Prižigalec. Eoraan. V angleškem' spisala Miss M. Omnmiiis. Poslovenil J. Jesenico. Prvi cLel- V Ljubljani. Natisnila. „Narodna tiskarnah — Založil J. Jesenko. 1877 «. Prižigalec. •rfeoMAN. <&- V angleškem spisala ItvUiss nvn. C-a.rn.rain.s- Tiskala »Narodna tiskarna". — Založil J. Jesenko, 1877 . 03O3AS£6 poslušala povest o bolestih in nadlogah maj- hene deklice: za to se je tako močno zani¬ mala, da nikakor nij zapazila, kako nagloina je čas minol ter nij slišala, da je orgljar ne¬ hal orgljati, orgije zaprl in odšel. Jerica je kaj rada govorila. Kakor plaha je tujcem nasproti s prva navadno bila, ven¬ dar se je dala lehko pridobiti s prijaznimi besedami; v tem primerljaji so sladki glas in sočutne besede Emilijine nemudoma pridobile njeno srce. Ker je vse svoje življenje bila mej bolj ubogimi ljudmi in večino svojih dnij 140 preživela mej najnižjim ljudstvom, bilo je do¬ volj čudno, da se nij videlo, da bi bila v ka- kej zadregi in sili; to bi se bilo lehko na¬ ravno pričakovalo, ker je prvikrat občevala z gospico, ki je v bogastvu in lišpu rojena in odgojena, z vsako besedo in z vsakim miglja¬ jem kazala gospo izobraženega duha in olika¬ nega obnašanja. Ravno nasprotno se je Jerica oklenila tako Ijubeznjivo Emilije ter jej je gladila mehko kožuhovino (boa) tako nepri¬ siljeno, kot bi bila sama v palači rojena in v sobelnovej kožuhovini zibana. Parkrat je zgrabila Emilijo za roke z ličnimi rokoviči- cami ter jih je stiskala, kakor je najrajši iz- razovala svojo navdušeno hvaležnost in svoje občudovanje. Občutljivi, pa vendar sočutni otrok je v istej meri zase pridobil srce gos- pice Grahamove. Ta je precej zapazila, kako zapuščena je bila mlada deklica; izprevidela je, kako važno je, da bi se skrbno odgojila, da ne bi prejšnje hudo ravnanje, ki je na njeno močno srce vdelavalo, uničilo človeka, pripravnega za najžlahnejše izobraževanje. Obe 141 sti mej soboj še občevali ter nijste, kot smo uže rekli, prav nič vedeli, kako pozno je uže, ko je gospod Arnold nagloma in skoro brez sape stopil v cerkev. Prišedši gori po pre¬ hodu pod korom poklical je uže od daleč Emi¬ lijo ter jej rekel: „Draga Emilija, bojim se, da ste uže mislili, da sem popolno pozabil na vas. Mu¬ dil sem se dosta dalje, kot sem bil namenjen. Ali se nijste bili uže zelo naveličali čakati? nijste bili uže nevoljni?" „Ste li bili dolgo tam?“ odvrnila je Emilija. „Zdi se mi, da je bilo prav malo časa. Imela sem družbo, kot vidite." „Tako, mala družica!" rekel je prijazno gospod Arnold. „Od kod je prišla mlada de¬ klica?" „Ta, po polu dne je prišla z gosp. Cooper- jem v cerkev. Ka nij tu, da bi jo vzel soboj?" ,,Cooper? — Ne, nij ga; šel je naravnost domov, zapustivši me. Prej ko ne, je popolno pozabil na otroka. Kaj je tu storiti?" 142 „Ka je ne moreva peljati domov? Alije daleč ?“ ,,Tri ali štiri ulice od tu in najinej po¬ polno v stran. Vsakakor je predaleč za vas.“ „0 ne! ne! to me ne bode utrudilo. — Čutim se sedaj popolnem močno in jaz moram vedeti, da je prišla varno domov. Rajši se bom nekoliko napenjala." Ko bi Emilija ta trenotek mogla videti Jeričino hvaležno obličje, čutila se bi bila za¬ res poplačano za največi trud. Šla sta tedaj z Jerico domov, in Emilija je na vratih poljubila Jerico in Jerica je bila ta večer najsrečnejši otrok. Deseto poglavje. Po resnobnem brzdanji duha, Odpuščenji hudobnih raz vaj, Vsem, kar grehe izmrjž srca, Pridobljena je ženska za raj. Kot si lehko mislimo, slepa deklica nij pozabila naše majhene Jerice. Emilija nij nikdar pozabila bolesti, težav in potreb dru¬ gih ljudij. Sama nij mogla videti zunanjega 143 sveta, a bival je v njenih piših svet ljubezni in sočutja, ki se je kazal v preobilnej blagej volji in milosti, v željah in dejanjih. Živela je življenje ljubezni. Boga je ljubila iz celega svojega srca, svojega bližnjega pa kot samo sebe. Velikej nje nesreči in njenim bolečinam nij bilo nikakoršne pomoči in trpela jih je brez tarnanja; a nesreča in bolečine drugih ljudij so jej delale skrbi in polajševanje teh bilo jej je največje veselje. Emilija se nikdar nij utrudila delati dobro. Marsikedaj so njej za prejete dobrote blagoslova prosili stari in mladi ljudje, marsikedo jo je prosil dalje po¬ moči in nikdar nij bila gluha kakej prošnji. Nikdar pa je nij nobena povest o bolestih tako ganila, kot zadnja. Kakor rada je po¬ slušala pripovedovati o tugah in nadlogah, ve¬ dela je vendar, koliko otrok na svetu je v pomanjkanji in revščini rojenih, koliko jih je hudo držanih, zanemarjenih in zapuščenih; Jeričine izkušnje jej tedaj nijso bile nove. A bilo je nekaj v otroku, kar je Emilijo izredno močno ginilo in jo posebno zanimalo. Glas 144 njenih besedij, resnost in živost, s katero je govorila, zaupnost in ljubeznjivost, s katero se je je oklenila, kako nenadoma jo je prijela in stiskala za roke in nazadnje kako močno in prisrčno se je zjokala zavedši se Emilijine velike nesreče, — to vse se je vtisnilo gos- piei Grahamovej tako globoko v spomin, da je po noči sanjala o otroku in po dnevi mnogo nanj mislila. Razjasniti si sama sebi nij mogla, zakaj jo tako živo zanima majhena tujka; a neka notranja sila, jo zopet videti in več o 'bo njej pozvedeti, je bila nepremagljiva; poslala -i je tedaj po Truemana ter je dolgo ž njim govo¬ rila o otroku. Trueman se je jako veselil, ko mu je. gospica Grahamova pripovedovala, kako se je bila z Jerico sešla v cerkvi, kako se zelo za malega dekliča zanima Emilija, katero je posebno občudoval in čislal. Jerica mu je bila uže poprej povedala, da je videla gospico Gra¬ bam ovo, ter je z najgorečnejŠimi besedami go¬ vorila o milej gospe, ki jej je bila tako dobra ter jo je pripeljala domov, ko jo je gospod 145 Cooper pozabil; a takrat se stari mož še zmislil nij, da ste dopadali druga drugej. Emilija ga je vprašala, ali bi je ne hotel pošiljati v šolo. „No, tega ne vem,“ odgovoril je. „De- kliea je še majhena in ne posebno vajena bi¬ vati skup z drugimi otroci. Razen tega bi jo tudi rad imel zmirom pri sebi.“ Emilija je mislila, da je čas, da se nauči čitati in pisati, in čim prej bode prišla mej druge otroke, tem ložje se bo tega naučila. „Popolnem prav, gospica Emilija popol¬ nem prav“, rekel je gospod Flint. »Moram reči, da imate popolnem prav; in če se vam zdi dobro, vprašal jo bom in videl, kaj bode rekla. “ „Zdi se mi najbolj prav, 11 rekla je Emilija. „Upam, da se jej bode dopadalo in poleg tega se bode še mnogo naučila; in kar se tiče obleke, če je morebiti potrebuje, hočem —“. „Ne, o ne gospica Emilija!“ segel jej je Trueman v besedo. »Tega nema potreba; sedaj 10 146 je z obleko obilo preskrbljena, hvala vašej bla- gosrčnosti. “ „Če bode tedaj 11 rekla je Emilija, ,,česa potrebovala, obrnite se le na me. Saj veste, da sva jo oba vzela za otroka in obljubila sem vam, da čem zanjo storiti vse, kar mi bode mogoče. Ne obotavljajte se tedaj, z ve¬ seljem bodem vam in njej vse storila. Gospo- dine Flint, moj oče se čuti vam še zmirom dolžnega, da ste mu tako zvesto služili, kar vas je na zadnje tako hudo stalo." ,,0 gospica Emilija," rekel je Trueman, „gospod Graham mi je bil zmirom najboljši prijatelj; kar se tiče nesreče, ki se mi je pri¬ petila v njegovej službi, zakrivil sem jo sam. Bila je le moja neprevidnost in nič druzega". „Vem, da ste zmirom tako rekli," od¬ govorila je gospica Emilija. „A bolelo je nas močno, in nikar ne pozabite mojih besed, da me bode zmirom vesjdjlo, kadar bodem mogla za Jerico kaj storiti. Veselilo bi me, ko bi enkrat prišla k meni, če bode hotela, in vi bi jo potem pustili pri meni." 147 ,,Gotovo, gotovo , 11 rekel je Trueman, ■i,hvala za vašo prijaznost; z veseljem bode prišla . 11 Črez nekaj dnij sta šla Trueman in Jerica k gospici Grahamovej; a na prehodu sta našla oskrbnico, ki jima je rekla, da je Emilija bolna in nobenega ne pusti k sebi. Zato sta kaj ža¬ lostna zopet odšla. Pozneje se je pokazalo, da se je Emilija oni dan, ko je tako dolgo v cerkvi sedela, močno prehladila, in da je bila res bolehna, ko sta jo hotela obiskati; a čeravno nij smela iti iz sobe, vendar bi jo bilo veselilo Jerico imeti pri sebi; zato jej je bilo kaj žal, da ju je gospa Ellisova tako nagloma odpravila. Ko je v soboto večer bil Viljem doma, jel je Trueman govoriti o šoli, katero naj bi Jerica obiskovala. Jerica se sama nikakor nij mogla sprijazniti s to mislijo, a Viljem ves radosten jej je pritrdil, ko pa je Jerica sli¬ šala, da tudi gospica Grahamova to želi, udala se je, če prav nekoliko se upiraje, ter je 10 * 148 rekla, da hoče dragi teden začeti in posku¬ siti, kako jej bode dopadalo. Prvi ponedeljek je Trueman peljal Jerico v ljudsko šolo, spre¬ jeli so jo in njeno odgojevanje se je pričelo. Ko je Viljem drugo- soboto večer prišel do¬ mov, šel je ves radoveden k Truemanu, da bi poizvedel, kako Jerici dopada hoditi v šolo. Našel jo je z abecednico za mizo; in komaj je vstopil, zaklicala mu je: „0 Viljem, Viljem ! pojdi sem in poslušaj, kako jaz čitam.“ Njeno čitanje se bi prav za prav ne moglo imenovati čitanje. Naučila se je namreč bila še le abc in nekatere zloge, katere je znala zlogovati; a Viljem je pohvalil po zaslugi, kajti bila je zares kaj pridna. Slišal in čudil se je, da je Jerica hodila rada v šolo, da ima rada učiteljico in součenke in da se je razveselje¬ vala mej urami. Mislil je namreč, da jej vsa šola ne bode dopadala in da bo semtertja po¬ stajala bolj muhasta. A nasproti, šlo je vse dobro in Jerica se nikdar nij videla tako živa in srečna kot ta večer. Viljem jej je obljubil, pomoči jej pri učenji; in slovstveni načrti obeh 149 otrok so segali tako daleč, kot da bi ta bil venčan pesnik, oni po modrijan. Štirnajst dni ali tri tedne videlo se je, da gre vse dobro. Jerica je hodila redoma v šolo, ter je jako hitro nadaljevala. Vsako so¬ boto večer poslušal jo je Viljem, ko je čitala in zlogovala, pomagal jej je, hvalil jo in jo osrčeval. A tudi je zaslutil, da bi se parkrat bila skoro razprla s par velikimi dekliči, ka¬ terim nasproti je jela kazati svojo nevoljo. Naj se je začela ta napetost tako ali tako, kmalu je prišlo do razpora. Ko so neki dan otroci mej urama bili na dvorišči, zagledala je Jerica Truemana v nje- govej delavskej obleki, z lestvico in vrčem gre¬ dočega doli po ulici. Glasno klicaje in smijaje se, skočila je iz dvorišča, šla za njim in ga dotekla. Vrnivši se črez par minut, videlo se je, da se je močno veselila nepričakovanega snidenja ter je vsa zasopljena in srečna priletela na dvorišče. Veliki dekliči, katerim Jerica uže poprej iz raznih razlogov nij zaupala, so jo opazovale; 150 ko hitro se je vrnila, rekla je ena iz mej njih: »Kdo pa je oni mož?“ „Moj strijc Trueman," odgovorila je Jerica. »Tvoj — kaj?“ »Moj strijc, gospod Flint, pri katerem bivam.“ „Ti si tedaj njegova?" rekla je deklica z nesramnim glasom. „Ha! ha! ha!“ »Čemu se smeješ?" vprašala je Jerica togotno. „Hu, hu! Predno bi jaz pri njem sta¬ novala," rekla je deklica, »pri tem umazanci! Drugi so se poprijeli tega imena in se smijali, pridevek umazanec so izrekali drug. za drugim tam v kotu dvorišča, kjer je Jerica stala. Jerica je zadivjala. Oči so jej gorele; stisnila je svoje majhene pesti, ter je brez premisleka skočila nad množico. A bilo jih je preveč za njo in ker se je pri razburjenih strasteh vedela še manj pomagati, zapodili so» 151 jo ven iz dvorišča. Dirjala je na vso moč do¬ mov, ter se zelo jokala. Lete po tlaku je zadela v veliko in pre¬ cej okorno gospo; ta je namreč šla v isto mer z drugo in dosta manjšo osobo, ki se je na nje roko naslanjala. „Pomozi bog!“ rekla je višja gospa, ki se je iz strahu in nepričakovanega sunka, skoro prekucnila. „0, ti grda mala žival! 11 To rekši, zgrabila je Jerico za rame ter jo močno pretresla, predno se jej je otrok mo¬ gel iztrgati iz rok. To je Jerico še bolj raz¬ jarilo ; in ker je sedaj še hitrejše letela, bila je v malo minutah doma ter je zlezla v kot za Truemanovo posteljo, obraz obrnila k zidu in ga zakrila z obema rokama, kar je o ta¬ kih prilikah navadno storila. Tu se je lehko jokala, kolikor glasno se je hotela, kajti gospa Sullivanova je bila otšla in nobenega nij bilo v hiši, ki bi jo bil slišal — te svo¬ bode se je tudi posluževala na vso moč. A nij se še dolgo časa kujala in hude muhe pasla, ko je nekdo vrata konci 152 dvorišča zalucivši prišel do duri gospod Flin- tovih. Jerica je iz njegove hoje precej zapa¬ zila, da prihaja neki tujec. Še parkrat glo¬ boko vzdihnivši, prisilila se je z vso močjo, da je omolknila in se umirila. Potrkalo je na vrata, a Jerica se uij oglasila, ampak je ti¬ čala skrita za posteljo. Tujec nij še enkrat potrkal, temveč vstopil je »Zdi se mi, da nij nobenega doma,“ re¬ kel je neki ženski glas. »To je škoda! 1 ' »Iva nij nobenega doma? to mi je žal," odvrnila je druga ženska s sladkim muzikal¬ nim glasom gospice Grahamove, Jerica je ne¬ mudoma izpoznala nje glas. »Zdelo se mi je, da bi vi bili bolje sto¬ rili, ko bi ne bili sami šli sem," odgovorila je prva govoriteljica, ki je bila ravno gospa Ellisova, ona gospa, katero je J erica tako pre¬ strašila in skoro prevrnila. „0, jaz se pa ne kesam, da sem prišla," rekla je Emilija. »Ko idete sestro svojo obi¬ skat, lehko me tu pustite in skoro gotovo 153 'bode mej tem prišel domov gospod Fiint ali .pa mali deklic." „Ne spodobi se vam gospica Emilija, da bi vas povsod okolo vodili ter popuščali, kot kako poštno culo, dokler ne pridejo po njo. Strahovito ste se bili prehladili, ko ste v cerkvi čakali duhovnika, in še sedaj nijste popolno dobri; tudi bi me gospod Graham močno karal zarad tega." „0 ne, ne, gospa Ellisova; tu je jako pri¬ jetno. V cerkvi, zdi se mi, je bilo premo- krotno. Posadite me v naslanjač gospod Flin- tov in popolno zadovoljna bodem." „No, vsakakor pa," rekla je gospa Ellisova, „bodem peč močno zakurila, predno otidem." To rekši, vzela je močna oskrbnica ku¬ hinjske klešče, nasula oglja in ga razgrebla in je požgala Truemanu vse trske; potem je čakala še toliko časa, da je slišala pokanje oglja in videla plamen. Emiliji je snela plašč in ovratno kožuhovino ter je dejala na stran; potem je odšla trdo in redoma stopaje, kakor je bila prišla, nje hoja je bila tako glasna, 154 da se Emilijina poleg že slišala nij; za to je Jerica mislila, da pride en sam tujec. Jerica slišavši, da so se duri odprle in da je gospa Ellisova otšla, nij se več silila molčati in je globoko zdihrila: „0 moj Bog! O moj Bog!“ „0, Jerica!“ vskliknila je Emilija, „ali si ti tu?“ „Da, jaz sem,“ stokala je Jerica. „Pojdi sem k meni.“ Otrok nij čakal druzega ukaza, ampak vstal je, pritekel in se vsedel na tla tik Emilije, skril je svoj obraz v naročji slepke ter je počel zopet glasno jokati se. Razbur¬ jenosti se je tresel na vsem životu. „No, Jerica!" — rekla je Emilija, „kaj: pa je?“ A Jerica nij mogla odgovoriti; in Emi¬ lija zapazivši to, nij dalje popraševala, dokler se malečka nij pomirila. Vzela je Jerico na svoje naročje, naslonila jej je glavico na ramo ter jej je s svojim robcem obrisala solze. 155 Nje tolažljive besede in nje ljubkovanje pomirile so kmalu razdraženo dete; ko se¬ je vpokojilo, prašavala ga je Emilija kaj raz¬ umno po raznih drugih rečeh, ne pa precej po uzroku njegove bolesti. Nazadnje ga je vendar vprašala, če hodi v šolo. „Bila sem tam,“ rekla je Jerica nagloma svojo glavico z rame Emilijine vzdignivši, „a ne pojdem več tje." „Kako? Zakaj pa ne?“ „Ker črtim one deklice/ odgovorila je Jerica vsa jezna; „da črtim jih, one grdinke."- „Jerica!" rekla je Emilija; „ne govori tako, ti ne smeš nobenega črtiti!" „Zakaj ne?" vprašala je Jerica. „Ker je to krivično." „Ne, ne! to nij krivično; jaz pravim da ne!“ rekla je Jerica; „črtim jih in črtim tudi Nani Grantovo in zmirom jih bodem črtila 1 Ali vi nobenega ne črtite ?“ „Ne“, odgovorila je Emilija, „ne, jaz ne črtim nobenega. 11 156 „Ali je vam kedaj kdo utopil vašo ma¬ čico? Ka je kedaj imenoval kdo vašega očeta starega umazanca ?“ vprašala je Jerica. „Ko bi vam bili to storili, potem vem, bi jih vi črtili enako kot jaz.“ „Jerica,“ rekla je Emilija slovesno, ,,ali mi nijsi zadnjič rekla, da si hudoben otrok, pa da bi bila rada dobra in da se bodeš tru¬ dila za to?“ „Da, rekla sem,“ odgovorila je Jerica. „Če hočeš postati dobra in če hočeš, da ti bode odpuščeno, odpustiti moraš tudi ti drugim. 11 Jerica je molčala. „Li nočeš, da bi ti Bog odpustil in te ljubil ?“ „Bog, ki biva v nebesih, — ki je ustva¬ ril zvezde ?“ vprašala je Jerica. „Da.“ „Ka me bode rad imel in me enkrat vzel k sebi v nebesa?" „Da, če se boš trudila biti dobra in bo¬ deš ljubila vse ljudi.“ 157 „Gospica Emilija,“ rekla je Jerica malo misle, „tega ne morem, ne morem tudi priti v nebesa.“ Ravno ta trenotek je pala solza Jerici na Celo. Vsa zamišljena Emiliji v obraz pogledavši rekla je: „Draga gospica Emilija, ali bodete vi prišli v nebesa ?“ ,,Prizadevam si na vso moč.“ ,,Spremila bi vas rada,“ rekla je Jerica z glavo majaje in vsa zamišljena. Emilija je molčala, prepustivši otroka nje¬ govim lastnim mislim. „Gospica Emilija,“ rekla je Jeriča na¬ zadnje šepetaje, „mislim, da se bodem pri¬ zadevala, a zdi se mi, da tega ne bodem mogla doseči. “ „Bog naj te blagoslovi, ter ti naj po¬ more, otrok dragi,“ rekla je Emilija položivši svojo roko Jerici na glavo. Četrt ure in še dalje nijste obe zinili be¬ sedice Jerica je popolnem tiho ležala Emiliji v naročji. Polagoma je zadnja zapazila po so¬ penji otroka, da je zaspal ves utrujen mrzlice 158 in prestane razdra ženosti. Ko se je gospa Elli- sova vrnila, pomignila jej je Emilija na spečo ter jo prosila, naj jo dene na posteljo. Začude ■se je to storila, potem se pa obrnila k Emi¬ liji, ter je vskliknila : „Pri mojej besedi, gospica Emilija, to je ravno ista surova kričeča žival, ki bi naji bila skoro ubila.“ — Emilija se je smijala temu, da bi mogel osemletni otrok prevrniti in usmrtiti ženo tolike velikosti, kot je bila gospa Ellisova, a rekla nij ničesa. Zakaj se je Emilija jokala celi oni večer, ko hitro se je spominjala jutranjega prizora? Zakaj se je na kolenih tako silovito borila s hudo skrbjo? Zakaj je tako goreče molila in prosila nove kreposti božje? Zakaj je Boga tako ponižno prosila blagoslova za majhenega otroka? Ker je marsikatero leto svoje slepote in reve, marsikatero uro grenkega boja in obupa čutila, da taka razdraženost, kot jo je Jerica ta dan kazala, more v trenotku silo¬ vite svoje moči ostrupiti celo življenje, ter s strašnimi črkami zapisati smrtno sodbo 159 človeškemu veselju. In tako je ono noč molila k Bogu, naj bi jej dal moč držati se svojega sklepa, in naj bi jej pomogel ozdraviti tega otroka največje njegove bolezni. — Njen upliv se razširja, in ranjeno srce Od strasti k življenju in upanju vabi. Drugo nedeljo po polu dne je Jerica se¬ dela na podnožnici pred prijetnim malim ognjem v sobi Emilijinej. Velike svoje oči je imela obrnene v Emilijino obličje, katero je, tako se je videlo, na nerazumljiv način očarovalo malo deklico: tako skrbno je opazovala po- mežikovanje obraza, katerega mik je bila marsi¬ katera starejša osoba nego Jerica občutila, a razjasniti si ga vendar nij mogla. Bila nij le¬ pota, — vsaj ne bliščeča lepota; kajti te nij imela Emilija nikdar, celo takrat ne, ko so se na njenem obrazu še svetile lepe rujave oči. Tudi ni izviral nje mik iz tako imenovanega očarajočega obnašanja, kajti Emilija se je obna¬ šala tako ponižno in milo, da nikdar nij šiloma zadobila dopadajenja in udanosti drugih ljudij. Ednajsto poglavje. 160 Tudi nij bilo usmiljenje z njeno slepoto, če¬ prav tolika nesreča lehko zmirom vzbuja in v resnici tudi vselej vzbudi najtoplejše sočutje. A vsak je težko veroval, da je Emilija bila slepa. To je bila resnica, katere trpinka nikdar nij svojim prijateljem usiljevala s tožbami ali s sebično neobzirnostjo. In ker pogled njenih zaprtih trepalnic, obsenčenih z dolgimi gostimi vejicami, nij vzbujal nikakoršne muke, zgodilo se je pogostem, da so oni, ki so ž njo obče¬ vali, govorili o rečeh, ki jih lehko le vid spoznava, in da so celo njeno pozornost na ta ali oni predmet obračali, oni trenotek popolnem izpozabivši njene slepote; in Emilija nij nikdar vzdihovala, nikdar nij bila razžaljena po njih brezobzirnosti, ter se je vsakrat zanimala tudi za predmete, katerih.videla nij; kazala se je temveč popolnem zadovoljno s popisi, katere je slišala, ali s slikami, katere si je v svojej domišljiji načrtala, ter je radostno in šaljivo govorila o vsem, kar ravno je nje družnike najbolj zanimalo. Nekateri so rekli, da Emi¬ lija ima najslajša usta na svetu, ter so 161 preradi opazovali njili spreminjajoči izraz. Drugi so rekli, da glavni nje mik je majhena jamica na desnem lici; še drugi (in ti so bili mlade devojke, ki same nijso bile lepe) so opazovali, ko bi vedeli, da bi lehko svoje lase zravnali v take valove kot Emilija zravnjuje svoje lase, spletali bi jih vsak večer tako, ker se prelepo podajo. A le malo je bilo onih izvoljenih, ki so biii duševno toliko obdarjeni, da so Emi¬ lijine lastnosti 'prav razumevali in primerno čislali, — malo, prav malo jih je bilo, ki so poznali njene boje, ter so videli njene zmage. — Ko bi ti bili hoteli izraziti svojo misel, od kodi da izvira moč, po katerej se nje obličje in nje glas vrivata v srce mladih in starih ljudij ter si pridobivata njih ljubezen in občudovanje, rekli bi bili, kot je Jerica ono nedeljo po polu dne, o katerem smo govorili, ljubeznjivo se¬ deča tik Emilije ter jej v lica gledavši rekla: „Gospica Emilija, jaz vem, da ste vi bili pri Bogu . 11 Jerica je bila zares čudovit otrok. Ne¬ izobražena kot je bila, vendar je precej čutila 11 162 Emilijino prednost pred vsemi, ki jih je do- sedaj videla. Misle, daje Emilija nadčloveškega rodu, verovala jej je nepogojno vsako njeno besedo, ter se je dala od nje voditi in na se vplivati, ker je dobro čutila, da jo ljubi in jej le najboljše želi. Sedela je pri njenih nogah ter poslušala nje sladke glasove, ko jo je Emi¬ lija prvikrat učila razločevati pravico od kri¬ vice. Emilija sicer nij mogla videti majhenega mislečega obraza, ki je vanjo bil obrnen, a izpoznala je po resnobnej pazljivosti, po popolnem molčanji otroka in še bolj po malej roki, ki je bila prijela njeno in jo trdo držala, da je slavno zmagala. Od onega dne, ko se je Jerica borila z velikimi deklicami, nij bila več v šoli. Vse pri¬ govarjanje Truemanovo nij nič pomoglo, kar nij hotela več tja hoditi. A Emilija je bolje poznala naravo otroka nego Trueman, ter je uplivala na njo s tem silnejšimi razlogi, ka¬ terih stari mož nij poznal, in je dosegla svoj namen tudi tukaj, kjer je bilo njemu izpod- letelo. Jerica je mislila, da je bil njen stari 1G3 prijatelj razžaljen, in to je bilo tudi glavni uzrok njenega srda. A Emilija jej je stvar pokazala od druge strani, ter jo je nazadnje prepričala, da če ljubi strijca Truemana, bi to bolje pokazala s tem, da uboga njegove želje, kot da se nespametno srdi; tako jej je Jerica nazadnje obljubila, da če drugo jutro zopet iti v šolo. Povedala jej je tudi, kako naj se obnaša proti učenkam, ki se jej tako zelo studijo, ter jej je dala nekoliko prostih naukov, kako naj se drugi dan zadrži, pristavivši, da jo bode gospod Flint skoro gotovo izpremil ter jo pri učiteljici opravičil, in da tako ne bode imela več nobe¬ nih neprijetnostij. Drugo jutro jo je izpremil Trueman, kaj Tesel, da se je nazadnje Jerici ne volj a zoper šolo izgubila. In prosivši učiteljico, naj bi prišla pred duri, povedal jej je dogodbo na prirojeni mu način in je potem izročil Jerico njenemu posebnemu varstvu. Gospica Browne, deklica zdrave pameti in velike blagosrčnosti, je to zadevo popolnem 11 * 164 prav razumela; pri prvej priliki je posebno govorila z deklicami, katerih surovost je bila Jerico razdražila; dosegla je s tem, da so se sramovali svojega obnašanja in da nijso otroka dalje nadlegovali. Kmalu potem se je tudi Jerica sprijateljila s par otroki svojih let ter se je ž njimi mej urami igrala in nikdar več nij prišla v take zadrege. Zima je minola. Prišli so lepi solnčni pomladanski dnevi, dnevi, v katerih je Jerica lehko sedela pi-i odprtih oknih, ali pa na pragu pred sobo. Tačas so za zajutrek pevali ptički na vejah starega drevesa, stoječega sredi ozkega dvorišča, zvečer pa je solnce svitlo svetilo v Truemanovo veliko sobo in Jerica je dobro videla skoro do ure, ko je bilo treba iti spat. Celo zimo je pridno hodila v šolo ter je nagloma napredovala, kot naglo napre¬ dujejo skoro vsi obdarovani otroci, ki imajo priliko učiti se kaj še le v onih letih, ko je njih duh poln čestihlepnosti najrodovitnejši in spretnejši za vsak napredek. Videla se je zdravo in dobro rejeno; njena obleka je bila. 165 lepa in snažna, kajEmilija jo je obilo pre¬ skrbela ž njo, gospa Sullivanova jo je pa nad¬ zorovala. Bila je tudi živa in srečna in je sto¬ pala krog po hiši tako radostno in zadovoljno, da je Trueman rekel, njegova ptičica ne ve, kako se s podplati dotika zemlja, temveč ferflja na prstih po svetu. Stari mož bi ne bil mogel bolj ljubiti svoje rejenke, ko bi bila njegov lastni otrok. Po gostem o toplem vremenu je postavljal svoj velik naslonjač pred duri ter je posedal tik nje. Potrpežljivo in pazno jo je poslušal, ko mu je čitala povest za povestjo zdaj o mladih deklicah, ki nijso nikdar lagale, zdaj o dečkih, ki so zmirom starše ubogali, zdaj pa o otroku, ki je vedel, kako mora svojim muham gospodovati. Pri teh prilikah se je videlo, da sta najprimernejša družnika drug diugemu; in to je tudi res bilo. Starega moža so povesti, katere je Emilija oskrbovala ;in Jerica jih čitala in zopet čitala, zanimale tako močno in enakomerno, kot bi bil sam še k otrok. Tu je sedel, komolce oprte na kolena 166 ter je poslušal priproste povesti, smijal se je, ko se je Jerica smijala, miloval je kot ona, tako močno in prisrčno, če so male junakinje bile nesrečne, in veselil se je ž njo, ko je- nazadnje vendar slavno zmagala resnica, po¬ korščina in potrpežljivost. Emilija je dobro vedela, kako važne so take povesti često za razvitek otroškega srca, ter je kaj skrbno in previdno Jerici izbirala knjige. Jeričino življenje je bilo sedaj tako srečno in mnogo obetajoče, kot je nekdaj bilo nesrečno in žalostno. Pred šestimi meseci se je čutila popolno zapuščeno, brez ljubezni in skrbi, sedaj je imela mnogo prijateljev ter je videla, koliko velja, če kedo na nas misli, za nas skrbi in nas ljubkuje. Vsi dnevi v tednu so bili veseli, sobota in nedelja pa ste- bili za njo ravno tako rudeče zaznamovani,, kot za gospo Sullivanovo; kajti sobota je vo¬ dila Viljema domov, ki je poslušal in nadzo¬ roval njeno branje; izhajala je ž njim, smijala se in igrala. Vselej je vedel povedati toliko- lepih rečij, bil je zelo duhovit in živ, bil je: 167 zmirom pripravljen izpeljati njene načrte ter je rad storil vse mogoče, da bi jo le raz¬ veseljeval : tako da je ponedeljek zjutraj počela šteti dneve, dokler nij prišla sobota. Če nij bila kaka reč v redu, če je stara ura zasta¬ jala, ali če je nje igračica bila polomljena, ali kar je bilo še hujše, če nij mogla dovršiti svojih nalog ali če jo je kakova majhena otročja žalost težila, — potem je znal Viljem vse zopet urediti in jej pomoči iz vseh zadreg. Zato mati nij pričakovala Viljema željnejši, nego ga je Jeriea pričakovala. Nedeljo po polu dne je Jerica vselej bila pri Emiliji v njenej sobi in je poslušajoč nje sladki glas na pol ne vede se navzela uje mi¬ lega duha. Emilija jej nij pridigovala, tudi se je varovala otroka dolgočasiti s svarili in pravili. Da, Jerici nij prišlo na misel, da tja hodi, da bi se kaj naučila, ampak na pri- prosti način in polagoma je slepa deklica vdihnila svojo svitlobo otroku v temno dušo. Resnice, ki vodijo h kreposti, in božje zapo¬ vedi, vsadila mu je tako naravno in vendar 168 tako globoko, da Jerica nij celo nič opazila, kaj se ž njo vrši. A dolgo poslej, ko se je dobrotljivost v njej okrepila in ko je prvi njen slabotni upor zoper hudobnost, prvi po¬ skus otročje svoje sklepe držati, sezoril kot globoko ukoreninjeno načelo ter postal trdna navada v življenji, čutila je oziraje se v mi- nolost, da je o onih lepih nedeljah Emiliji na kolenih sedeča sprejela prve žarke neumr¬ ljive svitlobe, ki v njenem srci nijso nikdar več ugasnili. Tako je bila uslišana nje tiha molitev. Bog je izbral zemeljskega voditelja, da bi ta vodil njegovega otroka k večnemu miru; izbral je voditelja, čegar zaprtim očem so bila za¬ prta pota sveta, ki pa je toliko dolgo hodil po potih nebeških, da so mu bili popolnem dobro znana tla. Kedo je bil spretnejši od nje, ki je s potrpežljivostjo se bila privadila poti, da bi bil malečko vodil? Kedo je bil spretnejši od nje, čegar zatemnenemu življenju je Bog prižgal nebeško luč, da je v temoti drugej duši svetila? 169 Jerici je bila o tem času silno žalostna novica, ko je zvedela, da bodo Graliamovi šli po leti na kmete. Gospod Graham je imel lepo pristavo 6 kilometrov od Bostona, kamor je zmirom hodil, ko hitro se je začel čas setve in sajenja. Res da je po zimi oskrboval sam svojo kupčijo, vendar si je zadnja leta po leti privoščil mnogo počitka in glavne in dnevne (stranske) knjige so poleg dela in ve¬ selja v vrtu izgubile mnogo veljave v njego¬ vih očeh. Emilija je za to obljubila Jerici, da jo bode neki lepi dan obiskala ter pri njej ostala; tega pohoda se je Jerica uže tri me¬ sece naprej veselila, a tudi tri mesece poslej. Da Emilije nij bilo v mestu, za to je Jerico nekoliko oškodovalo, da je Viljem o sedanjih dolgih dnevih večkrat lehko zapustil lekarnico ter zvečer za par ur prišel domov; in Viljem je znal, kot rečeno, Jerico zmirom potolažiti, naj je še tolika bila nje žalost in nadloga. 170 Dvanajsto poglavje. Naj minuta vsaka, ki dohaja, Novih iz perot ti ved razgrinja? Vsaka te minuta, ki odhaja, Dobrega in modrega spominja. Neki prij eten večer v zadnji polovici me¬ seca aprila je stala Jerica, ki je bila obiskala gospico Grahamovo ter se pred njenim odho¬ dom na kmete od nje poslovila, v zadnjem delu dvorišča ter se je milo jokala. V roki je imela knjigo in pisalno deščico, katero jej je Emilija za slovo podarila; a od te še nij bila vzela zavitka, ona pa je bila vsa pomočena s solzami. Srce jo je tako zelo bolelo, ker se je morala ločiti od svoje prijateljice (prva nje žalostna ločitev, katerih je polno naše življenje), da nij slišala priti nobenega; vedela nij tako dolgo, da je nekdo tu, dokler jej nij položil rok na rame. Obrnivši se, zagledala je Viljema, ki jo je objel ter jo gledal veselega lica. „No, Jerica," rekel je, „to nij pravi na¬ čin pozdraviti me, če pridem v tednu domov, 171 da bi celi večer pri tebi ostal. Mati in stari oče sta nekam odšla, pa prišedši k tebi, za¬ pazim, da se jokaš tako, da skozi veliko solzno- morje nikakor ne morem videti tvojega obličja. No, nehaj vendar, nehaj! ti ne veš, kako stra¬ hovita se vidiš.“ „Viljem,“ stokala je, „ali ti veš, da je gospica Emilija odšla?“ „Kam?“ „Daleč strani, šest kilometrov daleč; in> ostala bode tam celo poletje. “ A Viljem se je le smijal. „Šest kilome¬ trov daleč!“ rekel je; „to je gotovo straho¬ vito dolg pot!“ „A jaz jo ne morem več obiskavati," — rekla je Jerica. „Obiskala jo bodeš lehko drugo zimo," odvrnil je Viljem. „Oh, a do tja je še tako dolgo!" rekel je otrok. „ Zakaj pa misliš toliko o njej?“ prašai je Viljem. 172 „Ona misli mnogo na me; ne more me videti in vendar me ljubi bolj nego kedorkoli, razen strijca Truemana. 11 „Tega ne verujem; ne verujem, da te na pol toliko ljubi kot jaz. Prepričan sem, da tega ne more. Kako bi te Emilija, ki je slepa ter te nikdar svoje žive dni nij videla, bolj ljubila nego jaz, ki te gledam ves čas, ki to¬ liko močno ne ljubi nikogar na svetu razen svoje matere." „Kaj me res ljubiš, Viljem?" „Da, zares te ljubim. Kadar pridem do¬ mov, mislim zmirom, no sedaj bodem obiskal Jerico ; in pri vsakej reči, ki se v tednu pri¬ peti, mislim si sam pri sebi — to bodem Je¬ rici povedal." „Ne bila bi mislila, da me ti tako zelo ljubiš." „Zakaj pa ne?" „0, ker si ti tako zal, jaz pa nijsem prav nič zala. Oni dan sem slišala Leno Cha- sovo reči Lukreciji Davisovej, da po njenih mislih je Jerica Flint najgrša deklica v šoli.“ 173 — „Po takem bi se lehko sramovala sama sebe,“ rekel je Viljem. „Zdi se mi, da Lena Chasova res nij ravno lepa. Jaz bi ne pogle¬ dal več niti nje, niti druge deklice, ki bi to rekla. “ „0 Viljem, “ vskliknila je Jerica prav resnobno, „to je resnica; to je resnica, kotle kaj more biti resnica." „Ne, ne, to nij res!" rekel je Viljem. „Res, da ti nema* dolgih koder, okroglega obraza in modrih očij, kot Izabela Clinton in nikdo ne bi te povzdigoval kot posebno le¬ potico. A kadar si letala in imaš rudeča lica, in velike črne oči se ti blišče in se tako srčno smeješ, kot časih pri smešnih povestih, takrat mislim, da si najkrasnejša deklica, ki sem jo videl svoje žive dni; in meni nič nij mar, kaj mislijo drugi ljudje, dokler mi ti dopadaš. Srce me ravno tako zelo boli, kadar se jokaš, ali kadar ti kake reči manjka, kot bi se to do¬ tikalo mene samega in še hujše. Jurij Bray je udaril včeraj majheno svojo sestro Marijo, ker mu je bila pretrgala zmaja. Rad bi ga bil 174 dobro ošeškal. Tebe, Jerica bi pa jaz ne udaril, ko bi mi tudi razbila vso mojo igračo." Tako jej je Viljem pogostoma izrekal svojo ljubezen, katero mu je Jerica povračala z enakimi besedami. Tudi nijso bile le prazne besede; otroka sta zares goreče ljubila drug druzega. Bila sta kaj različnega značaja: Viljem je bil namreč resnoben, stanoviten in potrpen, mirne krvi in enakomernega duha; Jerica pa je bila razdražljiva, nagla morala biti za to. Pomisli, draga moja, kolika dobrota je to, da bode Viljem v mestu, kjer lehko zmirom o njem čuješ in kjer- on sam lehko pozveda o svojih prijateljih. 14 „Da, da!“ odvrnila je Jerica, »rekel je,, da bode materi in meni kaj pogostem pisal. “ »Dalje, 11 nadaljevala je Emilija, „se mo¬ raš veseliti, da gospod Clinton o Viljemu tako dobro misli, da se na njegovo poštenost popolno zanaša in da mu toliko zaupa. Zdi se mi, da. je to jako dobro in ugodno za njega. 11 260 „To je res,“ odvrnila je Jerica; „na to mislila nijsem.“ „In tako srečna sta skup živela,“ nada¬ ljevala je Emilija, „ter se v popolnem miru ločita drug od druzega. O Jerica! Jerica! Taka ločitev te bi ne smela žaliti; na svetu je še mnogo hujšega. Potrpi, dete drago! stori svojo dolžnost in morebiti pride dan, ko se bodeta zopet srečno videla in se za vse britkosti ločenja obilo odškodovala. 41 Emiliji se je tresel glas, ko je govorila zadnje besede. Jerica je vsa v zadregi gledala V svojo prijateljico. „Gospica Emilija!“ rekla je, „sedaj za- čenjam verovati, da vsak ima svoje skrbi. „Draga Jerica, gotovo jih ima vsak. Kaj ■si dvomila o tem?“ „Tega nijsem mislila. Vedela sem, da jaz imam skrbi, pa mislila sem, da so drugi ljudje srečnejši. Domišljevala sem si, da so bogatini vsi srečni; in če prav ste vi slepi -— to je nekaj strašnega, — vendar sem mi¬ slila, da ste tega vajeni, videli ste se tudi zmirom tako veseli in mirni, da sem bila 261 popolnem prepričana, na vam ne dela nič skrbi, — Potem pa Viljem! Mislila sem, da ga ne- more nič užaliti, tako vesel je zmirom bik Ko pa nij imel službe, videla sem ga v res¬ nici jokati se; in pozneje, ko je umrl strijc Trueman, in denes zopet, ko mi je pripove¬ doval o svojem odhodu, težilo ga je tako zelo srce, da je komaj govoril. Gospica Emilija,, ker vidim, da Viljem in vi imata skrbi in da se vam solze udirajo, če prav jih skušate za¬ držati, zato mislim, da je svet poln teških: izkušenj in da vsak človek ima svoje. 11 „Jerica! taka je osoda človeška in dru¬ gega ne sinemo pričakovati. 11 „Gospica Emilija! kdo pa potem more srečen biti? 11 „Dete drago! le tisti, ki so se naučili, ponižati se; le tisti, ki v najhujših britkostih. vidijo le roko ljubečega očeta in ki njegovej volji udani poljubujejo palico, katera jih tepe.“ B 0, gospica Emilija, to je pač zelo teško.“ „Res, teško je to, drago dete! zato tudi je tako malo v resnici srečnih na tem svetu.. 262 A če moremo celo sredi svoje nesreče polni upanja in ijubezni gledati k Bogu, potem tudi sredi črnega sveta čutimo mir, ki je največja slast nebeška. 1 ' Emilija je imela prav. Kateri umrljivi, ki hrepeni po krščanskem življenji, še nij doživel trenotkov, ko je srce sredi nepričakovanih prevar in obupnih izkušenj polno ljubezni in zaupanja se obrnilo k Bogu ter je občutilo ve¬ selje in nade, katerih tako imenovani srečni na svetu še nikdar občutili nijso ? Kdor je tako sanjal o večnem miru, lehko si misli, tak pokoj uživajo otroci božji, kadar njih duša z nerazdvojeno ljubeznijo in polnim za¬ upanjem, neomadeževanim od nobenega dvoma počiva v naročji njihovega stvarnika. Čas in utolažljiva vera sta Jerici mnogo¬ krat olajšala izkušnje njene. A do tega večera že nikdar nij občutila duha, ki nij bil iz tega sveta, ki nij izviral iz kodercije njenih skrbi in je v njej prižgal plamen bolj vzvišenega in plemenitnejšega mišljenja kot je poprej še po¬ znala nij. 263 Ta večer Emilijo zapustivši bila je vesela in močna. Duh strijca Truemana, ki jo je v bliščečej, njej priljubljeni zvezdi gledal, je sicer izdihoval, zapazivši solze v njenih očeh, pa umiril se je pri smehljajočej nebeškej luči, ki se je igrala na njenem licu; in ko je za¬ spala, vtisnila je ta nebeška luč znamenja miru na nje. Viljemov odhod se je nagloma približal, gospa Sullivanova je imela le teden dnij, v katerih je leliko vse pripravljala, kar se skrb- nej materi potrebno zdi. Imela je tedaj črez glavo dela in pomagala jej je Jerica, ki jo je Emilija malo pred odhodom ladije k njej pu¬ stila. Tudi Viljem je imel celi dan veliko opraviti, a zvečer je bil zmirom pri njih. Pri nekej priliki se je vrnil o mraku do¬ mov; ker matere in starega očeta nij bilo doma in ker je Jerica svoje šivanje ravno po¬ ložila na stran, rekel jej je: „Pojdi Jerica, če se ne bojiš prehladiti se, pojdiva in vsediva se na prag, kot sva sedevala v nekdanjih ča¬ sih. Takih dnij bode le malo, kot je denašnji 264 in morebiti ne bodeva več imela prilike zopet tam sedeti in gledati, kako luna nad staro hišo na oglu vzhaja. “ „Oh Viljem!“ rekla je Jerica „ ne govori o tem, da se ne bodeva na tem starem kraji več videla. Te misli ne morem strpeti. V Bo¬ stonu nij nobene hiše, ki bi jo toliko ljubila, kakor ljubim to hišo.“ „Tudi jaz ne,“ odvrnil je Viljem. „A če me pet let tukaj ne bode, stavil bi sto proti enemu, da bode na tem mestu stala cela vrsta novih zidanih hiš. Rad bi, da bi tako ne mislil, ker mnogokrat se bom želel v to staro hišo nazaj. “ „Kaj pa bode iz tvoje matere in tvojega starega očeta, če bodo to hišo podrli ? 11 „Jerica, to se ne da povedati, kaj se bode v tem času zgodilo z enim ali drugim izmej nas. Če se pa bodeta morala izseliti, nadejam se, da bodem mogel njima preskrbeti boljšo hišo nego je ta.“ „A dragi Viljem! tebe ne bode tu.“ 265 „To vem, a zmirom bodem slišal o vas in pismeno se lehko o tem pomenimo in vse določimo. Vendar me misel na take izpremembe, 11 pristavil je, „še najbolj vznemirja, ko odha¬ jam. Bojim se, da me bodeta pogrešala in vendar zelo potrebovala. Jerica mila! kaj ne, da bodeš za nju poskrbela ?“ „Jaz?“ rekla je Jerica z začudenjem; „tak otrok kot sem jaz! kaj jima morem storiti ? u „ Jerica mila! ko bodem pet let ali deset od doma, ne bodeš zmirom ostala otrok; in na žensko se človek čestokrat lažje zanaša,, nego na moškega, zlasti pa na tako dobro in pošteno žensko, kot bodeš ti. Pozabil nijsem kako lepo si stregla strijcu Truemanu; in ka¬ dar se zmislim, kako stara in onemogla sta mati in stari oče, mislim vselej na tebe in se nadejam, da ti bodeš pri njih; kajti dobro vem, če si ti pri njih, pomagala jima bodeš bolj, nego bi jima jaz pomagal. Prepuščam ju tedaj tvojej skrbi, draga Jerica, če prav si še otrok." 266 ,,Hvala lepa, Viljem!" rekla je Jerica, „da upaš, da bodem vse storila, kakor dolgo živim. A, Viljem! onadva sta mej tem, ko tebe ne bode tukaj, lehko vesela in zdrava, jaz pa, če prav še tako mlada lehko zbolim in umrjem. — Nikdo tega ne ve." „To je gotovo res," rekel je Viljem ža¬ losten „tudi jaz lehko umrjem. A ne pomaga nič misliti na to. Zdi se mi, da bi ne mogel vas zapustiti, ko bi ne upal, da bodem vrnivši se, vas vse našel zdrave in srečne. Pisati mi moraš, vsak mesec, ker to bode materi dosta težje; preverjen sem tudi, da bodeš morala vse zanjo pisati in vedi, da bode vse eno, ali so moji listi njej ali pa tebi poslani. In, Je¬ rica draga! ti me ne smeš pozabiti, ljubiti me moraš ravno tako zelo, ko me ne bode tukaj, kaj ne? „Viljem! pozabiti tebe! Zmirom bodem mislila na te in te ljubila ravno tako zelo kot doslej. Kaj čem storiti druzega? A ti bo¬ deš v tujej deželi, kjer je vse drugače in ti ne bodeš mislil na pol toliko name, to vem.“ 267 „Če to misliš, Jerica mila, tako misliš, ker tega ne veš. Ti bodeš imela prijatelje okrog sebe, jaz pa bodem bival v tujej deželi, a vsak dan bode moje srce pri tebi in ma¬ teri in živel bodem jaz veliko bolj tu, kakor pa tam.“ Tu sta prenehala, ker je gospod Cooper prišel domov ; tudi pozneje se nijsta več o tem pogovarjala. Ono jutro, ko je Viljem odhajal, slonela je gospa Sullivanova na lepo naloženem kovčegu v bližnjej sobi, ter je skušala svoje solze zakriti, gospod Cooper je še globljeje ko navadno pobesil glavo in ugasnil mu je bil ogenj v pipi, ki pa jo je še zmirom držal v roki, to jutro je Viljem Jerici, stoječej na majhenem zaboji s knjigami, da bi potlačila pokrov ter ga zaprla, pošepetal: „ Ljuba Je¬ rica! zarad mene skrbi dobro za najino mater in za najinega starega očeta, tvoja sta skoro ravno toliko, kolikor moja." Tako je Viljem prvikrat zapustil domačijo, •da bi se mej tujimi ljudmi potegoval in boril za bodočnost. Gospod Cooper pač še nij upal, 2G8 da bode mladenič srečen v boji z osodo, ter ga je za popotnico svaril, naj se nikar ne udaja prevelikim nadam, ki bi se nikdar ne izpolnile, in ga je še vedno opominjal, da še ne pozna sveta. Gospa Sullivanova je sinu le malo pri¬ poročala, poslovivši se od njega. Zaupala je naukom, katere je uže od otročjih let od nje slišal in sprejel, ter mu je ves svoj materni svet izrazila s kratkimi besedami: „Dragi in boj se ga, ter ne pre- Ne postajajmo pri zadnjem večeru, ki ga. je mladenič doma preživel, pri zadnjej večernej molitvi svoje matere, pri zadnjem njenem jutranjem blagoslovu, pri zadnjem zajuterku,. ki so ga skupaj užili (tudi Jerica je bila pri njih), tudi ne pri zadnjem objemu, ko so se poslovili. Viljem se je odpeljal po morji; in po¬ božna, ljubeznjiva in nadepolna žena, ki je osemnajst let svojega dečka ljubeznjivo in po¬ nosno odgojevala, bila je mirnega požrtvoval¬ nega duha, ter je brez mrmranja gledala ga. 269 odhajati po morji. Nikdo nij vedel, kako se je borila s krvavečim srcem ali odkodi, da je dobivala moč, ki jo je po konci držala. Nikdo bi ne bil majhenej vdovi zaupal toliko srčnosti; in sosedje so se čudili, videči jo, kako mirna je dan pred odhodom svojega sina opravljala svoje dolžnosti in kako mirna je po njegovem odhodu nadaljevala svoja dela ter se je ka¬ zala tako potrpežljivo in ponižno kot zmirom poprej. Sedaj ko izselnikom migajo posebne nade, najde se v Novej Angliji komaj vas, naj bode še tako odstranjena, kjer bi kakej materi ne krvavelo srce, da se je nje ljubljeni sin mo¬ rebiti za zmirom ločil od nje. Mej izselniki je marsikateri, upajmo celo, da jih je mnogo, ki jih ne goni v tuje gola ljubezen do zlata, gola ljubezen do spremembe, gola ljubezen do izvanrednih dogodb, ki jih marveč vleče lju¬ bezen do njih matere, ono goreče hrepenenje srca, da bi jo rešili težav in revščine. Blago¬ slovljen in srečen naj bode, ki zarad tega gre v tuje kraje, če tudi pogine, živel nij 270 zastonj. Naj ga je tudi bolezen ali sila zadela pri začetku njegovega dela, vendar umirajoč spričuje resnico, da žive še sinovi, ki so vredni ljubezni svoje matere, one ljubezni, ki je naj¬ bolj vzvišena, najsvetejša, najčistejša podoba Boga na zemlji. Še le sedaj je Jerica začela v resnici ži¬ veti pri Grahamovih, katere je bila doslej večkrat zapustila. Precej je začela hoditi v šolo ter se je do spomladi kaj pridno izobra¬ ževala. Njeno življenje se je malo izpreminjalo, kajti Emilija nij nikdar sprejemala mnogo družbe in po zimi celo skoro nobene, tudi Je¬ rica se nij posebno sprijateljila s svojimi so- učenkami. Z Emilijo je preživela marsikatero srečno uro. Skup ste se sprehajali, skup ste čitali in mnogo se pogovarjali. Ker je Jerica vse bistro in natanko opazovala ter občutljivo in navdušeno popisovala, jela je gospica Gra- hamova celo z nova spoznavati vnanji svet. Pri dejanjih ljubezni in usmiljenja jo je Je¬ rica spremljevala ali pa vse za njo opravljala. Vsi članovi rodbine, od kuharice do inajhenega 271 dečka, ki je pri vratih miznih ostankov čakal, so brez izjeme ljubili in hvalili otroka ' r ta, namreč Jerica, nij bila niti lepa niti po¬ sebno gosposko oblečena, a stopala je lehkoma kot rojenica, prijetno se je gibala ter spošt¬ ljivo se držala. Tako so se nehote vsi preve¬ rili, da nij ubornega duha, naj uže bode ka¬ terekoli krvi; in vsi so bili navajeni nagovar¬ jati jo „gospica Jerica 11 . Gospe Ellisove predsodki o njej so bili še zmirom veliki; ker pa je Jerica bila ne¬ prestano uljudna in jo je Emilija previdno od¬ tegovala, nij še bilo več nobenega razpora mej njima. Gospod Graham je zapazil nje žalost in zamišljenost ter se s prva nij dosta zmenil za njo. Ko pa je videl, da je večkrat njegov časnik bil skrbno posušen ter mu je Jerica tudi našla njegova očala, ki je je sam zastonj iskal, počel jo je držati za vrlo deklico; ko pa je črez nekaj tednov ^Kmetijske novine 11 (Working Farmer) v roke dobil in začudenjem našel, da so listi bili prerezaui in skrbno 272 prešiti, priznal je misle, da je Jerica to iz same sebe storila, očitno, da je kaj prebrisana de¬ klica. Po gostem je obiskovala gospo Sulliva- novo, in ko je spomlad zmirom bolj napre¬ dovala jeli so pričakovati poročil od Viljema. Vendar še nij bilo noben ga lista o času, ko so se Grahamovi navadno preseljevali na kmete. Ko se je Jerica tu ustanovila, pisala je Viljemu list, ki naj razjasnjuje njeno ondotno stanje in življenje. Ko je precej na široko pisala o neizpol- neni nadi, da o njem še ničesar slišala nij, ter mu poročila o zadnjem svojem pohodu pri njegovej materi, predno je mesto zapustila, na¬ daljevala je tako-le: „A obljubiti sem ti morala, da ti bodem o sebi samej pisala; rekel si, da te bode zelo veselilo pozvedeti vse, kar se mi je dogodilo v hiši gospod Grahamovej. če je tedaj moj list dolgočasnejši, kot drugekrat, kriv si temu sam, kajti mnogo ti imam povedati o našem preseljevanji v D. — in kako tu živimo, vse 18 273 drugače kot smo živeli v Bostonu. Mislim si, da te slišim vzklikniti, ko bodeš list do sem Stal: „Za Boga! sedaj mi bode Jerica popi¬ sovala pristavo gospod Grahamovo.“ A ne boj se tega. Nijsem še pozabila, kako si mi zadnjikrat, ko sem hotela to storiti, položil roko na usta, rekoč, da poznaš kraj tako dobro, kot bi bil tam vse svoje dni živel, ker popisala sem ti ga od osmega leta sem vsak teden vsaj enkrat. Moral si me prositi odpu- ščenja zarad svoje neuljudnosti; a zdi se mi, da sem ti uže dosta povedala o svojem pr¬ vem obiskovanji tega kraja in opravičila sem te, če si se te stvari uže naveličal. Sedaj se mi zdi, kar mi je prav neljubo, vse manjše in manj lepo kot se mi je takrat zdelo. Če ti prav ne mislim tega z nova popisavati, vendar moram povedati, da so vrata in pre¬ hodi s stebri dosta manjši, sobe nižje in vr¬ tovi in lopice tudi ne tako veliki, kot sem se nadejala. Gospica Emilija me je včeraj ali predvčeranjem vprašala, kako mi kraj dopada in če se mi zdi še tak kakor poprej. Povedala 274 sem jej resnico; in nikakor nij bila raz¬ žaljena, ampak smijala se je mojemu spominu o hiši in vrtu ter je rekla, tako je vselej z rečmi, ki smo jih v svojih otročjih letih videli." „Tebi mi nij treba povedati, da mi je gospica Emilija tako dobra in prijazna kot vselej, ker vsak, ki jo tako dobro pozna, kakor ti, mora priznati, da je najboljša in naj- ljubeznjivejša gospica na svetu. Nikdar ne morem le na pol toliko storiti, da bi jej po¬ vrnila vse izkazane mi dobrote, a vendar jej mala darilca tako zelo dopadajo in je tako hvaležna za vsako majheno pazljivost, da se mi zdi, kot da bi vsak lehko jej kaj storil in jo osrečil. Včeraj sem dobila nekaj vijolic v travi; ko sem jih jej prinesla, poljubila me je in se zahvalila, kot da bi bilo ravno toliko demantov. In majheni Ben Gately je natrgal poln klobuk regratovega cvetja brez pecljev ter je pri vratih lepo ubral; potem je prašal po gospici Grahamovej, da bi je sam njej iz¬ ročil. Ta se mu je za njegov trud tako sladko posmehljala, ter mu tako prijazno rekla: 18 * 275 „ Hvala ti Ben!“ da gotovo dolgo tega ne bode pozabil. Viljem, ali nij bilo to lepo od gospice Emilije ?“ „Gospod Graham mi je odkazal vrtič, in kmalu bodem, nadejam se, imela dovolj cvet¬ lic za njo, če se namreč gospa Ellisova ne bode vtikala vmes. A tega se zelo bojim, ker vtika se v vsako stvar. Viljem, gospa Elli¬ sova mi je nadloga, največja nadloga. Zdi se mi, da so nekateri ljudje taki, da jih ljudje ne morejo trpeti, in ona se vrsti ravno onim ljudem, katerih jaz trpeti ne morem. Tega bi ne povedala nobenemu drugemu, ker nij, prav; tudi ne vem, ali je prav, da sploh to povem, pa tebi nikdar ne zamolčim nobene stvari. Gospica Emilija mi govori po gostem o njej ter mi pravi, naj se naučim ljubiti jo. — A predno jo bodem ljubila, moram angel postati." „Ti bodeš mislil, da je to ena starih Je- ričinih muh; morebiti je taka. A ti ne veš,, kako me bega in zdeluje. Res, da so le ma¬ lenkosti, katerih nij lehko povedati in tudi 276 bi te preveč nadlegovala, ko bi ti jih našte¬ vala ; zato ne bodem več pisala nobene be¬ sede o njej, — skušati hočem poboljšati se in jo srčno ljubiti.” „Mislil bodeš, da sedaj, ko ne hodim v šolo, komaj vem, kaj bi počela s časom. A imam mnogo opraviti. Prvi teden po našem dohodu so se mi res zdeli jutri jako dolgo¬ časni. Jaz vstajam kot veš, zmirom rano; ker pa Emiliji nij dobro, ko bi tako zgodaj vstajala, vidim jo vselej še le ob osmih, to je dve celi uri pozneje, ko sem sama vstala in in se napravila. Ko smo bivali v Bostonu, izdelovala sem ta čas svoje naloge in se učila; ker pa je to spomlad gospica Emilija zapazila, da tako hitro rasem, ter je slišala od gospoda Arnolda, da sem zelo bleda, mislila je, da mi ne de dobro, da toliko časa pri knjigah tičim; zato je prišedši v D— razdelila moje ure, ki so učenju namenjene. Določila jih prav malo, ter tako uredila, da se učim po zajuterku in sicer v njenej sobi. Svetovala mi je tudi, naj dalje spim, če mi je mogoče; a tega nijsem 277 mogla, ter sem vstajala o svojem navadnem, času, in se izprebajala po vrtu. Neki dan sem se močno čudila, da sem gospoda Gra¬ hama našla pri delu, ker po zimi mu to nij bila navada; a ta gospod je čuden mož. Prosil me je, naj mu pomagam saditi čebuljino seme. Zdi se mi, da sem mu stvar dobro naredila,, kajti pozneje mi je dal več druzega semena saditi in listke privezovati malim kolkom, ki jih bodo poleg potaknili. Nazadnje mi je v največje veselje ponudil kos zemlje, kjer bi leliko cvetice redila. Njemu cvetice nijso prav nič mari, kar se meni kaj čudno zdi. „Tako bodem imela lasten vrt. A Viljemi pišem ti kaj dolgočasno povest, ter nemam časa, povedati ti sto in sto drugih rečij, ki bi tebi jih rada poročila. Oh! ko bi mogla biti pri tebi, povedala bi ti v enej uri več, kakor morem pisati ves teden. Črez pet minut se nadejam, da bodem slišala Emilijo zvoniti; poslala bode po me, naj pridem k njej, ter jej glasno čitam.“ „Močno hrepenim o tebi, dragi Viljem I. slišati ; vsak dan prosim zjutraj in zvečer 278 Boga, naj te ohrani zdravega, ter naj kmalu poroča o tebi tvojej ljubečej te Jerici. “ Osemnajsto poglavje. Ali nij lepo? Naznani meni, kje živi Rojenica, ki očarala te je tako? — V tvojih lastnih prsih, brate, rekel si? Ljubkaj kakor lastno rojenico blago to. Nekaj tednov po tem listu je Jerica iz¬ vedela po Juriji, ki je vsak dan v mesto na trg bodil, da je gospa Sullivanova v prodajail- nici našega starega znanca, rudečeličnega me¬ sarja, naročila, da je dobila list od Viljema in da naj Jerica pride v mesto čitat ga. Emi¬ lija bi jo bila rada pustila, a bala se je, da tega ne bode mogla, ker je Vranič, Graha¬ mov edini konj, bil na polji, drugače pa nij vedela, kako bi jo poslala v mesto. „Zakaj je ne pustite z omnibusom?“ vpra¬ šala je gospa Ellisova. Jerica je pogledala gospo Ellisovo s hva¬ ležnimi očmi. Bilo je prvikrat, da je ta jej ugajala in podpirala njene želje. 279 „Ne zdi se mi varno za njo, da bi se sama peljala v prevoznej kočiji/ — rekla je Emilija. „Varno! — No, za tega odraslega de¬ kliča!" vskliknila je gospa Ellisova, ki je bila v rodovini uže tako domača, da se občevaje z gospieo Emilijo nikakor nij presilovala. »Menite vi?" vprašala je Emilija. „Meni se zdi še otrok, a ker pravite, da je skoro odrasla deklica, mislim, da uže lehko nase gleda. Jerica, ka se ti zdi, da bi v Bostonu od postaje za prevozne kočije do hiše gospe Sullivanove ne zgrešila pota?" »Nikakor ne, gospica Emilija." Brez druge zamude so jej najeli sedež in Jerica se je z bliščečimi očmi in veselim srcem odpravila na pot. Našla je gospo Sulli- vanovo in gospoda Cooperja zdrava in jako vesela, da je bil Viljem po dolgem pa prijet¬ nem potovanji prišel srečen in radosten v Kalkuto. Potem je v listu popisal svojo novo domovino, svoj novi delokrog in svoje nove gospodarje ter je prijazno pozdravljal vse in 280 o njih popraševal, zlasti pa o Jerici. Jerica je kosila pri gospe Sullivanovi in je potem hitela k omnibusu. Vsedla se je in čakaje odhoda prevozne kočije se je kratkočasila s tem, da je opazovala mimogredoče ljudi. Ura je bila skoro tri in misliti je uže počela, da se bode edina peljala; kar je zaslišala neki poseben glas govoreče osobe, katere nij prej videla priti. Prišedši k vratom, zagledala je zadaj za kočijo naj čudovitejšo stvar, ki jo je kedaj videla. Bila je stara žena, majhene postave in od starosti zelo potlačene. Jerica je precej ■spoznala, da je isti prečuden duh iznašel in naredil raznovrstne kose najčudovitejše oprave, ki jo je kedaj videla. A predno je opazovala vse malenkosti in posebnosti te oprave, ki je skupoma bila tako čudno nenaravna, obrnila je vso svojo pozornost na prečudno obnašanje stare gospe. Brez vspeha se je napenjala, da bi prišla v nepripravni voz; nazadnje je z eno nogo stoječa na zdolnjej podnožnici poklicala voz¬ nika, naj bi jej pomagal. 281 „Čestiti gospod! 11 rekla je z določnim gla¬ som, „ali je ta prevozna kočija izročena va¬ šemu čestitljivemu varstvu?" „Kaj pravite, gospa? Da, jaz sem voz¬ nik; 11 to rekši je prišel k vozu, odprl vratiča in ne čakaje uljudne prošnje stare gospe, pri¬ jel jo je pod rameni ter jo je prej, nago je dobro vedela, kaj da hoče, vzdignil v kočijo in vratiča zaprl. „Bog mi bodi milostljiv!" vskliknila je, ko se je Jerici nasproti vsedla in svoj pajčo¬ lan in druge cunje uredovala, „ta človek pač ne ve, kako se pomaga gospe brez škode za. njeno obleko. O, za Boga! 11 pristavila je v istej sapi, „izgubila sem solnčnik." To rekši je vstala; a ker se je kočija nenadoma odpeljala, izgubila je ravnotežje in bila bi padla, ko bi jo Jerica ne bila zgra¬ bila za ramo in jo zopet posadila, rekši jej:: „ Gospa, nikar ne tarnjajte; tukaj je solnčnik." To rekši, potegnila je ven pogrešani solnčnik; bil je skoro dežnikove velikosti in z zelenim trakom privezan na pasu stare gospe; 282 ker se je bil na stran premaknil, mislila je T da ga je izgubila. In sedaj nij izvlekla samega solnčnika, ampak še mnogo drugih rečij, ki so bile na isti način s tistim zelenim trakom privezane. Jerica se jim je čudila; bile so: Mrežica nenavadne velikosti in kaj različnih barv, črn klobuk s čipkami, veliko mahalce iz peres, svitek pisanega papirja in razne druge reči. Bile so po nekoliko skrite pod tenkim šalom iz črne svile; za to je Jerica jela misliti, da je njena sopotnica nekodi ro¬ pala. Če pa je to res bilo, videla se je ro¬ parica kaj neskrbna, ker komaj se je kočija dobro zavozila, položila je noge kaj premiš¬ ljeno na nasprotni sedež ter si je naredila ugodnejše, ko je mogoče. Najprej je vzela svoje zobe iz ust ter jih je dejala v svojo na- ročno torbico, česar se je Jerica močno pre¬ strašila; potem je snela črnosvilnate roka¬ vice ter je nataknila pavolnate; odpela si je pajčolan iz čipek, ga je zravnala ter ga pri¬ pela k zelenemu traku. Potem si je snela klobuk, pregrnila ga z veliko pavolnato rutico, 283 da bi se ne oprašil, s težavo odvezavši si ma- balce je ž njim pridno mahala, zaprla oči ter je gotovo mislila spati. Skoro gotovo bi bila tudi zadremala, ker se je tako mirno držala. Jerica je pozabila sopotnice ter je premiš¬ ljevala in opazovala debele oblake, ki so se na zahodni strani narejali. Kar jo je prepla¬ šila neka roka, ki je v njeno segla in pa ne¬ pričakovani vsklik: »Draga mlada gospica, ali te črne sence ne pomenijo neugodnega vremena ? 8 „Zdi se mi, da bode prav kmalu deževalo 8 , odgovorila je Jerica. »Ko sem se denes zjutraj upala od doma", rekla je stara gospa sama za se, »svetilo je solnce prav lepo, nebo je bilo jasno, celo kri¬ lati pevci so pesni poje oznanjevali in uživali občno veselje, sedaj pa bodo moji nežni ob¬ robki iz čipek (in ozrla se je po robu svojega krila) žrtva neusmiljenega viharja, predno bo¬ dem prišla v samotno svojo kočo." »Kaj prevozna kočija ne gre mimo vaših