IV. Zvezek, IV. Letnik. Urejuje : Ivanka Anžic. SLOVENKA Glasilo slovenskega ženstva. V TRSTU 1900. Izdaje in tiska Tiskarna Edinost. odg. urednik Franjo Klemenčič. Vsebina IV. zvezka. Anton medved : „Prešernu", pesem............................stran 73 Danica : „Ali je žensko gibanje opravičeno?" 74 Ivan Cankar : „Jesenske noči",zvršetek.......................... 75 Oton Zupančič: „Belokranjske pesmi"............................ 81 Zofka Kveder : „študentke", nadaljevanje......................... 81 Zorana : „Odmevi", pesmi................................... 86 Ivanka : „Nekoliko misli o ženski jednakopravnosti" 86 Anton Medved: „0 mraku",pesem..... ....... 89 Zofka Kveder : Iz zbirke „Misterij žene"....... 90 Ivanka : „Zavod SV. Nikolaja v Trstu"............................ 90 Multatuli R. D. : „Življenje v višavi" 93 Listek"......................................... 93 Prihodnja številka izide 15. maja „Slovenka'' glasilo slovenskega ženstva. Izhja v tiskarni „Ediiiost" t Trstu 15. dne Vsakega meseea. Naročnina znaša'6 kron za vse leto, za pol in četrt leta raz- merno. — Rokopisi naj se po- šiljajo urednici Ivanki Anžič, Trst, uliea Campanile št. lO. III. nadstr., naročnina pa uprav- ništv.u, ul. IVIolin pieeolo št. 3. II. nadstr. COOK' ova društvena potovanja posamezna potovanja 2 dni na potovanju 7 dni v Parizu Popolno preskrbljenje izleti, vstopnine itd. gld, Dunaj—Dunaj po specijaliiem vsporedn Pojasnila in vsporcdi pri Thos. Cook & Son, I. Stefansplatz 2. Dunaj. SLOVENKA Glasilo slovenskega ženstva. Št. 4. V Trstu, dne 14. aprila 1900. Letnik IV. Prešernu. Počivaj mirno, pevec dragi, ki rano moral si odtod ! Po sreče jezne zadnji zmagi sprejel te Kâronov je brod. Leži pred nami drobna knjiga nesmrtnih tvojih poezij - Tvoj duh nas greje, drami, dviga kot mokre cvete solnca sij. Ti pevec večne nam veljave, ti prerok jasnih nam vremen, klicar ti domovinske slave, trpin in mučenik-Sloven ! Za ogenj narodne ljubezni, za neustrašeni tvoj klic sovražniki so nate jezni metali kamenje krivic. A ti si trpel neomajen in ti si zidal spomenik, ki zdaj stoji tako sijajen med vrstami slovanskih knjig. Najblažjega srca zrkalo iz pesmij tvojih sije zdaj. — Oh nič ti ni življenje dalo, vsaj nekaj ti posmrtnost daj ! Na sredi domovine složne še drug prirasti spomenik : lic tvojih črte milotožne izkleši v marmor umetnik. Z visokega prestola gledi na ljubljeni slovenski svet, a nate gledi v svoji sredi še pozni vnuk, ponosa vnet. Tam stoj, tam čakaj slavnomiren, kdaj srečen, močen bo Sloven, ti naš nezabljeni Preširen, ti prerok jasnih nam vremen ! Anton Medved. str. 74 SLOVENKA. Ali je žensko gibanje opravičeno? Spisala Danica Drugje, kjer je dospeki ženska emancipacija že na višji nivo, ne bi kiizalo več govoriti o takem pred- metu. T a m je žensko gibanje fait accompli, ki ima kot tako i svojo eksistenčno opravičenje. Nikomur ne pride več na um dokazovati, zakaj se je tako zgodilo, zakaj se je moralo tako zgoditi in zakaj n e s m e m o o d r e k a t i i ženski pravice do prostega gibanja in do svobt)dncga določevanja o sami sebi. Njeni nasprotniki se zadovoljujejo s tem, da ji bra- nijo kolikor možno nadaljni razvoj, da jo vsaj zadr- žujejo, dobro vedoč, da je^ zatreti ne morejo. Drugače pri nas. Stoletja in stoletja smo živeli tihi in skromni pod težkim in krivičnim jarmom tuj- čevim. Do naših tihih hribov niso segli divje pluska- joči valovi življenja velikega sveta. Jedva smo znali, za kake interese se navdušujejo veliki narodi. Ko bujna iztočna bajka so doneli taki glasovi na naše uho. Tihi in mirni smo živeli in prenašali smo z re- signirano potrpežljivostjo tuji jarem. A prišel je dan probuje. V tisočih src je vzplamtel ogenj narodnega probujenja. Vsepovsod je vrelo in kipelo — narodila se je »narodna ideja«. Saj še ni tako dolgo tega. Naši očetje nam znajo še povedati, kaka razburjenost je takrat obvla- dala duhove. Se nismo dobojevali boja za svoje na- rodno pravo, in glej, tu se je prikazala že nova ideja. Tiha spočetka in skromna, komaj spoznana. Le tu in tam se oglaša, le v to in v ono srce spušča iskro nav- dušenja. A. vedno pog^umneje nastopa, vedna glasneje doni njen zvoki glas, in tla naraščajo pod njenimi stopinjami. A svitloba, ki žari iz jasnili njenih oči, blišči še marsikoga, da je ne more prosto gledati, da ne more pojmiti krasote njenega žarečega obličja. »Proč ž njo«, vsklika sto in sto gkisov, »ali ni- mamo že dosti boja, dosti prepira in zdražbe ! Utrdimo svoj narod, a ne dajmo se begati takemu fantomu!« In s sovražnimi pogledi zasledujejo neznanko, pre- ganjajoč jo z očitnimi in prikritimi jjsovkami in s proklinjanjem. Ona pa gre mirno svojo pot, ne oziraje se na nejevolne kleveti ike. Če je ne umejo. ?li so mar temu sami krivi ? Ali more sploh kedo zato, če mu nedo- staje spoznanja? Pride dan, ko se jim razjasni pogled, ko jo spoznajo v vsej njeni nadzemski lepoti. Pride dan, ko spoznajo, da brez nje več ni svobode, ni prosvete, ko jo sprejmejo med svoje vrste kot svojo spasiteljico v težkih bojih, kot svojo voditeljico na temnih potih, njo — žensko osvobojo. Nebroj sovražnikov ima žensko gibanje še v li- vadah, koder prebivajo Slovenci. Narod, koji uživa sam še tako malo političnih pravic, ne more umeti, kako ae je moči ogrevati še za kake druge pravice ko za strogo narodne. Ne more pojmiti, da vzdihuje i ženstvo pod težkim jarmom, kojega se hoče znebiti, naj velja kar hoče. Narodnega dela zahteva od slovenske žene, za socijalno delo je ženska prešibka. Samo, kar so pozabili, je to, da v mrtvih srcih i narodna ideja ne more goreti in da neprosta ženska ni primeren činitelj za delo. Dajte ženski svobode, vzdramite njenega duha in vaš trud obrodi sto- teri sad. »Vsak rod ima tako vlado, kakor jo baš zasluži.« fa rek bi jaz formulirala tako : vsako ljudstvo ima tako ženstvo, kakor je baš zasluži. Svobodoljuben, napreden rod si bode vzgajal i svobodno, napredno ženstvo. Zu časa starih Grkov so sedele žene v svojih sobanah ter si) se lišpale in kitile. Rod, ki je le živel in gorel za vse, kar je lepo, je videl v ženski le izraz lepote. Zato ji ni dal druge naloge, ko kra- siti svoje telo. Za časa nemških vitezov je bila vsaka ženska rojen ranocelnik. Pod nepretrganim žvenketom ostrega orožja je krvavela marsikatera rana, kojo so morale nežne roke obvezati in leciti. A žene dvora Louis XI\\ so bile vesele lahkoživke... \' vsaki dobi pa se je žena akomodirala docela časovnim potrebam. Naša doba prosvetl^enja in svobode zahteva i svobodnih žen. Tisti hip, ko se je žena zavedla te svoje nove naloge, je nastopila i za njo nova doba, in pot, po koji hodi, je pot, začrtana ji po naravnem razvoju človeštva. Ker se pa nidko ne odreka s a m svojim pred- previcam, se mora žena boriti za svoje pravo. Kedo ji bode to očital? Heloti so se puntali zoper svoje tlačitelje ko so se zavedli svojega človečanstva. Uprizorili so krvave boje, v kojih so poginili ali zmagali. Andati se niso mogli več, ko jih je prešinila luč spoznanja. Kedo bi jim to dandanes štel v zlo ? ! Narodi se upirajo podjarmljenju. In da-si opra- vičujejo njih gospodarji svoje jerobstvo z bajko o inferiornosti, vendar vre in kipi v srcih zatiranega roda, in iskra svobodne ideje vdarja mogočno v plamen. In da bi Slovenci ne umeli svobodnega gibanja ženstva ? Da ne bi umeli, kaj se javlja v tisočih in tisočih src zatiranega ženstva ? ! Naša doba hlepi po svobodi. Raztrgane so tisočletne spone, ki so vezale člo- veštvo na stare tradicije in poiledovane običaje. I ženska stare svoje spone in stopi samoza- vestna in ponosna ob strani moževi — solčni svobodi naproti. SLOVENKA. strr. 75 Jesenske noči. Spisal Ivan Cankar (Dunaj.) Skrit za gardino sem nag-nil 0a,vo in gledal srepo in tihotapsko^ navzgor. Tam se ni bil zganil nihče. Oba sta slonela mirno drug poleg drugega ; ona je bila sklonjena malo nižje, dlani na licih. Zdelo se je, da sta molčala... Cez nekoliko minut se je on dvignil ; njegova široka postava je obsenčila skoro vse okno. Takrat sem vzel klobuk, zaklenil sobo ter odšel urno po stopnicah. Bilo je že blizo enajste ponoči ; cesta je bila popolnoma prazna ; od daleč se je čulo kričanje pijanega človeka. X. Stopil sem pod neka vrata, v globoko senco, nedaleč od one hiše. Videl sem lahko po vsej ulici navzdol; tu pa tam je gorela svetilka; ono pijano petje se je izgubilo v daljavi. Čakal sem dolgo časa brez vsake vznemirjenosti. Noč je bila precej hladna, vrh tega sem slonel na mrzlem zidu ; ali mraz, ki me je spreletel zdaj pa zdaj po hrbtu, mi ni bil ravno neprijeten. Ugajala mi je tudi ta tišina naokrog. Nebo je bilo temno- sinje, zvezd je bilo na njem jako malo, a te so se bleščale z nenavadno jasno svetlobo... Čul sem natanko, kako so zaškripala vrata, četudi je bila hiša oddaljena kakih sto korakov. Ko je prišel na cesto, se je ozrl krog sebe, nato si je privihal ovratnik ter stopal s hitrimi koraki ravno meni naproti. Jaz sem se mu bližal ])očasi in malo- marno, kot da sem prišel slučajno po tej ulici. Ob- stal sem pred njim, da ni mogel mimo mene. »Dober večer. Oprostite, da Vas nagovarjam sredi ceste, toda meni je dolgčas samemu... Ali ne izvolite z mano v kavarno ali kam drugam, — ka- morkoli; na kozarec vina, recimo?...« Pogledal me je skrajno začudeno, in mene je na skrivnem sililo na smeh. Če sem ga študiral od blizu, je bil ta človek s svojim surovim obrazom prav za prav neroden bojazljivec z nezaupnim in ne- kako otročje lokavim izrazom v očeh. Toda taki so navadno vsi razbojniki. Njegova brada je bila redka in svetla, ustna zoprno debela in široka. »Ali dovolite... kako pridete do tega...?« »»To je moja navada, blagorodje. Vi greste po cesti, jaz Vas srečam, — čemu bi Vas ne nagovoril ? Razložite mi, prosim, kaj bi me moglo ovirati?-« Kakor se je videlo, je bil v veliki zadregi. »Kaj bi Vas moglo ovirati?« »»No, glejte! Sploh pa čutim tudi iz drugih ozirov, — to se pravi, ne samo iz navade — posebno naklonjenost do Vas. Skratka, moje srce se Vas je oklenilo, oprostite... Ali stopiva v to kavarno? Ne, tukaj je presvetlo ; skrijva se v kako bolj oddaljeno beznico...« Na negotovih korakih in na skrivno motročih pogledih se mu je poznalo, da so se ga lotevale različne slutnje. »Moje vedenje se Vam vidi precej nenavadno? Imate čisto prav. Toda drugega ni na vsem tem ni- česar. Kar se tiče mojega značaja, je jako pohleven in miroljuben značaj. Doslej nisem storil živi duši nič zalega ; kaj mi nakloni prihodnost, tega seveda ne vem«. Sel je z mano brez ugovora, popolnoma meha- nično, na očeh pa sem mu videl, da ga je obšla za hip bojazen, — tega velikega, nerodnega človeka. Sto- pila sva v nizko, umazano in zakajeno kavarno. Mlada postrežnica z upalimi lici in zaspanimi očmi je prišla k nama. Naročila sva si nekega likerja, ki je žgal po grlu kakor čist špirit. Moj prijatelj je sedel sključen, jedno roko na mizi, drugo na kolenu. V luči sem mu videl natan- čneje v obraz. Glavni izraz njegov je bila prikrita bojazljivost, pomešana z nezaupno lokavostjo ; na ustnih pa mu je ležala surova pohotnosi. Oblečen je bil precej dostojno; toda suknja mu je visela ob ži- votu, kakor železniškim sprevodnikom, kadar odlože uniformo. Čutil sem silen gnus do tega človeka ; z velikim veseljem bi mu pljunil v obraz. A ta hip se niti spomnil nisem, da je slonel ravno tam gori ob oknu, — da je segel s svojo mesnato roko v moje sanje. Obrnil sem sem se nenadno k njemu, da je pre- strašen zganil z roko, kakor bi se me hotel ubraniti. »ivaj delate tod okoli tako pozno? To skoro ni dostojno poštenega človeka. Ali ste bili pri svoji ljubici?« Nasmejal se je široko, da so se mu razlezla debela ustna. »(rotovo. In rečem Vam, da take ženske še ni.ste videli«. On je bil pri svoji ljubici.... V.stal sem razjarjen, da se je stol prevrnil za menoj. »Ali mislite, da ste me me s tem na kak način užalili ? Jaz, mislite, da nimam dekleta, — da bom točil sol-e zaradi tega? Človek Vas spozia do nohtov, samo če vam pogleda v oči... Prosim Vas, ne hodite ponoči tod okrog...« Nisem vedel kaj sem govoril ; približal sem se mu s hitrimi koraki, toda on se je dvignil ter stopil k zidu... Čudovita strast se mi je razlila po krvi. On je bil pri svoji ljubici, s svojimi slinastimi ustni je omazal njena lica... Str. 70 SLOVENKA. »Gospoda, prosim...« Iz ozadja je pridremal zaspan glas in dolg člo- vek z rdečim fvsom na glavi in čibukom v roki se je pomikal leno proti nama. Jaz sem se predramil, vrgel denar na mizo ter odšel. Med vratmi sem opa- zil, da se je moj sosed obrnil k človeku s fesom ter mu s pomilovalnim nasmehom in malovažno gesto nekaj opomnil... Tisto noč je vrelo po meni z nenavadno močjo ; izgiiiil je zadnji ostanek moje trezne razsodnosti. Blo- dil sem po cestah in velike sence so se podile pred mano in okrog- mene. Časih so me omotale popol- noma, kakor bi bil kdo vrgel temno haljo čezme... Vse je polomil po mojem vrtu s svojimi surovimi no- gami ; odprl je vrata in je prišel vanj in mi je vse , pokončal... Mimo mene se je prizibala senca ob vi- sokem zidu ; sključil sem telo, stisnil ustna ter za- sadil vanjo svoj odprti nož. Po ulici se je raziegel divji grohot; zavil sem krog ogla ter hitel proti domu. XI. •Prespal sem ves dan. Ko sem se prebudil, je bil v sobi že polumrak... Sanjal sem dolgo, jako čudne in smešne sanje. Hodil sem po mestu z nekim člo- vekom, popolnoma neznanim; in naposled sem držal v roki odprt nož in krog mene so se podile visoke' sence... Vrtilo se mi je v glavi... Jaz sem slaboten člo- vek, brez volje in brez moči. Pridejo mi na pot ro mantiene sanje, in pod njihovim prvim dihom pade ves moj razum. Kako sem se izgubil v te blodnje? Nekdo drugi dela in govori namesto mene. Moja senca tava po moji sobi ; jaz nisem v nikaki zvezi s tem nočnim življenjem brez pameti in brez telesa. Oblačil sem se počasi, in sredi mojih misli me je pričela osvajati posebna vznemirjenost. Ali ni mo- goče, da se je vršilo sinoči v resnici, kar se mi zde neumne sanje ?... Kje je meja med resnico in med blodnjami ? In smešni nočni dogodek se je v moji glavi širil in raztezal, dobil je nedoločne, čudo- vite oblike... Ta človek je hodil poleg mene od mojih prvih dni ; zakrival nii je luč in vodil moje ko- rake po temnih stezah, v globoka brezdna. On je iz- tisnil iz mojih oči vse one solze, on je dihnil na moje mlade sanje, da so ovenele in poginile... Spo- znal sem ga sinoči na njegovih U)kavih očeh, na njegovih surovih ustnicah. Nikdar ga nisem videl doslej tako jasno pred seboj, z vsemi kretnjami, s tihotapskim, ob jednem filistrskim nasmehom... Ali dobro je, da ga vidim jasno pred seboj ; jaz vem natanko, že ta trenotek vem natanko, kako bo cur- ljala njegova kri izpod mojih prstov.... Obstal sem sredi sobe ter se prijel za glavo... O Bog, kako me obkrožajo vsenaokoli, kako se pla- zijo v moje možgane te vroče misli, polne groze in noči!... Grizcl sem si ustna, odpiral oči široko in s tru- dom, da bi si osvobodil razum, da bi čutil zopet samega sebe. Premagal sem se s silnim naporom, da se nisem ozrl proti oknu v tretjem nadstropju. Morda je odprto ; ob prvem mraku ga je odprla njena bela roka, in njene oči so pogledale v noč. Iz njenih oči sije dvoje zelenih žarkov ; ovila sta me okrog in okrog in moja noga stopa počasi, brez upora... V blaznem strahu in popolnoma brez zavesti sem bežal po stopnicah navzdol. Čutil sem v tistem hipu instinktivno, da je v teh blodnjah konec mojega življenja, da me gleda iz njenih oči moja davno do- ločena usoda... Stal sem ji že preblizu, da bi se je ne prestrašil ; doslej sem jo slutil samo od daleč, — in stezal sem roke proti nji v mučno sladkem hre- penenju. Hodil sem ji naproti v vseh teh krasnih nočeh, ko so svetile zvezde na nebu, ko je sijalo nad mano dvoje tihih oči.... A ta trenotek sem ji gledal z obrazom v obraz, in prvikrat me je ovladal mrzel strah pred njo. In poslednjikrat. Preblodil sem nešteto ulic, zasopljen, s hitrimi koraki. Vroče mi kljub temu ni bilo ; v sencih in po životu sem začutil zdaj pa zdaj celo mraz. V tem času se je popolnoma stemnilo ; visoka poslopja no- tranjega mesta so se izgubljala v temo... Obstal sem pred vratmi in dvignil sem že roko, da bi potrkal. Predramil sem se šele ta hip ter se ob jednem jako začudil. Krog mene je bilo tiho ; nebo je sijalo nad mano v vsi svoji širini. Tu pa tam je stala ob ulici svetilka in obsevala nizke pritlične hiše. Zašel sem bil v predmestje po mnogih stranskih po- tih, nezavedno in brez vsacega namena, naravnost pred stanovanje Matilde. Ni bilo pozno, a čula je samo še ona sama. Soba je bila predeljena z dolgim zelenim zagrinjalom, izza katerega se je slišalo težko dihanje spečega člo- veka. Za mizo je sedela Matilda pred neko knjigo, ki sem jo ji bil prinesel jaz že pred davnim časom. Luč ji je sijala naravnost v obraz, in njena lica so se mi zdela še bledejša kakor navadno. Opazil sem, da sem jo iznenadi' in skoro vzne- miril s svojim posetom. Vzdignila se je hitro ter mi prišla naproti... Na njenem obrazu je ležalo nepre- stano nekaj nenavadno tihega in udanega. In ta izraz tihe udanosti je bil toliko jasnejši in lepši, kolikor bliže je prihajala svojemu grobu. Kadar sem se ozrl nanjo s polnim pogledom, sem si jo nehote pred- stavljal, kako leži na mrtvaškem odru, s sklenjenimi rokami in zatisnjenimi očmi... »Sedi, iVlatilda, ne vznemirjaj se ; hotel sem samo... sedi !« .Sedla je na zofo in položila roke v naročje ; videlo se je, da nečesa pričakuje, in jaz sem čutil sam, da so mi ostali na obrazu sledovi duševne vz- burjenosti in mučnega razmišljanja.... In hipoma je SLOVENKA. Str. 77 prišlo nadme kakor pred dvema urama. Nagnil sem se prav blizu k nji, da so se dotikali njeni lasje mojega čela. »Ko bi vedela, Matilda... bi trepetala v tem trenotku poleg mene kakor senica v pesti...« Približal sem usta njenemu ušesu, da sem ji oblil vse lice s svojo vročo sapo. »Matilda, sinoči sem zaklal človeka...« Pogledala me je široko in mirno, kot da ne ra- zume ničesar. Cula je natanko besedo do besede, a smisel ji je bil tako tuj in nenaraven, da ga ni mogla pojmiti ; stala je pred njim kot otrok pred knjigo. Zasmejal sem se ji naravnost v obraz. »Gotovo! S svojim nožem sem ga zaklal! In ne samo jednega —deset, sto!... Dovoli, da ti razlo- žim, kako se je to vršilo... Sinoči ob tem času, draga moja, sem slonel ob svojem oknu... hm... da... Torej sinoči ob tem času sem se sprehajal po ulicah, kakor je moja navada. In vse ulice so bile čudovito temne... Takrat, ko sem hodil čisto sam in žalosten, so začeli vstajati okrog mene sključeni ljudje z zagrnjenimi obrazi. Kamor sem se ozrl... hušknil je v stran ter ča- kal, da se obrnem od njega. A tedaj sem segel skri- voma in počasi pod suknjo in... ali si ču-la?« V sobi je bilo mrtvaško tiho ; zunaj se je ogla- sil zategnjen, trepetajoč vzklik. »Tako je stokalo takrat okoli mene«. Očividno ni razumela niti trohice ; njene oči so gledale celo nekako plašno. »Za Boga, kake sanje!« »»Ej, ljubica, to niso bile sanje,... Naposled, vrag vedi... tvoja opomnja je uvaževanja vredna... Kako to, da čitaš tako pozno?«« Prijel sem njeno roko; bila je tenka in bela in čisto mrzla ; počivala je v moji kakor mrtva. »Kako dolgo, Matilda, bo to še trajalo?« Izgovoril sem te besede malomarno in površno, skoro nevede ; ali ona sedaj ni razumela samo mojih besed, temveč tudi ono komaj zavedno, tiho misel, iz katere so se rodile. Nasmehljala se je in mi po- gledala jasno v oči. »Ne dolgo več«. Poljubil sem jo na u.stna, mirno in čisto kakor sestro ter odšel s težkim in potrtim srcem. XII. Spominjam se, da sem trpel tisto noč po svojem posetu pri Matildi več kakor kdaj pozneje, celo več kakor v noči dejanja. A ni me mučil strah pred tem dejanjem ; to je bilo sklenjeno, pol dovršeno, in o.stalo ~ ni ničesar, kar bi bilo treba še posebej razmišljati... Obšla me je globoka melanholija, kakor sem jo ču- til prej samo v najgrenkejših urah, — ko sem blo (lil po ulicah v dežju in blatu, brez doma in brez pri- hodnosti. Da, vrnile so se v mojo glavo vse tiste žalostne misli, samo desetkrat jasnejše in bridkejše. Na svetu ni ničesar, za kar bi se mogel nav- duševati. Ni je stvari v družabnem življenju, ki bi si je zaželel kdaj z vsem srcem. Kadar se sveti" tisoč oči v svetem ognju, gledam jaz od strani z nemir- nim in raztresenim nasmehom Moji duši nedostaje nečesa važnega, to je instinkt za družabnost. In ne samo to. Zdi se mi, da moja duša ni od te zemlje. Rodila se je kje drugod in zdaj hrepeni po rodnem kraju. Ne, jaz nimam najmanjšega zanima- nja za težnje in ideale človeštva, niti ne za navadne vsakdanje krasote in prednosti zemskega življenja. Kadar stopim v vrsto z drugimi ljudmi, tedaj je zra- ven ironija in zasmeh. Očitno je, — moja duša ni na svojem mestu in telo ji je samo v nadlego. Ali to ni najžalostneje. Ne sili me nihče, da gledam na cesto, kadar slonim ob oknu. Da nimam zanimanja za različne težnje in ideale, ni nikaka ne- sreča. Ljudje se počutijo zaradi tega lahko prav tako dobro in jaz tudi. Nikaka nesreča ni, da ljubim najbolj temna in skrita predmestja, kjer ni življenja, — da ljubim noč in tišino. Samota .ni je na razpo- lago in nikomur ne pride na misel, da bi mi jo za- \'!dal... A kaj je to, — povejte mi, kaj je to? Sam sem se odločil od ostalega sveta, sam sem postavil visoke stene okoli sebe. ker je tako zahtevalo moje srce. Toda meni je težko in grenko, in kadar ležem zvečer na posteljo, mi teko solze na vzglavje. Ustvarjen sem za temo, ali ta tema me duši in ubija... Bal sem sem se teh ur obupa in otožnosti že od nekdaj, še predno sem jih živel. Čutil sem v svo- jem srcu, da prihajajo. Zato sem si ustvarjal svoje jasne svetove, kjer ni bilo niti kapljice blata od te zemlje. te svetove sem bežal, — in skrbno sem zapiral vrata za seboj, da bi jih ne oskrunili nepo- svečeni koraki... Tam sem ljubil z vso strastjo, tam sem sanjal, pijan od sreče in lepote... Ali rože v mojih svetovih so cvele samo eno noč ; bogveodkod in bogvekedaj je prišla nevidna roka in jih je po trgala. Potrgala mi je vse rože in ugasnila mehko svetlobo, ki je plavala nad mojimi svetovi, m mrzla zimska sapa nii je dihnila v obraz... A jaz sem se predramil in sem si razpenjal nova kraljestva od ob- zorja do obzorja, — z jasnejšim nebom in lepšimi rožami. Za eno noč... Ona je moja, samo meni so sijale njene Oči. In njegova roka jo je objela krog pasu, da so se po- znali na belem telesu blatni sledovi !... A zdaj sem ga spoznal ; on je bil, ki se je priplazil v tistih grenkih urah do vrat mojih sanj ter dihnil na moje rože, kadar sem zatisnil oči... Premetaval sem se po postelji ves bolan in ne- srečen. Časih sem mislil jasno in razumno, a takoj potem sem se izgubil v nespametne blodnje, brez smisla in brez vsake resnične podlage. V'rh tega mi je bilo neznosno vroče, četudi je bilo moje čelo popolnoma suho. Hotel sem si prižgati cigareto, toda Str. 78 SLOVENKA. ustna so. mi bila kakor ožgana in po prvem dimu sem vrgel cigareto v kot. Na okno sem se ozrl samo enkrat in celo ta krat le mimogrede. Odkod mi je prišlo to prepričanje, mi je nejasno ; toda vedel sem trdno in natanko, da to noč ne bo ob oknu ne nje in ne njega. Če bi se bila zasvetila luč, bi videl svetlobo v svoji sobi ; a kakor sem opazil, je bilo okno zaprto m zagrnjeno ; izza rulet ni prisijal na steno ob moji postelji ves čas niti najmanjši žarek... Ko sem se zjutraj po te- žkih sanjah jirebudil, je bilo vzglavje mokro od solza in oči so mi bile kalne in trudne. xin. Nikdar se nisem spominjal podnevi svojih nočnih sanj. A ta poslednji dan kljub temu ni bil popolnoma podob(,'n prejšnjim. Vstal sem slabe volje, izmučen in len. Ugledal sem slučajno na polici svoje knjige in domi.slil sem se, da sem zadnji čas precej zanemaril študije. Če pojde tako naprej, kaj si bodo mislili ljudje o meni in o moji solidnosti ? Lepa solidnost ! Dovolj je sicer, da je človek dostojno oblečen in da govori o priliki v visokih, če mogoče precej nenavadnih in za- vitih izrazih in da se pokaže zdaj pa zdaj v družbi kakega dostojanstvenika. To je dovolj za vsakdanjo rabo. A s tem se ne doseže druzega kot k večjemu občinsko svctništvo ali državnozborski mandat. In kaj bi jaz, recimo, z občinskim svetništvom ? — Ima človek svoj naslov in svojo čast, a kadar izgine za oglom njegov oguljeni frak, ne misli živa duša več nanj. Ne, tituluš nikakor še ni glavna stvar. In tudi ugled ne.... Nekateri ljudje si pridobe tekom svoje karijere nekaj posebnega, kar ni ne slava, ne čast, ne ugled.... vrag vedi kaj je ! Svet se jim klanja, na- pravlja jim svečane vsprejeme, naposled .stoje ob grobu različna društva z za.stavami, in še dolgo po pogrebu slavo šolske čitanke njihovo blagoslovljeno ime. In če jih pogleda kdo pri luči, — kaj so storili člove- štvu v blagor? Nič, — čisto nič ne. Njihovo vedenje je bilo sicer v obče spodobno, a kar se tiče znanja in posebnih zaslug, niso prekašali svojih ponižnejših vrstnikov... O P>og% čudne misli v.stajajo iz zgodovine in človek se jih težko ubrani. Nekateri ljudje lažejo celo po smrti, in kadar naleti kdo na njihovo ime, je v svojih čutih nevede osleparjen.... Jaz bi se ravno ne branil te čudne vrste ugleda, ali ostalo mi je izza prej.šnjih nedostojnih časov vendar še toliko pošte- nosti, da si želim nekake podlage... to se pravi, da bi mi bilo nerodno, če bi me spremljali k zadnjemu počitku z zastavami in godbo samo zaradi parla- mentarične brade in jezikoslovnih naočnikov... Sedel sem h knjigam, toda moja glava ni bila posebno jasna. Citai sem cele stavke, ne da bi jih razumel. .Sredi neke strani sem opazil celo ves za- čuden in prestrašen, da sem smatral za hip te črne, zavite črke pred seboj kakor nekaj živega, ki tekaš hitrimi nogami od roba do roba in spet nazaj. Strnil sem obrvi in se pogladil po čelu, toda spoznal sem, da bi se trudil brez vspcha. Zaprl sem knjigo ter se od])ravil od doma. Sel sem na sprehod precej rodu, tuje ideje, — kdo Vas prosi zanje? Porujete jih iz knjig s korenino in steblom, in on naj jih žre!... Prezentirate mu na svojem papirju pogrete žgance s Francoskeg'a, in če jih ne mara — ni zrel ! Poglejte iz svoje sobe, vraga, — kako hočete kurirati to bolezen ? 8 teorijami ne odčarate uboštva !... Da, tako je : — s samimi ideami krošnjarite okoli, drugega nimate... »Kako to, da nima liberalizem tal, da socijalizem še niti v po- vojih ni, — skratka, da ni nobeneg^a idealnega nav- dušenja?« — Vrag Vas vzemi !« SLOVENKA. Str. 79 Prijatelj urednik se je smehljal in stres?! i. glavo. »Na, na, na, — čemu ste se v/.nemirili ?... Jaz svoje stvari sevt'da ne mislim talvo resno, — izrazil sem se preveč na kratko,.. A kljub temu priznati morate sami — in če se ne motim, ste celo deloma priznali, da se narod ne zanima —«. »»Kdo pravi, da se narod ne zanima? Narod se zanima za vse, kar mu je v prid, - za vse, Icar se vsaj nekoliko tiče njegovih razmer... Dovolj je svobodomiselnosti v njegovi duši, a če mislite, da jo vzbude kedaj Vaše oblizane in visokoleteče besede, se jako motite. Narod ima več idej kot Vi, a da Vas ne razume, je naravno, ker mu govorite v tujem je- ziku. Kar m pognalo kali na njegovem polju, to tudi tam ozeleneti ne more...«« Ohladil sem se jako hitro in že sredi zadnjih besed se mi je zazdela vsa razgretost nespametna. Okrenil sem se na stolu ter umolknil... Vedel sem, odkod tisti hitri koraki ob jutranjem sprehodu in odkod te nenadne, razburjene besede. Na dnu mojega srca je ležalo nekaj težkega... spalo je in čakalo noči. Poslovil sem se od urednika skoro nepričako- vano, ne da bi bila dostojno dovršila svoj razgovor. Pogledal me je nekoliko začuden in na to opomnil, da se mu zdim raztresen in nervozen. Jaz sem zmajal z rameni ter odšel na cesto... Po kosilu sem naprtil dolgo pot, ki mi je še danes nerazumljiva. Solnce je žgalo, da se mi je ste- kal znoj nad obrvmi ; srajca se mi je oprijemala te- lesa,, kot bi jo pomočil v vodo. Hiše so ostale daleč zadaj, vsenaokrog pusta planjava z redkim, pol po- sušenim drevjem. Tu pa tam je samovala vrsta belili brez, v daljavi se je svetila cerkev na nizkem holmu. Cesta je bila prašna in mrtva. Prehitel sem visoko natovorjen voz, ki ga je vleklo dvoje sestradanih kljuset ; pijan voznik je spal na kupu zabojev. Sredi ravani je stala ob cesti stara krčma, vi- soko, sivo poslopje z majhnimi okni... Spominjal sem se te krčme, kadar sem bil žalosten in potrt. Pred davnim časom je hodila po tej zamazani, temni veži, po teh nizkih sobah gospodarjeva hči — skoro še otrok, boječa in tiha, z velikimi, kakor prestrašenimi očmi. Kadar mi je prinesla vino na mizo, sem se časih dotaknil njene roke, in po telesu me je spre- letelo nekaj sladkega. Sanjal sem kedaj na poti, kako jo poljubljam, ležečo v mojem naročju, a v resnici nisem mislil nikdar na kaj tacega. Pogledal sem ji v oči, in pri srcu mi je bilo čisto in lahko, kot da ni bilo najmanjše podlosti v vsi moji preteklosti... Ko sem vstopil, mi je prišel naproti star človek v dolgi suknji, z zaspanim čemernim obrazom. Videl ga nisem dotlej še nikdar... No, od tistih časov so pretekla morda že tri leta. »Ali ste Vi zdaj gospodar tukaj ? « » »Jaz.« « »Tako... Prinesite mi četrt vina«. To je umevno samo ob sebi, — naravno je, da je izginila, kakor izg-inejo sanje. Samo v sanjah sem jo videl, bogve kdaj ; njene nedolžne oči so bile samo del mojih sanj. Tacih oči ni v resnici nikjer... Kako tiho je prišla k meni, — kot da se ne dotikajo tal njen'!; noge. In njena roka je bila tako bela in tako majhna, ah tako majhna. Njena ustna so se zgenila, hotela je nekaj reči, ali nasmehljala se je samo. In jaz sem se je dotaknil, rahlo in strahom, da bi je ne oskrunil... Zdaj je izgitiila, zakaj to so bile samo sanje... sa nje- .Slonel sem ob mizi, glavo oprto ob dlani. Mislil sem na davne, polpozabljene dogodke, na ljudi, ki sem jih bil srečal pred bogve kolikimi leti. Domislil sem se celo Matilde in za hip sem jo zamenjal z neko gospodično, ki sem jo videl nekoč mimogrede na nekem balkonu in ki je imela čudovito lepe zlate lase.... Vzdramil sem se šele v mestu, blizu svojega stanovanja. Mračilo se je, od zahoda se je bleščala sanjava rožnata svetloba. In kolikor bliže je prihajala noč, tembolj so se izgubljale moje sentimentalne misli in v kratkem času sem se zavedel jasno svoje trdno zapovedane dolžnosti. XIV. Luči nisem napravil ves večer. Ležal sem na zofi in čakal. V sobi seje temnilo, sence so se razgrnile po stenah. Roke sem imel pre- križane pod glavo in z zatisnjenimi očmi, brez strahu in brez vznemirjenosti sem mislil na različne stvari, ki ni.so bile v nikaki posebni zvezi z dejanjem, do- ločenim za najbližje minute. Prišel mi je na um celo razgovor z urednikom in nezadovoljen sem stresel z glavo. Kaka neumnost! V teh časih se grem raz- grevat za abstraktna vprašanja, ki se ne tičejo ni- kogar in najmanj mene samega.... Toda kmalu sem začutil tisto čudovito trepe- tanje srca, ki me je ovladalo redno ob prvem objemu noči. Moje misli so se hipoma razširile, kakor bi se jim bile razvezale peroti... Vs(? se bo končalo, — nocoj se bo končalo to trpljenje. Treba je bilo samo eneržije, in nikdar bi se ne bil zvijal pod težo brezkon- čnih noči. Doslej nisem imel moči, da bi udaril s pestjo v obraz, — — s pestjo "v obraz filistrstvu, ki mi je stalo na poti v vsem svojem blatu. Plazil sem se pred njim s sklonjeno glavo in boječimi očmi, taval sem z negotovimi koraki in pustil svoje moči, da so gnile v brezdelnosti... Da, jedino to je, — jaz imam svoje moči, da jih porabim sebi v korist, da odstranim, kar mi leži pred nogami !... Jaz ne sanjam z vso bridkostjo svoje duše svojih jasnih sanj, da bi mi kdo segal vanje z mesnatimi rokami... In ko sem se domislil njegovega od bolečine spačenega obraza, sem se zasmejal skoro na glas, ter skočil z zofe... Odprl sem predalce v svoji miznici ter izvlekel precej dolg, fino nabrušen nož z jako Str. 80 S L O V E N K A pripravnim jelenjim ročem. -Spravil sem ga lahko v no- tranji /.L']) sv-oje suknje, tako da mi ni delal nikake sitnosti. Nato siMn sc sprehajal po sobi z mirnimi koraki, roke na hrbtu... Celo dobro je, (ki se ni zgodilo drugače. \'^sa moj.i duša je zahrepenela po nji, po njenih smarag- dnih očeh, po njenih belih rokah... Ti si pač mislil, da se okrenem in da se odpovem svojim sanjam kot nekdaj ?... A';, zdaj je prišel čas, da branim svoje pravice; zattijevanja je bilo dovolj... Ti si mi pač ugrabil ono boječo gazelico v krčmi ob cesti... hm? To se ti je posrečilo ali zdaj, dragi moj... zdaj sem sklenil, da ne pustim nikogar v svoje kraljestvo. Časi so st" popolnoma predrugačili... Ura je bila deset in več, ko sem stopil k oknu in pog-ledal navzgor... Nikdar dotlej je nisem videl tako natančno ; svetilka je bila blizu okna in ona je obračala proti svetlobi svoj obraz. Na mehkih, tre- petajočih potezah je ležala utrujenost kakor uro pred smrtjo, oči .so bile široko odprte, toda njih luč je bila motna, — od vi.soko friziranih las je padala senca skoro do usten... V tem trenotku bi prišel k nji ter jo objel z obema rokama in jo dvignil k sebi in jo poljubljal, da bi mi ostala na licih kri iz nje- nih ustnic... In v tem trenotku je prišel k nji in jo je objel z obema rokama in jo dvignil k sebi... Zaklenil sem duri ter odšel hitro po stopnicah. Na cesti ni bilo nikogar, — sploh so bile tod okoli ulice celo po dnevi prazne. Zavil sem urno okrog ogla. Skrbelo me je, da bi ne bila vrata zaprta, ali v tem slučaju sem se bil odločil, da čisto jednostavno pozvonim, — naj se zgodi karkoli. Toda v teh sta- rih, polrazpalih hišah z nebrojnimi praznimi stano- vanji ni vratarjev, ker navadno tudi ničesar ni, kar bi bilo vredno čuvati. Resnično, — vrata so bila na moje začudenje celo na stežaj odprta. Najbrž je vstopil kdo malo pred menoj, pa se mu ni ljubilo, da bi'jih bil zapahnil. Hodnik je bil popolnoma teman in prižigal sem žve- plcnke, da sem mogel naprej. Stene so bile vlažne in sive. Sel sem mimo mnogih sob brez duri. z od- prtimi okni ; hladen veter je pihal od vseh strani. Naposled nisem vedel več natanko, kje stojim. Hod- niki so se križali, troje ali več stopnic je vodilo v gornja nastropja. Razmišljal sem dolgo časa, kje bi morala biti po priliki njena soba ; medtem sem stopal navzgor brez posebne sigurnosti . . . Tam od daleč, prav na konci hodnika se je tresel na steni svetel trak; prihajal je najbrž iz razpoke v durih. Prsa so se mi napela od radosti, - to je bil vsekakor ne- navadno srečen slučaj, ki bi se ga skoro ne mogel nadejati... A zdaj je bilo treba previdnosti . . . previdnosti. Nagnil sera glavo, upiral se z roko ob mokro steno ter si; plazil po prstih in polagoma bliže. Da bi stal kdo poleg mene z zaprtimi očmi, ne bi slišal mo)ih korakov... Pogledeil sein skozi razpoko. Slonela sta ob oknu in njegova roka je ležala ob njenem pnsu. Soba je bila opravljena jako siromašno ; postelja, velik divan s platneno prevlako, miza stol in druzega nič... Ali bodo duri zaškripale? On se bo dvignil, toda od strahu in začudenja niti zganil ne bo z roko ; gledal me bo s topimi očmi in ona bo stala bleda in mrtva poleg njega... Prijel sem za kljuko, ne da bi odmaknil oči od razpoke... Či.sto mirno slonita, kakor da ne slutita ničesar... Jaz, — jaz bi slutil, — da, vedel bi jasno, da odpira nekdo vrata za menoj... Prav tisti hip, ko sem stal na pragu, jo je pri- tisnil bliže k sebi ter se dotaknil z ustnicami njenih las. Duri so se odprle in zaprle brez najmanjšega šuma. V poljubu niti čutil ni, da je zapihal veter skozi sobo .. . Mirno in z jasno zavestjo sem ugasnil svetilko, ki je stala na mizi, stopil k njemu, objel ga z levico krog vratu ter mu zasadil nož z vso silo v prsa . . . Niti zahrooel ni, a ona je vzkliknila s pre- strašenim glasom : »Kdo je ugasnil luč ?» XV. V uredništvu sem napisal dan pozneje po na- tančnih informacijah pretresljivo poročilo o umoru nekega železniškega sprevodnika v stanovanju očitne grešnice Irme. Okrasil sem to poročilo z različnimi, jako umestnimi opomnjami o propalosti naše dobe ter dodal površno statistiko hudodelstev zadnjega časa z motivi vred ; največ nenaravnih dejanj je izviralo po mojih mislih iz ljubezni in iz blaznosti... O mo- rilcu ni bilo najmanjšega .sledu, in ubožica Irma je od strahu obolela... To so mi povedali drugi. Ali jaz vem, da ni obolela... Vidim jo pri oknu vsako noč in dvoje ze- lenih žarkov iz njenih oči se ovija okrog moje glave in moje roke se iztezajo proti njej... (Zvršetek). SLOVENKA. str. 81 Belokranjske pesmi. I. Zaljubilo se je .solnce v gizdavo devojko Ano, zaljubilo pa poslalo, troje snubce knji. Prvi snubci — drobne tičke, Ana tičke polovila ; drugi snubci — rdeče rože, Ana rože posadila; tretji snubci — zlati žarki, Ana okna zagrnila. Ana okna zagrnila, a za okni Ano ljubil jaz sem, mlad junak. Drobne tičke pesmi pele, rdeče rožice duhtele, žarki kukali skoz okno — kaj to nama mar! II. Kresovale tri devojke : »Daj nam, Bože, dobro leto!« tri devojke rožice. Mimo pride mladi Marko, mladi Marko, lep junak. »Daj nam, Bože, dobro leto!< Misli misli mladi Marko : Bog nam dal je dobro leto, dobro leto in predobro — Bog nam dal je tri devojke, tri devojke rožice, Tri devojke — težek izbor — jedno smem, vse tri bi rad ! Uganile so devojke, kaj je mislil mladi Marko. Pa mu pravi črna Bara ; »Ljubi mene, mladi Marko, ljubil boš oči najlepše!« Pa mu pravi bela Kata : »Ljubi mene, mladi Marko, ljubil usta boš najlepša ! Nič ne pravi mlada Ana, zarudela na tla gleda. Mladi Marko ljubil Ana, ljubil srce je najlepše. III. Tihi veter od morja — pala rosa z javora, vzdramila se ljubica, lepa moja Mandica. Vzdramila se ljubica, vzdramile se rožice. »Dobro jutro, Mandica!« jo pozdravi rožmarin, a rudeči nagerlin sklone se ji prav do ust... Da sem jaz ta nagerlin ! Oton Župančič. Študentke. Piše : Zofka Kveder. (Nadaljevanje.) II. Liza Aleksandrovna je bila zvedela, da se je Farinelli odpeljal z ono Sašo Timotejevno v Curih in se še le čez teden v-rnil nazaj v Bern. Od onega večera nista več govorila. Pozdravljal jo je pač, ako jo je slučajno srečal na ulici a le se strogo, hladno uljudnostjo. Njo je neopisno bolelo, da se je vsa ra stvar završila tako. Trpela je neznosne muke, a vendar je bila preponosna, da bi si bila priznala, da trpi, pe- klensko trpi radi ponašanja Farinellijevega. Bila je ljubosumna do blaznosti na vso preteklost Farinellija, --in ne samo na preteklost: bala se je Šaše Timo- tijevne. Na fakulti so pravili, da se vozi Farinelli vsako soboto popoludne v Curih in se vrača še le v ponedeljek. H kom hodi?! K njej ! Gotovo k njej ! Sovražila jo je, z neizrekljivim preziranjem mi- slila na njo — in tudi nanj. Ako mu ona plitka, lehkomišljena Šaša zadostuje — pa bodi ! Ha, lia! Ona, ki sipa svojo ljubezen in udanost na vsacega, komur se zdi vredno uvrstiti se Str. 82 SLOVENKA med njene pristaše. .Smešno! Kdo bi si mislil, daje Farinelli tako /, malim zadovoljen, z ono malce čuvstva, ki pride na njegov del ! Tako se proč me- tati, tako se ponižati ! ! ! Ali ni smešna tudi ona, da misli nanj ? ! Na tega vihravega, nestalnega Italijana, ki je že davno raz- metal vse bogatsvo, vso lepoto svoje duše na vse štiri vetrove ? ! Kaj bi ji še lahko dal on, blaziranec. on, ki seje že valjal v vseh kalužah, on — umazan, oskrunjen ? ! Ha, ha ! Čemu misliti nanj ? ! In potem, kaj mora res vsaka žena giniti za možkim, za ljubeznijo moža, kaj je to res edini, naj- lepši cilj ženske ? ! Predsodki ! ^ Stari nazori, ki so vsled vednega pokoravanja postali zakoni. Ali je večna narava res hotela slepo pokor- ščino svoji prazapovedi ? ! In vse stvarstvo naj se ji klanja ? A človek ima moč uma, moč volje, moč duše. Čemu samo slepo, pokorno orodje, čemu nikake od- pore, kadar ščuje ta velika, surova prašila, s krvavimi biči spol k spolu, kadar vabi rafinirana življenska moč z mehkim laskanjem moža in ženo v svoje trdne, večne mreže?! In človek naj sluša ?! Čemu ? ! Zakaj ?! Kaj je tako majhen, tako slab?! Liza se je zatopila v svoje studije. Vsak dan šest ur je bila v dvorani za seciranje. Nezdravo, smr- deče izpuhtevanje je zavijalo stara, nagnjita trupla v svoje strupeno okrožje. V dolgih, belih srajcah so stali slušatelji krog miz, rezali, odstrgavali mast, od- vijali mišice, pulili žile, brskali po nervih, pikali v oči, kopali po možganih, razrezavali srca... Profesor je hodil okrog, razlagal, kazal,' voda je cvrčala iz pip na razgaljene, raztrgane človeške mišice, v zraku so se svetile lancete, škarje, noži, na dolgih, belih srajcah so viseli grdi, krvavi madeži... Liza se je učila, učila kakor besna. Na nočni mizici so ji vedno ležale debele medicinske knjige. Shujšala je. Koleginje so ji odsvetovale, naj se vendar ne napenja tako brezumno čez svoje moči. .Samo .Sonja Ivanovna ji ni odgovarjala. Ah, bilo je tako lepo učiti se tako pridno, vztrajno in vzajemno ! Sonja ni imela druzih ciljev. Medicina, medicina! Prosim, kaj še več ! Začetek in konec ! Medicina ! Kadar jo vlada namesti v kaki daljni, zapuščeni guberniji, da zdravi tam starce, otroke, mlade, vele, od porodov zmučene žene, blede slabokrvne, od premnogega dela in truda oslabele devojke, — to je najlepše, najvi,šje, sveto delo ljubezni. .Sonja je zardevala sreče, veselja, zadovoljstva pri teh mislih in se še z večjo pridnostjo učila, učila ! Ona je bila poleg vsega tako revna, tako uboga. Treba je bilo hiteti, da čim preje zvrši čas mučeništva, da čim preje dospe do cilja. In prihodnji semester je hotela v Pariz. Treba bode še bolj štediti, — stradati : njena matuška doma ni- kakor ne more več pošiljati kakor doslej, a ipak treba dalje, hitro, urno do cilja. Medicina je bila Sonji Ivanovni sveto božanstvo, ki je zavzemalo popolnoma vse njeno mišljenje, njene želje, upe, vse njeno čuvstvovanje. Ne tako Lizi! V njej ni bilo prav nič one egoistične, pristranske nravi ki se zadovoljuje z jedno vedo, z jednim edinim ciljem, ki nahaja v učenju jednega specijalnega predmeta, v rešavanju jedne naloge svoje zadovoljstvo in svojo srečo. Njej ni bilo učenje več kakor ona sama, njej niso bile njene študije duša, ona je ostala, človek, ona je bila najprvo — ona — žena in potem še le me- dicinka in ne samo medicinka. Zanimala se je tudi za druga obča vprašanja, ki niso bila v zvezi z medicino. .Študujoče žene postanejo prav rade jednostran- ske, zakopljejo se v svoj predmet, specijalizirajo se. In to je slabo, ker zgube s tem ves kritičen pogled za celoto. Lizri. je poznala več tacih študentk, in zdele so se ji smešne, nepopolne. Sama je skušala nekaj časa postati taka, vto- piti se v proučavanje medicine popolnoma, z vsemi močmi uma in duše, da tem prej in gotoveje pozabi svojo ljubezen do Farinellija. A videla je, da ji v tem početju hira i duša, da je revnejša, ko kdaj poprej, da ji je srce prazno in pusto. Izneverila se je Sonji IvaiTOvni in zopet raje hodila z iViio Bogdunoff v razna društva, na sestanke, k predavanjem. V stari, čestitljivi univerzi, ki je bila iz nek- danjega samostana bosonožcev prezidana v svojo se- danjo svrho, shajalo se je malone vsak večer v veliki avli mnogoštevilno občinstvo k javnim predavanjem, ki jih je prirejal senat za ljudstvo. Prihajalo je tudi veliko število univerzitetnih slušateljev. Prihajali so radi predavanj samih, a kolikor toliko tudi radi ob- činstva. Bogme, bilo je prav zanimivo ogledavati si to publiko, ki je bila sesta vijena iz vseh slojev. Stare, čestitljive, korpulentne matrone, plešasti, sivolasi go- spodje z zlatnimi naočniki, gospodične v dragih toa- letah, v svilenih in baržunastih bluzah, pošitih s fino krznino, ki so ostro kontrastirale s ponižnimi, ogu- ljenimi oblekami študentk. No, bilo je i delavcev, obrtnikov, rokodelcev. Norvežec Jansky, ki je bil dober risar, portre- tiral je vsak večer skrivaj par tipov, neka Švicarka je s prirojeno vestnostjo stenografirala vse govore, nek novodošli Srb se je hodil v ta predavanja učit nemščine, drugi pa so prihajali iz resničnega zani- manja ali pa iz nekake lene, komodne pridnosti : da odsede vsak dan gotov, v svojemu načrtu zaznamo- van penzum ur. SLOVENKA. Str. 83 Kadar je predaval profesor Reichersberg-, prišla je polnoštevilno vsa ruska kolonija, profesorja Steina pa so vsled njegovega cvetočega izrazivanja posebno spoštovale dame iz mesta, — bil je cel komedijaš. Kretal, klanjal in vrtil se je na svoji stolici kakor v salonu. Ana Bogdunoff je nazivala ta večerna preda- vanja: »studenci vede«. Liza je nekoč slučajno opazila Farinellija in se mu nehote nasmehnila. Od tedaj ga je videla vsak večer sedeti v kotu par klopi za njo. Zdel se ji je nekako nenavadno pohleven in ponižen. Ana ji je dejala, da vedno neprenehoma gleda njo. — Vieni je neugodno. Cemu se vsiljuje ! Od.slej ni hotela več tako pogosto k večernim predavanjem ; kadar jo je pozdravil odzdravila je jedva toliko, da je z malim migom glave pokazala, da ga sploh vidi. Čemu ? ! On, ki je vse razdal, vse užil, — kaj ima še za njo — nič ! Začela je zahajati v gledišče. No, to je bilo stai-o, nerodno, grdo, s slabo venti- lacijo, slabo akustiko, slabimi igralci, slabimi pevci. Zdelo se ji je vse neokusno, zoprno. — Pojdimo enkrat k zborovanju »Heilsarmee«. vSle so res v to čudno »vojno zveličanja«. Ha, ha ! Kako je bilo vse smešno, teatralno ! Po napevih poskočnih, pouličnih pesmi, peli so neke psalme, vmes je trobila godba, pri katerej je bilo tudi nekaj žensk z nekakimi cimbali, in naposled se je vse objemalo, veselilo, poljubovalo. Kako smešno ! In vender si je zadala ta družba veliko, vzvi- šeno socijalno nalogo in ne more se reči, da je ne rešuje povoljno. Vsi udje so takozvani »absi.stenclerji«, ki ne pijo ne vina, ne piva, sploh nikacega alkohola. Družba posebno vabi in .sprejema v svoje krilo nekdanje pi- jance, padla dekleta, vse bivše propalice. Po vseh večjih mestih n. pr. v Londonu. Parizu, Berlinu usta- novlja družba v najrevnejših, najpropadlejših delih mesta svoje postaje, od katerih gredo potem »sestre« in »bratje« v najubožnejša stanovanja, strežejo tu bol- nikom, očistijo tam otroke, šivajo, snažijo, pomagajo, darujejo tudi po možnosti hrane, obleke i. t. d. A kako so vso to lepo organizacijo neumno našemili ! Ženske in možki nosijo uniforme. Ženske modre obleke, modre klobuke s temno rdečimi naši vi in ro zetami, pod vratom veliko zapenjačo z napisom : »Heilo- armee«; možki istotako, in kape z napisom. Vsa zbo- rovanja se vrše šumno s petjem, bobnanjem, korakanjem po ulicah, sploh z vsem mogočim smešnim aplombom. Voditelji, vodnice, pazniki in paznice so častniki, nadčastniki, generali i. t. d. Eizi se je ves ta hrup naravnost studil. Kaj se mora res samo s takimi sredstvi delo- vati na maso ? Povsod, vedno je masa surova, ljubeča šumne, hrupne utise, teatralne efekte; najlepše, najkrasnejše ideje zna ukovati v banalne, barbarske, usiljujoče se forme. Čudila se je, da je ravno v Svici toliko najrazlič- nejših sekt, ki še nekako dobro uspevajo. Poleg ka- toličanov, kalvinistov, cvingliancev, Židov, nekaki evangelisti, mormoni ki imajo \' Ameriki svoje pravo zatočišče, razpošiljajo po vsej Švici svoje apostole, brošure in liste. Trezni, pusti, prozaični Švicar, ki je ipak naobražen in na])reden ! V deželi treh milijonov ljudi, kjer imajo šest univerz, nebroj trgovskih, obrtnih, rokodelskih šol, tako — fanatično lovenje za temi nejasnimi, zmedenimi, čudnimi ver- skimi dogmami. Opažala je tu večkrat neko nezdravo ekstazo, nenaravno pretiravanje. Omihla se ji je psihologija, in z Ano ste se znali po cele popoldneve razgovarjati o tajnostnih pojavih duše. Dela se je na čitanje modernih piscev. Vedno bolj je umevala njih intimno, impresijonističko maniro, — Kako fino ume n, pr. Przybyszewski izšibati čuvstva iz duše — dejala je nekoč Ani. — Kako smešni, mali oni, ki se izsmehujejo modernim ! Kaj .so res samo lepodoneče, moči in izraza pijane besede ? ! Ali nam ne vibrirajo tajne strune naše duše, kadar zremo v misterij umetnikovega čuvstvovanja, ali nam ne vstajajo nova, neznana bogastva iz temin našega bi,stva, kadar gledamo v te tuje, nage duše, polne ognja, moči, trpljenja in sreče ! ? Ali umetnost sama, brez tedence, ni umetnost?! Umetnost si je sama cilj, smoter, začetek in konec!... Nekateri bobnajo na de- vizo: »Umetnost za vse!« — t, j. vsaka umetnost za vsacega, vsem umljiva, na vse jednako delujoča ! Kako neumno! Kakor, da bi imeli vsi jednake duše, vsi jednako razvite pojme, čuvstva, mišljenje ! Vsak kmet n. pr. bi dal vse Rafaelove Madonne za lesen, pozlačen kip svetnice v župni cerkvi izdelan od do- mačega, vaškega rezbarja. — . Proučevala je tudi Farinellija. Kaka duša je to, kaka so tla, ki rode te divje, elementarne vzhite ? ! .Secirala je vse njegovo čuvstvovanje, vmislila se je v njegovo vročo, nebrzdano nrav in počasi ga je umevala. Ali to umevanje ji je doneslo novega trpljenja, — Nikacega zbliženja, ni med nama. On od vekov drugačen od mene, celi svetovi drugačnega naziranja leže med nama. On, človek momenta, hiter, nezanesljiv, strasten, spreminjajoč se v svojih čutih, jaz oprezna, počasna, stalna ! Kako, da se zbližava, kako, da se nama duše zblinijo v jedno celoto ?? Jaz sem hra- nila, štedila, skopovala vsa čustva svojega srca za onega, ki bi me ljubil, — za njega; vse globine moje str. 84 SLOVKNKA. duše so čuvane, nedotaknjene, sveže, — a on, kaj mi ima dati on, kaj ima meni dati več nego je do- bila Šaša Timotejcvna ? ! Najbolje pozabiti! — A pozabiti je bilo težko ! Lizi se je zdelo, da vidi Farinellija večkrat nego obično. Zdaj jo je srečal tu, zdaj tam, kjer se ga ni na- dejala. In njegovo obnašanje je bilo kljubovalno, tr- masto , prav kakor njeno. .Smejal se je ironično, kadar je ona prezirljivo obrnila glavo v stran. Ma- lomarno, ponosno sta se pozdravljala, a njune oči so se vendar željno lovile. Lizi je vselej vsa kri planila k srcu in .skoro, da so se ji kolena sibila razburjenosti. Vroč^ vali nekega tesnega, sladkega čustva so ji vibrirali v živcih, bila je po teh-srečavanjih čudno vesela, srečna, zadovoljna. — Kako sem neumna, slaba! Ne, ne, ne! Nikdar! Kako se morem vznemirjati radi njega, po onem ve- čeru, po onem tednu, ki ga je preživel z ono v Cu- rihu?! Nikdar! Ne, ne! -- In bičala, trapila se je s temi spomini, s temi mislimi vsak dan. — Dejala sem mu — lopov ! Kakor, da ni res, da ni zaslužil ! Malo ur prej je poljubil, mene a potem mu je ona razpalila kri ! .Sramota ! Zaradi one, one ... ! — V neizrekljivi jezi si je trla roke, pri spominu na Sašo Timotejevno jo je spreletel vselej čut gnusa, kakor pred nečim nečistim, umazanim. Napram njej ni imela nikacega čuta pravičnosti, obzira. V pensionu, kjer je stanovala, obedovalo je tudi več druzih dijakov, ponajveč tujcev : Rusov in Ar- mencev. Bil je med njimi tudi nek bolehen jurist, mlad, šestindvajsetleten, i-odom Armenec. Ta ji je nekoč pravil o Saši Timotejevni. Njena mati je bila baje jako ustrežljiva, galantna dama. Imela je starega moža, nekakega umirovljenega polkovnika. O .Saši se je vedelo, da ni hči tega starega slabega človeka, no ipak je imela mlada polkovnica za življenja svojega soproga pristop v vse družbe petrograjskih srednjih krogov. Drugače pa je bilo, ko je le-ta umrl. Ostavil je samo dolge in malo, neznatno penzijo, katera ni- kakor ni zadostovala razvajeni udovi. No, pomagali so ji prijatelji, in Saša je bila tudi jako lepa že kot petnajst, šestnajstletno dekletce... Oni Armenec je celo pripovedoval, da so rekteri kot gotovo g"ovorili, da je prišla Šaša na željo svoje matere v nek poseben zavod, iz katerega ji je l)aje nek dijak, nadahnjen z idealnimi, socijalističnimi ide- jami pomagal... Kako je prišla na univerzo, naj sam Bogzna, gotovo pa je, da je jako nadarjena in daje zelo, zelo škoda za njo, če je le deset odstotkov istine na onih anekdotah in pripovedkah, ki krožijo med dijaštvom o njej. Tako Armenec. Liza se je namrgodila. In dasi je tudi pritr- jevala vsem razlagam in zagovorom pripovedovalca, ki je .skušal, da nariše vso neznosno tragiko takega bitja, vendar ni mogla čutiti mehkih, prizanesljivih čustev v svojem srcu. ' Sama kriva, ali ne, — zamazala se je, oblatila na veke, največja ljubezen ji ne izpere več gnilih, smrdečih marog iz duše ! Čutila se je visoko vzvišeno nad vsemi onimi, nedotaknjeno, čisto, sveto. Povedala je vse ono o Saši Timotejevni Ani Bogdunoff, ki pa nikakor ni bila njenih misli. Njena sodba je bila mileja, bolj blaga, prizanesljiva, dobra. Sebe ni smatrala boljše, čistejše. — Pomisli Liza, ali bi ne bila mogoče jaz ravno taka in še slabejša, še bol hudobna, če bi bila zrasla v enakih okoliščinah, ali bi me ne mogli umazati, uničiti ravno tako mlado, kakor je bila ona. Šaša Timotejevna ? Jaz ji niti ne zameravam, da je sedaj taka. Ali mar veš kaj čuti, zakaj je taka, ali mar sploh samo veš, kaka je ? ! — Liza je ni hotela razumeti. Svojeglavno je ču- vala svoje teorije. Smatrala se je napredno, odpust- Ijivo, domišljavala si je, da razume vse zmote ljudske duše, da jih oprašča, smatra naravnimi, vendar je bilo vse to izmišljeno. V dnu duše živeli so ji-stari, trdi, neusmiljeni, ortodoksni principi, krivični predsodki, napuh, prevzetnost nezaslužene čednosti , vse ono dobro, čisto, lepo, ki je bilo ipak vendar-le mnogo več produkt okolščin nego njene zasluge. Farinellija je ljubila, a v duši ga je ob jednem prezirala. Svojo ljubezen je smatrala žrtvijo, velikim, bogatim darom, katerega Farinelli ni niti vreden. Ona ni priznala, da sme ljubezen zahtevati v zameno le zopet in samo ljubezen. Ne, ona je ljubezen perso- nificirala : ljubezcn-ona, ljubezen Farineli — in na tem je sodila vrednost, moč, bogastvo ljubezni. In k sebi jo dodala vso svojo lepo, čisto, jasno preteklost in Farinelliju njegovo, polno zmot, padcev in prevar. O, ona je bila do neba visoko nad Farinellijem ! Nikomur ni pravila tega, v duši pa je začela vroč, strasten kult sebi sami. Seznanila se je z Pavlom Lewinskym. Bilje doma s Krima, na evropsko-azijski meji. Bil je zaročen z neko devojko iz njegove gubernije, ki je v Petro- gradu študirala medicino; on je učil naravoslovne vede. Bil je krasen človek, ne kar se tiče zunajnosti, okopram je bil njegov obraz dober in plemenit, ampak še bolj glede značaja, mišljenja in duše. Vse je sodil blag-o, milo, vse odpuščaval, vsacega zagovarjal, a napram sebi je bil strog, molčeč in pazljiv. Povedal je nekoč o neki priliki Lizi, da čaka svojo zaročnico še šest let in da se med tem časom težko vsako leto vsaj enkrat sestaneta. — Je lepa vaša zaročnica? —je vprašala Liza. SLOVENKA. Str. 85 • — Meni je najlepša, — je dejal priprosto in po- kazal njeno sliko, ki jo je nosil seboj v listnici. Bila je fotografija res prikupljive ženske, dobrega, blažega obraza in milih oči. — In vi niste nič ljubosumni, nič se ne bojite^ Ona je vendar tako daleč in lepa je! — , — Kako, da se bojim ? Zakaj ? Ali ona je moja zaročnica, — je dejal čudeč se in čez nekoliko minut pristavil: — In jaz jo ljubim, kaka bi oila moja lju- bezen, da morem trenotek dvomiti ! -— Liza se je zamislila. Jezilo jo je skoro to veliko zaupanje, ta velika vera, ki jo je stavil Lewinsky v svojo zaročnico. — In ona ? — je vprašala. — Ah, ona me pozna,— se je smejal dobrodušno, kakor, da bi bilo sploh smešno dvomiti v njegovo verno.st. Videlo se mu je, da smatra Lizino vprašanje, kakor, da bi bila poizvedovala: — In ona, ali ve, da je nebo modro? — ali trava zelena? — Obmolknila je. -- Ah, ipak je nekaj lepega . taka čista, verna, jasna, jaka ljubezen ! Ona in Fa- rinelli — kak razloček! Ali, recimo, da bi se ipak pripetilo, da bi ona druzega ljubila, da bi poljubila kacega tujca, — bi ji vi odpustili ? — — Ne, — je dejal trdno. — In zakaj ? — Njena duša bi bila oskrunjena za me, ne mogel bi več verovati v njo, — je odgovoril. — Sicer pa je to grehota misliti. To se nikdar ne zgodi. — Njegov glas je bil trden, jasen, odsevalo je v njem nekaljeno, srečno prepričanje. — In Farinelli, in Farinelli, — ji je šumelo zopet v duši. Ah, ti dvomi, te muke, ta bolest ! Farinelli, onesvečen, onečaščen, oskrunjen, tako, tolikokrat! In čemu, da je še ona čista, sveta, ko jo on pokrije z svojimi poljubi, z ljubeznijo a ob jednem z svojo nizkoto, s svojim blatom?... Škoda se ji je zdelo sebe. Tako malo naj dobim v zameno ? ! Ne, ne ! Ana Bogdunoff je prišla nekoč k njej. Prinesln ji je šopek rož. — Farinelli me je naprosil, Liza, da ti jih dam, — je dejala skrivnostno. .— Ne potrebujem jih od njega, — ji je odvr- nila Liza v njeno veliko začudenje. — In zakaj ne? Kolikor vem, si bila kriva i ti tedaj . . . — Jaz?! Smešno! In če! Reci mu, naj se spomni na Curih, potem ne bode pošiljal rož! — — Zdi ,se mi, da pretiravaš, Liza, — je prigo- varjala Ana, — on te ljubi. Dejal je tudi, da se sam opraviči, da vse razjasni... Liza se je raztogotila : — Smešno ! Čudim se, da se ti dopade v ulogi posredovalke ! Sramuj se, to je res prebedasto, prc- otročje ! — — Kakor ti drago, — je dejala naposled Ana razdraženo in hotela oditi. No, ni odšla. Vrnila se je še predno je prišla do vrat, okle- nila se hipno Lizi krog vratu in udarila v nek čuden, nervozen, histeričen plač, napol smeh, a napol jok. Solze so ji curkoma lile iz oči, ustna pa so se zate- gavala v poseben, nenaraven smešek ; vse telo ji j-.- podrhtavalo. Liza se je prestrašila temu navalu, absolutno ni vedela, kako naj si razjasni čudno, nenavadno pona- šanje svoje inače tako mirnodušne, vesele prijateljice. — Ali kaj ti je, za Boga? Govori, kaj se je zgodilo! Ana! Umiri se ! Ali, Ana, Anuška, kaj ti je vendar ?! — Čudno, pretrgano je jecljala Ana : — Tako si neum-um-na Li-iiza-a! — In zopet strasten, neutešljiv plač. — Ta-aako si neu-u-umna ! Ra-a-ad te imal Ti ne zna-a-aš, ne ve-eS ce-e-e-niti ! — Še le čez dolgo jo je Liza toliko umirila, da je mog-la vsaj razumeti, kaj govori in kaj hoče. In potem je prišlo vse na dan, kakor hudournik, stra.stno v navalu ; — Ti ne veš, ne znaš ceniti ! Ničesar ! Vsega imaš v preobilju, vse se ti ponuja, sili ! Ti samo mi- lostno jemlješ ali odklanjaš. Ali jaz, jaz ! ! Moj brat, profesor, ki je oženjen in ima otroke, mora delati dolgove radi mene. V vsakem pismu godrnja, vedno je nezadovoljen, še ono malo, kar mi pošlje, mi vse zagreni s svojimi pikrimi opazkami. Nihče me nima rad, vsem sem na potu. Kaj pa so te študije?! To mi ni dovelj ! Človeka hočein, duše ! Tako sem sama, grozno., strašno .sama ! Vedno ! Povsod tuja, nikjer, nikomur vse ! Ti mečeš brezbrižno od sebe, za kar bi se jaz plazila po golih kolenih. Pomisli, človeka, srce, dušo ! ! Skoro kričala je v nepojmljivi, brezkrajni raz- burjenosti. Liza jo je mirila, spremila domov in pustila, da se v njenih rokah še enkrat izjoče. Čudna ženska ! Kaj ji je neki bilo ? ! Liza ni mogla verjeti, da ji je manjkalo le ljubezni, naklonjenosti, sočutja, ni pojmila, kako mučna, kruta je bila Ani njena prazna, navidezno tako ponosna samota ; ni pojmila, da je bila njena prijateljica tako sama, tuja, zapuščena, ko jo je vendar 'poznala in rada imela vsa bernska univerza. Nerazumljiva duša, nepojmljivo srce ! Pusti se kovati v verige, uklepati, dušiti, brzdati a kar nakrat pretrga vse vezi in stoji nago, veliko pred čudečim se človekom. Večni zakoni prirede ! Tri- nogi, katerih ni moči prevariti, z katerimi ni mogoče skepati dogovorov in kompromisov. str. 86 SLOVENKA. Ana .se je sramovala drugi dan onega dogodka. Izgovarjala se je na svojo veliko nervoznost, katero si je baje nakopala vsled prepridnega učenja in se cinično izrogavala sama sebi. Zakaj da še drugi vedo za mizerijo njene duše, za notranjo nezadovoljno.st, za čustva, ki niso imela predmeta in cilja, za vse upe, želje, intimno drhtaje vročega srca, katere je trapila in mrtvila sama molče in ponosno ? ! •Smeh na ustna, masko pred obraz ! Inteligentnim ljudem vedno brez utehe, brez ko-, risti umira del njihovega bistva. Srce ali pamet ! ' In težko je voliti. Povsod trpljenje, na vsak način se treba nečemu odreči, treba na kaj resigniratt ! Prokleta prosveta, prokleta kultura, ki je raz- stavila to dvoje ! Toda ne, ne ! Ne prosveta, ne kul- tura, le naša prosveta, naša kultura ! Lizi se je oni dogodek globoko začrtal v dušo. Prepovedala si je .sicer odločno v.sa približavanja Fa rinellija enkrat za vselej, a v srcu ji je vedno donel eudni, pretresljivi plač Ane .• — Tako si neumna ! ¦ (Dalje prihodnjič.) Odmevi. I. Lahno v vodni tam gladini žarnic sevajo kristali, in čuvaji so — kostanji zadremali na obali... V svitu lune gleda doli stari grad na belo mesto ; — aj, vitez junaški gleda skupaj zbrano vojsko zvesto ! Tiho... tiho... stopa v dušo davnih časov romantika... Pardonnez !... Zadel me nekdo in v sedanjost zgine slika... II. Za steklom kristalnim kot dan električne tulpe žare, pod njimi demanti svetli v škrlatnem baržunu blišče... V izložbo gledalcev nebroj strastno, poželjivo strmi... Nasititi morda dajo brez cvenka se lačne oči... III. V bajnosvetli spet dvorani valčka glasi zadonijo, po parketu pa razkošno mladi pari se vrtijo... Kaj prelesti je tu zbrane v polnih ramah, snežnobelih, in miline kaj razlite je v obrazkih teh razcvelih ! A metuljčkom — kavalirjem soditi je utrudljivo ; — saj i cvetke nam umetne slikajo naravo živo... Hej, kako lepo pristoja prašek licu lepe žene... in .sladko plesalcem vrejo z usten — fraze naučene... Zorana. Nekoliko misli o ženski jednakopravnosti. Neštetokrat se čuje ali čita, kako možki za- bavljajo čez žensko »kratko pamet«, čez žensko naivnost, klepetavost, hinavščino, nečimernost in kar je še več takih »ženskih« lastnosti. Nekateri možki so sploh tedaj nabolj dovtipni, kadar se gre za to, da kritizi- rajo ženske. Neusmiljeno se rogajo na ženski uprav tistim lastnostim, katere so jim sami šiloma vcepili. Večina možkih menda niti ne smatra žensk celim člo- vekom in menda jim pač ni nobena stvar tako ne- pojmljiva in nezaslišana, kakor če se zahteva žensko jednakopravnost ter povdarja žensko jednakovrednost. Uprav neverjetno je, kako globoko je ukoreninjeno v možkih preziranje ženske kot človeka. Čutijo se sila vzvi.šene in velike v primeri z malenkostno stvarjo — žensko. Seveda, kot žensko v najprimitivnejem pomenu besede jo pač čislajo in povišujejo v oblake ter ji eventualno zlagajo »božanstvene« tirade. To jim je pač najdražja zabava — druzega nič. Tako jim ugaja. s L o v E N K A. Str. 87 Sploh ima ženska pri možkih veljavo le v toliko, v kolikor izvršuje svoj »naravni poklic«. Kar leži izven mej tega »naravnega poklica», to leži po njihovih mislih tudi izven mej ženskih pravic in ženskih inte- resov. Žensko so proglasili inferiornim bitjem, ki v vsakem oziru potrebuje varuštva, kuratorstva. Seveda so kuratorstvo prevzeli sami, izključili ženo iz vsega javnega življenja ter potem kovali postave sami mej seboj, ne da bi se vprašali, ne delajo li krivice enemu delu človeštva. Tako so nastali in obstoje deloma še zakoni, ki so žaljivi in poniževalni za ženske. Ženska je bila v prejšnih časih in je marsikje še danes v pravem pomenu besede brezpravna napram možu, ni se ji pa odvzela odgovornost za kršenje kakoršnega koli zakona, in na obtožni klopi se ni delalo razlike mej spolom v prid ženske... -Sicer pa je moral žensko v vseh javnih zadevah in okoliščinah zastopati možki. V mnogih državah omožena ženska niti s svojim lastnim premoženjen in celo ne z zaslužkom od last- nega dela ni smela sama razpolagati, marveč le po volji moževi. Na Francoskem je ženskam stoprav od leta 1882. naprej dovoljeno, da smejo samostojno vlagati denar v javne hranilnice. -Sosebno osedopoln v moralnem oziru je za francosko ženstvo znani paragraf : La recherche de la paternité est interdite. — Ženskam se celo od- reka pravica varuštva nad lastnimi otroci, in ako umrje oče pred polnoletnostjo otrok, izroči se jih oblasti in varuštvu često čisto tujega in mogoče breznačajnega možkega. Ta ima potem odločati o njih vzgoji in go- voriti glavno besedo o vseh važnih dogodkih, bodisi da stopajo v zakon ali sploh premene stan. -Seveda se to godi često samo formalno in se sicer varuh niti najmanj ne zmeni za svoje varovance. A zato zakon, ki zahteva ono formalnost, ni nič manj poni- ževalen za žensko. Torej ženska ne more zastopati niti svojih lastnih otrok ! Tudi kot priča ne more ženskti nastopati v nobenem javnem aktu. Nič manj krivično se ženske ne zapostavlja v javnem šolstvu. Tu imamo gimnazije, realke, trgovske in druge srednje šole, ter akademije, vseučilišča in razne druge visoke znanstvene zavode. A do pred kratkim časom je bila vsa znanost le privilegirana last možkih, in ženskam so bile vse srednje in visoke šole zaprte in potein seveda tudi vse javne službe. Ženska je smela in mogla biti le učiteljica in pozneje poštna upraviteljica; a tudi v teh službah se jo še zapostavlja za možkim. O volilnem pravu naj niti ne govorim. Ako torej vse to premislimo, uvidimo, ila so možki popolnoma podjarmili žensko ter jej vzeli vse pravice. Izročena jim je na milost in nemilost tudi še sedaj. Res je sicer, da se to razmerje tnej pojedinci često ublažuje, bodisi da dotični možki ne zna vporabiti svoje oblasti, bodisi, da je blage nravi ter občuti veliko krivičnost možkega nadvladja nad žen- skami, tako da je žen*ka časih vsaj v ožjem rod- binskem krogu nekako jednakopravna in samosvoja Sicer pa je možko nadvladje sila globoko ukoreninjeno, in do pred kratkim tudi ženskam samim ni prišlo na um, da je to nadvladje krivično in za ženske — tudi za možke — sramotno in ponižujoče. Stoprav v onem času, ko je francoska revolu- cija pomladila in oživila vsa srca, se je tudi v žen- skem srcu vršilo prebujenje, in v brezupno temo ti- sočletij je nenadoma padel žarek svobode... Od tedaj datira žensko gibanje in od tedaj se plemenite žene bore za osvobojenje ženstva. Žalostno pa je, da se te junakinje nimajo boriti le proti možkim, ki se boje za svoje predpravice, marveč tudi proti ženskam, ki se v veliki večini še niso zavedle same sebe ter brez- pogojno priznavajo možko nadvladje. A kaki so razlogi, ki jih navajajo možki sedaj, ko so se začele ženske buditi in zahtevati enakih, pravic za oba spola, s čim utemeljujejo svoje nad- vladje ? Poglejmo ! Od nekdaj že so učenjaki, filozofi, zdravniki, dušeslovci, kriminalisti, moralisti in sploh možki pov- darjali, da je ženska mnogo šibkejšega telesa nego možki, da ženske predstavljajo »šibki spol«. No, od- kar se je pričelo žensko gibanje ter se vestneje proučava žensko, izreklo se je že več ruskih, angležkih, nemških, amerikanskih in drugih učenjakov, da je nazor o »šibkem spolu« do cela kriv, in da o »šib- kem« in »močnem« spolu sploh ne more biti govora. Kajti možki in ženska sta jednakomočna od narave, dasi sta različne konstitucije. Da pa ženska ostaja mnogokrat slabejša, temu je vzrok ta, da njena se- danja vzgoja onemogočuje, da bi se nje telesna moč utrdila in pomnožila. Do kake sile pa se o ugodnih razmerah razvije ženska telesna moč, pričajo nam ženske nižjih slojev, sosebno kmetskega stanu. Cesto se vidi ženske pri najtežjih delih, in na deželi se pri delu sploh- ne gleda na spol. In koliko je na svetu žensk, kojih telesna moč daleč preseza moč slabotnejših možkih, in koliko je možkih, kojih konstitucija je sla- bejša nego v obče ženska ! V novejšem času se je pač tudi telesni vzgoji ženske začelo posvečati več pametne skrbi, in danes se uče ženske tudi telovaditi, plavati, boriti itd. Tudi sport deluje v tem oziru jako koristno. Nadalje prigovarjajo, da ženske duše v n o mnogo zaostajajo za inožkim, da so brez poguma. No, in tega se jim celo ne šteje v zlo, češ : ženska itak ni ustvarjena za borbo; njej je prisojena le bo- lest in udano prenašanje trpljenja. Tudi to jg čisto krivo mnenje. LUogo potrpežljivosti in udanega prenašanja vsake bolesti so ženski pač prisodili možki, ker se je to strinjalo z njihovimi sebičnimi računi. A sicer imajo one i-ste pravice do življenja kakor možki, in da našnjemu ženstvu niti več na misel ne pride, da bi kar tako sprejelo zgorajšnjo ulogo. -Sedanje ženstvo noče več živeti v temnih, dolgočasnih zatišjih, noče Str. 88 SLOVENKA. se več izogibati obči borbi ter služiti možkim za ne- kako od.škodovanje po naporih za obstanek. Ono se hoče marveč borbe samo vdeleževati, samo pripomoči do zmage; poguma in moči zato čuti v sebi dovolj. A tudi sicer ženskam ne manjka poguma. Saj nam premnogi zgodovinski dogodki pričajo o junaštvu žen, ki so tudi smrti neustrašeno zrle v oči in s svojim pogumom celo prekašale možke. Seveda je tudi med ženskami strahopetk ; a kdo bi mogel tajiti, da med možkimi ni bojazljivcev ? Zdravniki zatrjajo, da žen- ske v očigled najnevarnejših operacij ostajajo mnogo bolj mirne in jih prestajajo bolj junaški nego možki. Lstina je, da so možki fizično občutljivejši in da jih najmanjša bolezen čisto potare in vrže na posteljo, v tem ko ženske, često resno bolne, še opravljajo vsa svoja navadna dela. Tudi volja žen ni nič slabša od možke, često še bolj trdna '