SLOVENSKI GLASNIK Cena polletna 1 glđ. 35 kr. Lepoznansko-poducen list. Po pošti I gld 50 kr. Odgovorni vrednik in izdajatelj: Anton Janežič. St. 9. V Celovcu 1. septembra 1862. VIII. zv. Danica. (Zložil Gr. Krek.) Na pragu deklica sedi, Ko za gorami se žarf, Ter beli đanek se rodi. V danico jasno vpre ???, Nasproti ji moli ????, In jo ogovori tako: „0j pridi doli zvezdic kras, Oj pridi, pridi k meni v vas, Razjasni žali mi obraz." „Vtolazi mlado mi serce. Ki za veselje nie ne ve, In zanj še vediti ne sm6.« „Podari meni sopet mir. Ostani tu pri meni zmir. Kazala ljubemu boš tir." „Ko memo koče bo pripel. Obstal pri meni bo vesel, Spet dal mi bo, kar mi je vzel." „Pođal mi k zvezi bo roko, Od mene ločil se ne bo. Dal raje evetu bo slov6." „Ne ljubil druzih bo deklet, Le za-me vedno bode vnet, Ki bolj ga ljubim, ko ves svet," Tako danici govori, Solze si briše iz oči, Spominja se preteklih dnf. Spominja se nekdanjih let, Ko še neznan je bil ji svet. Nazaj mladost želi si spet. Na nebu solnce že blišči, Danice viditi več ni, Zastonj si dekle je želi. Zastonj si je želela bo, Zastonj medlelo bo ???. Veselja tu ni več za-njo. Pozabljena je davno že. Ne bije za-njo mu serce. Za lepšo deklico zdaj ve. Pa upaj le do konca dni. Naj up nesrečo lajša ti, Naj v upu smert te pokosi. Glasnik ??. ' . 20 278 Bore mladost. (Spisal J. Mencinger.) Človek, ki mu je dano, da vse premišljuje in na dobro ali slabo obrača, kar se giblje krog njega, in ki je tako nesrečen, da je ravno v sedanji tako zmešani dobi v življenje poklican, rad se truden oberne od homatij, ki tarejo naš rod, in ozre se z dušnim pogledom v sivo nekdajnost, čez ktero je starost razlila nekako čarobnost in svetost. Nepopisljivo ganjen ogleduje stare čeme cerkve s špičastimi okni in pisanimi šipami, umetne rebra na visocih oblokih, in na stenah vsekane podobe davno pozabljenih možakov s čverstimi obrazi, v kterih se bere, da so nekdanji ljudje bolj bili resnobni, in da jih je bolj krepka kri mogočneje navduševala k razvitju nepopačenih moči. Mile misli mu bude z mahom in beršlinom prepreženi zidovi nekdanjih stanovanj junaških vitezov, in domišljija mu nosi pred oči plemenito življenje tistih, kterih nihče več ne obdolžuje, pa vendar v ponižnem spoštovanji starinstva meni, da so bolji bili od nas. Tudi mene so navdajali taki občutki v praznih urah, in vlekli so me iz prašnega mesta, v kterem je življenje tako enomerno in dolgočasno, v oddaljene pokrajne moje domovine. Tam med bistrimi rekami in tamnimi logi se mi je življenje zdelo bolj podobno nekdanjosti in bolj primerno človeškemu namenu. Vidil sem mnogo lepih in prav lepih krajev in prebivavcev; razne podobe so se mi vtisnile v spomin, pa v časa spremenu je večidel vse prešlo, kakor je prišlo. Samo neko nizko, na pol nagnjeno zidovje, ki se komaj v jeseni, kedar listje odpade, zapazi skozi bukovo šumo, ki ni lepo, ni mogočno, to mi je vedno pred očmi, ker razlit je nad njim spomin čiste ljubezni, ktera je, kolikor bolj oddaljena od hrupnega sveta, toliko bolj krotka in ganljiva. V svetnem življenji namreč, ako ga pregledujemo v zgodovini, ne vidimo druzega kakor zvijačne pogodbe, kervave boje, upor in sužnost; samo sovraštvo tukaj vlada; v tistem življenji pa, ki se snuje med ozidjem ene hiše, okrog enega ognjišča, vlada ljubezen. Otroška, deviška in materna ljubezen ter krotke čednosti slabejega spola tukaj mirno in natihoma skazujejo svojo dobrotno moč; in akoravno je ta ljubezen nepremenljiva skozi vse čase, vendar kratka njena zgodovina bolj gane serce miroljubnega človeka, kakor zgodovina, ki vpije iz razdjanih mest in s kervavih bojišč. Na polotoku med iztokom Save iz Bohinjskega jezera in Mosl-nico, ki izpod Triglava dervi dereče valove, sloji ploščat griček poleg jezera in zraven ceste, ki pod jezerom pelje iz spodnje doline Bohinjske v zgornjo z krasotami narave bolj obdarovano. Pred tem 279 gričem zraven mosta stoji gotiška cerkvica svetega Janeza s precej visokim zvonikom. Na griču je pa stal pred veliko leti prijeten gradič, v kterem so prebivali priljudni gospodje, ki se od kmeta niso ločili po visokem rodu, ampak samo po veči posesti in omiki. Kakor se še da spoznati, ločila se je tudi zidava tega gradiča od viteških s tlako zidanih poslopij. Ni imel prekopa in ozidja, ampak sred cvetočega verta je bil postavljen, kot bi služil samo ogledovanju bližnih in daljnih lepot tega kraja. V njega podnožji se razgrinja černo, obširno jezero, v kterem, kedar je miren in gladek, ogledujejo se solnčni žarki in gore krog in krog visoko v nebo stermece s svojimi tamnimi logi, plavimi stenami in belim snegom. Kedar pa jug podi sive oblake čez gorske ograde in razberzda leno vodo, takrat šumijo in ječijo valovi ob černih stenah in mečejo beli pesek ob ravni breg. Ozko polje okoli grada in pred jezerom mejita stermi Vogel in na uni strani stermeji Više v ni k; pervi je s senoželmi in gostim tamnozelenim bukovjem pokrit in celo leto odmeva od vriskanja koscev in planšarjev med tisučerimi zvončiki Viševnik pa, kot siv starček, je oropan vse lepote. Sivo slerme skale, globoke drage in rudeče derče kaže ogledovavcu. Le tu in tam se ti kaže kak log redkega smerečja, v kterem se pri hladnih studencih potikajo nagle serne in divje koze, po verhu pa stojijo stare visoke jeli, ki svoje dolge, suhe veje kakor strašila molijo proti oblakom. Za tem predgorjem pa molijo veličanski Bogatin, Poderta gora. Stog in Triglav svoje gole, razprane in s snegom krite glave v oblake, kteri na teh gorah nekako počivajo v brezkončnem popotovanji. To vse ti kaže en pogled iz okna, in moraš reči, da prijetno jo tukaj bivati. Ali pozimi, ko led zakriva jezersko planjavo, in sneg razpne merzlo odejo čez planine in doline; ko plazovi germijo visoko z golicav, rujejo in lomijo stoletne mecesne na širocih svojih derčah, in ž njimi viharno dero v mirno dolino; in ko se led na jezeru razpokuje z gromom hujim od topov: takrat se ne stresa samo gradič od strašnih naravskih moči, ampak tudi serce nenavajenega naselnika strepeče od groze. Prebival bi tukaj celo poletje, ali po zimi komaj en dan. Tudi posestnik tega gradu ni maral v ti divjosti zime prebiti, ampak z lastovicami vred je pobegnil v prijazniše kraje do pozne pomladi. Binkoštno sredo je bilo, jasen pomladansk dan in prebivavcem Bohinja zaljubljen praznik. Kmetje iz bližnje vasi so se zbirali na dvorišču pred gradom — na Vertovini se mu je reklo. Eni so postavljali visoko binkoštno drevo, eni pa so se posvetovali o seljanskih opravihh, uganjevali so vreme in dobroto letine, in drugi so se pomenkovali o potrebnih popravah pri vertovinskem gradu in polji, ki jih stari gospod ni vpeljal, ker se mu je škoda zdelo vsacega denarja, kterega obresti bi precej ne vžival. Največ jih je pa radovedno pred vrati stalo, in gledalo po cesti, ker napovedan je bil danes prihod novega gospoda. Navada pa je bila, da je gospod vsako leto ta dan 20* 280 bližne kmete in svoje delavce malo pogostil in precej napojil. Ali se bo novi gospod deržal stare šege, to uprašanje bi vsak rad bil uganil. Pa dolgo so stali mozjq; njih število se je po malem kerčilo, in v mraku je na dvoru ostal sam nadzornik gospodovih hlapcov, Gregor; ponosno se je deržal in veselega obraza je bil naš hišnik, znamenje dobrega hiševanja. Računi so danes, kakor vsak dan v redu; polje je lepo obdelano, kar gospod previdi z enim samim pogledom skoz okno; živina zdrava in lepo rejena. Da so pa sobe ocejene, poti po vertu z novim peskom natresene, in ladje pripravljene, pazil je skerbni Gregor že iz navade, ker reda ga je učil poprejšni gospod skozi dalj kot trideset let z mnogo hudo besedo. Tarna se je že vlegla čez dolino in večerna zarija je ugasnila na snegu Triglava, ko prijezdi mladi gospod iskrega vranca. Komaj ugledavši se hlapcov, ki so pritekli ponižno ga pozdravljat, odsede gospod Mirko, izroči konja Gregorju in se poda v zgornjo dvorano, v kteri so visele podobe njegovih ranjkih, besede ne spregovorivši. Vidil namreč že dalj časa ni gradu, ker je bil najraji na tujem in je le spomladi domu zahajal. Umeri je med tem oče in brat, matere pa nikdar poznal ni, ker bil je še v zibelji, ko ju je smert ločila. Komaj je nekekrati sobo prehodil, pride Gregor za njim z popisanimi bukvicami; plaho je stopil pred gospoda, kakor v navadi pred Mirkotovega očeta, kedar je memo njega postopal brez besede s klobukom v čelo potlačenim. S pohlevnim nagovorom poda račun gospodu v roke; gospod Mirko pa položi bukve na mizo, rekoč: „Ne ljubi se mi nicoj pregledovati merzlih številk, saj vem, da so moj oče skerbeli, da se ne izneveriš. Pojdi, skerbi, da dobim kaj večerje, jutri me pa ne budi in ne trudi z opravki." To so bile gospodove besede, po kterih se je odtegnil Gregor molče in počasi. Prijel je že za kljuko, ko ga gospod nazaj pokliče in upraša : ,,Povej mi vsaj to, zakaj ne najdem podobe svoje matere med toliko podobami iz naše rodovine. Veselil sem se semkaj priti, da bi vendar enkrat vidil njih obraz, in ni je podobe." „Gospod", odgovori Gregor nekako zmočen, „podoba se je, pred ko ne zgubila; morebiti so jo ranjki gospod kam zanesti ukazali, da je zdaj dobili ne moremo. Drugega ne vem reči." ,To je pač malo', zaverne ga Mirko. ,Po tem takem ste jo lahko tudi v jezero vergli.* — „Ali res mislite kaj tacega," upraša Gregor s prisiljeno mirnostjo ? Poprašal bom pri fužinskem gospodu, morebiti je podoba tje prinesena. Lahko noč, gospod!" Po Gregorjevih odgovorih precej nemiren, korakal je Mirko po sobi, glavo pobešeno, roke na herbtu, podoben staremu možu, in včasi se je ozerl na sliki — svojo in očetovo. Kazala ga je slika starega petnajst let. Na ti podobi je bil rudečega, okroglega obraza, živih velicih oči, in černi lasje so se mu kodrali okoli gladkega čela. Ves je bil podoba cvetečega življenja. Pogledal se je v zerkalo, in velik razloček je zapazil. Lasje so černi ostali, pa ravni so in manj gostij 2S1 čelo je postalo više in nagerbančeno, oči so še plameče, pa so se vderle, obraz je bolj dolg, zabledel in vpaden, okoli ust igra na sliki angeljski smeh, in zdaj terdost in zaničevavni posmeh. ^Spoznal je, kako je podoben postal sliki ranjega očeta. Sivi lasje, obraz bolj vpaden in ustnice bolj izrezane, ločijo ga od očeta. Sestindvajsetletni mladeneč in toliko postaran! Pred oči so mu stopili vsi trudi in sklepi, vse skerbi in težave, kterim se je prostovoljno podvergel, odkar se je človeka spoznal, in moral se je izpovedati, da ž njimi vsemi ni sebe ne druzih osrečil. Te misli so ga gnale po dvorani, dokler da stol pristavi pred svojo sliko, glavo v roko nasloni, in se kakor otrok razjoka. Malo časa je tako prebil pred podobo, ko nagloma skoči od nje k oknu, ki pogled na jezero nese. V černo mirno noč je dolgo časa stermel z objokanimi očmi, in gledal Je na mirno jezero, v kterega oziralu so vse zvezde jasnega neba miglale. Krotka sapica je puhtela po jezeru in nosila proti gradu puhlo bobnenje Savice. Malo trenutkov je pomirilo njegovo serce, obrisal si je z oči solze in sled žalosti, naslonil se je na okno, in žvižgajo napev priljubljene pesmi je poslušal pogovore hlapcev pod oknom, kteri so iz močnejega. bobnenja Savice, in iz odleska daljnih bliskov na Poderti gori sodili, da bo nocoj ali jutri huda ura. Lepa reč, pravi Mirko sam pri sebi, pervo, kar sem delal v gradu, je bil jok; ako bo perva glasba ger-menje, z Bogom lahko spanje, z Bogom dobre znamenja. Kuharica Urša je zdaj prišla mizo pogrinjat za gospodovo večerjo. Ker je že trideset let pri ravno tem ognjišči skazovala svojo umetnost, in je bila sploh dobra ženica, ni jej smel nihče zameriti, kar je rekla z vedno gladkim jezikorru Bila je kakor visoka sodba vse družine. Že med durmi je gospodu vošila „dober večer", in ga posvarila, naj ne stoji pod oknom, da mu zobje ne zbole. .Vaš ranjki oče", je djala, „razserdili so se, ako so vidili, da po noči proti jezeru gledate. Pred ko ne, so se bali, da bi vas povodni mož ne odnesel; ker močno jih je ustrašila ciganka, ki vam je iz roke prerokovala, da v jezeru poginete." „Zakaj naj grem od okna*, upraša Mirko, .zavoljo zob ali zavoljo povodnjaka?' „Ako ne veste jakaj, pa pojdite zavoljo večerje." ,??? si pripravila'', upraša Mirko, nasmeje se? „Nič kaj nisem vedla, kako bi vam ustregla, ker ste se tako čmfrno deržali proti Gregorju. Pa pomnim še, kako radi sfe včasi jedli divjega petelina. Včeraj so pa ravno fužinski gospod prav lepega ustrelili. Jaz sem urno tekla k Rozalki, ki so ini z veseljem podarili najlepši kos. Prašali so me, kako ste prišli, in če ste zdravi in veseli. Vsi v ognji so bili gospodična, ko sem jim povedala samo vesele reči. Naročili so mi, vam povedati, da se bodo jutri pred-poldne k uljnaku za jezerom peljali, ako bo vremo lepo." „Ali je Rozalka zdrava, še kdaj joka po ranjki materi?" 282 „Zde se mi malo bolj bledega obraza, vendar zdravi so, ranjke gospe pa vendar pozabiti ne morejo. Tudi v Logu biti jih ne veseli. Silijo nazaj v Ljubljano." „Ali se loški gospod niso nič spremenili? Se vedno posedajo na klopici pred debelim kladivom? „Vidi se jim na obrazu, da so zdravi. Zjutraj precej ko vstanejo in zvečer pred mrakom sede v pisarnici, sicer pa postopajo od zgornjega do spodnjega kladiva." „Urša! zdaj pa pojdi po petelina, ako dalj govoriva, omerzne; to bi pa bil slab dobiček najnega pogovora." „Gospod, na kuhinjo nikoli ne pozabim, ako še tako v govorjenje zabredem", odgovori Urša, malo zdražena in skoči skoz duri. Veselilo jo je, da je do zdaj naj več govorila z gospodom, in da je Mirko proti nji veliko bolj prijazen, kakor je bil njegov oče. Prinesla je jaderno okusno večerjo, po kteri se je gospod k pokoju podal, še enkrat pogledavši na nočno nebo, ne zavoljo raigljajočih zvezd, ampak zavoljo hudournih oblakov, ki so se jeli zbirati nad pokojnim jezerom. Pa trudnemu ni bilo dano dosti počitka. Okoli polnoči se pri-dervijo gosti oblaki nad gradič. Mogočno treskanje strese zidovje, söderga je sula na okna; vihar je tulil skozi poči, in tiščal na okna, da jih je skoraj prederl. Mirko, iz spanja prebujen, odpre okno na strani od vetra obernjeni, in gleda v černo strašno noč. Sterma mejnika zgornje doline, \Rudnica in Slodor sta stala kakor stebra veličan-skega poslopja, ktercga oblok je černi, nepretergani oblak, in siva ploha se je prostirala kakor zagrinjjilo od göre do gore. Pogosti blisk je pa z mamijočo lučjo razi^tljeval strašni prizor, in razkazoval kon-čevavno moč plohe in viharja. Grom je nastopil za gromom, da je odmev od stermih gor^, ki krog in krog obdajajo dolino, bil nepre-tergan, podoben grozovitneniu tulenju od gore do gore, ali bobnenju slapa mogočne reke. Počasi se je nevihta vlekla čez grad po zgornji dolini in se vergla z nevtrudeno močjo nad vasi Stara fužina in Stodor. Ker je ploha zaderžana bila od visoke nasprotne gore, in jo je vihar le naprej podil, utergal se je oblak, in Mostnica je precej narasla čez navadno strugo, in tergati jela, kar jo je ustavljalo v deročem teku. Blisk, ki je švigal nad vasjo in proti gori, j[g^kjizal na reki plavajoče bruna, mostne kobile in kosove streh, ki jih je vihar v reko pometal. Čez pol ure je ploha zapustila to okolico; komaj pa blisk in rujovenje groma malo odjenja, prikaže se ogenj sred fužinarske vasi. Mirko ogenj zapazivši obleče se berž, stopi v družinsko sobo, pokliče Gregorja, ki je, tacih neviht navajen, mirno spal. Ukaže mu, konja osedlati; in jezdi ž njim potem na griček zraven vasi, s kterega se odpre pogled na vas, v dolini okrog reke Mostnice ležečo. Tam sta Gregor in Mirko pod obilnim dežjem stojo in kmalu do kože premočena, gledala, kako se je širil požar, kako je rastel njegov kervavi plamen proti gasečim oblakom, in zatemnoval bliske nad vasjo švigajoče. 283 V odsvilu plamena se je vidila velikost povodnji, in pöderlija, ki jo je kipeča reka napravila v vasi in dolini. Tu je bil travnik zasut, tam odtergana polovica poslopja in odnesena proti jezeru, tam je vert zatečen in drevje na njem je polomljeno in izruvano. Pred gorečo in na kup padajočo hišo se je pa vidilo nekaj ljudi, ki so ali blago prenašali k sosedom, ali živino vlekli od pogorišča v varne hleve. Drugi so sedeli na bližnjih strehah, in z vso močjo odvračali ogenj od svojih pohištev. Pa malo bi koristil njihov trud, ako bi oblak ne pošiljal obilnega gasila. Dolgo časa sta Mirko in Gregor molče stala na hribu. Mirko je ponosno sedel na konji, kot hraber vojak, ves radosten in vnet od veličanstva tega razgleda. Gregor je pa okrog postopal, kot bi nerad tukaj stal brez opravka. Nagovori ga Mirko, hvale dobroto svojega konja, ki se v taki noči ne plaši. „Res dober je konj, odgovori Gregor; „zato, menim, smela bi stopiti bhže ognja, da kaj pomagava ali potolaživa." „Glej, Gregor", odgovori Mirko, „kako veličanski je pogled, kako silne moči tukaj razklada vseobsežna narava, in ti hočeš, da bi se midva uborna človečika vtikala v naključje vsemogočne osodc." „Ne razumim, kaj pravite, vendar rad bi kaj pomagal." „Pomagal? Ako opečenega človeka rešiš iz smertnega ognja za večletno bolezen in terpljenje, ali mu pomagaš ? Ako mu rešiš žito in živino, alr ti bo toliko hvaležen, da se ne boš nikoli kesal, ker si mu pomagal? Pustiva to, med tohko pomagači se najina pomoč ne bo poznala." „Vaša pomoč vsaj bi se močno poznala, ker vsi bi delali po vašem izgledu ali povelji." „Ravno ta moja pomoč bi vtegnila bili močno škodljiva. Ravnali bi se pač vsi po mojem povelji, tudi ako bi ukazal kaj nekoristnega. Tu naj vlada pametni človek, ne premožni." K tem besedam pride grajski hlapec, ki pove, kaj nesreče se je zgodilo. Strela je zažgala hišo nekega fužinskega delavca, in gospodarja skoraj do smerti osmodila. Fužinski gospod in.Rozalija sta prišla k ognju, obudila sta v življenje starega moža. Rozalija ga obezuje in mu streže,.ker sosedje se nekako ne upajo do bolnika, ker je od strele zadel. — .Rozalija, izdihne Mirko, ti dobro, nedolžno dete, ali se jo morala prigoditi ta nesreča, da gane tvoje čutno serce; neusmiljeni oče, da ji pustiš gledati terpljenja človeške !... Gregor zdaj pa poj-diva k ognju. — ,/Komaj moreta priti", odgovori hlapec. „Most sred vasi je nalomljen, ves že visi in ječi pod udarci valov in skala. Voda pa vedno narašča, in skoraj bo most vzela." „Nič ne de", pravi Mirko na to. „Gregor, ako čez most ne morem jezdariti, pojdem peš, in čakal me boš s konjičem; mene samega bo most vendar le deržal; saj ga nisem še nikdar razžalil." Rekši, jezdari z Gregorjem proti vasi, pa ko prideta pred most, čujete ječanje in pad polovice mosta, in kolikor se je moglo razločiti 284 v mraku, vidila sta, kako globoka je reka postala, kako naglo dere , med bregovi, in čula sla v razširjeni strugi premetavati se težke kamna in debele bruna. „Most je prelergan", spregovori Mirko, „pa zvestega vranca imam, ta se ne bo vstrašil deročih voda in prenesel me bo k Rozaliji. „Za božjo voljo nikar", zakriči Gregor, „vi in vranec pogineta v taki derečini. Mar ne slišite, kako voda hršči, kako se skala za skalo pretakuje memo mosta. Gospodične pa morebiti več ni pri pogorelcu, in čez malo ur jo lahko vidite brez nevarnosti." „Ljubi Gregor! kar poveš, si še veliko lepše lahko mislim tudi sam. Pa nekaj me žene čez vodo, da se ustaviti ne morem, zdi se mi tudi, da ne bom končal v ti vodi. Lahko noč!" Komaj to izgovori, že vranec bređe skozi dereči hudournik. Gregor pa v neslerpnem strahu gleda za gospodom, ki je kmalu v mraku bil zakrit. Vranec je nejevoljno stopal iri se spenjal, čez nekaj stopinj ga pa spodnese takajoča skala, in gospoda in konja so sprejeH valovi. Vidil je Gregor to, kol senco, in lama se mu je storila pred očmi. Dolgo se je gospod boril z valovi in preslavši udarce mnogih skal in brun je dospel na unstranski breg ves obnemogel in daleč pod vas zanesen. Upehan in premočen je korakal gospod ob bregu do mesta, nasproti kteremu je pustil svojega hišnika. Vpil je čez reko, naj se verne domu, ker on je srečno preplaval; pa glas ni rinil čez šumeče valove, in Gregor je poln skerbi sklical ljudi, ki so z baklami in vervmi Mirkota iskali do belega dne. Mirko stopi v hišo, v kteri ?«? Rozalija zraven starčeka sedela in mu hladne rutice pokladala na spečenine. Skoraj so se ga pričujoči prestrašili, ko ga vidijo tako bledega iii obdivjanega, bolj merliču kakor živemu podobnega, in si ne morejo domisliti, kako je čez reko prišel. Rozalija pa je v lice zabledela, globoko je izdihnila in Mirkota pogledala z presunečim mokrim očesom. Na ta pogled je Mirkotu beseda vpadla, spustil je Rozalkino roko, ki jo je hotel na svojo ustnico pritisnili, in sedel je gospodičini nasproti. „Ali si vse pozabil, kar si obljubil pri zadnjem odhodu", upraša Rozalija s prijazno besedo. .Močno si me ustrašil in razžalil." „Ljuba moja", odgovori Mirko, „ne zameri, da sem se spozabil. Pa zdaj sem v drugo kerščen, in nov človek hočem biti. Za Boga ! na tako pol se več ne podam." „In kaj češ tukaj, ves premočen in vpehan? Slabo skerbiš za zdravje!" „Tudi ti Rozalija malo zdravje varuješ s tem nočevanjem." „V dobrih delih, Mirko , se zdravje ne krati, ampak v tacih, ki jih nocoj raji ne omeniva. Bolnik potrebuje miru, midva imava pa pozneje dovolj čase nauke si dajati", izusti Rozalija z resno besedo in položi rutico na glavo bolniku, ki je ječal in se komaj zavedel. Mirko pa je sede zaspal pri peči, in le včasi je kviško vzdignil mislečo glavo, in malokdaj so se srečali pogledi njegovi s pogledi go- 285 spodičine, klera je vso skerb bolnemu delavcu darovala. Njene oci niso spanja želele, in roke ji niso omagale v dobrem delu. Do jutra je ostala pri bolniku. Ko se je vzdigovati jela jutranja megla z globoke doline, in z brezoblačnega neba posijalo čisto solnce na bele gore, zapusti Rozalija bolnikovo prebivališče, in Mirko jo spremi skozi vas proti fužinam, ki stoje nad vasjo v zatišji med stisnjenima gorama. Občudoval je ü Rozaljko krasno pomladansko jutro. Od gora je vrelo mnogo hudournikov v srebernih^ pasih čez pečine, v dolini so pa molele okrepčane cvetlice dišeče glavice proti solncu. Hladni mirni zrak je bil krepak in čist, da so se v čarobnem lesku razkazovali z zoro obliti snežniki, ktere je nocoj mladi sneg pobelil; in Triglav se je vidil tako blizo, tako vabivno, da bi si človek peruti želel, da bi nanj zletel in na njem občudoval nebeško jutro." „Spanec me je motil, ko sem sedela zraven bolnika", spregovori "Rozalija, „ta hladni zrak mi je ves trud pregnal, in mi podehl več lireposti, kakor druge krati dolgo spanje. Tako jutro moramo vživati na solnčni trati zraven jezera. Čez dolgo časa moram čebel gledat iti; če pa očeta morem spraviti od doma, in če prideš za mano z vašo ladjico, pojderao tudi k Savici. Vedno si želel vidili Savice po močni plohi v povodnji; danes je velika, slišal boš njeno bobnenje že iz svojega grada, in tako krasen dan je danes! Povedati ne morem, Mirko, kako zelo sem ga vesela," „Kaj boš tega vesela", pristavi Mirko, „dnevov tacih je tisuč bilo in še bo. Jaz sem vesel po tebi, ker take device ni bilo in ne bo; in ti si edina duša na svetu, ki me lju Glasnik VUL a 21 294 Od Save do Vač nismo vidili kaj tacega, kar bi bilo spomina vredno. Pot se vleče čedalje više; kmali, ko pridemo v največi klanec, pokaže Jakob globoko jamo „pod pečjo", in pove pravljico, ki jo pripoveduje ljudstvo o tem kraji: Prišel je kdaj do te jame poreden sin, kteri je bil očeta otopel, pa začne kamenje metati v jamo. Kar skoči iž nje černa žena, pa ga potegne za sabo. čez nekoliko časa ga verze nazaj verh zemlje, pa bil je ves opečen in ožgan. Enacih povedek je mnogo med ljudstvom; kjer je kaka taka . ' luknja, kakor pravijo, tam se pride po nji na „uui svet", to je, v deželo priproste domišljije. Nekteri pa tudi mislijo, da je to tisti svet, ki ga je našel Krištof Kolomb, zato so me včasih jako zavzetno popraševali: ?, kod je pa prišel Baraga na „uni" svet, ker pravijo, da je pod nami?" — Ako pripoveduješ priprostomu človeku, da je zemlja okrogla, da so nektere zvezde miljonkrat veče memo nje itd., smejal se ti bo in rekel na ravnost: „Abola je, kdor more kaj tacega verjeti." Je pa tudi tacih, ki radi verjamejo, še Bog, če jim kdo kaj pove. Vače so bile pred nami. Otepli smo si prah s suknje, hlač in čevljev, češ, da ne bojo Vačanje mislili, da smo „vandravci". Tako pravimo na Kranjskem rokodelskim popotnikom. Ravno da se nekoliko počijemo, kar prikobaca memo nas prileten sivec, dregne s pestjo krajevec ostarelega klobuka ter reče : „Dober dan !" „Bog daj!" odgovorimo mu in se ne pečamo dalje zanj. Nesel je težko ogol, to je, okleščeno drevo, berž ko ne, ga je imel za derva. Kdo je to? po-praša Dragotin Jakata. Ta mu reče: Janez Tomšič. — „Takisto", tedaj je moj stric, moram iti za njim. — Kinali ga dojde, in berž se nekoliko pomenita. „Dober dan, očka, malo preveč ste si naložili." „0 kaj še, pred dvajsetimi leti sem nesel petkrat toliko." „Tako, ste bili tedaj močni kakor Golijat."—„Skoraj da.—Greste na Vače?' — „Na Vače grem." — „Od kod?" — „iz Ljubljane." — »Dobro dobro, menda ste v šoli." „Res je, v šoli sem bil, pa Vas poznam, saj ste mi stric, moj prijatelj Vas mi je pokazal." „Je, stric sem tvoj, oj nak, glejte si no; je že prav no; kaj pa kaj doma počenjajo?" „Blezo da so vsi zdravi. Pa se bova že zvečer natančneje pogovorila; moram počakati tovaršev. Zdravi toliko časa!" Na to pridemo do terga in v terg. Vače, daravno terg, niso tako lepe, kakor bi si kdo mislil. Ali Bog obvaruj, da bi hotel reči, da je ravno narobe, lega ne. Terg je čeden, pa majhen, ljudje blezo le kmečki: nismo vidili „vaših gnad", ki bi z napihnjenimi halami prah pometale po širocih ulicah, pa tudi ne berkaslih škricov, o kterih pravi kmet, da ima „ svedre" pod nosom. Po poti smo se vtrudili, treba nam je bilo „sita in pile". (Kaj radi pravijo naši kmetje: Ce 295 nič druzega, kupil si boš sito pa pilo, šaljivo, mesto : jesti in piti.) Jaka nas pelje v gostivnico k Bazistu. Prav dobro smo jo zadeli, postregli so nam z dobrim vinom, pa praznim želodcem je bilo tudi" lahko pomagati, saj so ravno tisti dan prešiča zaklali. Prašal sem, če so ga palili ali parili. Če sem prav zapomnil, parili so ga. Marsikje na kmetih pa je navada, da zakurijo na zaklanem svinčetu in mu tako odpalijo ščetine. Tudi se je že pripetilo, da jim je s pogorišča ušlo, ker ni bilo dosti zabodeno. Opomnim pa tega zato, da omenim neke prazne vere, kterih je med prostim ljudstvom še dan današnji grozno veliko. Pravijo namreč, da ne cerkne žival, ako se je komu smilila med klanjem. Dragi kmetic! rotim te pri vsem, kar ti je drago, da tega ne smeš verjeti! Žival se ti mora smiliti, če si le mehkega serca; komur se žival ne smili, temu se kmali tudi človek ne bo smilil; ako si klavec porinil na pravo mesto, gotovo ne bo več življenja, če pa ne znaš klati, pa nikar ne muči živine. V gostivnico pridejo tudi Jakatov oče sprejemat svojega sinčeka, ki ga že — dva mesca niso vidih. Prav navdušeno smo terčili eden drugemu na zdravje, ker zdaj se nismo vidili pervič, ampak bili smo že stari znanci. Po prijetni malici gremo natančneje razgledovat terg in njegovo obližje. Naj bolj me je veselilo, ko mi je Jaka pokazal domačo hišo; stoji namreč na tistem mestu, kjer je stala pred borna bajtica, v kteri se je rodil slavni Slovenec Matevž Ravnikar, rajni teržaški škof. Veliko dobrega je storil sloveči mož svoji rodovini, dal je tudi čedno hišo sezidati, da prebivajo v nji še dandanes. Zgoraj terga ne daleč je pokopališče; dragocenih spominkov, kakoršne vidimo po mestnih pokopališčih, se ve da bi tam zastonj iskali; ali tudi navadnih križev je le malo viditi. Mogoče pa je, da stavijo ranjcim drugačne, še boljše spominke — v hvaležnih in pobožnih sercih. Tudi mi smo voščili pokojnikom večno luč. Pri nas, in menda povsod na Slovenskem, pravijo, kedar kdo umerje: Bog mu daj nebesa ! — Mertvim sploh pa : Naj v miru počivajo! Naj jim sveti večna luč, kakor sveta cerkev: Requiescant in pace ! V časnikih pa nahajamo premnogokrat v mertvaških naznanilih: Bodi mu zemljica lahka! — Nekdo mi je rekel, da verze jezno hst iz rok, kadar naleti kaj tacega. Menda zato, ker je to, rekel bi, paganska šega. Rimljani so djali : Sit tibi terra levis, moUiter ossa cubent. Posebna smešna je nad-grobnica greškega pesnika, ktero je naredil nekemu Nearhu : Lahka v zemlji naj bo ti gomila, revni Nearše, Da izkopali lahko bodo te psovi iz nje. Pa naj reče kdo, kakor mu je drago, zato se menda ne bomo kregali. Nad pokopališčem je na griču kapelica sv. Križa; spodaj derži cesta proti Sveti gori. Toda mi je nismo iskali, ker nam ni čas pripuščal Mudilo se je Dragotinu dalje, na Dolensko, zato sva jo odrinila še tisti večer z Vač nazaj v Savsko doHno. 21* 296 S pokopališča prišedši smo se oglasili pri gospodu župniku. Prav prijazno so nas sprejeli, ter nam pravili marsikaj o svoji mladosti. Tudi mi smo jim pravili to in uno novico iz poglavitnega kranjskega mesta, saj se je lahko kaj povedalo, ker je bil ves svet na nogah. Pripravljalo se je ravno za silno nevihto, ki je razsajala malo pozneje po Laškem, zato je bilo takrat redko pomenkovanje brez politike, in še dan današnji je tako. Potem nas je peljal Jaka k gospodu Antonu. Slovensko ljudstvo jako ljubi in spoštuje duhovne pastirje, to se mu mora k časti reči. Gospod fajmošter so mu „gospod oče", kaplanom pa pušča kerstne imena, ter jim pravi: gospod Janez, g. Jožef itd. od pervega do zadnjega vseh imen, kar jih je v pratiki. Pri gospodu Antonu smo bili prav dobre volje. Pa tudi lahko; prišli smo k možu, kteri ima v sercu neprecenljivi zaklad vesele za-dovoljnosti, ki se mu očividno bere na obličji. Prijazna in mila beseda prihaja iz njegovih ust, ki se najraji odpirajo v glasu slovenskem. Persli njegovi so gibčni pri strunah, pa ta večer je sedel pri glasoviru Dragotin, in zapeli smo marsiktero domačo. Naglo je potekal prijetni čas, treba je bilo dalje potovati. Jaka nama je poskerbel za voz. Sela sva na spreten voziček, ki ga je vleklo meršavo kljuse. Majhin mož, kočijaž, je moral vedno zraven voza iti, da se nisva prebernila. Take vožnje še ne vem kmali, kakor je bila ta. Pot je bila grozno navdol, ker Vače so precej visoko na hribu; vidilo se je malo, drevje se je zadevalo ob naji, midva pa ob drevje, lahko je bilo klobuk zgubiti; ako bi ga bil pa v roci nesel, opraskal bi se lahko ali pa oslepel, tedaj nikakor ni kazalo. Konjiček je prav hitro stopal, in voziček je šel večidel le po dveh kolesih. Tako smo prišli po raznih in čudnih klancih in ovinkih na raven, v prav ozko dolinico. Na dnu šumlja vodica pohlevnega potoka, pot se vleče zdaj po tej, zdaj po iini strani. Vozniku se je trud polajšal, sedel je na voz in vozil dalje proti Savi na Savo. — Nismo namreč šli zdaj po ravno tisti poti, kakor tje gori. Na Vače smo jo mahali iz Kresnic, ker nam je bilo bolj na roke; nazaj pa nam je bolj kazalo, da smo jo umerili na Savo, da je Litija za nami ostala. Tudi lepa ponoviška grajščina je bila za nami. Bilo je že proti polnoči, ko smo prišli do Save. PeljaH smo se tudi memo hiš, pa nikjer ni več luč gorela. Med tem se je bilo pa nebo zjasnilo, ki je bilo podnevi oblačno, mesec sicer ni svetil, toliko lepše pa so zvezde migljale.^ Bilo je tudi hladno, in prav dobro je bilo, da sva imela plašča. Že smo bili pri Savi, to je, pri reki, ki izvira izpod mogočnega Triglava, in se pri Belem gradu v Donavo izliva, bili smo pa tudi na Savi, kjer je cerkvica in duhoven pri njej. Vse je bilo mirno, le v cerkvi pred altarjem je gorela večna luč. Ne daleč od cerkve je postaja na železni cesti, pravi se tudi na Savi. Postaje ob Savi imajo večidel imena od bližnjih far, ali druzih krajev, 297 n. pr. Zagorje, Terbovlje ild., dasiravno je precej daleč od postaje do mesta, od kterega ima ime. V kolodvoru na Savi ni „restavracije", kakor po druzih večih kolodvorih, kjer človek naglo dobi, česar hoče. Zato ste pa dve gostivnici čisto zraven, saj razun teh hiš ni druzih veliko. V eni gostivnici bila je luč, šli smo tudi mi noter. Vozniku plačava polič vina, ter pričakujeva Lukamatija poldrugo uro iz Ljubljane. Za mizo smo našli tri možake, enega pa na peči. Uni za mizo so vince pili, pa pogovarjali so se. Eden je bil grozno čudno napravljen, skoraj prav po cigansko, in le ta je govoril, drugi so se pa čudili in vanj zijali. Govoril je neznansko na glas, pa neprijetno, liakor bi tolkel na ubit zvon; pa daravno so naji že ušesa bolele, vendar sva ga poslušala, ker je toliko nenavadnega povedal; ravno je bil prišel z Ogerskega. Med tem je čas potekel, šla sva iz gostivnico na kolodvor. Kmalo pripiska urni hlapon z rudečim in zelenim očesom; preden je bilo dobre pol ure, naji pritrese do Zidanega mosta. Zidani most je čuden kraj. Ni ne vas, ne terg, ne mesto, pa vendar je vsemu podoben. Prinadeli so mu semtertje častno ime „novi Milan", sam ne vem zakaj. Pravo ime pa ima od mosta. Že v starodavnem času je stal tukaj most, speljan čez Savo, da so hodili celjski grofi po njem na Kranjsko ropat. Ali zdaj ni več sledu temu mostu. Pozneje so ga sozidali čez Savinjo, ki tukaj v Savo priteka. Ta stoji še dan danes. Vštric njega pa je še mnogo lepši in veči most iz rezanega kamenja za železno cesto, tudi čez Savinjo. Delajo ga tudi za Savo dalje proti Zagrebu, in menda ne bo dolgo, da se bo tudi tod vozilo. Naj lepše poslopje na Zidanem mostu je kolodvor. Razun tega je hvalna gostivnica pri „mesarji", konec starega mositi. Tam blizo je v veliki podobi iz kamna izsekan sv. Janez: na drugam koncu pa je v zidani kapelici dopersni kip nadvojvoda Janeza. Ta postaja spada med veče, kar jih je med Ljubljano in med Celjem, zato je treba mnogo cestnih uradnikov in delavcev. Po levem bregu Savinje, visoko gori, je polno barak, malo večih od čebelnjakov, tako da je dan današnji res veliko ljudstva. Hvale vredno je, da so postavili šolo, in so dobili učitelja, kteri jim uči otroke; le škoda, da nimajo cerkve, pa saj še znamenja ni skoraj viditi. V poslednjem času se je nekdo domislil, da je dal kapelico M. B. narediti, in sicer zraven une nadvojvoda Janeza. Kraj ni prijeten, opažen je krog in krog z visečimi hribi, da se nikamor ne vidi. Na kranjski strani je precej visoko cerkvica svete Katarine. Pravijo, da je bila pred tik Save, pa brodniki so jo one-častili, zato so jo angelci prenesli na goro. Malo više za Savo je steza na Kom, ki je naj viša gora na Dolenskem. Na verhu ste romarske cerkvi sv. Neže in sv. Jošta. Gori tudi stoji čudovita bukev, 298 v ktero se morajo samski mladi ljudje zaletovali, ako hočejo v zakonski slan priti. Enacih dreves je več po Slovenskem. O pol treh je bilo, ko prideva z Dragotinom na Zidani most. V ^restavraciji" ne smeva ostati, pri „mesarji" ni odperto, greva tedaj dalje za Savo. Čez četerl ure prideva do Zorela. Zor^ je prav bogat mož, in ima prav lepo pohišje tik Save na štajerski strani, vštric Radeč na Kranjskem. Ravno tukaj je brod zgornji in zdoljni, pervi Zoretov, drugi radeških teržanov, pa tudi tega je Zore v najem vzel, in menda prav dobro opravil, ker tukaj se zmirom prepeljavajo ljudje in vozovi, kar ni brez dobička. Vožnja, čez Savo, kakor tudi čez druge reke, je zdaj dosti loža, kakor nekdaj. Včasih je moralo biti mnogo možakov na plavnici, pa so jo vendar-le težko pripravili h kraju. Zdaj pa ni druzega treba, ko odriniti, in sama ti gre čez, da je le voda dosti globoka. To pa je napravljeno takole: Debela predivnata ali dralena verv (štrik) je močno privezana vsakostran Save in dobro opeta; na vervi je „lesica", ki se premice po lahkem koleščeku, in za lesico je privezana druga tanjša verv, ki se ovija na vreteno plavnice. Tako se vozi plavnica (pruka) brez vsega truda semtertje, dasi nese mnogokrat po veliko centov. V leseni bajtici leže brodniki, tudi po noči pripravljeni, ako je treba prepeljati. Prišedši na brod poterkava na okno, berž so oglasi nekdo: Prec bo, le pripravi dvajset krajcarjev! Rečeva mu: Saj to ni odveč, le urno bali. — Kmali sva na Kranjskem in tudi v radeškem tergu. Bilo je pa prepozno in prezgodaj, namreč malo pred tremi po polnoči. Zeblo naju ni, bila sva trudna in zaspana, rada bi bila šla k pokoju. Greva tedaj do Henrikove gostivnice pred most, ker ta nama je najbolj znana, in je sploh najbolj sloveča v Radečah. Rahlo poterkava na vežine vrata, pa brez vspeha. Začneva tedaj nabijati s pestmi, ali to tudi nič ne zda. Butava s palicami in z nogami, pa vse zastonj, nihče se ne oglasi. Postojiva še nekoliko, kar pride hlapec iz konjskega hleva in popraša : ?? ni nikogar odpiral? — Nikogar! — Udari tedaj, kolikor more, po vratih, gre tudi k oknu, pa nič ne opravi. Zareži tedaj: „Hudič, ravno so se nadirjasali, zdaj spijo, ko bi jih ubil!" — Bila je zadnja sabota pred pustom, mudilo se je pete brusiti, ker je v postu ples prepovedan. Vberava spet, kam bi šla klicat; greva dalje do Kodunjca, ki je na drugem koncu terga blizo pokopališča, in poterkava na duri. Berž pride nekdo odpiral. Poprosiva ga prenočišča, uni pa pravi: Le pojte noter, saj nas je že več ! In res, bilo je polna soba ljudi, moških in ženskih. Ležali so po klopeh, za mizo in po tleh. Nihče ni luči prižgal, tavala sva po lami. Kje je kdo? upraša Dragotin pervi v sobo stopivši. Tu-le! zavpije baba, ki jo je ravno pohodil. Na posteljo ni bilo misliti, saj tudi ni bilo nobenega domačih, odpcrl nama je tujec. Otipala sva mizo in klop, da sva se ????? operla. Sedela sva 299 dve uri v čudni izbi. Po stenah so visele ure, vem da jih je bilo čez deset. Tako so natepale in tiktakale, da je bilo kaj. Zdaj je ta izpoderknila, zdaj una bila, kmali ena četertinko udarila, druga repe-tirala, itd., da je bil prav glasen ropot. Ljudje v izbi niso vsi spali, trije dečaki so se vedno natihoma pomenkovali, kmali sva spoznala, da so „urlaubarji", ki morajo spet pod orožje. Kaj inako se je delalo enemu, vedno je tožil, da mu je dolg čas. Druga dva „si nista iz tega nič kaj storila", le burke sta uganjala in šale drobila. Eden je jel kmali tako zanimivo robili, kakor dervar na Savi. Pravil je, da se je pred petimi leti v ladiji vozil po zraku. Djal je : „Res je res, z „avkmanom" Bimpfnom sva hodila nad Benetkami, in sva vse ogledala, kako in kod se „eksel-cirajo" soldalje. Drugi pove tudi nekaj prav čudnega: „Jaz sem bil pa uno leto v jutro vi deželi, tam kjer solnce vzhaja; ti ne veš, kakšna je ta prikazen. Zjutraj, ko se razvidi, prikaže se solnce iz morja. Jaz sem bil večkrat čisto blizo. Toliko je, kakor zadnje kolo pri vozu, samo da nima špic, ampak je čez in čez napolnjeno. Naglo se zverti na kviško in gre proti večeru v drugo morje. Preden je jutro, že splava pod vodo nazaj, kjer vzhaja." Res je, da nekleri .urlaubarji" in .abšidarji" take lomijo in robijo, da bi lahko prijel za nje. Pa saj to je že stara navada. Že Rimljani so berzdali tacega širokoustneža, rekši: Hic Rhodum esse puta, hic salta. Dolge sle bile dve uri, pa morala sva poterpeti. Pravila sva si to in uno, da sva si krajšala čas. Med drugim pripovedujem jaz Dragotinu, kaj se mi je bilo pred malo leti ravno v tej izbi pripetilo. Bilo je velicega serpana, ravno o šolskih nraznicih. Napravim se v kmečko „uniform" ter grem namesti očeta na Siajarsko tje pod Razbor k nekemu možu, ki raševno stopa. Domu grede se obernem skoz Loko, kjer je bil ravno sejem, iz Loke pa pridcMn v Radeče. Oglasim se pri Kodunjcu, da izpijem maselc vina. Tu dobim staro babo, ki me je berž jela to in uno izpraševati. Komaj pet minut sem sedel, kar me popraša: „Ali hočete, vam bom kvarle vergla?" Rečem ji pa, pa nimam s čim plačati. „Druzega ne bo treba, kakor enkrat bom pila zato." Daravno ji nisem rekel, začela je premetavati umazane kvarle, in mi je načvekala marsikaj, pa ni vredno, da bi pravil. Povedal sem ji pa: „Baba ! prav nič nisi vga-nila, še mojih dosedanjih okoliščin ne, nikar že prihodnjih. Meniš, da nisem razumel vegaslih nemških besedi, ktere si mermrala, kvarle pretresovaje. Pojdi se solit s to sleparijo I" — Najraji hodijo zaljubljeni ljudje tacih popraševat, zato pa najraji kaj tacega kvasijo. Vendar še ni konca te grozne nespametne traparije. Nekleri bolj veruje v to, kakor v sveti evangelij; pa saj so res te babe silno „kunstne." Pravili so mi, da je šla ena prašal take babe, ali bi bilo prav, ako bi tistega vzela, ki jo hoče imeti. Baba ji mnogo napove, in ji še celo 300 dan in uro naznani, kje se bosta dobila in zmenila. Dekle se ni mislilo, da je bil tudi snubec pri copernici, in da jo je podučil, kako ima govoriti. — Reči pa se mora, da je čedalje manj praznih ver in tudi enačim sleparijam se ne verjame toliko, kolikor nekdaj; k temu so pripomogle šole in podučne bukve, saj hvala Bogu! zna že ves mladi svet, in to ni brez obilne koristi. Ob petih se izmuzneva z Dragotinom iz sobe, daravno je bilo še tamno. Mislila sva, da bodo ljudje že vstajali, ali bilo je še vse mirno in tiho, le v eni hiši zagledava luč, v gostivnici pod starim gradom ne deleč od Henrikove. Vrata so bile odperte, greva tedaj noter. Napravljala sla se tuja moža, ki nista nič odgovorila ne na „dobro jutro", ne na „guten Morgen". Debelo naji gledata, češ, kaj sta prirogovilila k nama. Napravivša se odideta, pa ne rečeta ne bele ne černe. Pustila sta nama luč, na tleh pa kup slame. Imela sta skledo vode, da sta se umivala, kar je bilo ostalo, sta po slami izHla, kaj vem zakaj. Rekel sem Dragotinu: „Poberiva se od tukaj; če sta una dva kaj napčnega naredila, kmali bi kdo naj obdolžili, ako bi vedli, da sva bila v sobi." Med tem seje razvidilo. Ljudje so prihajali k zgodnji maši in po vseh hišah se je luč prikazala. Šla sva k Henriku zajlerkovat, potem sva dobila voz in se peljala dalje za Savo. Pa pomudimo se še nekoliko v Radečah. Radeški terg ni v prav prijetnem kraji, vendar že bolj kakor Zidani most. Stoji prav tik hriba, ki se dviga više in više do verha na Komu. Tudi na štajarski strani je visoko hribovje, zato je neki loška fara prav pri težkem, kar se tiče duhovnih. To je pri vsih farah za Savo, bodi si na Kranjskem, bodi si na Štajerskem, ker farna cerkev ni na sredi, ampak pri kraji fare v dolini, drugo v hribih. Hiše pa se večidel prav čedne in ker jih mnogo na novo stavljajo ali popravljajo, čedalje lepše. Naj lepše in naj veče izmed vseh pa je novo Žoretovo poslopje, v kterem ima kantonska gosposka svoje pisarnice. Na stermi višini nad cerkvijo je podertina starega gradu. Malo naprej tik Save je lepa grajščina na Dvoru, sedaj Gutmans-thalova. Slavni Valvazor je zapisal tu smešno prigodbo, kako je hodil nekdo strašit. Tudi o štajarskih Ločanih in o Radečanih piše, kako so se prepirali in kavsali. Ker pa ravno nimam „Ehre des Herzogthums Krain" pri rokah, naj zapišem kaj iz novejših časov. Na Gorenskem imajo Dimeža, na Dolenskem pa je Škrat prav glasovit tat. Imamo pa še mnogo druzih tacih junakov. Prav sloveči so Šolarji, trije bratje, pa vsi prav izverstni in izurjeni v svoji reči. Vendar pa so jih bili nedavno žandarji prijeli in gosposki izročili. Ravno so bile nove ječe dodelane, ko so jih vgnali. Zaperli so vsacega posebej. Peči pa so bile nekako prenalahko vzidane, to berž zavoha eden izmed Šolarjev, in naznani tudi bratoma, kaj je zapazil. Ker ni mogel govoriti ž njima, se je spravil k oknu, ter jel bilje peti: 301 Jaz bom novo peč odtergal, In bom vunkaj smuknil. >' Le vidva tudi tako naredita, m In z mano vun skočita!" Brata sta razumela, poskusila, in v neki noči jih je zmanjkalo; ušli so po snegu bosi in prav slabo oblečeni. Zdaj pa gremo dalje za Savo po kranjski strani. Todi je cesarska cesta, vozi se po nji pošta, pa tudi blaga se veliko prepelje. Zmirom so na poti vozniki, ki hodijo s Hrovaškega na Zidani most in nazaj. Ob kraji je speljan daljnopisnik ali telegraf. Kedar bodo po štajarski strani železnico dodelali, vse bo drugače. Pivnic je za cesto mnogo, in dobro točijo, pollej si ne bojo več pomagale. Voznikom in cestarjem bo odšlo dokaj zaslužka. Ladije bodo brez koristi, saj se jim je že tako pot skerčila, ne hodijo več do Zaloga pod Ljubljano, ampak le do Zidanega mosta. Kmali od Dvora, še ne prav četert ure hoda, je zraven ceste čeden gradiček na Hotemeži. Ima tudi malen s tremi strugami, pa še tem je časi skopo za vodo, ker je na prav majhinem potoku. Od Hotemeža se zavija stranska cesta na Šentjanž, toda ne po ravnini, ampak v breg, po gostem borovji. Dolina za Savo je od Radeč dalje širja, kot pred. Zasavski kmetje imajo lepe polja in senožeti. Dobro uro od Radeč se pride v Berhovo. To je prav čedna in precej velika vas, ima tudi cerkev in pokopališče. Ne deleč od Berhovega je druga vas na Praprotnem. Verh hriba, ki se dviga nad temi vasmi, je Novigrad, grajščina, ki jo ima dandanašnji prušk Nemec v lasti. Na Stajarskem se vidi Razbor in več druzih vasi in cerkva. Vidi se tudi visoki hrib Lisec, in o njem pripovedujejo, da je poln vode, zato je silno nevarno, ako bi se razpočil. Menim pa, da je to popolnoma prazen strah. Blizo Berhovega je lepo novo pohištvo Breškovo, dal si je tudi narediti malen, na Savi plavajoč. Od tukaj naprej se spet primiče Sava cesti, le šmarsko in kompoljsko polje jo nekoliko odnaša. Vštric šmarske vasi je tik ceste grajščina na Gomili, pa je nekako zapuščena, ker v njej gospodarijo večidel le najemniki. Popustila sva voz, ker ni bilo daleč do Boštanja, in . š'a sva dalje peš. Ljudje so naji srečevali grede od perve maše, drugi so naji dohajali namenjeni k deseti maši. Ko pridemo do Lesičjih jam, zagledamo na bližnjem homcu lepo novo Boštanjsko cerkev, ki je posebno od daleč prav veličastna. Prišli smok boštanjskemu gradu. Ta stoji v hladni senci pod koščatim hribom; malo zgoraj je groblja starega gradu. Sedanji grad je v prav lepem redu. Vitez Benvenuli je vsega prenovil, dal je tudi prav zale pode in hleve postaviti. Kapelico sv. Miklavža zraven gradu je tako zboljšal in olepšal, da jo je veselje viditi. Sicer pa grajščaki večidel le raji podirajo |in opuščajo enake spominke, - Benvenuli je bil milijonar, pa nič sebičen, marveč jako darežljiv. Enkrat je pri- 302 nesel k šolskemu izpraševanju cel žep šmarnih dvajsetin, in jih je razdelil otrokom. Obilno premoženje je podedoval za njim L. Gut-mansthal, njegova je tedaj tudi boštanjska grajščina. Kar je tlaka odpravljena, so grajščine manj ponosne. Boštanjski kmetje imajo še dandanašnji živo v spominu nekega Arnika (Häring), ki je bil tu komisar in je imel tudi grajščino s poljem vred v najemu. Grede memo grajskega polja nama je pravil starikov mož: „E Arnik, ta ti je bil hud kakor sam zlod. Kolikokrat je bil sam za beriča: ali ga je tako neusmiljensko pribrisal tlačana, da je tri solnca vidil. Besedi je bil pa tako strupenih, da je groza. Burklež\ štrama, slamnik, cepec, butec, tele, govedo, motovilo, slamoreznik in še ves drug vrag, to mu je bilo zmirom na jeziku. Koliko pa nemških in francoskih priimkov, ki jih že več ne vem. Ali pa zapiral nas je tako, da ni nikamor. Za vsako stvarco je vtaknil človeka v luknjo. Povem vam, da je neizrečena dobrota, da je tlaka proč, le da je ne poznajo vsi. Zdaj vsaj vemo, da smo ljudje, pred bi bil človek mislil, da je tovorna živina." Pri grajski pajštvi se loči pot od velike ceste k farni cerkvi. Možiček nam je tudi tukaj nekaj zanimivega povedal: „Vidite, tukaj-le na tem skriž-potu sem bil enkrat v risu. Služil sem pri graclu za hlapca in več drugih z menoj, bil je Lipar, Odlasek, Zajec in Volkov Juri. Zvečer gremo pit tje v vas. Bilo je že enajst, ko smo šli domu, kar se izmisli eden: Dajmo ris napravili! Hola le berž, smo pri volji. Hencej te, komaj smo skozi perste zažvižgali, kar priropoče lodi-le doli po Orehovcu čern mož. Naglo jo pobrišemo proti gradu, le švedrasti Odlasek je prav cvilil, ker ni mogel teči. Pa smo bili tudi prismojeni, da smo bežali. Gumpci smo mislili, da gre vrag, pa je prišel Ženar s Topolovca, pa čveternik je vlekel za sabo." (Konec prihodnjič.) O imeistvu slovničnem. Veselje nas sprehaja, ker vidimo, kako marljivo so se začeli naši mlajši domorodci, posebno gg. učitelji, sukati po tistem domačem polji, po kterem se s peresom orje, s peresom seje. V nadi smo si, da se ne trudijo zastonj, — da obrodi to seme sto- in stoteri sad. Jaz kanim tukaj le nekoliko besedic o imenstvu slovničnem spregovoriti. Meni je, da po pravici povem, čisto slovensko imenstvo veliko ljubše od pomešanega. Ktera imena so po moji misli dobra, ktera pa ne in zakaj ne, dalje, ktera bi bila po moji pusti pameti bolja, vse to zapisujem (z drugimi gg. pregledovavci vred) v posebno knjižico, - ¦. i 303 klera spremlja rokopis nove slovenske slovnice, ki jo je spisal gosp. vrednik lega lista. Naj si izbere gosp. pisatelj na posled izmed mojih in drugih popravkov to, kar bo najboljega. „Vsi ljudje vse vedo." „Več vidijo oči neg' oko." Naj razglasim zdaj le nektere mrvice, zastran kterih sta bila z menoj enih misli tudi gosp, dr. Fr. Miklošič in gosp. Ciga le: naj jih razglasim posebno zato, ker vidim, da si belijo domorodci ravno s temi mrvicami glavo res po nepotrebnem. Po moji misli je tako ime, ktero je poslovenjeno n, pr. po latinskem, (če je le prav narejeno, in če ni preokorno) vehko bolje od kakega druzega, zato ker si ga zapazi učenec, kteri zna že latinsko ime, veliko lajše: ravno tako si zapazi učenec, kteri se nauči slovenskih imen poprej, polier v latinskih šolah veliko lajše latinska imena. Pri tem nam je pa gledati, kolikor se le da, tudi na vzajemnost z drugimi brati, sosebno z onimi na jugu. Zato priporočam namesto novega »sklona' starejši .padež" (casus), ki rabi vsem slovničarjem hrvaškim ali serbskim, tudi ruskim. Če se je pa kako mlajše ime že bolj vdomačilo od kakega starejšega, in če starejše ni bolje od mlajšega, novejšega — naj obvelja in ostane le-to vdomačeno ime; n. pr. namesto Vodnikovih imen : .loživen" (acc), „skazaven" (localis), „storiven" (instrumenlabs) — naj obveljajo imena (že vdomačena): „kazavnik" (acc), „mestnik" (loc), „družnik" (socialivus) ali „orodnik" (instrumentalis). — „Skazaven (ali „skazavnik") ne pomenja Slovencu kakor padež ničesar; v „skazavnem" ali v „storivniku" ne slutiš drugega kot k veeeniu „orodnika". Vendar bi hotel jaz zarad edinosti (in po prvem pravilu) .kazavnika" zamenjati za „toživnika", čeravno mi je oni bolj po godu od tega, ki me spominja neugodnega djanja (tožbe). Vrli P. Ladislav prigovarja *) (na str. 235 Slov. Glasn t. 1.) slovenskemu imenu „mestnik" za „lokal" (localis), zato ker se tu „zäumen"**) latinskega imena še bolj skrči, in ker si misli vsak pod to besedo le pomen kraja ali časa. Pristojnejši se mu zdi Vodnikov „skazaven", tudi „kazavnik"(?) ali „razmeravni"(?), najbolje pa „do!oč-nik", zato ker je bolj splošen itd. AH „razmeraven" je razun „imonovavnika" in „klicavnika* po moji pusti pameti tudi vsak drugi padež; zalo ker nam kaže (razun izvzetih dveh) vsak nekako razmero med seboj in med kakim drugim padežem, in ravno zato se na koncu spreminja, ali tudi kakšen predlog *) ^Prigovarjati čemu" (jiusstellen, tadeln etwas) B. Kr. **) Jaz bi si izbral rajši „razumek"; „zäumen" (ki vem, da ga ni skoval P. L,) ni nikamor prav, zato ker nima nobene prilike v vsi slovenščini. Preden v sili kako novo skuješ, išči poprej marljivo prilike med domačimi besedami; "• pazi pa verno, je li to prava prilika, ki si jo izbral. Pis. 304 pred-se jemlje, da vemo, kakova je ta razmera. — „Določniki" so pa prav za prav vsi padeži, zato ker vsak kaj določuje. Preglejmo imena padežev latinskega jezika!—„Nominativus" so nadeli Latinci i. padežu, „quia hoc času nominatur persona seu res, de qua loquimur." — „Genitivus" je nadel kakšen slovničar 2. padežu morebiti po kakem izreku, v kterem je bila tudi beseda „fihi" (sing.) n. p. „Pater hujus filii" itd. Slovničar si je morda mislil: »filius" est =genitus, ergo hic casus („filii") est „genitivus". (Toda nočem trditi, da je bilo ravno tako, ker me ni bilo vpričo.) —-„Dativus" pa pravijo, 3. padežu, vem, da od nekdaj zato, ker se veli: „dare alicui". — „Accusativus" 4. padežu zato, ker se pravi .accusare aliquem"; — „Vocativus" 5. padežu zato, ker se s tem padežem kliče (voćare); — „Ablativus" 6. padežu zato, ker se veli „auferre—a bi a t um ab aliquo". (Auferre ab aliquo vasa. Cic.) Glejte, dragi moji! tako so kovali učeni Latinci sloveča imena svojih padežev vsako samo po enem samem izgledu. Namesto „Accusativus" bi se smelo res reči ravno tako „Amativus", „Laudativus", „Punitivus" itd., celo „Vocativus" („voćare aliquem"). Po tem načinu bi imel tudi lat. „Dativus', tako tudi „Ablativus' še sto in sto drugih imen. Če pravim tedaj po latinski: .amo patrem" —jeli to (glede na korenski pomen besede „accusativus") po pameti res „accusativus" ? -~ Če velim: „dormivi cum fratre meo" — je li to po pameti .ablativus"? — ni li to pravi „sociativus" ? Pa vendar se ne spotika živa duša nad latinskimi imeni padežev! — kaj, celo slavijo in priporočajo jih vsem drugim jezikom in narodom! Ker opravljajo tedaj, kakor smo vidili, latinska imena padežev, čeravno so (kakor smo shšali) res prav po siromaški skovana, svoja opravila že tako zdavno in tako ugodno učenim in neučenim, zato pravim: ne bodimo tudi mi preizbirljivi, prehudi! Bodimo zadovoljni, da nam kaže staro ali novo ime kakega padeža itd. vsaj nekaj poglavitnega, ali posebnega, in ne zamotajmo dobrih besed zato, ker nam ne oznanjajo že po svojem korenskem pomenu na glas vseh lastnosti, vseh razmer, vseh svojih opravil itd. Zamotajmo in popravljajmo le take „učene besede", ki niso napravljene po pravihh našega jezika ! Pa tudi pri takih ne bomo smeh biti prehudi, če so se že močno vdomačile, in jim ni lahko dobrih namestnic najti. Če zaveržemo n. p. ime „mestnik", zavreči nam bo tudi ime „družnik" in „orodnik" (ki nista nič boljši od »mestnika"); — če zaveržemo ime „mestnik", zavreči nam bo tudi imena vseh drugih padežev, ki so po latinskih poslovenjeni, in so po moji misli — če jih hočemo še boli rešetati — še mani vredna od „mestnika". 305 Zato še enkrat: ne bodimo preizbirljivi, ne bodimo prehudi, da se nam kaj hudega ne pripeti! O J- Navratil. Poberka po Hrovaškem narodnem pesništvu. (Nabral M. Kr.) 2. (Iz Varaždina.) Dežek pada, trava rase, ,j Gora zeleni. Moj se dragi na put spravlja Pred menum stoji: ; „Ne boj mi se, duša draga, ,p Drugi den dojdem," , ,.^>- Leto projde, zima dojde Moga dragog ni. Vu hiži mi banda svira On je ne cuje, Na vrtu mi rože cvetu 4On je ne trga,... 3. (Iz Medjimurja.) 'Se vtičice visok' leču, Doklam drage nemaju, v.r.. Kada drage zadobiju , t^. Se ponize lečeju. 'Se divojke rano staju, Doklam drage nemaju. Kada drage zadobiju, 'Se kesneše stajeju. — O polnoči rada spala. Al ju sinek vubudi, Vu zorjica rada stala, Al ju dragi ne pusti: „Vuspi vuspi, draga ljuba, Dojde vreme, ne bu nas, Sunce mesec svetil bude Mi ga vidli ne burno....".. 1) O tej priliki menim tudi, da ni treba paziti pri predlogu „namesto, -i, -u, na vprašanje kje? ali kam? Te dve besedi ste se zrastle v en predlog, ki je „okamnel" in se ne sklanja; kedar pravijo ,,namesto" ondot pravijo „na-mesto" tudi na vpr. kje? Drugot pa, kodar pravijo namesti (u), pravijo tako tudi na vpr, „kam?" Pis. 306 Besednik. * Da Slovenci §e zmlraj radi poj6, to nam spriČujejo lepe ??-semske zbirke, ki nam zapored na svitlo prihajajo. Ravno kar nas je razveselil g. J. Fleisman z novim (3.) zvezkom svojih „mičnih slovenskih z dr a vic" in nam sopet nekaj prav lepih pesem zapel. — Obsega ta zvezek naslednje pesme: „Ilirija oživljena", „Bleski zvonovi", „Nezvesti", „Vinski hram", „Plansar", „Kaj maram jaz zato?", „Godec pod lipo" in pa „Spomin" Tomaževičev. Nektere teh pesem so postavljene za samospev, nektere pa tudi za Čveterospev. Prišle so na svetlo v g. Giontiui-tovi zalogi v Ljubljani in veljajo 40 nov. kraje. — Naj se kmalo glase po vseh slovenskih straneh-, da se pa to v kratkem zgodf, pomagajte posebno vi čast. gg. učitelji po deželi! Va§a skerb bodi, da se lepe poštene pesmi slovenske med naŠim ljudstvom čedalje bolj razširjajo in s časom tujo luliko v kali zatarejo. '""^ Shodi učenih mož, ki se pri druzih narodih blizo vsako leto zbirajo v učeno posvetovanje o raznih predmetih, taci shodi so jako važni in imenitni za pospešek literature in učenosti sploh. Vsi omikani narodi jih imajo manj ali več, le mi Slovani, najveČi po Številu v Evropi, tacih zborov še zmiraj pogrešamo. Da se tudi nam Slovanom v kratkem sreča tacega zbora nakloni, razglasil je g. Dr. Tkalac po časopisu „Ost und West" povabilo, v kterem poziva vse učene Slovane, zlasti pa jezikoslovce in zgodovinarje, da bi stopili prihodnje leto o tisoČletnici slov. aposteljnov Cirila in Metoda v tak posvetovaven zbor, kteremu bi bila naloga: združeno posvetovanje o najvažniših, doslej še ne rešenih jezikovih in zgodovinskih zadevah slovanskega naroda. Po njegovem nasvetu naj se zbere pervi učeni zbor slovanski na Dunaju, prestolnera mestu največ slovanskih rodov, in sicer na god sv. bratov Cirila in Metoda. Vsak Slovan, ki hoče biti deležnik pervega učenega zbora slovanskega, naj se v kratkem oglasi pri vred-niStvu časopisa „Ost und West" na Dunaju in kakor hitro je napovedanih sto deležnikov, vložil bo g. Tkalac pri avstrijanski, ruski, pruski, saksonski in serbski vladi prošnjo, da se sme sniti ta zbor. * Da si slovenščina, vkljub vsem napotam in oviram, vendar od leta do leta veČ prostora pridobiva, priča so nam tudi letašnji letniki slovenskih gimnazij in realek, ki so nam spet, nekaj prav lepih slovenskih spisov prinesli; taci .spisi tako rekoČ pot slovenščini v šole pripravljajo. Danes hočemo samo letnik novomeške gimnazije in ljubljanske realke v raisel vzeti (več jih nam še ni prišlo pred oČi). Letnik novomeSke gimnazije obsega uČeno razpravo o „sloveo- 307 skem genitivu", ki je zelo imenitna in zanimiva vsacemu jezikoslovcu. G. pisatelj, P. Ladislav Hrovat, tudi Čitateljem slov. Glasnika po njegovih jezikoslovnih preiskavah dobro zuan, uČeno prebira iu z mno-zimi izgledi razlaga obširno rabo slovenskega genitiva, ki je v slovenščini veliko veče važnosti, kakor v druzih jezicih. Skazal se je v njem g. pisatelj prav bistroumnega razlagavca; voščimo le, da njegov trud tudi v prihodnje ne omaga in da Slovence še z marsikterim izdelkom svojega uma razveseli. Škoda, da se je v lepi spis toliko tiskarnih pogreškov podkradlo. Vse hvale iu posneme vredno je v uovomeŠkem letniku tudi to, da so imena krajev povsod po slovenski naznanjena. Hvala in Čast g. vodju in vsem gg. profesorjem, ki so vsi iz vis. čast. frančiškanskega reda. — Letnik ljubljanske realke, ki nas je že lani 8 prelepim slovenskim spisom razveselil, zapopada pod naslovom „Imena, znamnja in lastnosti kemiških pervin" prav imeniten, v gladki slovenščini pisan sestavek, kteremu je po g. pisateljevih besedah vzrok in namen, „imena kemiških pervin v slovenskem jeziku določiti, njih pomene pojasniti, jih kemikarjem in jezikoslovcem v presojevanje podati in potem, s potrebno popravo, v občjo rabo vpeljati." Zares težko delo; pa reči moramo, da ga je g. pisatelj prof. M. Peternel, tudi kar se tiče nasvetovanih izrazov, prav dobro opravil. Upati je, da bo g. pisatelj začeto delo nadaljeval, kar še tu pa tam manjka, olikal in s Časom celo delo v posebni knjigi razglasil. * Že večkrat in o raznih priložnostih je bila razodeta želja po časopisu, ki bi prinašal spise v raznih slovanskih narečjih. Temu pomanjkanju je g. Jezbera v Pragi v okora prišel; pervi vezek (2?2??1?) njegovega vseslovanskega časopisa je že prišel na svetlo in obsega razno literarno blago. Drugi vezek pride v 6 tednih na svitlo. Celoletna cena mu je s poštnino vred 5 gold. in se pošilja v Prago (Šte-panska ulica č. 620—II). * Pri bukvovezu Gerberju v Ljubljani je prišla na svitlo mična poslovenjena povest za mladost „Gospodove pota so Čudne", pervo in poslednje delo mladega pisatelja, osmošolca novomeške gimnazije, Leo Engelmana, ki ga je v najlepšem cvetu življenja nemila smert pokosila. Dva nadepolna mladeuČa, Janko Vijanski in Leo Engelman, in mož najlepše dobe, Jožef KeliČ, so letos že padli kot žertva neusmiljene smerti. Naj v miru počivajo. — Povest, terdo za darila vezana, velja 40 nkr. Naznanilo zastran „slovenske slovnice^^ Od več strani poprašan, kakošna je z novo „slovensko slovnico", ki jo imam v delu, dajem po Glasniku to-le na znanje: Nova slovenska slovnica, pregledana iu v marsičem popravljena na Dunaju, v Gorici, v 308 Ljubljani, v Novem mestu, v Trstu in v Varaždinu (v Maribor in v Zagreb je nisem več mogel poslati), pride pod naslovom „slovenska slovnica za domačo in Šolsko rabo" v treh oddelkih (vsak okoli 5 pol) na svitlo, ker je zavolj pomanjkanja časa še ni bilo mogoče doslej popolnoma dovršiti. Prvi oddelek izide konec tekočega mesca, da se more že s prihodnjim šolskim letom v rabo vzeti; ostala dva pa med letom. Pri tej priložnosti opominjam vse čast. gg. učitelje, ki mislijo to izdavo že z novim šolskim letom v šole vpeljati, n a j se pri naročbi popolni naslov nove slovnice razločno naznani; sicer jim pošlje g. založnik staršo „slovensko slovnico z ćirilskim in glagoliškim berilom", kterih je še blizo 200 iztisov na prodaj. Ob enem naznanjam, da pride do novega leta tudi slovnica „Slovenisches Sprach- und Lesebuch für Anfänger" v novem, to je v petem natisu s slovensko terminologijo na svitlo. Prvi oddelek bo do konca tega mesca gotov, da se more že z novim šolskim letom v rabo vzeti, ker bi četrtega natisa za vse šole (samo blizo 200 iztisov ga je še) zmanjkovalo. Peti natis je, kakor četrti, na podlagi nazornega poduka osnovan, v besedi in v razvrstitvi snovi pa skoz in skoz po tirjatvah slov. jezikoslovja popravljen. Trdno upam, da bo v tej novi osnovi in razsnovi vprihodnje vsem šolskim potrebam zadostoval, da ne bo veČ treba novih predelav. Naj blagovolijo gg. učitelji tudi pri naročbi te slovnice izreČno povedati, ali žel6 novega petega ali starega četrtega natisa. Anton Janezič. Imenik častitih g. g. naročnikov. Dalje so se naročili: 214. J. Kovač, učitelj v Lipalji vesi. 215. Somer Gr., C. k. norm. učitelj v Celovcu. 216. ^Burcar Božidar, kaplan pri sv. Jurju, 217. Kosec Jernej, vodja glavne šole v Cernomlju. 218. Cene Gašper, kaplan v Šmarji, 219. Škrabec Ant., gimn. učenec v Ljubljani. 220. Volavšek Fr., kaplan v Maksavi. 221. Dobršek Mat., not. uradnik na Vranskem. 222.—228. Slavna bogoslovska knjižnica; Zupan Tom.; Drčar Davorin; Parapat Janez; Justin Blaž; Klun Dragotin; Čadež Janez — vsi bogosl. v Ljubljani. 229. Ramovš Jernej, gimn. učenec v Ljubljani. 230. Slavna slov. čitavnica v Terstu. 231. Luka Va-lentinčič, C. k. poštni urednik v Terstu. 232. Gerne Slavoljub, gimn. učenec v Terstu. 233. Napret Rih., c. k. poštni urednik v Ljubljani. 234. Virk Jož., župnik v Ločah. 235. Čelik Franc, posestnik na Folani. 236. Gerbic Franc, učitelj v Ternovem. 237. Žepič Seb., c. k. gimn, učitelj v Varaždinu. 238. Valenčak Mart., c. k. gimn, učitelj v Varaždinu, 239.—241. Kupljen Anton, Ceh Matevž, Jesih A.; gimn. učenci v Varaždinu. 242. Sajovec Janez, kaplan pri sv. Križu. 243. Činkovic Val., apot. učenec v slov. Gradcu, 244.—247. Kos Ant., Šuc Jož., Žuža J., Stiplovšek Val.; bogoslovci v Mariboru. 248. Martelanc J., gimn.učenec v Terstu. 249.—263. Lakonik Jož., Sternad Jož., Kup Fr., Jerman Juri, Glančnik Jern,, Madrič Marka, Müller Ant., Plišovnik Rok, Čare Jož., Končnik Pet., Mišic Ferd,, PoznikAlbin, Kališnik Simon, Kališnik Jan.; gimnazialni učenci v Celovcu. 264.—265. Šega Jan, in Gaberjevčič Janez, bogoslovca v Gorici. (Dalje). Natisnil Janez Leon v Celovcu.