LIST SLOVENSKIH ŠTUDENTOV 0 UTEMELJENOSTI ZASNOV VABILO K SODELOVANJU UETfl XV. Ljubljana, 13. I. 1965 Števitka 1 Zadnje čase prihaja v Tribuno čedalje več član-kov,. ki obravnavajo določen problem s teoretskega stališča. Zaradi njihove dolžine in zaradi načina pi-sanja, ki ni sodil na nivo ostalih člankov Tribune, jih predvsem nismo mogli objaviti. Zato smo se od-ločili skupaj z UO ZŠJ, da začnemo prilagati Tribuni vselej, kadar se bo takšnih člankov znova dovolj na-bralo, posebno teoretsko prilogo. Da bi dobila tudi svojo-p"odobo, smo ji dali ime Zasnove. Zakaj Zagnove? Prispevki, ki jih mislimo objav-ljati y tej prilogi, naj bi bili po svoji večini takšnega značaja, da po večini še glede na svojo kvaliteto ne sodijo v revije, so pa nad nivojem običajnih Tribuni-nih člankov. So torej osnova za nadaljnje znanstveno delo in zato že tudi zasnova tega dela. To naj bi bili članki napisani namenoma za to prilogo, pa tudi članki, ki bi bili zasnovani na podlagi seminarskih nalog in diplomskih del tako z družbnoslovnega kot prirodoslovnega področja. Doslej je namreč večina seminarskih nalog, diplomskih del, ostala v predalih, ne da bi bili njihovi rezultati objavljeni, pa čeprav so prinesli nove razjasnitve o proučevanem pred-metu. S tem bi se snovala tudi povezanost med ve-dami, ki je danes med samimi družboslovnimi zelo rahla, kaj šele med družboslovnimi in prirodoslov-nimi, Osnovanost teoretskih člankov v tej prilogi gotovo ne bo brez osnove, ampak bo zanovana na dogajanjih in po dogajanjih v naši družbi. Opredeljevala jih bo zgodovinskost tega dogajanja. Hkrati pa bodo pisci s potmi svojih misli po svoji moči- zasnavljali zgo-dovino še ne-zgodenega sveta. Misli bodo potemta-kem lahko po svoji opredeljenosti, kot po svojem opredeljevanju, zasnove. Obenem pa bodo zasnove tudi zato, ker bodo postale dejanska osnova šele z re-alizaci.jo v praksi. Tine Hribar DILEME OBČANA X V teh nekaj vrsticah bom izrazil SVOJE mne-nje o nekem problemu, ki se mi zdi... ' V zadnjem času smo prejeli pri Tribuni celo vrsto člankov, pri katerih se avtorjem zdi neizo-gibno posebej poudariti, da je mnenje, ki ga iz-ražajo, NJIHOVO in SAMO njihovo. S tem se-veda izključujejo možnosti insinuacij na najraz-ličnejše »kroge«, »klike«, »forume« in »ostale zu-nanje faktorje«, na katere pred izbruhom te množične histerije nihče niti pomislil ne bi. Zadeva se je začela z lanskimi dogodki, ki so jih spremljali magnetofoni, zapisniki, povpraše-vanje post festum po le-teh (poskusi dokopati se do njih na vsemogoče načine), članki in vpraša-nja, na katera se mora avtor OBVEZNO podpi-sovati s celotnim imenom itd., itd. Menim, da pomeni podtikanje udeležbe nekib subverzivnih faktorjev linijo najmanjšega odpora in ima poglavitni namen doseči, da se bralec in ocenjevalec problema, ki ga avtor načenja, dezo-rientira in že v začetku distancira od njegove vsebine. Smešno bi bilo predlagati družbeni dogovor, po katerem bi od tega in tega dne vsak pričel za-stopati zgolj SVOJE mnenje in bi bil.tako občan X rešen skrbi ugibati, kdo neki da je pravi avtor sestavka, ki ga bere ali bolje, za katerega šc prav ne vc, ali ga sme brati ali ne. Tega predloga to-rej ne bo, cstane pa naj poziv k treznejšemu ob-ravnavanju pisanja in nastopov v javnosti in vzpostavljanju normalnih odnosov, večjega zaupa-nja do avtentičnosti izražanja ljudi, ki se sploh javno izražajo, zakaj že tako ali tako jih je pre-malo. Ivo Vajgl OST TEDHH 11 (11)1 N SESTANEK V sredo je bila seja fakultetnega odbora filozof-ske fakultete, ki so ji prisostvovali tudi člani pred-sedstva ZŠJ na ljubljanski univerzi. Prebranemu poro-čilu o dosedanjem delu študentske organizacije je sle-dila dokaj ostra in kritična razprava. Poleg vseh te-žav so omenjali predvsem veliko oviro, na upravi in na posameznih oddelkih, da predstavljajo nekateri profesorji s svojimi dokaj neresnimi in njim nepri-mernimi izjavami o delu v ZŠJ in o opravljanju funkcij v organizaciji ter mečejo slabo luč tudi na sebe. Izjave, kot so: »če hočeš opravljati funkcije, se vpiši na tisto šolo, kjer vzgajajo funkcionarje«, ali: »Bodite pametni in samo kimajte, pa boste odlično vozili«, so ne samo za opravljalca odgovornih funk-cij v študentski organizaciji neodgovorne, žaljive, ampak tudi nerazumljive. Skrajni čas je, da se ta gni-loba čimprej odpravi, da pride takoj do korenitih sprememb, da bodo lahko na vseh oddelkih študentje sodelovali v študentski organizaciji, ne pa, da jim bo to delo, kljub njihovi dobri volji, onemogočeno, kot se npr. to dogaja na oddelku za psihologijo, kjer ima svet letnika popolnoma zvezane roke. In tako se dogaja, da ljudje, ki so pripravljeni delati, po preteku nekega časa, odstopijo globoko razočarani v spoznanju, da danes z idealizmom ne pri-deš daleč. Ob tem naj za podkrepilo navedem samo droben primer, da v zadnjih letih noben predsednik FO FF ni vzdržal na svojem položaju do konca, am-pak so ga že prej odstavili, ali pa se je sam pred pri-hajajočo burjo umaknil. Zaradi prevelike neresnosti posameznih članov FO se je študentska organizacija na FF zavzela za po-ostritev kazni. Ob tej priložnosti sta bila dva člana FO lzključena, tri komisije pa so bile zaradi preve-like pasivnosti kaznovane z opomini. Tone Vrabl OBVESTILO V petek, 15. januetrja, bo ob 20.30 v roenzi Študentskega naselja zbor Tribune z rozpravo o vsebinskem konceptu Tribune, predlcgu za urejanje in upravljanje Trihune ter o predlogih za uredniški odbor Vabijeni vsl sodeSavci in zainteresiranj brold! INFORMACIJE IN NEVARNOST SITUACIJE ČISTIH ROK V zadnji številki lanskoletnega Dela je bil objavljen osnutek kodeksa našega no-vinarstva. Posebno pomanjkljiv in površen se mi je zdel gotovo najbistvenejši II. del, ki govori o moralno-političnih in pro-fesionalno-etičnih obveznostih novinarjev in se začenja takole: »Novinar je dolžan podajati javnosti samo natančno, objektiv-no in popolno informacijo.« ^a prvi po-gled je jasno, da sta oba pojma, tako na-tančno kot popolno, odvisna od pojma objektivno. Definirata kvaliteti, ki sta v ra-diju relativnosti prisotna le, dokler je neko poročilo objektivno. In kdaj je objektiv-nost kot osnovna determinanta informa-cije v njej zagotovljena in kdaj ne? Bral-cu se to razkrije, ko nekoliko nižje v ko-loni zasledi naslednji stavek: »Novinar ni dolžan povedati, od kod izvira objavljena informacija, če tega ne želi tisti, ki mu je informacijo del.« Kolikor je zgoraj ci-tirana formulacija mišljena kot temeljna, razkriva pravkar navedeni stavek — mi-celij neke mentalitete, ki je zrasla v do-ločenih pogojih, v pogojih admiinistrativ-nega (vertikalno definitivnega) urejanja in vodenja življenja. Informacija lansirana o takem anonimnem kanalu in ki jo novi-nar objavi, je res (relativno) objektivna (v odnosu do novinarja), saj ni novinar z ničemer konstituiral njene vsebine (najbrž ji je vdahnil zgolj stilno konstitucijo). Konstituiral pa jo je tisti, ki jo ie dAl (ali morda tisti, ki jo je dal temu, ki jo je dal itd.), torej nekdo, nekdo sicer anonim-no, toda zavestno bitje in zato je ta in-formacija nujno subjektivna. Nič drugače ni, če je informacija sinteza več zavestnih bitij, bistvena razlika pa nastopi, če je bila zavest pri formiranju zgolj sredstvo v iracionalnih rokah nekih objektivnih za-konitostU takih, do katerih smo ne-močni), ali če jo je formiral neorganski avtomatizem. Seveda je v obravnavani sferi zanimiv le novinarjev odnos do informaci-je, oziroma njene vsebine, kolikor je ta vsebin izraz določenega mislnega procesa. Na stopnji današnje razvitosti samo-uptavnega sistema, ko se je delo izkazalo (in se izkazuje) kot edini kriterij uveljav-ljanja samoupravljalskih pravic, mi menta-liteta, na omenjen način formulirana v kodeksu, govori o svoji nevzdržriosti in konservativizmu. Mislim, da je tudi VIII. kongres ZKJ, kot izraz potrebe po afir-maciji mnogih v naši stvarnosti dozorelih pogledov (tudi na problematiko dela in človekov odnos do dela), na več mestih deklariral ustvarjalni pri&peveik kot tisto komponento, ki jo zahteva na poti for- miranja zrele zavesti, uveljavljanje samo-upravljalskih pravic, ki izvirajo iz dela. Potemtakem tudi uveljavitev pravice od-govomosti, kot tiste delovne komponente, ki jo često pojmujemo alienirano (in eno-stransko), kot od dela odtrgano dolž-nost odgovornosti (v imenu ne vem če-sa). Sodim, da je ustvarjeni prispevek v osnutku kodeksa našega novinarstva za-nemarjen, kar je raavidno tudi iz očitnega forsiranja sistema obveščanja, kjer pred-stavlja delovilo metodo skorajda izključ-no informacijo. Tudi če pristanem na »ugled«, kot na nekaj objektivno določljivega za konkretni primer, se s sledečo formulacijo ne mo-rem strinjati: »Novinar spoštuje ugled slehernega posameznika in zato ne ob-javlja o nikomur podatkov in komentar-jev o osebnem in družinskem življenju, ki škodujejo temu ugledu.« Ne morem se strinjati, zaradi njene enostranskosti. Po logiki, kot metodi ugotavljanja nečesa za nas objektivnega, razumem, da objavljanje podatkov in komentarjev v osebnem in družinskem življenju, ki ne škodujejo temu (posameznikovemu) ugledu, oziroma ga potencirajo, v kodeksu ni moralno (ali kako drugače) sanlccionirano. Če se do-govarjamo, da ne bomo privatizirali v eno, potem se dogovorimo, da tega ne bomo delali niti v drugo smer. Gotovo je izhodiščna in že kritizirana ozkost, ki forsira informacijo, botrovala oblikovanju odlomika, v katerem je podna-slovom »Obveščanje o družbenih in oseb-nih deformacijah«, govora le o krimina-liteti. V drugem odstavku beremo: »No-vinarju je tuje prikazovanje moralno popačenih ali kriminalnih dejanj ali kri-minalnega načina življenja kot normalnih pojavov, ki se dogajajo v človeški družbi in bi jih bilo s taktm prikazovanjem mo-goče razumeti kot sprejemljive.« Ce go-vorimo, daje nek pojav normalen, ob-staja za pojem nornjalnega nek dogovor, ki predstavlja kriterij. V citirani formu-laciji sem prisiljen razpoznati ta kriterij kot nekaj, kar odstopa od nivoja druž-benega dogajanja, ki nas ne vznemirja, ali kot nekaj, kar je v odnosu do večine v manjšini. Potemtakem (po tej logiki) je na prrmer biiskovit vzpom neznanega pev-ca zabavnih melodij enako nenormalen, kot je nenormalna izredno drzna kraja družbenega premoženja. Hočem reči, da so vsi pojavi v družbi toliko normalni, koli-kor so jih rodile neke družbene norme. Karakteristično pa je, da sistem obvešča-nja, takšen kot je, zaide prav tu (na področju nemoralnih in kriminalnih de-janj) na slepi tir. Prav tu je namreč, pri razkrivanju in razkrinkavanju vzrokov in-kriminiranih dejanj, potreben novinarjev usbvarjalni pri&pevek. Le-ta zanikuje mož-nost (ne)interpretacije nekaterih pojavov kot nenonnalnih in odpira potencialni an-gažma javnosti ali občutek krivde vsakogar. Naj še opozorim, da so to le nekateri vidiki, ki so v osnutku kodeksa po vsej verjetnosti bili spregledani, in sem jim bil zato prisiljen dati določeno dimenzijo, pri čemer vnaprej odklanjam priljubljen očdtek ignarantstva integritete teksta, ker je moje pisanje pač očividna možnost in-terpretacije. I. G. Plamen PREDSEDSTVO 110 ZŠJ OBSOJA OBJAVO ,,ZADOVOLJNIH KRANJCEV" Zadnja seja predsedstva UO ZŠJ je bila glede na obravnavane in oprav-ljene naloge, zelo uspešna. Seje so se udeležili tudi predstavniki fakultete za arhitekturo, kj so v izčrpnem pogo-voru seznanili clane presedstva s tre-nutnim stanjem na njihovi šoli, z ak-cijami, ki se pripravljajo ter o njihovi povezavi z diraštvom arhitektov Slove-nije, ki jim pri njihovem prizadeva-nju po modernizaciji učnega sistema vsestransko pomaga. Tov. Zimšek je prisotne seznanil z re-zultati zbiralne akcije za pomoč za-grebškim študentom, ki jih je doletela nesreča ob lanski poplavi. Ostro mora-mo obsoditi nekatere nerazumljive po-jave, ki so prišli na dan ob tej huma-nistični akciji: na ALTJ so se npr. pred-stavniki tretjega letnika okonlstili z denarjem, ki so ga nabrali za poplav- ljence med študenti prvega letnika, medtem ko je prišlo v začetku na me-dicinski fakulteti do pravtti (sicer res v manjšini) šovinističnih izgledov. Na ostalih fakultetah poteka akcija zelo neresno, razen na VŠPV, kjer so kljub maijhnemu številu vpisanih študentov zbrali čez 80 tisoč din. V nadaljevanju sestanka se je raz-govor v glavnem omejil na reševanje tekočih problemov: priprava na spre-jem ameriške študentske delegacije, sestavo delovnih programov posamez-nih komisij, o seminarju za študent-ske funkcionarje, o nekaterih kadrov-skih spremembah v predsedstvu, ude-ležba na skupščinah v Novem Sadu in Zagrebu ter o organizaciji prve repu-bliške konference študentov slovenskih visokošolskih zayodov. Precej časa so posvetili tudi urejanju in sistematiza-ciji dela predsedstva in posamezndh organov, predvsem glede pisanja zapi-snikov, materialov za posamezne seje in plenume itd. Ob koncu seje je "predsedstvo UO ZŠJ zavzelo naslednje stališče do ob-javljenega članka »Zadovoljni Kranj-ci«, avtorja Jaroslava Novaka (Tribu-na, štev. 31. december 1964): Predsedstvo ostro obsoja neodgovor-no pisanje in objavljanje takšnih in podobnih člankov v Tribuni. Istočasno še izjavlja, da so vsakršna namigova-nja, da se za člankom skriva stališče predsedstva ali celotne študentske or-ganizacije netočna, podtikajoča, nepra-vilna in lažna. Obenem apeliramo na uredništvo Tribune, da se tako neod-govorno objavljanje v prihodnje ne bi več poja^vljalo na njenih straneh. Tone Vrabl PODRAŽITEV VŠD Ko so se študentje, ki stanujejo v študentskih domovih vrnili z novolet-nih počitnic, so jih v študentskih do-movih čakale nove višje cene. O zvi-ševanju cen in o dotiranju študentskih domov so v decembru mnogo govorili, zato bi želel študentsko javnost infor-mirati o debatah, ki so potekale med študentskimi predstavniki in kompe-tentnimi forumi in obenem nekoliko prispevati k odstranitvi zaprtosti štu-dentskih vodstev. šestnajstega dec. 1964 je bil organi-ziran v študentskem naselju zbor štu-dentov z naslovom» O dotiranju štu-dentskih domov«. Zbor je imel pred-vsem posvetovalni značaj, v skladu z novo usmeritvijo Zš na Ijubljanskih visokošolskih zavodih. Na podlagi plodne diskusije in upo-števanju različnih mnenj in stališč je predsedstvo UO na svoji seji 19. de-cembra 1964 sprejelo sledeče načelno stališče: »če hočemo dvigniti standard študenta glede na junijsko stanje, po-tem se ne moremo strinjati s podra-žitvijo. če pa upoštevamo družbeno stanje študenia, potem lahko pride do podražitve za 2.000 din mesečno na oskrbovalca, vendar pri tem študent-ski standard stagnira.« 24. dGcembra je bil v okviru komi-sije za materialno problematiko štu-dentov organiziran posvet predstavni- kov univerze. UO ZŠJ in študentski domovi so hoteli najti najboljšo reši-tev za način dotiranja študentskim domovom in menzam. V »Informacijah«, ki smo jih ude-leženci posveta predhodno prejeli, je poleg ostalega na podlagi ankete v okviru študentskih domov, prikazan trenutni materialni položaj študentov v študentskih domovih. Iz tega nava-jam troje dejstev: 1. Po podatkih zavoda za statistiko SRS bi bil danes življenski minimum študenta, ki stanuje v študentskem domu, 28.080 din * 2. Na podlagi zgoraj omenjene an-kete, izvedene v novembru 1964, je v »ŠIN 25 odst. študentov z dohodki od 20 do 25.000, 50 odst. študentov z do-hodki od 15 do 20.000, in 25 odst. štu-dentov z dohodkki pod 15.0000. 3. Iz ankete sledi, da je v ŠN le 10 odst. takih študentov, katerih štarše je ariketa označila kod vodilne usluž-bence in za katere lahko predpostav^ Ijamo, da imajo dohodke nad republi-škim povprečjem (oktober 1964-49.381.) Nato je v informacijah predlagani znešek 3.000 do 3.300 za povišanje os-krbnine na oskrbovalca mesečno. Po obširni napravi, konfrontaciji stališč in možnosti je bil na posvetu sprejet sklep o podražitvi oskrbnine za maksimalno 2.000 din mesečno na oskrbovalca. Porazdelitev celotnega povišanja na povišanje cene hrane oz. stanarine pa je stvar samoupravnih organnriov ŠIN. Kljub temu da trenutni materialni položaj študentov ne daje preveč ar-gumentov za povišanje, je do poviša-nja cen vseeno prišlo. Menim, da je to za vse študente apel za novo akcijo za izboljsanje, predvsem pa za uredi' tev materialnega položaja študentov. Janez Kure NOVINARSKI KODEKS ZA OBČANE V Delu je bil zadnjega decembra lan-Skega leta objavljen osnutek kodeksa na-šega novinarstva, lri je bil s tem dan v javno diskusijo. Zato kot občan izkoriščam to pravico in povem nekaj svojih pri-pomb, ki se rrp sicer ne zdijo bistvetie, a si jih zjamišljam kot odJcrito izražanje osebnega mnenja. V prvem dielu osraurtka je za med naslo-vom Lastnosti novinarja zapisano nasled-nje: »Novinar dela po socialistični zavesti ter se zaveda svcjih družbenih obvezmosti in odgovornosti pred socialistično javnost-jo, zato ga odlikuje resničnost pri obve-ščanju« (podčrtal P. Č.). Pomislek imam glede besed, ki sem jih podčrtal v ome-njenem citatu. Zakaj? Novinarji so po svo-jem poklicu Ijudje, ki so politično razgle-dani in izkušeni, kar je popoLnorna upra-vičeno. če greroo še nekoliko dalje, laMco zapišemo, da so v glavnem člani ZKJ, se pravi idejno vodilna sila naše družbe. So TRIBUNA STRAN 2 torej sestaivni del zavestnih, organiziranih socialističmih sil. Zato bi po mojem mne-nju bolj ustrezala približno takšna Lor-mulacija v kodeksu: Novnar dela po po-klicni zavesti in vesti .. Dalje sem na staiišču, da je pojem socialistične javnosti preazek. Mi vsi smo se opredelili z& socia-lizem, zato je ta formulacija s tega stali-šča toona. Toda danes smo pri^a velikih sprememb po svetu. Progresivne družbene sile posameznih dežel imajo vse širše pod-rooje skupnega delovanja; njihovi cilji pa tudi adgavomosti so vse bolj identični. Zato je naš tisk, tisk v državi, ki je avant-gardna sila v okviru svetovnega progre-sivnega gibanja, odgavoTen tudi do širše-ga mednarodnega prostora. Z ozirom na te kratke opombe se mi zdi boljša taka oblika izraza, ki bi poudaxila odgovarnost časnikarja pred našo in tujo napredno javnostjo. Pod drugo točko osnuttca sem se ustavii pri naslovn, kjer koddks govori o infar-macijah o osebnem in družinskem življe-nju: »Novinar spoštuje ugled slehemega posameznika in zato ne objavlja o nikomfiir podatkov in komentarjev o osebnem ln družinskem življenju, ki škoduje temu ugledu« (opdčrtal P. č.). Naslednje toočke sicer bolj natančno precizirajo ta citat, menim pa, da preveč shematično lodujejo človekovo privatno in javno življerye. Obe sferi sta namired med seboj krepko pove-zani in neločljivi. Sicer bi ostajali na bux-žoaznem stališču, ki govori o človeiku in državljaou. Ce je osebno življenje nefeoga tako, da ni v skladu z njegavim javnim delovanjjem, potem je vsakdo upravičen, da o tem posamezniku javno spregovari. Navinar mora spoštovati ugled posamez-nika, to je točno, toda če je ta ugled zgra-jen na lažni, dvojni morali, potem je nje-gova dolžnost, da se bori proti filistrstvu. V tem smislu naj bi se tudi našla ustrez-nejša formulacija v kodeksu. Dalje se mi zdi potreboio na kratko spregovoTiti še o začetnem odstavku četar-tega poglavja, kjer piše naslednje: »Krite-riji in norme tega kodeksa veljajo za no-vtnarje kakor tudi za tekste vseh avtorjev, ki se pofklicno ne ukvarjajo z novinarslkim delom« (podčrtal pisec). "Ta izenačitev poklicnega novinarja z občanom, ki ob priložnosti napiše svoj prispevek za dolo-čeno množično sredstvo za obveščevanje, se mi zdi malo preuTamjema. To je per-spektiva, oddaljena realnost. Danes pa je položaj tak, da to še ni možno. Lahko bi se zgodilo, da bi ta odstavelc zavrl demo-kratizacijo mass media: ob<5an, ki bo pre- čital ta kodeks, se ne bi čutil sposobnega zadostiti vsem njegovim kriteorijem tn bi kaj lahko odloža svinčnik. Sodim, da bo ta kodeks, ko bo sprejet na kongresu zveze novinarjev, v bistvu aplilcacija ustav-nih norm in socialističnega humanizma na področje oasnikarskega delovanja. V preoesenern pomenu velja isto za etatute in pravilnike delovrrih orgainizacij, kjer delajo osttali občani. Ce bi bili dosledni ob navodenemu citatu, bi prišli v naslednjo situacijo: profesionalnl novinar se bo rav-nal po določilih tega kodeksa, otočan — dopisnik pa pravilniku svoje delovne enote in po tem kodeksu. Da ne bo nesporazu-ma, naj povem, da bo osvobajanje človeka v najširšem pomenu besede saino po sebi navajalo občana k temu, da se bo pri dopisniškem delu vse bolj ravnal po normah kodeksa. Torej bo to proces in ne naenkrat vpeljano stanje. Zaenikrat pa je treba povedati, naj se občani čim bo3j ozirajo na ta določila. Omejil sem se le na nekatere kritične opombe k osnutku. Verjetno ni namen javne disfcusije ta, da ljudje hvalijo pred-loženi pravilnik naših sredstev za obve-ščanje, ampak da dajejo konstruktivne predloge za njegovo izboljšanje. Prav zato sem se omejil le na kritiko, ker se z ostalimi postavkami strinjam. Pavle Čelik AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA O AKTUALNA POLEMJKA © AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POLEMIKA Publicistični fenomeni Gregami motiv pri slehernem normalnem človeku v našem kr uniem svetu je dejstvo. S tem v zvezi ima večina ljudi v našem družbe-nem svetu nagon po priznanju katerekoli vrste. Ta motiv je izražen v izstopanju samega sebc in s cclotnim nizom kompelativnih funkcij, aktivno-sti. Gregarno se izraža na individualiie načine: nekateri hočejj kontaktirati z večjo socialno skupino, drugi z manjšo, nekateri so aktivni v socialnih situacijah. Arobiciozni posamezniki se skušajo uvcljavljati na različne načine, nekateri z osebnim kontaktom, nekateri preko govarjene ali napisane besede. Tudi cilji ambicioznosti so različni: priznanje,. gotovost v socialni skupini itd. V naši družbi naj bi se opisani motivi in po. trebe posameznika zadovoljevali v aktivnosiih, kvalitetnejšega zadovoljcvanja njegovih, tudi ki bi bile konstruktivne in ustvarjalne v smeri vedno kvantitetnejšib. potreb, s čimer korelira ekonomski napredek družbe in razvoj kvalitet-neJSih družbenih odnosov. Individualni način gTcgarnosti pri publicistih je v kontaktiranju 9 čim večjo skupino, kar jim omogoča tisk kot konranikacijsko sredstvo, ki jim je na razpolago. Specifični cilji v njihovem motivu naj bi se zadovoljevali preko konstruk-iivne kritike, obveščanja in osveščanja bralcev. V našem publicističnem življenju publicisti poleg načina NAJ BI poiskušali še drugače ma-nifestirati svojo ambicioznost: — prispevek sesta-viš tako, da daš med dva slovenska vcznika dve tujki primer — prvi odstavek tega članka (opom-ba J. R.)> s čimer dokažeš svojo izredno inteli-genčno potenco in bkrati preplašiš tislega, ki bi utegnil krepko odgovoriti, pa si še ni nabavil Buncovega slovarja tujk... — če imaš razvito fantazijo, lahko poročaš na več straneh o kakem kriminalnem prestopku (po možnosti umoru) v enem izmed naših tednikov ter vzbujaš v števil. nib bralcih občudovanje, kako do podrobnosti ti je uspelo slvar raznjuhati. Ce bo članek komu služil kot priročnik za morebitno kaznivo deja-nje, boš imel v takih člankih tudi ncspnren ele-ment izobraževanja. — če nimaš omenjenih zmožnosti, lahko po-staneš sodeiavec kakšnega časopisa (stalni scve-da), ki je po možnosti tudi večkrat v stiski za članke in boš lahko pbjavljal karkoli tudi na dveh in pol straneh in se pod vsakega od mo-zaikov člankov podpisal s polnim imenom ali vsaj vidnimi začetnicami . . . — odkriješ napako v družbencm življenju, si jo t kavarni trikrat premotiviraš in oblikuješ v duhovito-ironično pasjo bombico, ki jo vr/eš med stolpce nekega časopisa. če ti odgovori »kdo od birokracije«, imaš možnost postati v očeh jav-nega mnenja mučenik in svetnik ter sc obnašaš, kot da so te adininistrativno ukinili . . . Publicisti, ki se poslužujejo katerega od na-štetih ali podobnega načina v uveljavljanju svo- jih specifičnih socialnih nagonov, so publicisti kar tako, ali pa v največ primeilh destruktivni in škodljivi procesu osveščanja bralccv. V zad-njem času se imenujejo fenomeni. Z njimi bodo potrcbni kritični pogovori — svetel primer pri-spcvek Dimitrija Kupla (čestitam) h kritičnemu fenomenu Vesne Marinčič v novoletui številki Tribune. V isti številki si na primer že na naslednji strani ogledate fenomeii Jaroslava Novaka. Nje. gov prispevek »ZadoTOl^ii Kranjci« je primer zgo-raj opisane pasje bombice, s katero od njegovih ugoiovitvv, ki bi jih uvodoma razpotenčil od absolutnega, bi se utegnil strinjati. Tu mislim predvesm na vsc tist« v največji meri NEZA-VESTNO vključevanje t družbeno življeuje in specifične oblike tcga, npr. samoupravljanjc. Problem se odmotava prcko procesa obveščanja in odgovomosti občana. Ce bi utegnil seči Ja-roslav po knjigi VIII. kongresa, bi lahko ugoto-vil, da ni povedal ničesar novega, le da je stvar % duhovitjm slogom (ki mnoge navduši, kot bi jih navdušilo igranje Beatlesov) prepotenciral do absolutnega. Nekatcre njegove domislice so ne-vzdržne. Razmetaforizirajmo si naslednjo: »Nekoč se je nekdo dal križati za odrešenje sveta. Ko je umrl, so pritekli tisti, ki jih prcj nikjer ni bilo, pa so dejali, da je on zveličar, oni pa, so njegovi apostoll. Vsi vedo,, kam drži in kakšna je pot v zveličanje,« kdor veruje, bo imel vcčno življenje«; kdor pa ne bo veroval, bo »pogubljen«. In mesto reruje, da bo zveličano. Zakaj mesto jc zadovoljno, da mu ni treba skr. beti za pot v večno življcnje. Vse vedo njegovi aposioli.« Ali kdo zanika vodilno vlogo ZK? Ali kdo za-nika, da je bila ta vloga nujna? Jaroslavovo dej-stvo, da se je naše tedanje v NOB prekaljeno vodstvo po vojni pojavilo kar tako, ko jih prej vendar ni bilo kje videti, pa lahko označim le kot huliganstvo. Citiram dalje: »Dvajset let napredka, izgradnje, demokracije, ngodnih poročil, pozdravnlb nagovorov, škofovih pisem, dvajset 29. novembrov, brezskrbnih voli-(ev, deset let gostiln in debat, ki so vsak dan iste. Nič se ne zgodi, nič ne poči, še obesi se malokdo . . ¦ Lojalnost utruja,« in tako naprej v tem stilu. Sicer pa je Jaroslav menda na poti k odslu-ženju kadrovskega roka in bo imcl tam izredno priložnost držati za puško, priložnost za dnevne in nočne »uzbune« Ln še marslkaj, kar bo ute-gnilo zadovoljiti nekatere ajegove nagonc. Ne pišem kot nekdo od »zgoraj«, oziroma kot kdo od »apostolov«, ampak kot občan, ki se sku-ša že dokaj časa družbeno angažirati. Napisal sem z zavestjo, da se bo treba o gnilobi v na-šem publicističnem življenju še pogovarjati in da kritika oblikovana a la Jaroslav Novak deluje destruktivno, huligansko. Jaroslavu bo žal uspelo pri prenekatcrih, kl »iščejo iger«, napraviti sebe kot mučenika in svetnika, posebno, če mu bo še kdo odgovoril, a eimer bo njegovemu grcgarnemu motivu zado-voljeno. Pred uredništvom Tribune tudi resno postavljarn, da takšnih člankov ne objavljajo več, ker je to poleg vsega zapravljanje družbenih sredstev. S tem je tudi moj greagrni motiv zadovoljen! Jemej Repovš 0 Tribuni Tribuna, glasilo študentske miadine, je v zadnjem času po vsebinski in oblikovni plati znatno napredovala. Za to gre ne-dvomino ranogo zasiug predrvsem skupiru sodelavcev, ki se več ali mang pojavljajo s svojimi prispevki v sleheimi številki-Kijut) temu pa s Triburuo, kakršna je se-daj, ne moremo bitd povsem zadovoljni. Čeprav bi bilo liogičmo in pravilno, da bi Sd to študentsko glasilo usmerilo pred-vsem na pisanje 0 vprašanjih in proble-niih univerze, pa se vedno bolj usmerja ria obravnavo vprašanij, ki niso najbolj neposredno piovezana s to us^ovo. Pred-vsein se usmerja v razreševanje nekaberih pcrotislo\ij v našem kulturnem življenju. Pisci, ki se lotevajo tega vprašanja, so večkrat oziko oarientirani in kulturna vpra-6anja obravnanrajo ko"; nekaj, kar je izven vsega našega družbenega življenja in kar naj bi bilo za vsako ceno pred ostaliim razvojem, čeprav je nasploh ra-zumljivo, da je kvaliteta naših kalturnih prizadovanj odvisna od vrsite činiteljev, predvsem pa od materialne osmave socia- lisbiane družoe. Bralec dobi ob prebiranju sestavkov vtis o kulturi v Tribuni, da gre bolj za osebno izaivljainje piscev, kot pa za resino prizadevanje obravnaviati kuituro v odvisnosti od ostoilah činiteljev družbe. V Tribuni je bilo mogoče zadnji čas zaslediti tudi več kri^ičnih zapisfov na ra-čun našega tiska, radia in televizaje. Zla-sti pa je bil prizadet »Nedeljski dnevnilk«. Kritika, objavljeaia v tej zvezi, je bila dokaj avtori^tivna. Bilo je izrečeno moo-go očitkov na liačin, kot da je edino Tri-buna sposobna ooemiti k\aliteto tisika bzi-roma sredstev informaqij. Po tej kri^jki je mogoč-'? soditi, da v uredništvih delajo Ijiuidje, ki nima.io najosnovnejših kvalitet za novinarsko delo. Potrebno je kritizi-rati, toda kritika mora biti ustvarjailna. Potrebno je namreč priznati velik napre-dettc informativnih sredis^v v zadnjem ča-su, kar bi potrdila večina bralcev in po-slušalcev. Res je, da bi Nedeljski dnevnik lahko izboljšal vsebino, čeprav je težko reči, kaj je na njegtmh straneh dobro in kaj slatx>. O tem, kaj je v našem tisku za sacialistično družbo lahko dobro, je bilo doslej že nešteto razprav na i^aznih nivojih, pa ni prišlo do razčiščenih sf-a-lišč, kar je razumljiTO, saj je življenje tako pestro in zahtevno, da se vedno zno-va pojavljajo potrebe, ki jim je treba .uistreči. Težko je reči, da je nek člandk, četudd je ponatisnjien iz zahodnega časo-pisa, v celoti neprimeren. Enako velja *Aidi za nekatere oddaje na televiziji in radiu. Mislim, da je večina gradliva, ob-javljenega v tisku, radiu in na televiziji, dobra. Naltoga celotae družbe pa je, da bomo kvaiiteto infarmaoijskih sredstev še izboijšali, kai pa bo mogoče doseči le z objektivnim in razumevajočim pojmova-njem stvarnosti, ne pa z enostranskim kxi-tizirainjeni. Zanimivio je. da prizadeta urednlBtva na ikrtitike o njihoveim delu sploh nt odgovarjajo. Nekateri pravijo, da je vmes sfcrah pred »visoko« zmožnost-jb kritikcw pri Tribuni. Razlog pa \"erjetoo ni v to, temveč v dejstvu, da Tribuna kritizira tudi takrat, ko večina bralcev nima posebnih pripomb, čep^rav je med njimi gotovo precej takih, ki bi lahko kvaliteto tiska, radia in ^elevizije oceoili vsaj tako »kvalitetno«, kot to dela Tri-buna. Tribuina naj bi se v prihodnje bolj ori-enbirala na obravnavanje nekaterih klju<5-nih vprašaini,^i zadevajo študente in uni-verzo Med ta vprašanja sodijo: odnos študentov do šole, štdpendistov do štipen-di^orjev, idejrtost pauka, sodelovanje med študentsfcimi in mladinskimi organizacija-mi, med študentsko, delavsko in kmečko mladino, zbliževanje študentov z domačim krajem in občino in sodelovanje med Sfcu- den'/Skiini organizacijami in univerzami. Ta vprašanja- so bila doslej v listu občut-no zapostavljena Zanimivo bi bilo narareč izvedeti kaj več o odnosu študentov do uoenja, obiska predavanj in kje slo vzroiki, da posaraezniki ne končajo študija v do-ločenem roku. Prav bi bilo razsvetliiti na s^raneh Tribune turii pojave VTačainja štipendij na račun kwa za večjim zasiuž-kom. Uredjiišitvo Tnbune bi moralo najti več sodelavoev. List bi maral postati še bolj - polemičen ob konikretnth vpxašanjiih, nie pa v abstrafctnem filoaofiranju in večkra'> nem pretiravanju o negativnili pojavila v družbi, ki so logična poslediica prefteiklostl in nasprotij, ki se v vsakl diružbi pojav-ljajo. V Tribuni pogrešam »Tribuno za okroglo misjo«. Za to miizo v uirednišifcvu naj bi študeinti skupaj s prolesorji nače-njali vprašanja, ki jih je predvsem po-trebno rešiti. Ta-ko bi prišla bolj do izraza stališča večjega števiJa naše §tudenit&ke mladine. S tem sestavkom- sem začel razpravo o konceptu in načinu pisanja v ^Tribuni. Upam, da se aodo oglasili še drugi in povedali svoje mnenje. Nikakor si namreč ne djomišljam, da so moja stališča v ce-lotd pravilna Tone Štefanec Visoka šola za pol. vede 0 ,,nepotrebni škodi" Clanek, katerega je pod gornjim naslovom v 29. številki »TRIBUNE« objaviltov. Ivan Ma-renk, je vzbudil upravičeno ogorčenje članov de-lovnega kolektiva Kmetijske zadruge Šentvid — Medvode. Kolektiv v celoti odklanja in obsoja lažnive in zlonamerne navedbc avtorja o takšnih »škod-ljivih pojavih« In »velikih gospodarskih škodah« na posestvu zadruge v Vižmarjih, ki jih povzro. čajo neodgovorni vodUni ušlužbenci zadruge. Resnica je povsem drugačna in bi se 0 njej lahko prepričal tudi avtor sam, če bi se mu zdelo vredno, da bi, preden se je odločil za ta-ko sezacionalen način »javne kritike«, preveril lažnive informacije, dobljene od ljudi, kl žive »za časom«. Nedvomno je namreč, da so članek impirirali ljudje, ki še vedno živijo v naivni zmoti, da bodo s klevetanjcfn in širjenjem lažl o dogajanjih v socialistični družbeni proizvodnji preusmerili nczadržoi tok časa! Poglejmo si resnično sliko o »sospodarskili škodah« na kmetijskem obratu v Vižmarjih: 1. Koruza, ki po trditvi avtorja še vedno prc-zeba na polju, je bila pospravljena že v prvi polovici septembra in silirana za ki*mo, na Lsti površini pa sedaj raste 7 ha pšenice. 2. Nepokošenih travnikov v kompleksu Viž-marje ni bilo in obstoje prav tako neobrana ko-ruza le v fautaziji pisca. Po podatkih operativne evidence in knjigovod-stva je bilo ietos od skupno \1 ha travnikov v v tem kompleksu pokošenih za seno 4 lia, vsi ostali travniki so se kosili dvakrat — za seno in otavo, nekaj pa celo tretjič, za otavič. Izrcdna deževna jesen je ustavila nadaljnjo košnjo ota. viča. Pisec trdi, da _bo po »njeguvcm osebnem mne-nju travnike privatniki prav gotovo pokosili«. Nastaja vprašanje, kaj naj bi kosili, saj je dej-stVo, da so zascbni lastiiiki pred arondacijo ve-čino travnikov v tem predelu kosili le enkrat, za seno, in da zaradi pomanjkljivega gnojenja otave in otaviča sploh niso pridelali. Ali ne zvcni zaradi tega naravnost smešno. trditev pisca o škodi na sedanjem družbenem obratu, ki je zem-ljišča v kratkcm času intenziviral z obilnim gno-jenjem tako, da dajejo tudi do 70 odst. višje hektarskc pridelke? Sicer pa o teh stvareh strokovncga značaja tu ne bi želeli razpravljati, želeli pa bi, da se o njih pogovorimo z avtorjem osebno, saj mu, kot je razvidno iz članka, marsikaj o kmetijstvu ni jasno. Predvsem pa bi ga radi opozorili, da s takim načinom obveščanja javnosti dela uslugo prav tistim, ki se ne ustavijo pred nobeno lažjo, da bi očrnili ugled socialistične kmetijske organiza. cije, ki je v svojem razvoju prehodila tcžko pot in vlaga vse napore za nadaljnji napi-edek soci-alističnega kmetijstva. ing. Alfonz Novak SAMO NEKAJ PRIPOMB N a j p r e j: Z mnenjem ing. Novaka se vsaj v glavnem strinjam in tudi ogorčenje kolektiva KZ Šentvid st mi zdi upravičetlo. Vendar se mi zdi potrebno ob odgovoru pove-dati nekaj — ne kot odgovor k že povedanemii: zdi se mi, da inia članek poleg namena obvestiti javnost, kako da stvari stoje v resnici, tudi na-prtiti piscu določene tendence, za katere pa sem prcpričan, da'so mi v resnici popolnoma tuje. Poleg tega določene trditve niso popolnoma točne. Nesporazum je nastal potem, ko sem se že skušal neposredno na mestu informirati o stvari, vendar določenoga odgovora nisem dobil, po ustni izjavi predstavnika zadruge, ne samo po moji krivdi. Žal člankar tega ne omenja. To mislim, bi bil eden od dokazov, da je omenjena ost tedna le imcla resen, ne pa »senzacionalisticen« namen. Ob cilju, tudi v širši študentski javnosti od-preti razpravo. ki naj bi pripomogla k razumeva-nju težke situacije, v kateri jc nedvomno naše kmetijstvo, bo mogoee tudi Iaže raziuneti ton, v kakršnem sem članek napisal. Zal sem gradil na napačni predpostavki. Vendar mislim, da tudi Tribuna lahko služi za javno izmenjavo rnnenj o tako pomembaih vprašaujih kot so družbeno-eko-nomski odnosi, ki se porajajo v situaciji vse več-jega vpliva družbenih faktorjev v kompleks, ki ga zaznarnuje danes že preozek izraz »vas.«. V ta-kem kontekstu razumevanje »javne krilikc« pa po-staja »osebni« pogovor nepotreben (čeprav si ga sam pravzaprav želim). Prav vesel bi bil, da bi se k razpravi o kmetijstvu oglasili tudi člani de-lovnih organizacij s področja kmetijstva, seveda v obliki delovne diskusije. Kot že rcčeno, iskreno obžalujcm nehoteno žalitev kolektiva zadruge, odločno pa odklanjam trditev, da je bil članek kakorkoli inspiriran od »ljudi, ki živijo v zmoti in za tokom časa«. Poro-dilo ga je primemo ogorčenje. nad nezdravjm po-javom v naši družbi, ki se je pa k sreči izkazal za neresničnega. Je pa mogoče dokaz, da vsi občani le niso indiferentni za gibanja v tako ob. čutljivi -sferi življenjskih procesov, kot je kmetijstvo. Ivan Marenk Ali res problem vodstev v ZM? V 30. številki Tribune je tov. Rastko Močnik objavil članek z naslovom Prob-lem vodstev v ZMS. Nimam namena polemizirati s posamez-nimi stališči, ki so navedena v članku. Prav tako ne želim avtorja diskvalificirati iz razprav o organizaciji ZMS, ker mislim da ima vso pravico povedati svoja stališča ter vplivati na to, kakšna naj bo organi-zacija mladih. Nekaj pojasnil dajem le zato, da ne bi bilo potrebno bralcem Tri-btine na namišljenih dejstvih graditi ka-kršnihkoli zaključkov. Najprej o dejstvih, ki jih avtor jemlje kot osnovo za svoje razmišljanje, saj so nekatera le preveč skonstruirana, kot so skonstruirane tudi mnoge misli o organi-zaciji ZMS. Kot prvo dejstvo je navedel razpravo predstavnika CK ZS na posvetova-nju o urejanju revij, ki ga je sklical GO SZDL 3. decembra 1964 in od katere naj bi se kasneje distancirali člani predsed-stva CK ZMS na posvetovanju s sodelav-ci revije Problemi. Mislim, da je avtor pri navajanju omenjenega dejstva bolj kal-no manevriral kot pa tisti, ki jim je bilo to očitano. Predstavnik CK ZMS je namreč svojo diskusijo na posvetovanju, ki ga je sklical GO SZL, ponovil tudi na posvetovanju s sodelavci revije Problemi in drugimi za-interesiranimi občani (tega je sklical CK ZMS in UO ZŠJ). Kakor mi je znano, ni bilo nobene potrebe, da bi se kdo omejil, pa mislim, da je to zelo slab pri-mer za samovoljo, ki jo je avtor naprtil kar celotnemu predsedstvu CK ZMS. Tudi dejstvo o Mladih potih je deloma izkrivljeno. O tem, da je vprašanje Mla-dih potov poniknilo v skrivnostne globine CK ZMS», bi rad pojasnil naslednje: Bilo je več razgovorov med člani uredniškega odbora literarne priloge Mlada pota in nekaterimi člani predsedstva CK ZMS. Ko je.bil izdelan prvi osnutek programskega koncepta reviji Mlada pota, je bil poslan že v mesecu avgustu 1964 različnim društ-vom, npr. društvu slovenskih književnikov, likovnih umetnikov, likovnih pedagogov, nadalje družbeno-političnim organizacijam, republiškemu sekretariatu za šolstvo, za kultura in prosveto, uredništvom posamez- ijih glasil, revij in tednikov ter nekaterim posameznikom. Žal moi;am -ugotoviti, da je le društvo slovenskih književnikov poslalo svoje miš-ljenje o tem predlogu. Prav tako je pred-sedstvo CK ZMS na svoji seji 13.12.1964 sklenilo sklicati širši posvet o reviji Mla-da pota, na katerega so bili poleg sodelav-cev dosedanje priloge vabljeni še predstav-niki strokovnih društev in drugih. organi-zacij. Ta posvet je bil 22. 12. 1964. Kakor so namišljena dejstva, na kate-rih avtor omenjenega članka gradi svoje razmišljanje, tako so tudi ostale misli 0 organizaciji ZM. S problemom, kako mladinsko organi-zacijo spreminjati iz organizacije za mla-de v organizacijo mladih, kako vodstva ZM čim bolj približati članstvu in zagotoviti njihovo organsko rast iz članstva in kako v organizaciji vzpostaviti čim bolj demo-kratične odnose, se mladi ljudje, ki de-lajo v ZM, ukvarjajo že nekaj let. V razpravi o statutu ZM pred VII. kon-gresom ZMJ so dali prav organizacije ZM v Sloveniji veliko sugestij v zvezi s pre-raščanjem ZM v občini v najširšo samo-upravno tribuno mladih. Razprav in pred-log bolj javna, vsakomur pod določenimi pogoji dostop-na, potem je seveda tudi važno videti, na osnovi katerih vprašanj Jbb potrebno in možno vršiti notranjo selekcijo in borbo za večjo kvaliteto in aktivnost. V sploš-nem je to prav gotovo odnos do tistih ge-neralnih. vprašanj, ki jih je treba imeti za osnovne temelje naše socialistične družbe, ~njenega razvoja in napredka. To je po-vezanost in odnos do socializma v najšir-šem smislu te besede.« S temi mislimi, ki jih je povedal tov. Stane Kavčič na proslavi jubileja Ljudske pravice, ne nameravam polemi-sirati, ker se z njimi popolnoma stri-njam; navedel sem jih zato, ker namera-vam z njimi podkrepiti spodaj zapisane Jragmente. To vprašanje je aktualno prav sedaj, ko razpravljamo o moralnem ko-deksu našega novinarstva. V Tribuni je vse več člankov, ki so opremljeni z uredniško opombo, iz katere zvemo, da uredništva nekaterih sloven-skih časopisov teh prispevkov niso obja-vila. Obrazlozitve poklicnih novinarjev so kaj različne in se vlečejo od dozdevnega poraanjkanja prostora pa vse do odkritih besed o neustreznosti sestavkov. Menim, da je izgovor o tesnosti s prostorom ne-vzdržen, saj isti časnik objavljA nepo-membne (človeku bi kar sama od sebe ušla beseda: neumne) stvari. Potem je tu vprašanje skladnosti nekega prispevka s konceptom uredništva. Sefn na stališču, da bi ča&opis moral objaviti vsak članek, ki je v skladu z ustavo, se pravi, z našo družbeno ureditvijo. Za te odklonjene se-stavke pa ne morem trditi, da so proti-ustavni. če bi taki bili, potem bi Tribu-na, ki je take prispevke objavila, nujno in upravičeno imela posla s sodiščem. Zato pravirn, da so v takih primerih po-klicna uredništva ravnala neustrezno in so se pokazala premalo demokratična in odprta. Prav zadnjič sem nekje mimo- grede slišal besede, da je študentski list zato, ker objavlja avtorje, ki so bili drug-je odklonjeni, politično sumljiv. Dobro, če je stvar taka, potem se meni kot mi-slečemu občarvu in bralcu postavlja vpra-šanje, če bi našim nekaterim časopisom v takih primerih ne mogli očitati, da vo-dijo nekoliko sumljivo uredniško politiko, politiko, ki je v sumljivem sporu z be-sedami, ki sem jih navedel v začetnem citatu. Pavle Čelik 0 ZADOVOLJNEM KRANJCU šel je zadovoljni Kranjec Jaroslav No-vak mimo gostilne in čeprav ni bilo ne veseldce in ne pretepa, je zavil vanjjo, da bi t>b kozarčku napisal pamfletek. Ne iz pirepričanja, ampalk pač ... bilo mu je pač dolgčas. Pa začne v pamfletku zmerjati: one zgo- raij pa one sipodaj; pa zaične v pamfletku lagati: o sebi in o dirugih; pa začme v pamtletku obrekovati: kiri- ve in netorive; pa začne v pamfletiku zanikati: seda- njost nasploh in bocločnost nasploh; pa zaone v paimfletku omeriti: nad vsem', kar je in kar ni. Zaključil je pamfletek in mu dal naslov Zadovoljinii Kranjci s podnaslovom' »Vrag, pa fcaika veselica, kjer ne morš nobein'ga uibit!« (Triibuma, št. 31). S pamfletkom je bil zadovoljem, čeprav z njim nd nobenega niti pobil, kaj šele utoil. Panovno je naro-čil kozarčeik vročega im začel sanjati o svojem pogumneim dejanju. P. S. Ker omemjefni pamfletek ne za-služi teorertske analize čeprav bi zaslužil analizo pogojev, iz katerih raste takšen ci-raizem, sem samo pirikazal v kakšndih okoli-ščinalh je nastal in kalj je v bisfcvu porneinil. Tine Hribar Stiska zadovoljnih Kranjcev Splošno mnenje jih označuje kot huli-gane, pozerje in prepotentneže; njihovo življenje je trajanje od noči do noči, pol-nih stiske; za svoje delovunje se niso od-ločili: samo so. Posameznik je slabič — množica slabičev pa da misliti. V 31. številki Tribune je Jaroslav No-vak objavil sestanek Zadovoljni Kranjci, ki je kljutf vsemu izpoved življenjske po-zicije mladincev, mišljenjenih v prvem od-stavku. če omenjeni sestavek interpretira-mo kot celoto in si odmislimo nevarne dedukclje, ki bi jih lahko izvajali iz po-sameznih odstavkov, se nam razkrije kovi-pleks človekovih odnosov, ki so toliko po-gosti med delom mladine in pri teh mla-dih Ijudeh toliko pereči, da je zadnji čas o njih javno in odikrito razpravljali fpri-mitivno bi bilo govoriti ob tem problemu o rešemnju, ker se zdi} da je ta življenj-ska pozicija nekaterih mladih omogočena in hranjena iz vrste zelo šhrokih drušbenih procesov epohalnega značaja), Na kaj torej mislim ob Novakovem se-stavku? Razkrivdk se mi, da nelcateri mladi ne morejo, niso zmožni ali jim je onemo-gočeno, da bi svoje deiomtnje razvili v dru&beno prakso (kot realni delovni an-gažma), ki se v njej človek edino lahko realizira kot človek, kot praktično družbe-no bitje. Ker je tako onemogočena edi-na pot inlegracije v družbo — družbeno delo, so družb&ni procesi temu človeku tuji, zunanji, on sam pa v družbi tujec, sopotnik, vržen v svet. Druzba pa je ne-spremenljiva in nespreminjajoča se v svo-jem tujstvu, vse dokler se človek sam prek svojega dela ne skuša vanjo inte-grirati. Zaradi odsotnosti prakse, človekovega druzbenega bistvovanja, se pojavljajo os-tre frustracije (kot občutek nesmiselno-sti oziroma neosmiselnosti bivanja, izvrže-nosti itd.); ki se kompenzirajo na nesoci-alen ali pa družbeno nevtralen način (v različnih razpravah o »prostem času« smo te kompenzacije skušali analizirati na taka nevtralna področja; vendar je pre-malo analitično postavljanje vprašainja prostega časa nevarnot ker sicer omogoča koTnpenzacijo, prav zalo pa ne odpravlja frustracij). Te frustracije se skušajo za-dovoljiti in isživeti, kot smo lahko opazili pred časom, tudi v dinamičnejših in »spektakularnejših« družbenih premikih oziroma dogajanjih. Ker pa nezmožnost prakiičvo delovati ni odpravljena in ker je temelj takemu »angažmaju« frustructfa, tako »opredeljevanje«, reagiranje ni prcntH angažma, ampak poiovičarsko kompenza-tivno delovanje. Zato se tudi pojavlja kot atrakcionizemt gladiatorska burka — če pa skušamo tuijH korenine, postane stvar veliko bolj resna vn tragična. Ker opisano ravnanje ni niti tako ma-loštevilno, da bi bilo nepomembno, in ker kaže neko globljo nemoe, kot pa je samo »lenoba, slabištvo« itd., nam daje slutiti, da gre za širše družbene procese, ki v določenih okoliščinah porajajo take rezul-tate. Ker gre za mlade ljwdit je treba ho-renine njihove nemoči iskati predvsem v mediju, ki so v njem doraščaii. če bi po-drobneje proučili posamezne elemente te-ga mediju fza kar pa na tem mestu ni prostora), bi ugotovili, da ta res ne vplir va ugodno na raztnjanje mladinčeve druš-bene prakse. 2,e če- bi se omejili samo rta vzgojni sistem (ki §ra družba še najlaže regulira in kontrolira) in ki zajema tako rekoč vse mlade Ijudi), bi rideli, d-a ne vzgaja Ijudi za delo kot družbeno prakso. — Ta ngotovitev pa nam daje siutiti, da ne gre za preproste pomanjkljivosti m parcialne zmote v vz-gojnem sistemu ozi-roma v celotnem kompleksu vzgoje mla-diht ampak da gre sa neko historično po-zicijo vniadih imAir ki jo determintrajo širši družbeni procesi m ki s svojim de-lovanjem v specifičnih pogojih porajajo tudi tako eksistenčno naravnost. kot jo opažamo v Noixtkovem sestavku. Ni namen tega napisa, da bi nanizana vprašanja analiziral in i®kal morebitnih rešitev; opozoriti sem skušal le na širše dimenzije nekega problema, ker v obliki, v kateri se pojavlja, vzbitja vtis samo sporadičnih in brezupnih deformaci}. Da pa ta občajni način gledanja ne velja, nas ntegne opozoriH žc pogled na mladinske družbe, ki se zbirajo po Ijubljanskih lo-kalih (a bi jih ne mogli označiti kot »hu-liganske«) m ki v kasnejših nočnih urah padafo v neverjetne depresije. Kolikor bi se problema ne lotili pravočasno, se prato lahko zgodiy da bo ta potencialna prisot-nost prerasla v ostrefšo in številnejšo de-formacijo vn takrat bo zadeva veliko boij zapletena. Rastko Močnik IMOVA CTk V LJLBLJANI Prostori, v katerih posluje centralna tehnična knjižnica, so bili že od vsega za-četka nezadostni in neprimerni. Zasilna adaptacija stanovanj nikakor ne more biti več rešitev, saj se bo- poleg tega, da primanjkuje primemih prostorov za študij, kmalu pojavilo vprašanje vskladi-ščenja knjig in revij, ki jih knjižnica vsak dan prejema. Prišlo bo celo do tega, da bo literature v CTK sicer dovolj, ne bo pa je več mogoče uporabljati, saj bodo morali učilnice spremeniti v skladiščne prostore. Zveza inženirjev in tehnikov je že leta 1954 dala misel o. izgradnji slovenskega doma tehnike. Ta ideja, ki je moralno povsod naletela na razumevanje, je v teh letih doživela razne spremembe. Po analizah so namreč ugotovili, da bi bilo pri gradnji tega doma, v katerem bi bili veza inženirjev in tehnikov, tehnični muzej in CTK, preveč težav, zato so po mnogih variantah končno sklenili, da bo-do na novem Trgu revolucije zgradili posebno poslopje CTK, v katerem pa bi začasno del prostorov uporabljala zveza inženirjev in tehnikov SR Slovenije. Leta 1962 so pričeli delo na idejnem projektu in so v ta namen formirali po-sebno komisijo CTK, pri gospodarski zbornici Slovenije pa se je osnoval ini-ciativni odbor, v katerem so bili pred-stavniki gospodarske zbornice,' univerze, zveze inženirjev in tehnikov, glavnega od-bora Ljudske tehnike Slovenije in pred-stavniki CTK. Gradbena komisija je na osnovi obširnega dokumentacijskega mate-riala o gradnji tehničnih knjižnic ter izkušenj na posebnih študijskih potova-njih v nekatere zahodnoevropske tehnične knjižnice skrbela za funkcionalno usmerja-nje objekta. Komisija je idejni projekt v preteklem obdobju izdelala, seveda pa ini- ciativni odbor svojega delikathejšega pp-slanstva ni opravil. Njegov namen je bil zagotoviti potrebna denarna sredstva za izgradnjo in opremo poslopja. Nova CTK naj bi bila na 7688 kvadrat nih metrih površine in bi njena izgradnja veljala predvidoma milijardo 264 milijonov. Ker je predvidena gradbena doba štirih let, bi bilo treba za začetek zagotoviti vsaj dobro četrtino vseh sredstev. Ini-ciativni odbor je v dveletnern obdobju uspel le v toliko, da je sklad za šolstvo odobril nekaj nad 400 milijonov dinarjev. Izdelali so celo poseben pogodbeni sistem med podjetji in CTK, po katerem bi le-ta za določeno dobo in v določeni višini financirala usluge CTK, ki so za podjet-odziv de bil zelo stab. Po dveh letih trdega dela vidimo, da se nismo v ničemer premaknili naprej. Kaj nam pomaga projekt, če sredstev za gradnjo ni, in to v dobi, ko stopa razi-skovalno delo v ospredje, kot prvi faktor za razvoj gospodarstva in kulture. Zato mora gradnja nove CTK postati ne le ob-veza tehničnih strokovnjakov, ampak tudi obveza univerze, visokega šolstva in ob-veza celotnega našega gospodarstrva. Od tega je namreč v veliki meri odvisna uspešnost visokošolskega študija, poznejše-ga udejstvovanja raziskovalcev v industrij-skih obratih in raziskovalnih zavodih. Končno so pred nami jasni predračuni in projekti in sedaj je dolžnost vseh nas: univerze, društva inženirjev in tehnikov in drugih, da postavimo na prvo mesto svoje družbene aktivnosti pomoč pri iz-gradnji nove CTK, ki naj bi bila central-no shajališče študentov, strokovnjakov, in-ženirjev in tehnikov in slovenski center dokumentacije na področju tehničnih ved. S. Rutar ŠE ENKRAT 0IDEJNEM DELU NA SREDNJIH ŠOLAH V zadnjem času sta v Tribuni izšla dva članka o problemih idejnega dela na srednjih šolah. V prvem avtor ugotav-tya, da zahaja ideološko delo na srednjih šolah v prakticizem, v drugem pa očita profesorjem, da dijaku vsiljujejo marksi-zem. Ne nameravam se zapletati v disku-sijo z avtorjem glede njegovih stališč, zdi pa se mi, da je treba njegove misli po-praviti vsaj v nekaj točkah. Ko govorimo o idejnem delu na šo-lah, mislim, da je treba izhajati iz dej-stva, da psnovna oblika tega dela niso marksistični krožki, niti programi ideo-loških komisij, ampak pouk sam. In to ne predvsem pouk čistih »ideoloških« pred-metov, kot npr. filozofije ali sooiologije, ki bi pravzaprav moi:ali nastopati le še kot sinteza', ampak pouka vseh predmetov od matematike naprej. Zrianstveni svetov-ni nazor si je mogoče oblikovati le na osnovi določenega pozitivnega znanja. Ma-tematika npr. mora poleg čisto matema-•^tičnega znanja od poštevanke do logarit-mov vzgojiti tudi čut za urejeno, logično misljenje; prirodopis mora dati učencem osnove dialektike itd. Tu je osnova vsega in prav tu se srečujemo z najtežjimi pro-blemi. Pa ne zaradi okostenelosti in po-manjkanja volje pri profesorjih (mislim, da bi si še marsikje lahko želeli tolikš-no zavzetost za delo, kot jo srečujemo ravno pri ljudeh, ki delajo z mladino), pač pa enostavno zaradi pomanjkanja nji-hove lastne izobrazbe. Ali ne srečujemo ravno v Tribuni neprestanih tožb na ra-čun pomanjkljivosti idejne vzgoje študen-tov? Dalje: Kakšna je vloga »ideoloških« predmetov kot so filozofija, sociologija, osnove družbenega sistema SFRJ, etike itd. — od teh se na vsaki srednji šoli po-učujeta vsaj eden ali dva. Vsi vemo, ka-ko pomemben predmet je npr. filozofija. Vsi pa menda tudi vemo, da je v Slove-niji komaj nekaj srednjih šol, kjer filo-zofijo poučuje poklicni filozof, povsod drugje pa poučujejo ta predmet ljudje, ki so največkrat čisto enostavno prisilje-ni v to. Tako morajo seveda študirati pred-met skoraj skupaj z dijaki. Pa to ni niti edini problem. še danes nimamo v Slo-veniji filozofske knjige (kaj šele učbeni-ka), ki bi bila dostopna predznanju pov- prečnega srednješolca. Celo v profesorski strokovni knjižnici pogosto ni dosti več kot Jerovškova Zgodovina filozofije pa morda še kakšno Marx-Engelsovo delo. Položaj profesorja filozofije na sred-nji šoli je torej dovolj težak. Verjetno tudi pouk sam ni najbolj kvaliteten. Mi-slim pa, da ga nl treba pri priči do-končno uničiti z ozaiako, da je praktici-stičen in da podaja dijakom prirejeni marksizem. Seveda se verjetno še prepo-gosto uporablja definicija. Toda vsak, ki je kdaj poskusil predavati srednješolcem, ve, kako težko je. razjasniti kakšno filo-zofsko kategorijo — recimo kategorijo »biti«. Za razlago pojmov pa vendarle ni mogoče porabiti ne vem kako mnogo ča-sa in večkrat je treba izraz najprej raz-ložiti z neko preprosto, delovno definicijo, ki jo je možno razsiriti šele potem, ob snovi. Res je nevarno, da se bo vsota vseh teh definicij v šolskem zvezku zgradila v nek sistem. Vendar pa v enem letu fi-lozofije ni mogoče dati kaj več kot neke preproste osnovfte, ob katerih lahko vsak dalje razmišlja. Morda ne vsi; toda kdaj bomo lahko rekli, da vsi ljudje kritično filozofsko razmišljajo? še eno vprašanje, namreč vprašanje marksističnih krožkov. Morda je res, da bi to bila lahko najuspešnejša oblika ide-ološkega poglabljanja, poudarjam, poglab-ljanja. Navadno je profesor filozofije hkra-ti mentor marksističnega krožka; povsem jasno pa je, da ta naloga nikakor ne nav-dušuje. če je že z literaturo za pouk tež-ko, kaj šele z literaturo za poglobljeni študij. Pri krožkih pa gre navadno za pro-učevanje sodobnejših problemov. Po mo-jem mnenju naj bi bila bistvena vloga centra marksističnih krožkov prav v iz-biranju in pripravljanju neke dostopne li-terature. Lahko je predvidevati, da se bo-.do dijaki razgibali s tem, da v literaturi sami najdejo odgovor na kakšen problem. Toda celo tam, kjer taka literatura ob-staja, je za dijaka navadno prezahtevna Ne ^amo vsebinsko, celo časovno. Refor-mirana gimnazija npr. ima celo vrsto no-vih predmetov, plus specializacije, plus proizvodna praksa, plus vsakdanje zahte-ve, ki jih imamo do mladega človeka (na primer željo, da bi nekoliko poznal literatu-ro, si kdaj ogledal kakšen film, imel zdra- ALI DISKUSIJA ALI ,,POPRAVA" Pravzaprav sedim pred izredno ne-hvaležno nalogo vključiti se v disku-sijo o idejnosti in neidejnosti pouka na naših srednjih šolah, o stvari to-rej, ki je bila v enem prejšnjih član-kov prikazana kot področje, kjer je mogoče naše delo najbolje problema-ticno, kjer so rezultati tega dela vča-sih — najmileje rečeno — čudni. še več, delo z mladino je ponekod ome-jeno na tiste ozke oblike, uzakonjene z učnim programom in šolskim zvon-cem, delo, ki je po sredi predeljeno s črto ločnico, na, katere eni strani sto-jijo dijaki, na drugi profesorji. Da bi se to stanje spremenilo, je bi-lo pri nas storjenih že mnogo posku-sov, rezultati pa žal ne ustrezajo volji, hotenju in dobremu namenu. Priznati moram, da našega sistema vzgoje (ko-likor ga resno imamo), v kar pa ob vseh teh poskusih reform včasih resno podvomim) ne poznam; poznam pa nekatere konkretne primere na naših srednjih šolah, predvsem gimnazijah. Dvoje stvari je, kar me je pri tem za-nimalo: 1. kako na naših šolah delu-jejo marksistični krožki kot osnovna oblika izvenšolskega politično-ideološ-kega izobraževanja (torej ne gre za idejnost POUKAJ in drugič, kam nas včasih pripelje konkretna siluacija pri podajanju enega najtežjih predmetov, filozofije. Beseda torej ni tekla proti celotnemu vzgojnemu sistemu, temveč proti konkretnim situacijam, do kate-rih na naših šolah prihaja. Toda če so te anomalije bistvene in obenem vsa vsebina našega vzgojnega sistema, te-daj sem proti njemu v celoti, pa naj si bo patentiran kjerkoli in proglašen za karkoli. Toda prepričan sem, da ni tako. Osnovna stališča, ki jih razvija Ma-rija Cigale v svoji polemiki zoper prej omenjene članke, so približno nasled-' nja: 1. osnovne oblike idejnega dela na srednjih šolah niso MK, ternveč pouk sam. 2. položaj profesorja filozofije na šoli je izredno težak, zlasti ga otežko-ča še dejstvo, da je v zelo redkih pri-rrierih to »poklicni filozof«. Navadno je enostavno prisiljen poučevati filo-zofijo (torej brez osnovnega pogoja — diplome iz filozofije!) in zato pred-met študira skoraj skupaj z dijaki. 3. reformirana gimnazija je s kopico novih predmetov tako napolnila urnik, da je rqdno izvenšolsko delo onemo-gočerio. 4.današnje stanje poraja celo vrsto nerešenih vprašanj, v katerih je treba glasno spregovoriti (da tu ne gre sa-mo za »ugotovitve nasploh«, lahko vi-dimo iz naslednjih stavkov. Citiram: »Strinjam se z ugotovitvijo, da je šol-ska sampuprava povsod skoraj bolj na papirju kot sicer: res je, da je po šolah dosti problemov..., da je celot-n onaše šolstvo pravzaprav velik gor-dijski vozel problemov, od materialne-ga vzdrževanja šol, preko pomanjka-nja ucbenikov in do pomanjkljivosti univerzitetne vzgoje, ki daje kadre za šolstvo... itd«) K iemu samo toliko: Mislim, da so njena stališča realna ocena stanja, povedana v prav tako ostri obliki, kot so bila izražena v prejšnjih člankih. Z njimi se v celoti strinjam, pa me zato toliko bolj čudi zahteva, da je treba misli »v nekaj točkah pripraviti«, zakaj tiste »točke« so nanizane predmem v zadnjem od-stavku: »Zelo prijetno je določiti za krivca tistjega, ki je prvi pri roki. Od-klanjam misel, da so edino slabi pro-fesorji krivi vseh napak in pomanj-kljivosti v trenulnem stanju idejne vzgoje. Zato še ni treba obsojati celot-nega vzgojnega sistema.« Oba članka, zlasti pa še drugi, sta bila pisana v feljtonistični obliki, toda vseeno se iz njiju ne da razbrati stališč, na katere zdaj stresa. Marija Cigale svoj gnus in žolč. Govori o nekem konkretnem pro-fesorju na eni Ijubljanskih gimnazij. Pa-znam tudi drug primer, kjer se pre-davanja iz filozofije spremene v ure diktatov: tekst, ki je diktiran, pa je seveda Jerovškova Zgodovina filozofi* je! Oba primera sta skrajnosti, toda nekaj je jasno: ze to, da sta, pomeni dvoje: da naš vzgojni sistem take pri-mere dopušča (ponekod celo zahteva) in drugič, da je djjaška samouprava tudi v tem sistemu prešibka, da bi take anomalije odpravljala. Ne gre tu za zvračanje krivde na kv-garkoli, niii ne za zahtevo — tu je raz-odetje! Prisezite nanj! temveč za zah-tevo, da prenehamo govoriti o dijaški samoupravi kot doseženi stopnji, o marksizmu, ki, je odgovoril na u.sa vprašanja: o marksizmu, ki je v sebi zaključen, popoln sistem. Tak marksi- vo zabavo in rekraacijo, itd.). Ne trdim, da je nemogoče, kaj storiti; trdim pa, da je z našim trenutnim obsegom in vse-binsko težavnostjo literature mogoče sto-riti zelo malo in da se je dostikrat treba zatekati prav k tistemu načinu, kj ga tako pogosto zmerjamo s »prosvetiteljstvom«, namreč k načinu, ko mentor predava, dijaki pa poslušajo. Včasih lahko tako pre-davanje zbudi diskusijo, včasih pa tudi ne, vendar tega načina trenutno še ne moremo popolnoma zavreči. Nek »prosve-titeljski« odnos med dvema partnerjema med katerima obstoji razlika v nivoju znanja, pa bo najbrž ostal zmeraj. S tem pa ni rečeno, da diskusija ni možna. Res pa je, da jih je premalo. Strinjam se z ugotovitvijo, da je šol-ska samouprava povsod skoraj bolj na papirju kot sicer: res je, da je po šolah dosti problemov, res je celo morda, da ka-kšen profesor terorizira vso šolo, čeprav sploh nima pogojev, da bi učil na srednji šoli (morda bi kazalo razmisliti, zakaj pa to ne spada zraven), zato pa še ni tre-ba obsojati celotnega našega vzgojnega si-stema. Popolnoma res je tudi, da profe-sorji dostikrat ne morejo dati popolnega odgovora na vse tisto, kar dijake »bode in žuli« — kdo pa je kvalifioiran za to, SREDNJEšOLCI da bo znal pravilno odgovarjati na taka vprašanja? Problemi, ki bodejo in žulijo dijake se, največkrat še pomnože, ko di-jak postane profesor. če smo pošteni, mo-ramo tudi priznati, da tudi mi odrasli Iju-dje nismo vedno sposobni najti pravilnih odgovorov na vprašanja, ki nas v vsak-danjem življenju vznemirjajo. Sploh pa se mi zdi, da se profesorjeva vloga ne kaže predvsem v tem, da daje dokončne od-govore na vsa vprašanja, pač pa mnogo bolj v tem, da dijakom posreduje znanje, na osnovi katerega bo na vprašanja lah-ko sam odgovarjal. Velik del tega znanja pa je morda kljub vsemu le v poznavanju klasičnih odgovorov dialektičnega materi-alizma. Priznam, da profesor še marsikje ne odigra tiste vloge, ki bi jo moral. Odkla-njam pa misel, da so edino slabi profe-sorji krivi vseh napak in pomanjkljivo-sti v trenutnem stanju idejne vzgoje. Tu-di izven šole je mnogo faktorjev, ki ta proces zavirajo in morda niti center mar-ksističnih krožkov ni popolnoma opravičil svoje vloge. Problemi našega šolstva niso v tem, da profesorji nočejo — čeprav je zelo prijetno določiti za krivca tistega, ki je prvi pri roki. Problem je pravzaprav v tem, da je celotno naše šolstvo pravza-prav trenutno velik gordijski vozel pro blemov, od materialnega vzdrževanja šol preko pomanjkanja učbenikov in do po-manjkljivosti ii,niverzitetne vzgoje, ki daje kadre za to šolstvo. Prof. Marija Cigale Requiem civilizaciji (Foto Ljubomir Pucar) zem je neživljenjski, zlagan že v prin-cipu, to je prirejeni marksizem to je revno tisto, proti čemer članek že v osnovi nastopa, pa je zato povsem ne-razumljiva ugotovitev M. Cigale: »sploh pa se mi zdi, da se profesorje-va vloga ne kaže predvsem v tem, da daje dokončne odgovore na vsa vpra-šanja, pač pa mnogo bolj v tem, da dijakom posreduje zunanje, na osnovi katerega bodo na vprašanja lahko sa-mi odgovorili.« Prav ta zahteva, tu postavljena kot nasprotje člankoma, pa je bila moto drugega članka! Nesporazum je tu očiten, do stvar-nih nasprotij pa bi prišlo, če bi Ma-rija Cigale razvila svoje mimogrede navršene besede o »poklicnih filozo~ fih« in zahtevo, naj matematika po-sreduje »logiko« prirodopis pa osnove dialektike«! Tisto pa, česar sploh nisem posku-šal razumeti, je diskvalifikacija. M. Ci-gale piše: »Ne nameravam se zapletati v diskusijo z avtorjem glede njegovih stališč, zdi pa se mi, da je treba n;e- gove misli vsaj v nekaj točkah popra-viti.« (!) Tu ne gre torej za diskusijo, temveč za enostransko »popravo« nekaterih »točk.« Zdi se mi, dd je ta metoda pri nas splošno razširjena: namesto stvar-ne diskusije stvari samo »popravlja-mo«: nekaj časa Sodobnost, nato Pro-blemc, nekaj časa šole, pa spet drug drugega. Metoda je zelo stara, saj o njej poroča že Sveto pismo: Nekoč sta živela dva brata. Ni važno kje, to-da važno je, da se nista po bratovsko Ijubila. Kakorkoli že, prvi je pred~ lagal: »Ti, pogovoriva se.« Drugi pa ni bil za to: »Ne nameravam se zapletati v diskusijo glede tvojih stališč, zdi pa se mi, da je treba tvoje misli popraviti vsaj v nekaj točkah.K In jih je popravil. Mislim, s tern pa seveda tudi glavo. »Popravljeni« brat je bil Abel. Milan Pintar TRIBUNA STRAN 5 mera za mero Velikega hrupa ni bilo, bomba ni eksplodirala, študentov ni zasula oblast z ognjem in žveplom. Jn ker je tako succes descandal izostal, ker bik ni pla-nil, nam ostane zdaj, da pogledamo, kako rdeča je bila ruta, s katero smo ga dražili. Ne da predstava ni imela svojega napetega tre-nutka. Pet minut po začetku je zmanjkalo toka. Aha, smo rekli, smo že tu. Krepki fantje med občinstvom so se napelt, odločeni, da svojo pravico, da pred-stavo gledajo do konca branijo do zadnjega, dekleta so se nervozno hihitala in ne tako redki med gle-dalci so po tihem obžalovali, da so se spustili v to zadevo. Toda vrtnarjev in ppljedelcev ni bilo, čez dobro minuto so reflektorji znova zažareli Jože Mraz je ponovil stavek, sredi katerega so ga tako prekinili. Kaj satirizirajo študentje? Terminologijo. Nekaj težko deprimirajočega je v tem, če se moraš dan za dnem, od časnika do uč-benika, od skript do referata na sestanku, otepati z monstruozno, gumijasto, brezoblično in popolnoma nedefinirano frazeologijo, ki jo je nekoč, v trenutku, Genialnega navdiha, za potrebe neke določene situ-acija skovala pesniška inteligenca, ki pa je zdaj, v drugačni situaciji, zaradi pretirane rabe, ki ne po-zna ze nobene meje več, predvsem pa zaradi zlorabe v rokah hudo obtuznih inteligenc, izgubila vsako vsebino in vsak pomen in ki nam obtiči v grlu kot neka volnata, brezokusna in dušeča snov. V tej točki, o Objektivni težavi in Svetli bodočnosti in v posme-hih na račun našega Dela v veznem tekstu, leži te-žišče študentske satirične jeze. Ne stanje stvari sa-mo, naša toliko zlorabljena »družbena stvarnost«, ampak vsa groza in mizerija okoli njenega interpre-tiranja in nekaterih njenih interpretov. Nato: Zelo razširjeno in vendar ne popolnoma sprejeto verovanje, da je normalni sistem dela biro-kratski in da v tem sistemu najbolje ali celo izključno naprdcjejo topoglavci. Prav tako zelo razširjeno verovanje, da stopnja posameznikove samovšečnosti in omejenostiraste vzporedno z njegovim vzponom na Lestvici. Bič te jeze je padal torej po Člopeku in družbi kot takima. Ves čas je bil poudarek na splošnem, na družbenih in osebnostnih deformacijah, ki tlačijo nas, prav tako kot mnoge druge, če ne vse družbene sisteme. Nič čudnega navsezadnje, saj je bila večina glav-nih točk izposojena pri tujih avtorjih. Nekaj doma-čih aktualnih epizod, ki so kruh in maslo vsakega podobnega kabareta, je drezalo globlje in ostreje. Na primer tista, v kateri slovenske revije s kitkami ple-šejo ringa ringa raja in sepustijo z vriščem in koke-tom prepoditi s kraja za odrasle v svoje jaslice. Ta je bila močna. Zares žabrilo okoli ušes pa je gledal-cem samo enkrat, v zgodbi o herbivornem levu. Lev je tako bister in predvsem tako dobrodušen, da ne žre kristjanov, ki so mu namenjeni in ki so tudi do-bri, ampak ima raje korenje. Njegov razlog je pre-senetljiv: stara levinja je rekla, da utegnejo kristjani na koncu priti na oblast in da takrat ne bo ravno prijetno biti lev, tak, ki je žrl kristjane. In tako pri tem levu razlogi običajno ne ravno preintenzivne levje inteligence pretehtajo silovito nujo zdravega želodca. Zgodba je verjetno izmišljena, kajti čeprav so kristjani res prišli na oblast, ni dokazano, da je bil med njimi kateri, ki je kdaj gol stal pred levom, pa ga je ta samo ošnofal in se lotil korenčka. Pravljica je poljska, kar ni presenetljivo, kajti iz simpatije do alegorije bi lahko rekli, da so na Polj-skem kristjani že na oblasti. Našemu levu pa štu-dentje niso preveč zaupali in v obrambo pred mož-nostjo, da bi se mu kdaj spet oglasil zdrav tek, so or-ganizirali zajetno in okorno mašinerijo, ki je pred-stavo zavirala in ji jemala neposrednost. Prej smo rekli, da je bila večina gllavnih točk tujih, okoli teh nosilnih elementov pa se je pletla še ena predstava, katere glavni namen je očitno bil paci-fikacija levov. Leva, manjšega in takega kakršnega si pač sami predstavljajo, so postavili kar na oder, na njem sproti preizkušali svoje šale in ga pregovarjali z njegovimi lastnimi argumenti. To je pripeljalo do ponavljanja. Najprej so povedali svojo šaljivo zgodbo, ki je bolj ali manj neposredno našla pot do glledalcev, nato pa so vso stvar rezimirali in pono-vili še enkrat v veznem tekstu, z opravičilom in po-jasnilom. Očitno nihče ni bil bolj presenečen, da vse tako gladko teče, kot oni sami. Za tako presenečenje pa pravzaprav ni pravega razloga. Ves program je bil tako udobno obložen s ščitno vato, vsi izpostavljeni deli tako varno prepojeni s protistrupom, da ti- stega pravega strupa, ki ga podobni kabareti ormalno mečejo na gledalca, skoraj ni več ostalo. Isvajali so študentje igralske akademije. Andrej Stojan, ki je kabaret režiral, je coklo, ki mu jo je ta koncepcija o dvojni predstavi naprtila, seveda čutil. Reševal se je spretno, s spremenljivim prizoriščem in s svojim glavnim orožjem: do konca je izrabil možnosti, kki mu jih je nudilo naravno, privlačno de-kle, kakršna pač je Alenka Vipotnik. Izredno lepo presenečenje je tudi Niko Goršič, droban, bled mlad igralec, ki govori in se giblje v stilu Jamesa Cagneya. študenti torej imajo svoj kabaret. In zdaj: Kaj? Toliko Ijudi se o tem sprašuje, da je lepo, da si Ick vprašanje še mi postavimo. Odgovor je: kaj — nič. Satire si želimo, seveda ne prehude, študenti nam sa-tiro dajejo in ker ni prehuda, je ravno prava. Pri na-slednji premieri si torej želimo satire, ostre in hude; toda se veda ne preveč. Sandi čolnik TOVARIS. TO SE TEBE NE TIČE —V foyerju Mistralovega liceja se zagovoriva s Cesarom Massarentijem iz Milana. Da se priprav-Ija na režijo Majakovskega v milanski Piccolo Scali, pove najprej. Ne morem razumeti njegovega krčevi-tega zavzemanja za čisto kulturo, osvobojeno vsega političnega. Bilo je dan po predstavi Corneillevega Nicomeda. Vsi so bili navdušeni, vsi razen Balkancev, kakor nam je nekdo rekel, ko smo se v drilici raz-burjali nad popolno naftalinsko viuzealnostjo tega Corneilla, nad monumentaličnim potosom in servilno zvestobo Corneillevi dramaturgiji, nad to — nadvse odvratno — hvalnico neke politične konvencije, ki je vse, ki ima moč in ki da se ji je treba vsemu navkljub podredi ali pa — propasti; nad apologetsko postavljeno antitezo med ukazanim moranjem in člo-veško nujnostjo. Ni, da bi se moglo te nekaj človečno-sti rešiti v tako ali drugače verjetni in osveščujoči tragičnosti, v spoznanju tako ali drugače pohojene svobode — prebrisani estetski načrtovalci velikih Ludvikov so že tako uredili, da se dramska pomemb-nost junaka ne odkriva v boju za osvobajanje, ampak v poslušnem izpolnjevanju ukazov, v žrtvi. Režiser francoske predstave, Roger Mollien, je ostal veren apologet teh ludvikovskih direktiv, in tako je vse skupaj postavil na glavo in v muzej: namesto tra-gičnih propadanj smo bili priče heroičnih odrekanj v imenu politične dolžnosti, in to: v sijajni odrski perfekciji, monumentalni kot italijanski zgodovinski spektakli, mojstrsko v recitaciji, velepomembno v ši-rokih gestah. Enkrat za vselej perfektno: Ludvik je vstal iz groba. — Cezar se strinja: morituri te salu-tant. Komedijantov paradoks, ne: absurdni galski patriotizem, petošolska zaljubljenost v heroično pre-teklost, učna ura »zlate dobe« (ki je ni več); poskusi mentalne rekreacije sodobne francoske razdružblje-nosti? Skozi najbolj anemičen medij? Poglejte, mladi Francozi, kakšne zgodovine in kakšne kulture dediči ste! In vi eksotični Balkanci, epski tipi, (Car La-zar in Vuk Brankovič, France Prešeren in Janez Blei-toeis, Fran Levstik in Etbin Henrik Costa, Ivan Can-kar misliš, svobodno. In že pripoveduje o politikant-izem! Cezar se pritožuje: v Italiji — pravi — poveš, kar misli, svobodno. In že pripoveduje o politikant-skem verbalizmu, o brezodmevnosti govorov in član-kov. Opredeljuje se gostobesedno zoper politikant-stvo v imenu velike, moderne kulture. Majakovski, pravi. Majakovski je ključ do moderne kulture. Ma-jakovski je ključ do »nove druzbe«. (Ta »Societi nouvelle« je beseda, abstraktna in patetična, ki jo je poleg magične Kulture v Avignonu največkrat sli-šati.) Majakovski — ne politični pesnik, dramatik Majakovski, satirik! Ne moreva se zediniti. Majakov-ski se je preživel, Majakovski se ni preživel. Njegova satira se ni preživela, ker je konkretna, ostro speci-fizirana politična satira. Posploševati ga na »all time« je nesmiselno. Cezar pa: Majakovski osvobaja prav z objektivno definicijo politikantstva nasploh. »Socie-te nouvelle pa je nujna, pa je nujna! Majakovski je pogumen, komunikativen, spodbuja k akciji. Ali pri-vas lahko igrate B^ecketta? Vprašam ga, kaj pojmuje pod družbenim angažmajem. Kulturno delo, odvrne. Ki bo imelo tale trenutek še nujno političen pred-znak, če se bo hotelo vkljčiti v splošen družbeni pro-ces, rečem, da, pravi, ampak ne zategadelj zniževati kulture na nivo politične enodnevnosti in vulgarnega pragmatizma. Potem se razjezi, ko mu povem, da me nič ne zanima vzvišena večnost, ampak da me-rim vrednost neke kulture vedno po njenem komuni-kativnem učinku in po stopnji njene neposredne kri-tične ostrine. človek pa je le večen v nekaterih... si ne more kaj. Potem se pogovarjava najprej o člove-ški zgodovini, o zvezi, ki definira pričujočnost tako, da upošteva njene zgodovinske izvore in hkrati odpira perspektive za prihodnost, ki prvo povezuje z dru-gim. Bila sva nadvse duhovito abstraktna. Ne vem zakaj. Tista Kultura nama je najbrž zavdala. Kultura na avignonski način, gamirana s patosom. — Sprašujem se, odkod tej pisani in nadvse libe-ralizirani druščini tisti nadvse potreben mit, ki si ga posiavlja nad svojo svobodo in raznolikost in ki ga dela za nekaj, kar je oboje skupaj in hkrati še več. Mit kot rekreacijski luksus. Tako občutim to krče-vito, skoraj ranljivo prizadevanje po veličini: po ti-stem doživetju, bi se njene svobode zadeval prav s tem, da se je sploh ne bi, da bi se jih dotiakli samo v tistih — še danes — najmanj odtujenih predelih človeškega bivanja, ki se jim pravi senzus, in ki bi temu senzusu potem dal.še sentimentalne in nujno heroične veljave, ali v tistih napol snobističnih, na-pol zdravo zvedavih predelih, ki jemljejo tisto kul-turo edinole za reprezentanco, za dvig osebnega ugle-da, dejavno pa se jih sploh ne dotika. Posluša mbrez-številne aplavze na odprti sceni, majestetično vzdiho-vanje ob dovršenem gibu, ob lepo in ponosno izgo-vorjenem verzu; poslušam razgovore po predstavi, same besede »z velikimi začetnicami«, bi rekel Ja-cques Prevert, in se hkrati ne morem načuditi, kako se dd z istimi besedami navduševati tudi nad čisto običajno vsakodnevno površnostjo in naključnostjo, kakršna je recimo naša druščina in naši običajni razgovori, češ kako imenttno se razumemo! In tako se izogibamo konkretnih in vznemirljivih tem. In ko Ana Ma Garcia iz Barcelone lepega dne vpraša »Ste slišala za našega Frangoisa Franca?« in odgovori »Un homme et politique merveilleuz!«, se molče spo-gledamo, nato planemo v smeh, nekdo jo poskuša zavrniti, ampak že nekdo drug spelje pogovor na Corneilla. Hvala bogu, da imamo tudi Kulturo. Zvečer sva se s Cezarjem strinjala, da nam je ta obupna, skorajda religiozna mitizacija kulture pogoj, da sploh lahko smo takole, kot smo, tukaj v Avi-gnonu. Zavedel sem se, da se sprenevedamo tako iskreno, kot smo si iskreno všeč vsi skupaj in podvo-mil sem v to metafizično privatnost liberalizma, mo-numentalnosti in intelektualizma. Svoje resnične od-tujenosti smo se sicer začeli zavedati. Le da smo to zavedanje kmalu sprevrgli v brezbrižnost. x x X Romulus Veliki Friedricha Diirrenmatta, ki ga je režiral in igral direktor TNP sam, Georges MVilson, je bil nadvse asketski: ena sama ideja, ena sama poanta, na Brechtovo miselno frapantnost zreducirani odnosi groteskne narave. Romulus mirno je jajca, ko mu kraljestvo odhaja po gobe. Zaveda se, da tako mora biti, ker se je tako zgodilo v davnih časih in da je njegova vloga edinole v tem, da isto reč še enkrat zaigra — danes, tu. In tako smo priča gro-teskne zgodovinske resignacije, nauka o nemoči, ki ne more roditi upora zoper propadanje, ironije, ki te nemoči ne enači z zgodovinsko nujnostjo, ampak jo razkrinka kot popolno kapitulacijo (zadovoljen sem, da sem tak, kot semj, z veličastno zgodovinsko lenobo, ki raje je jajca in pije chianti, kot pa da bi oblekla hlače in se postavila »nečemu« po robu. Zato pa bo tista lenoba na koncu zanesljivo šla v »franše«, kot prerokuje modri frankovski tehnokrat Cezar Krupff. Ta ironija pa je bila nadvse poučna in nadvse racio-nalno naslikana, nekje na sredi med Brechtom in Descartesom, teater pa do kraja prečiščen na samo logiko ironije, didaktike,ampak s pelinastim prioku-som: da je pač boljši privatniški hedonizem — tudi na najvišjem klinu politične lestvice — , kot pa brez-uspešno zaletavanje z glavo v zid. In še: zgodovina da se je vedno smejala zadnja. Torej, foke kvišku! »Ali so danes marčeve ide?« sprašuje Cezar in Piram mu pove, da so. Cezar poje še eno jajce, popije po-širek in vzdihne: »Kaj hočemo, zgodovinski datum!« Zaradi Wilsonovih vizij modernega sveta — skozi Durrenmattova očala — in zaradi asketske nujnosti teh perspektiv sva se po predstavi s Francom vsedla na avignonski Trg republike in se zapila, do nezavesti vrtajoč eno samo vprašanje: Zakaj je moral biti Romulus ravno rimski cesar, ne pa malo manj? Andrej Inkret RAZPRAVAM 0 DSK NA ROB Kljub zelo deljenim mnenjem o upravičenosti in ustrezno-sti ukrepa GO Socialistične zveze in brez javne razprave, ki bi zajela vse prizadete kulturne delavoe, je bila slovenska kulturna iavnost dne 30. decembra kratko im malo postavlje-na pred dokončno izvršeno dejstvo, o katerem jo je poučilo lapidarno obvestilo v Delu. Tam zvemo. da je »novi založni-ški svet Državne založbe v' soglasju z ustanoviteljem — GO SZDL, ki po založnišketn svetu izvršuje ustanoviteljske pravl-ce, ter na podlagi posvertovanj s širokim progom sodelavcev in drugih kulturnih delavcev imenoval nov uredniški odbor Sodobnosti«. Slede imena novoimenovanih urednikov. Ker vemo, da tega posvetovanja s širokim krogom sode-lavcev ter drugih kulturnih delavcev ni bilo In ker prav tako vemo, da se je nepopularni ukrep vendarle mogel uresničiti samo z dejavnim ali tibJm pristankom nekega dela slovenskih kulturnih delavcev, skušajhio obrniti naše razmišljanje pred. vsem v to smer: za razlilco od prejšnjega poscga v revialno življenje. to je ukinaftev Perspektiv, je bil zdajšnji ukrep opravljen % medsebojno pomočjo in sod«lo"vanjem dvem in. stitucij. politične in strokovne: GO SZDL in Društva sloven-skLh književnikov. Pri tem sta si instituciji razdelili delovno področje, tako da je prva opravila ©->-na črnom-eljskem plenumu predlagali, naj bi Socialistična zveza prevzela pobudo pri urejanju tega vpra.~~ šanja.« (Vsi citati iz Dela, iz poročil z naslovoma Prispevek k razjasnitvi pojmov in Knjiženiki o revialnem življenju. 15. in 24. decembra.) Pri obeh institucijah gre torej za dva povsem raz-Učna vzroka nezadovoljstva z obstoječo revialno si-tuacijo, ki pa sta se srečala v srečni keincidenci. Pri tem sta ena drugo podprli tako, da sta uspeli vsaka ^osebej uresničiti svoje želje, Pustimo na tem mestu ob strani ustreznost in upravičenost ukrepov GO SZDL, kajti to je vprašanje, ki zasluži posebno obravnavo In ki bo take obravnave nedvoipjno še povzročalo: za zdaj je treba pribiti, da ima ta institucija v tre-nutnem stanju demokratizacije in samoupravljalskih osnosov vsekakor š e možnost in moč, da mimo pri-stanka svojega članstva izvaja ukrepe, ki izhajajo iz več kot vprašljive analize situacije in katerih primer-nost je več kot vprašljiva, in da pri teh posegih ne-omajno vztraja po logiki sile. Nadaljnji razvoj tega vprašanja je in bo odvisen od bolj ali manj aktivnega sodelovanja vseh neposrednih upravljalcev v projektu samoupravljalskega procesa. V tem razmišljanju pa skušajmo usmeriti pozor-nost na drugega partnerja v tej igri brez tretjega, na DSK. Po svoji lastni notranji logiki se zdi njegovo ravnanje po metodi sicer malce neskrupulozno, ven-dar navidez dosledno: 140 slovenskih književnikov, or-ganiziranih v društvu, ima paČ pravico do možnosti, da z objavljanjem člankov oblikuje slovensko kul-turno-politično življenje! In če članom društva ta osnovna pravica nikakor ni bila zagotovljena, jim končno ne gre zameriti, če zaprosijo za pomoč in-situcijo, ki poseduje moč in si z njeno pomočjo dajo izprazniti revijo, ki se nikakor ni mogla po.hvaliti s tako visokim številom sodelavcev in je torej v mnogo manjši in mnogo bolj »grupaški« meri predstavljala slovensko kulturno tvornost. - Prav. Po tej logiki je torej slovenska kulturna tvornost enotna, kohezivna substanca, ki je v večji ali manjši meri dana 140 članom omenjenega društva. Ta substanca ima neko spodnjo mejo in kar je pod njo, izpada iz te enotnosti in se pojavlja kot posa-mično, klikarsko, tej enotnosti nasprotno in torej na-sprotno vsemu slovenskemu kulturnemu življenju. In če je trenutno stanje takšno, da kljub trem oziroma kasneje dvem itd. obstoječim revijam tej enotni kul-turni misli ni dano, da bi uveljavljala svojo kulturno voljo vsaj V eni teh revij, katerih sodelavci pa so po številu članstva vsi znatno šibkejši, potem je po tej logiki še prav tako jasno, da je »takšni revialni de-javnosti tuje vsako zdravo pojmovanje kulturnega in sploh javnega življenja«: vsakdo se bo pač moral strinjati, da je za bolj zdravo imeti tisto pojmo-vanje, o katerem si je enotna 140 članska večina slo-venskih kulturnih delavcev, organizirana v društvu. Šlo je torej za izkoriščanje in polaščanja kulturniške večine po revialni manjšini in kot edina možna pot je preostal nasilni prevzem revialne oblasti, storjen« t skrbi za kulturo in samo za kulturo«, ki naj tej enotni kulturi zopet omogoči normalno snovanje. še vedno prav. Prvi pomislek pa se pojavi ob dej-stvu, da so bili mnogi člani uredništva Sodobnosti in mnogi njeni sodelavci prav tako člani DSK. Ti so se v okviru revije povezovali z ostalimi sodelavci v prav tisto delovno skupnost, ki ji jc po mnenju DSK zdravo pojmovanje slovenske kulture tuje. In ta za-četni dvom v kulturno idejno enotnost DSK se nam še poveča ob spominu na dogodek ob izjavi, s katero je DSK izrazilo zaupnico ukrepom proti Per-spektivam: na preliminarnem sestanku odbora, kjer tej bi bila izjava potrjena, je en član odbora izstopil. Temu sestanku sledečega izrednega občnega zbora se je udeležilo 45 (petinštirideset) članov DSK. Za iz-javo jih je glasovalo 32 (dvaintrideset). In ta izjava je bila naslednji dan objavljena po časopisju in radiu kot izjava društva slovenskih književ-nikov. Okrog iste številke se je gibalo števUo knji-ževnikov, ki so zagovarjali ukrepe proti Sodobnosti na nedavnem sestanku, ki ga je sklicalo DSK zaradi po-svetovanja o reviabii dejavnosti. Vsili se nam torej spoznanje, da v imenu enotne volje organiziranih slovenslcih književnikov deluje pri-bližno tridesetorica ljudi. Ta številka pa se že nevarno približuje številu aktivnih sodelavcev preostalih slo-venskih revij in če jo povežemo z ukrepanjem, s ka-terim smo se zgoraj ukvarjali, nam izda, da obstoji v okviru navidezne enotne skupnosti DSK neka in-teresna grupa. Interesna jo bomo v razliko od de-lovnih grup okrog revij imenovali zato, ker so revi-alne grupe uveljavljale svoj idejno estetski koncept s konkretnim delom, medtem ko si je grupa iz ob-močja DSK s taktičnim in operativni minteresnim de-lovanjem šele pripravljala prostor in pogoje za even-tualno kasnejše delo. Ce doslejšnja izvajanja drže in če se je torej DSK izkazalo za taktično bazo, kjer imena večine sloven-skih književnikov omogočajo delovanje interesni gru-pi, potem nam preostane še vprašanje, kakšna je real-na funkcija tega društva v današnji družbeno-politični situaciji in kakšne so perspektive njegovega razvoja. Oglejmo si pravila društva in videli bomo, da je nje-gov namen dvojen: karitativno smdikalni in stro-kovni. Pod prvo dejavnost spada skrb za materialne gogoje slovenskih književnikov, pod drugo pa razvija-nje književnega delovanja, populariziranje slovenske književnosti doma in na tujem in vplivanje na kultur-no politiko družbe. Ta druga programirana dejavnost izhaja iz predpostavke, da pomeni ukvarjanje z istim poklicem — pisanjem v literarnem območju — do-volj veliko jamstvo za enake idejno estetske cilje in enake poglede na kulturo in kulturno politiko. Takšno mišljenje se sicer najbolj očitno kaže v geslu, ki je na Slovenskem dovolj dobro znano: »Kultura je ena sama!« Pred to kulturo so vsi kulturni delavci enaki in ta kultura jih tudi obvezuje k skupnemu delova-nju za dokončno dosego istega cilja. V današnji druž-/ beni atmosferi pa se zdi, da vse bolj prevladuje neko drugo mnenje, da je namreč takšna absolutna kultura precej abstraktna reč in pojem kulture se vse bolj povezuje s konkretno ustvarjalno prakso na konkret-nem področju, prakso, ki se konkretno povezuje z vsakokratnim tveganjem, ki ne ustvarja za zgodovino niti v imenu trenutnih politično pragmatičnih parol, ampak kot družbeno enakovredna dejavnost nenehno preverja in vzpodbuja tiste elemente bivanja, ki so za obstoj individua in skupnosti na nekem območju usodni. Seveda pa obstoje obdobja, ko se književniška združenja neke skupnosti dejansko strnejo v neko kompaktno, unificirano skupnost: bodisi da gre za obdobja, ko je ogrožen nacionalni obstoj bodisi da totalitarni režim absolutizira kulturo na apologetiko sistema in kuiturne delavce na »inženirie duš«. V tsckš~ nih obdobjih se kulturna tvornost kot'dejansko učin-kovanje v družbenem prostoru degenerira in unifi-cira v na zunaj enotno, pragmatično dejavnost. (Misli, ki jo je danes na Slovenskem pogostokrat slišati, da namreč razvoj in delo samostojnih delovnih grup kul-turnih delavcev nasprotuje razvoju socialističnih od-nosov, pobija sama zgodovina socialističnih dežel: v Sovjetski zvezi so pred nastopom Ždanova zelo plodno delovale različne književniške delovne grupacije, npr. proletkult, futuristi, kmetski pisatelji, serapionovski bratje, formalisti, perevalovci itd. To je bilo najbolj plodno obdobje sovjetske literature. Šele 1. 1932 je CK to stanje ukinil z dekretom in imenoval enotno knji-ževniško organizacijo.) V luči sproščanja demokratizacijskih odnosov v družbenem življenju in vedno bolj se uveljavljajo-čega prevrednotenja nacionalnega vprašanja je terej razumljivo, da so se v DSK vedno bolj razkrajale vezi, ki so njegove člane povezovale v estetsko idejno enoto. Njegovi člani so se vedno bolj povezovali v de-lovne grupe na torisčih dejanskega dela, potreba po idejno enotni povezavi v okviru društva pa se je zmanjšala na nič. Odbor društva se je ukvarjal s pro-blemi sindikalne narave, ki so pač vedno prisotni, in s formabiim reprezentiranjem in populariziranjem. Domala vse kulturne in družbene funkcije društva so po naravni poti prešle na torišča dejanskih delovnih nuj in potreb, to je na delovne grupe okrog revij. Društvo je postalo le še formalna zveza večine sloven-skih književnikov. Zdi se, da je realna perspektiva razvoja DSK na dlani: popolna reorganizacija. Abstraktno idejno enot-nost in vednost o edini pravi slovenski kulturi naj zamenja plodno soočanje konkretnih raznovrstnih orientacij. DSK je že davno izgubilo funkcijo vrhov-nega arbitra nad slovensko kulturo, zato naj se kon-stituira tako, da bo imelo svojo realno družbeno funkcijo: v današnji družbeni situaciji je idejna enot-nost realna in izvedljiva le kot nenehno primerja-nje in delovno sodelovanje dialektično diferenciranih razvojnih teženj. Lado Kralj PRAVNI STATLS REVIJ MORA BITI UTEMELJEN NA DELOVNEM PRINCfPU Dozdajšnje razpravljanje o statusu revij je v precejšnji meri razčistilo stališča in tudi pripeljalo do večje ali manjše opredelitve prizadetih. Zaradi tega se mi ne zdijo več potrebne obsežne predhodne razprave in kritika dozdajšnjega stanja, ampak kon-kretni predlogi. Vsak predlog je konkretnejši kot naj-bbolj konkretna kritika. V tem zapisu želim podati svoj predlog za ure-ditev pravnega statusa revij, vendar pa se mi zdi za razumevanje predloga neogibno poudariti tri osnovna stališča, na katerih temelji. 1. Predlog izhaja iz dejstva, da izvirajo v sociali-stični družbi de iure in de facto vse pravice iz dela. Izvirne pravice ima le tisti, ki dela, zaradi tega, ker de-la in v toliko, v kolikor mu jih njegovo delo daje. Vse ostale pravice so izvedene, ne pa izvirne. Socializmu popolnoma tuja je ideja o izvirnih pravicah ustano-vitelja. Po tej tipično lastniški teoriji naj bi ustano-vitelj (lastnik!) delegiral svoje izvirne pravice na za-ložniške svete in preko njih na uredniške odbore. So-delavci, revij bi bili po tej teoriji brez kakršnihkoli samoupravljavskih pravic, takorekoč najemni de-lavci. 2. Izvirne pravice, ki nastajajo v delu in zaradi dela, se institucialno realizirajo v avtonomiji dela (oziroma s samostojnostjo in samoupravnostjo delov-nih organizacij). -^. Nastop^nje zoper avtonomijo dela je s strani ne-katerih aktivistov vse pogostejše; izvita iz povsem napačnega podtikanja anarhističnih, opozicionalnih, sovražnih in drugih zlih namenov tistim osebam, ki avtonomijo dela zagovarjajo kot Arhimedovo točko naše institucialne strukture. Nastopanje zoper avtono-mijo dela je pogojeno s težnjo po podaljšanju oblast-niške prakse na področju dela, čeprav je postala z novo ustavo takšna praksa protizakonita. Drug raz-log za nastopanje zoper avtonomijo dela je v pre-pričanju, da se mora avtonomija dela neogibno sprevreči v socialno anarhijo. To prepričanje se vzdr-žuje zaradi tega, ker se lastniška avtonomija istoveti z avtonomijo dela. Ker pa je med lastništvom in delom kot socialnim faktom bistvena razlika, je ra-zumljivo, da je tudi avtonomijo. dela povsem različna od lastniške avtonomije. Delo je združevalna praksa, lastništvo razdruževalna; delo je neogibno organizi-rano in organizirajoče ter mu je anarhičnost tuja, last-ništvo pa temelji na samovoljnem manipuliranju z objekti Iastnine. Skratka: avtonomija dela se soci-alno realizira skozi SODELOVANJE, avtonomija lastništva pa skozi SAMOVOLJO. Kadar se torej v , imenu anarhije zavrača avtonomija dela, se dejan-1 sko podtika lastniška dialektika dialektiki dela. 3. Avtonomija dela* se socialno realizira skoz so-delo-vanje kot posebno obliko komuniciranja. Av-tonomija dela izključuje oblastniško prakso in pri-siljevanje (razen kolikor neko dejanje ne presega so-cialističnih okvirov), predpostavlja pa intenzivno so-delovanje med delovnimi organizacijami in družbenim samoupravljanjem pa tudi med delovnimi organiza-cijami samimi. Brez intenzivnejšega sodelovanja ni mogoče rea-lizirati resnično odgovornih razmerij v naši družbi. Brez intenzivnejšega sodelovanja prav tako ni mo-goča višja stopnja delovne integracije, brez katere razvita družba ne more funkcionirati. Dogodki okrog revij v letu 1964 so pokazali, da je bilo s strani predstavnikov družbene skupnosti veliko preveč avtoritativnega ukrepanja in premalo pripravljenosti za sodelovanje. Poleg tega so inten-zivpejši integrativni procesi med revijaml (simpoziji, Tribune revij) sprožili val sumničenj, namesto da bi bili omenjeni integrativni procesi z vsemi sredstvi podt>rti kot neogibnost ra^viteiše družbe. Ta tri osnovna stališča sem upošteval pri sestavi predloga, ki ga spodaj navajam: OSNOVNA NAČELA Na osnovi 26. čl. Ustave SRS, ki določa, da imajo začasne ali trajnejše delovne skupnosti »enak polo-žaj kot delovne organizacije in v kateriih imajo de-lovni ljudje y osnovi enake pravice in dolžnosti kot delovni ljudje v delovnih organizacijah«, naj se v revijah zagotovi načelo SAMOUPRAVLJANJA. šele s tem načelom je zagotovljena univerzalnost ustavnih določil, ki so citirana v čl. 14 in 21 in po katerih: »samo delo in uspehi dela določajo materialni in DRUŽBENI položaj človeka«, »je delovna organizacija SAMOSTOJNA in SA-MOUPRAVNA organizacija« (podčrtal R. V.). Kolikor bo republiški zakon določil revije za de-lovne skupnosti posebnega dmžbenega ^pomena in uveljavil določila iz čl. 79 Ustave, mora pravice, ki so v tem členu omenjene, omejiti na SODELOVANJE predstavnikov družbenih skupnosti. Edino z uveljav-ljanjem principa sodelovanja niso kršena načela Ustave. POSEBNA DOLOČILA 1. Samoupravljanje revij se instituciadno realizira s konstituiranjem Svetov sodelavcev. 2. Kdo tvori Svet sodelavcev, določa statut re-vije, sprejet po svetu sodelavcev in potrjen od me-rodajnih organov družbene skupnosti. 3. Svet' sodelavcev voli uredniški odbor. Kompe-tence uredniškega odbora določa statut revije. 4. Revije ureja odgovorni urednik v skladu s sta-tutom revije in zakonskimi predpisi. 5. Odgovorni urednik (in uredniki) je lahko vo-ljen le iz vrst sodelavcev revije in to največ za ob-dobje 4 let. 6. Odgovornega urednika voli Svet sodelavcev. Volitve so tajne. 7. Predloge za odgovornega urednika daje Svet revije, ki ga tvorijo člani uredniškega odbora in ena tretjina predstavnikvov družbene skupnosti. 8. Predstavnike družbene skupnosti lahko dele-girajo v Svet revije: ustanovitelj neposredno ali pa druge družbene institucije. 9. Predstavniki družbene skupnosti, ki so delegi-rani v Svet revije, morajo biti aktivni strokovni de-lavci na tistih področjih, ki jih revija s svojo dejav-nostjo zajema. 10. Svet revije zaseda občasno, razpravlja o na-čelni usmeritvi revije, o razmerju revije do družbe, o finančnem stanju in daje priporočila uredniškemu odboru. 11. Svet revije ne sme posegati v operativno delo uredniškega odbora. 12. V primeru večjih razlik ali načelnih sporov med predstavniki družbene skupnosti in uredniškim odborom se skliče Svet sodelavcev, ki odloča o sporu. 13. Odgovorni urednik kot posameznik in pred-stavniki družbenih skupnosti kot celota imajo pra-vico veta na sklepe uredniškega odbora. V primeru veta se prav tako skliče Svet sodelavcev, ki odloča o sporu. 14. Posvetovalni organ revije je zbor bralcev. Ta se sklicuje najmanj enkrat letno in razpravlja o usmer-jenosti revije, daje kritiko in predloge, ki jih mora Svet sodelavcev na eni prihodnjih sej obvezno ob-ravnavati. DODATEK Zakon naj določi osnovna načela financiranja revij s tem, da določi minimalne delovne pogoje, na podlagi katerih posamezna revija dobi ali pa izgubi pravico na finančno podporo. Minimalni delovni po-goji naj predvidijo minimalno število sodelavcev in minimnm njihove delovne kvalifikacije. Veljko Rus RAZGOVOR S KUITIHMIMI ( DRUŽBEHJM!) DELAVCI PROF. DR. VLADIMIR KRALJ Pred začetkom: intervjuji z družbenimi delavci, ki jih bomo od časa do časa objavljali na tej strani, naj bi pomenili eno od možnosti kar se da neposrednega ko-municiranja s sodobniki — ne oziraje se na njihovo idejno in estetsko pre-pričanje — na temo, ki je v danem trenutku in v dani situaciji najbolj vznemirljiva in seveda povezana z je-drom intervjuvančevega delovnega pri-zadevanja. Tokrat smo obiskali književnika dr. Vladimirja Kralja, profesorja na Ijub-Ijanski Akademiji za gledališče, radio, film in TV, ki ga slovenska kulturna javnost pozna še kot uglednega dra-maturškega teoretika in kritika, ured-nika in pisatelja, ki je pretešno objav Ijal v Sodobnosti. Kakšen je po vašem mnenju tip sodobne revije? Podoba literarnih revij se je v pri-meri z revijami, kakor so izhajale v 19. stoletju in v prvem desetletju po njem, bistveno spremenila, kar je v zvezi s strukturalnimi spremembami v družbi. 19. stoletje, ki je izrazito meščansko stoletje, pozma predvsem tradicionalni tip literarne revije, ki predstavlja umetniško središče duhov-nih teženj meščanskega individuali-stičnega človeka. Podoba teh revij je v soglasju tafco s priviligiranim polo-žajem meščanstva, kakor z njegovo idealistično fikcijo, da je individuum suveren gospodar svoje usode. Nattu ralizem konec stoletja je individuali-stično suverenost omajal s svojima determinantama (milje, dednost), vendar sta bili otoe pojmovani znotraj osebne sfere eksistiranja. Boj zoper nje, boj za suverenost dejanja in ne-hanja je bil potemtakem kljub temu potencialno mogoč. S pospeševano in-dustrializacijo in tehnifikacijo, ki se prične konec stoletja, zlasti pa razmah-ne v tridesetih letih, in z vlado obšir-ne birokracije, ki hoče urejati novo mnoštveno družbo, pa se pojavi draž-ba kot predstavnica vseh neosebnih sil kot nova oblika človeške usode, spričo katere je individualno hotenje skoraj povsem nemočno. Tako pola-goma izginja fikcija meščanske druž-be skupaj z njeno idealistično domne-vo, da je v človekovi znotranji zavčsti edini ključ njegove usode. Pozornost literata kakor tudi pozornost bralca se prične obračati izven sebe na nad-osebne sile družbe, ki poleg individu-alnih disp&zicij vodijo človeško usodo in ki tako postaja družbena usoda. Danes je po svetu malo čistih lite-ramih revij, kjer bi se gojila literatura, ki je sama sebi namen in kjer bi se človek izpovedoval v atrnosferi brez neposredne dmžbene komponente, to-rej v čisti zasebnosti. Prevladujejo revije, ki poleg literature objavljajo sociološke prispevke, ne zaradi prezi-ranjas leposlovja, ampak zatb, ker se te revije zavedajo, da se je interes bralca razširil na vse probleme druž-be, v kateri živi. Tako ožadje secesije mladih literatov iz nekdanjega Ljub-ljanskega Zvona in ustanovitev pred-vojne Sodobnosti ni bilo le politično, ampak splošno družbeno dejanje. Težnja mladih po reviji, ki bl poleg leposlovja obravnavala pereče družbe-ne probleme, se je morala realizirafci. Ta novi sodobni vidik revije je za-čelo uveljavljati uredništvo Sodobno-sti. Poleg literature je ab-javljalo so-cioloske eseje (izvirne in prevedene) in poskušalo s tem širiti interes za revijo. Kako gledate kot dolgoletni sode-lavec in za^nje leto tudi član širšega uredniškega \ odbora Sodobnosti na »neurejeni položaj siovenskih revij«, o katerem je bilo zadnje čase v jav-nosti mnogo razprave? Nikoli nisem imel nobenih senti-mentalnitt iluzij o oblasti kot v OTga-niziirani družbeni sili. Odstavi-tev odgovornih urednikov ' in uredniškega odbora zaradi njegove neposlušnosti me torej ni posebno presenetila, kljub temu, da se zdi to dejstvo v paradoksalnem rft.sprotju z družbenim samoupravljanjem, zašči-.ienim z ustavo in uvedenim v sleher-no dejavnost. Kaj menite o odzivu nekaterih na-ših književnikov, ki so izven kroga Sodobnosti na odstavitev njenih urednikov? Ko se je nad redakcijo Sodobnosti palec obnil navzdol, so se na dveh širših sestankih (v študentskem na-selju in v Društvu slovenskih knji-ževnikov) razen seveda še v tisku, oglasili številni književniki s pritožba-mi, da se v tej Sodobnosti niso počutili domače oziroma da nekaterim izmed njih omenjena revija ni objavila neke pesmi, proze, dialoga itd., s čimer so hoteli prikazati ekskluzivnost ured-ništva Sodobnosti, ki da ni služila potrebam vseh književnikov, včlanje-nih v DSK. Tako so nasprotniki ured-ništva Sodobnosti merili v njegova estetska merila in v njegovo idejno smer, ki pa jo mora imeti vsaka leposlovna revija. Revija, ki bi brez slehernUi estetskih meril in idejne usmeritve sprejemala pod svojo streho vse, kar napišejo člani DSK, bi bila podobna omnibusu najstarejšega tipa. Proti Sodobnosti so se oglašali pred-stavniki vsebinsko in stilno najrazlič-nejših skupin književnikov: socialnih realistov ždanovske veroizpovedi, agrarnih realistov in naturalistov, meščanskih sentimentalcev in larpur-lartistov. Pisanje teh avtorjev bi ter-jalo najmanj dve reviji, če bi se hoteli le-ti v njihppčutiti vsaj malo doma. Kaj mislite kot urednik predvojnili mariborskih Obzorij o uredniški praksi naših revij^ sploh? Ali ste imeli tedaj tudi težave? Tudi kot urednik predvojnih Obzo-rij sem s sodelavci imel težave — v pogledu kvalitete in tudi idejne smeri revije. Z odklanjanjem raznih pri-spevkov sem si nakopal številne smrt-ne sovražnlke. Ta izrazito demokratič-na, proti nacistično in protiorjunaško usmerjena revija je imela številne te-žave tudi z oblastjo, ki jo je v Mari-boru tedaj predstavljal šef policije, ki je v hiši na tedanjem Slomškovem trgu številka 1 lastnoročno pretepa! komttnistične mladince. Pod raznimi psevdonimi sem objavljal prispevke številnih komunistov (Hermanka, No-vaka, Kerenčiča, Cufarja in drugih) in- sem moral večkrat na zasliševanje k vsemogočnemu šefu policije, ki mi je grozil zaradi družbeno kritičnega koncepta urejanja revije. Pri svoji. najboljši volji nasvetov nisem mogel in nisem hotel poslušati: vsi moji najboljši sodelavci — komunisti — niso niti znali niti hoteli pisati druga-če kot družbeno kritično. Boste v novi Sodobnosti sodelo-vali? Sodelovati ne nameravam, ker sem bivšemu uredništvu popolnoma zaupal. S tem ko je njemu bila izre-čena nezaupnica, je bila izrečena tudi mojemu delu. Kaj vas je spričo vaših uredniških izkušenj pri spremembi uredniškega vodstva Sodobnosti najbolj presene-tilo? Kar me spravlja vedno v novo za-drego in začudenje, je neka kranjska posebnost. že v času, ko je bila izre-čena sodba, so se nenehno vrstili bolj ali manj- osebni napadi na urednišiko deVo. Bivši lastniki slovenskega nacio-nalnega ozemlja, Nemci, so imeli o kranjskem značaju neko posebno mnenje, ki so ga izražali z rečenico: »A Kraiier und' noch aner haben, nen toten Hund erschlagen.« Kranjec in še eden sta ubila mrtvega psa. Nekdaj sta bila zadosti dva Kranjca, da sta ubila mrtvega psa, danes jih je očitno treba več. Saj skoraj ni dneva, ko se ne bi javil v tisku »noch aner«, ki bj tudi želel ubijati mrtvega psa. Nisem si na jasnem, ali je to napredovanje ali nazadovanje v ra?;voju slovenskega karakterja. S čim se trenutno ukvarjate? Pretekle praznike me je obvestil dr. Oton Berkopec iz Prage o tem, da je češki prevod moje knjige Mož, ki je strigel z ušesi, že v tiskarni in da bo knjiga izšla v začetku poletja, kar jne je razveselilo, saj bo prišla s tem v širšo evropsko javnost. Konec de-cembra je izšel pri Mladinski knjigi Priračnik Dramaturški vademekum, zasnovan na Heglovi estetiki, ki bo po ljubeznivem posredovanju Josipa Vid-marja izšla letos tudi v novi drama-tični biblioteki v Novem Sadu. Letos bcm pripravil tudi svojo glavno dra-maturško delo Teorija in tehniJka evropske drame. Hkrati se ukvarjem z mislijo, da bi napisal roman svoje generacije, izpoved, kaj smo in kaj nisriio. Kakor vidite, načrtov dovolj, da mi ne bo treba lenariti. Zapisal A. I. H\ REVIALNO TEMO Tovariš urednik, dne 17. decembra 1964 ste v Pismih bralcev objavil zapis Katke šalamun pod naslovom »Nenrejen položaj slo-venskih revij«. V njem beremo tudi tole: »V zvezi s tem je z izgovorom o nrejanju pravega stanja revij bilo uredništvu Sodobnosti sporočeno, da je odstavljeno, zbor sodelavcev pa je bil brez vsakih pravic nemočno pre-puščen sam sebi. S tem je bilo parali-zvrq,no vsako demokratično razprav-Ijanje o tem, ali je SZDL kot ustano-viteljica Sodobnosti res upravičena do takega samovoljnega vmešavanja v delo te revije«. V pripisu uredništva "beremo, da je »trditev, da gre za ad-ministrativne ukrepe in samovoljno vmešavanje v delo revij, (je) brez vsakršne osnove in potemtakem po-vsem netočna.« Ko razlaga uredništvo Salamunovi osnovne pojme samou-pravljanja, pravi med drugim tudi to-te: »Gre samo za to, da se prav status revij uredi v skladu s sistemom druž-benega samoupravljanja tako, kot je to urejeno že povsod drugod. Povsern jasno je, da ustanovne pravice in dol-šnosti veljajo za vsakogar in si potem-takem nihče ne more lastiti pravice na nekak poseben položdj, izven sistema družbenega samoupravljanja.« Posled-nja trditev je seveda povsem točna. Nanjo bi navezal svoj zapis. Ustanovno je status revij, ki niso glasila delovnih organizacij, urejen najprej s 26. členom Ustave SRS. Ta pravi: »Delovni Ijudje, ki z osebnim delom samostojno opravljajo kultur-no, poklicno ali drugo podobno dejav-nost, imajo v načelu enak druzbeno-ekonomski položaj in v osnovi enake pravice in obveznosti kot delovni Ijud-je v delovnih organizacijah. Delovni Ijudje, ki opravljajo take dejavnosti, lahko zadr&ujejo svoje de-lo in ustanavljajo začasne ali trajnej-še delovne skupnosti, ki imajo v osno-Vi enak položaj kot delovne organiza- TRIBUNA STRAN 8 cije, in v katerih imajo delovni Ijudje v osnovi enake pravice in dolžnosti kot delovni Ijudje v delovnih organiza-cijah. Zakon določa pogoje, ob katerih ti Ijudje in njihove skupnosti uresni-čujejo svoje pravice in izpolnjujejo obveznosti ter pogoje, ob katerih sme-jo pri opravljanju svoje dejavnosti uporabljati in upravljati družbena sredstva.« To pomeni, da veljajo za status re-vij ustavna določila o drušbeno-ekO\ nomski ureditvi SRS ter tista določila, ki govore o družbeno-politični ureditvi delovne organizacije. 16. člen Ustave SRS opredeljuje samoupravljanje pra-vice in dolžnosti delovnih Ijudi v de-lovnih organizacijah. Prva točka tega člena navaja, »da upravljajo delovne organizacije neposredno ali po orga-nih upravljanja, ki jih sami voiijo.« Osma točka istega člena pravi med drugim tudi tole: »Pri upravljanju de-lovne organizacije lahko sodelujejo v zadevah posebnega družbenega pome-na tudi zainteresirani občani ter pred-stavniki zainteresiranih organizacij in družbene skupnosti.« 16. člen Ustave SRS zaključujejo naslednje besede: »Protiustaven je vsak akt, s katerim se krši pravica samoupravljanja de-lovnih Ijndi«. 20. člen Ustave SRS pra-vi med drugim naslednje:« Delovne orgafiizacije imajo ne glede na to, kdo jih je ustanovil, enak položaj.« Revija ima torej po Ustavi SRS sta-tus DELOVNE ORGANIZACIJE, ki jo upravljajo Ijudje v njej. Ijudje IZVEN NJE pa LAHKO SODELUJEJO pri njenem upravljanju. Pravno urejeva-nje statusa revij lahko poteka le v ok-viru teh ustavnih dejstev. V luči dtiranih ustavnih členov je sklep 10 GO SZDL o odstavitvi ured-ništva Sodobnosti protiustaven. Od-stavljeno uredništvo je izvolil zbor so-delavcev. ki je po statutu revije njen najvišji samoupravni organ. če itna IO GO SZDL kot ustanovitelj revije Sodobnost pravico odstaviti in imeno-, vati uredništvo te revije, ta pravica ni vsklajena v ustavo. Ko je revija Sodobnost izoblikovala pri svojem de- lu institucijo zbora sodelavc&v s kom-petenco voliti uredniški odbor, je bilo to v skladu z besedilom in smisiom ustave. Globlja škodljivost sklepa IO GO SZDL je namreč v tem, da skuša pravno neurejenost statusa slovenskih revij resevati z odstranitvijo samou-pravljalskega uzusa teh revij. žalostno je, da pomeni to za uredništvo Dela zgolj »normalen akt«. Za to urednistvo je tudi povsem normalno, da je IO GO SZDL predstavil svoje sklepe jav nosti, ko jo je takoj po svoji zadnji seji obvestil, «da je sprejel sklep o iz-vajanju ustanoviteliskih pravic«. Pa naj gre za spremembo kvalitete plat-nic ali za protiustavno zamenjavo uredniškega odbora. Prosim vas, da ta zapis objavite v va-šem časopisu. Vladimir Arzenšek PRIPOMBA AVTORJA Ta zapis sem 21. decembra 1964 po-slal Delu, ki ga do danes ni objavilo. Zaradi aktualnosti ga objavljam v Tri-buni. Potrebno je povedati še tole: 30. de-cembra 1964 je novi založniški svet Državne založbe Slovenije na svoji pr-vi seji imenoval nov uredniški odbor revije Sodobnost. To imenovanje je prav tako protiustavno, kot je bila protiustavna odstavitev uredniškega odbora Sodobnosti. Uredniški odbor je organ upravljanja revije, tega pa v SFRJ ne IMENUJEJO eksterni forumi, marveč VOLIJO člani delovne skupno-sti izmed sebe. člani novega uredni-škega odbora predstavljajo PRISIL-NA UPRAVO revije Sodobnost. VABILO K SODELOVANJU TOVARIS UKEDNIK, prosimo Vas, da ob robu številnih raaprav o revialtiih problemih objavite v Vašem listu pri. ložerto vabilo k sodelovanju v reviji Sodobnost. Za uredni&ki odbor revije Sodobnost MITJA MEJAK Založniški svet Državne založbe Sloveiiije ,je po posvetovanjih z ustanoviteljem rt?vije GO SZDL iii kulturnimi delavci imenoval novi ured-niški odbor revije Sadobnost. Uredniški odbor sc-stavljajo Matej Bor, Lojze Krakar, Mitja Mejafc, dr. Dušan Savnik, Vlado Vcnlopivet:. Bojan štih in Ciril Zlnbec, glavni urednik je Mitja Mejak. Uredniški odbor namerava pritcgniti k sodelo-vanju v reviji Sodobnost najširši krog književni-kov, znanstvenikov, publicistov in drugih kultur. nih delavcev, ki bi lahko s svojim uslvarjalnim deležem prispevali k podobi sodobnc, vsebinsko žive, za slovensko književnost, znanstveno misel in celotiii kulturni razvoj resnično pomembne re-vije. Samo širok kro? sodelavcev, ki jih kljub osebnostim estftskim in nazorskim razlikam zdru-žuje ustvarjalna zavzetost ter skrb za kullumi in driižbeni napredek in ki priznavajo medsebo.ino strpnost kot temeljno načelo kulturnega sožitja, lahko zagotovi reviji ustrezno problematiko širino in tehtnost. \ V literacnem delu bo. revija Sodobnost sku-šala objavljati najboljše stvaritve slovenskih knji-ževnikov ne glede na njihovo estetsko usmeritev; ob doslednem upoštevanju kvalitete kot najvišje. ga merila pri izboru tekstov naj bi Sodobnost omogočila sistematičen pregled nad najvišjimi dosežki slovcnskega leposlovja. Dosežke slovenske znanosti oamerava ured-niški odbor predstaviti predvsem z esejistično iz-povedjo, ki bi bila dostopna širokemu intclek-tualnemu krogu; posebno skrb bo revija posvetiU izvirni znanstveni raziskavi tistih znanosti, ki pri nas še niso dovolj rarvite in še nimajo svojih strokovnih znanstvenih glasil. ¦ K publicističnem delu bo uredniški odbor sku-šal uveljaviti izpovedno meditacijo kot najviš.jo publicistično obliko; tako naj bi najširši krog koJ-turnih delavccv z Izvirno, kritično in tvorno mi. slijo prispeval pomemben delez k našemu dniž-benemn in knltiirnemu razvoju. Sodobnost narae-rava objavijati različne sodbe ter podpii-ati svo-bodno razpravo in polemiko znotraj same revije. Sodohnost bo seveda kritlčno spremljala tudi po-jave in dogodke na vseh iimetnostnih podrnčjih. Uredniški odbor namerava pritegniti sodelavce iz dmgih jugoslovanskih republik in iz tujine iir tako ustvariti reviji široko zaledje, ki naj bi širilo naše kulturno obzorje in prispevalo k boljšemn medsebojnemu spoznavanju sodobnih astvar.ialnih in kulturnih procesov. Uredniški odbor vabi k sodelovanju vse dose-danje sodeiavce Sodobnosti in vse tiste, ki iz takšnih all drugačnih vzrokov doslej v reviji Sodobnost nisp sodelovali, še posebej Lskreno pa bo pozdravilo v reviji sdelavce iz mludega rodu. Vse sodelavce prosi, naj pošljejo prlspevke za prve številke do 20. januarja 1965. Hkrati se »pra-vičuje naročnikom za kratek zastoj v rednem a-hajanju revjje in jUi obvešča. da bo prva številka novega letnika Sodobnosti izšla v februarju 1965. Uredniški odbor revije Sodoboost Bralce prosimo, da nam oproste nena-merni spodi-sljaj, da so v zadnji številki izostali podatki o izdajatelju, urednikih lista in tiskarni. Uredništvo Absurdnost totalitarnega režima Pred dvema letoma je uredništvo ugled-ne ifcaliijianisike literarsne in sociološke re-vije »Le Europa litteraria« postavilo pred svoje sodelavce vprašanje, ali je fašizem v Evropi izginil. Na vprašanje so odgo-varjali Maurioe Nadeau, Lionello Venturri, Mirko Božič, Paolo Pasolini, J. S. Kujpka, Carlo Bernari, Tommaso Fdtori, Jaroslav Poikorny, Leoraida Rapaci, Michele Prisoo, Laszlo Fa&sauth, Bonaventure Teochi, Wal-ter Teich., Kamen Kalcev, Gabriele de Ro-sa, Goffredo Bellanci, Jan Pilar, Mario Pomildo, John Becfcer, Diego VaJerd, Ma-rio Luza, niti en odgovor pa ni bil pritrdi-len. Vsi aniketirianci so &i bila na jasnem, da vse preimalo vemo o vrstah fašdzma dames. Fašizem se ponavlja. Menjajo se le imena policije in kompozicij' na vrhu. Le ena je država v Evropi, kjer je fašizem ostal v stari klasični oblikd: Portugalska. To posebno stanje, ki ga nameravamo opi-safci, ftraja tam že 38 let. Začetek je bil podoben kot pri drugih osvobodilnih gdbanjih. Množice so zbrane na trgih skandirale besede »Svoboda in mir« ter pričakovale, da bodo svoje zah-teve uresničile. Režim pa je kmalu uni-čil vse napredno tnisleče strarike, druge pa so razpadle zaradi notranjih nasprotij. Le Komunistična partija Portugalske je ohranila notranjo organdzacij'o, morala pa je delati ilegalno in taka je ostala dio da-nes. Leta 1956 se je prebudila nova gene-racija, sestavljena večinoma iz mladdh Ijiidi, ki so bili rojeni in vzgojend pod no-vim režimom. Tp je leto veEkih kriz na Portugalskem. Izguba kolonij, slaba eko-nomska in politična situacija ter vse niž-ja življeoijski stan tugalski najbolj bOji vsaikršnega povezo. vanja naprednih. družbendh sil, zato je lo-gično, da se v- okviru takšnega sistema ne more govoriti o svobodi tdska. Vse kul-tunno žMjenje kontroMra cenzura in in-špektoriat, njihove ugotovitve pa dobiva v roke tajna policija, ki izvaja ustrezne kon-sekvence. Cerazura kontrolira dnevnike, revije, knjige, gledaliiišča, določa program RTV, cenzurira uvoz in proizvodnjo filmov itd. Praktično je vsaikršna ustanovitev rio-ve revije nemogoča zairadi mnogih pre. gledov programa revij'e, uredndštva in so-delavcev, kajti potrebna so mnoga pripo-ročila ne le za izdd revije, ampak ssa vsak člaciek posebej. Namen in rezultat teh po-stopkov je popolna onemogočenost krlti-ke, razprave ali polemike o režimu in po-stopkih samih. Doslej se portugailskemu sist»mu še nd posrečilo, da bi dosegel enotno kiontrolo in kompetesiico nad dnevnim tiskom, zato Pa se mora vsak izvod dnevnega časopdsja izkazati z žigam cenzuTe. Kljub temu se 2^odi, da notranja policija mimo cenzu-re zapleni število časopisa ali revije, ki je že dobila dovoljenje za izid. Ugledne reviije, katoor »O Diabo«, »Sol Nascemte«, »Mundo Literario«, »Sol«, so za, nekaj me-secev prenehale iahajati ali pa so bile mnogokrat zaplenjene. Zdi se, da vsi td ulkrepi še vedno ne zadoščajo. Leta 1961 je bil nek dnevnijrtri dni prepovedan, ker je komentiral afero Galvao, pa čeprav v prid sistemu. trčinek komentarja je bll nasprotein, kakor ga je list nameraval do-seči, posledica pa je bil zapor za vse so delujoče. V vseh letih terorja so se pojavljale in izginjale močne in vpdivne revi;e kakor »Vertice« — literarino-kritLona revija, ki jo je vodila skupina intelektualcev s &o-munističniimi idejami, dalje »Seara Nava«, katere ustanovitelj je bil Antonio Sergio, najvidnejši predstavnik portugalske kul-ture. V reviji »Seara Nova« nadaljuje tra-dlicijo skupin inbelktualcev, ki kljubuje, ^boiterim težavam režima in cenzure. Ta revija je vzgojdla tudi generacijo levih so-ciailistov na Portugalskerh. Danes, ko je režimu le uspelo vzgojdti neko faišiistično poliziobraženo generacijo, se situacija ni bistveno spremenila. Spre-menila se je le tojiko, da poliziabražen-ci ne znajo brati člankov med vrsticami in jiih torej ne sodijo po vsebini, ampak ve-lljajo za kriterij le imena avtorjev. Ime odlcča o tem, ali bo članek prišer skozi oenzuro ali ne. Kadr se cenauri zdi, da bi prepoved nekega članka ali lista vzbu-dila preveč prahu, demoijstraoij in upora, potem listu sioer dovoli izdajo, vendar prepove kolporfcažo. Mnogo številk re\ij je taiko izšlo, vendar se še danes prašijo na poldcah knjigarn. Revdje, ki redno iahajajo, so režimsko Bpoiogetske ali pa zelo tradicionaine sta-re revdje. Te imajo seveda velike težave. Navadno se dobe v prodaji z iztrganimd poJami, iiničenimd članki, ki pa pri vsem tem ne vsebujejo ničesar protirežimskega ali politaonega. Namen postopka je zastra-šiti urednike tn izdajatelje takih revij. Mlada generacija si pomaga iz težav na svoj načdin. Cenzuro obide tako, da izdaja manjiše revnje — nekaj podobnega kot ZJbornjjke, ki jih po starem portugalsikem zaikonu ni treba podvreči oenzsuri. Ta nam-reč nima velike moči nad neperiodičnim tlskom. Vtendar po nekaj števllkah cenzu-ra zibomisk navadno zapleni, zbrani denar pobere obiast za svoje vojaške oete v An-goli, mlade sodelavce pa vtaknejo pod kljtič. Borba študentov je teeka, ker ne mo-rejo o problemih javrao razpravljati. V večdni primerov se zatekajo k ilegalnemu tisku. Nezakondto izhajata gilasdlo KP Portugalske »Avanti« in »Amanaha« — gla-silo aveze študeiritxDV. V zadnjih dveh le-tiii je postalo ilegalno delovanje zelo moč-no. Sestanki študentov z delavci in kmetd ter obravnavanje odprtih problemov in težike situacije, so prinesli s seboj vrsto odprtih akcij. študeaitska zborovanja, pro testne demonstracdje, stavke, vse to počasi rasnjeda fašistični reždm. Vsak dan j'e po-Iicija aii vojaštvo prisiljeoio intervan&rati in zapirata ljudi, da ba spet vzplostavilo na-videzen red in mir. Z akcdjami želijo gi-banja na Portugalskem doseči svobodona vseh področjih in spc^t^vanje čLaveikavih pmvic, zakonov in ustave. L>ada *l& Socialistična demokracija in interna demokracija v partiji Lizbona 1962 »Jeklena <5ela Zakaj bi se že letos trapili s sanacijo železniškega \n obalnega prometa? »Podarimo« vendar še enkrat Ijudem ta K-15 in vse bo v redu! VESTI IZ MEDICINE ORGANIZACIJO RK TUDI NA OSTAIE IAKLI ILIl ¦^- Kot lansko leto so medicinci tudi letos predsilvestrsko soboto izrabili za svojo interno novoletno zabavo. Ta-ko so znova dokazali, da stara navada, da se študentje vidiio le na vajafi — manj na predavanjin^ le ne drži popol-noma. Veliki prostori združenja mla-dincev so bili to soboto premajhni, tct-ko da je veliko število zamudnikov ostalo pred vrati, tisti pa, ki so imeli srečo, so se v prijetnem razpoloženju zabavali do zgodnjega jutra. ir Pred dnevi so študentje četrlega, petega letnlka in absolventov priredili na pobudo aktiva ZK javno razpravo o problematiki medicinskega staza-Udeleženci so bili enoglasni, da sedanji zakon tako po programu kakor po or-ganizaciji in plačevanju ne ustreza zato so ustanovili posebno komisijo iz vrst profesorjev in študentov, ki bo sa začetek naredila anketo med stažisti in zdravstvenimi ustanovami SRS, ki staziste sprejemajo. Ker smo večkrat priča popolnoma nasprotnim mne-njem, bodo pozneje anketo razširili na vso dršavo. študentje ostalih republik namreč večkrat izjavljajo, da staž pri njih sploh ni problem, medtem ko v dnevnem časopisju večkrat beremo, da je vprašanje staža rešeno edinole v SR Sloveniji. S temi rezultati bodo verjetno lahko podprli enotna stalisča, ki so se na razpravi izkristalizirala in jih bodo posredovali merodajnim or-ganom. Ljubljanski medicinci namreč menijo, naj se staž vključi kot nada-Ijevanje študija v okvir fakultete, ki naj tudi izdela njegov program z ozi-rom na specifične pogoje posameznih fakultet, pri socialnem zavarovanju pa naj se poseben del sredstev nameni za enotne dohodke vseh stažistov. Osnov-na sprememba naj bi torej bila, da staža ne bi več urejal zvezni zakon, ampak bi bil prepuščen posaTmznim republikam oziroma fakultetam. ^r Pred dnevi se je vrnila iz Novega Sada delegacija fakultetnega odbora Zš na medicinski fakulteti, ki se je udeležila večdnevnega zasedanja koor-dinacijskega odbora vseh jugoslovan-skih medicinskih fakultet. Razpravljali so o nekaterih perečih problemih, kot so: kulturno-zabavno življenje, politic-no-ideološko delo, problematika stra kovnih kongresov in specifični pro-bletn medicinov, kot so staž in di-plome. O vseh teh problemih so spre-jeli ttidi sklepe, vendar bodo o njih ponovno razpravljali na pvihodnjem sestanku, ki bo marca v bližini Sara- S. Rutar -Univerzitetnl odbor ZSJ v Ljubljani razpisuje dva natečaja za osnutke lepakov. Natečaja sc lah-ko udeležijo vsi redno vpisani študentje na ljub-Ijanskih visokošolskih zavodih. Tckst prvega osmilka lepaka naj bo: Tribuna CAS IN SVET prireja (. . .), Študentsko nasclje (...) ob 20.30, L'O ZŠJ. Tekst drugcga osnutka pa naj bo: ŠTUDENT-SKA KULTURNA TRIBUNA prireja (...), VO ZŠJ. Za oba natečaja bo UO ZSJ podelil po Irl nagrade v znesku 15.00, 10.000 in 5.000 din. Osnut-ke je treba poslati univerzitetnemu odboru do 15. februarja; vse podrobnejše informacije dobite na VO ZšJ. Na pretekli letni skupščini RK na me-dicinski fakulteti so poudarili, da vse fa-kultete razen medicinske, filozofske in ne-kaj višjih šol kažejo še vedno mačehovski odnos do organizacije Rdečega križa. Skup-ščina, ki je bila sicer bolj informiranje pa-sivnega dela članstva o preteklem delu ka-kor kakšen delovni dogovor za vnaprej, pa je zopet pokazala pripravljenot tega aktiva medicincev, da organizacijo razširi tudi na ostale fakultete. V ta namen so že lansko leto ustanovili nekakšen med-fakultetni odbor RK, katerega prve rezul-tate pa pričakuje šele letošnje leto. Menimo, da je sklep, da bo aktiv RK na medicinski fakulteti skušal v prihodnjem letu pomagati predvsem ostaJim fakultetam-pri ustanavljanju podobnih aktivov, bi-stven, saj so prav medicinci poklicani, da širijo ideje te humane organizacije. Skupščina je izkristalizirala po našem mnenju pravilno stališče, da je organiza-.cija RK na medicini v svoji dejavnosti že toliko močna, saj v odboru aktivno dela približno 30 odstotkov vseh članov, da je čas, da svojo dejavnost preusmeri na delo izven fakultete. Odbor je zastaljeni program izvajal v okviru štirih komisij: IstucEntskil ZAGREB — Na vseh tehničnih fakulbe-tah v Zagrebu se izpitni roki od letos naprej mnogo bolj cenijo kakor prej-šnja leta. Zasluga za to pripada uni-verzi, ki jev v lanskem letu uspela, da so odslej izpitoi roki vezani tudi :.ia časovno obdobje. Tisbi namreč, kd opravljajo izp&t tretjič in padejo, ga lahko ponovno opravljajo šele čez tri mesece, če pa ponovno padejo, pa le fez šest mesecev. Menijo, da bo dal nov način pozi. tivne rezuiltate, saj so doslej marsikdaj študenfcje masovno adhaj^ali na izpite, pri tem pa se niso ozimli na to, ali sd za izpiti dovolj, pripravljeni ali ne. Iz-r>m »na sreoo« so bili zelo pogostti, zgo-dilo ^se je poleg tega, da jih je več pad-lo, nekateri pa so jih opravili tudi z ne-zsadostnrm znanjern. čeprav j'e prepri-čanje, da je nov načdn boljši, pa me-nijo, da se bo kdaj pa kdaj zgodilo, da bo kakšen študent izgubil leto saa-mo zaradi tega obveznega vih dveh letnikov v odnosu na prej-šnjia tri leta precej izboljšal, vendar je še vedno samo 50 odstoten. Menijo, da j'e pri tem veliko vlogo odigrala ravno reforma, saj je pred njo prv4 letnik uspešno končalo okoli 60 prooen-bov šfcudentov, takoj po reformi okoli 30 procentov študentov, ssdaj pa se je to dvigniilo do skoraj 50 procentov štu-dentov. To si razlagajo tako, da $e je nekaj časa učni program stalno menja-val, sedaj pa, ko se je končno stabili-zaral, obstajajo skora; na vseh faknl-tetah učbeniki za prve letnike po novem učnom načrtu. Pri analizi izpitov so ugotovili, da ponekod celo polovioa prijavljmih štu. dentov odstopa od izpdtov. študienti se na izpite površno pripravljajo, oprav-ljajo jih predvsem s šestioarnJ, ker jiii preobremenjjenost, strog režim po-vezan z materialndmi diobrinami (stu-dentskd dom, štipendije, krediti) sili-jo, da se v glavnem orientirajo na uče-nje za izpite brez globljega študijsikc-ga proučevanja snovd. student BEOGRAD — Stevilo študentov na beograjski univerzd. vsako leto raste, medtem ko je uspeh v letošnjem Ietu slabši od prejšnjih let. To je najlepše razvidno iz števila diplom, saj je v lan-skem šoJskem letu diplomiralo Kar 650 šjtudentov manj kakor predlaiiskem. Res je, da so bile povprečne izpitne ooene v lanskem letu večje, vendar pa so beograj'sk,i študenti opravili mnogo marnj izspitcv kakor prejšnja leta. Od leta 1946 je to prvič, da število diplom in opravljenih izpitov pada. Zelo ma-lo je tudi študentov, ki pravočasno di-plomirajo: na stomatologiji od 196 eden, na medicini od 462 štirje in na strojni od 307 šest. Vzroke za neuspeh je treba, po rrmenju večine, iskati v dejstvu, da so študentje višjih letni-kov preobremenjeni, prav tako pa za prehod iz tretjega v oetrti lefcnik mar-sikje ne veljaj'0 več pogojd in tako šte-vilo absolventov iz leta v leto nara-šča. Nasprotao pa se je učni uspeh pr- SKOPJE — V Skopju je bila d&-cembra proslava 15. tetnice »Student-skog zbora«, lista makedonskih študen-tov. Ob tej priložnosti so priredild več manifestacij, katerih namen je bil obu-ditev spominov na dosedanje delo, pomembne uspehe in stalni napredek lista. V okviru pmslave sta bili odprtd dve razstavi: prva je s pomočjo časo-pisov, fotografi; in drugih materialov prikazala 15 letno pot »StudentSkog zbora«, druga pa je prikazala delo mla-dih karjkaturistov, ki se zbirajo okoli podlistka »Kiks«. Priredili so tudi jav-ne razgovore &i literami večer, na ka-terem so sodelovali znani družbeni de-lavcd, književniki in noviniarji. V dneh proslave je bil v Skopjiu sestan&k pred-stavnikov jugoslovanskih študentskih listov, na katerem so sklenili, da bo 11. konferenca jugoslovanskega študent-skega tiska po 20. januarju v Skopju. Na njej bodo med drugim razpravljali o naslednjlh temah: Osmi kongres, univerza in študentski tisk, fiziognomi-ja študentskega lista v sodobnih pogo-jih, problemi informiranja šfcudentov v visokošolskih centrih. 1. sekcije za prvo pomoč, ki je prire-jala teeaje po vseh ljubljanskih nižjih in srednjih šolah, v povezavi z socialno-ekonomskimi komisijami pa je organizira-la krvodajalsko akcijo, ki je letos zelo slabo uspela; 2. sekcija za zdravstveno vzgojo, ki je naredila več anket o zdravstvenem sta-nju mladine, prirejala predavanja o spolni vzgoji, etiki mladega človeka itd. 3. sekcije za preventivno medicino, ki je prirejala ekskurzije v razne kraje Slo-venije, kjer so študente seznanjali s hi- / giensko-preventivnimi merami raznih usta-nov; vse te eskurzije so prirejali pod pokroviteljstvom inštituta za higieno in njegovega predstojnika prof. dr. Banača; 4. sekcije za borbo proti TBC, ki je prirejala seminarje o TBC in borbi pro-ti njej. Sekcija edina med študenti ni vzbudila večjega intresa. Impozanten vtis je na udeležence napra-vila dolga vrsta gostov iz Ljubljane in vse države, saj se nam zdi, da je bila ustrezna opazka enega izmed udeležencev, češ, daje več gostov kakor delegatov. Mno; gi od teh so v drugem delu razpravljali in tako je skupščine v zaključnem delu ne-hote izzvenela kot seminar o pomenu RK, o nujnosti borbe proti alkoholizmu, proti abortusom itd. S. Rutar KATEDRA NA FAGG Pred dnevi je svobodna katedria FAGG prirediila zelo uspešen razgovotr na geodet-sko-komunaineim oddelku o vlogi komumal-nega inženirja v urbanističnem planiranju. Izčrpni uvod v razgovor, ki so mu priso-stvovali ponnoonik republiškega sekretaria za urbanizem ing. Milan Prezelj, odgovorni inžetnir za urbanistieno planiranje SRS Ostoj Stare in prof. ing. Ivan Cuoek, prof. ing. Alojz Podpečan in prof. dipl. jur. To-ne Kl&menčič, je podal prof. ing Saš« Sedlar. v Po uvodu, v katerem se ;e prof. Sedlar dotaknil predvsem pokMca komunalnega inžetnirja, se je razvHa živahna razprava. študentje so med drugim postavljali vpra. šaraja kot so: kaj se pričakuije od kamu-nalnega inženirja, ko pride v praJkao, kje je njegovo mesto v družbenem plandranju, koliko so potrebnd družbi komunalini stro-fcovnjaki sedaj in kolikcr v bodoče, kodiiko prinašaijo razvo^u mest in podobno. Obrav. navali so tudi vprašnja štipenddramja štu-deiitov tega oddelika, saj je odstotek šti-pendistov tukaj le 23. MOVOSTI IZ CTK R 3394 British VVelding Journal. London R 202 BuUetin de docuraentation de la soudin« et des techniques conneses. Paris R 3702 Canadian Welder. Winnipeg R 3334 Oerlikon — Schweissmitteilungen. Ziirich R 3003 Revue de Ia soudure. Lastijdschri/t. Bruxelles R 2991 Schwei9sen und Schneiden. Braunscliweig R 2996 Schweisstechnik. Berlin R 2664 Schweisstechnik. VVion R 3081 Soudage et tehniques connexes. Paris R 3138 Weldinar and Metal Fabrication. Londo« R 3624 Welding Desigrn & Fabrication. develand R 3137 Tbe Welding Engineer. Chicago R 200« The Welding Journal. New York R 2661 Zeitschrift fur Schweisstechnik. Zurich R 514 ZIS — Mitteilungen (Zentralinstitut fiir Schweisstehnik). HaHe tfribuna Tribuna — list slavenskih študentov — Izdaja univerzitetni odbor ZšJ — Ureja uredniški odbor — Clavni urednik Ivo Vajgl — Odgovomi urednik Tine Hribar — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 30-123. — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dumrjev — Rokopisov in fotografij ne vračamo — Tiska časopisno podjetje »Delo« Ljubljana, Tomšičeva 1, telefon 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.