta razlika in njene posledice so postale tako izrazite, da so se delovne množice spontano razgibale.
v tem gibanju, nič si tega nočemo prikrivati, pa če tudi resnica v oči bode, iščejo delovne množice še same sebe, iščejo dvigala, ki bi bilo najbolj učinkovito in sedanji dobi najbolj primerno, da bi se gospodarski, politični in kulturni kaos, ki je nasitil ozračje, dvignil iz svojih zarjavelih, zastrupljenih tečajev. Proletarske skupine, kolikor jih imamo v Jugoslaviji in še posebej v Sloveniji, so v svojem okviru ali onemele in se ne znajdejo v položaju, ali pa so latentne ln čakajo kaj bo in verujejo vsakemu pridigarju, ki mu beseda revolucionarno gladko teče, ne tehtajo besed, ne svojih ne tujih. Tako nastajajo »glasila« meteorji, ki v temni noč« žarko zableste, zarišejo svetlo črto, a potem zopet brez odmeva, brez sledu izginejo na temnem nebesnem oboku — v današnji konfuzni dobi vsakdanjega življenja.
Vse to življenje in vse te pojave bi kratko lahko imenovali: gospodarsko socialno rn politično krizo, z drugimi besedami: človeški rod je zabredel med nevarne pečine, ki se jih bo moral previdno izogibati, da ne bo treščil v prepad. Zdravo življenje je postalo nezanesljivo. Obstoj širokih delovnih množic je izpostavljen stalnim nevarnostim, tako da niti mnogi socialno zaščiteni zakoni nimajo pravega učinka. To ima za posledico, da se v tem boju za novo ureditev človeške družbe vedno globlje pogreza prepad med ge*"'" darsko preskrbljenimi in med nami, «ci nimamo nič drugega kakor svoje delovne roke in glave.
črta med bogastvom in revščino je z vsakim dnem bolj izrazita. Srednji stan izginja in se pretvarja v proletarskega. Zato slonita danes sreča in mir sveta le na širokih množicah delovnega ljudstva.
V	tem je pojem vsega gibanja delovnih množic, pojem našega gibanja, ki se izraža vidno v listu »Neodvisnosti«, ker je »Neodvisnost« glasnica zahtev in potreb vseh delovnih slovej brez razlike, ker je »Neodvisnost« svobodna tribuna, v kateri izraža svoja mnenja in svoja hotenja vsakdor, ki vidi rešitev slovenskega ljudstva le v skupnosti in vzajemnosti vseh delovnih slojev.
Morali pa smo to poudariti, ker ugiba-ja nekateri, češ, kmečko-delavska fronta se je razbila, Irr In oni ln tretji in tako dalje so se odtrgali, postavljajo svoje skupine, svoje fronte. Svobodno! »Neodvls-
Evropa v očigled vojne
Pred nekaj tedni je izgledalo, da se je razpršil oblak vojne, ki je poslednji dve leti visel nad Evropo. Španija je bila obkoljena s stražo za nevmešavanje. Italija je pristala, da se odpokličejo »dobro-voljci« in izgledalo je, da bo španske krvave revolucije konec radi pomanjkanja podpor. Nemško italijanska ofenziva v Srednji Evropi je v Avstriji naletela na trd oreh. Francija je pokrenila vse potrebno, da ponovno zavaruje svoje interese v Podonavju. Bombardiranje Al-merije je (povzročilo razburjenje v demokratskih državah. Toda hitra likvidacija tega incidenta zapušča vtise, da se vsaka država izogiba vojne. Le na Daljnem vzhodu je vzplamtelo in ni še jasno, kako se bo končal krvavi boj med Kitajci in zavojevalnimi Japonci. Trenutno sta Nemčija in Italija spremenili svojo »ovčjo kožo«. Grčija, Jugoslavija in v manjši meri tudi Romunija so pod fašističnim vplivom. Poljska je navezana na .Romunijo « paktom proti komunizmu. Francija se bori s finančnimi težkočami, ki imajo svoj odmev v politiki. Anglija pa še vedno misli, da ni dovolj oborožena. In kar je »najvažnejše: Sovjetska Rusija preživlja navidezno krizo in njeno •vojaško moč podcenjuje tisk in državniki zapadne Evrope.
V današnji negotovi situaciji ne moremo misliti na možnost vojne. Japonska armada bi morala sama uvideti, da današnji čas ni primeren za ofenzivo proti Sovjetski Uniji. Poizkus Nemčije in Italije blokirati špansko republiko bi lahko povzročil sovraštvo. Nastane vprašanje ali bi ne bile Anglija in Francija primorani braniti svoje imperialistične interese. Vse te okolnosti pa so še vedno pre-
težno proti vsaki skorajšnji vojni. Fašistične države so že večkrat vršile diplomatske ofenzive prav v času, ko so bile demokratske države zaposlene z drugimi važnejšimi vprašanji. Fašistične države pa so bile tako previdne, da so se zapletle v konflikte z državami tretje vrste, dočim so se sporov z drugimi državami spretno izogibale. Za takšno izogibanje so imele in še imajo vedno dovolj močne 'razloge. Niti ena fašistična država ni dovolj močna, da bi tvegala vojno z vodečo velesilo. Nemčija, Italija in Japonska nimajo dovolj živeža in važnih sirovin. nimajo zlata niti tujih valut, da bi mogle nakupiti dovoljne zaloge v tujih državah.
Hitler in Mussolini bi tvegala vojno samo v primeru, če bi se Anglija izjavila in obvezala, da bo ostala nevtralna. Vendar pa ni izključeno, da bo pričela Nemčija v najkrajšem času podpirati Japon ce. Priznati pa moramo, da je veliko lažje lokalizirati meščansko vojno v Španiji kakor pa preprečiti resnejši konflikt na Daljnem vzhodu. Prav gotovo bi bilo konec vsakega sodelovanja z Nemčijo, če bi Anglija uvidela, da se Japonska širi s pomočjo Nemčije in Italije na Daljnem vzhodu. Anglija je prav gotovo veliko bolj zainteresirana na Daljnem vzhodu kakor je bila na španski meščanski vodni. Zato pa bo tudi v potrebi skupno s Francijo pritisnila z vso silo na fašizem. Francija sicer ni po francosko-sovjet-skern sporazumu dolžna pomagati Rusiji težko pa bi ostala na strani, če bi se v slučaju’ japonskega napada lotile njenega najmočnejšega evropskega zaveznika združene fašistična države.
Kongres lige za
Dne 17. julija se je začel v Toursu v Franciji kongres Lige za človeške pravice. Kot vse organizacije, ki imajo v programu zaščito onih, ki trpe nasilje in krivico, se Je tudi kojngres Lige posvetil med drugim tudi vprašanju pomoči španskemu, katalonskemu in baskiškemu narodu.
Prinašamo v prevodu odlomek iz članka, ki ga je tik pred kongresom Lige napisal njen podpredsednik Albert B a y e t, član izvršnega odbora francoske radikal-no-socialistične stranke.
»Liga za človeške pravice je bila ustanovljena zato, da bi bila v vsakem položaju in na vseh področjih zaščitnica pravice in človečanstva. Kongres v Toursu je prvi kongres Lige po napadu Franca, Mussolinija in Hitlerja na naše španske brate. Kongres bo zato dal v prvi vrsti izraza svojemu ogorčenju zaradi tega napada, bo obsodil upornike, ki so napadli špansko republiko, in denarne mogočnike, ki so ta napad financirali, bo postavil na sramotni oder morilce izpred Madrida, iz Badajoza, Salamance, Guernice, Al-merije. Kongres bo razglasil, da je-, z vsem srcem na strani španske demokracije, na strani junaških borcev, ki so na Pirenejskem polotoku živi branilci človeških pravic.
človeške pravice
Liga bo vse to izrekla, kar je po nam vsem dragem izreku njena življenjska naloga »oznanjati pravico«. Izrekla pa bo to tudi zato, ker je energično zadržanje branilcev pravice najsigurnejše in brez dvoma tudi edino sredstvo za rešitev miru na svetu.
Pod pretvezo »lokaliziranja vojne« so pustili Mussolinija, da je pregazil Abesin-ce. Posledica: Mussolini vodi danes vojno proti Španiji. Ce se danes pod pretvezo nove »lokalizacije« dopusti, da bo uničil špansko ljudstvo in se usidral s Hitlerjem na Balearih in na Pirenejskem polotoku, bo to dokaz, da vojna donaša kolikor stane napad in končnoveljavno bo nastopilo razdobje nasilja in kmalu bomo doživeli splošno vstajo.
Samo ena pot je, po kateri lahko preprečimo to katastrofo: iti moramo v Ženevo in jasno pokazati fašizmu, da demokracije in prijatelji miru niso odpovedali, da so svobodni narodi odločeni, nastopiti proti vsakemu napadalcu in vzpostaviti pravičen mir.
Tu je resnica, zato je tu tudi dolžnost in rešitev, če bo Liga za človeške pravice to odločno razglasila, bo služila idealu, ki ga čuva, in bo tako ustregla volji ljudstva,«
nost«, ki je viden izraz gibanja delovnih množic ne sme in ne more tega nikomur braniti, kajti ivse te skupine delovnega ljudstva, bodisi pod imenom teh ali onih, bodo morale hoditi pota, ki jih to gibanje Izraža v »Neodvisnosti«.
Socialna kriza je val, ki nevarno ogroža človeštvo in vsakega posameznika. Vsi nehote vidimo, da so socialne dolžnosti naših dni vse drugačne. Nosilca socialne misli ne smeta biti in ostati samo delavec in nameščenec, ampak mora biti no-sltefjlca socialnost! vsa delovna javnost, da tako z enotno voljo prekvasi mišljenje in da da korakom socialne miselnosti zma
govit pohod. Zato mora »Neodvisnost« biti veren izraz probujajočih se ljudskih sil. Vse drugo, kar bi ji radi ljubosumneži in nevoščljivci ter nasprotniki podtaknili, pa mora prijateljsko odklanjati.
Socialne dolžnosti današnje dobe naj združijo vse, ki si z rokami in možgani služijo vsakdanji kruh, naj združijo vse delavce, kmete, obrtnike, trgovce, razumnike vseh panog, da bo naš skupen korak zmagovit pohod v osamosvojitev izpod kapitalističnega 'jarma, zmagovit pohod v zlato ljudsko svobodo. Ce hočemo uresničiti svoja stremljenja in svoje ideale, se moramo združiti vsi delovni sloji.
Ivan Cankar.
Politična kronika
Nova italijanska antifašistična koncentracija.
O fuziji »Giusticia e Liberta« z levim krilom republikancev smo že poročali. Sedaj pa sta se sporazumeli tudi italijanska socialistična in komunistična stranka za skupno akcijo. Njun glavni namen je, osnovati »Italijansko narodno zvezo« (Unione popolare italiana), v katero bi naj vstopili vsi antifašisti v Italiji in emigraciji. Skupna akcija naj zlomi »os Rim-Berlin«, nadalje naj propagira mirovno politiko na bazi Društva narodov in zahteva umik okupatorskih fašističnih čet iz Španije. Za Slovence je ta fuzija posebno važna še radi tega, ker predvideva kulturno in administrativno autonomijo narodnih manjšin.
Ta teden je bil Madrid strahovito bombardiran, vendar nemško-italijanski izstrelki niso mogli ukloniti železno fronto španskega delovnega ljudstva.
»Za Španijo barantate kot za kravo« —
je izjavil sovjetski poslanik Majski. Kot znano, je na seji odbora za nevmešava-nje Anglija predlagala, da velesile priznajo uporniškim generalom pravico vojskujoče se stranke, za kar se predvsem navdušujeta Nemčija in Italija. Francija bi ta predlog sicer sprejela, ako se odpokličejo iz Španije vsi tuji vojaški oddelki in prostovoljci. Odločno proti temu predlogu pa je Sovjetska zveza, ki ne more smatrati nekaj generalov in velekapi-talističnih družin za drugi španski tabor. Nemški tisk je zato napadel Rusijo, češ, da krši svetovni mir.
Anglija sklepa z Italijo nove, prisrčnej-še pogodbe. Angleški zunanji minister Eden je odpotoval na počitnice in se tako umaknil pritisku angleških konservativcev, ki se zavzemajo za tesnejše stike s fašistično Italijo. Razgovore vodi ministrski predsednik Chamberlain. Anglija je pripravljena priznati italijansko aneksijo Abesinije ter celo dati pobudo za splošno ženevsko likvidacijo tega problema. Obenem je pripravljena priznati generala Franca. Italija pa bi za te usluge ne motila Anglije v njenih imperialističnih težnjah v Afriki.
Zakaj hoče Nemčija Španijo? »Nemčija dobiva iz španskih rudnikov skoraj vse, kar ji je potrebno za vojno industrijo,« je izjavil nek ugleden nemški nacist. To potrjuje tudi statistika španske produkcije in nemškega uvoza:	Cink:
španska produkcija (1. 1929) 139.000 ton, nemški uvoz 127.000 ton. — Mangan : španska produkcija 80.000 ton, nemški uvoz 25.000 ton. — Baker: španska produkcija 381.000 ton, nemški uvoz 325 tisoč ton. — Pirit: španska produkcija 1,600.000 ton, nemški uvoz 987.000 ton.
Železo: španska produkcija 8 milijonov 800.000 ton, nemški uvoz 8 milijonov 264.000 ton.
Na svetovno katotiSko javnost so se
obrnili z apelom, naj bi priznala generala Franca, španski škofje in predniki samostanov, ki so v španski državljanski vojni izgubili velika posestva in privatna bogastva. Čudno, da prav ta čas prireja španska nižja duhovščina po Franciji mitinge, v katerih se izjavlja za legalno madridsko vlado.
»Narodne mučenike«, obtožence s Prihove, je gospoda Sv. Lenarta sprejela s pozdravnim streljanjem Iz topičev.
f Joca Jovanovič. Joca Jovanovič, popularni vodja srbskih zemljoradnikov, je te dni žalostno preminul, kot nam je blagovolila sporočiti beograjska pošta. V Jugoslaviji se je morala razpasti strahovita epidemija, ki zahteva polno smrtnih slučajev, kajti ni prvič, kar nam pošta vrača »Neodvisnost«, češ, da je naročnik umrl. Zato opozarjamo vse umrle naročnike, da nam javijo svoj sedanji naslov v »onostranstvu«. — Uredništvo.
Daljni Vzhod v plamenih
Vsak dan prihajajo vse bolj vznemirljive vesti o japonsko-kitajskem konfliktu. Zdi se, da je vojna neizbežna. Po zavzetju vojašnice na severu Pekinga, so Japonci postali gospodarji bivšega glavnega mesta. Kitajci prodirajo s svojimi 20 divizijami, ki so bile na hitro roko zbrane, vse bližje. Njih vse bolj se zožujoči obroč krog Pekinga predstavlja veliko nevarnost za Japonce, ki so zato postavili za pogoj pomirjenja takojšen umik kitajske ofenzive. Poleg tega so Japonci in ruski belogardisti porušili v Tien-Sinu sovjetski konzulat, da bi tako izzvali tudi SSSR.
Evropa sicer brezbrižno motri te vojne spore, ki se ne dogajajo na njenem teritoriju, vendar je lahko njena brezbrižnost usodepolna, kajti na Daljnjem Vzhodu se nista slučajno spoprijela dva nam tuja in oddaljena naroda, temveč je japonsko-kitajski konflikt le izsek vsesplošne borbe med svetovno reakcijo in delovnim ljudstvom. Posebno pa so ti dogodki važni za Evropo vsled tega, ker so v zvezi z nemško-japonskim paktom in njihovo tajno vojno pogodbo.
»Dežela vzhajajočega sonca« (kot imenujejo Japonsko) politično zelo sliči nacistični Nemčiji. Soldateska je uspela s pomočjo radikalnih kapitalistov, potisniti v ozadje vse konzervativnejše politike. Tako so se posebno zadnja leta vrstili politični umori. Zavojevalna vojna, ki bi prinesla bogate zaslužke japonskim kapitalistom, je postala cilj njihove politike. Tej težnji se je morala podrediti vsa no-tranjedržavna organizacija. Japonska je uvedla petletko, da bi v njenem preteku preusmerila proizvodnjo v vojne namene. Tako je zašla v finančno stisko. Letni deficit 600—800,000.000 jenov ne morejo kri ti niti najvišje naviti davki. Posledica te krize je prav ta čas imenovanje novega guvernerja japonske banke Tovataro Vikija.
Področje japonskega ekspanzivnega zanimanja je Kitajska, katero »smatra Japonska za svojo sestro in jo hoče odvaditi napak, nima pa je namena ubiti«, kot se je izrazil japonski zunanji minister Hirota. »Dežela vzhajajočega sonca« se prav dobro zaveda, da jo v zavojevanju Kitajske ne bo motila niti Anglija niti Amerika, ki obe živita na račun zasužnjene Azije, temveč da je glavni zaveznik ljudstev v Mongoliji Sovjetska Zveza. Zato se je proti SSSR zavarovala s »proti-boljševiško pogodbo« z Nemčijo, obenem pa skušala motiti odnos Sovjetov do Kitajcev z napadi na sovjetsko ozemlje, ki so jih izvršili razni kitajski generali-avan-turisti, povečini vodje razbojniških tolp.
Vzroki sedanjega oboroženega spora so bili dani že davno, dasi zaprepaščajo zanj tako neznatni povodi. Kako se bo končal sedanji spor, ne moremo prorokovati; vemo samo, da je bil s strani Japoncev skrbno pripravljen in da je po japonski »osvoboditvi« Mandžurije in okupaciji Sahara na vrsti Mongolska Narodna Republika.
Menda bodo tudi tokrat vse žrtve, napori in celo morebitne zmage kitajskega naroda postranskega pomena.
Propast Mandžurije je za to zadosten dokaz. Leta 1931. so vojaki kitajske vojske ubili japonskega častnika, kapitana Nahamuro. To je bil azijski Sarajevo. Japonci so takoj zahtevali satisfakcijo. Medtem, ko je hotela Kitajska rešiti spor mirnim potem, so japonski prebivalci na Ki-
tajskem zlonamerno sumili v odkritost kitajske vlade in zahtevali, da domovina pošlje kazensko ekspedicijo. Ta ekspedicija je izzvala »mukdenski incident«, ki je bil povod za vojno.
Po japonskih trditvah je poročnik Ka-wamoto ponoči 18. septembra vršil s šestimi vojaki patrolne vaje ob progi južno-mandžurske	železnice.	Ko je patrola	križala progo,	je začula	močno	eksplozijo.
Konstatirala	je, da je	bil del	proge	vržen v zrak. Eksplozija	sicer ni	mogla	biti
tako strašna, ker je po isti progi privozil pol ure pozneje brzovlak Sangsun—Muk-den brez škode. Vendar je poročnik Ka-wamoto takoj nato napadel prvo kitajsko patrolo, ki jo je srečal. Na mesto incidenta so takoj prispela japonska ojačenja in potisnila Kitajce v Mukden. Istočasno je japonska mornarica zapustila Port Artur in krenila proti Hinkovvu. Vojna se je pričela in vkljub srditemu kitajskemu odporu na bojnem polju, končala za zeleno mizo s kitajskim porazom. Japonci sicer niso hoteli zasesti zavojevanega ozemlja, ki jim je bilo predaleč od domovine in bi japonskim priseljencem klimatsko ne ustrezalo. Njih glavni namen sploh ni, kot nekateri pogrešno mislijo, izselitev japonskega ljudstva na azijski kontinent, ker bi jim radi preobljudenosti primanjkovalo na japonskih otočjih prostora, temveč eksploatacija bogate Mongolije. Zato so se tedaj tudi odločili, da osnujejo mandžursko cesarstvo, ki bo pod njihovo »zaščito«. Potrebovali so le še cesarja. Tega je odkrit špijon Dolihara v osebi mladega Pu-Yi-ja, naslednika mandžurske dinastije, ki je bival v Tien-Sinu. Dolihara ga je pozval v Mukden, kar pa je Pu-Yi odklonil. Nato mu je Dolihara poslal košaro cvetja, v kateri je bila skrita bomba in ga s tem opozoril na nevarnosti, ki mu prete, ako še nadalje odklanja japonski predlog. Obenem pa je Tokio objavil sledeči komunike: »Mand-žurski ex-cesar Henry Pu-Yi, ki prebiva v japonski koncesiji v Tien-Sinu, je iz strahu za svojo varnost prosil Japonsko za zaščito. Japonska vlada je v imenu humanosti uslišala njegovo prošnjo in poskrbela za cesarjevo varnost.«
18. februarja 'je Mandžurija proglasila svojo »osamosvojitev« in 29. istega meseca je panmandžurska konferenca v Mukdenu proglasila Pu-Yi-ja za mandžur-skega cesarja in vazala Japonske.
Borbo junaškega kitajskega naroda za svobodo morajo s simpatijami spremljati vse progresivne sile. Posebno pa je dolžnost demokracij, da z odločnim nastopom preprečijo prodiranje imperialističnega fašizma, pa naj se pojavi kjerkoli. Dobro je namreč pogodil bivši abesinski cesar Haile Selasije, ko je izjavil v ita-lijansko-abesinski vojni: »Računal sem na Zvezo Narodov in na evropske demokracije. Toda naletel sem na nerazumevanje. Evropa gleda sklenjenih rok na kršitev osnovnih človeških pravic po imperialističnem narodu. Evropa hoče preprečiti evropsko vojno s tem, da abesinsko klanje »lokalizira«. Toda povem Vam, ko bo Italija zavzela Abesinijo, se bo vrgla na Evropo«.
Že nekaj mesecev po padcu Abesinije, je z italijanskim orožjem pričel uporniški general Franco državljansko vojno v Španiji.
Ali se Evropa z abesinske vojne res ni ničesar naučila?	F.	ž.
Rasni Nemci
Nemški minister Frank je imel te dni zanimiv govor, kako v Nemčiji ocenjujejo članstvo in pripadništv-o nacionalno-sočialistične stranke. Govoril je pred častnimi sodniki takozvanega »združenja braniteljev pravic« in je njegov govor v celoti ponatisnila znana »Das deutsche Recht«. Posebno pozornost je govornik posvetil »izobčencem« iz nacionalsocialistične stranke, s katerimi ni doslej nikdar resno računala vladajoča stranka. Poudaril je, da si ti ljudje prizadevajo postati stoodstotni nacionalni socialisti, ker so prepričani, da je v Nemčiji nemogoče kaj doseči brez nacionalno-socia-lističn-e stranke. V podkrepitev svojih izvajanj je minister Frank navedel med drugim primer, kako je neki nemški sodnik pred meseci kaznoval vsakega, ki je javno izrazil nezadovoljstvo proti režimu. Omenjeni sodnik si prizadeva na vse načine, da bi dokazal kako je veren in zvest pristaš nacionalnega socializma. Njegovo postopanje je minister Frank imenoval »psihozo strankarske pripadnosti«.
Minister Frank pa ni -tolmačil vzrokov,
ki so imeli za posledico tako »psihozo«. Nedvomno je stranka in njeni visoki funkcionarji zahtevala visoke kazni za vse, ki bi se količkaj pregrešili proti režimu. Prav tako važne razloge pa ima tudi ocenjevanje članstva v stranki. Člani nacionalino-socialistične stranke so trenutno zasedli vsa važnejša mesta ne oziraje se na njihove sposobnosti. Špekulacija članstva v stra-rtki je bila privlačna ter je dosegla svoj namen. Pristaš stranke in prosilec za službo mora v prvi vrsti predložiti spričevalo »rasnega zdravnika«. V tem spričevalu mora biti popisana telesna konstrukcija prosilca z rasnega gledišča. Takšen »rasni zdravnik« je znani dr. Markmaun, ki pri izdaji spričeval polaga posebno važnost na rasno zunanjost Nemcev. Kako pretirani so Nemci v svoji rasni zagrizenosti je najboljši- -dokaz, da mora vsak nemški uradnik pred poroko predložiti oblasti »rasno spričevalo« svoje zaročenke. In še dalje gre nemška fašistična zagrizenost. Če se
v	zakonu -rodi »rasno dete«, prejema uradnik večje draginjske doklade.
Kaj pišejo ...
»Ljudski Glas«, glasilo delovnega ljudstva prinaša v avgustovi številki uvodnik pod naslovom »Od ljudske stranke do Starhem-bergovih klobukov«, -ki je poln resnice in posnemamo iz njega nekatere stavke:
»Skoro pri vseh strankah, ki jih obožuje »Slovenec«, je ista zgodba. Sovražni so vsaki resnični demokraciji ali po domače povedano, ljudski volji, če vlada kdaj kje politična demokracija, se sicer na zunaj prila-gode in in ustanove bodisi »ljudsko«, bodisi »krščansko-socialno« ali kakršnokoli stranko z imenom, s firmo, ki je primerna tistim časom. Namen pa ostane vedno isti: z vsemi sredstvi se dokopati do oblasti, do absolutne oblasti nad ljudstvom.«
In dalje:
»Pokojni J. Ev. Krek jim je napisal zbornik vse socialne in politične modrosti, osnovane na demokratizmu in socialnosti. In s to ljudsko voljo in socialnostjo so se igrali in postavljali posebno po . vojni v novi državi, da bi zbrisali sledove šušteršičijanske preteklosti. Do leta 1929. Tedaj so pozdravili odpravo ustave, razpust političnih strank in stopili v diktatorski režim , . .
Jri še halje:
-»In tako smo doživteli, da smo dobili navsezadnje tudi pri nas nove kroie s Starhem-bergovimi klobuki. Pravijo, da so to slovenski fašisti, in ne-katerim im-ponirajo zato, ker ib slovenski. Mi pa smo proti fašistom sploh, torej tudi proti slovenskim, ker v -okvirju teh državnih mej vemo, da se proti ljudstvu ne monejo organizirati japonski ali marokanski fašisti, ampak samo fašisti domače krvi in zemlje. Še več! Kdor je proti drugim fašistom, pred domačimi pa klone, ta je sploh za fašizem . . .«
». . . Seveda gospodje ob asistenci Star-hembergovih klobukov še vedno poveličujejo in opevajo ljudstvo. To dela vsak diktator.
T-o je natančno ista taktika, s katero fant zapelje dekle: dokler je ne pregovori, je najlepša izmed vseh deklet, kar jih je videl. In zato: dokler je ljudstvo nevedno, ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler ob pogledu na zastaVe, pozablja na kruh in pravico. dokler postavlja slavoloke in mlaje »voditelju — fiihrerju«, — dotlej: Živio ljudstvo! Če pa se ljudstvo zave svoje pravice, tedaj pa ni več ljudstva, tedaj so to brezvestni, temni, hujskajoči elementi, ki jim je treba pokazati vso moč paragrafa in avtoritete in — Starhembergovega kl-o-bu-ka.«
Končuje pa se uvodnik z ugotovitvami:
»Slovenija ni na luni, temveč je tudi v Evropi in v Jugoslaviji. Boj, ki potresa vso Evropo, boj, ki združuje pred Madridom češkega, poljskega, francoskega, angleškega, slovenskega delavca, ta boj se ob mejah Slovenije ne bo ustavil. Tudi na Slovenskem ,ie neizogibna in potrebna ločitev duhov in kdor zavira to ločitev, ta je za nadaljevanje igre, ki jo je igral »Slovenec« z našim ljudstvom dolga desetletja. SloVenski duh, o katerem se tako rado govori, ta slovenski duh se mora preobraziti do temelja. Tudi za politično premirje ne moremo biti, ker tako premirje je kvečjemu za politične invalide.«
... in pozivom:
»Zato- se mora delovno ljudstvo združiti, se osamosvojiti, se rešiti vseh tujih vplivov in se organizirati. Vsi kličejo: Sloga ljudstva, ki jo nekateri imenujejo enotna fronta. Toda ni sloga, če se ne ve, za kak namen gre in ni fronte brez izv-ež-bane vojske. Gre za tista načela, ki jih jte proglasila francoska revolucija: svoboda, enakost, bratstvo! Ta načela, ti ideali se imenujejo z drugimi besedami: -demokracija, socializem!
In za uresničenje teh idealov naj se združi vss delovno ljudstvo.«
Novo nemško strašilo: Panslavizem
Nemška propaganda proti Čehos-lova-ški bi se res mogla imenovati duhovita, da ni ukal-upljena in -da njeni najnovejši izsledki ne meje na smešno bedastočo. Agitacija s sovjetskimi aerodromi v CSR in z boljševizacijo Čehoslovaške, je že izgubila na aktualnosti. Radi tega je edini nemški -novinar Gobels odkril -no-v ton: Čehoslovaška je v službi agresivnega panslavizma. Tako je zadnj-e čase »raz-
krinkal« češko tajno -organizacijo, ko-je naloga je zajamčiti češko hegemonijo -nad vso srednjo Evropo od Baltika do Donave. Glavno mesto tega slovanskega imperija se bi šele zgradilo in se imenovalo »Slavograd«. Tudi pred svetovno vojno je nemška propaganda operirala s strašilom pamslovanstva, da prikrije pravo nevarnost — pangermanizem. Vsi trezni politiki so to tudi sedaj uvideli.
Beležke
RESNICA IN PRAVICA STA SMRT FAŠIZMA.
Nekaj izredno čudnega ima v sebi vsak fašistični sistem, vsako nasilje, ki vidi svoj vzrok v starem Rimu, v sistemu, kjer so nekateri ljudje pobogovljeni na zemlji, katerim morajo služiti milijoni sužnjev in to tako slepo služiti, da morajo biti Bogu še hvaležni za izredno milost, da smejo biti sužnji. To je nekaj tako svojskega, nekaj tako bitnega, da bi brez tega ne mogel obstojati noben fašizem, noben teror, nobeno nasilje. To je strah pred resnico, beg pred pravico. Resnica in pravica sta smrt vsakega fašizma, vsakega nasilja.
Fašizem in demokracija sta termometer kulture, življenja, svobode, solnca in to-
plote. Fašizem je minus, stoji pod ničlo in predstavlja večen sneg in led, kjer zamre vsaka klica življenja, čarobnost večnega snega in ledu je res lepa, a je mrtva, enaka je lepim fašističnim paradam, uniformam, mrtvim predpisom, ki ne dajejo ogrevajoče topline. Demokracija je plus, stoji nad ničlo, predstavlja čarobno pomlad, močno živo poletje, plodonosno jesen, predstavlja toplo ljubezen, življenje in kruh. če bi ne bilo topline in plodnosti, bi nobeden ne mogel občudovati večnega snega in ledu, ker bi ne bilo življenja.
Demokracija uspeva samo v ozračju resnice in pravice, fašizem pa v ozračju laži in nasilja, torej v mrtvih dušah.
Dr. Povše Tinko.
Jutro v nadaljevanjih priobčuje potopis M. Fuchsa »Po belih i-n črnih -cestah v Švico«. O -Italiji piše Fuchs; »... Ljudstvo je povsod ved-ro, ni-kjer na svetu, -nisem doslej opazil, kar sem -tu; ljudje delajo radi, nekako z veseljem. Zdi se, kakor da vedo, zakaj delajo. Italija gradi. Gradi v stvarnem in preneše-nem ,pomenu besede. To je osnovni stavek, ki mora z -njim začeti vsalkdo, ki bi hotel pravilno označiti novo Italijo. In da Italija gradi, -gradi za bodočnost, čutijo tudi ljudje, ki sami sodelujejo po svojih močeh in na svojem mestu pri tej gradit-
vi	močne velike Italije.«
Zveste Jutrove čitalce. ki bodo v najkrajšem času lahko brali sličen slavospev -na fašistično Nemčijo, -opozarjamo, da bo tudi to poročilo na-d-vse objektivno, saj potuje Fuchs z uradnim priporočilom nemškega konzula v Beogradu.
Zato mu, kot uradnemu potniku-razisko-valcu, nemški nacisti gotovo ne bodo kazali Potemkinovih vasi. Vsa hvala pa gre tudi našim domačim nacionalnim veličinam, ki so Fuchsu njegovo »narodopisno ekspedicijo«, od katere bo Slovenija imela -nedvomnih koristi, omogočili z gmotno podporo. Drugič pa še kaj več.
Centralizem! Hlapčevstvo Slovencev, ki ga tolikanj biča Cankar, še vedno ni izginilo. Naše tvrdke, ki dopisujejo s srbskimi, pišejo poslovna pisma v srbohrvaščini. Že, toda ko bi to bila vsaj srbohrvaščina, pa ni, pa je spaka, je gnezdo z vseh vetrov zneseno. Srb se smeje taki srbohrvaščini. In še prav mu je, saj ne potrebuje več slovenskega uradnika, ki bi mu prevajal slovenska pisma. Torej veste gospodje, kaj profitirate s tem? Slovenski uradniki v Beogradu ne dobe več službe, tiste pa, ki so, odpuščajo, ker jim niso več potrebni. To je profit, Slovenci! Mar menite, da slovenski jezik ni uradni jezik?! Ne bodimo torej hlapčevske nature! Ne odjedajmo kruha rojakom, Slovenci.	—ch.
Storimo našo dolžnost do našega lista in nakažimo takoj naročnino!
Našim naročnikom in prijateljem
Že v predzadnji in zadnji številki smo opozorili naše naročnike, naj ne nasedajo vestem, ki jih širijo o našem glasilu neodgovorni elementi, kakor: list se bo preselil v Ljubljano, bo za mesec dni prenehal izhajati itd. Takšno zlmamerno vest je objavil celo neki meščanski list. Ker takšne vesti povzročajo nerazpoložen j e med našimi naročniki in v javnosti, in ker škodujejo pridobitnemu kreditu in družabnemu ugledu lista, smo bili prisiljen iskati zadoščenja pred sodiščem.
Naše naročnike tem potom ponovno svarimo, naj ne verujejo takšnim zlonamernim vestem. Prepričani naj bodo, da se ob naše glasilo zaganjajo le sovražniki ljudske demokracije, sovražniki pravice in poštenja, dobro se zavedajoč, da bi za večne čase odklenkalo enim kakor drugim, če bi imel odločilno besedo v našem gospodarskem in političnem življenju slovenski človek, ki živi od dela svojih rok in glave, da bi bila za vse večne čase strta v prah njihova moč, če bi se združili pod praporom demokracije in socialne pravičnosti vsi slovenski delovni sloji, če bi dvignili organizirani ramo ob rami svoj glas slovenski delavci in kmetje. Naši sovražniki se predobro zavedajo, da je takšna slovenska skupnost na pohodu, da se delovne množice gibajo in da je njihovega gibanja viden izraz in klicar naša »Neodvisnost«. Zato si prizadevajo udušiti 'to gibanje, zato se zaganjajo v naše glasilo. — Zapomnijo pa si naj:
VOLJE IN HOTENJA, POTREB IN ZAHTEV DELOVNIH SLOJEV NE BODO UDUŠILI NIKDAR.
Naše naročnike in prijatelje opozarjamo, da bo »Neodvisnost« redno izhajala še nadalje v Mariboru, kot demokratski list za vsa javna vprašaja, kot glasilo kmečko-delavskega gibanja, kot. viden izraz gibanja slovenskih delovnih slojev, kot klicar slovenske skupnosti. »Neodvisnost« je v svoji kratki dobi izhajanja dosegla tako visoko število zvestih naročnikov, kot še nobeden slovenski tednik. Če bi pa vsi naročniki izpolnjevali svoje dolžnosti in redno plačevali naročnino, bi pa »Neodvisnost« izhajala danes najmanj že dvakrat na teden. Če se je v zadnjem času nekaj številk zakasnilo in se bosta morebiti še ena ali dve, so temu vzrok tehnične ovire in višje sile v danih razmerah.
Prepričani smo, da se bodo naši zvesti naročniki se tesneje oklenili našega glasila in nam takoj nakazali naročnino. »Neodvisnost« mora postati v najkrajšem času dnevnik — reakciji navkljub.
UPRAVA IN UREDNIŠTVO »NEODVISNOSTI«.
StfflBbSki
Kmetje in elementarne nesreče
Zadruga, kakršna je v resnici
Pred kratkim so industrijci ustanovili »Nabavljalno zadrugo«. Če ustanovitev tako površno pogledamo, je zadeva popolnoma nedolžna in naravna. Ustanavljanje zadrug ni namreč nič novega. Danes rastejo zadruge kakor gobe po dežju. Imamo nabavljalne, produktivne, kreditne in druge zadruge. Vsem se zdi zadružni sistem kakor rešujoča oblika za nadaljno životarenje. Prav zato hočemo tu spregovoriti nekaj o ulogah teh zadrug v današnji družbi.
Industrijci so medsebojno dobro organizirani. Imajo in ustanavljajo tajne in javne gospodarske organizacije, kartele, s katerimi sporazumno odrejajo cene svojim izdelkom. Tako si tudi medsebojno dele trg za nakup poljedelskih pridelkov, ki jih potrebujejo za svoje tovarne. Potom teh organizacij, takozvanih kartelov, vplivajo na vso gospodarsko in politično življenje. Z njim onemogočejo zunanjega konkurenta s pomočjo carin, a doma, v notranjosti, s tem, da ne dovoljujejo kreditov, jlobave sirovin in povzročajo padanje ali dviganje cen na trgih, kakor se jim pač zdi to potrebno in koristno.
Proti organiziranim industrijcem pa je brez moči množica malih in srednjih kme tov in obrtnikov, ki so raztreseni in neor ganizirani, v konkurenčni borbi. Meše-tarji, bankirji žanjejo bogastva.
če samo nekoliko pogledamo, vidimo, da je industrija ozko povezana s poljedelstvom. Industrija potrebuje sirovine, ki jih prideluje poljedelec. Teh sirovin bi industrija ne mogla dobiti tako ceneno, če bi ne bila organizacijsko skupna na-pram neorganiziranim kmetom. Industrija hoče izključiti vsakega posredovalca med njo in poljedeljcem, kar se ji pa še ni posrečilo.
Ker to ni šlo v račun industrijcem, ki so hoteli imeti točen pregled, koliko je pridelanih poljedeljskih rastlin, potrebnih za tovarne za izdelovanje blaga, so sklenili, da organizirajo raztresene poljedelj-ce. In kmetje so to z veseljem sprejeli. Najprimernejša oblika pa je bila zadruga. In že ob ustanovitvi je padla vsaka takšna zadruga v popolno odvisnost bank in industrijcev, ki so določevali kredite in zaposlili v zadruž. ustanovah svoje ljudi. Ni torej čudno, če so se te zadruge spremenile v pomočnice finančnemu kapitalu, ki sedaj s pomočjo zadrug še v večji meri izkorišča kmeta in obrtnika. To je ta-korekoč razširitev monopolskega vpliva industrijskih kartelov na poljedeljstvo.
Posamezni karteli s pomočjo zadrug sklepajo pogodbe o cenah poljedeljskih pridelkov, potrebnim tovarnam in določajo, koliko se jih sme pridelati. (Sladkorna pesa in karteli!!) Na takšen način si karteli ne zavarujejo samo svojega monopola na pridelke, ampak tudi svobodno prodajo na drugih trgih. Odvisni polje-
deljci pa morajo prodajati svoje pridelke za ceno, ki jo je določil kartel, namreč, da morajo kupovati zopet blago teh kartelov m tovarn za sto odstotkov dražje.
Na primer: pšenico so lani kupovali po 100 do 120 Din za meterski stot, prodajali pa so jo za 190 Din. Danes se cene pšenice gibljejo okrog 180 Din za stot na tujem trgu, doma pa okrog 120 Din, koruze 91—92 Din, ječmena 80 Din. Toliko dobi za žitarice naš kmet. Ker pa je kmet po veliki večini že ob času žetve prisiljen, prodati svojo pšenico zadrugi, trgovcu in' mešetarju, izvozniku itd., ker nima vpliva na zunanji trg, mu porast cene ne koristi nič. Koristi ima zadruga, trgovec in me-šetar...
Ta način gospodarskega izkoriščanja pa je imel za posledico prebujenje kmeta. Kmetje so pričeli sami misliti, čutijo nujno potrebo po lastnih in neodvisnih go-spodarsko-strokovnih organizacijah. Podobno gibanje lahko opazimo tudi pri obrtnikih. In to prebujenje in gibanje ni šlo v račun industrijcem. Zato so ustanovili pred kratkim takozvano nabavljalno zadrugo.
Samo nekaj pomembnih pripomb k tej zadrugi:
Nabavljalna zadruga industrijcev bo de lovala v vsej Jugoslaviji. Prevzeti namerava za vso industrijo nabavo premoga, drv, bencina, olja, koksa, briketa, skratka zadruga bo zalagala industrijo z vsemi sirovinami.
Te sirovine bo »zadruga« kupovala neposredno pri svojih članih industrijcih. Ti pa bodo zopet v zadrugi kupovali, ne sa mo sirovine, ampak tudi živila:	moko,
sladkor, obutev, obleko in druge potrebščine, ki jih potrebuje njihovo delavstvo.
Na ta način naši delavci sploh ne bodo dobivali plač v denarju, ampak v »blagu« in po ceni, ki jo bodo določali zopet industrijci po svoji »zadrugi«. Ker je v mestu glavni konzument delavec, ne bo mogel noben kmet in obrtnik prodati svojih pridelkov in izdelkov naravnost delavcu, ampak bo prisiljen prodajati jih zadrugi po ceni, ki mu jo bodo industrijci diktirali.
»Zadruga« bo imela več oddelkov. Dajala bo kredite za obratni kapital in vršila bo zamenjavo blaga v naturi. Prevzemala bo pridelke, imela bo monopol na zastopstvo tujih tovarn, oblikovala bo zavarovalne posle, vršila bo investicije industrijskih podjetij, opravljala bo vse bančne posle. Skratka, »Nabavljalna zadruga« industrijcev bo pravcati trust. Ta trust pa bo obenem država. Ta trust bo razlastil vse industrialne pridobitnike in jih pokoril ?a sebe. Trust bo vladal na domačem trgu in bo zavladal nad vsemi prodajalci, kmeti in obrtniki, zavladal bo nad vso človeško družbo. Ali ne bo imel v tem trustu svojega korena najhujši fašizem?
O našem kmetu in kmetijstvu zadnje čase mnogo pišejo in govorijo. Najčešče le površno in netočno, nekako tako radi mode. Nikogar pa ni ,ki bi se poglobil v strašne razmere malega kmeta, viničarja in poljskega delavca. Samo njegov volilni glas je cenjen, kar pa je prej in potem, pa gosposki in takozvanim voditeljem nič mar.
O	razmerah, ki ubijajo in tlačijo našega kmeta, nikdo ne govori. Kaj sitim mar, če kmet nima niti beliča za sol. Saj ima njivo, vrt, travnik, morda še kakšno gorico, pa ne more gladovati. Tako nekako si predstavljajo življenje našega kmeta in spretno in namenoma prikrivajo velike spremembe v naši vasi, na kmetih, ki jih povzroča sedanji družabni red in mešetarija na veliko, ali, kakor to lepo imenujejo »agrarna reforma« in »nakupovalna zadruga«. Te spremembe se vrše po vaseh počasneje kakor v mestih, a so zato težje in pomembnejše. Nastopile so večje potrebe in zahteve, a njih možnost je vedno manjša. Male kmetije ne morejo več kriti svojih potreb niti za prehrano, pa tudi, če bi jim črtali ves davek. Nastopil je torej proces proleta-rizacije, osiromašenja naše vasi. Ta prole-tarizacija, to osiromašenje pa povzroča socialne razlike na vasi. Naša vas se deli na bogate in siromašne. To bo oporekal le tisti, ki se boji pogledati goli resnici v obraz. Toda tako je. Siromašni kmetje ne morejo več živeti ob svojem delu, ker cene poljskim pridelkom padajo, ko kmet prodaja, a cene rasejo, ko mora kmet kupovati.
Ker je način obdelovanja zemlje zastarel in ne obdeluje mali kmet z modernimi stroji, kakor to lahko delajo veleposestniki, se je na vasi pričel podoben proces, kakor prej v mestih, ko so tovarniški stroji ubili obrtnika.
Poleg tega imata naš mali in srednji kmet premalo zemlje. Svojo zemljo je moral razparcelirati na majhne dele in je zato ne more tako plodonosno in varčno obdelovati, da bi mu prinašala dobiček. Zemlje je malo, a ljudi, ki hočejo na njej Živeti in si pridelati košček kruha, je mnogo. Zato na vasi živijo le nekateri, večina kmetov pa hira. Posledice hiranja našega kmeta se že danes hudo občutijo in bodo porazne za vse naše narodno gospodarstvo.
Žito rase, a kruha na kmetih je malo. Svoje pridelke so kmetje prisiljeni, radi špekulantov in mešetarjev, prodati po beraških cenah. Dolg in davek držita kmeta za vrat. Zato mora prodati, kar je pridelal za vsako ceno. In mešetar to dobro razume in se bogati, kmet pa strada in obubožava čimdalje bolj. če pa nastopi neurje, toča, povodenj, je tem straš-nejše za ubogega kmeta, ker mu uniči še to, kar je pričakoval in s čim je računal.
Takšna katastrofa je doletela te dni mnoge naše vasi, kjer je toča uničila vse, kar je kazalo, da bo bogato obrodilo. Gin-ljiva poročila pišejo meščanski listi o katastrofi našega kmeta. Komisije so precenile škodo na milijone in milijone dinarjev. Popolnoma so uničeni ponekod vinogradi ali posevi in sadno drevje. Zemlja je, kakor da jo je zmaj, na katerem je jahal hudič, z repom pretepal.
Škoda je nenavadno velika in katastrofalna. Zlasti za siromašne kmete in vinogradnike, ki so se že vnaprej zadolžili, da so obdelali gorice. Sto in sto družin je v raznih vaseh, ki jih je besneči orkan obiskal, ki nimajo sploh ničesar dati v usta. Grozi jim lakota in bolezen. In število takih družin se veča iz dneva v dan.
Če bi bilo pri nas samo 30 odstotkov tiste ljubezni in skrbi do kmeta, o kateri pisarijo meščanski listi, bi se morale državne blagajne na široko odpreti. Leta in leta so se stekali v to blagajno krvavi žulji našega kmeta, ki sedaj opravičeno pričakuje od nje pomoči. Toda namesto izdatne pomoči, čitamo kmetje pozive v časopisih, naj prizadetim po katastrofi priskoči na pomoč ljudstvo. Zopet bodo ostale obljube samo obljube, trpeči kmetje pa se bomo še bolj zagrizli v svojo nesrečo, bomo še bolj pohlevna živina, podobni kitajskim kulijem. Katastrofa bo vplivala zopet na mezde industrijskega delavca.
Tako bo posledice te katastrofe moral prenašati delavec, obrtnik, trgovec, torej vsi delovni sloji.
S komisijami in ocenitvami škode, z obljubami in navideznim sočutjem, ne bo našemu kmetu pomagano. Dvakrat da, kdor hitro da. Prizadeti kmetje pa ne prosimo miloščine. Miloščina ponižuje človeka in je znamenje suženjstva. Mi kmetje, ki nas je doletela katastrofa, smo produktiven element človeške družbe in države. Dolžnost države je, da nam takoj z odprtimi rokami priskoči na pomoč. Država pa ima prav sedaj najlepšo priliko, da obdavči vse tiste, ki so obogateli na račun kmeta. Ko je pred leti povodenj uničila nekatere kraje na jugu, so morali prispevati celo državni uradniki in nameščenci.
Vse to pa zopet jasno kaže, kar je »Neodvisnost« že neštetokrat poudarjala in dokazovala, da so nastopili časi in razmere, ki silijo vse delovne sloje brez razlike k združitvi, k skupnosti v boju za dosego pravic, v boju za dosego boljših dni. Nam kmetom ne bo nikdo pomagal. Pomagati si moremo sami le, če bomo složni, če bomo kmetje in samo kmetje, ne pa zagrizeni pripadniki te ali one politične stranke, ki nam ni in nam ne bo pomagala.
Prizadeti.
SEJMI V AVGUSTU.
Celje: Vsako sredo in soboto sejem za prašiče.
Črnomelj: Vsak četrtek sejem za prašiče.
Dol. Lendava: Vsak torek ssjem za prašiče in za drobnico.
Krško: Vsako sredo sejem za prašiče.
Ljubljana: Prvo in tretjo sredo v meseca sejem za konje, govejo živino in drobnice vseh vrst. Vsako sredo in soboto tržni dan.
Maribor: Vsaki drugi, četrti in peti torek v mesecu sejem za živino. Vsak petek (če je ta dan praznik, pa dan preje) sejem za prašiče.
Metlika: Vsak ponedeljek sejem za prašiče.
Novo mesto: Vsak ponedeljek sejem za prašiče in živila. Vsak prvi ponedeljek v mesecu sejem za parkljato živino in za konje. Vsak petek sejem za živila.
Ptuj: Vsak prvi in tretji torek v mesecu sejem za konje in rogato živino, vsako sredo za Parkljarje, vsak petek tržni dan.
OSTALI SEJMI:
9. Rad;če pri Zid . mostu. Zužemberg.
10.	Brežice, Dob, Gor. Radgona, Ig, Kamnik, Podčetrtek, Rovte, Slovenjgradec, Sv. Lovrenc na Dravskem polju, Sv. Lovrenc na Dolenjskem.
12. Sv. Jurij ob juž. žel.
14. Leskovec.
16. Cerklje pri Kranju, Lož, Škofja Loka, Šmarje pri Ljubljani, Trebnje. Vače, Velike Lašče.
17. Kapele pri Brežicah, Šmarje pri Jelšah.
20. Blagovica, Stična.
21. Dokležovje.
22. Litija, Nova vas na Blokah.
24. Javorje, Kočevje, Laškm Murska Sobota, Rogatec, Slov. Bistrica, Št. Jernej, Velenje.
25. Loka pri Zusmu.
26. Rajhenburg, Veliki Gaber.
28. Dolnja Lendava.
29. Muta, Poljčane, Zagorje, Žalec.
30. Sv. Vid na Blokah, Velika Loka.
31. Videm-Dobrepolje.
ZAOSTALI KMEČKI DOLŽNIKI.
Po pojasnilih podružnice Privilegirane agrarne banke v Ljubljani, rok izročitve terjatev Privilegirani agrarni banki v Beogradu ni podaljšan. Potekel je že 1. junija. Termin izjemoma lahko prekorači samo terjatev, za katero je bilo šele po
1.	juniju ugotovljeno, da je kmečka v smislu uredbe.
Omenjamo, da ljubljanska podružnica PAB ni nobenemu dolžniku podaljšala roka za prvi obrok do 1. septembra t. 1. Nekaterim dolžnikom je sicer podaljšala rok do 1. avgusta, a to le tistim, ki so dokazali, da so bili lani hudo prizadeti po elementarnih nezgodah.
Vabilo
k izrednemu občnemu zboru Gospodarskega društva r. z. z o. z v Pobrežju, ki se vrši dne 22. avgusta 1937 ob 15. uri v gostilni »Mesto Ptuj«, Tržaška cesta 7. Dnevni red:
1. čitanje zapisnika zadnj. občnega zbora:
2. nadomestne volitve načelstva in nadzorstva;
3. sprememba pravil;
4. razno.
Pobrežje, dne 7. avgusta 1937.
Redi Josip, I. r.	Pavalec	Jakob,	1.	r.
načelnik	član	načelstva
mopvi»NQ»T
(X) Qtas to MŠik ktajev
SREDIŠČE OB DRAVI. Kmečka mladina praznuje..,
V	nedeljo, 1. avgusta je slavila kmetska mladina svoj praznik, t. j. praznik dela. Zbrala se je ob tej priliki v ogromnem Številu okrog zelene zastave, da tudi z svojo udeležbo dokaže, da je v strnjenih vrstah pripravljena vedno in' povsod na njeno obrano.
Res vsak prijatelj teh mladih, zdravih kmetskih ljudi je moral biti iskreno vesel z njimi, to so v pestrem sprevodu z godbo na čelu krenili z mesta zbirališča na travnik tovariša Lepšina, kier se ie vršila tekma koscev. Zastave jugoslovanska, slovenska in kmetska zelena so bile nošene na čelu sprevoda. Za njimi se je pomikala vrsta voz s Pripadniki kmetske mladine. Sledili so konjeni ki, kolesarji, kosci, grabljice in drugi. Pesem in vrisk sta dajala sprevodu popolnoma kmetsko lice. Na travniku tovariša Lepšina pred pasovi odrejenih za tekmo je pozdravil kmetsko vojsko in njene prijatelje predsednik Društva kmetskih fantov in deklet tov. Mirko Plepetec, ki je predal besedo odposlancu Zveze tov. Dragu Košmrlju. Popolna tišina je zavidala, ko je stopil na tribuno. Nešteto ljudi je pričakovalo, da sliši besedo in jo ponese s seboj, kot dobro seme, kjer bo vzklilo in obrodilo dobre sadove. Toplo, iskreno in jasno so zvenele njegove besede, ko ie pozival kmetsko mladino na delo, Ji črtal cilj in obljubljal zmago, če bo zvesta zeleni zastavi. Kmetska mladina se zahvaljuje tovarišu Košmrlju za te tepe besede. Prepričani smo, da bo kmetska mladina vedno in povsod dosfegla s trdno voljo svoj cilj, če bo v njenih vrstah več tovarišev, ki bodo po delu in volji slični Dragu Košmrlju. Središka kmetska mladina ga bo ob vsaki priliki rada in z veseljem ponovno pozdravila v svoji sredini. Sledila je tekma koscev, članov domačega društva. Nagrade so bili; razdeljene med tri najboljše kosce tovariše. Rakušo Jožka, Žerjava Huberta in Veselka Karla. Nato se je vršila polževa dirka, kjer so bili tudi doseženi lepi uspehi. Prvo nagrado je dobil Horvat Slavko. Po končanem programu si je vršila vslod slabega vremena zabava v gostilniških prostorih tov. Lepšina. Kmetska mladina ie z enotnim delom dokazala, da se zaveda, da je samo v enotnem delu uspeh m napredek. Delo. pa zopet delo. je geslo. k,i vodi k zmagi. Z mnogo volje in moči še razpolaga kmetska mladina in vse je pripravljena dati za dosego svojega cilja.
TRBOVLJE.
Iz rud. revirjev Opekarne T. P. D. podjetje Hauk.
Opekarna na Po!aju je last T. P. D., je pa pod eksploatacijo podjetnika g. Hauka. To podjetje bo gotovo znano vsem Slovencem, ker slovi že po svojem priganjaškem In iz-koriščevalnem sistemu... T. P. D. je dala v najem temu g. Hauku »Ciglano« kamnolom?
za cement, apno, gramoz, nadalje odvažanje smeti, stranišča in dr. Opekarno nadzoruje njegov sin, kateri se pa zelo odlikuje v priganjačem sistemu, ki prekaša že vse meje; ako ne 2re delo redno svoj tempo, kaikor tekoči trak, takoj prileti in začne rohneti nad delavci kakor bi bil obseden; »ali se Vam ne ljubi, ali spite?« itd. To je pravo suženjsko postopanje. Delavce plača od ure in to po Din 2.50—3.50 na uro; ako se v delavnici kaj pokvari ali kaj sličnega pripeti, zgubimo delavci na zaslužku. Včasih kaj takega ni bilo, ker je bilo delavstvo bolj skupno in organizirano v razredno strokovno organizacijo. Ta gospod H. se obnaša kakor, da bi bil bog. Kadar govori z delavcem, mu niti v oči ne upa pogledati. Sodrugi delavci, zdramimo se, združimo se proti našim krvosesom in izkoriščevalcem, zavedamo se, da živimo v času ko se borimo za demokracijo in svobodo m ne samo za skorjico kruha. Zahtevajmo za pošteno dtelo pošteno plačo.
Prizadeti.
Rudarji za zvišanje mez in skrajšanje delovnega časa.
Stalno čitamo v meščanskih časopisih (posebno Trbovljskj dopisnik »Slovenskega naroda« je poln hvale), kako so rudarji srečni in kako se je njih položaj izboljšal, ko delajo par šihtov več kakor prejšnja leta. Človek, ki ne bi poznal razmer v rudarskih revirjih, bi lahko nasedel takim časopisnim poročilom.
V	resnici je pa stvar drugačna. — Res je, da se vsled boljše konjunktuie dela nekaj šihtov več, kakor se je prejšnja leta ter mesece; ali rudarji se vsled zboljšanja konjunkture ne počutijo nič na boljšem. Njih položaj je isti, kot je bil dosedaj, pač pa se počutijo na boljšem kapitalisti podjetja T. P. D. in njeni akcionarji, ker se je dobiček T. P. D. dvignil, a rudarji so ostali na istem ko tokrat, ko so praznovali po 2—3 dni v tedniu. — Rezultat je več bolnikov, več odtegljajev, več trpljenja itd., dejansko pa rudarji nimamo niti dinarja več v žepu; naraščujoča konjunktura je prinesla naraščujočo draginjo pri nezvišanih mezdah, kar je posledica pomanjkljivosti kolektivne pogodbe, katera ni bila ustvarjena tako kakor ona iz leta 1920. Ta nam je vsaj v razmerju naraščajoče draginje ‘življenskih potrebščin jamčila tudi sorazmerno dviganje mezde. Zato naj bo to šola so-ustvariteljem naše kolektivne poaodbe, da v bodoče sestavljajo in ustvarjajo vse sporazumno z maso vseh nas rudarjev, ne pa nekaterih posameznikov in to med štirimi stenami.
Mogoče bo nekdo vprašal: zakaj več bol nih? Zakaj več odtegljajev? Zakaj več trpljenja in zakaj nič več dinarjev v žepu rudarja? Odgovor na to je sledeči: Rudarji, smo vsled dolgoletne krize skrajno izčrpani in to vsled slabe prehrane pretiranega dela, slabih stanovanjskih razmer kakor tudi obupnih gospodarskih razmer v družini. Komaj smo začeli več šihtov delati, so se pojavile
posledice izčrpanosti, ker si rudarji svoje hrane niso mogli izboljšati; zato so podlegli boleznim. Ko smo rudarji napravili več šihtov, so nam več odtegnili na naše dolgove na življenske potrebščine v rudarskem kon-zumu in kar smo se vsled krize in praznovanja zadolžili pri trgovcih. Rudarji nimamo od zvišanih šihtov nobenega- dinarja več v žepu. Draginja je narastla brez, da bi se naše mezde dvignile, tako, da ves povišek naših storjenih šihtov požre. Niti dinarja ne preostane za izboljšanje nujno potrebne obleke, obutve, perila, gospodarskih potrebščin in drugega, kaj še le za razvedrilo, organizacijo, izobrazbo ali izboljšanje naše večkrat nečloveške hrane. Zato, kdor govori, da se je položaj rudarjev izboljšal, uganja demoga-gijo. Drugič se naj poprej prepriča med rudarji o njihovem stanju in še le potem naj govori in piše. Ker rudarji od zboljšanja konjunkture nimamo nič, imajo pa samo dobiček akcionarji T. P. D., je naš prvi in najnujnejši pogoj zvižanje mezd in skrajšanje delovnega časa.	Rudarji.
Morala . . . Higijena . . .
Dragi urednik! Dovoli mi, da spregovorim par besed v ljudskem glasilu »Neodvisnost«. Veliko se govori o morali, veliko o borbi proti tuberkulozi. A kaj se dejansko stori? Nič! Ali ima sploh smisel govoriti o morali in se boriti proti nemorali, če pa oni, ki so poklicani zato, ravno povzročajo nemoralo s tem, da v eno sobo stlačijo po dve družini z več otroci, kjer je vse skupaj kuhinja, jedilnica. spalnica, umivalnica, kjer se v navzočnosti otrok rodi itd. To si lahko oglelda vsakdo v rudarskih revirjih, v kolonijah Dobrna in drugod. — Ali ima sploh smisel voditi protituberkulozno borbo. Ko socialno čuteči krogi hočejo zatirati to proletarsko bolezen na drugi strani pa jo današnji družabni red pospešuje in goji. Najbolj se v tem odlikujejo podjetniki, posebno T. P. D., ki znižujedo delavcem plače, ki zahtevajo pretirano delo delavca, ki ne nudijo svojim delavcem človeških stanovanj, ko morajo delavci stanovati v temnih umaizanih vlažnih nehigieničnih stanovanjih polnih ščurkov in stenic in to v eni sobi po dve stranki z številnimi družinami, med katerimi so tuberkulozni slučaji (Dobrna), kjer je pravo leglo tuberkuloze (tudi v kol. Poloj in za cesto ni veliko boljše, kjer so štiri stranke v eni kuhinji med njimi tudi tuberkulozni), kjer več sto ljudi nima več ko eno pipo pitne vode, kjer morajo ure in ure rudarske žene čakati, da se zvrstijo. O potrebni množini pralne vode pa sploh govora ni. Kdor si teh kolonij ni ogledal, ne more sploh verjeti, da je v kulturni Sloveniji sploh kaj takega mogoče. A dejstva so tu. O kaki higijeni tu sploh govora ni. Ko v koloniji Terezija stoje že čez nsem let dograjene, a ne izgotovljene stanovanjske hiše, moraijo oni rudarji, ki so T. P. D. pripomogli z znojem svojega obraza ln krvavih žuljev do ogromnega dobička, statva ti v stanovanjih, ki niso podobna niti (Hlevom, kaj Se Človeškim bivališčem, v koloniji, ki je brez dovoljne potrebne pitne in druge vode, ki ne odgovarja rudarskim kolo nijam, ampah ciganski vasi, pa še tisti ne. Zato bi bila nujna dolžnost merodajnih kro gov, da bi se za svoje državljane bolj bri gali in preprečili tako izrabljanje in postopanje z državljani po tujih kapitalistih.
Prizadeti.
Beležke
Težko življenje v Čičariji. »Istra« poroča: Da je bilo življenje v naših krajih vselej težko, je neizpodbitno dejstvo, da pa je bilo kedaj tako težko, kot sedaj, ne pomni nihče. V naših krajih je zadnje čase zavladala strašna draginja, glad in brezposelnost. Nastala je draginja prav onega, česar mi največ potrebujemo, slanine in koruzne moke. Prejšnje leto smo lahko kupili slanino po 7 do 8 lir kilogram, a sedaj po 13 do 14, pa še za ta denar se je ne more dobiti, ker je zmanjkuje. Koruzno moko smo prejšnje leto dobili po 78—80 cent., dočim je sedaj od
1	pa do 1.75 lire kilogram, a dnevnice so ostale iste, to je po 5 lir. Narod se nahaja vsled te draginje in pomanjkanja hrane v strašnem položaju, in ne ve kaj početi. Mnogi pobijajo ono malo živine, kar je še imajo. Tako je te dni naš kmet Peloza ubil kravo in razprodal meso po dve liri za kilogram. Zato pa je bil od občine pozvan na odgovornost, češ, da je brez takse prodajal meso. — življenje v fašistični Italiji se je torej strahotno poslabšalo, čeprav je Mussolini obljub-ijal, da bo po zavzetju Abesinije zavladalo blagostanje.
Koliko je vredno življenje? V Ameriki so na podlagi stroškov in žrtev svetovne vojne preračunali, koliko je svetovno reakcijo stal en sam človek, ki je zanjo propadal v strelskih jarkih, da so ga poslali na »oni svet«. Po teh statistikah je eno človeško življenje bilo tedaj vredno 25.000 dolarjev — torej vsoto, za katero bi lahko cela družina dosmrtno v blagostanju živela.
Iz dežele koncentracijskih taborov.
Hitler hoče prepričati svet, da v Nemčiji ni brezposelnosti in da celo primanjkuje delovnih moči. Zato je tudi povabil naše sezonske delavce na žetev v Nemčijo, dočim svoje državljane pošilja na »častno polje« v Španijo. Naši sezonski delavci so nam iz Nemčije pisali, da je gori letos žetev precej slaba. Zato je izšla odredba nemške vlade, da se mora vsa žetev prodati državi, razen v kolikor se je rabi za seme in za kmetovalčevo prehrano. Pod kaznijo pa je prepovedano krmiti z žitom živino ali ga uporabljati v druge svrhe.
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje ln odgovarja Stanko Hiti. novinar v Mariboru, Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.
Ljudski dopisi so hrbtenica našega glasila!
Pripovedka o belem teličku
(Prosto po Jan Pravdovl zgodbi pripoveduje Ivan Vuk).
Želite, da vam povem pripovedko o belem teličku? Želite, da bi vam jo povedal? . , . Dobro, povedal vam jo bom. Poslušajte!
1.
Bilo je v Rusiji nekoč. Živel je kmet-mužik, kakor so živeli drugi kmetje-mužikl.
V	svojem gospodarstvu je imel krave in belega telička. Skoraj vsak mesec se le njegovo gospodarstvo obogatelo z bdim teletom.
Tellčka pa je navadno kmet-mužik prodal mesarju sa en rubelj. Ko pa js nekoč zopet pripeljal na trg belega telička, se mu je pridružil kuštravi študent, ali kaj je bil, in rekel;
»Bedak! Zakaj si prodal tele samo za en rubelj? Prepust« kupčijo meni, prodal tl ga bom za dva rUblja, samo če ml daš pol rublja za nagrado.«
Kmet-mužik se je zamislil" Dva rublja, lep denar. Pol rublja temu študentu, ali kaj je že, ostane mi 8e vedno eden rubelj in pol. Več. kakor doslej.
»Velja«, je rekel, »če prodaš telička za dva rublja, js pol rublja tvojs^a.«
Študent, ali kaj je že bil, ie zaklical mesarju odločno In korajžno:
»Hej, mesar! Dva j uhlja za telička.«
In mesar je odštel dva rublja, kajti moral je imeti meso.
II.
In zdaj se je začelo.
»Gostilničar, daj mi kosilo«, je rekel de-lavcc.
»O, prosim«, se -e poklonil gostilničar, »Toda od danes naprej $e kosilo štirikrat dražje.«
»Kako štirikrat? To je oderuštvul«
»•Teleta so 9e podražila. Ne moram pomagati!«
III.
Tovarnar le izplačeval mezde.
»Podpišite, da ste prejeli!«
Delavec je gledal.
»Kosilo se ie podražilo. Povišajte mezdo.«
»Nesramnost«, se je zarežal tovarnar.
»Skregajte se z gostilničarjem«, je rekel delavec in tovarnar je utoral povišati mezdo
IV.
Tovarnar je predložil trgovcu račun za naročene žeblje. Trgovec ie gledal
»Prosim, to je pomota!«
»NI pomota«, je odgovoril tovarnar. »Delavec je zahteval zvišanje mezde in sem moral dati. Kje vzeti? Moral sem povišati ceno žebljem.«
»In to šestnajskrat? Ali se ne bojite boga?«
»O tem se pa poguvbrite z delavcem«, je skomignil z raleni tovarnar.
V.
Mužik je stopil v fpovino. »bober dani Nekaj žebljev potrcb.-jem.«
žebljev?... Prosim... Toda so se podražili. Draginja raste.«
»'Podražili?.. Kako to? Saj jih je v tovarnah na pretek.«
»To se pa morate pogovoriti s tovarnarjem.«
»Za koliko so dražji?«, je vprašal kmet-mužik.
»Dvaintrisedetkrat.«
Dvaintridesetkrat? ... To je oderultvo, falotarija! Policiji naznanim!«
Naznanite, kaj mi mar. Tovarnarja naznanite!«
VI.
Cez tri mesece je mužik-kmet Imel zopet belega telička na prodaj. Gnal ga Je na trg.
Naj vam povem drugo zgodbico o tem belem teličku? No, dobro, povedal vam jo bom. Poslušajte!
Kmeta-mužika je zopet srečat Študent, ali kai ie že bil in mu rekel:
»Prodajaš telička?«
»Prodajam«.
»Koliko?«
»Dva rublja, kakor pred meseci.«
»Na«, je rekel študtent, aU kaj je že bil. in odštel-kmetu-mužiku dva rublja. »Ali pol rublja bog dal zopet meni kakor takrat, kei sem ti tako dobro prodal telička.«
Kmet-mužik je bil zadovoljen. Kajti vseeno je dobil na mesto rublja, rubelj in pol če bi pa bil sam lahko telička prodal za
dva rublja, ni bil gotov. Samo to mu ni šlo v glavo, zakaj so zdaj naenkrat žeblji tako dragi. Tudi študent, ali kdo je že bil, mu tega ni znal razložiti.
Kmet-mužik se je vrnil zadovoljen dotnov.
Študent, ali kdo je že bil, pa je gnal telička k mesarju in ga prodal za šetintrideset-krat dražje. Mesar ga je zaklal in prodajal meso gostilničarju stoosemindvajsetkrat dražje. Gostilničar pa obede ljudem dvestopet-inšestdesetkrat dražje.
Delavec je zahteval povišanje mezd. Tovarnar Je odklonil njefeovo zahtevo z grožnjo, da ga bo odpustil, a žeblje je povišal vkljub temu za petstodvanajstkrat.
Ko je prišel kmet-mužik k trgovcu po žeblje, se je kar za glavo prejel. Kajti trgovec je 'Povišal ceno žebljem dvatisočoseminštiri-desotkrat.
Kmet-mužik pa ni imel denarja. Moral je oditi brez žebljev.
VII.
»Žeblje moram imeti«, je govoril sam pri sebi kmet-mužik. »Prodal bom telička. Kaj hočem. Tudi teliček bo zdaj dražji. Za šest rubljev, ni tako veliko napram drugi draginji.«
In je gnal telička na trg. Študent, ali kaj je že bil. mu je plačal šest rubljev. Vesel, da se je tako kupčija posrečila, je dal nagrade študentu, ali kaj je že bil, en rubelj in šel domov. Študent, ki se je sedaj ze oblikoval v mešetarja, je pa prodal telička mesarju štlritisoSkrat dražje. Mesar se je sicer branil te draginje, ali mešetar ni dal in ker je mesar moral imeti meso za gostilničarja in ta zopet za kosilo, je plačal. Ali povišal je cenu mesu osemtisočkrat.
Delavec si ni mogel več kupiti kosila. Zahteval je povišanje mezde za 30 odstotkov. Tovarnar ni botel dati. Delavec je pričel stavkati. Tovarna je počivala. Tovarnar pa je prodajal zalogo devettisočkrait dražje.
Kmet-mužik je prišel po žeblje. Bili so tako dragi, da jih ni mogel kupiti. Majal je z glavo:
»To, kar prodaim jaz, je vse tako ceneno,
VI	tukaj pa imate tako strašne cene. Kako bomo živeli.«
In odšel je, ne da bi kupil.
In trgovec je moral zapreti svojo trgovino. Vse Je obstalo. Vse je govorilo o krizi, hodilo v ponošenih oblekah . . . Samo študent, ali kdo je že bil, tisti mešetar, je kadil debele cigare. Na rejenem trebuhu mu je visela težka zlata veriga.
VIII.
Minilo je leto. Mužik-kmet je imel zopet belega telička na prodaj.
Želite, da vam povem tudi tretjo zgodbo o belem teličku. Hočete? No, dobro, povedal vam jo bom. Poslušajte!
Kmet-mužik je gnal svojega bjlega telička na trg. Srečal je študenta, ali kdo je že bil, tistega mešetarja in šel ie kar mirno njega. Mešetar ga je ustavil.
»Kai, se ne poznava?«
»Ti si, ki si kupoval od mene bele teličke, da. kaj bi te ne poznal!«
«In sem ti jih dražje plačeval in ti pomagal do večjega izkupička.«
»Da. Toda jaz sem bos in raztrgan, ti pa z zlato verigo ln s cigaro v ustih. Razloži mi, kako je to mogoče?«
Mešetar je mencal in ni vedel, kako bi povedal.
Kmet-mužik pa ss ie nasmehnil in zasmeh-ljivo rekel:
»Jaz naj delam, stradam, da boš ti bogat in sit. Moji beli telički so ti bili zlata jama, meni pa črni osat. Toda spregledal sem. Sam bom prodajal pravemu kupcu, da bo tudi on prodajal svojemu odjemalcu.«
Rekel ie in šel. Mešetar pa je ves omamljen gleda! in ni vedel, kaj bi.
In zgodilo se je. da je kmet-mužik prodal mesarju belega telička za en rubelj, kakoi v bivše dni, mesar gostilničarju prav tako za svojo ceno, gostilničar pa delavcu kosilo. Tovarna se je zopet odprla, delavec Je pričei delati, trgovec prodajati, in kmet-mužik je zopet lahko kupoval žeblje po prejšnjih cenah.
Samo eden je bil, ki je trpel pomanjkanje In glad.
Bil je mešetar . . .
Takšna, vidite, je ta pripovedka o belem teličku iz tistih dni.