IVO TROŠT:
Mak in pšenica.
Basen.
I   l\\/^      //\     ec*  zore^° pšenico se je veselo zibal poljski  mak z
\lAz^yy            rdečo čepico  na glavi   Kakor nikdar ugnani nepri-
V\>{                diprav je slastno užival najlepši čas svoje mladosti.
A^,^!?                Pšenica, premišljujoča lastno   bodočnost,  mu  reče:
M ^^             »Lahko veselo vriskaš,  ko  ti ni treba nikdar resno
AjaL               skrbeti za življenje. Noč in dan si vesel, pa bo pri-
//bF^u              hodnje leto vendar zopet ta-le njiva vsa polna tvojih
J   \         $&$   J   l  r<lečih  čepic. Jaz  pa  moram  najprej  pod srp, pod
^^        -     cepec in celo  pod  mlinski kamen; človeku krmim
družino in živino  in šele,  kar  ostane,  je za novo setev. Kaj pa, če kmet
pošlje  zaradi lakote v malin  še seme in  spotnladi  posadi njivo s tistitn
ameriškim beračem — krompirjem? Vidiš, to rae skrbi."
BHm, soseda,* reče prešerni mak, »ponosna si, to poziam po tvoji besedi, na starost in svojo službo in prav nič ne veš, kaj je beda na svetu. Meni očitaš brezskrbnost. Dobro! Poizkusi živeti, kakor živim jaz vsaj eno leto, pa stavim glavo, ne le svoje rdeče čepice, da ne bo bodoče leto niti tvoje bilke več na njivi, če te ktnet poseje še tako gosto. Le pomisli: sedaj-le res veselo vriskam, a prav to je moja nesreča. Plevica me že vidi in šteje na prste, kdaj pride dan, da me poruje in zmeče z njive. Nate se pa vsi ozirajo s ponosom in ti strežejo, kakor morejo. Celo moja smrt je tebi v korist, ker se lahko potem svobodno košatiš po njivi, ki jo je poljedelec skrbno zate pognojil. Plevica je tvoja drobtiniea, a moja morilka. Ko vem, da pride
—¦   285   *<—
vkratkem in začne puliti moje steblo s korenino iz zemlje, da izkrvavim na vročem solncu, izročim rdečo čepico hladilnemu vetru, ki se igra z njo po zraku, v tuje kraje. Plevica pride, gleda, išče in me najde komaj polovico ali še manj med žitom. Dostikrat me poruje, ko je seme že zrelo. Brezsrčno zmeče moja stebelca v snop, pa ga zavihti in zažene na osredek. Pod kro-nico na moji glavici so pa luknjice, da se tnore dozorevajoče seme posušiti. In prav skozi te luknjice se tedaj iztrese toliko semena, da je dovolj za novi zarod. Torej vidiŠ, kako moram skrbeti, da si komaj z zvijačo rešim življenje." Pšenica ponosno prikima z glavo in razsodi tako-le: BResnica! Tebe mora kmet uničevati, a meni gnojiti, da sam ne strada; nama obema pa pomaga le obilno seme, da naju popolnoma ne uniči."