Matevžek.
(Slika iz naroda.)
I.
^j^jjlPatevžek, pusti nož, žagico in drugo orodje in pojdi mi hitro po drv »O^Jpla na *na'°"i ^ara ma^ Strgarica svojega sina. Pa te, dasi precej glasne ^^&J&t) bcsede mu ne pridejo do ušes, tako je zaverovan v svoje delo in vedno hitreje in hitreje reže in dolbe kos lesa. Napravil je že marsikateri voziček, izrezal marsikaterega možica, toda ročaja za pipec še ni izdelal nobe-nega, sedaj pa, ko se je začel njcgov pipec klecati, sedaj si hoče napraviti nov lep ročaj. Zato je preslišal vse besede matere, ki ga vdrugo s krepkim glasom pokliče:
»Matevžek!«
»»Kaj je, mati?««
»Po drva skoči, brzo!«
-*»s 75 2*-
»»Aha, po drva, že grem««, odgovori neposlušni sin. Medtem ko mati odhaja iz sobe, pobere nož, žagioo, pilo, svederček, les in drugo, kar ima pred seboj, ter hiti iz hiše, pa ne po drva, kakor mu je odkazala mati, ampak v skriven kot za hlev, kjer bo lahko nadaljeval svoje delo.
Strgarjevi so skoraj najbolj revni v vasi Brdu. Očeta že dve leti krije hladni grob. Bil je priden in pošten krojač. Zapustil je ženo in čvetero otrok, ko so šteli komaj po štiri do šest let, jedino Matevžek je prekoračil takrat deseto leto. In baš najstarejši, ki bi tnoral maturi najbolj pomagati, koristi ji najmanj; kaj koristi, še škodi ji. Pa je tudi — naj povem naravnost — mej vscmi najmanj umen. Ni čuda torej, če po neumnosti in po nerodnosti večkrat kako kuhinjsko posodo ubije, rezno orodje izgubi in včasih ce)o živali trpinči. Tega pa ne dela iz hudobnega srca, ampak ker ne razume, kaj se sme in kaj se ne srne. Tako smo ga videli, ko se je skril in ni storil, kar mu je naročila mati.
Strgarica je sicer sina dan na dan učila vsega, kar mora znati otrok y teh letih. Pripravila ga je celo tako daleč, da je mogel vzprejeti zakrament svete pokore. A Matevžek je ostal Matevžek. Skrbna mati je radi tega silno žalostna. Sama mora živiti sebe in čvetero otrok, delati ob lepem in grdem vremenu, ob vročem in mrzlem času, samo da zasluži nekaj — četudi ne dosti — kruha lačnim svojim otročičem. Matevžek ji pa dela tako preglavico in škodo. Materi Strgarici gre vedno huje za ljubi kruhek, in da bi vsaj nekoliko olajšala težko breme, ki ji leži na ramenih, odloči se za važen in tudi žalosten korak.
Neko jutro, ko je Matevžek na vse zgodaj vrtal, rezal, sekal, pristopi k njemu in mu reče:
»Matevžek, glej, toliko se moram truditi za-te, toliko trpeti za-te, a ti mi slabo povračaš. Kolikokrat si pritrgam skorjico kruha, da jo podam tebi, a ti me niti ne slušaš. Danes smo brez živeža, brez drv, brez vsega. Matevžek, jaz ne morem več skrbeti za-te. V trinajsto leto greš, pomagal bi si lahko sam.«
»»Ali res, mati, že v trinajsto leto grem««, obregne se sin, ne meneč se dosti za materine besede.
»Ker nočeš pri domu nikjer delati, nikjer služiti«, govori dalje mati, »bo najbolje, Matevžek moj, da nas zapustiš in si sam prosiš kruha po svetu. Torbo sem ti že pripravila, hlebec dobim pri sosedi, to ti dam za pot, in pojdi skoro, kar jutri zjutraj se odpravi.« Pri teh besedah Strgarica zaihti — debele solze ji polijo od skrbij zgrbančeno lice. Ne bi gnala svojega lastnega sina od hiše, pa pomagati se ne da drugače.
Matevžek se zasmeje, ali ko vidi mater jokati, prihaja tudi njemu tesno pri srcu.
Napoči drugo jutro in ž njim ura ločitve. S solznimi očmi poda mali sinu torbo s hlebcem, potem pa mu reče za v slovo: »Matevžek, vsako jutro in vsaki večer, veš, moli tisto molitvico k angelju varhu, pa še očenaš ali dva za pravo pamet; in za zadnjo uro nikoli ne pozabi moliti. — Kedar bi pa rad prisel domov, kar pridi.«
-*? 76 5*-
Matevžek si vse to dobro zapomni in pravi:
»»Mati, vse bom storil, vse, zdaj pa grem, kakor ste mi rekli, oj, jaz kar grem.««
Strgarica stisne drobni ročici sinkovi, poljubi mu lice — Matevžek stopi iz hiše in izgine za voglom. Ko ga rnati zadnjič pogleda, vzdihne: »Oh, morda ga ne bom videla nikdar več. Bog, ti ga spremljaj po poti, po oni poti, ki pelje gori k tebi!«
Med tem je Matevžek zapustil že zadnjo hišo svoje rojstvene vasi.
(Dalje prihodnjič.)