v
Izhaja vsak petek.
Uredništvo upravništvo Kopitarjeva ulica štev. 6.
Naročnina znaša: celoletna . . K «•— poluletna . .	„	2'—
četrtletna . . „ 1*— Posamezna št. „ 0*10
GLASILO SLOVENSKEGA DELAVSTVA.
Št. 16.
V Ljubljani, dne 15. marca 1912.
Leto VII.
... dvigni svoj meč, sekaj pogumno, nameri bodalo naravnost v neprija-teljsko srce: edini pravi in izdaten bojniški način. (»Rimski katolik«,
1. 1889., I., str. 482.)
»Naši Moči« očitajo nasprotniki, da je v boju ž njimi preostra in ne znamo kaj še vse. Pod vtisom sovražnikov krščanske resnice se pa dobe tudi v naših vrstah pohlevne dušice, ki čivkajo glede na naš list tako, kakor to uče naši rdeči in liberalni nasprotniki. Kar pišejo naši nasprotniki in govore o nas, nam je čisto vseeno, prepohlevnim našim ljudem zato, da se poboljšajo zapišemo tele vrstice.
Zavedno, odločno in smotreno nastopanje za krščansko resnico in pravico med nami se je pričelo, ko je sedanji škof na Krku, dr. Anton Mahnič svojega »Rimskega katolika« pričel izdajati. Naš mlajši rod tistih hudih časov ne pozna in niti ne zna kako hudo zmedene so bile takrat razmere na Slovenskem, ko se je pričela po zaslugi dr. Mahniča ločiti svetloba o.d teme. Bili so med njimi ljudje, ki so sodili, da sedanji krški škof preostro izprašuje liberalcem njih kosmato vest; v dno duše so se jim smilili tisti hinavski liberalci, ki jjm je dr. Mahnič brezobzirno trgal krinko raz njih hinavsko obličje. Kako mora zavedni katoličan postopati z nasprotniki, je obrazložil dr. Mahnič v svojem članku »Katoliški liberalizem«. Porabil je v ta namen knjigo španskega pisatelja dr. Felice Sarda »El liberalismo es peekdo« (Liberalizem je greh), vsled katere knjige so El Sardo tožili liberalci v Rim, ki pa pisatelja ni obsodil, marveč ga je pohvalil.
Dr. Mahnič govori v svojem članku pred vsem o liberalcih, a to kar piše o liberalcih, velja še bolj za soc. demokrate, ki katoličanstvo še bolj sovražijo, kakor liberalci. Sedanji krški škof piše v svojem članku med drugim:
»Ako je res, da je liberalizem zlo, gotovo ni nedostatek ljubezni javne in zavestne njegove branitelje imenovati zlobne, (.e tako delamo, prilagodujemo le današnjim razmeram stavek, ki so ga priznala in vporabljala vsa stoletja za pravičnega. Mi katoličani sedanje dobe nismo v tej točki prav nič novega uvedli. Ker je cerkev smatrala krivo vero v cerkvi vedno za največje zlo, je tudi cerkev vedno imenovala raz-širjevalce in pospeševalce zmot, pospeševalce
Strah v La Villette.
(Dalje.)
Bil sem zadovoljen s tem, kar s®m izvedel. Kdo da sta bili žrtvi, sem dognal. Sledi dovolj, da korakam naprej. Izvedeti sem še moral, kdo je bil z žrtvama tako znan, da ju je pregovoril, da sta šli v La Villette.
Poizvedoval sem za njunine prijateljice. Saj ena med njimi je morala znati, katerega sta umorjenki obožavali. Neoporekljivo dejstvo je, da mora imeti vsak ženska za svoja ljubav-, na pustolovstva eno zaupnico, če tudi obstoja nevarnost, da se vsa stvar odkrije.
Po tej poti moram doseči svoj namen. A zdelo sc je, da zločina pred durmi La Villetta nikdar ne doseže roka pravice. Le-to sem izvedel, da sta bili umorjenki prijateljsko tako zvezani, da je bilo vsako drugo občevanje s prijateljicami izključeno.
Ponovno se je naglašalo, da ena pred drugo nista poznali nikakih ^skrivnosti.
Obe sta pa mrtvi. *
Prvič sem se vprašal, Če nista obe ljubili enega moža, ki ju je potem umoril.
zlega in vraga. Nikakor ni nedostatek ljubezni, če imenujemo onega zlobnega, ki je v resnici tak; iii če povzročitelje, pospeševavce in pristaše zlobe nazivljamo zlobne, nesramne, če, kar delajo, govore in pišejo obsojamo kot zlobo, nesramnost, podlost.
Zlobo moramo ljudem ostuditi, ograjati, proti nji vzbuditi sovraštvo in zaničevanje; a to moremo le, ako jo narišemo kot zlo, slabo in ostudno. Krščansko govorništvo vseli stoletij odobrava proti brezbožništvu rabo izredno trdih govorniških podob. Veliki bojevniki za krščanstvo so se posluževali v svojih spisih vedno ironij (zasmehovanja), rotitev, zaželcnj in najbolj poniževalnih pridevkov. Edin zakon v teh slučajih morata biti smotrenost in resnica.
Kdor hoče vero poljudno razširiti med vsemi vrstami ljudstva in jo ohraniti, ne sme rabiti v rokovice oblečenih, suhih, akademiških šolskih oblik. Strast, ognjevitost, ki se poraja iz strastne ljubezni do resnice, ni slaba.
Sv. Janez Krstnik je pričel svoje delovanje, da je nazval farizeje »kačjo zalego«. Božji Odrešenik jih je zmerjal s pridevki: »hinavci, pobeljeni grobovi, prešestniki, malopridni zarod«, dobro je vedel, da tako nazivanje ne protivi svetosti njegovega nežnega in ljubeznjivega prepovedovanja. Sv. Pavel je označil razcepljene razkolnike na Kreti z rezkimi besedami: »lažnjivci, zveri, gnjili trebuhi«. Zapeljivcu in čarovniku Elimi pa kliče:	»Ti posoda vsako-
vrstne sleparije, vsaktere zvijače, hudičev potomec in sovražnik vsake pravice.«
Sveti očetje tudi niso izbirali besedi, kadar so imeli opraviti s krivoverci. Sv. Hijeronim, sv. Janez Zlatoust in medotočni sv. Bernhard, so ostro napadali krivoverce. Sv. Bernhard imenuje znanega liberalnega rovarja svoje dobo, Arnolda Brešiia, brez ovinkov zapeljivca, nesramneža, krivičnika, škorpijona, krutega volka. Hladni Tomaž Akvinski pozabi svojo mirnost, ogne se mrzlih silogizmov in gromovito se zažene v sveti jezi v svojega nasprotnika Viljema de Saint Amourja in njegove pristaše, ki jih naziva: »sovražnike Božje, zaroh-Ijence, zaslepljence, nesramneže«. Prizanesljivi sv. Bonaventura biča Geralda:	»nespametni
obrekovalec, zloduh brezbožnik, nesramnež, butec, prevejan slepar, zločinec, izdajalec, norec«. Potrpežljivi, dobrotljivi sv. Frančišek Šaleški je rekel katoličanu, ki ga je vprašal, če se sme opravljati krivoverec: »Da, sme se«. V svoji Filoteji pa piše: »Javne sovražnike Boga
Časopisje je med tem o strahu v La Villettu veliko pisalo. Javnosti še ni bilo znano, kdo da sta umorjeni žrtvi.
Listi so objavljali poročila, ki so si zelo nasprotovala.
Strah La Villetta so eni opisavali da je rde-čebradec, drugi, da je mlad mož brez brade, drugi zopet, da je eleganten gospod sivih las. Eno poročilo bolj strašno je sledilo povrsti.. Vsak dan so listi poročali, da je policija prijela morilca, a vsa taka poročila je moralo časopisje zopet preklicati. Dognalo se je zgolj, da je umor izvršil ljubimec ene ali druge žrtve.
Tega sem moral loviti.
Nepričakovano se je stvar zasukala.
Stanoval sem na Karlovi cesti, ki od Alzaške ceste ni daleč odstranjena. Sedmi dan po tmoru sedim pri svoji pisalni mizi in čitam neko knjigo.
Nekdo pozvoni. To je bilo nenavadno, ker je bila ura že ena po polnoči.
Kdo me zahteva?
Nov zločin?
Odprl sem z lučjo v roki. Blesk je padal na ženski, izžiti obraz, ki se mi je zelo znan zdel.
Sova!
in cerkve moramo, kar se da, grajati; ne smemo jim prizanašati, da, po vrednosti jih moramo označevati«.
Kolikokrat se naglasa in pravi ter piše tudi med našimi ljudmi: dostojni bodimo nasproti našim nasprotnikom. Ljubi svojega bližnjega, saj ie liberalec in soc. demokrat naš bližnji. Proč z osebnimi napadi na nasprotnike!
Kako sodi o tem sedanji krški škof dr. Anton Mahnič. Med drugim takole:
»Naša sveta dolžnost je, da pobijamo in spravimo ob dobro ime pogubonosne nauke, če hočemo, da jih obsodi, zavrže in zasmeši množica, ki jo nameravajo oslepariti in zavesti zlodeji. Naravno pa je, .da nauki ne letajo sami ob sebi po zraku, kakor tiče in se ne širijo sami, tudi ne škodijo toliko sami zase človeški družbi. Nauki so podobni pšicam ali krogljam, ki bi nikogar ne ranile, ako bi ne bilo nobenega, da bi jih izpustil iz loka ali iz puške.
Nad ločnici in strelci je treba torej v prvi vrsti zavihteti udarce, če hočemo, da šmo zavarovani pred smrtnimi streli. Vsako drugo bojevanje, tudi najpožrtvovalnejše, bi nasprotovalo zdravi pameti. In kaj drugega so početniki in širitelji krivih naiikov, kakor borilci s strupenim orožjem. Njih orožje je knjiga, časopisje, javni govori, osebni vpliv. Ne zadošča, da se pred njimi skrijemo, da se ognemo streli. Nikakor! Najboljše in izdatnejše je, da se zajame strelec sam, da ti ne more več škodovati. Pristojno je torej, da ponižaš in ozloglasiš njegovo knjigo, časopis, govor in v mnogih slučajih tudi osebo samo. Da, tudi osebo, ker je oseba naj-glavnejši element v boju, kakor je topničar naj-glavnejši element v loteriji in ne bomba, smodnik in top. V mnogih slučajih je torej dovoljeno, V mnogih slučajih je torej dovoljeno, da se javno osmeši nepoštenost in podlost škodljivega nasprotnika, da se smeši njegova nrav, sramoti njegovo ime in priimek. Da, in posluževati se smemo k temu pisane besede in pesmi, resnobe in šale, zasmehljive podobe in vseh umetnosti in sredstev. Paziti moramo zgolj na to, da ne vporabimo nikdar v obrambo resnice laži. Isti sv. Očetje, ki smo jih že navedli, dokazujejo nam to dovolj.
Svoj članek končava sedanji krški škof dr. Anton Mahnič s sledečimi krepkimi besedami.
»Dvigni, o branitelj katoliške stvari, dvigni svoj meč, sekaj pogumno, nameri bodalo naravnost v neprijateljsko srce: edini pravi in izdaten vojniški način.«
Česa išče pri meni.
Predno sem mogel vprašati, je že govorila:
»Gospod komisar! Hitro! Pridite!«
»Kaj le se je zgodilo? Zopet umor?«
Takoj sem se bal naj hujšega.
Odgovorila je:
»Strah v La Villettu.«
»Kaj je ž njim? Ste ga li videla?«
»Je zopet tu! Takoj sem ga izpoznala in takoj sem prihitela.«
Nisem se niti trenutek obotavljal.
Klobuk, palico in nabit revolver za vsak slučaj vzamem seboj. Hitel sem za Sovo, ki je šla proti La Villettu.
Srečal sem dva stražnika, katerima ukažem, da naj gresta za menoj.
Med potjo se spomnim, kako neprevidno bi postopal, če bi ž njima šel v dvorano. Morilec bi lahko pobegnil, če bi zagledal bleščeče čelade policijskih stražnikov. Sam moram v plesalno dvorano in sam moram osumljenca prijeti.
Če bi se branil, ga lahko s svojim revolverjem ukrotim.
Policistoma ukažem, da naj name čakata pred vhodom La Villetta in da ne smeta nobe-
Takrat, ko je pisal sedanji krški škof dr. Anton Mahnič nauk, kako postopajmo z nasprotniki, le-ti še niso bili tako odurno veri nasprotni, kakor so zdaj slovenski liberalci in socialni demokrati. Zato njegove besede bolj kakor kdaj veljajo v polnem obsegu tudi za sedanje čase kristanijade, ribnikarije in plutokracije.
Odlikovane veteranke ljubljanskega tobačnega delavstva.
Dne 1. marca je pripel ravnatelj gospod Pross delavkam: Ivanka Avsenak, Ana Jakopič, Nežika Knez, Cecilija Popit, Marija Pre-setnik in Franja Štreker zaslužne svetinje, ker delajo že v ljubljanski tobačni tvornici nad 40 let. Obenem je izročil zvestim delavkam vsaki 40 kron v zlatu, ki jim jih je nakazalo glavno ravnateljstvo. Pri odlikovanju so bili tudi navzoči oddelkovodje. I mi želimo odlikovankam obilo sreče in mnoga leta.
Liberalni inteligenci.
Naša srednješolska mladina je imela svoj predpustni ples, radi katerega je »Slovehec« priobčil popolnoma Umestne opazke, a mu je »Slov. Narod« po svoje odgovoril. Iz tega je nastala debata, v katero tudi mi posežemo, da ne bi kdo mislil, da se tako visokih gospodov, kakor je liberalna inteligenca, kaj bojimo. Najprej dopisniku svetujemo, naj »klerikalce« pri miru pusti, ker ima v svoji stranki take kapacitete, kakor je Gangl, o čigar vedenju v šoli in družbi bi lahko marsikaj napisali. Tudi naj ne misli, da s poudarjanjem liberalizma komu imponira, ker se za vso puhlo liberalno glorijo nihče ne briga. Ničle ste in ničle ostanete! Sedaj pa o plesu: Dopisnik trdi, da je bil naj-elegantnejša predpustna prireditev! Kdo se ne smeja, če ve, v kakih elegantnih prostorih se je vršil, še profesorjev ni bilo vseh, kaj šele drugega občinstva. Vse skupaj ni bilo druzega, kakor navadna študentovska krokarija z obligat-nim mačkom, damam se je pa dobro godilo, ker so imele dovolj golobradih plesalcev, katerih jim sicer primanjkuje. Ako bi Idrijo zastopalo znanih pet do šest liberalnih družin, kakor svoj čas, bi že še bilo, ker so pa razmere povsem drugačne, je pa »Narodova« pisava sama pristna farba. Kaj pa stariši! Idrija je za realko toliko žrtvovala, da ljudje opravičeno zabavljajo in trde, da se s takimi prireditvami zavod ne bo dvignil, pač pa mu utegne škodovati. Mesto plesa raje slovnico v roke, kadar ste prosti, pa. pojdite botanizirati, berite pametne knjige, gojite glasbo in prirejajte koncerte, akademije ali kaj podobnega, kjer lahko pokažejo svojo spretnost vsi dijaki, ne samo dva naj višja razreda. Kakor bi liberalci radi imeli občino za svoje načrte, tako bi tudi hoteli realko za svojo zabavo, pa ne bo šlo, stvar je predraga in za. mlade ljudi tudi preresna, in kakor smo v mestne zadeve že velikokrat posegli, tako bomo lahko tudi v realčne, ker zahtevamo, da zavod napreduje, ne pa da bi nazadoval. Za ples je pa fantalinom še dovolj časa, kadar si bodo ustanovili zanesljivo bodočnost, kakršne sedaj še nikakor nimajo!
Neopravičljivo hujskanje delavstva.
Resnična, a žalostna povest, ki jo danes pišemo, se je zgodila v ljubljanski tobačni tvornici minuli teden. V škartirungi, kjer ni prav nič določenega, koliko da naj delavka zasluži, gospodari in gleda na to, da gre vse po predpisih zelenih bukvic, neki starejši delovodja gospod
nemu dovoliti, da odide, če mu tega ne dovolim sam.
Da ne obudim suma, sem šel s Sovo roko v roki v dvorano.
Odprla se je svitlo razsvetljena dvorana. Luč me tako premoti, da hičesar ne razločim. Ko se navadim svetlobe, vidim plesalce in plesalke, izžite, propadle ljudi . . .
Godba igra, ljudje plešejo kakor blazni in zbijajo opolzle, slabe šale.
Dvorano obdajajo male lože, iz katerih se čuje pokanje zamaškov in razposajeni smehi.
Tistega, ki ga iščem, nikjer ne vidim.
»Kje je«, vprašam svojo spremljevalko.
»Na drugi strani dvorane. Preplešiva dvorano, da ne vzbudiva prevelike pozornosti.
Zaplesal sem s Sovo.
»Tam-le stoji!«
»Kje?«
»Ob tistem stebru, na četrtem, je naslonjen. Črna, lepa brada, blesk ctaj oče oči.«
Videl sem strah La Villetta. Njegov bled obraz, oči, ki bleskečejo liki ogljeni ogenj, njegovo brado . . .
Brada!
(Dalje.)
Škof. Bog nam naše časnikarske grehe odpusti. Večkrat bi mu že morali njegovo vest izprašati, a smo to opustili, ker se nam je mož, ki je že bolj v letih, smilil. Starosti se marsikaj pregleda, marsikaj odpusti, češ, saj z leti človek tudi bolj sitnari. Zakon narave je že tak. Škofa zato nismo prijemali, dasi menda ni prečital tistih leta 1902. izdanih zelenih bukvic, ki pravijo, da mora delovodja z delavci spodobno ravnati in da se žaljivi izrazi ne smejo uporabljati. In če jih je čital, je gotovo pozabil, kar je čital pred desetimi leti, saj stare ljudi spomin zapušča, posebno takrat, kadar gre za to, da svoje stare navade pozabijo. Minuli teden nekega dne zgodaj zjutraj je g. Škof sitnaril v svojem oddelku, kjer delavke zbirajo tobak, ki je strašno slab. Prišel je tudi k delavki Tereziji Pavč-nik in jo je pričel sekirati, hotel je od nje, da naj mu pokaže lep rumen tobak, ko je moral dobro znati, da lepega tobaka menda v celi ška-tirungi ni in se že delavke šalijo, češ da naj jim tobačna režija nabavi »penzeljne«, da bodo črn v rumen tobak prebarvale. Pavčnikova začetkoma Škofovim uljudnostim ni odgovarjala, a ker jo je le še sekiral in sekiral, mu je le odgovorila. Zdaj pa pride v dvorano oficial Tomc, ki je hotel pokazati svojo mogočnost kot »ne-jezični doktor«. Stikal in stikal je po košu uboge delavke, da bi našel kaj, kar bi ne bilo prav. Škof se je pa repenčil, kako da mu Pač-nikova ni odgovarjala. Ko so delavke videle, kako da sekira gospod oficial nedolžno revico, so zaropotale, kar v tistih lepih zelenih bukvi-cali nikjer ni izrecno prepovedano. Tomc, mesto da bi upravičeno ogorčene delavke lepo pomiril, je pa še vlival olje na razburjeno delavstvo in psoval delavke v sredi dvorane »češ, obnašate se, kakor v ta usrani šoli«. Žal nam je, da smo to zapisali, a moramo poročati resnico.
Mi sicer nobene u...........šole ne poznamo, dasi
smo prelistali takoj imenik ljubljanskih in dunajskih šol, a ker je Tomc učen gospod, je gotovo kdaj tako lepo šolo obiskaval, ker jo tako izborno pozna. Popoldne je pa Tomc poklical k sebi v pisarno Pavčnikovo in ji povedal, da jo odstavi od službe za tri dni. Delavke, ki so znale, da je Pavčnikova popolnoma nedolžna, so bile zelo ogorčene, odposlale so k Tomcu depu-tacijo, kateri je Tomc po dolgem prerekanju izjavil, da zniža Pavčnikovi kazen od treh na en dan. Demonstracije, ki so jih delavke vprizorile, sta povzročila Škof in Tomc, ker sta delavstvo žalila in izzivala. Oba sta postopala proti sedanjim predpisom glede na postopanje z delavstvom in zaslužita obadva, da se disciplinarno kaznujeta. Kaznovana delavka pa po našem mnenju ni zaslužila nobene kazni, saj ni hujskala delavk, marveč tisti cvet, gospod Tomc, ki je povzročil v Vašem oddelku razburjenje, oprostite, sle bili Vi z Vašo neumestno sitnostjo in pa gospod Škof, milo rečeno, s svojo nerodnostjo. Vi, gospod Tomc, ste študirali jus, če se ne motimo, ste Vi prestavljali v slovenščino tiste zelene bukvice, zato jih morate tudi poznati in jih tudi poznate, a v slučaju Terezije Pavč-nik niste postopali v duhu določil teh bukvic. Spoštljivost nasproti predstojnikom je sicer predpisana, ampak, veste gospod Tomc, kot jurist bi bili Vi morali slučaj individualizirati, vpoštevati vse okoliščine, tega pa niste storili. Terezija Pavčnik je pridna, tiha delavka, ki dela v tobačni tvornici brez vsake kazni že 11 let in mati dveh otrok. Nekaznovani delavki ne gre tebi nič meni nič kar diktirati tri dni in potem če se taka trinoška kazen zniža na en dan, še misliti, kdo ve kako milostljivo da ste postopali in kako dober človek da ste. Vi bi morali, ko ste predlagali ravnatelju kazen, tudi vpoštevati lastnosti delovodje Škofa. Kot načelnik oddelka morate znati, da je g. Škof mož, ki mu ni prav, če mu odgovoriš na to, kar te vpraša, češ da mu ugovarjaš in če mu ne odgovoriš, mu pa zopet ne ustrežeš. Mi priporočamo zdaj delavkam, da kakor Vas še gospod Škof kaj vpraša, mu salonsko hinavsko ljubeznjivo odgovarjajte, pri vsaki drugi besedi ne pozabite reči: prosim, gospod delovodja, vsak slučaj pa, kadar g. Škof in tudi Vi, gospod Tomc, pozabita na salonsko obnašanje, nam naznanite. V slučaju delavke matere Pavčnik, bolehne revice, sta pa oba, Vi, gospod oficial Tomc in Vi, g. delovodja Škof, pozabila na salonske navade in ker sta to pozabila, sta vidva povzročila upravičeno demonstracijo delavk, demonstracijo brez kanonov. Teh okoliščin Vi, gospod oficial Tomc, niste upoštevali. Stavimo, da bi ravnatelj gam, Pross, kakor je hud mož, če bi bil naletel na to stvar, k večjemu nekoliko delavko oštel med štirimi očmi in pa Še Škofu povedal, kar mu po vsej pravici gre. Po našem nazoru uboga se-kirana revica Pavčnikova ni prav ničesar zagrešila in tudi ni nikake kazni zaslužila. A če ste že hoteli na vsak način vporabljati § 32. zelenih bukvic, bi se v duhu tega paragrafa smel
uporabljati k večjemu ukor, ne pa kar najhujša redna kazen, odstavljenje od službe. Ta ni bila na mestu in ni. A ker kazen po našem mnenju ni bila pravilno razglašena, v tej zadevi še nikakor danes nismo zadnje besede izpregovo-rili, osobito ne, če se bo poizkušala revica Pavčnikova še preganjati. Zdaj pa nekaj vprašamo gospoda ravnatelja Prossa. V Škofovem oddelku dela neka revica, delavka, stara 66 let, piše se Ana Špelar in dela v tvornici že trideset let. Revica je bila bolna, ko se je pa v tvomico 66 let stara ženska vrnila, ji pa Škof ni odkazal prejšnjega dela, marveč jo je spodil k težkemu delu v škropilnico ali šprengo. Po predpisih se mora na stare delavke v prvi vrsti gledati, da v nobenem oziru škode ne trpe. Delavki Špelar se je pa zgodila krivica, ker jo je »usmiljeni«, »človekoljubni« gospod Škof poslal delati na šprengo. Ali je to prav? Ali je to pravično? Ali se s takim postopanjem more disciplina vzdržati? Pravično bi bilo, da se krivica, ki se je napravila 661etni revici Špelar, popravi. Čakamo, kaj da ukrene ravnateljstvo.
Iz Goričan.
Dobili smo novega ravnatelja; med nami je že 6 mesecev. Ravnatelj je trd Nemec. Mislili smo, morda bo kaj boljši, ali žalibog, da smo se zmotili. Razmere so še slabše kakor so bile pred stavko. Novi delavci se plačujejo 1 K 50 v; ako pa kdo prosi za boljšo plačo, mu ravnatelj reče: »Bom pisal na Dunaj,« pa je vse pri kraju. Čudno se nam zdi, da nima sam nobene pravice za zboljšanje plač; vzeti plače pa ima pravico vsak mojster. Sedaj se govori, da pride v tovarniško gostilno znahi Jakob Kolenc. Delavci smo zoper to; ako gospod ravnatelj ne ve, kakšne razmere so bile, ko je bil Kolenc v tovarniški gostilni, naj vpraša delavce, bo že zvedel, kako je dajal in zakaj je bil tolikrat kaznovan.
Grehi rdečih v Idriji.
Voditelj naših socialnih demokratov se zadnji čas prav čudno vede. Ljudstvo je spoznalo, da je on veliko zagrešil, da se bodo žito in drva odpravila, zato skuša pozornost na druge stvari obrniti, da bi nestrpnost proti njemu nehala. Najprej v »Zarji« piše, kako da treba edinosti in solidarnosti, ako hoče delavec kaj doseči in pozabi, da ravno delavci so bili solidarni za žito in drva, le voditelji so povsod delali za odpravo plače v naturalijah. Ko s tem ni dosegel, kar je nameraval, tedaj je na Gangl-novem shodu govoril o Gostinčarju, da se boji priti na shod. Povpraševali smo se, v kaki zvezi je neki poslančevo poročilo o delovanju v državnem zboru in shod glede žita in drv, na katerega Gostinčar ni mogel priti. Dobili smo edini odgovor v tem, da g. Štrausa le prehudo vest peče in jo hoče na vsak način ohladiti. Pa še ni-bilo konca. Zopet piše v »Zarji«: »Kdo laže? Na znanem shodu dne 25. minolega meseca je poročal zaupnik klerikalne stranke J. Kavčič, da poslanec na njegovo povabilo zato ni prišel v Idrijo na shod, ker je bil že poprej napravil shod v Zireli. C. kr. okrajno glavarstvo pa je reklo, da Gostinčarju shoda za dan 25. svečana v Zireli zato ne more dovoliti, ker ga je prepozno naznanil. Mi smo mnenja, da je zadnje pravo.« — Da, shod v Žireh je hil že prej določen radi tamošnje volitve, naznanilo je pa shod zadnji teden Katoliško politično društvo za idrijski sodni okraj. Slučajno je dobil naznanilo drugi politični uradnik, kakor po navadi. In ta je bil tako srečen, da je preračunal, da je naznanilo nekaj minut prepozno došlo. Dobil ga je šele v petek popoldne, kakor se v odgovoru čita in zato je do nedeljskega shoda do postavnih treh dni nekaj manjkalo. Bil je zato v zelo ugodnem položaju, da je shod prepovedal. A Gostinčar in drugi so se uradniku smejali, ker sc je shod vršil ne po § 2., kakor je Štraus na shodu trdil, temveč kot volilni,
Izjavo, ki je resnična, ki je je pisala lekarnarju E. V. Feller-ju ekscelenca baronica Helena Freytagh-Loringhoven, rojena baronica Buxhoeveden, Gorica, Corso Verdi, 36. Glasi se: „V veliko zadoščenje mi je, da Vam danes morem poslati priloženo, pravkar prejeto dopisnico priznane pisateljice Paul Maria Lacroma, plemenite Maria Egger Schnitz-hausen. Iz dopisnice je izprevideti, da je domače zdravilo Fellerjev fluid z. v. z. „Elsafluid“ obogatelo za eno pospeševalko. Dama je bila pred kratkim pri meni, in ker je tožila o neizrečenih neuralgičnih bolečinah, sem ji ponudila steklenico lluida. In danes, čez par dni, sem že prejela razveseljivo pohvalo, gotovo radi dobrega uspeha. Nepotrpežljivo pričakujem poročila o uspehu fluida pri kneginji Caro-latb, kar Vam bom takoj sporočila." Fellerjev fluid, ki je med bravci dobro poznan, se izdeluje pri lekarnarju E. V. Feller v Stubici, Elzatrg, 264 (Hrvatsko). 12 malih ali 6 dvojnatih ali 2 specialnih steklenic velja franko 5 K. Majhna zaloga tega izvrstnega domačega zdravila bi vsakemu utegnila prav dobro služiti.
Dober tek! Zdrav želodec imamo in nikakih bolečin in tišCanja v želodcu, odkar rabimo Fellerjeve odvajalne Rhabarbara kroglice z znamko „Elsa-kroglice“. Svetujemo Vam iz lastne izkušnje, poskusite iste, ki pospešujejo prebavo in krepe želodec. 6 škatlic franko 4 K. Izdelovatelj samo lekarnar E. V. Feller v Stubici, Elsatrg 264 (Hrvatsko).
očitni javni shod. Sicer je pa Gostinčar vedno dosledno zastopal mnenje svojih volilcev, ne pa kakor delajo soc. dem. voditelji Zato se Gostinčarju ni treba bati priti v našo sredo, ker ima čisto vest in zavest, da je pošteno in dosledno se trudil za rudarje. To priča tudi interpelacija dne 5. t. m. Zato vam svetujemo, g. Štraus, opustite brezplodno zavijanje in zvra-čanje krivde na druge rame, ker se bi kazalo, da ste še bolj majhen, kakor ste v resnici. — Ali je pa vzrok tega, ker je v konsumu nekaj narobe in se hoče pozornost drugam obrniti? Tako nekako sedaj vrabci čivkajo.
Rdeči v megli.
»Arbeiter Zeitung« dne 12. t. m. se grozno jezi nad češkimi separatisti, ker so za dunajske občinske volitve postavili v vseh okrajih skupnega kandidata poslanca Tomaška. Tem povodom piše dunajsko češko soc. dem. glasilo, da je zgodovinski dan, ko se je to sjklenilo in utemeljuje med drugim ta čin tako-lc: »Treba je dolzega razvoja, veliko bojev in razočaranj, da so došli dunajski Čehi do historično pomembnega dne 8. marca 1912. Toda razvoj narodov se ne da zadržati z umetnimi flavzami in omejitvami po flavzah, ne da se zadržati po blodnji kakega, dela naroda za ciljem, ki ni v obsežju človeške moči.« — Krasno priznanje od socialnih demokratov samih. Cilji socialne demokracije so izven obsega človeške moči, so blodnje in torej nemogoči. Češki sodrugi so to spoznali in tudi odkrito priznali. Kaj pa drugi? Slovenski socialni demokratje, za katere mislita oba Kristana, tavajo za nedosegljivimi cilji. Oni, ki imajo za vsacega na jeziku polno psovk o nezavednosti in drugih lepih rečeh, sami ne vidijo iz megle, v katero jih zavija zlobnost onih, ki so prepričani, da rinejo delavstvo v nedosežne upe, pa jim tega ne povedo, bodisi iz osebne sebičnosti ali pa drugih lepih namenov. Da so separatisti z njih odkritosrčnostjo zadeli v »centrum«, kaže jeza »Ar-beitei Zeitung«, ki meče žvepljo in ogenj na separatiste, ker so povedali resnico o socialno demokratični farbariji.
Poziv rdečim od rdečih, da naj bodo narodni.
Zadnji »Naši zapiski«, kjer se zbirajo slovenski rdeči inteligenti, v svoii zadnji številki slovenske socialne demokrate pozivajo, da naj se reši vprašanje o narodnem vprašanju v jugoslovanski socialni dtemokraciji. Pišejo med drugim: Kaj je z našim razmerjem napram pojavom, ki izvirajo iz takozvanega narodnostnega načela? Kaj je z našim razmerjem napram socialno demokratičnim strankam drugih narodnosti? Kaj je s separatizmom pri Nemcih, Čehih, Poljakih, Rusinih, in kakšno stališče naj mi zavzamemo o teh sporih? Kakor se vidi, se dajo vsa ta vprašanja pravzaprav reducirati na en izvor: na ureditev narodnostnega problema v državi, stranki, narodu. Socialno demokratična stranka si mora svoj narodnostni program za praktično in realno življenje še izpopolniti. Zakaj bi bilo nas sram to priznati? Potreba se je čutila, da pogledamo dejanskim dogodkom in razmeram v oči. Poglejmo jim torej. — Tako člankar, ki se pa zelo moti, dasi socialno demokracijo pozna, če misli, da bodo tisti, ki so odvisni od Dunaja, res pogledali »objektivno« dejanskim dogodkom v oči in šli edino pametno pot čeških socialnih demokratov.
Velikanska stavka premogarjev na Angleškem
še ni končana, vendar je upati, da se bliža kon-CU' •^■nfifl®Ska je s stavko grozno udarjena. Cene živilom so vsled pomanjkanja prometnih sredstev šla zelo kvišku. Blizu en milijon ljudi je po drugih podjetjih brez dela in zaslužka, ker manjka premoga.
Sedaj so se začele pojavljati tudi v drugih državah stavke premogarjev. Tako osobito v Nemčiji, Franciji in Belgiji. V Essenu, Duisburgu in Hambornu je prišlo do velikih kravalov med stavkujočimi in nestavkujočimi delavci ter med policijo. Bilo je več oseb ranjenih in nekaj celo mrtvih. Stavka se je vprizorila iz simpatije do angleških delavcev, vsled tega so se krščanske organizacije izrekle prati stavki in so šli delavci teh organizacij na delo. Socialni demokratje so vprizorili nato velikansko gonjo in spletke. Na Francoskem se je generalna stavka rudarjev ponesrečila. Vprizorili so jo tudi kot soglasje z angleškimi delavci. Ponesrečila se je, ker niso hoteli vsi rudarji v stavko. V nekem kraju je vprizorilo delavstvo revolucijonarno demonstracijo. Nosili so rdeče
zastave in govorili revolucijonarne govore. Posledica vsseh teh stavk pa bo zadela s po-draženjem premoga vse prebivalstvo, kar je želja vseh socialnih demokratov. Pri vsej simpatiji napram angleškemu delavstvu, se nam zdi ta gonia, ki izvira iz gole demagogije, brezsmiselna komedija, ki delavstvu v Nemčiji ne bode nrinesla nobene koristi.
»
Socialni demokrati za carino na žito.
Socialnim demokratom, tej stranki največjih ljudskih sleparjev, ni nikdar všeč, če se pribijejo njih neumnosti. Umljivo! Hinavec ni nikdar v večji zadregi, kadar mu iztrgaš krinko raz lice. Najhujše je pa rdečkariji, če ji vržeš v njen hinavski friš, da zastopajo socialni demokrati po drugih državah stališče, da se mora domače žito varovati proti ptujemu uvozu z visoko carino na žito. Z ozirom na Francosko je pisal nemški državni poslanec Fischer v »Socialistische Monatshefte« (oktobra leta 1907): »Naš ifrancoski sodrugi so ponovno nastopili za carino na žito in sicer za carino, ki je jako visoko odmerjen a«.
Ko so v nemškem državnem zboru opozorili socialno demokraškega poslanca Siideku-ma na to dejstvo, je pa odgovoril: »Gospodje, saj na Francoskem ni veleposestnikov.« Siide-kuni je najbrže govoril v dobri veri in ni imel namena, da laže. A mož se je kruto motil, kar dokazuje socialno demokraška »Volkszeitung« (št. 301), ki piše med drugim takole: Kapitalizem in razdelitev posestva. Sodrug Compere-Morel je objavil v »Humanite« članek, ki se peča, kako da ni dala, kar je obetala velika revolucija. Na Francoskem je 43,883.793 ha obdelane zemlje. Od te zemlje je imelo 4,611.564 kmetijskih posestnikov v svoji lasti 12,787.939 ha, med tem ko je posedovalo 893.900 veleposestnikov 31,095.854 ha, kar se pravi z drugimi besedami: 16:2 odstotka posestnikov poseduje 70:9 odstotka obdelane zemlje, 83:8 odstotka posestnikov pa zgolj 29:1 desetino zemlje.
Komaj sta minila dva meseca, ko je kričal Siidekum, da na Francoskem veleposestnikov ni, zdaj pa doživi Siidekum to sramoto, da ga pouči socialno demokratska dusseldorfska »Volkszeitung«, da v državnem zboru ni govoril resnice.
Avstrijska tekstilna industrija 1911.
Položaj za izdelovanje bombaževine ali pa-vole je bil leta 1911 splošno neugoden, a v drugi polovici leta se je izboljšal. Kupčija pletenega blaga je dolgo trpela radi slabega kupčijske-ga položaja. Cene so zato padle deloma pod izdelovalno ceno. Ker je manjkalo tudi preje, je to vplivalo na cene tkanega blaga in se je zato znižalo število tkalcev, a vse to ni preprečilo, da so padle cene na škodo tvorničarjev. Sodi se, da bo izkazalo tudi 1911 veliko tvornic izgubo. Predilnice in tkalnice so se le malo razširile.
Po predilnicah se je delalo prvo polovico leta skoraj splošno s 30 odstotki, v tretjem četrtletju s 15 do 20 odstotki, v 4. četrtletju le z nekoliko omejenim obratom. Navadno se izdela vsako leto pavole po predilnicah 296,000.000 funtov, torej 55,000.000 funtov manj kakor druga leta.
Tudi po tkalnicah so znatno omejili delo, a natančne številke niso znane.
Plače so se zvišale leta 1910 in 1911 za 7 do 9, leta 1909 in leta 1910 pa približno za 8 odstotkov.
Predilnice so delaile v prvi polovici leta 1911 ravnotako z izgubo, kakor leta 1910, v drugi polovici leta so se pa izboljšale razmere. Tudi po tkalnicah je manjkalo prvo polovico leta 1911 dela, cene so bile zelo neugodne, v drugi polovici leta se je pa prodalo več blaga in so se zato zvišale tudi cene.
Kakor se sodi, bo leto 1912 tigodnejše tekstilni industriji kakor je bilo leta 1911. Predilnice so prodale ugodno približno že tri četrtine blaga svojih zalog, tkalnice surovega blaga so že obvezane za tri četrtine in tudi za celo leto, cene so ugodne, a ne izredno dobre. Tkalnice pisanega blaga še ne stoje tako ugodno in položaj še ni jasen. Splošno se pa lahko trdi, da se je izboljšal položaj tekstilne industrije.
Ne v Ameriko.
Zadnje čase se slovenski politiki, duhovščina, učiteljstvo, oblasti in sploh vsi, ki jim je na srcu blagor našega naroda, čezdaljebolj zavzemajo proti izseljevanju ljudstva v Ameriko. In res, nobena še tako krvava vojska in nobena kuga nam ne bi mogla toliko ljudi pobrati kakor izseljevalna strast. Po Notranjskem in Dolenjskem so cele vasi brez moških, delavcev manjka, le žene in starčki se trudijo z obde-lavaniem zemlje. Amerika nam jemlje najboljše moči. In kar se iz Amerike vrne, je večji del slabo. Ker je izseljevanje v največjo gospodarsko in moralno škodo našega ljudstva, ker leži vsled tega toliko naše zemlje neobdelane, ker se vsled tega naša dežela ne more tako gospodarsko povzdigniti, kakor bi se spričo svoje zelo ugodne lege mogla, zato je boj zoper izseljevanje sveta dolžnost vsakega resnično narodno mislečega Slovenca.
Boj proti tej strasti je različen, vsekakor pa zavzema v tem oziru odlično mesto leposlovje. Knjige, ki našemu ljudstvu, zlasti pa naši mladini predočujpjo nevarnosti Amerike, vzbujajo v njej ljubezen do domače grude in jo odvračajo od želje pohiteti čez ocean bogatit tujce, take knjige so zlata vredne in morejo izvrševati veliko vzgojno nalogo v prid našega ljudstva.
Zato je z velikim veseljem pozdravljati, da je Katoliška Bukvama v Ljubljani kot 16. zvezek Jakob Aleševčevih spisov izdala pravkar njegovo povest: »Ne v Ameriko!« (Cena vezana 2 K 40 vin., broširana 1 K 50 vin.). Alešovec opisuje v tej knjrgi usodo več slovenskih kmetov, ki so se podali v Ameriko. Eni se trudijo na naselbinah, druge goljufajo brezvestni agenti, drugi zopet delajo za žive in mrtve v rudo-kopih in petrolejskih jamah in so pravi sužnji, ostali se na drug način izgube. Alešovec pripoveduje vse to na tisti mični, domači in živahni način, ki je njemu lasten. Ni nobenega dvoma, da bo naše ljudstvo to povest povsod bralo z največjim zanimanjem in da se bo zlasti naši mladini vtisnil globoko v srce nauk, ki iz te lepe povesti veje:	Ostani doma, doma se po-
šteno preživi, ljubi domačo zemljo in jo pridno obdeluj v svoj blagor svojih potomcev, da bo naš narod kedaj močan in ne bo s svojimi žulji redil drugih in ustvarjal bogastvo Amerikan-cem in Nemcem namesto sebi1!
Zato 6. zvezek Aleševčevih povesti najtopleje priporočamo.
CILJ |
prizadevanj, najti sredstvo za izboljšanje kave, ki odgovarja vsem
zahtevam okusa in izdatnosti
dosežejo vedno le one gospodinje,
ki kupujejo kavini pridatek v zabojčkih ali v zavitkih, označenih
,,s kavinim mlinčkom".
One so izbrale najbolje, kajti pridatek za kavo „s kavinim mlinčkom" je najjedrnatejši, najokusnejši in najizdatnejši izdelek te vrste, ker je
:pravi Franck.:
Tovarna v Zagrebu.
i, najsi!
prilika za »nji! ^
Denarni promet
1.1910. l!ez 87 milijonov K.
Stanje vlog čez 21 milijonov K.
Lastna glavnica ■ K 608.996*84. ■
registr. zadruga z neomenjeno zavezo
Miklošičeva cesta6
pritličje v lastni hiši nasproti hotela,Union' za franc, cerkvijo
prejema
hranilne vloge
vsak delavnik od 8. ure zjutraj do 1 ure ppp.terjih	jk fI QI	brez
obrestuje	§JL /5»	/j*	kakega
po	odbitka,
tako da prejme vložnik od vsakih
100 kron čistih 4a50 na leto.
Hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da lii se njih obrestovanie kaj prekinilo. Za nalananje po pošti so poštno-hranilnične položnice na razpolago.
Fran Povše, komercijalni svetnik, vodja, graščak, drž. in dež. posl. predsednik; Josip šiška, stolni'kanonik, podpred.; Odborniki: Anton Belec, posest., podj. in trg. v Št. Vidu n. Lj.; Dr. Josip Dermastia; Anton Kobi, pos. in trg., Breg pri Borovn.; Karol Kauschegg, velepos. v Ljubljani; Matija Kolar, stolni dekan v Ljubljani; Ivan Kregar, svetnik trg. in obrt. zbor. in hišni posest, v Ljubljani; Fran Leskovic, hišni posest, in blag. „Ljudske posojil."; Ivan Pollak ml., tov.; Karol Pollak, tovarnar in posestnik v Ljubljani; Gregor Šlibar, župnik v Rudniku.
m
{j&cUniJti. +* cfcm&riJto "Materi telijo -dvbrv, po ceni in Tu^netst/iiftrpotovali ruy'se t>bme/e
rSimonJ?3JOneteZz**
'v JQ'ubQttn£ Zrtblo&vorshe ulico20. "i^akcurstnaC/\yasnilaAydselvrY^aAriC.
♦ ♦
% Priporočamo domačo trgovino z oblikami ♦
f Maček sKomp.f
t
♦
Franca Josipa cesta st. 3.
♦
♦
♦ Založniki c. kr. priv. južne zeleznice. ♦
♦ Solidna postrežba!
Znižane cene! ♦ ♦
Bogata zaloga ženskih ročnih del in zraven spadajočih potrebščin.
P Mpršnl LJUBLJANA
X> iUCliJUi, Mestni trg št. 18. Trgovina z modnim in drobnim blagom.
Velika izber vezenin, čipk, rokavic, nogavic, otroške obleke in perila, pasov, predpasnikov, žepnih robcev, ovratnikov, zavratnic, volne, bombaža, sukanca itd.
Predtiskanfe in vezenje monogramov in vsakovrstnih drugih risb.
J
cvetljični salon p.Traneo z, vrtnarila Tržašha g.34
izdeluje šopke, vence, trakove z napisi. To-varniška zaloga vencev, prepariranih in umetnih rastlin in cvetljic.
Zunanja naročila z obratno pošlo. Brzojavi: Bajec, Ljubljana
Gričar & Mejač
Ljubljana, Prešernova ulica 9
priporočata svojo največjo zalogo izgotovljenih oblek za gospode, dečke in otroke.
Novosti v konfekciji za dame.
I. UECCHIET
urar in draguljar, Ljubljana
Šelenburgova ulica 7, nasproti glavne pošte.
Sprejema popravila, izvršuje zlatarska dela po naročilu. Kupuje ali zamenja z novimi predmeti staro zlato in srebro, brilante, dija-mante in druge bisere. — Zaloga precizij-0L škili žepnih ur. — Postrežba točna in solidna. j|
II---
aannannnannnnaaannnn
Dežnike in | solnčnike I
n
domačega izdelka §
najboljše kakovosti, priporoča po najnižji ceni slavnemu občinstvu
tovarna dežnikov, Ljubljana Pred Škofijo St. 19. Stari trg St. 4. — Prešernova ulica St. 4.
Josip Vidmar,
Popravila se izvršujejo točno in ceno. £
aaannaannnannannaannnannnannnannanac
sodarski mojster Ljubljana, Cesta na Rudolfovo železnico štev. 5.
Priporoča svojo veliko cnilnV Prevzema tnii* V8a v zalogo vsakovrstnih oUUUV. njegovo stroko spadajoča dela po najnižjih oenah. Solidno delo. Točna postrežba.
Iv. Bussenl!,
jcCtJ
Ljubljana
Pred škofijo 19
Lekaru „Pri Kroni" Mr. Pii. A.
Ljubljana, Rimska ccsta št. 24.
Priporočajo se sledeča zdravila:
Balzam proti želodčnim bolečinam, steklenica 20 v.
Kapljice za želodec, izvrstno, krepilno in siast do jedi pospešujoče sredstvo, steklenica 40 v.
Kapljice zoper želodčni krč, steklenica 50 v.
Posipalni prašek, proti ognjivanju otrok in proti poteniu noo. škatljica 50 v.
Ribje olje, steklenica 1 krono in 2 kroni.
Salicilni kolodij, za odstranitev kurjih očes in trde kože, steklenica 70 v.
„Sladinu za otroke škatlja 50 v.
Tinktura za želodec, odvajalno in želodec krepilno sredstvo steklenica 20 v.
Trpotcev sok, izvrsten pripomoček proti kašlju, steki. 1 krono.
Železnato vino, steklenica 2 kroni 60 v, in 4 krone 80 v.
D
n
D
D
D
D
□
H. Zibert. Ljubljana
Prešernova ulica
priporoča svojo
D
D
D
G
0
0
D
D veliko zalogo čevljev 0
j| ::	domačega izdelka :: 0
□uuannnaaaaaannnr-inn
agitirajte za nase časopisje, po-1 sebno za del. list „Hašo Moč". |
Pozor slovenska delavska društva!
Kupujte svoje potrebščine pri znani in priporočljivi domači manufakturni trgovini
JHNKO ČESNIK
(Pri CeSniku) LJUBIJMIH Lingarjeua ulica - Stritar jeua ulica
v kateri dobite vedno v veliki izberi najnovejše blago za ženske in moška oblačila.
Postrežba poštena in zanesljiva.
Edina in najkrajša črta v Ameriko! Samo 6 dni!
Havre New-York
--------- francoska prekomorska družba ---.-----
Veljavne vožne liste (Sifkarte) za francosko linijo čeij Havre, ter liste za povratek iz Amerike v domovino in brezplačna
drsamo ED. ŠMARDA
oblastveno potrjena potovalna pisarna v Ljubljani, Dunajska cesta št. 18 v novi hiši »Kmetske posojilnice* nasproti gostilne pri «Figovcu».
Spominjajte se pri vseh prireditvah, pri vseh veselih in žalostnih dogodkih »Slovenske Straže!“ =5
TE©P. K©RN
ookrlvalec streh in klepar, vpeljalec strelovodov ter inštalater vodovodov, LJUBLJANA, POLJANŠKA CHSTA 8.
Priporoča se za izvrševanje vsakršnih kleparskih del ter pokrivanje streh z angleškim, francoskim in tuzemskim škriliem z asbest-ce-mentnim škriljem (Eternit) patent Hatsdiek z izboCno in plošCnato opeko, lesno-cementno ln strešno opeko. Vsa stavblnska In galanterijska kleparska dela v priznano solidni izvršitvi.
Ivan Jax in sin LrK
priporočata suojo bogato zalogo raznoorstnlh
nožnih koles in šiualnih strofeu
za rodbino in obrt. n
ISHKOi
izdajatelj in odgovorni urednik Mihael Moškerc.
Tisk Katoliške Tiskarne.