Kip sv. Terezije Det. 3ez. v Slovenjem Gradcu E>*0*G*0*L*J*U*B OKTOBER XXXVIII. LETNIK 1940 Kristus v velikem mestu Ko smo brali o napadu angleških bombnikov na zapadno nemško mesto Koln, se mi je srce stilnilo, zakaj spomnil sem se veličastne stolnice s svetinjami Sv. treh kraljev, ki so se jim hodili stari Slovenci poklanjat, in pred dušo mi je vstala mlada cerkev svetih mučencev, Sankt Mechtern, s prečudno stensko podobo Kristusa Kralja. In za mesec Kristusa Kralja vam res ne vem lepšega povedati kakor pokazati in razložiti to sliko, ki jo je ustvaril umetnik Jožef Hecker in ki jo Bogoljub prinaša v celoti na strani 288 z napisom: Kristus v velikem mestu. Res! Kristusa je tu umetnik prestavil z Genezareškega jezera v vzdušje in ozračje velikega mesta našega časa. Obdajajo ga ljudje z obrazom in obleko naših dni v vrišču in hrušču ulice z avtom in kolesom, s časopisom in reklamo, z barom in grehom. Kakor nekdaj na gori osmih blagrov je zbral Jezus okrog sebe množico trpečih ljudi: ubožce naših cest, vojne slepce in pohabljence in tiste, ki so jim zmrznili pošteni prihranki, da se zdaj nikoli do sitega ne najedo. Vsem hoče biti Zve-ličar: delavcem in izobražencem, svetnim damam in gospodom, starčkom in otrokom, dvomljivcem in neodločenim, duhovno gluhim in slepim, ki so oglušeli v nasladah življenja in oslepeli ob vabljivih reflektorjih lažnivih časopisov. Tudi tiste hoče rešiti, ki so upodobljeni na vrhu slike in ki žive v svetu lažnivega videza, v katerem jim slepeči sij žarometov hromi pogled, da ne morejo videti prave luči. Zato spodaj po pravici stoji napis: »Ra-zodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega Odrešenika«. (Tit 3, 4.) Oglejmo si sedaj spodnji del slike, ljudi, ki razumejo Jezusovo ljubezen in priznavajo Kristusa Kralja! Najprej Zveličarja samega! Kako zgovoren je njegov pogled iz globokih, lahno zastrtih oči! Kakšna ljubezen, usmiljenje, razumevanje in kako mila prošnja govori iz njih! Nežna, nebeška luč trepeče na njegovih prsih in oznanja ljubezen njegovega srca. Poln ljubezni je vzel pod svoj plašč enega izmed najrevnejših. Ubožec, ki njegov obraz razodeva neizmerno trpljenje in se glava pripogiblje pod težo življenja, se opira na bergle, obleko ima za silo zakrpano in vse na njem razodeva, da je pohabljenec, ki mu je življenje velika bridkost. A sedaj, ko mu je Jezus položil levico na rame in ga vzel v svoje okrilje, se čuti varnega in ve, da tudi tako življenje ni brez pomena. Ta pohabljenec predstavlja sodobno, moderno človeštvo, ki je polno zmot v mišljenju, hotenju in čustvovanju, nravno obubožano in na smrt bolno. Le Kristus mu more pomagati. Spodaj na levi čisto spredaj žena s skriv-ljeno hrbtenico. Vidi se ji, s kakšnim trudom se opira na palico, a njen pogled in vsa njena podoba pričata, da brezmejno zaupa v Jezusa. Mlad mož, gotovo njen sin, jo drži, obrnjen proti nam, a tudi njegov pogled išče Zveličarja; brez dvoma ga mati vrača Jezusu. Kristus d velikem mestu Desno od tega moža stoji plešast muzikant s klobukom v roki. Opica, ki sedi na njegovi harmoniki, se je ustrašila in se ga zdaj drži za suknjo. Tudi godca hoče Jezus rešiti! Nad skrivljeno ženo stojita tamkajšnji župnik in ljudski voditelj, »nemški Krek«, Anton Hei-nen. Naprej na desno opira resen mož brado na palico in globoko premišljuje, najbrž o verskih rečeh. Desno od njega prihaja k Zveli-čarju slep mož, ki ga vodi hčerka. Telesne oči so mu zaprte, a vid je odprt, zakaj v duši mu gori velika luč, ki je Kristus. Ob omenjeni deklici spodaj na desno sedi na svojem vozičku pohabljenec brez nog. Poleg njega pa kleči mož pred svojo bolno ženo. Morda je žrtev materinstva, a Jezusova bližina diha vanjo novo življenje; že vstaja, dasi so njene roke do kosti shujšane in njena glava še vsa dremotna, dečka zraven nje pa sta se naveličala igre z vrtavko in sta se sklonila nad slikano knjigo: Če ne boste kakor kateri teh malih, ne pojdete v nebeško kraljestvo. «• Na desni ob Jezusu prav spodaj sta dva moža, izmed katerih drži eden zaprto nabožno knjigo na kolenu, najbrž evangelij. Podoba je, da je mož globok mislec in zdi se, da ga Kristusova resnica popolnoma zadovoljuje. Nič manj ni srečen mlajši mož poleg njega. Široko razkoračen, krili z desnico in kaže proti Zveličarju, obraz živahno dopoveduje, a prav tako govori tudi njegova levica, ki bo kmalu pozabila na klobuk, ki ga stiska pod pazduho: čustven, sangviničen človek, ki ves gori za Kristusa. Nad njima proti desni sta oče in mati, ki vodita otroke k Jezusu. To se pravi z drugo besedo: Brez Kristusa ni zdrave in srečne družine. O Zveličar, reši naše družine! To zdaj na Francoskem kar naprej govore, pri nas pa tudi ne moremo reči: »O Bog zahvalimo te, da nismo kakor drugi ljudje .. .« Menih na skrajni desnici po svoji noši pripada cerkvenemu redu, ki je skrbel za prenočišče, oskrbo in pokop siromašnih tujcev in romarjev. Ta mož zelo spada na podobo današnje bede in trpljenja svetovne vojske. Slepi godec nad njim pa predstavlja sodobno človeštvo, ki mu ne sveti več luč resnice. Razočarano se obrača h Kristusu in mu kliče: Gospod, daj da spregledani!« Nad Jezusom se je ustavil mladenič s kolesom. Veliko dela ima in nujnih opravkov, a Jezusa tudi mora poslušati, prav tako kakor delavec za njim, ki se po težkem dnevnem delu spominja, da je Jezus Pot, Resnica in Življenje in zato k njemu korake namerja. Levo od Jezusa, nekoliko niže, stoji častitljiv starček z neskončno vdanim obličjem in stara mati, ki ima na obrazu napisano povest bridkega trpljenja. Oba sta globoko prepričana, da le Jezus more človeka resnično potolažiti. Nad to materjo skriva svoj solzni obraz v levi dlani mlada grešnica. Dolgo se ni zmenila za ubogega, shujšanega otročička, a zdaj gc spet jemlje v naročje in ker se kesa, ima Jezus tudi zanjo besedo ljubezni in odpušče-nja. V srednjem delu slike na levi stojita dva dvomljivca, ki se ne moreta odločiti, ali naj gresta h Kristusu, ali naj mu obrneta hrbet, kakor je to storil mož nad njima: Izneveril se mu je in krenil na široko cesto, ki vodi v pogubljenje. Zdaj si hitro oglejmo še vrhnji del slike, ki ga imamo tu na desni. To je svet, ki se za Kristusa ne zmeni, ga odklanja ali celo sovraži. Tu je satan vladar in središče življenja. Sicer se trudijo angelčki, da bi hudega duha odvrnili od ljudi. Vlečejo ga za oslovska ušesa, za rep in za roke, a zastonj, ker ljudje sami nočejo. Ali vidite vragovo levico, s kakšno težo sloni na rami moderne dame! Z desnico pa sega globoko doli po gospodu z monoklom, da si še bolj podjarmi Kristus sovraži svet modernega sužnja. Na levi tega moža hiti nesrečnica z odločnim korakom v strupeno ozračje. Kaj jo čaka, se lahke bere na obrazu razočarane zapeljanke nad njeno glavo. Z razširjenimi očmi in odprtimi usti smrtno prestrašena strmi, v kakšno družbo je zašla. Na levi za njo hiti polizobraženec v satanovo bližino, kakor da ga priteza magnet. Pod pazduho ima svoj evangelij z naslovom Hak-kel, knjigo brezvernega nemškega modrijana, ki je tajil Boga in dušo. Desno ob avtu izginja malikovalec svojega želodca v baru. Še bolj na desno dekla-mira agitator besede francoske revolucije: Svoboda, enakost, bratstvo. Vrag ga navdihuje in mu trobi v ušesa prevratne besede. Tudi moža prav na desni sta v njegovi oblasti. Strastno buljita v časopis, ki se imenuje: »Laž« in ki vsak dan srkata iz njega strup svoji duši. Vsemu zgornjemu delu je satan kralj kakor v dolnjem vlada Kristus Kralj. A vendar ne tako! Zakaj tudi zaslepljenci zgoraj so še živi ljudje. Jezus pa hoče, da se zveličajo vsi ljudje, zato tudi te vabi k sebi in jih s skrivnostnimi vezmi pritega k svojemu srcu. J. Šimenc. Kristus in njegovi zvesti »Bog natrosi pticam žita, pa morajo do njega zleteti.« »Če Bog da zobe, da tudi kruha.« »Človekove želje in božja volja so dostikrat navzkriž. Zavedajmo se pa, da Vsevedni bolje pozna kot človek, kaj nam je v prid.« »Če bi hotel Bog vse storiti po naši volji, bi bili redkokdaj srečni.« Kristus, Kralj krščanskih družin Kristus je kralj vseh ljudi, a mnogo jih je, ki ga ne marajo spoznati in priznati. Že judje so nekoč pobirali kamenje, da bi ga vanj lučali. To je bilo takrat. Toda tudi danes kličejo mnogi ne sicer v besedah, marveč s svojimi deli: »Nočemo, da bi nas Kristus vladal.« »Nočemo« —■ po tem geslu se ravna tisti del mladine in tisti moderni zakonci, ki so zakonsko zvezo sprevrgli in se hočejo neomajno izživljati, ne da bi si oprtali bremena, ki so jih obetali sprejeti pred poročnim oltarjem. Kristus je kralj. Ali ga priznavajo kot takega šole in njih upraviteljstva, knjižnice, gledališča, tisk, poslanske zbornice, delavnice, tovarne, gostilne, hoteli?!... Ker ga ne priznavajo, zato se pa Kristus umika, zato odteguje svoj blagoslov. Dobre slovenske družine pa hočejo ostati in bodo ostale zveste božjemu Kralju, pa bodo vsekdar in povsod spolnjevale voljo njegovo, da jih bo osrečeval z roso nebeškega blagoslova in spremljal s svojo pomočjo v vseh okoliščinah življenja. Versko-nravno in gospodarsko varstvo družine. Katoliški delavci so imeli v Curihu (Švica) kongres, ki so na njem razpravljali zlasti o družinskem vprašanju v luči katoliške socialne etike (nravstvenosti). V sklepih se izraža, da je družina v Švici ogrožena zlasti v versko-nravnem pogledu. Buditi je zato treba bolj ko doslej zavest nravstvene odgovornosti zakoncev, ki jo imajo do svojih družin, in zavest vzgojnih obveznosti do otrok. Nujno je, da se ženini in neveste pripravljajo za zakonsko življenje ne samo v gospodarskem in poklicnem pogledu, marveč da se utrdijo v krščanski značajnosti in se ohranijo nravno neoporečni. Spoštovati čast, poštenje in veljavnost žene, imeti v svetem spoštovanju porajajoče se življenje, ohraniti ponos ob številni družini — so čednosti, ki se jim ne sme nihče izneveriti. Nravstveno in socialno zdrave družine — tako poudarjajo resolucije (sklepi) — so predpogoj zdrave države in zdravega narod-stva. Zato je pa dolžnost odgovornih oblastnikov, da vse store, kar je potrebno, za varstvo družin. Posebno naj oblast uvažuje, da je delo tisto sredstvo, ki obvladuje svet po človeku, in da mora ista oblast v prvi vrsti skrbeti, da bo s pravično mezdo omogočeno pošteno družinsko življenje. Vzor mater in pa ... S praznikom Marijinega materinstva, ki ga slavi sv. Cerkev po naročilu velikega papeža Pija XI. vsako leto 11. oktobra, je materinstvu dana slava in čast, ki pristoja le verskemu, svetemu dejstvu. Sv. Cerkev nam hoče torej prav jasno in na posebno slovesen način povedati in dopovedati, da je materinstvo sveto; seveda le materinstvo, ki je po božji volji, materinstvo torej, ki je v popolnem skladu z božjimi odredbami in nravnimi zakoni. Tako materinstvo je nekaj lepega, vzvišenega in svetega. In sv. Cerkev nam hoče to prav jasno in določno dopovedati, kajti ta praznik Marijinega materinstva ima, kot malo kateri drugi, obrambni značaj. Po namenu Pija XI. naj namreč pripomore, da bodo vse zmote zoper svetost materinstva zavrnjene; xmote, ki jih je iznašel ali obnovil naš brez- božni vek. In teh zmot — na žalost — ni malo! Posvetil je materinstvo sam naš Gospod Jezus Kristus, ko se je podvrgel vsem onim naravnim zakonom, ki veljajo za vse Evine potomce; posvetila pa je materinstvo tudi najlepša in najvišja med ženami, Ona, ki je po božji milosti združila materinstvo in de-vištvo, cvet in sad obenem — blažena Devica in Mati Marija. Ona jebrezsencegreha in brez opajajoče sle, obsenčena po Svetem Duhu, spočela in nosila in rodila Njega, ki je prišel, da uniči vezi greha in razdere kraljestvo velikega zapeljivca. — Da bi se torej matere varovale greha in se stalno zavedale svetosti materinskega poklica, jim je dal papež Pij XI. za zgled brezgrešno in nedotaknjeno Devico in Mater Marijo. Tako imamo poleg raznih zapovedi in prepovedi, ki z njimi Bog in Cerkev čuvata svetost sv, zakona in materinstva, v blaženi Devici in presveti božji Porodnici tudi vzvišen zgled, ki naj moža in ženo, predvsem pa matere vnema, da se z vso požrtvovalnostjo posvetijo svojemu velikemu in vzvišenemu poklicu. Prepoved je v peti božji zapovedi, ki kliče: »Ne ubijaj!« Ta brani na prav poseben način nedolžnega, nebogljenega, še nerojenega otroka. — Toda koliko je, na žalost, mater, (pa saj take niso vredne tega imena, nesrečnice!), ki uničujejo v sebi spočeto življenje. Sv. Cerkev ne more nikdar priznati upravičenosti tako imenovanih »indikacij«, še medicinske ne, kaj šele socialne, dasi se ji srce krči vsled bolesti, ko mora utrpeti zgubo marsikatere vzorne matere, ki je postala mučenica svojega visokega in svetega poklica. Peta božja zapoved pač ne pozna izjem! Krivični in v greh zapeljujoči so torej moderni zakoniki, ki so v tej točki ubrali drugo pot! Prepoved pa je tudi v VI. božji zapovedi, ki vsebuje opomin: »Ne zlorabljaj svetega zakona!« S tem skuša odvrniti od pogubne poti tiste, katerim postane lahko ta zakrament zanka smrti, greha in pogube, namesto, da bi jim bila lestvica do zveličanja. In, žal, koliko jih je, ki tu zaidejo in ■—■ propadejo. To so prepovedi. Med postave, ki jih je dal naravi, je Vsemogočni zapisal te prepovedi, Zato se pa tudi narava tako kruto maščuje nad vsakim, ki jih prestopi. To vedo najbolj one nesrečnice, ki jim po pravici gre naslov »Herodeževske matere«. Te so krive, da je pogled v naše krstne knjige tako žalosten, te so krive, da je v mnogih osnovnih šolah toliko klopi praznih, da iz ulic naših mest zginja cvet človeštva — vedra mladina, ki edina more povsem pristno ozalj-šati in oslajšati naše bedno zemeljsko življenje. Dušice nerojenih, umorjenih otrok pa pred božjim prestolom ihtijo; iz stotisoč in milijon milijonov nerazvitih ustec, ki niso nikdar izgovorila sladkega imena mati — mama, se dviga oglušujoči klic: »Maščuj našo kri, Gospod, ki je bila razlita na zemljo!« Kako bodo brezvestne žene in njih zapeljive! mogli nekoč obstati vpričo takih in tolikih tožilcev?! Krstna kapela v St. Gradcu Pa da bi vsaj na tem svetu ti neusmiljeni ljudje imeli kaj od teh svojih tako velikih grehov! To hudodelstvo rodi le prekletstvo in zopet prekletstvo. Vse uživanje, vse sladkosti, ki si jih s tolikim trudom priborijo, se jim sproti sprevračajo v grenkobo. Obup pa kot mračni ptič smrti razteza nad temi brezplodnimi zgubljenci svoja krila ... Nad vso to kalužo in smrdečo gmoto pa plava svetla postava Matere z Detetom v naročju. Nanjo gledajo vse res krščanske matere; Marija jih dviga, jih osrečuje. To je tajna sreča naših krščanskih mater, ki so kljub vsem žrtvam in odpovedim mnogo srečnejše, kot one njih vrstnice, ki brez mere uživajo. Zato pa prepevajo naše dobre matere, zato prepevajo polni hvaležnosti in svetega zanosa vsi zmagovalci sveta in gospodarji prihodnjega veka s sveto Cerkvijo Njej na čast: »Salve saneta parens .., Pozdravljena sveta Mati, rodila si Kralja, ki vlada nebu in zemlji na veke vekov.« P. Mihael Mlekuž, benediktinec. »Kruha božjega ne smemo zavračati, četudi bi bil v kisu namočen.« »Neizvedljivi so božji sklepi: Nesreča kristjanov je dostikrat njih sreča.« »Prinašaj les in pusti, da ljubi Bog kuha.« »Poberi, kar Bog pred tvoja vrata položi.« »Bog pride počasi, toda gotovo.« »Preden ti Boga iščeš, te je Bog že našel.« * Ljudje, ki svetujejo: »Izrabi mladost, izzivi se!« — hočejo s temi gesli opravičiti svoje lastno umazano življenje. P, dr. Roman Tominec, O. F. M. Večerni razgovori Navzoči so: zdravnik, njegova soproga Hilda, lekarnar, oče Matevž, župnik in danes kot gost dr. filozofije Milan, prijatelj zdravnikov. Lekarnar : Nedavno sem bral v našem slovenskem dnevniku1 kratek članek, ki me je zelo vznemiril. — Naslov je bil »0 bistvu krščanstva«. Dosedaj sem bil v tej reči, kolikor to presojati znam, precej na jasnem. Toda od tiste nedelje dalje, se mi oglašajo vedno novi pomisleki glede Cerkve. Zdravnik: Tudi jaz se spomnim tistega članka. Dotični, ki ga je pisal, se obrača mirno in odločno proti zmotni trditvi slove-čega nemškega bogoslovca in profesorja dr. Karla Adama, ki je izjavil v nekem novejšem predavanju nekako takole: »Mi nismo kristjani in katoličani po sebi, ampak nemški kristjani, nemški katoličani in še, da je trajna, noseča in bistvena osnova naša nemška nrav, krščanstvo pa je nekaj prigodnega, slučajnega, pritične-ga.« Nadalje pa pravi celo »da ima vsa nemška pobožnost in vse od nemškega duha ali pra-duha navdahnjeno bogoslovje narodni značaj.« Oče Matevž: Če prav razumem, imate sedaj, gospod lekarnar, težave s to rečjo, ki tako učeno in modro zveni. Vendar pa ne vem, če vam je znano, kaj prav za prav uči deveti člen naše in apostolske veroizpovedi. Lekarnar: Seveda mi je znano. Toda prav v tem je težava. Cerkev se imenuje: katoliška — to je svet obsegajoča od Jezusa Kristusa ustanovljena verska družba, da vodi ljudi k zveličanju. Oče Matevž: No, in kaj vas sedaj moti in težave dela? Jaz namreč ne vidim nobenih. Kaj hočemo mešati stvari, ki so jasne in kot pribite! Zdravnik: Veste dragi naš oče, dr. Karel Adam je velik in ugleden mož in njegova beseda nekaj velja. Matevž: Kdor stoji, naj gleda, da ne pade. Tudi še tako ugleden mož se kaj lahko zmoti, zlasti še, ko človeška ničemurnost in želja, velikim te zemlje ugajati, nikoli človeka ne zapusti. Župnik: Prav imate. Samo tega ne smete pozabiti, da je izjava takega človeka lahko usodna za tisoče drugih. 1 »Slovenec« 159/1940 z dne 14. VH. Zdravnik: Nekaj sličnega je pri zdrav-ništvu. Večkrat zavrže, drugače morda velik mož, napredek v zdravstvu samo s svojim trmoglavim napačnim gledanjem, za dolga leta. Lekarnar: Včasih pa reši tudi življenje, ko ne nasede vsaki še ne preiskušeni no-votariji. Hilda: To gre predaleč, ostanimo pri »Cerkvi«. Če ima človek čiste in jasne pojme, ga zlepa ne bo kdo premotil. Zaupal bo Cerkvi, ki jo vodi Duh božji sam. To verujem, to zavest varnosti in gotovosti, ali kako bi dejala — čutim. Lekarnar: Seveda je to vse lepo. Toda, glejte gospa, to vam daje vera: negovana, trdna, zadostno trdna skala, ki na njej stojite. Kaj pa z menoj? Meni se maje, zame te gotovosti in varnosti kar ni in ni. Meni (in z menoj tisočerim) ta vaša občutena trdnost ne zadostuje. — Rad bi imel bolj prijemljivo, razumsko osnovano. Oče Matevž: Kratko malo, kar na krožniku in zraven še zapečateno pismo za gospoda lekarnarja: Takole je, naj no verjamejo! Ali se vam ne zdi, da je zadaj za to vašo negotovostjo dobršna mera trme, če ne oholosti. Zdravnik: Ne, meni se zdi ta sodba pretrda. So ljudje, katerim gre za resnico in jo spoštljivo iščejo. Samo kar na mah verjeti se jim pa brani. Sv. Tomaž apostol je brez dvoma hrepenel po resnici, pa vseeno ni verjel prepričevalni govorici ostalih apostolov, temveč je hotel, prav zato, ker je bil od strašnih poslednjih dni Jezusovega trpljenja in smrti ves razkrojen in razdvojen, vse sam videti, otipati. In Jezus ga je vsled tega le rahlo zavrnil, ko je rekel: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, in so verovali.« (Jan 20, 29). Lekarnar: Hvala vam, gospod doktor, iz srca ste mi govorili. Oče Matevž (bolj tiho): Nisem hotel soditi; le to bi rad povedal, da se mora človek tisočkrat skloniti, da mu ena sama zlata resnica z vso gotovostjo pride pod roke. Vem, star sem, pa včasih beseda ne uboga več misli. Zdravnik: Zame je gotovost, da je Cerkev božja ustanova, zlasti v tem, ko skozi zgodovino vidim srdito divjanje viharjev okoli Petrove skale, naravnost pošastno neukrotljive napore njenih sovražnikov, ponosne napovedi njenega konca — in vendar stoji. Lekarnar: To seveda da tudi meni misliti. Pa se človek spomni na gotova dela odličnih mož zgodovinarjev na pr.: Ferdinand Gregorovius,2 Ranke3 itd. Župnik: Kar se tiče teh zgodovinarjev, ki tudi orišejo katoliško Cerkev, bi omenil le zgodbo, ki sem jo doživel nekoč v Parizu. Pri večerji sem sosedu, izobraženemu možu srednjih let, pripovedoval o odličnem francoskem pisatelju, ki pa je Franciji vedno napovedoval propad. Pa mi je mož užaljen odgovoril: »Mala male scripsit« — ali po naše »zle stvari je slabo opisal.« Za te zgodovinarje pa lahko rečem, da so sicer mojstri sloga — pač pa močno pristranski. Zdravnik: Saj je sedaj tudi na katoliški strani odličen zgodovinar, ki daleč presega vse ostale. Če se ne motim je to Pastor? Župnik : Da, Ludvik Pastor je spisal obsežno delo4 o zgodovini papežev. Prav nič se ne boji priznavati v Cerkvi senčnih strani; vse pove, kar se povedati mora, skoraj strastno se bori za resnico, nič ne olepšuje — in vendar ga vodi pri njegovem obsežnem delu živo prepričanje o božjem poslanstvu Cerkve in papežev. Odličen slog daje delu še poseben čar. To berite, gospod lekarnar, boste videli — megle se vam bodo razpršile. Oče Matevž: Tako se mi zdi, da imajo ljudje oči, pa ne vidijo, ušesa, pa ne slišijo. Lekarnar: Ali naj je to obsodba? Oče Matevž: Ne, in če bi bila, bi veljala meni za prejšnja leta. Povem le tako, da je treba ne samo znanosti, temveč tudi ponižnosti, ne samo ljubezni do resnice, temveč tudi volje, se je okleniti. H i 1 d a : Prav imate, oče. Samo poprej jo je treba tudi poznati. Ni vsakemu tako dano kot vam. Eni imajo daljšo pot, eni krajšo. Župnik: To ste dobro povedali, gospa. Saj tudi Cerkev sama dopušča več dokazov. Poznamo namreč v bogoslovni znanosti tako imenovani analitični5 dokaz za božji izvor Cerkve in sintetični6 dokaz, ki je daljši in bolj 2 Ferdinand Gregorovius Werke — zlasti »Grabdenkmaler der Papste« Paul Autz-Verlag, Berlin. 3 Leopold Ranke, Die romischen Papste in den letzten Jahrhunderten, Phaidon-Verlag, Wien. 4 Pastor Ludwig, Frhr. V. * 31. 1. 1854 v Aachenu t 30. IX. 1928. Njegovo glavno delo je: »Geschichte der Papste« — obsežnih 16 zvezkov. 5 Analizirati (iz gršč. analyein) = razvezati, razdeliti itd. 6 Sinteza (iz gršč. syntithenai) = sestaviti, zvezati itd. zamotan. Prvi dokaz sloni na tem, da že Cerkev sama s svojo zgodovino spriču-je svoje božje pokolenje. Prvič njeno razširjenje, zlasti v prvih stoletjih kljub naravnost nemogočim prilikam. V zgodovini razložita lakomnost in strah skoraj vse. Je-li imelo pri razširjanju krščanstva katero teh gonil kako vlogo? In ker je dokazano, da niti nagnjenje do uživanja, niti privlačnost bogastva, niti zapeljivost časti, niti kaki drugi človeški oziri ne razlože spreobrnitve stare poganske družbe, potem smemo sklepati z gotovostjo, da je edino resnica, ki odseva iz evangelija, pridobila te narode in jih spreobrnila. Lekarnar: Gregorovius piše znatno drugače. Zdravnik: Čisto razumljivo. In kako naj bi drugače? Nehote se spomnim delca Gerharta Hauptmanna,7 kjer isto tako poveličuje antično (= staro) kulturo, vse pa, kar je krščanskega, namenoma v zlo luč postavlja. Gledal je s svojega novopoganskega zrelišča in je tako napisal. Župnik: Ne samo to. Zakaj glejte, kako je mogoče razumeti sicer porast krščanstva 7 Gerhart Hauptmann, Der Priester von Soana. Župnijska cerkev v Beltincih razen po nadnaravnem gledanju. Kaj le obetajo apostoli nekoč in misijonarji danes narodom, ko jim oznanjajo Kristusa? Uživanje? — »In je vzel križ na svoje rame in je šel ven iz mesta.« Ali bogastvo? Pisano je: »Blagor ubogim« (Lk 6, 20). In zopet »Gorje vam, bogati, zakaj svoje oveseljenje že imate.« (Lk 6, 24.) Ali časti? Toda prvi bodo zadnji in zadnji prvi. In to sami veste, da je sleherni, ki se je v prvi rimski državi prišteval Kristusovim učencem, postavil sebe in svoje v nevarnost, da zgubi čast, imetje, življenje. Cesto so jih pohabili na najbolj okrutne načine. Dejanja mučencev o tem dovolj zgovorno pričajo. Zdravnik: In ta dejanja so vsaj toliko verodostojna kakor Ranke ali Gregorovius. Župnik: In kako ponosno piše Tertu-lijan, eden rimskih pisateljev: »Od včeraj smo in že smo napolnili vse vaše cesarstvo, vaša mesta, vaše vasi in trge, vaše občinske svete, celo vaše vojaške tabore, vaš senat in forum.8 Ničesar vam nismo pustili razen templjev.« To je ponosna izjava moža, ki je vedel, kaj piše, Lekarnar: In kaj pomenijo vsi mogoči poskusi od Arija do Lutra in Dollingerja9 — da reformirajo nauk in Cerkev samo? Župnik: Osušene veje! Katero drevo jih nima? Drobci od skale, ki je in ostane Petrova. H i 1 d a : Jaz se spomnim, da nam je profesor veronauka pripovedoval, kako so se štirje kristjani med seboj razgovarjali, katera cerkev je res prava. Pa so prosili nekega tovariša mohamedanca, naj on razsodi. In res je vprašal najprej protestanta: »Kdaj je nastala vaša vera?« »Pred štiri sto leti.« »In prej, kaj so bili vaši predniki?« »Katoličani.« Nato je vprašal pravoslavnega kristjana: »Od kdaj pa obstoji vaša cerkev?« Bo tega okoli tisoč let.« »In kaj so bili predniki?« »Katoličani po rimskem obredu.« Nato je vprašal starokato-ličana: »Od kdaj pa vaša cerkvena občina obstoja?« »Od 1. 1870.« Naposled je vprašal še katoličana: »In od kdaj vaša cerkev obstoja?« »Od tistega hipa, ko je Jezus Kristus izročil apostolu Petru vso oblast in je nato poslal na prvi binkoštni praznik Sv. Duha, Tolažni-ka in vodnika, kakor je bil obljubil.« »Pa kako veš, da je prava in da je še vedno ista?« 8 Forum romanum — sedaj na ncvo odkriti mestni del starega Rima, kjer je bilo središče vsega rimskega življenja. 9 Arij — v 4. stol. — je skušal vpeljati »aria-nizem« = zmotni nauk o Kristusu. Luter — dr. Martin — bivši avguštinec — je odpadel od vere in povzročil veliki odpad od Cerkve. Dr. J. v. Dollinger, vseuč. prof. v Monakovem, ki je eden od prvoboriteljev za starokatol. cerkev (1870 dalje). »Po nepretrgani vrsti papežev od Petra do Pija XII.« In tedaj je mohamedanec odvrnil; »Ker je Kristus ustanovil samo eno cerkev, mora biti le katoliška Cerkev prava in prva in v posesti resnice. Zdravnik : Jaz strmim! Moja Hilda je res učena deklica. Ne bi mislil. Hilda (hudomušno): V ostalih globinah utoneš, ti rečem. Toda, tiho! Lekarnar: Toda kako, da se imenuje Cerkev tudi občestvo svetnikov? Župnik : Ker so vojskujoča se cerkev (mi verniki na zemlji), zatem zmagoslavna cerkev (poveličani v nebesih), in še duše v čistilišču ali vicah (imenovana trpeča cerkev) v istiniti medsebojni zvezi. Zdravnik: Če se ne motim, so molitve pri sv. maši vse usmerjene prav za to občestvo vernikov vojskujoče se cerkve. Oče Matevž: To je zlasti za bolnike velika tolažba. L e k a r n a r : Pa je umrlim — to se pravi — dušam v vicah, zares mogoče pomagati? Oče Matevž: To pa jaz vem, ne samo verujem. Hilda: Pustite, oče, te zgodbe, ki drugih ne zanimajo. Stari družinski spomini. Župnik: Zanimajo že, samo predaleč bi vedlo. Obstoja pa cela literatura o tem, kako istinito je občevanje trpeče cerkve z vojskujočo se cerkvijo. Znano je prav tako iz stare zaveze, da so molili za mrtve. V 2. knjigi Makabejcev berem: »Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi bili rešeni grehov.« (12, 46.) Lekarnar: In občestvo poveličanih? Se vam ne zdi malo drzna misel, da bi se poveličani duhovi menili za take človeške drob-njarije, kakor je recimo: zgubljen šop ključev, ali pozabljena denarnica, ali šolska naloga? Hilda: O tem pa kar nehajte dvomiti. Še zmerom sem bila uslišana. Zakaj se brigajo, to je njihova stvar. Mislim si pa, če jaz prej umrjem kot moji, da me bo zelo zanimalo, kaj počno doma. Pa bom gotovo pri njih z mislijo, z ljubeznijo. To verujem z vso gotovostjo. Zdravnik : Nisem vedel, da imam tako sveto ženo? Mar res misliš, da je tako lahko priti med poveličane? Hilda: Čisto lahko ne. Seveda nebesa so za tiste, ki mislijo nanja in se zanja prizadevajo. Lekarnar: Toda, dragi moji prijatelji, zakaj je pa potem toliko tako mlačnih in zanikrnih katoličanov, ki se nič ne brigajo ne za nauk, ne za življenje po nauku in so drugim v pohujšanje? (Dalje.) Če bo božja volja. Jesenski dan. Polje vse polno ljudi. Nekateri spravljajo poljske pridelke, drugi seje-jo ozimino in jo izročajo materi zemlji v naročje, že v skrbi za prihodnje leto. »Oče, kaj pa delate?« »Sejemo. Da bomo prihodnje leto kaj pridelali, če bo božja volja.« »Če bo božja volja ...« Ob tej misli se malo ustavimo. Kako čudno, samovoljno nekateri ljudje gospodarijo z božjo voljo! Vse, kar se na svetu zgodi in godi, jim je božja volja. Toča in slana in dež in mraz in pozeba, suša in poplave in po-vodnji, vse jim je božja volja. Hiša ti pogori. Prijatelj pride in ti v tolažbo ne ve povedati drugega kakor: »Je bila že tako božja volja.« Ponočnjaki so ti ubili sina. Dobri ljudje te spet napajajo z »božjo voljo«. Hčerko so ti zapeljali. Ti se jeziš, ker je pritisnjen madež na tvojo hišo in bo prišlo polno bremen. Prijazna teta pride v hišo, da bi te pomirila. In spet ne ve drugega kakor: »Potolaži se in pomiri se, je že tako božja volja.« Opravljajo te in obrekujejo te. Spet je to po mnenju nekaterih brumnih duš božja volja tako. Kakor jara kača, tako silijo ljudje za božjo voljo v neskončnost. Za vsakim vogalom hočejo najti in videti božjo voljo. Na drugi strani pa jih spet ni malo, ki se jeze nad ljubim Bogom v nebesih, češ kakšen Bog je pa to, če se vse godi po njegovi volji! Hiša ti je pogorela, sina so ti ubili, dekleta so ti zapeljali in spridili, dobro ime so ti ukradli... Če je vse to šlo po božji volji, potem recimo še mi: »Blagor tistim, ki delajo tako in spolnjujejo božjo voljo; vesele naj se in od veselja poskakujejo, ker njih plačilo bo bogato in veliko v nebesih.« In še naprej recimo: če je vse božja volja, potem proč z ječami, proč z orožniki, proč z advokati in s sodniki, proč z malim in velikim senatom, zakaj vsi ti ljudje nasprotujejo božji volji! Mislim, da ste že iz tegale kratkega premišljevanja prišli do spoznanja, da ni vse božja volja, kar hočejo ljudje spraviti pod poglavje in v skrinjo božje volje. In da je prazna tista pritožba: »Kakšen Bog pa je to, če se vse na svetu godi po njegovi volji!« Sv. Pavel je zapisal Tesaloničanom znamenito besedo: »To je namreč volja božja, da se posvetite.« Kako naj se pa posvetimo? ste radovedni. Kako? V Katekizmu imate zapisano: Bog je neskončno svet. To se pravi po domače, da Bog hoče in ljubi vse dobro in sovraži vse hudo. Velikokrat beremo in govorimo o svetnikih. Skaručina: Sveta Lucija pri grobu sv. Agate. Kdo so bili svetniki? Ljudje so bili. Na zemlji so živeli. Dobro so hoteli in delali, kar je pa slabega, so pa sovražili. Kaj pa je to, kar imenujemo dobro. Spet nam prihaja na pomoč Katekizem in nam pove, da so to dobra dela, to se pravi, taka dela, ki so Bogu po volji in jih s pomočjo božje milosti opravljamo iz Bogu dopadljivega namena. — Pa bi rad vedel, kaj je Bogu po volji. Bogu so po volji tista dela, ki je zanja obljubil človeku večno življenje. »Če pa hočeš iti v življenje, spolnjuj zapovedi,« se glasi božja beseda v sv. evangeliju. Pa vseh dobrih del ne moremo izvršiti — tako tožiš; —• preveč jih je. Le kar miren bodi in poslušaj, kako uči naš Katekizem: Bog ne gleda na to, kako velika so zunanja dela, ampak na to, kakšna je naša volja. Sodil nas bo potem, kaj je kdo hotel, ne, kaj je kdo dosegel. Volja nas torej posvečuje, ne pa uspehi. Seveda, če si prizadevamo Boga vedno bolj ljubiti in vsako dobro delo storiti tako popolno, kakor mislimo, da je Bogu bolj všeč, bo pa naša svetost še večja, saj hodimo že po stopinjah krščanske popolnosti. To je torej voljabožja, in edino to hoče Bog od nas. Greh, pa če je tudi majhen in odpustljiv, je že izven načrta božje volje. Bog ga človeku delati dopušča. Dopušča ga, ne pa dovoljuje, ker noče vzeti nobenemu človeku svobodne volje in ker mu je mogoče tudi nasledke greha obrniti na dobro. Bog torej greh dopušča. S tem pa ni rečeno, da bi bil greh Bogu všeč ali da bi ga hvalil. Le svobode noče vzeti človeku, ker hoče človekova dobra dela, svobodno storjena in izpeljana, po svojem usmiljenju in po svoji dobrohotnosti bogateje nagraditi. Bog je namreč tudi neskončno pravičen: vse, kar je dobro, plačuje in vse, kar je hudo, kaznuje, natanko kakor kdo zasluži. Dobra dela, s prosto voljo izvršena, imajo pred Bogom večjo ceno, kakor pa prisiljena ali izsiljena. Tudi živali marsikaj narede, kar je dobro, pa ne dobe za svoja dela nobenega plačila in narede marsikaj, kar je slabega, pa zato ne prejmejo nobene kazni od Boga; nimajo namreč svobodne volje. Greh torej ni po božji volji. Če ti je tat pokradel premoženje, če ti požigalec požge hišo ali gospodarsko poslopje, če ti je obrekljiv (ali pa oprav-Ijiv) jezik zamazal dobro ime, se to ni izvršilo po božji volji, kvečjemu recimo, da se je zgodilo z božjim dopuščenjem. Božje dopuščenje pa ni božja volja ... V tem je torej zmota naših tolažnikov, da božje dopuščenje zamenjavajo z božjo voljo. Pa zakaj Bog dopušča, da nam ljudje hudo delajo? Spet imaš odgovor na to v Katekizmu: Bog obrača tudi trpljenje na dobro. Grešnika s trpljenjem pokori, da bi ga zveličal, pravičnega pa dviga v kreposti in mu pripravlja večje plačilo. Mislim, da ti je znana Tobijeva zgodba. Od mladih let je bil človek po volji božji. V mladeniških letih, ko so vsi hodili k zlatim teletom, je on hodil v Jeruzalem v tempelj Gospodov in je tam molil Gospoda, Izraelo-vega Boga. In ko je postal mož in je prišel v asirsko sužnost, je hodil tudi v tujini po potih Gospodovih. Zadevale so ga pa številne nadloge. Oslepel je, ob svoje premoženje je prišel, skrivati se je moral pred sovražniki, kljub temu da je bil mož dober kot vsakdanji kruh, bi rekli danes z besedo pesnikovo. Tako se mu je godilo, da so ga zastran njegove žive vere in zastran njegovega trdnega zaupanja še zasmehovali, kateri so ga poznali. Zakaj vse to? Beseda nadangela Rafaela naj nam pove: »Ker si bil Bogu prijeten, je bilo treba, da te je skušnja preskusila.« Bog je preskušal njegovo zvestobo in v preskušnji ga je našel možatega in stanovitnega. Ali ne bi šli tudi mi za njim .. .? Kako piše Sv. pismo? V šest in petdesetem letu je Tobija oslepel in v šestdesetem je spet spregledal. Ostali čas svojega življenja pa je bil v veselju ... Torej štiri leta preskušnje, nato pa dva in štirideset let v veselju in sreči, ker je tudi v bridkih urah vedel, da ga Bog ni zavrgel, ampak samo preskušal in njegovo trpljenje za čas in za večnost v dobro obrnil. J. Langerholz. Slika V večerni uri skupaj zbrani Častijo vneto z rožnim vencem družinski člani vsi so spet, nebeško Mater in Gospo, v ljubezni, upanju in veri 0, io so jim trenutki sveti, topijo se v nadzvezdni svet. saj z njimi druži se nebo. Ko vtihne pa molitev vroča, družino vso objame mir, z višave blagoslov svoj siplje On, ki je prave sreče vir. Rohotnikov. ^lltl^LAh tijine Aulbe Ljubezen sv. Terezije Det. J. Sv. Terezija Det. J. nam je čudovito lep zgled, kako naj rastemo v ljubezni do Jezusa; kako naj se bolj in bolj upodabljamo po njegovem Srcu, ki je neizmerno ljubilo nebeškega Očeta. Saj je to našega življenja cilj, da postanemo Kristusovi, za kar smo bili usposobljeni po sv. krstu z božjo ljubeznijo, ki je bila razlita v naša srca. Sv. Terezija je v 14 letih dorasla v popolno sestro Kristusovo. Črpala je globoko živ-ljensko modrost iz Malega katekizma. V njem je brala, da nas je Bog ustvaril za to, da bi ga spoznali, vanj verovali, upali, ga ljubili, spolnjevali njegovo voljo in se tako večno zveličali. Sveta Terezija je iz tega stavka zajela globoko modrost: »Poglavitna moja dolžnost v zemeljskem življenju je vera, upanje in ljubezen.« Pa se je vprašala: »Katera izmed teh je največja?« Odgovor: »Ljubezen, ker ostane tudi v nebesih. Vera se na pragu večnosti spremeni v znanje, upanje v posest, samo ljubezen je večna!« Zato je že ob prvem sv. obhajilu sklenila: »M oj poklic je ljubezen! Ljubila bom Boga, Jezusa, Marijo, vse svetnike božje in angele ter vse brate in sestre na zemlji! V tej svoji ljubezni bom tekmovala za prvenstvo, če že ne s krvnim mučeništvom, pa z ljubeznijo, ki se žrtvuje.« Zato je začela prositi Boga za tako milost, da bi ga ljubila, kakor še nikoli prej ni bil ljubljen, razen od Marije! Je pa dobro razumela, da se taka izredna milost ne prejme takoj, marveč milost za milostjo kot plačilo za male vsakdanje žrtve. Zato je prosila svojega očeta, da ji kupi števec, ki bo na njem štela svoje dnevne žrtve, dubovna in telesna premagovanja. Kupil ji je res krasen, biserni števec. Kdo naj prešteje, koliko najlepših grozdov, najlepših breskev in najslajših bonbonov je Terezija darovala Jezuščku s tem, da si jih je sebi odrekla in naklonila — zaradi Jezusa — ubogim součenkam! Kdo naj ugane število njenih premagovanj v pogledih, v poslušanju, v govorjenju in drugih malih udobnostih, ki jih je poklanjala Jezusu. Od svojega 10. pa do 14. leta je v tej vaji tako napredovala, da je števec odložila in rekla: »Sedaj svojih žrtvic ne bom nič več štela. Moj Jezus mi svetuje, naj premagovanj nič več ne štejem, marveč naj vse delam iz ljubezni do njega.« In tako je v resnici delala. Dve leti pred vstopom v Karmel, od 14.—16. leta — je v vsem sledila navdihom Svetega Duha v prepričanju, da najmanjše premagovanje, storjeno iz ljubezni do Jezusa, sveti Cerkvi več koristi ko vsa druga dobra dela, storjena iz kakega drugega verskega nagiba. In v tem njenem prepričanju je treba iskati skrivnost njene stanovitnosti. Nasprotno pa so najsijajnejša zunanja dobra dela, ako so izvršena iz vere in upanja, a brez nadnaravne božje ljubezni, prazna slama brez cene. V takem neumornem prizadevanju je v dveh letih dozorela za Karmel. Z vstopom v samostan je sklenila, da bo vedno ostala skromna ko peščeno zrno, ki ga nihče ne zapazi, a ga vse gazi; in prav zato si je nadela pridevek »Mala Terezija Deteta Jezusa.« Zato se je — rekel bi — borila za zadnje mesto. In res ni v samostanu nikoli imela kake častne samostojne službe, čeprav je bila izredno nadarjena in vzorna. Vedno je bila podrejena drugim: zdaj pomožna vratarica, zdaj pomožna zakristanka, in zopet pomožna voditeljica novink! Že samo dejstvo, da je tako malo takšnih duš, ki bi iz ljubezni do Boga hotele biti tam, kjer so, zadnje in brez besede, ki bi vse neprijetnosti sprejemale iz božjih rok in zaradi Boga vse potrpele, spričuje, da je zato potrebna junaška volja in junaška ljubezen. Tudi sv. Terezija priznava, da ji je bila ta žrtev spočetka zelo težka, ker v tem oziru še ni imela skušnje in še ni poznala radosti take žrtve in zlasti še, ker je bila od narave silno občutljiva, dokler v tem pogledu ni napravila »mature«. Oglejmo si sedaj tri lastnosti božje ljubezni Male sv. Terezije. it Ljubezen božja sv. Terezije D. J. je bila velikodušna. Terezija je dobro razumela, da ima božja ljubezen mnogo stopenj in da svetniki niso vsi enako veliki. Kajti vsaka duša je svobodna, da stori malo ali veliko na ljubo Bogu Očetu, Jezusu ali Mariji. Tudi je v tem svobodna, da si prosto izbira žrtve. Ni pa svobodna glede na službene žrtve, ki jih vsak dan naklada stan in poklic: stanov- Skaručina: Sv. Lucija zavrne snubca. — Rablja vezeta svetnico. (Glej pojasnilo: str. 509.) ske in poklicne dolžnosti so prve. Zato je Terezija sklenila: »Moj poklic je karmeličanski. Moje prve dolžnosti so zapisane v redovnih pravilih; spolnjevati hočem točno in vestno sleherno točko teh pravil; kajti nočem biti samo na pol svetnica, marveč velika svetnica karmelskega reda.« Mimo teh neizbežnih službenih žrtev je pa porabila vsako priliko, ki se ji je nudila — za žrtev. Zato si je želela preskušenj, ki so ji bile prihranjene. Ker je bila močno občutljiva, si je želela trpljenja, seveda samo v takšni meri, da bi ga z božjo pomočjo mogla obvladati. Želela si je v zunanje misijone, v nepoznane kraje, v nepoznane hiše, med nepoznane sestre, kjer bi mogla čisto pozabljena in brez vsake človeške tolažbe služiti Bogu. Želela si je umreti v pozni starosti, da bi iz ljubezni do Jezusa dolgo vrsto let vsak dan odmirala temu svetu. Želela si je muk sv. Jerneja, ki so mu trgali kožo z živega telesa; in muk sv. Janeza Ev., ki so ga vrgli v kotel vrelega olja; in trpljenja sv. Ignacija mučen-ca, ki so ga zmlele divje zverine, vse iz ljubezni do Jezusa. Hrepenela je po mučenstvu svetih devic mučenic in po gorečnosti sv. Ivane Orleanske. Celo tistih muk si je želela, ki jih bo Antikrist ob svojem prihodu prizadeval vernikom. Zares velikodušna je bila ljubezen sv. Terezije D. J.! Njena ljubezen je pa bila tudi povsem nesebična. Sama je zapisala: »Nisem sebična, ker ne ljubim sebe, marveč Boga!« Ne delam zastran venca slave ali zastran zaslu-ženja, marveč iz ljubezni do Jezusa. Nebeški Materi Mariji odstopam vse svoje spravne vrednote za rešenje duš. Jaz bi ne pobrala igle, če bi se tako imela rešiti vic. Niti občutene tolažbe si ne želim.« In Terezija je zapisala golo resnico. Saj je že ob vstopu v Karmel svoji rodni sestri Agnezi Jezusovi izjavila, da si ne želi, kar si žele vse pobožne osebe v svetu in v redo-vih, občutene ljubezni, marveč prave in resnične, ki samo Jezus zanjo ve. In res je duhovno življenje sv. Terezije v Karmelu nekaj let potekalo brez občutene tolažbe. Terezija je v tisti dobi duhovne suhote junaško sklenila: »Nočem biti kakor kaka zemeljska zaročenka, ki najprej ženinu v roke pogleda, če ji je kaj prinesel; srečna bom, ako bom sledila ženinu zaradi njega samega, ne pa zaradi njegovih darov. Saj je tako lep pa tako očarljiv, tudi če se skriva ali — spi!« Niti v svetem obhajilu ga ni prejemala zaradi tolažbe, marveč zaradi njega samega. In čeprav je vedela, da Jezus vselej potolaži žalostno dušo, ki pri njem utehe išče, je vendarle sama ni iskala in tudi svojim novinkam je svetovala, naj je nikoli ne iščejo, marveč same naj bodo vedno dobro razpoložene, da ga razvesele, kadar pride. Sv. Terezija D. J, je bila od nesebične božje ljubezni tako prevzeta, da je zapisala: »Če mi Bog razodene, da bom v nebesih uživala veliko slavo, ako umrjem mlada, da pa moja slava ne bo tako velika, če bi umrla stara 80 let, pa bi bilo to Bogu bolj všeč, bi ga takoj prosila, naj postanem kot starka 80 let škrbasta in grbasta, ker ne iščem svoje slave, marveč samo to, kar je njemu všeč.« Novinkam, ki so se še samim sebi preveč smilile, je ljubeznivo prigovarjala: »Jezus ljubi dušo, ki je vedno vesela. Kdaj boste torej umele govoriti z veseljem: »Moj Jezus, srečna sem, da zate trpim!« ... Ljubezen sv. Terezije D. J. je bila n a j -v d a n e j š a. Kadar koli je za koga prosila časnih dobrin, je vselej dostavila: »Moj Jezus, ako ne bom uslišana, te bom le še bolj ljubila.« Ko je svojemu ljubljenemu očetu, ki se mu je bil omračil um, prosila zdravja, je molila: »Gospod Jezus, prosim te, da bi bila tvoja sveta volja, da moj oče ozdravi,« Vda- nost svoje ljubezni je Terezija polagoma stopnjevala na višek, kakor je zapisala: »Nočem, da bi minljive stvari imele le en atom moje ljubezni. Vso svojo ljubezen hočem darovati Jezusu, ker mi daje razumeti, da je on sam popolna ljubezen!« Ko je bila Mala Terezija še v noviciatu, je bila njena rodna sestra Pavlina, z redovnim imenom Agneza Jezusova, njena predstojnica. Terezija je imela večkrat zelo hude skušnjave, da bi jo obiskala, z njo malo pokramljala, pa se je vselej premagala. Sama piše, da se je morala včasih kar za ograjo prijeti, da ni skušnjavi podlegla. Kaj pa mi? Tako stari smo že, pa še vedno nismo začeli tako junaško ljubiti Jezusa kot desetletna Terezija D. J. Začnimo vendar takoj danes! Bolje pozno kot nikoli! »Kdor pičlo seje, bo pičlo žel; kdor pa seje obilno, bo žel v obilnosti.« Torej brzdajmo po zgledu sv. Terezije svoj jezik, govorimo malo, molimo mnogo in iz ljubezni do Jezusa in Marije vse potrpimo! Dr. Knavs Fr., C. M. KA in M D 9. Tudi to bi bilo polje.,. No, kaj pa ti veš novega povedati?« je vprašal voditelj Kovačevo Pepo, ko je s tako vnemo hitela nekaj prišepetavati Mahko-tovi Majdi. »O, nič. — Samo to sem ji povedala, kako je Poznetov Miha doli na cesti pod Grdavo-vim mlinom strašno grdo klel. Še taki so se zgražali, ki niso ravno mehkočutni,« se je hitela opravičevati Pepa. »Grdo klel? Pepa, povej mi, ali si ti že slišala koga lepo kleti?« »Samo norčujete se iz mojih besed,« je Pepa dala počasi odgovor od sebe. »Kaj se bom norčeval? Samo to ti hočem povedati, da lepe kletve še nisem slišal, in nič drugega.« »Sosedova botra se večkrat izgovarja, da tiste grde kletve ne more slišati, kakršna prihaja iz ust Poznetovega Miha in tistih, ki z njim vred v en rog trobijo.« »Jaz vam bom pa to povedal, da je kletev vsaka grda, naj kolne sam Poznetov Miha ali pa če bi klela sosedova botra ali kdor koli. Seveda ste že slišale, da vsaka kletev ni naravnost smrtni greh, ali to kletvi vseeno ne daje nobene lepote in je nikakor ne opravičuje. — No, ker smo pa danes ravno s tem vprašanjem začeli, se bomo pa o njem nekoli- ko bolj obširno porazgovorili. To vam hočem povedati, da imate tukaj ravno ve kar hvaležno polje, ki ga lahko plevete in obdelujete vse svoje življenje.« Glasen, deloma pa pritajen »aaaaah« je spremljal to izjavo. »Da, da, kletvi boj na vsej črti! In skozi vse življenje! Precej ur svojega življenja preživite dekleta po njivah in polju. Zakaj? Ali ne zato, ker njive vsako leto prepreže plevel. Vsako leto ga preganjate, ker je tako globoko zakoreninjen, da ga skoraj ni mogoče pregnati pa se tudi vsako leto nanovo zašopiri po njivah. Dobro in prečiščeno žito imate posejano po njivah, plevel se pa kar sam prikrade. In če bi ga vsako leto ne preganjale, bi kmalu prerasel vse vaše njive.« »To je pa res!« — se je kar iz navade vtaknila v plevelovo razpravo Kovačeva Pepa. »Res je, res,« potrdi voditelj. »Nič ni v tem pretiranega, nič izmišljenega. Kakor plevel prerašča vaše njive, tako je kletev pre-pregla vso našo lepo zemljo. Polne so je naše ceste, polni naši domovi, v naše gozde in na naše travnike je zašla. Nekateri mislijo, da še govoriti ne morejo, če jim kletev besede ne podpira. Kletev gre z njimi na delo, v hlev in na pašo; zdi se jim, da jim je postala potrebna kakor vsakdanja molitev. Mislijo, da bodo s kletvijo svet premagali. Kletev je kakor pajčevina v hiši. Pajčevino tudi pogostoma preganjate, pa če čez teden dni pogledate po hiši, jo boste že spet našle in jo morale spraviti iz hiše. Ali mar ne?« Tudi to je resi« je pritrdila Mahkotova. »Na žalost, bridka resnica! Če bi pa hišo pustile skozi leto in dan v miru, bi bilo pa pajčevine v njej toliko, da bi vas bilo kar strah pred njo. Kletev je postala če ne svetovna pa vsaj narodna bolezen. Ali ne?« »Res je!« se je slišalo pritrjevanje po dvorani. »Vidite, zato pa kletvi boj! In ta boj ne bo končan v enem letu. Ta boj je preračunan za vso vašo življenjsko dobo in še ne bo končan. Začeti ga pa moramo. Moramo! Ali slišite? Ali ga sprejmete? Kletvi moramo napovedati svetovno vojsko. Ne pomaga nič!« »Ali kako, kdaj in kje?« »Začeti moramo pri sebi.« »Kaj? Pri sebi?« je završalo po dvorani. »Saj me ne kolnemo. — Še nikdar nisem zaklela. — Jaz tudi ne! — Jaz tudi ne!« je šlo od enega kota do drugega. »Tega tudi rekel nisem, da bi ve klele. Pri tem pa ostanem: začeti moramo pri sebi.« »Tega pa ne razumemo. Kolnemo ne, začenjati bi morale pa pri sebi! Kako je to mogoče!« »Ni dosti samo, če ne kolnemo, treba je tudi, da zaviramo vrelec kletvine in preklinje-vanja, Preudariti moramo torej, kdaj in zakaj pa ljudje kolnejo.« Po se je spet začelo: »Naši, kadar so pijani. — Naši, kadar jih kdo ujezi. — Naši kadar jim konj neče prepeljati.« Pripovedovanje v neskončnost.,. Iz vsega se je dalo dognati, da je treba po svojih močeh izvor kletve zatirati: Več pokorščine v hišo, alkohol preganjati, nepotrebni trmi boj napovedati, pa tudi preklinjeval-cev ne poslušati, ne občudovati njihovega ju- naštva .. ., spet brez vseh koncev »ne, ne, ne.« — Kletev najprej spraviti iz domače hiše, potem iz domačega sorodstva, dalje iz domače vasi. Pa koliko časa bo preteklo, da se bo lahko za najmanjšo župnijo reklo: »Pri nas nihče več ne kolne.« »Pa kdaj bomo vse to dosegle! Nikoli!« »Nič za to, če tudi nikoli ne. — Tudi to moramo ljudem dopovedati, da je današnji rod s svojo umazano kletvijo veliko pripomogel k današnjim hudim in težkim časom. Bog bi moral biti naravnost in v resnici slep in gluh, če bi vsesplošne kletvine nič ne slišal ali če bi vzel vse samo »za špas«, kakor se navadno ljudje zagovarjajo in opravičujejo svojo nerodnost. Svojo nerodnost, da! Koliko jih je med nami, ki jim kletev kar tako uide med zobmi, da zanjo komaj vedo. Mislijo, da bi ne mogli govoriti, če bi s to ali ono umazanijo ne podpirali svojega jezika. — Najbolj pa moramo nastopiti proti b o g o k 1 e t j u. Kleti Boga, Marijo, svetnike ali svete zakramente, kleti v domačem ali v tujem jeziku, to je višek umazanosti, zlobnosti, če ne propalosti. Le kako morejo sicer dobri naši ljudje brezčutno in hladnokrvno prenesti to grdo-bijo in molčati, ko slišijo izbruhe poprej med Slovenci nepoznanega, drznega in strašnega bogokletstva! Kuga preklinjevanja je že tako zastrupila vse naše javno in domače življenje, da se velika večina svojega grdega početja še zaveda več ne. Včasih so rekli naši ljudje: »Kadar se bolnik svoje bolezni več ne zaveda, potem je njegov konec blizu.« Ali naj tako zastrupljeni čakamo, kdaj se bo tudi naš narod potopil in zgubil v svetovnem močvirju preklinjevanja in nesrečne bogokletnosti. .. Boj kletvi! Vsaki kletvi! Oh, kako obširno je samo to polje za vsako katoliško čutečo in katoliško mislečo organizacijo! In MD in KA naj bi na tem obširnem polju stali ob strani?! J. L. Marijino češčenje se obnavlja tudi v protestantskih vrstah na Saškem. Marija, ki je posredovalka vseh milosti, bo pripravila pot v katoliško Cerkev tudi drugovercem, če se ji bodo iskreno približevali. Protestantski cerkveni list za Saško je meseca maja 1940 objavil zanimiv članek o Mariji, Značilne so v tem sestavku zlasti naslednje misli: »Marija je mati Gospodova, saj jo tako imenuje Sv, pismo, božja beseda. Mi častimo apostole in preroke, častimo svete angele — pa častimo tudi Marijo, ker je mati Gospodova. Ko ljubimo Zveličarja in ga imenujemo svojega božjega Odrešenika, Gospoda vseh gospodov, Kralja vseh kraljev, Zveličar- ja vseh ljudi, ali naj ne kažemo spoštovanja tudi do Marije?! Marijo slavimo kot vzor ma-ternosti; sam Jezus je poudaril na križu viseč njeno materino čast. Marija je tudi kot deviška mati »podoba in zgled svete srčne čistosti.« Da, razen božjega Zveličarja je ni osebnosti, ki bi iz nje odsevalo toliko čistosti telesa in duše, kot od matere Gospodove. Od Marije se učimo, kaj se pravi verovati. Zakaj še častimo Mater Marijo? Ker ji je Bog storil velike reči, ker ji je skazal tako čudovito milosrčnost. Ako častimo Marijo, slavimo obenem božje usmiljenje in čudovito dobrotljivost, ki nam je po Mariji darovala Zveličarja...« S> veh Aftedi Kristus - Kralj. Ko je bil za časa Pija XI. vpeljan praznik Kristusa - Kralja, se je — kar je naravno in umevno — v pridigah, v spisih in verskih časopisih bolj s poudarkom razlagalo in pojasnjevalo, zakaj smo dobili ta praznik, kaj pomeni in kaj od nas zahteva. Imenovanje »Kristus - Kralj« ni bilo izrečeno šele od papeža Pija XI. ali poudarjeno šele ob vpeljavi tega praznika, saj je toliko staro kot krščanstvo in je samo človeški izraz za vsemogočnost Kristusovo. Ta kraljevska moč in oblast Jezusova je dobila zunanji izraz zlasti v umetnosti srednjega veka. V zgodnji romanski umetnosti še na križu Jezus ni bil vpodobljen kot mož bolesti s trnjevo krono, marveč s kraljevo krono. Prav zato so pa podobo Jezusa - Kralja na križu 14 dni pred vstajenjem (čas trpljenja) zakrivali s prtovi višnjeve cerkvene barve. (Ta navada se je do danes ohranila, četudi nima več tega pomena, ker nam podoba na križu predočuje bridko trpljenje Jezusovo. Vrši se to še vedno kot staro izročilo, obenem pa na ta način cerkve v času trpljenja Jezusovega zgube nekoliko na zunanjem sijaju [zakrite so tudi središčne oltarne podobe], da se potem po vstajenju zopet pokažejo v tem lepši luči.) V poznem srednjem veku niso redke slike in podobe, ki predočujejo Kristusa kot vladarja s krono in žezlom, ali pa kot kralja, ki drži v eni roki zemeljsko oblo s križem na vrhu, z drugo pa blagoslavlja. Tudi na krščanskem Vzhodu so imeli v cerkvah pogosto podobe Kristusa, ki so ga v grškem jeziku nazivali »pantokratos« — vladar viega stvarstva. V apsidah (kjer je glavni oltar) so imeli prekrasne mozaike, ki so predstavljali Jezusa kot vladarja. Z bizantinskim vplivom se je preselila ta navada tudi na Zahod. Namesto Kristusa kot »pantokrata« so vpodab-ljali tu Jezusa kot kralja slave (rex gloriae) v spremstvu evangelistov, apostolov in drugih svetnikov. Večkrat se najde podoba Kristusa z evangelijsko knjigo v roki. Tudi te umetnine prištevamo v isto vrsto, saj so imeli v srednjem veku evangelij ne le za knjigo božjega nauka, marveč tudi za knjigo božje postave. Zadržanje pri molitvi. Vsi narodi imajo svoje lepe molitvene obrede. Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu; kadar molimo se z duhom dvigamo k Bogu. Udeležuje se pa te notranje poibožnosti tudi telo. Kar je dobrega, se mora izvrševati v lepi obliki. V raznih veroizpovedih se to na različne načine ostvarja. Katoliška služba božja, sv. maša, delitev sv. zakramentov je prepletena s pomenljivimi obredi; tudi cerkvene molitve niso brez zunanjosti. Vsa liturgična dejanja (obredi), ki jih služabniki sv. Cerkve opravljajo v imenu Jezusa Kristusa, edinega velikega duhovnika nove zaveze, izražajo in vzbujajo verske misli in čustva, pa imajo tudi namen, vernike pritegniti k udeležbi in sodelovanju pri češčenju božjem, obenem pa pokazati globoki pomen svete daritve, zakramentov in zakramentalov. Vse molitve, ki se opravljajo pri sv. maši in drugih liturgičnih dejanjih, so liturgične. Zasebne molitve, ki jih opravljajo posamezniki ali pa skupine vernikov, se pa imenujejo ne-liturgične. Zunanje vedenje pri molitvi mora biti primerno, dostojno, spoštljivo, kar je po sebi umevno, če se zavedamo, da se v molitvi pogovarjamo z Bogom. Če Boga častimo in slavimo, če ga kaj prosimo ali če se zahvaljujemo, vselej mora biti tudi zunanje vedenje v soglasju s srcem. Pri molitvi sklepamo roke in jih kvišku obrnjene držimo. To nas opozarja, naj bomo zbrani in naj res ves čas svoje misli dvigamo kvišku k Bogu, dokler molimo. Jezus je na Oljski gori molil kleče. Njegov zgled posnemamo tudi mi, če med molitvijo klečimo, kar je seveda najbolj primerno, zlasti ker je prav, da se pri molitvi zavedamo svoje slabosti in grešnosti. Kadar ni lahko, da bi klečali, pa smemo tudi stoje moliti. Sedeti med molitvijo je manj primerno. — Prvi kristjani so v znamenje ponižnosti in spokor-nosti opravljali vsaj nekatere molitve na obrazu leže. Dandanes ta način molitve posnemajo še duhovniki n. pr. na veliki petek. Drugi obredi, ki se jih držimo pri molitvi, so znani, pa jih vendarle omenimo: Ko izgovarjamo ime »Jezus« ali hvalnico »Čast bodi Očetu ...«, se nekoliko z glavo priklonimo. Z desnico se trkamo na prsi n. pr. pred sv. obhajilom, ko govorimo besede: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho« itd. Izraziti hočemo s tem svojo nevrednost in žalovanje zastran grešnosti. Pri nas je tudi navada, da med povzdigovanjem, ko smo poprej počastili in molili Jezusa, položimo desnico na prsi in rečemo: »Bodi milostljiv meni ubogemu grešniku!« prav tako pri drugem povzdigovanju, ko vzdihnemo: »Očisti me, Gospod, s svojo krvjo . ..!« To poudarjamo in ponavljamo zato, ker jih je danes mnogo, ki so v cerkvi kar drveni in čez mero neokretni, saj se še pokrižati ne zna- jo ali ne marajo pravilno, saj še kolena pred tabernakljem ne znajo pripogniti. Tisto kleca-nje je nekaj, a je vse kaj drugega, če vernik dostojanstveno, lepo, počasi in s svetim spoštovanjem pred Jezusom pripogne desno koleno do tal. Franjo Neubauer. Le rožni venec Marija, ti rožni si venec Dominiku dala v roko, učila si ga, kako z njim naj Zemljanom odpira nebo. Nevreden sem milosti tvoje; oh, grešnik sem, nisem svetnik! Pa vendar naj meni bo tudi tvoj »venec« v nebesa vodnik! Ti veh, da mi strašna nesreča ugrabila vid je oči, zato vseh prelepih molitev moliti mogoče mi ni. mi ostal je . . . Le rožni mi venec ostal je, budi mi skrivnosten spomin na vzvišeno tvoje veselje, na tvojo bridkost bolečin. Zdaj gledam te kronano v raju, kjer Bog le kot mater časti, in angelov spev in svetnikov vse dni ti zveni in noči. Pa saj tam noči ni nobene, ni sence najmanjše mrakov; tam jaz te, Marija, zagledam, ko pridem k Očetu domov! LISTEK Carstvo brezbožnikov Spisal P. Croidys. Prevedel Fr. G. (Dalje.) VIII. poglavje. Novi malik. Konj je odskočil. Opazil je na dvorišču kmetije velikansko mlatilnico, ki je bila kr-vavordeče barvana, in se je plašil. Toda častnik je bil dober jahač; pograbil je vajeti in zbodel z ostrogami. Oplašena žival je peneč se v skoku zletela na dvorišče. »Aleksej Andrejev!« je zavpil možak. Aleksej Andrejev je z veliko palico v roki stopil iz hlevov, ki je bilo v njih samo še nekaj konj in nekaj goved, medtem ko je bilo nekdaj pod njihovo streho štirideset krav in deset konj. Častnikova žival je rezgetala, sklanjala in dvigala glavo, kakor bi se hotela znebiti uzde, ki so ji jo napete vajeti držale v gobcu in ji ga rezale. »Aleksej Andrejev sem jaz!« Fedor je slišal očetov glas in stopil iz hiše, za njim pa Karina. Oba sta nemirno ogledovala častnika, ki je imel kapo z rdečo zvezdo in rjavorumeno obleko. »V hleve boš vzel petdeset konj. To je povelje predsednika baltskega sovjeta!... Mojim vojakom ...« »Tvojim vojakom?« Ti ni treba ničesar dajati. Celo prepovedano ti je z njimi govoriti.« »Me prav nič ne miče z njimi govoriti.« »Tebe imajo v resnici za protirevolucio-narnega psa.« »Jaz nisem ne pes ne protirevolucionaren, ampak kmet, ki sejem in žanjem žito, ki ga jeste, vi!« »Le vesel bodi, da te pustimo sejati in žeti!« »A, res?« »V veliki moskovski republiki bi ti že davno vzeli kmetijo in spodili z nje tebe in tvoje!« »In kaj bi pa jaz in moji jedli?« »Bi ti ne bilo treba jesti. Krokarji skrbe, da pospravljajo naše sovražnike!« Častnik se je zasmejal in skočil na tla. »Hajdi!« je rekel prijazneje, pokaži mi svoje hleve.« »Tukaj so!« je rekel Aleksej Andrejev. Častnik je stopil do vrat in pogledal v poslopje. »Dobro!« Fedor je prišel nazaj k očetu. »To je tvoj sin, ta fant?« je rekel častnik gledaje Fedorja, »Da.« »Čeden dečko. Iz tebe bi bil dober vojak. Zakaj ne bi šel z nami?« »Jaz sučem srp na polju in kladivo v ko-vačnici.« »Nimaš zabitega sina! Čeprav je kmet, je videti tako razumen kakor delavec!« V istem trenutku so se zaslišali koraki številne konjiče, katere kopita so bila po s kamenjem obloženih tleh pred vhodom kmetije. Prikazali so se jezdeci v koničastih čeladah, v rjavorumenih jopičih, obloženi z usnjenimi torbami in jermeni, s karabinkami na rami in s sabljami ob sedlu. »Prvi vod tukaj!« je zavpil častnik temnopoltemu jezdecu. »In drugi vod?« »Peljite ga v cerkev!« »V cerkev?« je dejal nevoljno Fedor. »V cerkev boste dali konje?« »Najbrž ni bila nikdar nobena cerkev bolje porabljena, dečko! Toda zdi se mi, da ste tukaj prav posebej zaostali v filozofiji! Ali imate vsaj kako sovjetsko šolo?« »Nimamo je«, je rekla Karina, ki je stopila naprej. »Navedem v svojem poročilu in za nekaj časa vam pošljejo potujočo šolo, kjer se boste stari kakor mladi naučili, da je samo en bog: človek!« »Oprosti«, je dejal Fedor, »mislil sem, da je stroj •-— bog?« »Res, prav imaš, stroj, kajti on je glavna stvar pri petletki. Aleksej Andrejev, moral bi nam zaupati sina, zagotavljam ti, da bi iz njega kaj naredili!« »Moj starejši sin se je zaupal vam in dejansko ste nekaj naredili iz njega, ko je ljudski komisar v Odesi!« »Nikolaj Rišin je tvoj sin?« je dejal častnik strme. »Da.« »Hej! Kozaki!« Vojaki so pričenjali stopati v hlev, vlekoč konje za uzdo; ustavili so se. »Prvega, ki bo kar koli na tej kmetiji poškodoval ali ukradel, dam obesiti! Razumete? Naprej!« Nato je častnik šel po stopnicah pred vrata in stopil v veliko sobo, Aleksej, Fedor in Karina pa za njim. »Povej, kje je moja postelja!« je dejal, obr-nivši se k Alekseju Andrejevu. »Nimam postelje, da bi ti jo dal.« »In tale«, je rekel kazaje v kot, kjer se je nahajala postelja. »Ta in druge so namenjene šestim delavcem, ki mi jih nalaga predsednik baltskega sovjeta, da jim moram dati stanovanje. Žena, sin in jaz bomo nocoj spali na slami. Če hočeš .imeti posteljo, spodi enega izmed delavcev.« Toda zdelo se je, da ni častnik prav nič željan spopasti se z enim izmed »tovarišev«, ki je bil nedvomno vpisan v stranko. »Dobro, pojdem spat v cerkev z drugim vodom. Snop slame na oltar, pa bom živi bog!« Vesel svojega bogokletja je odvihral ko veter. Zjutraj je dospelo šest delavcev v močnem popolnoma novem avtu, enem izmed sto-tisočerih, ki jih je imela v načrtu petletka in ki naj bi zrevolucionirali potovanje po vsej U. S. S. R, Toda ti stotisoči so bili šele samo na papirju. Šesteri so pustih in zaprtih obrazov, ne-zaupnih pogledov, toda polni gotovosti v kretnjah, govoreč na glas kot gospodarji, stopili z razkošnega avtomobila. Vseh šest v visokih ličnih škornjih, s križastimi kapami, v novih oblekah, ki so očitno bile delane na debelo, kajti zdelo se je, da suknjiči niso bili pomer-jeni po velikosti in obilnosti. Odšli so naravnost k mlatilnici. Videti je bilo, da je ta sovjetski malik, ki se mu morajo najprej pobožno pokloniti, postavljen kakor v znamenje na tem kmetskem dvorišču. Nato se je eden izmed njih, ki je bil videti glavni, kajti govoril je glasneje ko drugi in se razkoračeval kakor mož, ki dobro ve, da je nekaj več, napotil proti stopnicam, ki so vodile v glavno sobo hiše. Za šipami sta Aleksej in Fedor zasledovala počenjanje rdečih delavcev. Čutila sta do teh ljudi, ki so jima vdirali v hišo kot zatiralci, isti stud, isti odpor, kakršnega čuti kmet, ki mu med vojsko sovražnik nenadoma vdre v hišo. To, da njihovo ni več njihovo, so občutili kakor okrutno telesno bolečino. Fedor je telesno in duševno občutil še več kakor oče, kajti v njem je plamenel tisti gnev, ki užge mladega človeka ob pogledu na lumparijo. »Mlačev se bo šele začela,« si je govoril, »preden pa bo končana, bo upor zažgal vso ukrajinsko ravnino!« Možakar, delovodja iz Jaške, BogolJubn<: za posamezne naročnike 20 din, v skupinah po 18 din; v Nemčiji 2 Rm; v Italiji 15 lir v Franciji 32 fr. v Ameriki 1 dol. letno. — Izhaja mesečno Spisi, dopisi, slike se pošiljajo uredništvu »Bogoljuba« (Ljubljana) do 5. vsakega meseca. — Vse drugo se naslovi: Uprava »Bogoljuba« v Ljubljani. Koledar apostoistvo molitve za ohiober 1940. Splošni mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetn: I Misijonski mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetn: Obnova delavskih družin v Kristusu. | Socialne ustanove v mUijonih Mesečni zavetnik: Angeli varuhi (2). Daevi Godovi Posebni dnevni nameni Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa Ljubljanska škofija | Lavantinska škofija 1 2 3 4 5 f 7 8 9 10 11 i2 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Remigij škof Angeli varuhi Terezija Det. J. Frančišek As. s. Placid in tov. m. Jutrnja in večerna molitev češčenje angelov varuhov Redovni naraščaj Redovi sv. Frančiška Sveta ura, duše žrtve Ljuhlj. lazaristi Dovje Tomišelj Gornji Logatec Ambrus Laško Loka pri Z. m. Dol pri Hrastniku Sv. Rupert n. L. Sv. Jedert n. L. Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21 pob. Bruno Rožnovenska M. b. Brigita vdova Dionizij škof Frančišek Borgija Materinstvo M. D. Maksimilijan škof Apostolstvo mož in fantov Skupni rožni venec v družinah Prejem zakramentov za umirajoče Zaupanje v božjo Previdnost Duh krotkosti iu ponižnosti Krščanske matere Zadeve naših škofov Bloke Ljublj. Sp. Šiška Rovte Polom Šmihel pri Zuž. Vodice Sv. Gora Razborje Trbovlje Trbovlje Sv. Miklavž n. L. Sv. Marjeta p. R. Sv. Lenart n. L. Širje 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pob. Edvard kr. Kalist I. p. muč. Terezija Vel. d. Hedviga vdova Marjeta Alakok Luka evangelist Peter Alkant,. sp. Oblastniki, voditelji narodov Organiziran boj zoper bogoklet. Karmeličanke Strožja cenzura filmov Zaupanje v Srce Jezusovo Vzgoja požrtvovalnih apostolov Kazen za javno pijanost Rob Ljublj. Mar. dom Selo, Karmel Bohinjska Bela Kovor Horjul Golo Jurklošter Sv. Jurij ob Pes. Videm Brežice Murska Sobota Brežice, franč. Cankova 20 21 22 23 24 25 2fi Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pob. Misijonska Uršula d. muč. Melanij škof Severin škof Rafael nadang. Krizant in Darija Evarist p. muč. Zanimanje za misijone Uršulinke, njihovi zavodi Družinska ljubezen in uslužnost Nedeljski počitek rokodelcev Pravična plača delavcem Razprte družine Vztrajnost v preganjanju Sv. Vid n. Cerkn. Ljublj. uršulinke Škofja Loka Št. Urška gora Dol pri Ljubljani Spodnji Brnik Jezersko, Sv. A. Brežice, bol. k. Gornja Lendava Rajhenburg Rajhenburg Rajhenb. trapisti Rajhenb. trapisti Sevnica 27 28 29 SO 31 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Kri-tus Kralj Simon in Jnda Božidar opat Alfonz Rodrignez t Volbenk škof Da bi nam Kristus vladal Odprava grešnih priložnosti v tov. Več krščanske ljubezni Gojitev notranjega življenja Ta mesec umrli. J? Črnuče Rudnik Lom Radovljica Gornji Petrovci Višece Kančovci Bizeljsko Dobova Odpustki za oktober 1940. I. Odpustki za ves oktober. 1. Kdor izmoli tretji del rožnega venca (pet odstavkov) v cerkvi ali doma, dobi vselej odp. 7 let. 2. P. o. na r. v. nedeljo ali v osmini pod navadnimi pogoji prejmejo oni, ki na praznik in vsak dan v osmini izmolijo vsaj tretji del r. v., če obenem obiščejo cerkev. 3. P. o. zadobe kateri koli dan oni, ki po omenjeni osmini tekom oktobra vsaj 10 dni odmolijo tretji del rožnega venca. II. Odpustki ob določenih dneh oktobra. 2. Sreda, prva v m. P. o. vsem, ki opravijo kako nabožno vajo na č. sv. Jožefu, prejmejo sv. obh. in molijo po n. sv. o. 3. četrtek, prvi v m. P. o. čl. br. sv. R. T. v br. c.: če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v žup. c. 4. Petek, prvi v m. Sv. Frančišek Ser. P. o.: 1. vsem. ki prejmejo spravno sv. obh., nekoliko premišljujejo dobro-tljivost presv. S. in molijo po n. sv. o.; 2. čl. br. sv. S. T.: 3. Čl. br. sv. R. T. kakor včeraj; 4. istim kakor 10. dan — V. o. 5. Sobota, prva v m. P. o. vsem, ki prejmejo sv. obh., opravijo kako nabožno vajo na č. Brezmadežni, da nekoliko zadostujejo za njej storjena žaljenja in molijo po n. sv. o. 6. Nedelja, prva v m., rožnovenska. Sv. Mariia Frančiška. Od včeraj opoldne pa do danes opolnoči dobe v ecr-kvah, v katerih je ustanovljena r. v. br.. vsi verniki p. o. pod navadnimi pogoji, in sicer tolikokrat, kolikorkrat obiščejo cerkev (oz. kapelo) in tam moliio P. n. sv. o. šestkrat »Oče naš . . .«. »Zdrava Marija . . .c in čast bodi. Odpustki se lahko darujejo tudi dušam v v. Vrh teera čl. r. v. br. tri p. o.: 1. če v br. c. molijo p. n. sv. o.: 2. če so Dri mesečni procesiji; 3. če v br. c. nekaj časa pobožno moliio pred izpostavljenim sv. R. T. — P. o.: 1. čl. br. sv. S. I.: 2. onim, ki nosijo višnjevi škapulir; 3. istim kakor 10. dan. 10. četrtek. Sv. Daniiel in tov. P. o. vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška. 11. Petek. Materinstvo Device Mariie. Osmina sv. Frančiška. P. o.: 1. čl. br. N. Li. G. v br. c.: 2. istim kakor včeraj. 12. Sobota. Sv. Serafin. P. o. istim kakor 10. dan. 15. Nedelja. Sv. Tereziia. P. o.: 1. danes ali v osmini vsem vernikom v karmelitskih cerkvah; čl. škap. br. kor-melske M. b. tudi v žup. c.. če ne morejo obiskati redovne: 2. onim, ki nosijo višnjevi škap.: 3. čl. br. sv. R. T. kakor 3. dan; 4. čl. družbe sv. Petra Klav., če moliio za razširjanje sv. vere in p. n. sv. o. 19. Sobota. Sv. Peter Alkantarski. P. o. istim kakor 10. dan. 21. Ponedeljek. Sv. Uršula. P. o. čl. br. sv. Uršule danes ali v osmini v br. c. 26. Sobota. BI. Bonatentura. P. o. tretierednikom. 27. Nedelja, zadnia v m. P. o. vsem. ki vsaj trikrat na teden skupno odmolijo sv. r. v. 28. Ponedeljek. Sv. Simon in Tuda. P. o. čl. družbe sv. Petra Klav. kakor 15. dan. 30. Sreda. BI. Angel. P. o. istim kakor 10. dan. Bolni na pljučih! Tisoči že ozdravljeni! Zahtevajte takoj knjigo o moji novi umetnosti prehranjevanja, ki je že marsikoga rešila. Ona more poleg vsakega načina življenja pomagati, da se bolezen hitro premaga. Nočno znojenje in kašelj prenehata, teža telesa se zviša ter po poapnenju sčasoma bolezen preneha. Resni možje zdravniške vede potrjujejo prednost te moje metode in jo radi priporočajo. Čim prej začnete z mojim načinom prehranjevanja, tem bolje. Popolnoma zastonj dobite mojo knjigo, iz katere boste črpali mnogo koristnega. Ker ima moj založnik samo 10.000 komadov za brezplačno razpošiljanje, pišite takoj, da se boste mogli tudi Vi prištevati med one srečneže. Zbiralnica za pošto: Pannonia Apotheke, Budapest 72 Postiach 83, Abt. Z. 493. Slovenski dom je naš ceneni popoldnevnik. Izhaja vsak delavnik ob 12 in stane mesečno samo Din 12'—. Na jugu Prednje Indije je razširjena kriva vera, ki se nje pristaši imenujejo »jakobiti«. Vseh teh vernikov je še okrog 300.000. Videti pa je, da se bodo kmalu vsi povrnili v naročje sv. Cerkve. Nedavno je bil sprejet v katoliško Cerkev njih škof Mar Tome Dioscorosa. To je bil že četrti jakobitski škof, ki je sledil vabilu milosti božje. Pred njim so se spreobrnili že trije jakobitski škofje in z vsakim tudi več duhovnikov in do 30.000 vernikov. Prvi je bil škof Mar Ivanios, drugi Mar Teofilos (1. 1930), tretji pa Mar Severios (1. 1937). SALDA-KONTE ŠTRACh-JOUKNALE ŠOLSKE ZVEZKE MAPE-ODJEMALNE KNJ12ICE-RISALNE BLOKE IN DRUGO ■ NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH I knjigoveznica JUGOSLOVANSKE TISKARNE V LJUBLJANI KOPI 1ARJEVA ULICA ŠT. 6/II »Križno vojno za čisto berivo« je započelo katoliško mladinsko združenje v državah Sev. Amerike. Njih geslo se glasi: »Doli z nenrav-nim slovstvom!« Člani se obvežejo, da ne bodo jemali v roke in ne brali ne divjih romanov ne zločinskih povesti, seveda tudi ne drugih pohujšljivih spisov. — Kako glasen opomin imajo v tem ravnanju mladih vzornih ljudi predvsem starši, ki bi morali vestno skrbeti, da se seznanijo njih otroci samo z zanesljivimi in nravno dobrimi knjigami in časopisi. V tretje gre rado. V zadnjem času so se poslovile od gledišča tri pariške gledališke veličine in se odločile za 'redovno življenje: Yvonne Hautin, Suzana Delorme in Mary Wendling. Poslednja je mlada, lepa in med občinstvom priljubljena Elzačanka in že več mesecev ni nastopila na odru. Prodala je vso opravo in bila sprejeta v nekem lyonskem samostanu. Tam je že napravila noviciat; pozneje pa se bo preselila na neki oceanski otok, kjer bo stregla gobavcem. LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI ZADRUGA Z NEOMEJENIM JAMSTVOM LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA 6 (V LASTNI PALAČI) OBRESTUJE HRANILNE VLOGE NAJUGODNEJE. NOVE IN STARE VLOGE, KI SO VSAK CAS IZPLACLJIVE, OBRESTUJE PO 4% PROTI ODPOVEDI DO 5°/o Jugoslovanska tiskarna_ v LJubljani Kopitarjeva ulica 6 dobavlja v okusni opremi: knjige, brošure, cenike, jedilne liste, etikete, diplome, razglednice, letake, plakate, tiskovine za tujsko propagando, za poslovno reklamo, za urade, trgovino in obrt ter vse ostale tiskovine bodisi v eno- ali večbarvnem tisku, izvršene potom KNJIGOTISKA, L1TOGRAFHE an BAKROT1SKA Izdeluje tudi vse za ilustriranje tiskovin potrebne osnutke, risbe, predloge in K L 1 S E ] E TOČNA POSTREŽBA • • UMERJENE CENE Urednika: Ant. Čadež, Jos. Šimenc. Izdajatelj: Ivan Rakovec. Tiska Jugosl. tiskarna (Jože Kramarič).