UDK 323(497.1 ):323(=163) Božo Repe* Z a k a j so S lo v e n c i v s t o p il i v J u g o s l a v ijo in z a k a j so iz n je o d š l i? POVZETEK Slovenci so v Jugoslavijo verjeli, vanjo vložili veliko energije, denarja in političnih naporov za njeno demokratizacijo. V začetku dvajsetih let so opustili idejo o enem jugoslovanskem narodu z enim jezikom. Dobili so šole v svojem jeziku, univerzo in neformalno kulturno avtonomijo, ne pa tudi politične. Sprememba, ki so jo doživeli, ni bila zgolj politična: iz dobro organizirane in pedantne avstro-ogrske monarhije so prešli v drugačen civilizacijski krog z močno balkansko tra­ dicijo, heterogeno nacionalno in versko strukturo in specifično politiko "nadmudrivanja". Kljub temu je bila Jugoslavija zanje ščit pred zgodovinskimi sovražniki Nemci in Italijan, v socialistični Jugoslaviji pa so tudi spremenili meje in zgradili svojo državnost. Neodvisna slovenska država je bila rezultat političnih in socialnih sprememb v osemdesetih letih 20. stoletja. Te so se dogajale v kontekstu globalne krize komunizma, konca bipolarne delit­ ve sveta, razpada Sovjetske zveze in ekonomske, politične in mednacionalne krize v Jugoslaviji. Neodvisnost ne bi bila mogoča brez teh zunanjih vzrokov in tudi notranji proces demokratizacije bi bil brez njih drugačen. Notranji procesi, na katere so lahko vplivali Slovenci sami so bili relati­ vno odprt politični prostor, kroženje idej in soočenje opozicije in oblasti, močna reformistična struja znotraj zveze komunistov in močna civilna družba, kar vse je pripeljalo do temeljnega dru­ žbenega konsenza glede glavnih ciljev. Demokratizacija in nacionalna emancipacija sta bila tesno prepletena procesa. Take razmere so omogočile gladko tranzicijo in uspešne priprave na osamo­ svojitev. Konsenz med opozicijo in oblastjo je bil dosežen pri statusu jugoslovanske konfederaci­ je, kar je bila posledica še vedno močne jugoslovanske ideje in se danes pogosto pozablja. Tudi Demos je prišel na oblast z idejo o jugoslovanski konfederaciji. Šele napad JLA na Slovenijo je dokončno spremenil situacijo. Jugoslovanstvo je bilo pozabljeno. ABSTRACT WHY DID SLOVENES ENTER INTO YUGOSLAVIA AND WHY THEY LEAVE IT? Slovenes believed in Yugoslavia for a long time and they had invested a lot of energy in its planning and development. World War I proved to be catastrophic, the only solution they saw was entering Yugoslavstate. The idea, according to which they were to become a part of a single Yugoslav nation with a single language, was done with at the beginning or the twenties. The Slo­ venians got schools in their own language, a university and a kind of non-formal cultural, yet no political autonomy. The change was not only as regards the state, but more so regarding the cultu­ ral framework: from the well organized and pedantic Austro-Hungarian monarchy, the Slovenians dr., redni profesor, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, SI— 1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 PhD, Full Professor, Department of History, Faculty of Arts, University in Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 E-mail: bozo.repe@guest.ames.si joined another civilisation circle with a strong Balkan tradition, a heterogeneous national and reli­ gious structure, and a specific politics, which strived to preserve the Osmanali tradition of "out­ smarting”. Despite that, Yugoslavia was some short of shield which protected them against histo­ rical enemies Italians and Germans and in socialistic Yugoslavia they gradually built their own state. The independent Slovene state was a result of political and social changes in the 1980s. These took place in the context of a global crisis of communism, disintegration of the bipolar division of the world, disintegration of the Soviet Union and a deep political and economic crisis in Yugoslavia, as well as a crisis in the relationships among the different nations within the state. In­ dependence would not have been possible without these external changes and likewise, the inter­ nal process of democratization would also have been very different. Incorporated among the basic internal characteristics, upon which Slovenes themselves could influence, was a relatively open political scene which enabled a circulation of ideas and meetings between those in power and those in opposition, a strong civil society, supremacy of a reformist movement within the Communist Party and a high level of consent concerning basic national issues. The processes of social democratization and of national emancipation were tightly intertwined. This situation enabled a smooth transition from the one-party to a multi-party system and successful prepa­ rations for attaining independence. Consensus between the socialist government and the oppo­ sition was settled upon through a confederation status, which was a consequence of strong "yu- goslavism” and it is fact that is nowadays all too often forgotten. Even when Demos came to power the evaluation of a confederation as the maximum achievement possible under such circumstances did not alter. It was only after the Yugoslav National Army attacked Slovenia that the standpoint and situation shifted. "Yugoslavism” was forgotten. I. V prvo Jugoslavijo "Slovenci so za Jugoslavijo brez pridržka, kajti to jim naravnost diktira najprimitiv- nejši politični razum. V Italijo ali p a celo nazaj v Avstrijo, oziroma Ogrsko ne morejo težiti iz političnih, narodnih in gospodarskih razlogov, ker bi bil njih položaj tam brezu­ pen in bi pomenilo to njih nacionalni samomor; po popolnoma suvereni slovenski državi p a tudi ne morejo stremiti, ker jih je prem alo in bi postala taka slovenska državica radi eksponirane geografske lege že v najkrajšem času plen imperijalističnih teženj enega ali drugega soseda. Iz teh razlogov j e tudi jasno, da je m ed Slovenci sploh nemogoče kakr­ šnokoli protidržavno gibanje, ker bi to nikdar ne moglo imeti kakega realnega smotra. Svoje mesto in svojo bodočnost morejo torej gledati Slovenci vsaj v sedanjih okoliščinah samo v Jugoslaviji in nikjer drugje. To ve, čuti in priznava iskreno zadnji Slovenec brez razlike političnega ali svetovnega naziranja. Prav tako jasno je p a seveda tudi, da se Slovenci ne morejo zadovoljevati s kakršnokoli Jugoslavijo, kajti država ni sama sebi namen, temveč narodom le sredstvo za dosego določenih ciljev. Tudi za Jugoslavijo se Slovenci niso bojevali v različnih oblikah nad pol stoletja zaradi nje same, temveč zato, da dosežejo in realizirajo v njej določena politična, kulturna, gospodarska in socialna stremljenja, ki jih j e mogoče doseči samo v lastni narodni državi. "* 1 Fran Erjavec: Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pogled, Ljubljana 1923. Današnji slovenski pogled na Jugoslavijo, zlasti politični, deloma pa to velja tudi za zgodovinarje, izhaja iz teze, da je bilo jugoslovanstvo nekakšna zasilna rešitev, nekaj, kar je Slovencem pomagalo prebroditi težke čase dokler se niso vrnili tja, kamor sodijo, torej v t.i. "Evropo". Zgodovinska slika je seveda drugačna. Slovenci v Jugoslavijo ver­ jeli, vanjo vložili veliko energije, denarja in političnih naporov za njeno demokratizaci­ jo, oba glavna politika Korošec in Kardelj sta bila prepričana Jugoslovana, oba pa stajo videla tudi v ideološki konotaciji: Korošec je v njej videl garancijo, da bo njegova stranka v dogovoru z dvorom in srbskimi strankami lahko absolutno obvladovala Slo­ venijo in jo uravnavala po katoliških načelih, Kardelj je bil prepričan, daje glavno vezi­ vo Jugoslavije socializem in da lahko brez njega propade - kar seje na koncu tudi zgo­ dilo. Slovenci razmišljanj ali celo nacionalnih programov, ki ne bi tako ali drugače hkrati prejudicirali rešitve nacionalnega vprašanja znotraj Jugoslavije, do druge polovice osemdesetih let nismo imeli.2 So pa bile jugoslovanske ideje različne in med sabo tudi protislovne. V času prve svetovne vojne so slovenski politiki so skoraj do konca vojne verjeli v možnost, da bodo nacionalno vprašanje lahko rešili znotraj Avstro-Ogrske. Vendar tudi pri trializmu, ideji o združitvi "vseh južnih Slovanov monarhije v državno- pravno samostojen organizem p o d žezlom habsburške monarhije", kot je to opredelje­ vala izjava kranjskega deželnega zbora z dne 16. januarja 1909, sprva niso bili povsem brez bojazni. Ne le zaradi vladajočih avstro-ogrskih krogov, temveč tudi zaradi drugač­ nih hrvaških stališč. Prizadevanja SLS in katoliških krogov po utrditvi zveze s katoliš­ kimi Hrvati v letih pred prvo svetovno vojno namreč niso rodila ugodnih rezultatov, po­ dobno pa je bilo tudi na liberalni strani. Dr. Josip Smodlaka in dr. Ante Trumbić, poleg dr. Franja Supila vodilna jugoslovansko usmerjena hrvaška politika, sta trializem poj­ movala kot avtonomno srbsko-hrvaško državo, ki bi bila v personalni dinastični uniji z Avstrijo in Ogrsko. Hrvati naj bi skupaj s Srbi na Hrvaškem in v dogovoru z Ogrsko in v zavezništvu z Italijo dobili v ogrskem delu cesarstva nekakšen subdualistični status. Za zavezništvo z Italijo so bili pripravljeni žrtvovati Trst, Slovensko primorje in Istro ter sploh ločiti reševanje hrvaškega vprašanja od slovenskega. V tem primeru bi Slovenija, severni del Istre in Trst ostali izven meja jugoslovanskega dela države, v dednih avstrij­ skih deželah pa naj bi Slovenci sami pridobili avtonomne pravice (kot je to upala doseči ideja t. i. avstroslavizma. Tako hrvaško-srbsko stališče je bilo zapisano v t. i. reški de­ klaraciji iz oktobra leta 1905 (podobno tudi v zadarski deklaraciji). Slovenski politiki so si prizadevali, da bi hrvaške odvrnili od takih načrtov in da bi v svoje državno-pravne programe vključili tudi Slovence. Z nekaj ironije bi lahko rekli, da so bili torej začetki nekakšne slovenske "fragmentarne" diplomacije pred sto leti prepričevanje Hrvatov naj Slovencev vendarle vzamejo s sabo v avtonomno državo znotraj Avstro-Ogrske. Vendar je zmedenost vladala tudi na slovenski strani. Celo Šušteršič sam je pred izjavo kranj­ skega deželnega zbora Hrvatom razlagal, daje o trializmu sicer treba javno govoriti, ne pa (še) javno zahtevati, da se morajo tudi slovenske dežele in Istra vključiti v hrvaško državo. Na drugi strani (kot ugotavlja dr. Janko Pleterski) hrvaški politiki, ki so se skli­ cevali na hrvaško državno pravo, tudi niso želeli izgovarjati srbskega imena, saj naj bi to zanikovalo nacionalni pomen hrvaške države, v kateri daje le en "diplom atim i" (to je v zgodovinskih listinah zapisan) narod. Sicer pa tudi redki zunanji poznavalci zaplete­ nega nacionalnega vprašanja v Avstro-Ogrski pred prvo svetovno vojno Slovencem niso posvečali kaj dosti pozornosti in jih niso šteli kot ključne pri morebitni preureditvi mo­ 2 Izjema so emigrantski programi, med katerimi je bil v Sloveniji najodmevnejši program Cirila Žebota v šestdesetih letih, ki se je zavzemal za večstrankarstvo in - glede na mednarodne razmere, v katerih na sa­ mostojnost Slovenije ni bilo misliti - tudi za konfederativno Jugoslavijo. Žebot je upanje na uresničitev videl v kontekstu tedanjega dogajanja v Sloveniji, to je "liberalne" politike Staneta Kavčiča. narhije. Publicist Robert William Seton Watson, ki je veljal za najboljšega poznavalca habsburške monarhije in je imel velik vpliv na odločitve britanske vlade, seje leta 1911 (resda precej pod hrvaškim vplivom) izrekal za trializem brez Slovencev. Kasneje je mnenje spremenil in je leta 1914 dokazoval britanski vladi, da nobena ureditev jugoslo­ vanskega vprašanja ne bo popolna, če bo prezrla Slovence. Slovenski politični načrti so bili tako v veliki meri odvisni od notranjih strankarskih razmerij (zlasti od vladajoče hr- vaško-srbske koalicije) v hrvaški banovini, torej znotraj ogrskega dela monarhije. Ven­ dar so Hrvati več naklonjenosti do vključevanja Slovencev v svoje državne načrte začeli kazati šele po letu 1915. Manjši krog katoliških hrvaških politikov se je leta 1915 pri­ družil spomenici, ki stajo ljubljanski nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič in Šušteršič poslala papežu in ga prosila, naj se zavzame, da bi slovenske in hrvaške dežele ostale skupaj v Avstriji, vendar tako, da ne bi bili več pod nemško in ogrsko nadvlado. Podob­ no peticijo so napisali dr. Janez Evangelist Krek, škof dr. Anton Mahnič in nekaj hrvaš­ kih in slovenskih duhovnikov. Konec novembra 1916 se je v Gradcu sestal hrvaško- slovenski poslanski klub in sprejel sklep, da bo postavil zahtevo po združitvi Hrvatov in Slovencev v eno enoto. Enako zahtevo naj bi postavil hrvaški sabor, ki naj bi se sestal januarja 1917 zato, da bi sprejel adreso (nagovor) sabora novemu cesarju in ogrskemu kralju Karlu. Vladajoča hrvaško-srbska koalicija na tako zahtevo ni pristala, pač pa jo je v saboru 1. februarja 1917 postavila hrvaška stranka prava, ki je tudi zahtevala odpravo dualizma. Pri tem se je sklicevala na narodnostno načelo in na hrvaško državno pravo. Vendar so bili tudi drugi predlogi, frankovci so npr. zahtevali, naj se Hrvaška združi z Bosno in (brez Slovencev) tvori tretjo državno enoto v monarhiji. Končno podobo je tri- alistična ideja v avstrijskem delu monarhije dobila maja 1917 v Majniški deklaraciji. 29. maja 1917, dan preden seje obnovilo parlamentarno življenje v avstrijskem delu mo­ narhije, je nastal Jugoslovanski klub, v katerem so se združili slovenski, hrvaški in srb­ ski poslanci iz avstrijskega dela monarhije (prej so obstajali trije klubi: Hrvaško- slovenski, Narodni klub in Dalmatinski klub). Klub je imel ob ustanovitvi 33 članov, večino so imeli poslanci SLS (pred vojno je bilo jugoslovanskih poslancev sicer 37, od tega 23 Slovencev, 12 Hrvatov in dva Srba, večina je bila članov hrvaško-slovenskega kluba, med vojno sta dva poslanca umrla, eden je bil v emigraciji, eden - Franc Grafe­ nauer pa v ječi). V imenu kluba je dr. Anton Korošec 30. maja 1917 v nemškem jeziku prebral t. i. Majniško deklaracijo, kot seje imenovala listina, ki jo je v začetku maja se­ stavil dr. Janez Evangelist Krek, pri končni redakciji so sodelovali dr. Anton Korošec, Vjekoslav Spinčič, dr. Josip Smodlaka in dr. Melko Čingrija (sicer tudi dubrovniški župan in eden od tvorcev hrvaško-srbske koalicije), podpisali pa so jo vsi člani Jugoslo­ vanskega kluba. Deklaracija se je glasila: "Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovan­ skem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju narodnega načela in hrvaškega držav­ nega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo p o d žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospodstva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničenje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridrž­ kom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela,"3 Nekateri poslanci, zlasti dalmatinski, so formulacijo "pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije" podpisali s stisnjenimi zobmi. Josip Smodlaka jo pripisuje zastopniku Trsta dr. Otokarju Rybaru, ki naj bi to predlagal v sporazumu s Krekom. Ko je protiavstrijsko razpoloženi Smodlaka (več mesecev je preživel v avstrijski samici, nato pa je bil konfiniran) Kreku očital, ker "verjame, da bomo svobodni in srečni p o d Habsburžani, našimi večnimi tlačitelji", mu 3 Dušan Nečak, Božo Repe: Prelom 1914-1918. Svet in Slovenci v 1. svetovni vojni, Sophia, Ljubljana 2005, str. 179. je Krek odgovarjal z anekdoto o t. i. "klin čorbi": "Možu so dali lonec, poln vode, v ka­ teri je bil železen klin, in mu p o d težko grožnjo naložili, naj skuha tako klin-čorbo, ki bo bolj okusna od katerekoli druge, zato mora biti lonec, ko bodo pojedli, povsem prazen. Vzel je najboljšo mast, razne vrste zelja in dišav in skuhal čorbo s klinom. Ko se je zbrala družba, da pojé čorbo, je vtaknil v lonec dva prsta, prijel klin in ga vrgel ven. Vsi, ki so čorbo poskusili, so priznali, da je zelo okusna in rekli: N i boljšega od klin- čorbe." Krek je zgodbo zaključil z besedami: "Tak klin so za nas Habsburžani."4 Majniško deklaracijo je treba postaviti v kontekst avstrijske politike po smrti cesarja Franca Jožefa, ko je prestol prevzel cesar Karel. Ta se je preko Sixta Burbonskega z antantnimi silami skrivaj začel dogovarjati za separatni mir, ki naj bi omogočil preureditev monarhije. Cesar ni hotel priseči na avstrijsko ustavo, ker je računal z možnostjo vsiljene (oktroirane) ureditve monarhije od zgoraj. Le to so že spomladi 1916 zahtevale nemške stranke v t. i. "Deutsche Belange" (nemške zahteve) z vizijo, da nemštvo z nemškim uradnim jezikom v monarhiji dobi popolno prevlado. Po teh načrtih naj bi dualizem kar najbolj oslabel, v zameno pa bi Ogrska dobila Dalmacijo. Poljakom bi dali državo (vključno z Galicijo), medtem ko bi bili Čehi in Slovenci v avstrijskem delu cesarstva podvrženi ostremu germanizacijskemu pritisku. Zahteve po nemški dominaciji znotraj monarhije je spremljala tudi močna nevarnost nemško-avstrijske združitve, ki je trajala vse do konca vojne. Pri avstrijskih Nemcih je bila ta ideja zelo močna, ne zgolj v najbolj ultranacionalistični obliki, ampak tudi v (domnevno) kompromisnih rešitvah, ki so (naj bi) do določene mere upoštevale tudi zahteve drugih narodov. V ospredju "mehkejših" razprav je bil - zlasti pod vtisom nemškega prodora v prvem letu vojne - koncept t. i. Srednje Evrope (Mitteleurope). Pojmovanje je leta 1915 uvedel nemški geograf Friedrich Naumann, pri čemer je izhajal iz nemške dominacije nad Vzhodno in Srednjo Evropo ter Balkanom (Naumann je v načrt vključil tudi zasedena ozemlja Belgije, Nizozemske in Luksmeburg ter dela Francije). Načrt je bil tudi osnova nemškega prodora še dalje na Vzhod (Drang nach Osten). Naumann se je zavzemal za oblikovanje velike konfederacije, njena osnova naj bi bila povezovanje, sodržavje (Staatenbund) Nemčije in Avstro-Ogrske, do povezave pa naj bi prišlo tudi z zaveznicama Bolgarijo in Turčijo. V primerjavi s kasnejšimi velikonemškimi načrti je Naumann nenemškim narodom priznaval pravico do življenja (jezika) in menil, naj nemška politika ne bi težila k njihovemu prisilnemu poenotenju, čeprav bi bila Mitteleuropa v osnovi nemška, z nemščino kot sporazumevalnim jezikom. Nenemški narodi v Avstro-Ogrski so Naumannov koncept v glavnem zavrnili. Naklonjeni so mu bili predvsem Poljaki, Madžari so imeli do njega protislovne občutke, od političnih strank in skupin pa so se k njemu bolj nagibale liberalci (tudi socialdemokrati) kot pa katoliški krogi. Navdušeno so idejo pozdravljali Nemci na Slovenskem, kar je bilo že samo po sebi dovolj za sumničavost slovenskih politikov, ki so bili prepričani, da gre zgolj za "velenemški sen", to je postavitev mostu do Jadrana, ki pomeni konec za slovenski narod. Velenemškim konceptom so svoje zahteve nasproti postavili avstro- ogrski Južni Slovani in Čehi, pri čemer so zlasti slovenski politiki računali na cesarjevo moč in avtoriteto. To upanje na cesarjevo pomoč je pri Slovencih - v nasprotju z številčnejšimi in bolje organiziranimi Čehi - izhajalo iz šibkosti, zaradi katere je bilo le malo možnosti, da bi svoje nacionalne cilje dosegli v parlamentu, čeprav so se zanje tam trdo borili. Majniška deklaracija ni ostala zgolj orodje v parlamentarnih bojih na Dunaju, čeprav je bil sprva to njen osnovni namen. V slovenskih pokrajinah ji je sledilo močno deklaracijsko gibanje, ki je deklaraciji dalo potrebno vsenacionalno širino. Gi­ banje je potekalo v času, ko so razhajanja znotraj SLS med Šušteršičem na eni in Krekom ter Korošcem na drugi strani dosegla vrhunec. T. i. ljubljansko izjav knezoškofa Jegliča in predstavnikov katoliške (SLS) in liberalne (Narodno napredn stranke) 15. septembra 1917 je sicer podpisal tudi Šušteršič, vendar je izjavo, ki jo j imel za preveč radikalno (kot tudi sicer Krekovo in Koroščevo politiko) vzel z nezaupnico. V ljubljanski izjavi, ki jo je sestavil teolog in filozof Aleš Ušeničnik, je pi salo, daje bodočnost monarhije mogoča le na načelu resnične svobode narodov, sloven skemu narodu pa lahko svobodo in edinstvo zagotovi le "samostojna in na načelu sa moodločbe narodov zgrajena jugoslovanska država p o d žezlom habsburške dinastije". Habsburški "klin" (obstoj dinastije in z njo monarhije) iz Krekove anekdote je triali stično oziroma majniško jugoslovansko idejo ločeval od drugih dveh, bolj radikalnih vi­ zij rešitve jugoslovanskega vprašanja. Potek vojaškega in političnega dogajanja proti koncu vojne pa je imel za posledico, daje vedno bolj pomembna postajala opcija zdru­ žitve jugoslovanskih narodov izven Avstro-Ogrske. Tudi slovenski politiki so majniško deklaracijo postopoma začeli previdno označevati za minimum svojih zahtev, omenjali so možne rešitve mimo vlade in monarhije, patriotizem in zavezanost prestolu sta usi­ hala. Vendar so na jugoslovansko opcijo izven Avstro-Ogrske slovenski politiki doma imeli kaj malo vpliva. Najpomembnejšo, t. i. piemontsko vlogo (po pokrajini, ki ji je uspelo združiti Italijo), je imela Srbija. Ta vloga je izhajala iz njenega položaja: Srbija je bila samostojna država, članica antantnih sil, imela je vojaško silo in vse to ji je pri združevanju omogočilo prevlado. Srbska vladaje svoje namene pokazala že na začetku vojne, 7. decembra 1914 z Niško deklaracijo, v kateri je kot vojni cilj poleg osvoboditve proglasila tudi združitev "vseh naših nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev." S tem je manifestativno sicer presegla svoj zgodovinski program iz leta 1849 (t. i. Gara- šaninovo Nacertanije), to je težnjo, združiti vse Srbe v eni državi. Ruski carski diplo­ mati so opozarjali srbske politike, naj ne ustvarjajo take države (to je Jugoslavije), v kateri bodo Srbi kot narod in pravoslavje kot vera sicer imeli relativno večino, a bodo različni drugi narodi skupaj v odnosu do njih in druge vere v odnosu do pravoslavja skupaj predstavljali večino, saj bi to lahko Srbijo potegnilo v krizo, kakršno je med voj­ no doživela carska Rusija. V Niški deklaraciji ni bilo nobene besede o notranji ureditvi države, zato je obstajala utemeljena bojazen, da Srbi želijo, tako kot so to storili po bal­ kanskih vojnah z Vardarsko Makedonijo, z aneksijo ("prisajedinjenjem ", kot so rekli) le razširiti svoje ozemlje. Kam se podajajo, jim ni bilo prav jasno, saj je moral srbski geo­ graf Jovan Cvijić na začetku vojne vojaškim poveljnikom, regentu Aleksandru in pred­ sedniku vlade na zemljevidu šele pokazati, kje vse živijo južnoslovanski narodi, na os­ novi česar so potem opredelili svoje vojne cilje in vanje vključili tudi Slovence. V pre­ cejšnji meri tudi na prigovarjanje Nika Zupaniča, slovenskega etnografa, ki je živel v Beogradu in vodil tamkajšnji muzej. Nihanje med velikosrbskim programom, ki so ga zaradi ozemeljske primerjave z jugoslovanskim imenovali tudi "mali", in "velikim" jugoslovanskim programom, je bilo v srbski politiki navzoče do konca vojne. Še zlasti, ker razpad Avstro-Ogrske in nastanek novih držav na njenem ozemlju vse do oktobra 1918 ni bil posebno verjeten oz. je bil v nasprotju s politiko antantnih držav, mnogi srbski politiki pa srbstva niso hoteli podrediti jugoslovanstvu in so tudi kasneje ves čas med njima delali enačaj. Tudi sicer je bil njihov pogled bolj kot na sever do Slovencev, usmerjen v Bosno in Hercegovino ter v Dalmacijo in hrvaška ozemlja, poseljena s Srbi, predvsem pa na vzhod, tja za Peč na Madžarskem in Temišvar v Romuniji (večna težnja, da bi dobili Egejsko Makedonijo in izhod na morje v Solunu glede na zavezništvo z Grčijo ni prihajala v poštev). Če pustimo ob strani politično spodbujano sovraštvo do Srbije ob začetku prve sve­ tovne vojne, lahko rečemo, da so bila pri Slovencih pozitivna južnoslovanska čustva J u g o s l a v ija v č a s u 27 gotovo navzoča vsaj od balkanskih vojn dalje. Vodilni slovenski časopisi so dogajanje na bojiščih natančno spremljali in zlasti v prvi balkanski vojni izražali simpatije za Srbe in Bolgare (h katerim so prištevali tudi Makedonce), leta 1914 pa je že izšla tudi knjiga Vojska na Balkanu 1912/1913, ki stajo napisala profesorja Anton Sušnik in dr. Vinko Šarabon. V drugi balkanski vojni so se slovenski časniki postavili na stran Bolgarov in bili kritični do Srbije, predvsem so obžalovali, da je bilo razdrto prejšnje zavezništvo. Toda Ivan Hribar je v svojih spominih zapisal, da mu je bilo po bitki pri Kumanovem "takoj jasno, da smo Jugoslovani našli svoj Piemont in da dan kumanovske bitke pomeni datum začetka jugoslovanske narodne združitve" Ne glede na to, da gre za sta­ lišče, k ije gotovo nastalo po nastanku jugoslovanske države, ko so nekdanji avstrijski politiki "za nazaj" poudarjali svoje jugoslovanstvo, so bile pri Hribarju simpatije do južnih Slovanov več kot očitne. S potovanji v Petrograd, Sofijo in Beograd je skušal zgladiti spor med Bolgarijo in Srbijo zaradi Makedonije, v Ljubljani pa je leta 1913 ustanavljal Slovanski klub, ki bi okrepil kulturne in gospodarske zveze Slovencev s Srbi in Slovencem omogočal, da postanejo tudi oni "deležni zm ag slovanskega orožja na Balkanu” ; prizadeval si je, da bi slovenski uradniki potovali v Srbijo in tako začeli navezovati tudi osebne stike med Slovenci in Srbi, ki do tedaj skoraj niso obstajali. Aprila 1913 je srbskemu predsedniku vlade Nikoli Pašiću zagotovil, da v Srbiji vidi jugoslovanski Piemont in ga prosil: "Ne delajte poslej več samo srbske politike, temveč jugoslovansko", kar naj bi mu Pašić tudi obljubil. Ideja o povezavi južnih Slovanov v kombinaciji z Bolgari je s prvo svetovno vojno odpadla, saj so se ponovno znašli na nasprotni strani kot Srbi, čeprav raznih federativnih in konfederativnih kombinacij ni manjkalo ne v času med obema vojnama in ne med drugo svetovno vojno tja do leta 1948. Tretji center jugoslovanske ideje je zaradi vojnih razmer, nasilja in prepovedane po­ litične dejavnosti v Avstro-Ogrski predstavljala politična emigracija, zlasti hrvaški poli­ tiki iz Dalmacije (dalmatinski in državnozborski poslanec dr. Franjo Supilo, dr. Ante Trumbič, svetovno znani kipar Ivan Meštrović in drugi). Ti emigrantski politiki so usta­ novili Jugoslovanski odbor, v katerem je bilo tudi nekaj slovenskih politikov: Bogumil Vošnjak, Gustav Gregorin, Josip Jedlowsky, Niko Zupanič in Drago Marušič. O datumu nastanka so različni spominski podatki, začetni pogovori naj bi se odvijali najprej v Be­ netkah, kjer se je po naključju znašla manjša skupina prebežnikov, nadaljevali pa so se novembra 1914 v Rimu. Tam seje 24. januarja 1915 Jugoslovanski odbor v ožji sestavi začasno tudi konstituiral in o svojih namerah obvestil veleposlanike antantnih držav. Podobno misijo so nato njegovi predstavniki nadaljevali v Parizu. Uradno in v širši ses­ tavi je nato nastal 30. aprila 1915 v Londonu. Člani odbora so skušali dobiti podporo antantnih sil in so bili zaradi osebnih zvez dokaj vplivni. Tega seje zbala srbska vlada (odbor je imel tudi precej pristašev v srbski parlamentarni opoziciji) in si je skušala od­ bor podrediti ali vsaj omejiti njegov mednarodni vpliv. Že ob prvi deklaraciji odbora o združitvi jugoslovanskih narodov, ki jo Pašić sicer podprl, so drugi srbski vplivni politi­ ki izražali dvome in nasprotovanja. Dr. Milenko Vesnić, kasnejši predsednik vlade v Kraljevini SHS, ki je izsilil Vidovdansko ustavo in podpisal rapalsko pogodbo (vendar pred tem tudi branil slovenske zahteve na pariški mirovni konferenci) je kiparju Ivanu Meštroviću v Rimu jeseni 1914 zabrusil: "Vi tam imenujete povečano državo 'Jugosla­ vija', ali ste tudi Vi za to ime? Pravim vam, da to ne more biti. Tega Srbi nikoli ne bomo sprejeli. Nismo neko židovsko podjetje, ki menja ime, ko dobi še neke artikle. Do sedaj se je država imenovala Srbija, v prihodnje, ko vanjo pridejo še Hrvati in Slovenci, naj se imenuje 'Velika Srbija'. Hrvati so v njej lahko enakopravni državljani, lahko imajo tam, kjer so v večini, če že hočejo, tudi svojo malo avtonomijo, jezik se bo imenoval srbsko- hrvaški in tako naprej, ampak država Srbija, razširjena država Velika Srbija. " Nikola Pašić je sredi julija 1917 (tedaj je bila Srbija zaradi razmer v Rusiji, njeni glavni podpornici, ki je bila precej oslabljena) na Krfu sklical konferenco, na kateri sta sodelovala srbska vlada in Jugoslovanski odbor. Rezultat je predstavljala t. i. Krfska deklaracija, sprejeta 20. julija 1917. Po tej deklaraciji, naj bi nova jugoslovanska država nastala na temelju samoodločbe in ne aneksije, vendar bi bila ustavna monarhija z dina­ stijo Karadjordjevićev. Imenovala naj bi se Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, njena ustava naj bi bila sprejeta s kvalificirano (absolutno) večino v ustavodajni skup­ ščini, ki bi bila izvoljena na splošnih in neposrednih volitvah. Odbor pod vodstvom Anteja Trubiča na pogajanjih zaradi svoje šibkosti ni mogel uveljaviti načela o federa­ ti vnosti. Država naj bi se delila po naravnih, socialnih in gospodarskih kriterijih, ne pa zgodovinskih in nacionalnih, čeprav so govorili o enakopravnosti jezikov, pisav in ver jugoslovanskih "plemen". Krfska deklaracija je bila v bistvu politični manifest in srbska vlada jo je tako tudi jemala (npr., kasneje ni upoštevala sklepa o sprejetju ustave s kvali­ ficirano večino). Po potrebi, kadar ji je to šlo v korist (pri vprašanju monarhije, centrali­ stične ureditve), pa ji je dajala značaj državnopravnega akta. Tudi v nadaljevanju si je srbska vlada prizadevala, da Jugoslovanski odbor ni dobil vloge mednarodno priznanega subjekta. Njegova vloga je slabela, čeprav je še sodeloval na pogajanjih o združitvi, ki so bila od 6. do 9. novembra 1918 med predstavniki Države SHS in srbske vlade v Že­ nevi. Eden od razlogov za podcenjeno vlogo odbora je bilo tudi dejstvo, da odbor ni - tako kot npr. češkoslovaški narodni odbor - ustanovil lastnih vojaških enot. 14. točk ameriškega predsednika Wilsona z dne 8. januarja 1918), ki so obljubljale samoodločbo narodov, so bile pojavnih interpretacijah tako ameriškega kot britanskega predsednika kar zadeva rešitev južnoslovanskega vprašanja precej nedorečene: govorile so v smislu ohranitve Avstro-Ogrske, njenim narodom pa niso obljubljale kaj več kot avtonomijo. Na novo naj bi določili mejo proti Italiji in čeprav je Wilson zagovarjal na­ rodnostne meje, je bilo jasno, da bo taka meja v škodo Slovencev, saj je že tedanja avs- tro-ogrska meja (z izjemo Beneške Slovenije in Rezije) potekala praktično po robu slo­ venskega narodnostnega ozemlja. Tudi v najboljšem razmerju sil bi bilo narodnostne meje najbrž nemogoče doseči, saj je bil tu še londonski pakt, k ije bil obvezujoč vsaj za Veliko Britanijo in Francijo (res pa bi po drugi strani ohranitev monarhije vsaj deloma - odvisno pač od pogajanj - preprečila njegovo uresničitev). Wilsonove točke, čeprav na­ čeloma zelo spodbudne, so bile v resnici zelo blizu tistemu, kar sta želela avstrijska vla­ da in dvor (ki sta si med februarjem 1917 in marcem 1918 vztrajno in po raznih kanalih prizadevala za sklenitev separatnega miru), zato so tudi na široko poudarjali, da je sa­ moodločba narodov notranje avstrijsko vprašanje. Panslavizem v zadnjih mesecih obstoja Avstro-Ogrske ni imel večjega vpliva na celotno dogajanje v monarhiji, vsak je svoje nacionalno vprašanje reševal po svoje. Zadsni poskusi rešiti jugoslovansko vprašanje so bili v t. i. subdualističnem smislu, torej ločeno v avstrijskem in ogrskem delu monarhije, kar je bila sicer tudi zahteva ogrske vlade (ki je oblast hotela razširiti na Dalmacijo in Bosno in Hercegovino). Majniška de­ klaracija bi ob takem konceptu ostala neuresničena. Kljub temu so avstrijske oblasti skušale ustvariti vtis, da skušajo monarhijo preurediti v zvezo federalnih držav, o čemer so se načrti v raznih časopisih pojavili prav tako avgusta 1918. Zaradi pritiska nemških strank so od te zamisli odstopile. Po raznih kanalih je predsednik vlade Hussarek pritis­ kal tudi na duhovščino, v Slovenji posebej na knezoškofa Jegliča, naj ostane(jo) zvest(i) habsburški dinastiji in stoletni monarhiji, svaril pa jih je tudi, da se bo katolicizem utopil ob morebitnem povezovanju s pravoslavnimi Srbi. Več zgodovinarjev (Janko Pleterski, H. Rumpler, Walter Lukan) domneva, da so za tem verjetno obstajale želje, da bi Hrvate z raznimi obljubami ločili od Srbov, na ta način osamili tudi Slovence in z manjšimi koncesijami rešili monarhijo. 1. oktobra 1918 seje poslednjič sestal avstrijski državni zbor. Hussarek je v svojem nagovoru ostal v okvirih dualizma, glede zahtev južnoslo­ vanskih narodov pa je ostal nedorečen. Korošec je kot predsednik Jugoslovanskega klu­ ba njegove splošne obljube o avtonomiji označil za nezadostne. V vseh jugoslovanskih deželah odmeva, je dejal, en sam vzklik, silovit in nespremenljiv: "Svoboda ali smrt"! 11. oktobra je cesar ločeno sprejel predsednike nacionalnih klubov. Korošcu je ponudil, da bi južni Slovani dobili samostojno državno enoto v okviru monarhije, vendar bi Trst, Reka in prometne linije do obeh pristanišč ostali pod nadzorom skupne države. Korošec je vztrajal, da mora Trst priti pod južnoslovansko državo. Karel je, podobno kot prej Hussarek skušal neuspešno igrati tudi na katoliško prepričanje. Korošec mu je (naj bi mu) med pogovorom izrekel tiste znane besede: "Es ist zu spät, Ihre M aestät!" ("Prepo­ zno je, vaše veličanstvo!") ln še: "To, kar se je zgodilo, je dovolj za naše nezaupanje. " Slovenci pač ne bodo nikomur na ljubo naredili samomora. Korošcev vtis o pogovoru je bil: "Cesar je bi! videti deprimiran, tako da j e že mejilo na resignacijo. " Po nekaterih (nedokazljivih) spominskih virih, naj bi oktobra, v iztekajočih se dne­ vih monarhije tik pred "prevratom", cesar celo obljubljal Zedinjeno Slovenijo z okrnje­ no mejo na Dravi. Domnevati smemo, daje cesar v zadnjih trenutkih razmišljal o raznih koncesijah, ki bi ohranile monarhijo (ne nazadnje je v tej smeri na njegovo pobudo šla tudi zadnja seja skupne vlade), vendar je šlo za precej obupne poskuse brez realne poli­ tične podlage za uresničitev. Koroščeva odločnost na pogovoru pri cesarju ni bila (več) manever. Jugoslovanska ideja je od poletja 1917 v zavesti slovenskih ljudi postajala stvarnost. Le dva dni za navedenimi, cesarju izrečenimi besedami, 13. oktobra, je kranjski deželni predsednik grof Attems v enem svojih zadnjih poročil, kot navaja Pleterski, zapisal, da habsburška klavzula s trialistično zahtevo stopa v ozadje, daje cilj slovenske politike Jugoslavija in da pri tem ne dopušča nobenih etap več: "Majniška deklaracija s svojo dinastično zaščitno znamko je bila samo sredstvo za dosego namena, saj to dokazujejo izjave slo­ venskih občin — in to celo zelo učinkovito sredstvo. Agitacijo za jugoslovansko državo so zanesli do zadnjega gorskega gnezda in zajela je slovensko ljudstvo v njegovi celoti. Dolgo gojeno sovraštvo proti nemštvu je postalo sovraštvo proti Avstriji. " Attemsovo razočaranje je razumljivo in njegova ocena stanja sredi oktobra 1918, par tednov pred razpadom monarhije, gotovo blizu resnici. Res je tudi, da so (po Walterju Lukanu) zamisel o preureditvi monarhije po trialističnem vzorcu pod vplivom nemške trdovrat­ nosti slovenski politiki začeli opuščati od poletja 1917 dalje (ali vsaj splošne ideje niso nadgradili s konkretnim ustavnim načrtom preureditve monarhije). Vendar odločitev za državno-pravno povezavo izven Avstro-Ogrske za slovensko politično elito ni bila lahka. Lojalnost monarhiji je bila za vse sloje, tako za preproste ljudi kot izobražene in še posebej za duhovščino že stoletja nekaj samoumevnega. Od slovanskih narodov so jim bili po kulturi in mentaliteti najbolj sorodni Čehi in Slovaki, a ti so se odločili za svojo državo, poleg tega so bili vmes Avstrijci. O južnih Slovanih, zlasti Srbih, so imeli politiki idealizirano predstavo, dejansko so jih poznali slabo. Še največ pomislekov je zbujala različnost religij. "Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja! Deus misereatur nostri!", je zapisal kne- zoškof Anton Bonaventura Jeglič 22. novembra 1918, vendar kasneje tudi priznal, da ni videl druge rešitve, sicer bi bili Slovenci ponemčeni. Podobne dileme so navdajale tudi druge udeležence dogajanja, npr. Josipa Jeriča: "Kakor popotnik, ki se mu cesta iznenada razcepi na dve smeri, tako smo se Slovenci, četudi je bila naša pot glede na končni smoter naših nacionalnih stremljenj že davno prej dvotirna, znašli med vojno naenkrat na usodnem razpotju. Ali tradicionalna in uglajena avstrijska, ali revolucio­ narna in raskava jugoslovanska?" Nepopustljivost in zagrizenost nemških Avstrijcev v odnosu do Slovencev ni puš­ čala veliko možnosti. V časopisnem listu Resnica, "političnem glasilu Avstriji do zad­ njega privrženih Slovencev", so (po Perovšku) 2. novembra 1918 zapisali: "Nemci de­ belo gledajo, kako se vrši prevrat. Niso nam hoteli dati pred leti avtonomije, zavirali so vsako rešitev jugoslovanskega vprašanja. S tem so Nemci postali grobarji Avstrije. Nem­ ška nedostopnost je rodila našo svobodo!" Enako je veljalo za Madžare. Avstro-Ogrska je razpadala brez volje in vpliva Slovencev. Italijanska vojska je pritiskala. Avstrijski Nem­ ci so zahtevali združitev z Nemčijo, kar seje konec vojne zdela realna opcija. Tudi Mad­ žarom ni prišlo niti na misel, da bi se odrekli slovenskemu ozemlju. Pretilo je razkosanje. Slovenci so bili del premagane države, Srbija je bila v zmagovalnem taboru. Nihajoč med raznimi koncepti sta na koncu monarhijo poslednjič skušala rešiti avs­ trijski dvor in cesar Karel s t. i. manifestom cesarja Karla 16. oktobra 1918 (v tem času je fronta na jugu praktično že razpadla, pred tem je 26. septembra kapitulirala Bolgarija, 12. oktobra so Poljaki v Varšavi sestavili narodno vlado, 13. oktobra je Turčija prosila za separami mir). Cesar je ostajal pri dualistični ureditvi, Slovencem ni bil pripravljen nuditi samostojnosti, ker bi "zapirali" Nemcem pot do Jadrana. Država bi bila federativ­ na, sestavljala naj bi jo nemško-avstrijska, ogrska, češka, ilirska in maloruska država pod žezlom habsburške monarhije. Splošna obljuba o federaciji in samoodločbi ni več zadostovala, res pa je bilo to največ, kar je avstro-ogrski vrh do tedaj zmogel nuditi, saj je vsaj nakazan prehod od državnopravnega historizma k nacionalnemu principu: "Avs­ trija naj postane p o volji svojih narodov zvezna država, v kateri tvori vsak narod na la­ stnem ozemlju lastno državno skupnost. " Cesar je še zapisal, da to nikakor ne posega v združitev avstrijskih poljskih ozemelj s poljsko državo, da naj bi Trst z okolico v skladu z željami prebivalstva dobil poseben status in da ta nova uredba nikakor ne posega v celovitost dežel ogrske svete krone, zajamčila pa naj bi vsaki posamezni narodni državi njeno samostojnost, vendar tudi ščitila skupne koristi. Narodi, ki ustanavljajo svoje dr­ žave naj pri tem sodelujejo tako z narodnimi sveti kot s cesarsko vlado. Dan kasneje, 17. oktobra, je cesar podobno stališče izrazil v vojni zapovedi, s čimer je tudi nakazal, da vojska ne bo s silo zadrževala nacionalnih teženj po združevanju. Hussarek je zaradi za­ vrnitve manifesta odstopil, zamenjal ga je dr. Henrik Lammasch, ki je v vlado povabil tudi Korošca, ta pa je ponudbo odklonil. Tudi poziv zadnje seje skupne vlade 22. oktob­ ra, kije sicer pozvala obe vladi, naj premagujeta državnopravne pomisleke glede rešitve jugoslovanskega vprašanja, je bil zgolj retorične narave. Poziv je prišel mnogo prepoz­ no. Dva dni kasneje, 24. oktobra, je italijanska vojska na Piavi začela ofenzivo proti av­ stro-ogrski armadi, ki je razpadala. Branile so se le še posamične enote, zajetih je bilo 300.000 vojakov. 29. oktobra je cesar prosil italijansko vrhovno poveljstvo za premirje in dobil naslednje pogoje: demobilizacija avstro-ogrske vojske, takojšnja vrnitev vojnih ujetnikov, predaja polovice vojaške opreme, izpraznitev ozemlja, ki je bilo po london­ skem paktu dodeljeno Italiji, pravica, da antantne sile uporabijo avstro-ogrsko ozemlje za morebitne vojaške operacije proti Nemčiji. Cesar je premirje podpisal v noči z 2. na 3. november, v veljavo je stopilo 4. novembra. Italijanske enote so na demarkacijsko li­ nijo po londonski pogodbi postopoma prišle (in jo ponekod tudi skušale prekoračiti) do 19. novembra. Slovenci so se od avstroogrskega jugoslovanstva poslovili za vedno in preko enome­ sečne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov postali del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovncev, kasneje Kraljevine Jugoslavije. V prehodnem obdobju je na ozemlju avstro- ogrskih južnih Slovanov prišlo do dvovladja, ki pa se je razreševalo postopoma in na miren način. Na Kranjskem sta tako, npr. deželni glavar Šušteršič in deželni zbor 22. oktobra izdala sporočilo, v katerem sta izjavo Narodnega vijeća pozdravila in izjavila, da se nimata več za pristojna opravljati katere koli politične zadeve razen tekočih pos­ lov. Do prelomne zamenjave oblasti je prišlo 29. oktobra 1918, ko je v Zagrebu hrvaški sabor pretrgal državnopravne vezi z Avstro-Ogrsko, za nično proglasil hrvaško-ogrsko naaodbo iz leta 1868 in razglasil nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov: "Dal­ macija, Hrvaška in Slavonija z Reko se razglašajo za neodvisno državo. V odnosu do Ogrske in Avstrije, na sodobnem načelu narodnosti in na temelju narodne enotnosti Slovencev, Hrvatov in Srbov se pristopa v skupno narodno suvereno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov na celotnem etnografskem področju tega naroda, brez ozira na kate­ rekoli teritorialne in državne meje znotraj katerih danes živi narod Slovencev, Hrvatov in Srbov. " Sabor je tudi priznal Narodno vijeće kot vrhovno oblast. V novo državo so se še isti dan, na množični manifestaciji v Ljubljani, ki seje udeležilo okrog 30.000 ljudi, vključili tudi Slovenci. Narodni svet v Ljubljani (vodil ga je Ivan Hribar, kajti Korošec je v imenu Narodnega vijeća v Zagrebu že odpotoval v Švico, na pogajanja s predsedni­ kom srbske vlade Pašićem o bodoči usodi jugoslovanske države) kakšne posebne držav­ nopravne deklaracije ni sprejel, se je pa na javni manifestaciji 29. oktobra pridružil sklepom hrvaškega sabora in Narodnega vijeća v Zagrebu. Ivan Hribar je proglasitev odcepitve Slovenije od avstro-ogrske monarhije in njeno priključitev k Jugoslaviji pripi­ sal kar stavku v svojem govoru: "Prejmi torej naše poklonstvo ti, naša krasna, ob neiz­ mernih mukah rojena in zato večno neporušljiva Jugoslavija. " Po mnenju zgodovinarjev in pravnikov v času nekdanje Jugoslavije (npr. dr. Ferdo Čulinović) je bil državnopravni akt pač nadomeščen s sklicevanjem na sklep hrvaškega sabora. Hrvati so s sklepom sa­ bora sicer res imeli bolj trdno pravno podlago kot Slovenci, vendar to ni veljalo za Dal­ macijo, ki je bila avstrijska pokrajina in je hrvaško-ogrska nagodba ni zadevala. V pri­ meru Dalmacije pa so se sklicevali na hrvaško državno pravo. Slovencem brez lastne državne tradicije je še vedno ostalo sklicevanje na naravno pravo, na stališče ZDA in ne nazadnje tudi na privolitev Avstro-Ogrske, da njeni narodi samo odločajo o svoji usodi. Sicer pa so pravne utemeljitve nastanka Države SHS glede na to, da je Avstro-Ogrski preostalo le še nekaj dni življenja, Država SHS pa je bila prehodna tvorba, imele zgolj notranji pomen v žolčnih mednacionalnih polemikah v kasnejši Jugoslaviji. Del piscev državnopravni akt vidi tudi v množični manifestaciji po razglasitvi združitve v Ljubljani in pa v javni prisegi nadporočnika dr. Mihajla Rostoharja, ki je v imenu kakšnih 200 navzočih slovenskih oficirjev avstro-ogrske armade položil prisego zvestobe in vdanosti nastajajoči, še močno nedefinirani Jugoslaviji. Prav Rostoharjev spominski zapis plasti­ čno prikazuje zmedo, v kateri se je slovenski politični vrh poslovil od Avstrije. Rosto­ har, ki je na manifestacijo prišel kljub prepovedi vojaškega poveljstva v Ljubljani, si je besedo na balkonu deželnega dvorca (današnjega rektorata univerze) moral izboriti. Potegnil je sabljo in vzkliknil: "Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!" Časniki so nato prekrižali sablje in bodala, med množico je to povzročilo navdušenje, ne pa ravno med vsem politiki. Tako je kne- zoškof Jeglič razburjeno pristopil k Rostoharju in vzkliknil: "To je pa revolucija!", na kar mu je Rostohar odgovoril: "Da prevzvišeni, tako nekako!" Do večjih vojaških spo­ padov na slovenskem ozemlju v prevratnih časih ni prišlo, prav tako ne do vpliva revo­ lucije, česar so se politiki in knezoškof Jeglič močno bali. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov mednarodno ni bila priznana in je trajala le en mesec. Bila je kratkotrajna in prehodna rešitev v času, ko je Avstro-Ogrska razpadala. V tedanjih notranjih in zunanjepolitičnih razmerah ni imela velike možnosti za preživetje. Toda spodbudila je razmah dotlej omejevanih in tudi zatiranih nacionalnih čustev, Slo­ vencem je dala prvo nacionalno vlado (uradno vlada SHS v Ljubljani) in jim omogočila občutek, da so zmožni državotvornih dejanj, saj je slovenska Narodna vlada na miren način prevzemala posle nekdanjih avstrijskih oblastnih organov in reševala vprašanje sukcesije. A pri vprašanju meja se je začelo zatikati. Neodločnost in neiniciativnost slo­ venske vlade so popravljali posamezniki, zlasti Rudolf Maister, ki je rešil Maribor in Štajersko. Zaradi obotavljive politike in tudi nedorečenih pristojnosti je bila vlada pogo­ sto v sporih z Narodnim svetom v Mariboru, pa tudi drugimi lokalnimi narodnimi sveti. Združevanje Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo in drugimi ju­ goslovanskimi deli v eno državo, je v bivši jugoslovanski historiografiji popisana zelo podrobno in je tukaj ne bomo obnavljali. Spomnimo le, da je sprva potekalo po dveh ti­ rih in v ključnih trenutkih brez koordinacije. Dr. Anton Korošec, delegati Države SHS in predstavniki Jugoslovanskega odbora so se med 6. in 9. novembrom 1918 v Ženevi pogajali s predsednikom srbske vlade Nikolo Pašičem in predstavniki srbskih parla­ mentarnih strank. Stanje je bilo za predstavnike Države SHS neugodno, država medna­ rodno ni bila priznana, na njeno ozemlje so prodirale italijanske enote. Predsednik srb­ ske vlade Pašič je v skladu s svojo vizijo razširjene Srbije sicer sprva nasprotoval širše­ mu jugoslovanskemu sestanku in dogovoru o združitvi, vendar gaje zagovarjal večji del srbske opozicije, večina jugoslovanske emigracije (še posebej v ZDA) pa tudi vplivni oblikovalci javnega mnenja v Franciji in Veliki Britaniji (med njimi Seton Watson). Na Pašiča je neposredno pritiskala tudi francoska vlada, ki je zahtevala, da prizna Državo SHS, vendar je Pašić priznal le predstavniške organe, Narodno viječe oziroma njegovo predsedstvo, ne pa države. Hkrati je računal, da bo na Korošca laže vplival kot na Trumbića, zato mu je kot predstavniku Narodnega vijeća hotel dati več poudarka. Pašič seje za pogajanja na koncu vendarle odločil. Načrtoval je, da bo v Srbiji sestavil novo vlado in je bil prepričan, da bo potem zlahka korigiral morebitna ženevska odstopanja od srbskih ciljev. Pomembno vlogo je igrala tudi neinformiranost o dogajanju doma, in Pašičeva zmotna ocena, da sta Trumbič (kot predsednik Jugoslovanskega odbora) in Korošec (kot predsednik Narodnega viječa) odločilni osebi pri združevanju. Zato je bil kljub nesorazmerju v politični moči med obema stranema sklenjen sporazum, kije upo­ števal enakopravnost obeh združujočih se držav (za črnogorski narod so v glede zdru­ žitve v Ženevski deklaraciji zapisali, "da jim je odprt naš bratski objem in bo gotovo pohitel, da pozdravi in se pridruži temu delu, ki j e bilo vedno njegov največji ideal"). Sporazum je predvideval konfederativno združitev (čeprav ta izraz ni bil neposredno uporabljen), do izvolitve ustavodajne skupščine naj bi bilo začasno narodno predstav­ ništvo paritetno sestavljeno iz poslancev srbske narodne skupščine in Narodnega viječa. Ustava bi bila sprejeta s kvalificirano (dvotretjinsko) večino. Nova država bi v prehodnem času opravljala minimalne skupne zadeve, zunanjo politiko, vojsko in finan­ ce. Vlado naj bi sestavljalo dvanajst ministrov, šest iz Srbije in šest iz Države SHS, srbski bi prisegli pred regentom Aleksandrom, tisti iz Države SHS pa pred predsed­ nikom Korošcem. Diplomatski uspeh Korošca in Trumbiča je Pašič nato doživel kot svoj poraz. Doma so ženevsko deklaracijo namreč ocenili kot žalitev srbskega orožja, deklaracije nista priznala ne regent Aleksander ne srbska vlada. Pašićev namestnik Stevan Protič mu je s Krfa poslal ogorčeno brzojavko z odstopom, zapisal je, da je sporazum (zbodla sta ga zlasti sestava vlade in različni prisegi) "izraz nezaupanja in Vam osebno in Srbiji, ki si ni zaslužila takega ravnanja, to j e nekaj, kar se nikoli ne zgodi m ed ljudmi, ki resnično hočejo narodno enotnost". Protič in srbska vlada sta se bila pripravljena odreči združevanju, če bi bila dinastija Karadjordevičev kakorkoli postavljena pod vprašaj. Pašič je nekaj dni po podpisu Korošcu in Trumbiču sporočil, da je zaradi pritiskov doma prisiljen odstopiti in da je dogovor neveljaven. Oba politika sta kljub temu pri antantnih silah v Franciji še naprej lobirala za priznanje Države SHS in narodnega Viječa kot njegove vlade in se zavzemala za uresničitev sporazuma, Pašič pa jima je v razgovoru 18. novembra jasno povedal, da se morata prilagoditi realnim razmeram. Zato sta Korošec in drugi predstavnik Narodnega viječa Melko Čingrija preko srbske ambasade v Londonu regentu Aleksandru poslala telegram, v katerem sta n /aracjj enostranskega suspenza ženevskega dogovora postavila pod vprašaj dotedanjo - načelno podporo dinastiji Karadjorđevićev. Telegram je izzval veliko užaljenost, Protić je tak "odnos do krone" izenačil z avstro-ogrsko politiko do Srbije, "nikoli si nismo - mogli predstavljati, da bomo take aluzije in grožnje spet slišali od predstavnikov naših 3 bratov, za katerih osvoboditev je Srbija resnično postavila na kocko svoj obstanek", je - zapisal v telegramu ambasadorju v Londonu Jovanu Jovanoviču. Ocenjeval je, da so v ! Ženevi delali fronto proti Srbiji in Korošca in podobno misleče politike opozarjal, da, če ne bodo pristali na srbske pogoje, gredo lahko vsak svojo pot, "Srbi s Srbi, Hrvati in Slovenci s Hrvati in Slovenci". Srbska vlada je nato poskrbela, da je Korošec zaradi "neurejenih" potnih dokumentov v odločilnih dneh ostal v tujini in se je vrnil šele 3. decembra, dva dni po izvedeni združitvi in je bil nato nekaj kasneje prvič sprejet pri regentu Aleksandru. Glede na tedanje razmere pa verjetno tudi njegova navzočnost v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu toka dogodkov ne bi bistveno spremenila. Srbska vladaje namreč 10. no­ vembra, dan po podpisu ženevske deklaracije, navezala neposredne stike s hrvaško- srbsko koalicijo v Zagrebu, ker je pravilno ocenila, da lahko ta najbolj neposredno vpli­ va na način združitve. Njen vodja, srbski politik Stevan Pribićević je kot podpredsednik poskrbel za prevlado centralistične smeri v Narodnem viječu (med drugim je zahteval tudi ukinitev Jugoslovanskega odbora kot nepotrebnega). Narodno viječe v Zagrebu se je tako - še posebej pod pritiskom avstro-ogrskih Sr­ bov - znašlo pred vprašanjem, kako se združiti s Srbijo. Različni so bili pogledi tudi na oblikovanje enega jugoslovanskega naroda. Nekateri so zagovarjali tezo, da naj bi bili Jugoslovani en narod s tremi plemeni (srbskim, hrvaškim in slovenskim). V Sloveniji je del politikov in intelektualcev vztrajal pri stališču, da so Slovenci samostojen in že obli­ kovan narod, ki bi moral v bodoči državi dobiti kulturno avtonomijo (Slovenci bi po Wilsonovih točkah kot narod imeli pravico do samoodločbe). Zlasti liberalni politiki so zagovarjali asimilacijo, centralizem in unitarizem. Najvažnejši se jim je zdel nastanek nove države, ne pa njena vsebina, v "strogo demokratični monarhiji" pa so videli celo boljšo rešitev kot v republiki. Politiki v Slovenski ljudski stranki so se bolj kot drugi na­ gibali k stališču, da bi Slovenci v bodoči državi morali doseči avtonomijo, bili pa so za republiko. Slovenski socialdemokrati z jugoslovanskim imenom Jugoslovanska socialno demokratska stranka so v nastanku nove države videli predvsem razredni cilj. Stranka se je zavzemala za socialistično republiko, narodnost ji ni bila pomembna, v novi državi je videla zgolj možnost za združitev delavskega razreda in okrepitev njegove moči. Kul­ turni odsek Narodnega sveta je sicer po različnih mnenjih svojih članov na razpravi 16. in 18. novembra predložil resolucijo, ki se je zavzemala za narodno individualnost in politično avtonomijo: "Slovenski del jugoslovanskega naroda se je razvil tudi jezikovno samostojno, tako da j e slovenščina nositeljica te duševne vsebine, dasi najbližja sorod­ nica srbo-hrvaščini, danes organizem zase in da je v območju slovenskega knjižnega je ­ zika za sedaj možno uspešno kulturno delo edino le v tem jeziku. " Resolucije niso podpi­ sali liberalno usmerjeni kulturni delavci, ki so se, podobno kot liberalna stranka, z "Izja­ vo duševnih delavcev" zavzeli za jugoslovanski unitarizem.5 Slovenska ljudska stranka je sicer zagovarjala avtonomizem, a je bila zaradi Koroš­ čeve odsotnosti brez pravega vodstva in (podobno kot vsa slovenska politika) zmedena. V takih razmerah je 19. novembra Pokrajinska vlada za Dalmacijo pod pretnjo italijan­ skega prodiranja zahtevala čimprejšnjo združitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo. Priznali naj bi regenta Aleksandra kot voditelja, državno ureditev pa 5 Več o tem: Dušan Nečak, Božo Repe: Kriza. Svet in Slovenci od konca prve svetovne vojne do srede tri­ desetih let. Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana 2008. bi dokončno določili kasneje v ustavodajni skupščini. SLS je predlogu nasprotovala, vendar je Narodna vlada sklenila, naj se slovenski predstavniki v Zagrebu izrečejo glede na razpoloženje in razmerje sil na seji. "Komična ali tragična značilnost Slovencev v Jugoslaviji je bila, da so se razdelili na dve narodnosti, slovensko in jugoslovansko... V začetku, toda ne za dolgo, so bili skoraj vsi Jugoslovani, bodisi iskreno, bodisi iz sramu zaradi nekdanjega avstrijstva, bodisi iz oportunizma", je tedanje stanje orisal zgodovinar, akademik Vasilij Melik. In dodal, da se je ob tej cepitvi večina Slovencev na koncu vendarle odločila za slovensko smer. Ne glede na način združitve in kasnejše nezadovoljstvo s Kraljevino SHS in nato Kraljevino Jugoslavijo, so jo Slovenci sprejemali kot nujen ščit pred germanskim in ro­ manskim pritiskom. Jugoslovansko državno zedinjenje je bilo, kot je znano, izvedeno 1 . decembra 1918 na posebni ceremoniji. Delegacija Narodnega viječa je prišla v Zemun 27. novembra, v Beograd, kjer sojih namestili v najboljšem hotelu Grand, pa naslednji dan. Bili so sprejeti svečano, z igranjem vseh treh himen, slovenske, hrvaške in srbske (Naprej zastave slave, Lijepa naša domovina in Bože čuvaj pravde), na hiši regenta Ale­ ksandra pa so izobesili vse tri zastave. Beograd, tedaj provincialno balkansko mesto, iz­ mučeno od vojne in okupacije na bivše avstro-ogrske politike, navajene svetovljanskega Dunaja, najbrž ni mogel narediti posebnega vtisa. Med ceremonijo je najprej delegacija Narodnega viječa na regenta Aleksandra naslovila t. i. adreso. V njej je pisalo, da so Slovenci, Hrvati in Srbi iz Avstro-Ogrske izvedli prevrat, začasno ustanovili neodvisno narodno državo in že 19. oktobra izrazili željo po združitvi s Srbijo in Črno Goro "v enotno narodno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki bi obsegala vse neprekinjeno etnografsko ozemlje južnih Slovanov." 24. novembra je Narodno viječe sklenilo, da raz­ glasi združitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Srbijo in Črno Goro v eno državo in izbralo delegacijo, "ki stopa p red Vaše Kraljevo Visočanstvo, da Vam uradno in v svečani obliki sporoči ta sklep. " V nadaljevanju se adresa glasi v smislu navodil Narod­ nega viječa, le da se monarhija s kraljem Petrom in regentom Aleksandrom sprejema kot oblika vladavine brez pogojevanja, da bo o njej odločala ustavodajna skupščina, prav tako je brezpogojno sprejeta "enotna država", torej centralistična oblika vladavine. To je kasneje izzvalo številne kritike na račun delegacije. Kritike pa so bile le delno up­ ravičene, saj je bilo Narodno viječe kljub sprejetim navodilom razdvojeno in ni vedelo, kako naj ravna, in je to svojo negotovost preneslo na delegacijo. V adresi je bilo še pomembno opozorilo, da Država SHS ne priznava londonskega pakta, da gredo italijanske okupacijske sile celo preko demarkacijske linije, določeno v premirju, zato delegacija izraža željo, "da se bo vaše Kraljevo Visočanstvo skupaj z na­ šim celotnim narodom zavzelo, da se končne meje naše države določijo tako, da bodo v skladu z našimi etnografskimi mejami, v skladu z načelom narodne samoodločbe, ki jo je proklamiral predsednik ZDA Wilson". Adresa se končuje z vzkliki: "Naj živi Njegovo Kraljevo visočanstvo kralj Peter! N aj živi vaše kraljevo Visočanstvo! N aj živi ves naš združeni Srbsko-Hrvaško-Slovenski Narod!" Regent je v svojem odgovoru (Proklamacija ustanovitve Kraljevine SHS) v nabuh­ lem slogu, sklicujoč se na dela svoji prednikov in srbskega naroda, sprejel adreso dele­ gacije Narodnega viječa in izjavil: "v imenu Njegovega veličanstva Kralja Petra I. raz­ glašam združitev Srbije s pokrajinam i neodvisne države Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. " Pri tem je še posebej poudaril enotnost države, njeno centralistično in monarhično obliko kot samo po sebi razumljivo dejstvo. Po načelu kompromisnega unitarizma naj bi bila nova država ustavna, parlamentarna in demokratična država "troimenega naroda" z dinastijo Karadjordevičev na čelu. 29. de­ cembra je regentovo dejanje - s katerim je de facto prenehala obstajati tudi Kraljevina Srbija - naknadno potrdila srbska skupščina. 20. decembra 1918 je bila imenovana prva vlada (delovala je do avgusta 1919), ki jo je vodil Protič, v njej so bile zastopane vse pomembnejše stranke novonastale države. Anton Korošec je postal njen podpredsednik, Ante Trumbič minister za zunanje zadeve, Svetozar Pribičevič, najbolj zaslužen "pre- čanski" politik za naglo in centralistično združitev pa minister za notranje zadeve (Po­ krajine nekdanje Avstro-Ogrske preko Save, Drine in Donave so Srbi označevali za "prečanske".). Reorganizirana je bila vojska, vanjo je bilo rekrutiranih okrog 140.000 ljudi, 2.550 bivših avstro-ogrskih oficirjev in nekaj sto črnogorskih oficirjev, pri čemer pa so regent Aleksander in srbski politiki skrbno pazili, da so najvišje položaje in sploh dominacijo v vojski ohranili srbski oficirji. Po dolgih in vročih polemikah, ki so se začele že na Krfu med jugoslovanskim odbo­ rom in srbsko vlado in stopnjevale po ustanovitvi skupne vlade, je bilo 1. marca 1919 ustanovljeno tudi začasno narodno predstavništvo (začasna skupščina), kije delovalo do 28. novembra 1920, ko g aje regent razpustil, torej s premori okrog dvajset mesecev, v resnici pa aktivnih kakšnih šestnajst. Med vojno Pašič in srbska vlada na oblikovanje nekega skupnega predstavniškega in zakonodajnega telesa, ki bi ga sestavljali srbski po­ slanci, Jugoslovanski in Črnogorski odbor, predstavniki avstro-ogrskih Jugoslovanov, izseljenci in drugi projugoslovansko usmerjeni predstavniki, nista hotela pristati. V začasnem narodnem predstavništvu je bilo skupaj 296 članov, od tega je imela Srbija 84, Hrvaška 62, Slovenija 32, Dalmacija 12, Bosna in Hercegovina 42, Čma Gora 12, Makedonija 24, Istra 4 in Vojvodina 24. Narodno predstavništvo je sprejelo bolj malo zakonov, tudi proračun se je sprejemal v glavnem z uredbami vlade. Je pa narodnemu predstavništvu uspelo zavrniti dva monarhistično-centralistična predloga ustave, ki se sicer nista bistveno razlikovala od kasneje sprejete vidovdanske, tako da je šlo zgolj za odlaganje neizogibnega. Novo državo so antantne sile, vključno z ZDA, priznale šele sredi leta 1919, ko je bilo treba podpisati mirovno pogodbo z Nemčijo, in številne države še kasneje, do tedaj so kot subjekt v mednarodnih odnosih še vedno upoštevali le Srbijo. Tudi na mirovni konferenci v Parizu je bila jugoslovanska delegacija uradno delegacija Kraljevine Srbi­ je, čeprav seje sama vztrajno deklarirala kot delegacija Kraljevine SHS in sojo nekate­ re vodilne antantne sile (ne pa Italija!) potihem kot tako tudi priznavale. Tudi mnogi srbski politiki so menili, da je bil prvodecembrski akt le priključitev "prečanskih" po­ krajin k Srbiji. Navznoter noben organ z izjemo srbske skupščine prvodecemberske združitve ni posebej ratificiral, ne hrvaški sabor, ne Narodno viječe v Zagrebu (ki se je 3. decembra razpustilo, administrativne posle pa preneslo na predsedstvo, ki naj bi delo­ valo do ustanovitve skupne vlade), ne Narodni svet v Ljubljani. Zaradi centralistične na­ rave je bila prvodecembrska združitev sprejeta z mešanimi občutki, z različnimi stališči strank in skupin ter vidnejših posameznikov, v Zagrebu je prišlo celo do demonstracij oboroženih skupin vojakov in streljanja, toda prevladujoče čustvo je bilo vendarle navdušenje. "Naša avstromadžarska stvarnost se je pijano potrkljala p o d prestol Kara- đorđevićev, kakor prazna steklenica piva v smeti", je združitev opisal hrvaški pisatelj Miroslav Krleža. "Vsak posamezen narod bivše monarhije je preslab za popolnoma neodvisno samo­ stojno življenje; le v vzajemni družbi z ostalimi narodi mu bo mogoča poštena eksisten­ ca. Lahko so se razšli ti narodi, a težko bodo našli pozneje tiste gospodarske zveze, ki so za razvojno možnost vsakega naroda neobhodnopotrebne in ki so danes še dosegljive... Lepi in zapeljivi so ideali popolne neodvisnosti in samostojnosti posameznega naroda. Če p a more narod črpati iz teh idealov vse v svojem življenju potrebne ekonomske sile, to je drugo in resnejše vprašanje... Narodno politična stremljenja imajo v svojem bistvu centrifugalne moči, ki povzročijo lahko pri malenkostnih diferencah velike učinke. Da­ nes še nočemo pojm iti in uvideti te resnice, ker se bojimo, da bi p ri tem spoznanju trpelo naše stremljenje p o najširšem ujedinjenju. A gotovo je, da pride p o kratkem času skup­ nega življenja m ed Slovenci, Hrvati in Srbi do narodno-političnih bojev, mogoče do sr­ ditejših, kakor so le kdaj bili npr. med nami in Nemci. Saj je ravno jugoslovanska zgo­ dovina polna takih bojev. Plemenske različnosti so energične sile, ki se do danes še niso prav nič izenačile; zato ni upravičeno, da bo bodočnost razčiščena narodnih bojev.!" Te besede je ob združitvi v socialističnem listu Demokracija leta 1918 zapisal inženir An­ ton Štebi. Tudi socialdemokratski politik Albin Prepeluh je ocenjeval, da slovenska od­ ločitev ni izhajala iz realnega poznavanja razmer, temveč iz nacionalnih čustev, ki so bile posledica nemškega pritiska in nemodre nemške politike. Slovenci so po njegovem prepričanju v novo nacionalno prihodnost stopili kot "politični pesniki". Avstromadžar- sko stvarnost je zamenjala jugoslovanska. II. Avnojska Jugoslavija in razhod Koncipiranje in oblikovanje Slovenije v drugi, federalni (avnojski), socialistični Ju­ goslaviji ni bilo več v rokah duhovnikov in katoliških politikov, pač pa komunistov. Pri urejanju mednacionalnih odnosov se je upoštevala teza o reševanju nacionalnega vpra­ šanja v kontekstu razrednega vprašanja. To je imelo vrsto posledic, tudi (ponovno) cen­ tralistično ureditev, ki se je začela mehčati šele v šestdesetih letih. Ne glede na vse pa lahko rečemo, da so Slovenci v avnojski Jugoslaviji dosegli in razvili svojo republiško državnost od deklarativno, a ustavno zapisane pravice do samoodločbe, vključno s pra­ vico do odcepitve, leta 1946/47, do resnične osamosvojitve leta 1991. Tudi v osemdesetih letih, pred razpadom Jugoslavije, je bil temelj vseh konfliktov in nesporazumov med Slovenijo in federacijo v različnem dojemanju Jugoslavije. Že v šestdesetih letih ga je opisal srbski pisatelj Dobriča Čosič: ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z večinskim jugo­ slovanskim narodom. Kulturne in ekonomske razlike (7:1 med Slovenijo in Kosovom), slabo medsebojno poznavanje in stereotipne predstave enih o drugih pa so se - kljub večdesetletnemu skupnemu življenju — v osemdesetih letih začele večati. Informacijski sistemi so funkcionirali predvsem znotraj republik. Slovenci so na Jugoslavijo gledali z vedno bolj mešanimi občutki. To je bilo pogojeno z gospodarsko krizo, izginjanjem strahu pred nekdanjimi velikimi sovražniki (Nemci in Italijani) in naraščanjem strahu pred agresivno srbsko politiko, ne nazadnje pa tudi z generacijskimi razlikami. Vendar so se slovenski pogledi z naraščanjem jugoslovanske krize homogenizirali. Občutek, da Slovenija zaostaja, je bil vse močnejši, saj naj bi po podatkih, s katerimi so razpolagale oblasti, kupna moč Slovencev, kije sredi sedemdesetih let znašala 80% kupne moči Av­ strijcev, sredi osemdesetih padla na 45%. K homogenizaciji Slovencev so prispevali tudi tendencioznost poročanja medijev v drugih republikah in zavist, ker je bil gospodarski položaj v Sloveniji boljši, kot v drugih federalnih enotah. Slovenci so v kriznih časih imeli tudi bolje organizirano oskrbo ter možnost nakupovanja čez mejo. Odnos slovenskih oblasti do federacije v prvi polovici osemdesetih let je bil tih in za­ grizen, a v glavnem jalov boj z naraščajočo centralizacijo, ki močno spominja na štiride­ seta in začetek petdesetih let. Starejša generacija, zlasti partizanska, je imela do Jugosla­ vije čustven odnos, kar velja zlasti za politike, ki so sodelovali pri njenem ustvarjanju. Čeprav so vztrajno branili slovenske interese, si slovenske prihodnosti niso znali predsta­ vljati izven Jugoslavije (o njihovih pogledih so zlasti srbski mediji in politika ustvarjali popolnoma drugačen vtis in jih razglašali za separatiste). Tudi pogled generacije, rojene med vojno in takoj po njej, kije postopoma začela prevzemati vodilne položaje, se ni bi­ stveno razlikoval. Tako prepričanje se je (ne glede na morebitne posamične zgodnejše dvome) dokončno razlomilo šele konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Pri mlajših generacijah je v osemdesetih letih jugoslovanska zavest funkcionirala le še pri športu (zlasti nogometu in košarki) ter jugoslovanskem rocku. Za fantovski del populacije je bila glavna jugoslovanska izkušnja (večinoma slaba) služenje vojske. Tra­ dicionalne šolske ekskurzije in maturantski izleti po Jugoslaviji so bili preusmerjeni na zahod, večina odraščajoče generacije ni nikoli videla svojega glavnega mesta, do Beo­ grada kot centra ni imela nikakršnega odnosa, niti ne bi na sliki prepoznala jugoslovan­ ske skupščine. Tudi vrednote so bile popolnoma različne. Pri Slovencih je (ne glede na generacijo) prevladoval ekonomski "egoizem" (kot so jim pogosto očitali), usmerjenost na zahod, potrošništvo in želja po modernizaciji, ki naj bi iz Slovenije čim prej naredila postindustrijsko družbo in jo izenačila z razvitimi evropskimi državami. Nacionalizem je (razen pri delu intelektualcev in kasneje tudi politikov, ki jim je - tako kot Srbom - pomenil vrednoto sam po sebi) izhajal predvsem iz zavesti, da Jugoslavija postaja "cokla" v razvojnih težnjah Slovenije. Slovenska ambicije - čeprav v javnosti ne pretirano pou- darjane so bile jasne - ostati najmočnejši gospodarski dejavnik v Jugoslaviji, izkoristiti prednosti, ki jih nudi, hkrati pa povečevati konkurenčnost na kapitalističnih trgih zlasti sosednjih držav. Slovenija seje svoje vloge in pomena v Jugoslaviji interno zelo dobro zavedala in jo tudi skušala maksimalno izkoristiti oz. skozi vsakdanje ekonomske procese kompenzirati tisto, kar ji je federacija jemala po administrativni poti. Sorazmerno s pove­ čevanjem dvoma, ali seje (sicer v mednarodnih krogih zelo vplivna) Jugoslavija resnično pripravljena vključiti v evropske integracije, ki so bile za Slovenijo vitalne, pa seje pove­ čeval tudi dvom v smiselnost njenega obstoja v nespremenjeni obliki. Čeprav slovenska uradna politika v svojem bistvu ni bila nič manj ideološko obremenjena kot jugoslovan­ ska, pa je izkazovala bistveno več pragmatizma in še posebej na gospodarskem področju ni imela predsodkov ali pomislekov v zvezi z odpiranjem na zahod. V notranjih jugoslo­ vanskih odnosih pa ni bila imuna tudi pred klasičnim nacionalizmom. Taje imel vzroke v naraščajoči krizi, usmerjen pa je bil predvsem proti priseljencem z juga ("južnim bratom" kot so jim posmehljivo rekli). K temu je precej prispevalo tudi vedno pogostejše - medij­ sko razglašanje Slovenije za "dežurnega krivca" v Jugoslaviji. Proces postopne krepitve samostojnega položaja in demokratizacije Slovenije je spr­ va potekal v razmerah, ko osnovne postavke "titoizma" uradno niso bile postavljene pod vprašaj. Po Titovi smrti je položaj Zveze komunistov ostal nespremenjen Se vedno je o vsem odločal njen vrh (predsedstvo CK ZKJ in CK ZKJ), odločitve pa so bile potem zgolj speljane skozi megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo. Vsi glavni politični konflikti so se do konca osemdesetih let odvijali v vrhu ZKJ. Tudi v strukturi in funkcioniranju jugoslovanske federacije se do druge polovice osemdesetih let ni spre­ menilo nič bistvenega. Politična elita pa je bila v pomanjkanju Titove avtoritete prisilje­ na, da del odločitev prenese v institucije sistema, to je zvezno skupščino, zvezno vlado in predsedstvo SFRJ, ki pa na to niso bili pripravljeni in so pravila obnašanja šele morali oblikovati. Poleg tega je v zapletenem jugoslovanskem pravnem sistemu veljala precej­ šnja zmeda - ob javni je od leta 1980 dalje (v Sloveniji do marca 1989) obstajala tudi tajna zakonodaja. Skupščina SFRJ je bila (na srečo zagovornikov samostojnosti repub­ lik) koncipirana tako, da brez konsenza ni bilo mogoče sprejeti nobene pomembne poli­ tične odločitve in je taka ostala do razpada Jugoslavije. Podobno je veljalo za zvezno ustavno sodišče in še nekatere institucije, katerih odločitve je bilo zaradi nedorečene ustave in dvoumne zakonodaje moč blokirati. Zvezna vlada seje dolgo omejevala zgolj na ekonomske probleme in se v politične odnose med republikami ni želela vpletati več, kot je bilo nujno za sprejetje proračuna in uresničevanje ekonomske politike. Od politi­ čnih organov je na koncu kot glavni dejavnik ostalo le predsedstvo SFRJ, na katerem se je jugoslovanski sistem zaradi srbskih blokad tudi dokončno razlomil. Nobeno zvezno politično vodstvo, vključno s predsedstvom, pa ni bilo zmožno kon­ trolirati Jugoslovanske ljudske armade, njena dejanja so bila odvisna predvsem od raz­ merja sil in stališč vodilnih generalov, kjer sta bili zaznavni zlasti dve usmeritvi: proju- goslovanska v smislu Titovega pojmovanja Jugoslavije, in prosrbska. Huda ekonomska kriza (že leta 1980 je stopnja zadolženosti jugoslovanske države presegala 40% deviznega priliva) je jugoslovansko vodstvo prisilila k iskanju rešitev. Ustanovljena je bila t.i. Kraigherjeva komisija (po nekdanjem predsedniku predsedstva SFRJ Sergeju Kraigherju, ki jo je vodil). Sestavljalo jo je okrog 300 politikov in eko­ nomistov iz vse Jugoslavije, njena naloga je bila pokazati izhod iz krize. Kraigherjeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih gospodarskega sistema iz sedemdesetih let, zapisanih v ustavi (1974), zakonu o združenem delu (1976) in resolucijah 11. in 12. kongresa ZKJ (1978 in 1982). Jugoslovanske vlade so v osemdesetih letih krizo ne­ uspešno poskušale reševati z zadolževanjem, ki je v celoti preseglo dvajset milijard dolarjev. Sledila mu je socializacija dolgov (sklep o tem je sprejela zvezna skupščina julija 1983). Na podoben način kot gospodarski, so skušali analizirali tudi politični sistem. Leta 1983 so začeli pripravljati t.i. Kritično analizo funkcioniranja političnega sistema, kije bila končana leta 1985. Kljub uradnemu stališču, da ustave ni treba spreminjati (poskusi so bili sicer že od konca sedemdesetih let), so oblasti pod pritiski (ki so sicer imeli različna izhodišča), po­ pustile in marca 1987 so bili pripravljeni amandmaji na zvezno ustavo, ki pa so v Slo­ veniji spodbudili nastanek in organiziranje ustavne opozicije, kar je bilo eno od ključnih dejanj v drugi polovici osemdesetih let. Slovenska politika seje do leta 1987 oklepala t. i. ustavobraniteljstva, dilemo pa je videla predvsem v vprašanju ali se bo krepilo samo­ upravljanje (združeno delo) ali država, ne pa v zgrešenosti sistema. Zato tudi niso našli učinkovitega sredstva, s katerim bi pritisk federacije ublažili, če že ne odpravili. V zve­ zni vladi in finančnih institucijah je imela Slovenija številčno močno ekipo, kljub temu pa je v slovenski politiki ostajala stara dilema, ki seje prvič pojavila konec šestdesetih let, po decentralizaciji: ali reševati svoje probleme preko Beograda, z maksimalnim an­ gažiranjem v federaciji, ali sodelovati le toliko, kolikor je nujno, sicer pa se znotraj ma­ nevrskega prostora, ki ga dopušča sistem, ukvarjati predvsem s sabo. Druga dilema, ki seje sočasno pojavljala, je bilo vprašanje načelnosti: glede na to, daje bila Slovenija v federaciji vztrajno preglasovana, zlasti pri gospodarskih vprašanjih, so nekateri politiki zagovarjali stališče, naj pač ne oponira, več ampak naj v praksi ravna po svoje. Slovensko politiko do centra v obdobju od Titove smrti do druge polovice osemde­ setih let tako lahko označimo za defenzivno, usmerjeno predvsem v ohranjanje pridob­ ljenega. Na gospodarskem področju gre za dokaj jasno stališče razvite republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dolgov, vplačevanju v t. i. fond vzajemnosti in solidar­ nosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge republike, povečevanju po­ moči nerazvitim, povečevanju dajatev v zvezni proračun, povečevanju odstotka direkt­ nih virov načina financiranja federacije v škodo kotizacije in sploh centralizaciji poobla­ stil ter raznim ukrepom zaradi gospodarske krize, ki so uvajali administrativno razdelje­ vanje dobrin, podobno tistemu po koncu druge svetovne vojne (med številnimi predlogi je bil npr. tudi, da bi za celotno Jugoslavijo enotno uredili proizvodnjo kruha). Na pod­ ročju funkcioniranja federacije je to upiranje težnjam po spremembi ustavne ureditve, po poenotenju nekaterih pomembnih segmentov družbe kot so izobraževanje (tu so upor sicer ob vprašanju t. i. skupnih programskih jeder sprožili kulturniki, politika pa ga je z zamudo podprla), znanost in veliki infrastrukturni sistemi (pošta, železnica, elektroener­ getski sistem), ki naj bi bili neučinkoviti zaradi "razbitosti" po republikah. Ena od točk, kjer je Slovenija ostajala nemočna, je bilo večanje birokratskega aparata, kije izkoriščal politične blokade v predstavniških organih za krepitev svojih pooblastil in moči. Na po- J ugoslavija v času 39 dročju zunanje politike je bila to težnja, da si Slovenija izbori več možnosti za nepo­ sredne stike (kar je bil predvsem njen gospodarski interes), enakopravnejšo zastopanost v diplomaciji in tudi jezikovno enakopravnost. prezaposlena z vsakdanjimi utrujajočimi boji s centrom in prepričana, daje rešitev v obrambi avnojske Jugoslavije (ustave iz leta 1974), slovenska politika ni zmogla konci­ pirati konsistentnega nacionalnega programa. Ustava je (tako kot sicer vse povojne us­ tave) zagotavljala pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. Stališče do tega vprašanja je začela postopoma spreminjati šele leta 1987, po izidu 57. številke Nove revije (sprva sramežljivo, predvsem s sklicevanjem na izročilo Usta­ novnega kongresa KPS leta 1937 na Čebinah, ki je v tedanjih razmerah v ospredje pos­ tavil nacionalno vprašanje). V Zvezi komunistov Slovenije, ki naj bi bila kot edina, tudi po ustavi vodilna ("avantgardna") politična organizacija, odgovorna tudi za nacionalni položaj slovenskega naroda, je bilo sicer občasno že slišati kritične premisleke o polo­ žaju slovenskega naroda. Niso pa prešli ozkega kroga parcialnih (ekonomskih, kulturnih ipd.) razprav in tudi niso bili (povečini) sprejemani z odobravanjem, še zlasti, če so s strokovnih posvetov zašli na dnevne rede partijskih forumov. Nezmožnost v spremenjenih razmerah rešiti ključne probleme (ekonomsko vpraša­ nje, vprašanje demokracije - političnega pluralizma), predvsem pa nezmožnost, da v Beogradu ubranijo normativne dosežke (če že ne zmorejo kaj več), je slovenskim politi­ kom zelo hitro jemala kredibilnost. Starejša generacija voditeljev ni znala odgovoriti na prihajajoče izzive, česar seje zavedala in zato v sredi osemdesetih nejevoljno pristala na reformizem, ki gaje poosebljal Kučan. Srednja in mlajša generacija politikov, ki se je v ospredje prebijala v začetku osemdesetih let, je povečini izšla iz partijskega aparata in prav tako ni bila zmožna narediti preboja, še manj poiskati zaveznike zunaj partijskih vrst. Večidel je tudi prisegala na normativizem in že preživeto kombinacijo nacionalno- razredne demokracije. To seje pokazalo že leta 1983, ko je starosta slovenskih komuni­ stov France Klopčič napisal in nato v začetku leta 1984 partijskemu vodstvu ponudil v obravnavo Slovenski nacionalni program med graditvijo socializma. Po Klopčičevem mnenju je nastopil čas, da bi nekatere izmed pravic, zlasti na področju gospodarstva in državne uprave, federacija vrnila, Jugoslavija naj bi se torej preoblikovala v konfedera­ cijo. Vodstvo Zveze komunistov Slovenije je program zavrnilo, pobudo pri oblikovanju nacionalnega programa pa je prevzela nastajajoča opozicija in jo tri leta kasneje (1987) artikulirala v odmevni 57. številki Nove revije. Odnos do federacije se je oblikoval skozi postopno spreminjanje političnih odnosov med oblastjo in nastajajočo opozicijo. Vprašanje bodočega položaja slovenskega naroda je v ospredje razprav prišlo prav z izidom 57. številke Nove revije leta. Filozofske in so­ ciološke razprave in eseji so imeli skupno rdečo nit: slovenski narod se mora preobliko­ vati v nacijo, to je doseči svojo državnost z izvirno suverenostjo, ki ne bo podrejena ju­ goslovanski; obenem pa vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov (zahteva po odvzemu "skrbništva" Zvezi komunistov Slovenije nad slovenskim narodom in zahteva po uvedbi političnega pluralizma). V oblastnih krogih so sprva prispevke v 57 številki Nove revije obsodili, vendar revijo tudi zaščitili pred pregonom zveznih oblasti, postopoma pa so ideje, izražene v reviji postale tudi sestavni del uradne politike. S širjenjem demokratičnega prostora seje izjemno povečal vpliv ja­ vnosti, krepila pa se je tudi vloga skupščine, kjer so delegati nastopali vedno bolj samo­ stojno. Na slovensko odnos do federacije je konec osemdesetih let odločilno vplival spor med tedaj najmočnejšo federalno institucijo - JLA in Slovenijo. Spor je bil zgodovinsko pogojen in je imel globlje ozadje, povod zanj pa je bil proces proti četverici, ki gaje ko­ nec julija in v začetku avgusta 1988 JLA uprizorila pred vojaškim sodiščem v Ljubljani. Sojenje je dvignilo na noge vso Slovenijo in postalo je jasno, da tedanja slovenska ob­ last poti nazaj v emancipacijskih prizadevanjih ne more privoščiti. Vprašanje politične ureditve in vprašanje položaja Slovenije v Jugoslaviji seje v tem času spojilo ob problemu ustavne ureditve. Ustava je postala glavno polje tekmovanja med socialističnimi oblastmi in delom kritično razpoložene strokovne javnosti. Proti zveznim ustavnim amandmajem leta je leta 1987 najprej nastopilo Društvo slovenskih pisateljev. Pravni strokovnjaki iz opozicije so ocenili, da spremembe vodijo v večjo unitarnost. Ustavne spremembe bi po mnenju opozicije ne smele iti v smeri večje cen­ tralizacije, pač pa večje samostojnosti republik (konfederacija), sprostitve zasebnega podjetništva, ukinitve monopolne vloge ZKJ in uvedbe političnega pluralizma (neposre­ dne volitve z več kandidati). Slovensko vodstvo je sicer doseglo nekaj popravkov amandmajev, ki jih je zvezni zbor skupščine SFRJ sprejel oktobra 1988, vendar so za­ govorniki amandmajev vsaj posredno priznavali, da so kritike na račun centralizacije upravičene. Sočasno z razpravami o amandmajih na zvezno ustavo se je začelo postavljati tudi vprašanje spremembe slovenske ustave. Oblast je - ob spoznanju, da jo na ustavnem področju opozicija prehiteva — začela pripravljati amandmaje k slovenski ustavi. Razlike med opozicijo in oblastjo so bile, tako kar zadeva odnos do Jugoslavije kot tudi glede političnega sistema, vidne iz dveh dokumentov: Majniške deklaracije in Temeljne listi­ ne. Temeljne zahteve Majniške deklaracije so bile: 1. Hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda. 2. Kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, 3. Slovenska država je lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državlja­ nov Slovenije. Temeljna listina je bila manj radikalna od Majniške deklaracije, rešitev je iskala v okviru jugoslovanske federacije in še vedno je zagovarjala samoupravljanje, čeprav v redefinirani obliki. Tekmovanje med privrženci ene in druge listine seje izrazilo skozi podpisovanje, pri čemer so mnogi podpisali kar obe. T uje bila sicer oblastna stran moč­ nejša: SZDL naj bi z dobro organizirano akcijo za Temeljno listino uspelo zbrati kar 420.000 podpisov (Majniško deklaracija naj bi podpisalo nekaj čez 100.000 ljudi). Opo­ zicija je v naslednjih mesecih Temeljni listini očitala, da vnaprej pristaja na federalni okvir in zaradi tega ovira proces osamosvajanja. Zgodovinske preizkušnje Temeljna lis­ tina v primerjavi z bolj radikalno Majniško deklaracijo ni zdržala. Kljub kritičnim oce­ nam pa je upravičila svojo funkcijo. Vzpostavila je preglednost političnih opcij, pogledi opozicije in oblasti pa so se v pomembnih točkah, ki so zadevale položaj Slovenije, za­ čeli približevati. Predlogi amandmajev na slovensko ustavo so v javno razpravo spomladi 1989, po­ tem, ko so v Srbiji 4. februarja 1989 s spremembo svoje ustave odvzeli pokrajinske pri­ stojnosti Kosovu in Vojvodini (s tem je bilo ustavnega reda v Jugoslaviji tudi formalno konec). Na delo skupščinske ustavne komisije je posredno ali neposredno precej vplival Zbor za ustavo, kije komisiji redno pošiljal svoja stališča, spodbujal pa tudi pritisk jav­ nosti. Slovenski ustavni amandmaji so v vseh organih zveznega vodstva in tudi v vods­ tvu ZKJ naleteli na izredno ostro nasprotovanje, njihov sprejem so hoteli na vsak način preprečiti, znova so se pojavile grožnje z uvedbo izrednega stanja. Kritizirani ali popol­ noma zavračani so bili zlasti tisti amandmaji, ki govorijo o pravici do samoopredelitve, odcepitve in združitve, in amandmaji o ekonomski suverenosti in pristojnosti federacije na ozemlju Slovenije. Slovenski vsebinski argumenti in sklicevanje na to, daje Srbija že februarja spremenila jugoslovanski ustavni red in takrat zahtevala, da se druge republike ne vmešavajo v njene "notranje" zadeve, niso zalegli. Proti amandmajem so se izrekli vsi federalni organi, napovedani pa so bili vlaki protestnikov iz drugih delov Jugoslavi­ je, ki naj bi prišli v Slovenijo. Vse slovenske družbenopolitične organizacije in vsi vid­ nejši politiki so amandmaje javno podprli. 27. septembra 1989 so bili amandmaji v slo­ venski skupščini kljub vsem pritiskom sprejeti, na svečano razglasitev pa je neposredno iz ZDA, kjer je bil na obisku, prišel tudi predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek. Ker preprečitev sprejetja amandmajev ni uspela, so v Miloševičevem taboru proti slovenskemu vodstvu skušali organizirali t.i. protibirokratsko revolucijo, s pomočjo ka­ tere je bilo že zrušeno vodstvo v Vojvodini in Črni Gori. Glavni organizator protibiro­ kratske revolucije Miroslav Šolevič je že po zborovanju v Cankarjevem domu obljubil, da bo 25. marca 1989 v Ljubljani organiziral protestni miting. Organizacijo mitinga v Ljubljani so sicer načrtovali celo že pred tem, v mitingaškem valu poleti in jeseni 1988, vendar bi organizacija terjala več priprav, organizatorjem pa je bil takrat prvi cilj disci­ plinirati "srbska" ozemlja. Ponovno so poskusili 1. decembra 1989, kot odgovor na sprejem amandmajev, vendar so se slovenske oblasti temu odločno uprle (tudi za ceno morebitnega spopada in prelivanja krvi). V zadnjem obdobju Jugoslavije je državo s konceptom "modernega socializma" sku­ šala rešiti vlada Anteja Markoviča, ki je vodenje prevzela nekaj mesecev po kolektiv­ nem odstopu vlade Branka Mikuliča 30. decembra 1988 (prvem v zgodovini socialistič­ ne Jugoslavije). Markovič je bil izvoljen marca 1989 in je začel z gospodarsko reformo. Ni pa se bil zmožen soočiti z ideološko zadrto politično nomenklaturo, miselno in eksi­ stenčno vezano na socializem enopartijskega tipa, ki je ohranjala odločilen vpliv na go­ spodarstvo in ni želela reform, poleg tega pa so bila nacionalna nasprotja že tako zaos­ trena, daje Jugoslavija kot celota praktično funkcionirala samo še navzven. V Sloveniji so imeli na Markovičev program na vseh ravneh veliko pomislekov, zla­ sti kar zadeva koncentracijo pooblastil v Zveznem izvršnem svetu (ZIS) in v Narodni banki Jugoslavije (NBJ). V programu so tudi videli možnost za organizirano, zavestno in načrtno prerazporejanje vseh notranjih in še večjega (dodatnega) dela zunanjih dol­ gov. Jasno je bilo, da se dolgovi od dejanskih dolžnikov ne dajo izterjati in da bodo gla­ vno breme nosili plačilno sposobni, to je razvitejši deli države. Kljub vsem pripombam je slovenska skupščina Markovičev program sprejela. Vlada je v začetku leta 1990 sprejela paket gospodarskih ukrepov, med drugim tudi protiinflacijski program (letna in­ flacija je bila več kot 2400 odstotna), denominirala je dinar in ga devalvirala dinar v ra­ zmerju 7:1 do nemške marke, zamrznila je tečaj in plače. S podporo Markovičevemu programu je nekaj časa kljub pomislekom nadaljevala tudi Demosova vlada. Gospodarske razmere pa so se začele hitro slabšati, devizni trg je že jeseni 1990 nehal funkcionirati (vladaje najprej omejila nakup deviz, nato pa gaje ukinila). Od oktobra 1990 dalje je slovenska vlada Markovičev program nehala podpi­ rati oz. se mu je skušala izogibati in z raznimi ukrepi zaščititi slovensko gospodarstvo. V odnosu do Jugoslavije seje, potem ko je Demos prevzel oblast, oblikovalo stališ­ če, da federacija ne more biti enakopraven partner za pogajanja, pač pa so to lahko le narodi, ki so Jugoslavijo ustvarili in ki se morajo - po načelu izvirne suverenosti - sami neposredno med sabo dogovoriti, kakšna bo v bodoče. Tako izhodišče je bilo v osnovi pravilno, slaba stran pa je bila, da Slovenija federalnih organov ni mogla enostavno ig­ norirati. Razmere so se še bolj zakomplicirale z neizvolitvijo Stipeta Mesiča za predsed­ nika predsedstva SFRJ 15. maja 1991. Do kolikor toliko enakopravnih pogovorov s fe­ deralnimi organi, predvsem Markovičem, je prišlo šele nekaj tednov pred osamosvojit­ vijo, do dejanskih pogajanj pa šele na osnovi brionske deklaracije, čeprav je pred tem Ante Markovič (tudi z obiski v Sloveniji) skušal slovensko vodstvo prepričati, naj od­ stopi od osamosvojitvenih načrtov (ni pa se bil pripravljen odreči pooblastilom, ki jih je imela federacija). V začetku leta 1991 (Jugoslavija je tedaj zaradi srbskega vdora v mo­ netarni sistem ekonomsko praktično že razpadla) je Slovenija opravila pogovore s pred­ stavniki vseh republik in jih seznanila s plebiscitno odločitvijo. Ponujala je možnost zveze samostojnih, suverenih in neodvisnih držav (konfederacijo) ali pa ekonomsko skupnost. Enakega mnenja je bila le Hrvaška (obe republiki sta skupaj pripravili tudi predlog konfederalne pogodbe), Srbi in Črnogorci so bili za "moderno federacijo", Ma­ kedonci so dopuščali "vse opcije", če se jugoslovanski narodi zanje le dogovorijo, Bo­ sanci so vztrajali pri modificirani zvezni državi. Dvajsetega februarja 1991, po propadu pogajanj, je slovenska skupščina sprejela re­ solucijo o sporazumni razdružitvi, vendar se skupščine drugih republik do nje sprva niso opredelile (razen hrvaškega sabora, kije sprejel podobno resolucijo). Bistvenega napred­ ka niso prinesli niti pogovori v predsedstvu SFRJ (razširjeni s predsedniki in predsedniki predsedstev republik), niti srečanja predsednikov (predsedstev) republik, ki so potekala v marcu in aprilu. Na srečanju na Brdu so predsedniki prvič resneje razpravljali o dveh opcijah: zvezi suverenih držav (zanjo sta bili Slovenija in Hrvaška) in Jugoslaviji kot "enotni demokratični državi." Ena zadnjih misij, s katero sta - tokrat Kučan in Drnovšek - skušala na slovensko in hrvaško stran konec maja pridobiti Makedonijo in Bosno, je nakazala spremembe v stališčih - obe republiki sta dopuščali zvezo suverenih držav oz. nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo (tak predlog sta oblikovala Kiro Gli­ gorov in Alija Izetbegovič in ga ponudila v razpravo). Se dva meseca prej bi bilo tako izhodišče za pogajanja - kljub hudemu pritisku radikalnega dela Demosa, da se Slovenija odcepi ne glede na posledice - najbrž sprejemljivo tudi za Slovenijo, konec maja, v razmerah popolne blokade jugoslovanskega ekonomskega in političnega sistema, pod grožnjo državnega udara, mednacionalnih konfliktov in že tudi posamičnih oboroženih spopadov pa ni imelo več nobene perspektive. Slovenska odločitev za samostojnost je bila dokončna, čeprav sta Evropska skupnost in ZDA podpirali ohranitev države, od zadnjega jugoslovanskega predsednika vlade Anteja Markoviča pa pričakovali, da bo - čeprav s trdo roko - umiril politične in nacionalne strasti, obdržal državo skupaj in iz­ vedel prehod v tržno gospodarstvo. Markovič je večkrat prišel v Slovenijo in politike in poslance skušal prepričati, naj ga podprejo. Ko v tem ni bil uspešen, je 12. junija 1991 v nastopu pred slovensko skupščino predlagal, naj se Slovenija ne odcepi, pač pa naj se odloči za postopno razdruževanje od Jugoslavije. Računal je, da bi z zavlačevanjem lahko obdržal Jugoslavijo skupaj, posredno pa je slovenskim politikom grozil tudi s silo, pri čemer seje skliceval na "mandat" ZDA in zahodnoevropskih držav, da lahko napravi red. Evropska skupnost je zagovarjala stališče, da neodvisnosti Slovenije in Hrvaške ne bo priznala, dokler obstaja možnost dogovora v Jugoslaviji, ki soji obljubljali tudi posojila v višini več milijard dolarjev in hitro vključitev v ES, če ostane skupaj in se reformira. Kljub neugodnim zunanjim okoliščinam in grožnjam iz Beograda ter s strani armade je slovenska skupščina 25. junija sprejela temeljno ustavno listino, ustavni zakon za njeno izvedbo in deklaracijo o neodvisnosti, s čimer je Slovenija pravnoformalno razglasila ne­ odvisnost. Se isti dan so slovenske oblasti prevzele nadzor nad carinarnicami in mejnimi prehodi, kamor je prišlo okrog 300 slovenskih policistov in pripadnikov teritorialne obrambe. Delovati so začeli improvizirani mednarodni mejni prehodi na meji s Hrvaško. Naslednji dan, 26. junija je bila pred parlamentom slovesna razglasitev neodvisnosti. Na njej je, že med preletavanjem letal JLA, predsednik predsedstva Milan Kučan dejal: "V našem življenju in v zgodovini slovenstva se resnično pričenja novo poglavje. Danes imamo pravico, da mu zapišemo na vrh neizpisane strani: samostojna, demokratična slovenska republika." Ponoči s 25. na 26. junij 1991 je zasedala zvezna vlada in sklenila, daje treba zaradi uresničevanja zveznih predpisov o prehodu državne meje, nemotenega odvijanja pro- meta in uresničevanja mednarodnih obvez SFRJ ponovno prevzeti zvezno kontrolo nad mejnimi prehodi v Sloveniji. To nalogo je vlada zaupala Zveznemu sekretariatu za not­ ranje zadeve in Zveznemu sekretariatu za narodno obrambo. Vojska je sprva zasedla ve­ čino mejnih prehodov, vendar so slovenske enote (teritorialna obramba in policija) za­ čele učinkovito vzpostavljati ravnotežje sil. Jugoslovanska armada je bila tedaj nacio­ nalno še mešana, vojakom tudi niso povedali za kaj naj bi se borili oz. so jim govorili, daje Jugoslavija napadena. Kjer so le mogli, so armado zapuščali slovenski vojaki in oficirji, pa tudi Albanci, Hrvati in Makedonci. Jugoslovanski vojaški vrh je napačno ocenil razmere in ni pričakoval, da bo v Sloveniji prišlo do takega odpora, slovensko vojaško in policijsko vodstvo pa je imelo dokaj natančne informacije o tem, kaj se v ar­ madi dogaja. Vse to je prispevalo, da spopadi niso bili tako hudi, kot bi sicer lahko bili. Slovenija je po diplomatskih kanalih, preko medijev, znanstvenih, kulturnih pa tudi ose­ bnih zvez uspešno začela obveščati mednarodno javnost. "Tihi mandat", ki ga je za vzpostavitev reda dobil zvezni premier Ante Markovič seje tako začel iztekati, saj seje javnost v zahodnih državah začela obračati proti politiki svojih vlad. Da bi preprečila nadaljevanje spopadov, je Evropska skupnost v Slovenijo poslala skupino opazovalcev. 28. junija je preko Beograda v Zagreb prispela posebna pogajal­ ska "trojka" (Gianni de Michelis, Jacques Poos, Hans Van den Broek), ki se je sestala s hrvaškim predsednikom Franjom Tudmanom, slovenskim predsednikom Milanom Ku­ čanom in predsednikom zvezne vlade Antejem Markovičem. Sprejet je bil dogovor o ustavitvi sovražnosti, o obnovitvi dela predsedstva SFRJ (le to je nehalo delovati, ker srbski del za predsednika ni priznal Hrvata Stipeta Mesiča) in o "zamrznitvi" uresniče­ vanja ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Kljub tem dogovorom so se spopadi nadaljevali še do 4. julija, ko so se vojaki jugoslovanske armade začeli vračati v vojašnice. 7. julija so se na Brionih pod vodstvom evropske trojke začela pogajanja med federacijo, Hrvaško, Slovenijo in Srbijo. Po dolgotrajnih pogajanjih je bila sprejeta t. i. Brionska deklaracija, v kateri je bilo določeno, da bo nadzor mejnih prehodov v Sloveniji v rokah slovenske policije, ki pa bo delovala po zveznih predpisih, da carine ostanejo prihodek federacije, da nadzor zračnega prometa opravlja federacija, da se na meji vzpostavi stanje pred 25. junijem, da se odstranijo blokade izpred vseh objektov jugoslovanske armade, da se enote jugoslovanske armade brezpogojno vrnejo v vojaš­ nice, da se zagotovi prehodnost vseh cest, da se jugoslovanski armadi vrnejo oprema in objekti, da se vse enote teritorialne obrambe demobilizirajo in vrnejo v kraje kjer so nastanjene in da se izpusti vse ujetnike najkasneje do 8. julija opolnoči. Slovenija in Hrvaška sta se strinjali, da za tri mesece ustavita osamosvajanje. Za nadzor nad pre­ mirjem in moratorijem osamosvajanja so bili zadolženi opazovalci Evropske skupnosti. O brionski deklaraciji so bila v slovenski javnosti različna mnenja, kot diktat pa so jo razumeli tudi mnogi poslanci. Kljub temu jo je slovenska skupščina 10. julija z dvo­ tretjinsko večino potrdila. 18. julija je zvezno predsedstvo, k ije znova začelo delovati, presenetljivo sprejelo sklep, da se bo armada v treh mesecih umaknila iz Slovenije, kar je ta do 25. oktobra tu­ di storila (dogovarjanje o tem umiku sta neuradno začela že dr. Janez Drnovšek in dr. Borisav Jovič na Brionih, sklep pa je bil posledica srbske odločitve, da po slovenskem odporu ne skuša več ohraniti Jugoslavije, pač pa ustvariti veliko Srbijo). JLA, ki je za­ padla srbskemu vplivu, je orožje in opremo nakopičila deloma na Hrvaškem, kjer so je­ seni že potekali spopadi, še več pa v Bosni in Hercegovini, kjer se je kmalu zatem za­ čela najbolj krvava vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Po izteku moratorija je Slovenija uvedla nadzor nad svojimi mejami, sprejela lastno valuto - tolar, 23. decembra 1991 pa je bila sprejeta tudi nova ustava. Ustava izhaja iz enakih načel, kot jih poznajo zahodne demokracije: predstavniškega parlamentarnega sistema, načela delitve oblasti, enakosti pred zakonom in drugih političnih ter socialno­ ekonomskih svoboščin. Ustava tudi zagotavlja pravice obema narodnostnima manjši­ nama v Sloveniji, to je italijanski in madžarski manjšini. Septembra 1991 seje v Haagu začela mednarodna konferenca, ki naj bi odločila o usodi Jugoslavije. V tem času so na Hrvaškem že potekali srditi spopadi. Posebna komi­ sija Evropske skupnosti (Badinterjeva arbitražna komisija) je presodila, da je Jugosla­ vija razpadla in da torej ne gre zgolj za odcepitev dveh republik, Slovenije in Hrvaške. Naslednice Jugoslavije so vse republike, nekdanje administrativne meje med njimi pos­ tanejo državne meje, republike pa se morajo sporazumeti o nasledstvu Jugoslavije. Od konference o Jugoslaviji, ki se je s sestanki potem nadaljevala še v Bruslju in v Londo­ nu, ni bilo velike koristi. Na končuje propadla, ker je Miloševič zavrnil vse predloge za ohranitev Jugoslavije, tudi take o najbolj ohlapni povezavi. Slovenija si je mrzlično pri­ zadevala za mednarodno priznanje, pri čemer je imela podporo nekaterih držav, zlasti Nemčije. Decembra je Evropska skupnost sklenila, da bo tiste jugoslovanske republike, ki so zaprosile za priznanje, priznala 15. januarja 1992. Nemčija jo je priznala že pred decembra (z veljavnostjo od 15. januarja naprej), 13. januarja jo je priznal Vatikan, 15. januarja pa večina držav Evropske skupnosti. 22. maja je bila Slovenija skupaj s Hrvaš­ ko in Bosno kot 176 članica sprejeta tudi v Organizacijo združenih narodov.6 III. Bilanca slovenskega bivanja v Jugoslaviji Slovenija je kljub svojemu nenehnemu nezadovoljstvu verjela v jugoslovansko dr­ žavo, v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije, njene politične in gospodarske elite so že v prvi, še bolj pa v drugi Jugoslaviji imele velik vpliv v državnem vrhu in zato jim do konca osemdesetih let 20. stoletja ni prišlo na misel, da bi iskale rešitev zunaj Jugoslavije. Glavni cilj je bil doseči čim boljši položaj Slovenije znotraj (kon)federativno urejene Jugoslavije, kar je bilo tudi v skladu z realnimi razmerami v svetu po drugi svetovni vojni, še posebej z delitvijo na dva bloka, med katerima je Jugoslavija dosegla specifičen vmesni položaj. V celoti gledano je bivanje tako v kraljevini kot v socialistični Jugoslaviji dalo pozitivno bilanco. Bilo je mnogo slabega ali dvomljivega, od centralizma in unitarizma do revolucije. Toda Jugoslavija je v negotovih časih ozemeljske razkosa- nosti in pritiska nemškega in italijanskega imperializma nudila možnost za preživetje. V prvi Jugoslaviji so Slovenci dobili neformalno kulturno avtonomijo, vključno z lastno univerzo, ter se ekonomsko okrepili. Prekmurje je bilo prvič v zgodovini neposredno povezano z matico. V drugi je bil položaj Slovenije rezultat narodnoosvobodilnega boja in dejstva, da so Slovenci kot del jugoslovanskega protifašističnega gibanja končali vojno na strani protifašistične koalicije. Primorska (več kot četrtina slovenskega prebivalstva in tretjina ozemlja) je postala sestavni del novoustanovljene republike, Slovenija je dobila izhod na morje. Brez statusa ene od šestih republik s pravico do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve, izhodišče za osamosvojitev ne bi imelo realne podlage. Socialistično Jugoslavijo so skupaj držali trije mehanizmi: Josip Broz-Tito, kot oseba z največjo avtoriteto, ki je združevala tri ključne funkcije predsednika partije, predsednika države in vrhovnega poveljnika vojske; vsejugoslovanska komunistična partija (zveza komunistov) ki je delovala po t. i. načelu demokratičnega socializma; in Jugoslovanska ljudska armada. Titova smrt je omogočila premislek o naravi jugoslovan­ ske federacije brez teh varovalnih mehanizmov, hkrati pa je omogočila ponoven vzpon 6 Povzeto po: Božo Repe: Slovenci v osemdesetih letih. Zveza zgodovinskih društev, Ljubljana 2001; Božo Repe: Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije. Modrijan, Ljubljana 2002. dotlej nadzorovanih a vse čas potihem tlečih nacionalizmov, zlasti srbskega in hrvaške- aa Na razvezo Slovenije z Jugoslavijo je odločilno vplivala različnost pogledov na: ° - Jugoslavijo (ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma z oblikovanjem jugoslovanskega naroda postala enonacionalna); - družbeno ureditev (ali demokratični večstrankarski parlamentarni sistem ali ohra­ njanje dominacije ene partije z ustavno zagotovljenimi privilegiji); - ekonomsko ureditev (ali uvedba tržnih zakonitosti in pluralizma lastnin ali ohra­ njanje neučinkovitega formalno samoupravnega, v resnici pa državno dirigiranega gos­ podarstva z nedefinirano družbeno lastnino). Vsa tri vprašanja so se v različnih oblikah pojavljala že v prejšnjih desetletjih, zaradi številnih zunanjih in notranjih razlogov pa izbruhnila v osemdesetih letih. Slovenija je morala odnos do njih najprej izbojevati znotraj sebe, kar se ni zgodilo naenkrat in zlahka - zavest se je spreminjala postopoma, odvisna je bila od razmerja sil med nastajajočo opozicijo in socialistično oblastjo, pogosto je bila odvisna tudi od dogajanja drugod po Jugoslaviji. Ko je slovenska družba obenem z lastno preobrazbo skušala doseči preobrazbo ce­ lotne jugoslovanske družbe, so to drugod razumeli, kot da jo skuša zrušiti. Nikoli ni o pravem času dobila zadostne podpore, nikoli ni prišlo do združitve sil, ki bi zmogle dr­ žavo reformirati in jo kot celoto pripeljati v Evropsko unijo, ali pa vsaj doseči njen mir­ ni razpad, brez prelivanja krvi. Ko seje sredi osemdesetih let civilna družba v Sloveniji zavzemala za osnovno pra­ vico do svobode izražanja, so bili proti njej združeni zvezni organi, vse republike in ve­ čina jugoslovanskega tiska. Ko je zahtevala nadzor države nad armado, civilno služenje vojaškega roka in z us­ tavo zagotovljene jezikovne in druge pravice za vojake, si je (in z njo vred tedanja slo­ venska oblast) nakopala jezo Jugoslovanske ljudske armade. Ko je v začetku devetdesetih let Slovenija ponujala konfederativni model ureditve, jo je podpirala le Hrvaška. Srbija seje zavzemala za demokracijo po načelu "en človek en glas", pri čemer so jo podpirali zahodni diplomati, še posebej ameriški, ki so imeli Slobodana Miloševiča za sodobnega reformatorskega politika in hkrati pozabljali, da načelo univerzalne demokracije v Jugoslaviji vodi v unitaristično državo. Tudi vse dru­ ge republike so bile ali proti slovenskim predlogom ali zmedene in brez lastnega kon­ cepta. Šele tik pred razpadom države, ko so že potekali mednacionalni spopadi na Hrva­ škem, ko je Miloševič uresničeval koncept velike Srbije, ko so bili državni organi - vključno z zveznim predsedstvom - povsem blokirani, ko v Jugoslavijo z izjemo nekaj diplomatov, navajenih na razmišljanje iz časov blokovske delitve, ni verjel prav nihče več, sta bili Makedonija ter Bosna in Hercegovina pripravljeni pristati na nekakšno asi­ metrično federacijo. Ko se je Slovenija zavzemala za gospodarske reforme, je imela (pre)šibko podporo reformnih sil drugod po Jugoslaviji. Zvezni premier Ante Markovič je imel veliko pod­ pore zahodnih držav, a premalo politične avtoritete, da bi reforme izpeljal. Kot vsi pre­ mieri pred njim je podlegel pritisku nerazvitih, pristajal je na zahteve Srbije po poseb­ nem statusu (ki so ga srbski politiki dosegli že sredi osemdesetih let). Kljub vsej reform­ ni usmerjenosti je Jugoslavijo videl kot konvoj, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpočasnejši ladji. (Ta ladja, Kosovo, je bila sedemkrat počasnejša od Slovenije.) V zameno za gospodarske reforme je Markovič zahteval koncentracijo ekonomske in po­ litične moči, torej centralizem. Ko seje Slovenija konec leta 1989 odrekla partijski državi in socializmu ter se odlo­ čila za svobodne večstrankarske volitve, so to označili za kontrarevolucijo, vodstvo ar­ made pa je pripravljalo nov, že kdo ve kateri scenarij za njeno pokoritev. K odhodu iz Jugoslavije so Slovenijo torej prisilile okoliščine, vedno večji razkorak z razvitimi državami, v prvi vrsti pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, mo­ dernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom. Sloje za kombinacijo liberal­ nih idej in nacionalnih čustev, kije v Sloveniji ustvarila dovolj množične energije, daje bilo zastavljene cilje mogoče izpeljati. Vendar so k uresničitvi odločilno pripomogle predvsem mednarodne spremembe. V psihosocialni podobi Slovencev je bil gotovo pomemben element tudi izginotje strahu pred stoletnimi sovražniki Nemci in Italijani in hkrati občutek ogroženosti s strani Srbov (ki pa ni temeljil na nacionalnem sovraštvu pač pa različnih konceptih razvoja). Politične in družbene spremembe v osemdesetih le­ tih v Sloveniji so se dogajale v kontekstu globalne krize komunizma, razpadanja bipo­ larne delitve sveta in Sovjetske zveze ter globoke politične, mednacionalne in ekonom­ ske krize v Jugoslaviji. Brez zunanjih sprememb bi se procesi, poimenovani "slovenska pomlad" verjetno končali s porazom alternativnih gibanj, obračunom z opozicijo in pri­ silnim odhodom reformističnih oblasti v Sloveniji s političnega prizorišča. Posebnost slovenskih razmerje bila v tem, daje bil politični prostor bolj odprt za kroženje idej kot v vzhodnoevropskih državah. Na Slovenskem se je do sredine osemdesetih let v obliki raznih alternativnih gibanj razvila močna civilna družba, ki je imela pionirsko vlogo pri procesih demokratizacije. K širjenju svobode javne besede je veliko prispeval tisk. Od sredine osemdesetih let dalje sta se procesa demokratizacije družbe in nacionalne eman­ cipacije tesno prepletala. Pri oblikovanju nacionalnega programa je imela pobudo inte­ lektualna opozicija, zbrana okrog raznih revij, zlasti Nove revije. V drugi polovici osemdesetih let je v vodstvu Zveze komunistov prevladala reformistična struja, ki ji ideje opozicije niso bile več tuje. Taka politika je omogočila mehek prehod v večstran­ karski sistem in zagotovitev konsenza pri temeljnih vprašanjih nacionalnega programa. V procesu osamosvajanja in vojaških spopadov so bile Sloveniji okoliščine naklonjene. Zvezni pritisk je bil dovolj močan, d aje združil politike in prebivalstvo, ne pa tolikšen, da bi povzročil nove razkole. Napad JLA je Sloveniji uspelo zaustaviti s posrečeno kombinacijo policijskih in vojaških akcij, natančnih analiz dogajanja v armadi, kije bila še vedno nacionalno mešana in v kateri je vladala precejšnja zmeda, obveščanja svetov­ ne javnosti, diplomatske dejavnosti in drugih ukrepov. Srbski politični vrh z Miloše­ vičem na čelu se je s sodelovanjem dela vodilnih oficirjev JLA odločil za uresničitev koncepta Velike Srbije, zato ni bil več zainteresiran za obstoj Jugoslavije in ohranitev Slovenije v njej. Še pravi čas se je pod pritiskom javnega mnenja v svojih državah an­ gažirala tudi Evropska skupnost, ki so jo spopadi na evropskih tleh šokirali. Tedaj je konflikt med Srbijo in JLA na eni strani ter Slovenijo na drugi že zamenjal za Jugosla­ vijo resnično usoden mednacionalni spopad med Srbi in Hrvati, ki je državo dokončno pokopal. Vojni prizori iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine postali nekaj vsakdanjega in niso imeli velikega psihološkega vpliva na politične odločitve evropskih in svetovnih državnikov, ki nato dolgo niso znali najti prave rešitve za krvavo vojno na ozemlju nek­ danje Jugoslavije. Med temeljne notranje značilnosti, na katere so vplivali Slovenci pa lahko uvrstimo relativno odprt politični prostor, ki je omogočal kroženje idej in srečevanje oblasti in opozicije; močno civilna družbo; prevlado reformistične struje znotraj zveze komunis­ tov in visoko stopnjo konsenza pri temeljnih nacionalnih vprašanjih. Take razmere so omogočila mehek prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem in uspešne prip­ rave na osamosvojitev. S samostojno državo in njeno vključitvijo v EU seje v Sloveniji tudi na novo obliko­ val odnos do držav, ki so nastale na ozemlju bivše Jugoslavije. Tudi ta je šel skozi različ­ ne faze in se še danes ni do konca izčistil, vendar je to že vprašanje za drugo razpravo.