tevžu nobene podpore; pa Reza je ostala stanovitna. Ali danes jc dacar izgovoril novo besedo: „Ako je med narna Matevž edini zaderžek", je djal, „se lahko naredi, da vam bodo ljudje celo prav dajali, ako se zopet omožite. Le malo časa potrebujeva za to". „Ako morete to storiti po pošteni poti", pravi Reza, „se zakona ne bom več branila". „Iz serca bom vesel; to pa, kar sem izmi­ slil, morete le vi storiti, da obernete občno zadovolj- nost na svojo stran. To bo takole : Zvedil sem pred kratkim, da je Matevž nečemu dekletu v Ljubljani zakon obljubil, kedar mu le nekaj hiše prepustite. Pokličite k sebi te dni enega ali dva moža : izročite Alatevžu v pričo teh mož kos svojega premoženja, toda s pogo­ jem, da se ne sme ženiti, dokler böte živeli. Matetža poznam , da je nagle jeze, tudi termast je precej ; in vem, da bo rajši vse vaše premoženje pustil, šel iz vaše hiše in soseske, kakor bi obljubd tako terdo reč ravno zdaj, ko ima serce tako navezano na tisto Ljub­ ljančanko. To se bo hitro raztrosilo med ljudi, ki bodo Matevža neumnega in nehvaležnega imenovah; vi se pa čez nekoliko časa, kakor iz jeze na Matevževo termo, z mano poročite in ljudje bodo djali: Prav je storila,, prav". ' „Vaš nasvet jc zvijačen. Pa kaj, če Matevž obljubi, da se ne bo ženil, pri meni ostane in vzame polovico premoženja, ki mu ga vpričo mož ponudim, kaj nama bo potlej storiti?" „Ljuba moja! svojo srečo zastavim, da tega ne stori, in rad se zavežem, da nikdar več ne pridem do vas, ako spodleti, kar sem svetoval". „Bojim se skušnje. Saj je Matevž vendar toliko pameten, da mu je bliže serca moje premoženje, kakor bodi si ktera nevesta". „0, Matevž ni tako pameten. Vse premoženje dà za svojega dekleta. Le storite, kar vas prosim, saj bo le mene zadela vsa nesreča, ako spodleti moj nasvet". „Poskusila bom tedaj. Vi se hote kesali, ako je Matevž drugačen, kakor mislite, in močno huda bom na vas". »Nadjam se, da me bo le sreča zadela, ne pa vaša jeza". Pri teh besedah je dacar pritisnil za kljuko vesel in z Rezo zadovoljen, in šel je čez vert za hišami proti svojemu stanovanju. Reza je pa stopila na Krucmanov hlev, ko je Krucman ravno seno zložil in kola otresel. Prav pri­ jazno je Krucmanico ogovorila, moža je pa povabila, naj drevi k nji pride, ako utegne, in naj pripelje tudi župana, da se bo nekaj važnega sklenilo. Mož je z veseljem obljubil, sedel na kola in od- derdral v travnik nazaj. Reza in Krucmanica ste pa na hlevu obsedele in osnovale dolg ženski pogovor. (Dalje prihodnjič.) My thologične drobtine. (Po narodnih pripovedkah naznanja Dav. Terstenjak.) O kokoši. Kokoš je podoba tihega, mirnega in zadovoljnega življenja, znamenje zveste materne ljubezni. Zato jo že Arabljeni imenujejo mater zbirališča. Kakor Arabljani so nadeli tudi Slovenci zvezdam plejadan* ime kvoklja. Tudi Taljani te zvezde imenujejo galli­ nelle, Francozi pa: la pucheresse, Danci: Aftenhöne = Abendhenne, Spanjoli pa: las siete cabrillas = sedem kožic. Pri Indih se velijo plejade ribice. Pri Stirskih Slovencih je navada, da spusti neve­ stina mati, ko sta ženin in nevesta v cerkev odšla, ženinovo cerno kokoš na dvorišče, kar pomenja : naj bo prihodnja žena srečna in rodovitna in naj vsaka ne­ sreča beži pred novima zakoncoma. Kedar tnlada žena pervokrat piske pita, skerbno gleda, ali hitro skočijo iz hleva ali iz kobače, ker je to znamenje hišnega blagoslova. Enako vero so tudi imeli stari Rimljani (Härtung; Religion der Römer, I, 122.); zalo latinska prislovica : „albae gallinae fdius" pomenja srečnega človeka. O vrana, gafrana ali kavki. Že učeni naš rojak g. dr. Murko omenja v svojem Besedniku narodne povesti, da je nekdo kavko imeF, ktera mu je, ko je domu priletela, vse povedala, kar se je kje zgodilo. Kavka je toraj v mythu starih Slo­ vencev bila prerokovavna ptica. O Verbovčanih pravijo sosedje, da so nad roteškimi vratmi imeh namalano kavko, t. j. symbol previdnosti in svetovanja. Ko so jih pa jeli sosedni ljudje dražiti, da so krivoverci, ker si sv. Duha v podobi kavkini predstavljajo, ne pa v go- lobji, so kavko dali zbrisali. Tudi v nordiški mytho- logiji je kavka ptič prerokovaven. Nordiškega bog;i Odina spremljata 4va vrana Hugin in Munin (Denkkralfc in Erinnerung), da mu oznanjata vse zgodbe celega sveta (Rühs, die Edda, Berlin 1812. str. 199). Kdor serce in čreva gavranove je, ta postane vidovina (pre­ rok), pravijo ogerski Slovenci, kteri zlat, ki ga je dal kovati kralj Matjaš s podobščino gavranovo, otroku na vrat obešajo, da mu lože zobje rastejo in ga mòra ne sesa. Ali gavran je tudi smertni ptič, ki naznanja, da je kdo iz žlahto umeri. Serbske narodne pesme pogosto omenjajo „cernog gavrana" kol smertnega posla. O bedenici. Bedenico (Narcisse) tergajo v mladoletji matere in jo devajo v zibeljke, da ne bodo otroci obrani. Ker obiranje copernicam pripisujejo, je bedenica symbol dajmonskega principa. Mislim, da se za lega voljo veU bedenica, ker rada po bednih (Vertiefungen, Höhlun­ gen) raste. Gerško poznaraovanje je nastalo po narko­ tičnem duhu tega cveta. Narodna pesem. (Zapisal na otoku Kerku J. Krasanin.) Zorica mi pukne — i bili dan dojde, Tada Filomena — priko mora pojde. Pojdoh na tu goro —- gdi shaja bili dan, Gdi shaja bili dan i žarko sunce van; Upazih divojku — za kojum umiram: Turkinja da sužnju — kruha i vodice, A ti meni ne daš — neg gorke tužice. Tuga za tužicum — po srdcu jadnenom Suza za suzicum — po lišču ramenom. Tuga njemu pridi — ki ju meni daje. Ki ju meni daje — na srdašce moje.