16. LETNIK DECEMBER 1928 MENTOR izhaja vsakega 15. v mesecu desetkrat med šolskim letom. List urejuje Blaž Poznič, izdaja Prosvetna zveza, oblastem odgovarja dr. Jakob Mohorič. Tiska tiskarna »Slovenija«, za tiskarno odgovoren Albert Kolman, Ljubljana, Celovška 61. UREDNIŠTVO in UPRAVA je v Ljubljani, Gradišče 4. Vsi rokopisi in dopisi, ki se nanašajo na vsebino lista, naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije na upravo. Rokopisi se ne vračajo. CELOLETNA NAROČNINA za dijake 30 Din, za nedijake in zavode 40 Din. Plačuje se naprej. Posamezna številka 4 Din. — Številka čekovnega računa pri poštni hraninici v Ljubljani 14.676. Za Italijo znaša naročnina 10 Lit /a dijake, 15 Lit za druge in se plačuje po italijanskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov« v Ljubljani, za Avstrijo 4 S za dijake, 6 S za druge in se plačuje po avstrijskih čekovnih položnicah »Katol. misijonov... za Ameriko 1 dolar, za druge kraje 4 švic. franke. — Iz iuozemstva se more pošiljati naročnina tudi v priporočenem pismu. — Številka ček. računa za Italijo: H 1670 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani), za Avstrijo: B-156.644 (položnice »Katol. misijonov« v Ljubljani). POVERJENIKI, ki so naročili list za več dijakov skupaj, morajo javiti naslove vseh odjemalcev upravi. Plačevati pa smejo list — ako jim ni mogoče poslati vse naročnine naprej — v trikratnih obrokih, in sicer pred izidom tretje številke prvo tretjino, pred izidom šeste številke drugo in pred izidom devete številke zadnjo tretjino. Poverjeniki dobijo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. PORAVNAJTE NAROČNINO! Vsebina štev. 4. Leposlovje in poučni članki: J. K. Rejec, Med Scilo in Karibdo. Povest v zgodbah. (Dalje.) Iv. Dolenec, Med Nemci. Potopis s slikami. (Dalje.) M. Prezelj, Kažipot skozi prirodopisno zbirko v ljubljanskem muzeju. (Dalje.) Ksavcr Meško, Profesor Martin Cilenšek. Spomini. S sliko. Naši pomenki: Razpis nagrad. - Literarni pomenki. — Razu obvestila. Šah: Problem št. 2. Rešitev problema št. 1. - Listnica uredništva. Šale iu uganke: Uganke. Rešitev ugank. »Suinus Troes!« (Karikatura.) Snicšnicc. NABOŽNI ČASOPIS KRALJESTVO BOŽJE je v dveh letih premagal vse ovire, s katerimi se mora boriti vsak novi list. Z veliko mislijo (idejo), ki jo širi, in z notranjo vrednostjo si je pridobil toliko vnetih prijateljev, da izhaja prenovljen ter povečan kot mesečnik. V krogu sotrudnikov so najboljši slovenski nabožni pisatelji. Ker je slovensko Apostolstov sv. C. M. v mnogoterem oziru središče velikega svetovnega verskega gibanja in ima živahne zveze s katoliškim Zapadom in Vzhodom, zato bo razgled po katoliškem svetu in po krščan* skem Vzhodu posebno mikaven in zanesljiv. Naše prijatelje in čitatelje prosimo, naj širijo in priporočajo »Kraljestvo božje«, da bo doseglo vsako slovensko vas in vsako slovensko družino. Oglejte si prvo številko novega letnika, ki je izšla 1. decembra. Naroča se pri upravi lista »/Kraljestvo božje«, Maribor, Koroščeva ulica 12. Naročnina 12 Din. — Uredništvo je v Ljubljani, Rožna ulica 11. Kdor dobi 10 naročnikov in pošlje vso naročnino, dobi en izvod zastonj. , Marijinim družbam f Časopis ,Kraljestvo božje' zelo pospešuje čaščenje Matere božje ter fe velike važnosti r.a poživljanje verske zavesti in za prenovitev našega ljudstva v Kristusu. Zato vsem Marijinim družbam toplo priporočamo, naj smatrajo za svojo apostolsko dolžnost, da širijo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in niega glasilo ,Kraljestvo božje'. Kanonik Franc Časi, Kanonik dr. A. Merhar, .škofijski voditelj v lavantinski škofiji. škofijski voditelj v ljubljanski škofiji. Akademsko in srednješolsko dijaštvo sc je po lastnem nagibu vnelo za ciril-metodijsko idejo v zvezi z gibanjem za versko in občestveno prenovitev. Dijaki nas večkrat vgrajujejo, kako naj delajo za to idejo. Na to vprašanje odgovarjamo: ACM in BCM hoče letos predvsem skrbeti, da sc glasilo KB dvigne vsebinsko in tako raziiri, da bo doseglo vsako slovensko družino. Letošnji letnik se z življenjepisom idealnega dijaka Pavla Šumana še posebe obrača na dijaštvo. Ko so belgijski katoliški dijaki prevzeli izvršitev oporoke kardinal« Merciera za krščanski Vzhod in za cerkveno edi~atvo, so izjavili: Premoženja nimamo, imamo pa mladostni ogenj in idealizem, ki gu hočemo dati v službo te ideje, da zn njo vnameno vse sloje našega narodn. Slovenski dijaki in 'lijakinjel Z mladostnim ognjem sodelujte, da te glasilo ciril-metodijskc ideje in verske obnove razširi v vse sloje našega narodal Mesec december, dijaški praznik in božične počitnice porabite, da širite KB in mu pridobite kar največ naročnikov. Navodila in tiskovine dobite pri ACM v Ljubljani in pri BCM v Mariboru. Tiak«rnn *v. Ciril« v Mariboru. 1048-9A \moHA¥i ivm -'-ur .'/icd' •• va icni • ... 5U>/ v • ■ t;./.v,‘ir. o.:['•&} GRfeica uijt^v S',ruf iv* * iK< ■.'•■ ’.<'■■ ■ r\ '.,: , ;o ".v - ' * iji»i . sot- «* /6 r#jS6tt *■/■>£ j J*, .Kii.v, fd. t,v^ •.*}. '*{-*•&; ^siwrf*V tu.-mtdto&Š ai,r . n* ,_n;i■»!« a/jp- ,,w. vrtf;- ' r|| JS,v •'l., \ . #¥. V1' ’ * xi.iV.aHni inr.f»•;! ,, V ■>*!.. rtt- tcBt ^ ’ < iq i* *M*&0 »a -v4 ■ j« j' t'-»W ^o 01 it(ob i>*.. ti v f*. ,vmvn ■4/ i »Vi .• ••>.. u^.'" ; )a|i yo-(.;.V >>tw\ *UI !i -v:1'.,.' 116. LETNIK IDKCKIBEE I©28 ŠTJBV. 4 J. K. REJEC: Med Scilo in Karibdo. Povest v zgodbah. V. Zgodba o rdečih rožah. »Večerilo se jc, ko me je vedla pot k tebi po tihi dolini ob sanjavo šumeči reki. Sanjav sem postal tudi jaz in bilo mi je, ko da Krem iz Kobarida proti domu. Tam ob cesti se je belila izmed zelenja hiša in izpred nje se je plašil srebrn dekliški smeli in ko sem bil mimo, jc šla za menoj pesem Na svetu lepše ljubezni tii, kot je ljubezen študentovska... V napevu in besedi jc dihalo življenje slovenskega študenta od včeraj in danes; od včeraj bolj, ker tragika razdvojenega srca, ki bi rado zadovoljilo mater in ne zmore žrtve, je našemu študentu danes le še pravljica ... Poslušal sem pesem — nalašč sem Postal, zvil cigareto in Šel, kakor da se mi nikamor ne mudi. Ni še dobro izzvenela v prijetni večer, ki mu je zasvetila prva zvezda, sem obstal. Moja mladost je prišla za menoj. S Pesmijo je prišla tam izpred one bele hiše tako hrepeneča in zasa- njana in videl sem tretješolca, Kako sedi v deškem semenišču v Gorici 14. oktobra 1905 za pultom in piše: Jaz bi rad rudečih rož, jaz bi rožmarina rad, z rožami bi rad ljubezni, z rožmarinom bi rad nad ... Dekle, daj mi rož rudečih, dekle, rožmarina daj, da bom sanjal o pomladi, da bo moj mladosti maj! — Rož rudečih zame nimaš, rožmarina tudi nič? — Žalostno je srce moje, žalosten sem jaz fantič ... Nič ne misli na ravnatelja in njegove besede: »Kaj le mislite, da se ukvarjate v teh letih s takimi stvarmi,« nič mu ni mar, da ni hodilo ravnatelju niti oddaleč na misel, ko je bil osmošolec, da bi pisal romane in pesmi o dekletih, tudi na to ne misli, da bi ga utegnili zasačiti in bi imela druga zaplemba hujše posledice nego ona*v prošlein letu... Sto pesmi in več je odtedaj že napisal in tiskane so tudi že ‘— pa bi se bal in si dal dopovedati, da je pesem neumnost? Ne! »... žalosten sem jaz fantič ...« se je gubil refren skozi mrak in ko sem prišel za ovinek, sem bil spet popotnik in se nasmehnil mladi sentimentalnosti ... Glej, one dni pač nisem mislil niti v sanjah — čeprav so bile visokoleteče — da bodo kdaj ljubljanske pre-parandke in ljubljanski študentje peli na Gorenjskem hrepenenje goriškega tretješolca, ki je kar tako slučajno zahrepenel po rdečili rožah. — Poslušaj! Prišel je september, počitnice so minile in meglenega jutra sredi meseca sem se poslavljal od doma in šel preko rosnega polja v sosedno vas, v Staroselo. Tam je bil voznik, ki je vsak teden »fural« v Gorico in dovažal vse, česar ni bilo v Kotu. Prejšnji večer je bil že v naši vasi in je odpeljal moj kovčeg. Ko sem prišel v Staroselo, je bil voznik že vpregel. Voz je bil napolnjen z vsem mogočim. Ob ročicah so visela zaklana teleta izpod storje, ki je bila preko lesenega ogrodja poveznjena čez voz, zakaj vreme ni kazalo lepo. Ob vozu sem ugledal bledega mestnega dekliča, na pragu preparan-dije, jc stalo, in njegovo teto, ki je bila nekaka potovka-prekupčevalka. Pozdravil sem in bil v zadregi. Teta je bila zgovorna in je rekla, da bo lepše, ko nas bo več. Dekle je molčalo in zavihalo nos, zakaj mestno je bilo in visoko in nemara ga je bilo sram, da se mora peljati na takem vozu. Ni pač pomislilo, da je njegova mati tudi Kotarka in da se je mogoče na prav tem vozu peljala nekoč v Gorico, ko je šla služit... »Zdaj pa le na voz v imenu božjem!« je rekel voznik in postal pred konjema. Zlezli smo pod storjo, kjer je sedelo še par ženic potovk, in sedli na deske, pregrnjene s koci. Voznik je napravil pred konjema križ z bičem, ju pognal in stopal ob njima, dokler ni privozil iz vasi, potem pa je sedel k nam. Zenske so klepetale in klepetale in prerešetale ves Kot od Kobarida do Breginja, dekle je pozabilo, na kakšnem vozu se pelje, in se jc smejalo, jaz sem pa slonel ob kraju in gledal cesto in obnavljaj spomine na vse poti v Kobarid, ki se je kmalu pokazal tam pod Sv. Antonom. Prazen je še bil, ko smo zavili mimo velike Pa-gliaruzzijeve hiše na trg in zaobrnili ob košati lipi in farni cerkvi proti jugu in mimo pokopališča, na katerem počiva Krilan. Obiskal sem ga bil med počitnicami in tedaj sem tudi slišal, da je Gregorčič na tem pokopališču zamislil ono veličastno pesem »človeka nikar!« Cesta jc do Mlinskega padala in voz je drdral, da so morale ženske vpiti, če so sc hotele slišati. Pogledal sem jih in se zasmejal. Tudi dekle sc je nasmehnilo in dregnilo teto, češ, naj ne kriči tako. »Saj sc drugače ne slišimo!« je odgovorila teta. Tedaj sc mi je zazdčlo, da bi le spregovoril z dekletom. Samo kaj? Tam onkraj ceste je tekla z nami bistra in bodra Soča, nad njo se je v prvih jutranjih žarkih svetil s holma Sv. Lovrenc in tam gori v rebri pod visokim Krnom je v cerkvi Sv. Duha na Libušnjem zvonilo. »Poglejte, gospodična, tam gori je Libušnje!« »Prosim?« je rekla, čeprav sem bil dovolj glasen. Očividno ni vedela, kam bi z mojim opozorilom. »Gregorčič je tam gori doma, to se pravi, kake pol ure višje, na Vršnem, ki se tu še ne vidi, a spada pod Libušnje.« »Tako?« »Ali poznate Gregorčiča?« »Ne.« »Jaz ga pa poznam. Vsak dan sem ga skoraj videl v Gorici. Lansko leto sem bil v Jeretičevi trgovini tik njega. Razglednice je kupoval, goriške bi rad. Vse je pregledal in na koncu je bil jezen in rekel: »Nič! Dokler ne boste iineli razglednic s slovenskim napisom, ne pridem več k vam!« Na vse načine so se opravičevali, da so jih imeli in da so pošle in naj oprosti — a je vendar odšel užaljen.« »? ...« »Kaj pa, gospodična, ste brali njegove Poezije?« sem hotel vedeti, ko sem videl, da jo je spravilo moje navdušeno pripovedovanje do začudenega, vprašujočega molka. »Ne,« je bila spet kratka. »Nobene pesmi?« »Ne vem, se ne spominjam. Če smo v šoli katero brali...« Zdeklamiral sem ji »Soči«, a sem ugotovil, da je voznika, ki sc je obrnil in poslušal, bolj zanimala kot njo. In sctn potem obmolknil in molčal do Volč in Ciginja in Ročinja, ko je bil za nami že poldan. Majčkeno jo je imelo in ko smo v ročinjskem klancu stopili z voza, da bi konji lažje izpeljali, jc le spregovorila: »Soča je res lepa!« »Lepa!« sem rekel in potem sem govoril o jabolkih in hruškah in grozdju, ki da je vse bolj zgodnje ko pri nas — in čudno, jezik se je gospodični razvezal. Da je žejna, je povedala, in da bi rada kak grozd. Skočil sem s ceste do bližnje brajde, da bi ji ustregel, pa sem obstal. Trgali so. Prazen se nisem maral vrniti, pa sem se opogumil in prosil kmeta. »Ne enega, dva ali pa tri, kolikor hočeš pa vzemi, saj vidim, da si študent kakor naš, ki je že tudi odšel v Gorico!« Vzel sem dva grozda in se zahvalil ter odhitel na cesto. To je bilo dekle veselo! S sladkostjo jagod je postala še njena beseda sladka in z zanimanjem in sočutjem me je potem poslušala med Kanalom in Plavmi, kako sem se pro- šlo leto tod na bovškem vozu ovedel, da sem okraden, a je bila vsa preiskava po orožnikih zaman in zaman vse moje solze in zaman potem tudi zasliševanje na goriški sodniji... Noč je že bila, ko smo prišli v Gorico in smo se poslovili. Zakaj sem ti pripovedoval vse to? Ko sem bil spet v zavodu, mi je bilo prve dni neznansko tesno in pusto in misel za mislijo se je spovra-čala na počitnice v gore in spomin za spominom je vstajal in v njem je bilo vse lepše kot resnica, vredno sanj in hrepenenja. Tudi onega dekleta sem se spominjal, čeprav ga potem nisem več videl. Kupil sem lepo razglednico in napisal nanjo dvokitično pesem: Jaz bi rad rudečih rož. Zadnji vrsti prve kitice sta se tedaj glasili: »roke bele, roke nežne, kje ste roke nad?« Lepo sem vse napisal in razglednica je šla na pot — k bledemu, visokemu dekliču ... Medtem ko sem čakal na odgovor, sem se hotel še drugače postaviti. Še enkrat sem prepisal pesem in jo z drugimi vred odposlal »Zori«, ki so jo izdajali visokošolci na Dunaju. Teden je šel, šla sta dva in oktobra sem šele dobil dekletov odgovor. Pisala mi je karto in jo naslovila — hvala Bogu! — na gimnazijo. Bral sem: »Take neumnosti ne razumem in jih pišete lahko hribovskim bunkam!« Nič kaj me ni vznemirilo dekle^s svojim neumevanjem, a vendar še isti večer sem pesem prelil in ji dodal tretjo kitico in videl sem, da je pesem v novi redakciji boljša. Potem sem čakal »Zore«. Ko je prišla, zelene platnice je imela, sem jo hlastno odprl in zastrmel v drugo stran platnic. Tam sem bil. Prav celo stran je porabil zame 1. M.(ohorov) Pregelj in mi z neznansko učenim aparatom'in prikritim porogom mrcvaril poslane pesmi. Tudi ob Rdeče rože se je obregnil. Začetna verza sta mu bila všeč, a z »belimi, nežnimi ro- 80 kami, rokami nad« ni vedel kam. »Sicer Vam radi postrežemo z rožami,« je dostavil, »a kaj porečete k prislo-vici »Keine Rose oline Dornen!« No, nauk je prišel prepozno — rož nisem dobil in pesem je bila tudi že drugačna! Kam ž njo? Takšno, kot je bila potem, ko sem mesto rož dobil — koš, sem mislil, da mora sprejeti še tako hud urednik, saj sem si domišljal, da sem bral mesec za mesecem v revijah dosti slabših. Ugibal sem in ugibal. »Zofki? — »Domačemu prijatelju«? Saj sem ji poslal že nekaj iti je odgovorila, da natisne. Pa ni šc nič! Kadar bo, potem ...« O božiču sem bil doma in na novega leta dan sem dobil »Domačega prijatelja«, ki je bil za sotrudnike tiskan na boljšem papirju, in v njem sem bral svojo »Pesem bednih,« ki je socialistično trpka in polna gneva do kapitalistov, ki izmozgavajo tisoče ... Doma že sem prepisal iz notesa Rože in še kake štiri pesmi in romale so v Prago k Zofki Kveder Jelovško- vi za »Domačega prijatelja.« Šel je mesec in koncem prvega tedna v februarju dobim pismo. Značilna, krepka in odločna pisava mi je bila že znana. Zofka ml je pisala. V kuverti' sem dobil karto s fotografijo Frangeševega reliefa »Bogoslovje«. »Velecenjeni gospod! — Vračam Vam Vaše pesmi — pridržala sem dve. — Zelo me zasipajo ljudje s poezijo, a listič naš je majhen. — Talent imate pač. — Veste, kaj bi rada. Či-tajte Kranjčevičeve pesmi. — Lahko jih dobite na posodo v Gorici. (Izšle so v hrv. Matici.) Nekatere njegove pesmi se mi zde najlepše, kar sem jih sploh kdaj čitala. — Videli bodete, kako globok je ta poet. — In če morete, čitajte Dostojevskega — ali celega. — Ne bo Vam v škodo! Pozdravljam Vas lepo! Zofka Kveder Jelovškova.« Vesel sem pregledal vrnjene tri pesmi — Rdečih rož ni bilo in moje veselje je rastlo in prehajalo v samozavest in ponos. »Kaj ti, bledo dekle, ki ne poznaš Gregorčiča, ki nisi bralo njegovih Poezij, zate so pač Rdeče rože neumnost, ki je ne razumeš, a Zofka, ki je sama pisateljica, ve, da so pesem in priobčila jih bo! To boš zijalo, bledo, domišljavo dekle!« Drugi dan sem že naprosil prijatelja Željka Vižintina, ki si je izposojal knjige v »Prosveti« v Trgovskem domu, da mi je prinesel Kranjčeviča. In sem ga bral in bral in bil Zofki hvaležen. Tudi Dostojevskega sem bral. Sproti sem ga kupoval in prebral vsega, kolikor ga je izšlo v Reclamki. Šli so meseci in lepega dne dobim »Domačega prijatelja« in v njem pesem »Jaz bi rad rudečih rož« — pod psevdonimom, kajpa. In še par dni je šlo in prišel je na gimnazijo pismonoša z denarjem. Poznal me je že in je nrišel kar pred razred v drugem nadstropju. Poklical me je, že kar sam pripravil tintni svinčnik, potegnil z mokro gobico, ki mu je visela ob torbi, preko nakaznice in podpisal sem se. Izročil mi je 3 krone in šc odrezek. na katerem sem bral: »Vaše blagorodje! Pošiljamo Vam honorar za priobčeno pesem »Jaz bi rad rudečih rož« in priporočajoč se Vam beležimo z velespoštovanjem ...« Kaj naj še povem? Popoldne sva s prijateljem Fonom — v Rusiji je revež izginil — »špri-cala« neobvezno italijansko uro in jo udarila z »Domačim prijateljem« in honorarjem v Svetoantonsko ulico v gostilno, kjer je živela prijateljica bledega dekliča, ki ni hotel razumeti neumnosti ... Prijateljica se je za »neumnost« zanimala in prosila me je, naj ji pustim list, da ga pokaže sošolki ... Triumfiral sem in se s pri- jateljem »triumfalno« vrnil v zavod... Vratar Janez je imel študente rad in nama je šel na roko. Pri njem sva pustila vsak svoj klobuk in potem, kot da sva že z drugimi prišla domov, krenila ob zidu med gredami do vode v spodnjem koncu — saj sva je bila res potrebna, ko sva pravkar povez- nila zadnjo kupico tekočine — in avantura je bila srečno za nama! — Taka je zgodba o Rdečih rožah. Mogoče bi se niti ne spomnil nanje, če bi jih ne bil slišal peti, ko sem prihajal sem gori k tebi, ker danes mislim na druge rože, ki mi vse lepše cvcto...« I. DOLENEC: Med Nemci. Legenda o vojvodi Tassilu. Prenehajmo za inalo časa s potovanjem in ozrimo se na osebnost, ki je v tesni zvezi ne samo z otoki na Chiem-skem jezeru — v samostanu na »ženskem otoku« imajo njegovo sliko in ga časte kot svojega ustanovitelja — ampak tudi z zgodovino našega naroda! To je bavarski vojvoda Tassilo II. Vsakdo ga pozna iz Prešernovega Krsta: i^j V deželi parski Tesel gospodari, ječe pod težkim jarmom sini Slave. Tassilo je bil pomagal Valjhunu, ki »boj krvavi že dolgo bije za krščansko vero«, do vojvodskega prestola. On je namreč leta 772. premagal pogansko stranko, ki je bila prišla po Hotimirovi smrti zopet do moči; bržkone ga je bila poklicala krščanska stranka na pomoč. Kdo je bil ta mož? Vse, kar beremo o njem, nam kaže Tassila kot moža neupogljivega tilnika, ki ni izbiral sredstev, da bi zopet priboril neodvisnost Bavarske od Frankov. S 15 leti je bil namreč moral pripoznati vrhovno oblast kralja Pipina, pozneje pa njegovega naslednika Karla Velikega. Večkrat se je skušal otresti frankovske nadvlade in se je v ta namen vezal celo s sovražniki Frankov. Karel Veliki je to izvedel in posledica je bila, da je bil Tassilo obsojen na smrt. Pomilostili so ga na dosmrtno ječo: ostrigli so mu lase in ga zaprli v samostan Lorsch ob Renu dne 6. jul. 788. V samostan je morala tudi njegova žena Laitpurg in vsi otroci: sin Theodo, hčeri Cotani in Hrotrud. Porazdeljeni so bili na pet različnih samostanov. L. 794. so ga ponovno klicali pred Karla v Frankfurt: odpovedati se je moral prestolu in vsem posestvom zase in za svojo rodbino. Čudno naključje je hotelo, da je umrla v samostanu vsa rodbina moža, ki je bil ustanovil osem samostanov, med njimi 1. 773. dva na Chiemskem jezeru: moški in ženski benediktinski samostan. Ženski samostan se je — seveda večkrat prezidan — ohranil do današnjega dne na »ženskem otoku«; moški samostan, ki je stal po mnenju novejših raziskovalcev prav tako na »ženskem otoku«, so pa razdejali Ogri 1. 907. Tassilo je umrl 11. decembra — ne ve se pa, katerega leta. Po smrti se je vojvode-meniha kmalu polastila legenda in napravila iz njega svetnika. Samostan na »ženskem otoku« hrani njegovo sliko: kaže nam vojvodo v naravni velikosti; oblečen je v meniško obleko, lase ima ostrižene. Oslepljen je. (Zgodovina tega . ne poroča.) Obdaja ga svetniški sijaj. Dva angela nosita proti nebu krono in žezlo, ki mu jih je odvzel Karel. Legenda pripoveduje o njem: »Tassilo je bil storil veliko krivico proti cesarju Karlu. Za kazen so ga oslepili. Pred očmi so mu držali žareč ščit, v katerega je moral tako dolgo zreti, dokler ni izgubil vida. Odstrigli so mu lase in ga spravili v samostan, da bi molil in se pokoril vse žive dni. Po mnogih letih je prišel cesar v samostan Lorsch ob Renu. Že davno je bil pozabil na vojvodo Tassila. Nekoč je molil ponoči v samostanski cerkvi. Tedaj je strme opazil, kako koraka pod vodstvom angela, ki ga obdaja svetloba, star, slep menih z negotovim korakom od altarja do altarja, tam pokleka in opravlja svojo pobožnost. Naslednji dan je vprašal opata, kakega meniha ima v samostanu, da mu služi angel. Opat ni vedel odgovora, pač pa je slušal cesarjevo po- Ali ne spominja ta zgodba rahlo na Mutca osojskega? Kajti tudi zgodba o spokorniku v Osojah bo morebiti le legenda (prim. Mentor XIV, 28—30!), ki je lahko nastala ob času, ko so pošiljali odstavljene kralje v samostan. b) Nekaj malenkosti iz Miinchena. (Ime. — Ogromen tujski promet. — V Ga-belsberjterjevem muzeju. — »Gospod, napravi nas svobodne!«) Monakovo ali Mtiuchen? Slovensko ni ne eno ne drugo. Miinclien pomeni: Cliiemsk'0 jezero z otoki »Herrenlnsel, Krantinsel in velje, da mora v naslednji noči čakati na meniha. Slepi menih je zopet prišel in ailgel ga je spremljal. Ko je zapustil tiho cerkev, mu je sledil Karel z opatom v celico. Opat, ki je poznal meniha le po samostanskem imenu, ga je nagovoril, naj pove, kaj je bil nekoč med svetom; kajti pred njim stoji njegov gospod in cesar. Tedaj je padel slepi menih pred Karla na kolena in je rekel: .Gospod! Mnogo sem grešil proti tebi; moja pokora traja neprestano. Tassilo sem se nekoč zval.’ Tedaj ga je cesar milostno dvignil in je rekel: ,Hudo si se pokoril, huje nego bi jaz želel. Vsa krivda naj ti bo odpuščena!’ Slepi menih je poljubil cesarjevo roko, padel na tla in izdihnil.« (Abtei Frauemvorth, 9—12.) pri menihih (»zu den Miinclien« = Monchen), Monakovo pa pride od grške besede m6nachos ali v latinskih obliki monachus, kar pomeni isto kakor naša tujka menih. Dobesedno bi se moralo monachos prevesti z besedo »samotar«, torej Miinclien: »Pri samotarjih« ali »Samota«. S tem izrazom pa pač ne bomo prodrli, tudi če bi hoteli; zato ostanimo rajši pri načelu, ki smo ga izrekli že glede Salzburga, in pustimo Bavarcem, da imenujejo svoja mesta kakor hočejo. Nam je vse prav. Danes bi za Miinclien ne bilo nobeno ime tako malo prikladno kakor ime Samota. Bilo je baš začetkom julija, ko oživi turistovski promet — Miinclien je Nemcem glavno izhodišče za izlete v Alpe — in v Miinclienu je bila razstava Heim und Technik, za katero so delali silno reklamo menda po vsem svetu. Tujcev se je v mestu vse trlo, tako da je bilo v sredini mesta naravnost nevarno iti preko ceste. Nekaj dni pozneje sem bil na Dunaju, ki šteje skoro trikrat toliko prebivalcev kakor bavarska prestolnica — Miinchen jih ima okrog 670.000 — pa vendar promet na Dunaju ni dosegel prometa v Miinchenu. Po štirje redarji so stali na nekaterili križiščih, da so uravnavali promet. Dostikrat opazujem v Ljubljani na Dunajski cesti, kako se zapre zjutraj malo pred v »izpuhnili plinih« pri avtomobilskem prometu 4-3% strupenega ogljikovega monoksida, kar se posebno neprijetno čuti v garažah in v prometnih predorih, kjer se ti plini, ki so hvala Bogu lažji od zraka, ne morejo dosti hitro dvigniti. Jaz nisem toliko kemik, da bi bil mogel določiti, po kakšnem plinu je dišalo po mestu. To pa vem, da sem sklenil, da prihodnjič — če bom še kdaj v Miin-chenu — ne bom stanoval sredi mesta. Tu ,ie teh plinov le preveč! Frauctiinsel«. V ozadju Alpe. Tekst Klej str. 55 57! osmo uro, ko hiti vse v šolo, v urade in na trg, zavora, prehod čez železniški tir. Ves sprevod obstane in se ne gane, dokler se zavora ne dvigne; takrat pa se usuje vsa množica naprej s pospešenim korakom. Isto čudodelno moč ima v velikih mestih dvignjena roka redarjeva: vse mora obstati, dokler se ne razvrste avtomobili, kolesarji in pešci, ki hočejo priti preko ceste. O ti avtomobili! Mislim, da vas danes kolne marsikdo, ki stanuje ob prašni cesti ali sredi velemesta — seveda, če nima sam avtomobila! Toliko jih nisem videl nikjer kakor v Miinchenu. Pot me je večkrat na dan vodila skozi daljši predor pod železniško progo sredi mesta. Kakšen zrak je bil v tej sicer lepi in široki »luknji«! Nekaj tednov nato sem bral v »Slovencu« (1928, št. 168), da je To pot je kriva samo ljubeznivost osobja v uradu za tujski promet na glavnem kolodvoru v Miinchenu, da sem ostal kar blizu kolodvora. Ko sem se namreč informiral glede stanovanja, me je uslužbenec iz urada kar spremljal v hotel »Pri belem konjičku«, odkoder so bili telefonično odgovorili, da so še sobe proste. Kaj pa privabi toliko tujcev v prestolnico ob Isari? Da so Alpe blizu, sem že omenil. Kako dobro ti de, če vidiš v vsaki ulici turista s kratkimi hlačami in s srajco, odpeto pod vratom, tako da nisi sam, če si olajšaš prenašanje vročine s tem, da odpneš gumbe, ki bi jih poleti itak ne bilo niti treba! Lani sem bil v bližnjih krajih Italije. Po mestih je bilo vkljub neznosni vročini vse zapeto! Kar smilili so se mi karabinjerji: sredi julija v črni obleki z visokim ovratnikom, zapeti do brade! Ubogi moški, kaj pretrpimo na svetu še v 20. stoletju — po neumnem! Hvala Bogu, Nemci so bili v tem oziru bolj pametni. Oblečeni so v celoti skromno in poleti niso v taki meri, kakor gospoda v Italiji, sužnji svojih oblek. Mussolini se je sicer norčeval iz Nemcev, da štorkljajo v Italiji z okovanimi čevlji po dragocenem tlaku cerkva — Nemci se pa radi tega niso odpovedali svoji udobnosti na potovanju, ampak so rajši rešili Italijane pogledov na preprosto oblečene potnike s tem, da so začeli v počitnicah potovati drugam in ne v Italijo. Tudi tujskemu prometu v Jugoslaviji je to koristilo. In mislim, da Miin-chenu tudi! Tako smo omenili drug vir tujskega prometa v Miinchenu: čim manj zahajajo Nemci v Italijo, tem bolj obiskujejo svoje »nemške Atene«, svoje središče lepih umetnosti. V tem oziru se pač ne more meriti z Miinchenom nobeno drugo nemško mesto. Wittelsbachovci so privabili v svojo prestolnico slikarje, kiparje in stavbenike iz vseh krajev in so jo okrasili tako, da je vredno reprezentirala bivališče vladarjev, ki so se ženili in možili na najodličnejših dvorih v Evropi. Wittelsbachovcev danes ni več na prestolu, svojo nalogo so izvršili in odšli. Njih delo je pa ostalo in bo Miinchen-čanom (tu bi se pa res lepše ali vsaj bolj domače glasilo: Monakovčanom) še desetletja in stoletja vir duševnega užitka in — velikih denarnih dohodkov! Po vsem svetu slove miinchenske galerije slik, v neštetih reprodukcijah vidiš lahka mnogo teh slik po trgovinah z razglednicami in slikami in po revijah. Tudi v letošnji »Mladiki« nosita dve sliki pripombo, da se nahaja original v novi pinakoteki v Miinchenu: Feuer-bachova Medeja na begu (str. 85) in Piglheinov Kristus, ki ga polagajo v grob (str. 123). Miinchen je tudi Slovencem dal njih moderno umetnost. Vsa mlajša generacija slikarjev se je z malo izjemami šolala v tem mestu: Ažbe, Vesel, Strnen, Grohar, Jakopič, Jama, Kobilca, Zupanec-Sodnikova — da naštejem le nekaj imen. Ne bom rekel, da marsikoga ne privabi v Miinchen tudi slovito pivo, ki ga srebajo vsako popoldne in vsak večer ob zvokih godbe tisoči domačinov in tujcev v ogromnih pivnicah kakor muhe med. Obisk take pivnice spada tako rekoč med dolžnosti tujca, ki pride v Miinchen; mislim, da na to dolžnost malokdo pozabi. Tudi če ne piješ — prav lahko se ti poleti zvečer zgodi, da niti prostora ne dobiš — pa uživaš, ko gledaš to prezadovoljno družbo, ki prinaša malico ali večerjo kar s seboj, da ne izdaja za jed dragocenega denarja, določenega za pivo. Poskusil sem v Miinchenu tudi z brezalkoholnimi pijačami, * a reči moram, da je za abstinente v tem mestu tako slabo poskrbljeno kakor menda sicer nikjer na svetu. V tem oziru se Miinchen silno loči od Dunaja, kjer sem čul tožbo, kako pada konsum piva. Mladina — tudi delavska — je od dne do dne številneje v taboru proti alkoholu. Naj dostavim tu še neko za Miin-clien značilno malenkost, ki bo zanimala zlasti člane našega Aljaževega kluba: kako namreč cerkvena uprava v Miin-chenu skrbi za to, da lahko zadostijo nedeljski dolžnosti tisti potniki (turisti, izletniki), ki odpotujejo zelo rano. Vsako nedeljo in vsak praznik so namreč v čakalnici na kolodvoru štiri sv. maše: ob 3-20, 4-05, 4-50 in 5-30. Maša traja z nagovorom in z zahvalo po sv. obhajilu 35 minut. Ta skrb duhovščine za vernike mora imponirati vsakemu, pa naj hodi k maši ali ne. Zame pa je imel Miinchen poleg omenjenih in drugih mikov še posebno privlačno silo: že davno sem si želel ogledati muzej Fr. Ks. Gabelsbergerja, očeta moderne nemške stenografije in obenem očeta stenografije vseh južnih Slovanov: Slovencev, Hrvatov, Srbov in Bolgarov. Gabelsberger se je rodil v Miinchenu v letu francoske revolucije (1789), ki je dala večini evropskih držav ustavo in parlament. Čudna zveza med Gabels-bergerjevim rojstnim letom in njegovo iznajdbo: če bi ne bilo francoske revolucije, bi brezdvomno tudi ne bilo Ga-belsbergerjeve stenografije. Saj se stenografija potrebuje predvsem v parlamentih in tudi Gabelsberger je svoj izum izpopolnil baš s svojo mnogoletno prakso kot zbornični stenograf. Rojen v skromnih rokodelskih razmerah ie izgubil Gabelsberger s tremi leti očeta in bi se bil imel učiti sedlarske cbrti, da bi prišel prej do kruha. Z učenjem je že pričel, ni mu šlo dobro od rok - tedaj so mu omogočili dobrotniki, da je pričel študirati. Na univerzo pa radi revščine ni mogel iti. Moral je stopiti v službo kot pisarniški uradnik in je umrl kot ministerialni tajnik mesec dni prej nego Prešeren (4. januarja 1849). Ta mož se je v svojem uradu dostikrat lahko prepričal, kako nezadostna je navadna pisava, če je treba slediti hitremu diktatu. Začel se je v prostih urah baviti z mislijo, kako bi iznašel krajšo pisavo. Ni treba misliti, da pred Gabelsbergerjem narodi niso poznali stenografije. Saj so jo rabili že stari Grki in Rimljani, pri Angležih je bila ob Gabelsbergerjevem času že mogočno razvita, celo Nemci so imeli že več stenografskih sistemov — toda Gabels-berger o vsem tem ni vedel ničesar. In baš to je bila zanj sreča! Iznašel je tako povsem izviren sestav, ki nima ničesar skupnega, n. pr. z angleškimi ali francoskimi »geometrijskimi sistemi«, kjer obstojajo stenografski znaki iz Pike, črte in polkroga ter združitve teh sestavin. Gabelsberger si je osvojil načelo, da je treba za stenografijo vzeti znake iz navadne pisave. Črke v navadni Pisavi so mnogo preobširne; treba je vzeti od posamezne črke samo majhen del. Vokalov vobče ni izpisoval, ampak jih je izražal simbolično: namesto da bi n. pr. izpisal u, je sledeči znak nekoliko bolj »pritisnil«; črko i Miinchen: Gabelsbergerjev spomenik. je označeval s tem, da je naslednji znak dvignil, pri u ga je pa znižal. Napravil si je statistiko na podlagi obširnega Adelungovega slovarja, katere črke so v nemškem jeziku najbolj pogoste. Dobil je tale spored: e, n, t, s, d, I, r, b, f, ei, i, u (ii), o (o), a (ii), g, ch, seli, z, k, h, p, pf, w, v, qu, x. Enako je ugotovil statistično, kateri soglasniki sc nahajajo največkrat med seboj v zvezi. Čim pogostejši je kak glasnik, tem brzo-tečnejšo obliko mu je dal. Svojo iznajdbo je izpopolnjeval kot stenograf v bavarskem parlamentu leta in leta, preden jo je priobčil I. 1834. (korespondenčno pismo) in 1. 1843. (debatno pismo). Po pravici se hvali to delo kot lep primer »nemške pridnosti«. Praksa je pokazala, da je njegova iznajdba tako prvovrstna, da ni mogel tekmovati ž njo noben drug nemški sistem, niti Stolze-Sclireyev ne, ki je imel poleg Ga- belsbergerjevega največ pristašev. Njegova stenografija se je prenesla na 34 različnih jezikov, med njimi na slovanske jezike. Tudi narodi, ki imajo svoje lastne stenografske sisteme (Angleži, Francozi i. dr.), imajo navadno po več prenosov Gabelsbergerjevega sistema na svoj jezik, tako da lahko stenogra-firaš po Gabelsbergerju vse važnejše jezike, celo latinščino in umetni jezik volapiik. Stotisoči in stotisoči so se že do današnjega dne učili Gabelsberger-jeve stenografije in so se prepričali, da velja o njej, kar pravi pesnik: Zeit ersparend und Muh’, verleiht deni Leben des Menschen HOlieren Wert sie — ist doch kurz uns bemessen die Zeit. (Čas ti prihrani in trud, in s tem ti da v boju življenja večji uspeh! Saj tak« kratko odmerjen je čas!) Gabelsberger sam pa je napisal o svoji iznajdbi tele verze, ki mu delajo prav tako čast kakor iznajdba sama: Idee und Wort im Flug der Zeit Ans Raumliche zu binden, Sucht’ icli mit ernster Tatigkeit Kin Mittel zu ergriinden. Und \vas icli fand, das gafo ich hin, Um Nutzen zu verbreiten. O, moge stets ein gleicher Simi Auch meine Schiiler leiten!* Spomine na tega moža, ki je res dal človeštvu — tudi Slovencem — mnogo, hrani muzej, nameščen v posebni sobi v državni knjižnici. Tu vidite vse, kar se kakorkoli nanaša na njegovo življenje ali njegovo delo: njegova šolska izpričevala, dekrete o namestitvi v državni službi, pisma, rokopise njegovih del, najrazličnejše knjige o njegovem sistemu, slike in kipe njega in njegovih sorodnikov, celo njegov poročni prstan, njegovo uro in — držala, s katerimi je pisal. * Kdor bo teli osem verzov najlepše prevedel v slovenščino, bo dobil za nagrado preprosto stenografsko verižico za uro s sliko Oabelsbergerjevo ter s sliko krilate roke. Prevode je poslati do 31. decembra 1928 uredništvu Mentorja. Miinclien: »Stebrišče slave«, v katerem je tudi (iabelsbergerjev kip, Oglejmo si iz tega muzeja nekoliko podrobneje neko malenkost: Gabelsber-gerjevo izpričevalo v V. gimnazijskem Predmet: Veronauk ............................ Zemljepis in zgodovina .... Prirodopis in prirodoslovje . . . Matematične vaje..................... Grški jezik.......................... Latinski jezik....................... Nemški jezik......................... Francoski jezik...................... Vedenje je bilo V Miinchenu ima Gabelsberger lep spomenik. Njegov kip krasi tudi »stebrišče slave«, posvečeno možem, ki so dvignili pred svetom čast Bavarije. In vendar danes Nemci po večini ne stenografirajo več po Gabelsbergerje-vcm sistemu; vsaj mlajši rod ne. Kakor omenjeno, so imeli Nemci zelo mnogo različnih stenografskih sistemov, razredu (iz 1. 1805.). Videli bomo, kake vrste izpričevala so dobivali dijaki pred več nego sto leti. Pridnost: Napredek: Med 45 učenci velika 20. velika 13. zelo velika 17. velika 39. velika 34. velika 13. velika 34. srednja I. tečaj: med 81 učenci 67. zelo pohvalno. ki so se borili med seboj za prvenstvo v šolah in parlamentih. Večkrat so poskusili Nemci doseči enotnost v stenografiji, a pred svetovno vojno brez večjega uspeha. A česar niso dosegli Nemci v dneh svoje moči, to jim je uspelo v dobi po velikem porazu. Uvideli so, da mora izginiti vse, kar jih brez potrebe loči in izziva nepotrebne Mtlnelien: »Stebrišče vojskovodij«; nad srednjim, kipom je napis: »herr, inaehe uit s frci!« Na obeh straneh venci izgubljenemu ozemlju. tekme — in so uvedli 1. 1924. za vse šole »enotni tesnopis« (»Einheitskurz-schrift«), ki temelji na Gabelsbergerju. a kolikor toliko upošteva tudi pridobitve drugih sestemov. Kajti sedaj pravijo Nemci: Ločitve ne, zdaj združenja so časi! — kakor je popravljal Krek Prešerna. En narod, en jezik, ena država, pa seveda tudi ena stenografija! Tako upajo vsaj deloma dobiti nazaj to, kar jim je vzela svetovna vojna. Bilo je zvečer pred odhodom iz Miinchena. Niti cele tri dni nisem bil tam, zato ni čudno, da sem si šele sedaj ogledoval »stebrišče vojskovodij«. Na njem pa napis z velikimi črkami — kot klic vsega naroda: Herr, mache uns frei! Desetero vencev je v stebrišču, posvečenih desetim pokrajinam, ki so jih Nemci izgubili. Svoj venec ima Alzacija in Lorena, saarsko ozemlje, Zapadna Pruska, nemško ozemlje v Češkoslovaški republiki in po čudni zmoti in prav po nepotrebnem tudi — južna Štajerska! Kajti če bi mi izgubili južno Štajersko, bi ji opravičeno morali postaviti spomenik — in bojev in moritve ni ne konca ne kraja! Ali Ljubljana še ne bo dobila svojega spomenika zasedenemu ozemlju? (Konec prih.) SEMPRON1J TIRO: Iz dnevnika starega profesorja. (Tretji del.) V Ljubljani. Pred svetovno vihro in med njo. II. (10 %.) Nekaj čisto novega doživljam sedaj v svojem prvem gimnazijskem razredu — med 60 dečki imam tudi 0 deklic. Pred par leti (1910.) je minister za uk in bogočastje dovolil, da se sme v vsak gimnazijski razred vpisati tudi 10 % učenk. In tako jih imam tudi jaz šest. Imenujemo jih »hospitantke«, ker jih le nekako »trpimo« (!) kot »goste«. Revice so: pred uro morajo zunaj v mrazu čakati, da s profesorjem vred vstopijo v razred; v razredu samem ne vemo — In se učiteljski zbor še ni v tem zedinil kam bi jih posadili, v prvo ali zadnjo klop (jaz sem jim odkazal prvi dve klopi); tudi nimajo pravice zahtevati, da bi bile vprašane v teku polletja, ampak samo ob koncu leta. Menda prav vsi učitelji čutimo, da je ta odredba nezaslišana krutost zoper de- klice; zato jih že v vsaki konferenčni dobi prav tako vprašujemo in ocenjujemo kakor dečke: dve izmed njih se v latinščini in slovenščini lahko merita z vsakim odličnjakom. O dobrih ali slabih straneh te »koedukacije« še ne moremo nič soditi, ker smo šele v začetku. Disciplinarnih slučajev še nismo imeli, razen da je v nekem razredu nesramen pobalin pred njim sedeči součenki med poukom kite odrezal s škarjami, ki jih je nalašč s seboj prinesel. Seveda smo ga takoj izključili. — Radovedni smo, kaj povedo drugi učiteljski zbori države k tej ministrovi »koncesiji«. III. (»Sokratova metoda«.) V veliko srečo si štejem, da smem biti vsak teden dobri dve uri v družbi slovenskega pisatelja dr. Frana Detele, gmnazijskega ravnatelja v p. Vsak ponedeljek imamo namreč zvečer od 6 —8 v kavarni Union prija- tcljski sestanek. Prihajajo med drugimi: ravnatelj Padovan, profesor Grof, katehet Oplotnik, prof. Janko Hudomušnik, prof. Verne ... Pri skodelici črne kave se raztovarjamo o vsem mogočem: o veliki politiki, o svetovnem slovstvu, o šoli pa tudi — o naših malih dogodkih. Duša vse družbe pa je dr. Fran Detela. Dozdaj sem ga poznal samo iz njegovih povesti, zdaj ga poznam tudi osebno. V njegovi družbi se en večer več naučim, kakor pa bi se doma iz debelili knjig cel mesec. O debelih knjigah sploh sodi s starimi Grki napol šaljivo, napol resno: Mega biblion, mega ka-kon. (Velika knjiga, veliko zlo.) Kakor v vseh svojih spisih, je tudi v občevanju vedno duhovit, šaljiv, veder, vedno optimist; črnogledea, ki v svetu vidi lc slabo, ne mara. Rad ponavlja izrek: človeška neumnost pa božja modrost skupaj vladata svet. Bistro vidi napake vsakega sloja našega naroda, napake kmetove, dijakove, učiteljeve, meščanove, politikove... Z ljubeznivim nasmehom, ki ne more nikogar žaliti, nam jih očita v svojih spisih. Rad pravi: narod bolj potrebuje poštenjakov kakor pa talentov in veleumov. O politiki rad izraža tisto misel, ki sem jo čital v njegovem »Novem življenju« (Slovenske Večernice, 1908, str. 52): »Kaj pa je to pravzaprav, politika?« »Politika?« je razlagal Adolf. »Ce ti, Blaž, obljubiš, kadar te Prtin napaja, da boš volil njega za župana, iti kadar te napajam jaz, da boš volil mene, in če voliš navsezadnje samega sebe, je to politika.« »Torej sleparstvo,« je dejal Blaž. »Da, če se razkrinka in ponesreči,« je dejal Adolf, »če se pa posreči, se imenuje takšna politika — uporaba duševne premoči.« Resno pa k vsemu temu dr. Detela rad pristavi izrek francoskega misle- ca, da je politika »la Science des clioses possibles.* — Detelovi bivši učenci pripovedujejo, kakšen je bil kot učitelj v šoli: vladal je med uro neizprosen red, molk, napeta pozornost, a od časa do časa je D. vsako uro napravil dovtip, da sc je ves razred od srca zasmejal — potem pa je šel pouk spet resno dalje. Pri naših sestankih v kavarni se mi zdi, ko da smo tudi mi vsi učenci v njegovi šoli: resno se nekaj časa pogovarjamo (ali čitamo časopise), semtertja pa pove dr. Detela kako šalo, da nam solze oči zalivajo. Nocoj n. pr. smo govorili o šoli, o vedno novih metodah, o formalnih stopnjah, ki so zdaj na dnevnem redu in jih nadzorniki tako strogo zahtevajo. Vsi smo se strinjali v tem, da je najboljša metoda ta, če je učitelj vedno dobro pripravljen in če ve, kaj hoče. Pa nam je dr. Detela povedal dogodek iz šolskega življenja: Prišel je v hrbovsko vas — Mlaka je menda bila — g. šolski nadzornik. Tam je učil star mož, učitelj še stare šole. Pa ga vpraša nadzornik: »Po kateri metodi pa učite?« Učitelj (v zadregi): »No, pač po stari, preizkušeni...« Nadzornik: »Mar ne po Sokratovi?« Učitelj: »Oprostite...« Nadzornik: »Vam Sokratova metoda ni znana?« Učitelj: »Sokrat je bil velik modrec starega veka, to vem; toda, kakšno metodo je imel, pa res ne vem.« Nadzornik: »Bistvo Sokratove metode je bilo to, da je vsako novo spoznanje iz učencev samih izvlekel, in so torej učenci vsako resnico sami našli, ne da bi jim jo bil on povedal. Ali naj vam pokažem, kako se to naredi?« Učtelj: »O, prosim, prosim, gospod nadzornik!« Nadzornik (otrokom): »Ljubi otroci! Kateri izmed vas ve, kako se zove tista reka, ki se pod Kranjem izliva v Savo?« Molk. »Nobeden ne ve? No, ljubi * Veda o tem, kar je 'dosegljivo, možno. Op. uredil. otroci, katere živali pa imate doma?« Otroci: »Konje, vole, krave, pra- šiče...« Nadzornik: »Dobro! Katere še?« Otroci: »Pse, mačke, kokoši...« Nadzornik: »Dobro, dobro! Torej kokoši! Kako pa pravite tisti kokoši, ki piščeta za sabo vodi?« Otroci: »Koklja!« Nadzornik: »Prav dobro! No, vidite: namesto koklja recite Kokra, pa imate ime tiste reke pod Kranjem. — Pa dalje! Pod katero vasjo se Ljubljanica izliva v Savo?« Molk. Nadzornik: »No, otroci, kaj vam pa dajo zjutraj, ko greste v šolo, vaša mati s seboj?« Otroci: »Jabolk, hru-šek, kruha...« Nadzornik: »Dobro! Kruha vam dajo. In ko med uro, v odmoru, denetc kos kruha v usta, kako pravite, kaj ste deli v usta?« Po dolgem premišljevanju, en otrok: »Velik zalogaj!« Nadzornik: »Za- logaj! Izborno! Če zdaj odbijete pripono aj, kaj vam ostane?« »Zalog!« Nadzornik: »Da! Vidite: in tako se imenuje selo, ki se pod njim Ljubljanica izliva v Savo. No, pa pojdimo še dalje! Peljimo se v duhu s čolnom po Ljubljanici gori. Kako se imenuje tista vas, ki se do nje lahko s čolnom pripeljemo gori po Ljubljanici?« Molk. Nadzornik: »Mar res ne veste? No, Pod ...« Ugibanje. Brezuspešno. Nadzornik (Tončki): »No, Tončka, tak štej no malo!« Tončka (šteje): »Ena, dve, tri, štiri, pet...« Nadzornik: »Stoj! Namesto »pet« reci: peč, pa imaš tisto ime. Podpeč sc zove tista vas.« Učitelj (ves vzradoščen): »O, gospod nadzornik, zdaj pa že vidim, v čem je ta Sokratova metoda. Ali naj tudi jaz poskusim?« Nadzornik: »Veseli me, da ste jo tako hitro razumeli. No, kar uporabite jo!« Učitelj (otrokom): »Ljubi otroci! Pojdimo od Podpeči še naprej. Kako se imenuje tisti kraj, precej velik je, kjer Ljubljanica izvira?« Molk. Učitelj: »Mar res nobeden ne ve? No, Micka, tak štej no malo!« Micka (šteje): »Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset...« Učitelj: »Stoj! Namesto deset reci — Vrhnika!« M, PREZELJ: Kažipot skozi prirodopisno zbirko v ljubljanskem muzeju. Drugi obisk. »Bati sc vam ni prav nobene nevarnosti. Odkar obstaja muzej, se še nikoli ni pripetilo, da bi v njem ta ali ona zver napadla obiskovalce ali se jih lotila na kakršenkoli drug način. Vse muzejske živali so dobro dresirane in tako krotke, da bi sc pustile božati in pestovati, ako jim to ne bi bilo najstrožje prepovedano. Zabranjeno jim je tudi sprejemanje milodarov v kakršnikoli obliki, saj so preskrbljene z vsem, kar jim je potrebno za obstanek. Preblizu jim pa vseknko ne hodite! Nikdo nam- reč ne more jamčiti, da so steklena vrata na omarah močnejša od vašili pesti in laktov.« Tako nekako zaključujem navodila, ki jih dajem svojim dijakom. kadar jih peljem iz šole v drug,t dvorano zoološke zbirke. Sesti dan je Uog rekel: »Zemlja naj rodi vsakovrstne živali!«... Na te svetopisemske besede se spomnim vselej, kadar zagledam velikansko omaro, v kateri vedre in junačijo sesalci, od malega podleska do orjaškega rjavega medveda, in šest omar, ki so do najmanjšega prostorčka zasedene po malodane vseh vrstah ptic, ki oživljajo evropske hribe in doline. Kaj bi bilo, če bi vse to nakrat oživelo, in to prav zdaj, ko smo mi tukaj! Le brez bojazni, saj še v raju niso bile živali tako domače kot so domače tu v muzeju. Kdor pozna bogastvo in pestrost druge dvorane v zoološkem odelku, me bo razumel, zakaj sem vedno nemalo v strahu, kadar prikorakam v to dvorano na čelu ne toliko ukaželjne, pač pa tembolj senzacij lačne mladine. Če jih ne spustiš z vajeti ter jih siliš, da ostanejo okrog tebe. grešiš proti važni zahtevi moderne pedagogike, če pa jim dovoliš, da se razkrope po dvorani, tedaj tekajo in tavajo od omare do omare kakor frfrajo metuljčki od cveta do cveta in zamera se začne pri muzejskem slugi, nadaljuje pri muzejskem ravnatelju, konča pa pri tvojem predstojniku ali pa mogoče celo pri ministru prosvete. Muzej ni menežarija, zato ti svetujem, da ne hodiš na ekskurzije vanj. če nimaš discipliniranih dijakov, ki se zavedajo, da si ti njih vodja, ne pa oni tvoji gospodarji. Kje naj v drugi dvorani začnemo z opazovanjem? I, seveda tam, kjer je za dijaka največ in najbolj zanimivega. Pojdimo torej najprej nad sesalce, ki ložirajo v veliki omari ob levi steni. Katere živali prištevamo med sesalce? Vsekakor one, ki sesajo. »Kruli - Muli. kdaj pa te živali sesajo?« ■" »Kadar so lačne,« se je Kruli odrezal. V knjigi stoji sicer črno na belem, da sesajo živali v mladosti, a včasih ima kljub temu tudi prvošolec svoj prav. Divji veper. Če bi v sistematiki upoštevali razen zobovja in drugih anatomskih znakov tudi živalsko »dušo«, bi tega kosmatina gotovo uvrščali med izrazite zveri. Domači pujsek ie ovčica v primeri z divjim veprom in kljub temu moramo verjeti, da sta si oba bližnja sorodnika! Priznati pa moramo, da so mladi veprčki kaj prikupi ji ve živalce. Kdo bi mislil, da se more tako nežna stvarca razviti v divjega vepra! Čudna so pota prirode. čim strašnejša je žival, tem zanimivejša je za male dijačke. Za divjim veprom jih najbolj vleče rjavi medved. Nekateri občudujejo njegovo orjaško moč, drugi pomilujejo ubogo žrtev, ki je prišla temu velikanu pod kremplje, vsi so si pa edini v tem, da ne bi bilo priporočljivo, srečati se ž njim na samem. Danes se za silo še lahko trdi. da živi rjavi medved v naših krajih (Kočevje!), ni pa več daleč čas, ko bo medved samo še v muzeju strašil stare in mlade Slovence. V kotu zadaj za starim medvedom se vadi menda v plezanju mlad medvedek, ki je tako srčkan, da bi ga najrajše vzeli s seboj na dom in ga vzgojili v koristno domačo žival. Lisica Zvitorepka! Da le ne bi bila taka sovražnica kurjega rodu, s katerim je človek v najtesnejših od-nošajih, pa bi nam ta zverinica prav ugajala. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je lisica kaj zala žival iti da človeku ni samo v škodo, ampak tudi v korist. Nad divjim veprom je del omare odkazan volčji zalegi. Vsi trije odrastli volkovi so res taki, kakor so opisani v knjigi, mladega volčiča bi pa skoraj prej imeli za srednje velikega volčjega psa ko za žival, ki ima gotovo na vesti že marsikateri umor. Psu še bolj podoben je mesec stari volčiček. ki komaj že čak;s trenutka, da bo imel razbojniški izpit za sabo. Hijena živi v Afriki in južni Aziji, včasih pa se priklati tudi v naše kraje. Čudno, kaj? Hijena, ki domuje sedaj v muzeju, je bila ustreljena H), oktobra 1898 na Rašici pri Črnučah. To je gledal lovec, ki je streljal v volka, pogodil pa hijeno! »Zdaj že niti v grobu ne bomo več varni«, so godrnjali Črnučani. ko so zvedeli, da je prišla nadnje nova šiba božja. Razburjenje se je p ileglo šele. ko je bilo pojasnjeno, da je črnuška hijena ušla iz menežarije. ki je mesec prej gostovala v Ljubljani. Med živalmi, ki jih je usodia privedla iz daljnih krajev v naš muzej, si oglejmo še grivasto ovco, ježevca in b o b r a v levem delu omare, v desnem delu omare pa: kozoroga, budro, t j u 1 en j a, letečega psa, z e 1 e n o morsko mačko in abesinsko g u e r e c o. G r i v a s t a ovca živi v afriških pogorjih od Atlasa do Abesinije ter ob vzhodni egipčanski obali. Izborna plezalka. V sistematiki tvori prehod ined ovco in kozo. .1 e ž e v e c, na pogled strašna, v resnici pa kaj nedolžna žival, biva v deželah ob Sredozemskem morju. Po hrbtu je pokrit s tri do štiri centimetre dolgimi črnimi in belo obročastimi bodicami. Njegovo meso je užitno in Lahi ga bolj cenijo ko prašičje. Iz bodic izdelujejo zobotrebce, držala za peresa in slično drobnarijo. Daši v prirodi izrazit samotarec, se da ježevec kaj lahko udomačiti. Hranijo ga s kruhom in zelenjavo. Še nedavno je bil b o b e r kaj pogosten v severnih deželah Srednje Evrope. Danes živi še v Severni Ameriki iu na Ruskem. B u d r a (morski prašiček) je bil zanesen v Evropo najbrž iz Južne Amerike, kjer pa dandanes ne živi več. Spada v razred glo-dalcev. Tjulenj prebiva ob obalah Atlantskega oceana. Včasih zaide tudi v Sredozemsko morje iu našli so ga celo v rekah. Domovina letečega psa je Vzhodna Indija in Saudski otoki. V splošnem je leteči pes i po telesu i po načinu življenja kaj podoben svojemu evropskemu tovarišu netopirju, a je izrazit vegetarijanec. Zelena morska m a č k a ni sicer prav nič v sorodu z našo mačko, dasl ji je po postavi nekoliko podobna. Morska je radi tega, ker se mora iz Afrike, svoje ožje domovine, prepeljati čez morje, ako si hoče ogledati evropska mesta. Njene spretnosti v plezanju in drugih umetnostih moreš občudovati v vsaki boljši menežariji. Abesinska g u e r e c a je opica abesinskih pragozdov. V suženjstvu ne živi dolgo, premočno je v njej ukoreninjen čut svobode. Za inozemca moramo smatrati tudi leva, dasi je bil rojen v Ljubljani in tu tudi končal svojo kariero, star komaj dva dni. Kaj pa ris in divja mačka? Ako trdim, da živita ti dve zverinski grdobi še pri nas, se bom zameril lovcem, ki so vendar storili svojo dolžnost in ju iztrebili iz naših gozdov, ako pa trdim, da risa in divje mačke pri nas ni več, mi bo ta ali oni utegnil očitati, da sem lokalni patriot, ki smatra za naše le ljubljansko in mariborsko oblast. Najčastnejše. se razume, najčastnej-še po številu so med sesalci zastopani glodalci. Začnimo od levega konca omare! Trije planinski zajci, šest poljskih zajcev in en kunec so razpostavljeni po prvi in drugi polici levo od divjega vepra, desno od vepra pa je med veverica m i in p o 1 h i dolga vrsta njih bližnjih in daljnih sorodnikov. Ako si slabega želodca, je najboljše, da si teh živali sploh ne ogleduješ. P o d I e s k a in d r e v e s n e g a polha boš že še prenesel, ob pogledu na razne vrste ' miši (na g o z d n o, gorsko in h i š n o m i š) se ti bo v želodcu začelo obračati in obrnilo se ti bo, ko boš zagledal sivo in črn o p o d-g a n o. Tudi volu h a r je po zunanjosti vse prej ko estetičen in veseli smo, če pridemo čimprej mimo njega. Po mojem mnenju, in moje mnenje jc mnenje dijakov, o katerih je znano, da vse najbolje vedo, bi bilo treba tem gnusnim živalim odkazati prostor kje drugje, ne pa prav tu sredi omare. Sedaj namreč smatra vsakdo k r t a, ježa in rovko za glodalce, ker jih vidi v družbi s podganami. Marsikdo bi se rad dalje časa pomudil pri teh treh ljubkih žužkojedih, pa gre rajši dalje, da mu ni treba gledati ostudnih dolgorep-cev. Desno od rjavega medveda slede vse važnejše kune: h e r m e lin. g o z d n a k u n a, k u n a belic a, d e h o r, v i-d r a, podlasic a in j a z b e c. Razen jazbeca in vidre nimajo kune nikjer, tudi ne med dijaki, prav nobenega zagovornika. Jazbeca občuduje dijak radi njegovega romantičnega življenja, vidra Pa mu je simpatična, ker se zna tako spretno potapljati. Z etikete pod delior-jem, ki davi kokoš, jc razvidno, da jc bil delior še pred nedavnim časom kaj pogosten obiskovalec ljubljanskih kurni-kov. Danes je v našem mestu preveč stražnikov in premalo kokoši, da bi se mu še obnašale take ekskurzije. Sodeč po prostoru, kamor je n e to-P i r postavljen v muzeju, bi človek mislil, da je to najbolj nazadnjaški sesalec ali celo izvržek med živalmi. In vendar spada netopir med prhutarje, ki tvorijo v šolskih knjigah drugi razred sesalcev. Netopir je torej po »činu« takoj za opicami, ki so najpopolnejše živali. V sredi omare se med divjim kozlom (gamzom) in kozoroge m ponaša gosposki jelen s krasno razvitim rogovjem, poleg njega se pase njegova boljša polovica: košuta. Nič manj ko jelen, se nam na prvi po- gled prikupi tudi srna, ki biva s svojo družinico v levem sprednjem kotu omare. Vitka je njena postava, graciozna njena hoja in inteligentne njene oči. Kako radi bi žrtvovali še eno uro, da bi si ogledali vse, kar je razstavljeno tudi v ostalih omarah. Dolžnost, oj ta kruta dolžnost, nas kliče nazaj v šolo, kjer si bo treba vežbati duha s sklanjanjem in spreganjem, z množenjem in deljenjem ter plemenititi srce z deklamiranjem domorodnih pesmi. (Dalje prih.) Pripomba. Sliko na str. 60 morate.gledati tako, da je rov, ki vodi v vodomčevo gnezdo vodoraven, ne navpičen. KSAVER MEŠKO: Profesor Martin Cilenšek. (Nekoliko spominov ob njegovi osemdesetletnici.) Ne vem, jeli prevara. A upam, da ne. Upam, da je najlepša resnica: vse profesorje sem imel rad. Ni eden mi ni storil nikoli hudega. Če nisem znal, me je nagnal v klop, ker pač znal nisem. Kriv sem bil tega sam, ne profesor. A z vsakim, ki sem mu dobro odgovoril, sva si bila prav dobra. Tako so vsa tista leta — in osem let mladosti je dolga doba na to stran en sam lep spomin. Ne! Da povem po pravici; enega se spomnim časih s tiho bridkostjo. (Mogoče je seveda, da živim vsa leta od druge gimnazije v zmoti in je bila stvar drugačna in povsem v redu.) Pričakoval sem — in z mano vsi sošolci — na koncu druge odliko. Pa mi je dal profesor nemščine »geniigend«*) in mi s tem vse pokvaril. Kakor pribit sem obstal Pred katedrom, ko nam je delil razrednik zadnji dan šolskega leta spričevala in mi rekel: »Učite se drugo leto nemščine bolje, pa boste imeli odliko!« Nisem segel po spričevalo. Ves odrevenel sem strmel v profesorja. Zardel je, ostro *) Zadostno. ponovil: »Da se učite drugo leto nemščine bolje, pravim, pa boste imeli odliko!« Jeli morda sam čutil, da mi je storil nekoliko krivice? Jaz sem čutil, čutil vsa leta od tedaj. Vsi tovariši so čutili isto, vsi so se čudili. Menda smo se vsi motili? Mogoče. V prvem razredu moja nemščina res ni bila taka, da bi me postavljal z njo na svetilnik. Pa me naj tepe še drugo leto? Mogoče, da sem nihal med »dobrim« in »zadostnim«. Pa se je gospod odločil za slabši red. Ko bi se ne bil! Ostal bi bil v mojem srcu lep spomin nanj, hvaležnost. Tako je ostalo vsa leta želo. A mož je že davno v grobu. Mir mu bodi! Na ptujski nižji gimnaziji — bila je deželna realna in je bilo risanje obvezen predmet, česar na drugih tedanjih gimnazijah ni bilo — so poučevali takrat štirje nemški profesorji, med temi ravnatelj. in štirje slovenski: Kunstek, Cilenšek, Železnikar in Ferdo Majcen, profesor verstva. Med temi je bila najizrazitejša osebnost Martin Cilenšek, moj prvi profesor slovenščine, letos osemdesetletnik. Profesor Martin Cilenšek je bil rojen 23. okt. 1848 v Gotovljali pri Žalcu, živi sedaj v pokoju na Lavi pri Celju. Osnovno šolo je dovršil v 2alcu in Celju, gimnazijo v Celju, univerzo v Gradcu. Bil za profesorja na realki v Ljubljani in Leobnu na Zg. Štajerskem in nato na gimnaziji v Ptuju do 1. 1905., ko je stopil v pokoj. — Pisal je v Kresu, Ljubljanskem zvonu, Domu in svetu. Letopisu Slovenske matice in drugod razprave ter članke iz prirodoslovja, geologije, narodopisja in gospodarstva. Najbolj pa je znan po knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi, ki je izšla v 5 snopičih pri Mohorjevi družbi (1892-1896), druge svoje knjige: Naše koristne rastline, ni dovršil; ostaila je v rokopisu. Že njegova zunanjost jc imponirala. Kakor jc bil njegov mladi tovariš Železnikar prava gospodična, mleko in kri, s kodrastimi kostanjevimi lasmi, prožen, da se je pri hoji kar zibal, je bil Cilenšek visok, koščen, bled, črnili las in črne brade. Vedno resen, umerjen, počasen v hoji, preudaren in ix>časen v govorjenju in vsaka njegova beseda je bila kakor v granit vklesana. V svoji stroki veščak, je obvladal predmet, slovenščino kakor prirodoslovje, s su- vereno oblastjo, česar smo se vsi prav dobro zavedali in smo se čutili pred njim vedno tako majhne, da nikoli nobeden ni niti pomislil na kak odpor ali upor. Najbolj smo čutili njegovo mirno in vzvišeno samozavest, izvirajočo iz njegovega velikega znanja, a tudi iz ustaljenega, klenega značaja, ob nadzorovanjih ravnateljevih. Pri vseh dru ■ gih profesorjih smo opazili ob navzočnosti ravnateljiivi večjo ali manjšo nervoznost, pri Cilenšku nikoli niti trohice. Pozdravil je ravnatelja kakor pač olikan mož pozdravi svojega predstojnika, mu ponudil stol. ga vprašal, ali naj razlaga ali izprašuje, ali izvoli morda izpraševati sam — pa je nadaljeval mirno in resno kakor vsako drugo uro, kakor da ravnatelja vobče ne bi bilo v razredu. Pri slovenščini smo mislili izpočetka, da se ne bo. treba nič učiti, ker tako znamo. Ko pa nam je po nekaj urah razlage, kar po vrsti delil dvojke, ker slovnice nismo znali, smo spoznali, da je stvar čisto drugačna. Pa smo se temeljito poprijeli. Ker smo se g. profesorja tudi temeljito bali! Jaz sem mu bil izpočetka pač eden iz množice, tvarina, ki še ni nič kazala, kaj sc bo dalo iz nje narediti. Bolj zbližala sva se v drugi. Bil sem neko uro vprašan. A koga pokliče prihodnjo uro prvega? Mone! — Prejšnje leto bi bil pri kopanju spodaj pod železniškim mostom skoraj utonil. Pa me je tretje-šolcc Kuhar, velik in močan fant, še v zadnjem trenutku pograbil in me potegnil na suho. Tako nekako kakor tedaj v Dravi, ml je zašumelo sedaj v glavi. — »Opišite mi srako!« Kako sem si oddcli-nil! Dasi knjige doma nisem bil odprl, sem vedel profesorjevo razlago iz prejšnje ure še besedo za besedo. Tako izvrstno je razlagal. In tako pozorno smo poslušali. In sem mu povedal besedo za besedo. Ko je videl, da sem pripravljen, me je že po nekaj stavkih ustavil: »Dovolj!« Čutil sem takoj, da sem si s tem pridobil njegovo zaupanje in naklonjenost. Dvignilo me je to, dalo mi veliko veselje do njegovih predmetov. Zlasti me je veselila v drugem polletju botanika. Ko nismo slišali v drugih urah ne ene slovenske besede, nam je Cilenšek povedal za vsako cvetko slovensko ime, časih po več. Pa jih je pri vpraševanju tudi zahteval. Od Slovencev, od Nemcev ne. Nekega ponedeljka sva prinesla v šolo cvetlice ali nekak plevel samo dva: menda sedanji profesor na ptujski gimnaziji Kolarič in jaz. To je Cilenška silno ujezilo. Ce ne prinesete cvetlic, tudi razlagal ne bom. Bom pač izpraševal.« In je res izpraševal vso uro. Pa ne preveč prizanesljivo. V tretji sem se mu zameril. Prav slučajno in po nesreči. Neki sošolec pri rudoznanstvu ni poznal oblike nekega kristala. Kar pokliče mene. Ne vem, kje so mi blodile misli, odgovoriti nisem znal. Menda ni pričakoval tega. Kar zardel je, zamahnil z roko in rekel nenavadno ostro, da me je silno zabolelo: »Setze er sicli!*« ‘»Usede naj se!« Razpis nagrad. V dosedanjih (1., 2. in 3.) Številkah ste brali o razpisu nagrad za dijaške naročnike, ki bodo list plačali do 15. januarja 1929 za V četrti sva si bila spet prijatelja. Dobival sem tedaj že slovenske knjige — v gimnazijski knjižnici ni bilo ne ene! — mnogo bral in mu pisal precej dobre naloge. Vedeli smo tedaj tudi že, da piše g. profesor v »Ljubljanski Zvon«, kar je velik njegov ugled pri nas le še dvignilo. Po velikonočnih in binkoštnih počitnicah nam je zdaj že tudi kaj zaupal s svojih počitniških izletov, navadno v Savinjske planine. Tako nam je po bin-koštili pravil, da je potoval s prijateljem na Okrešelj. »Pa je prav sredi ozke poti ležal zvit gad in se solnčil. Kresnil sem ga s kleščami, da je bilo po njem. A če bi bil kdo prišel, ki bi se ga ustrašil, bi lahko pal >v prepad.« Jaz, ki v Slovenskih goricah nikoli nisem videl živega gada, sem take prigode poslušal z izredno napetostjo. Ko sem prišel v višjo gimnazijo v Celje, sem šele jasno spoznal, kako močno podlago v slovenščini nam je s svojo veščo, časih res malo trdo roko — kar je pa bilo le dobro — zgradil g. profesor Cilenšek. In sem mu bil srčno hvaležen ter sem mu še! vse leto naprej. Pravtako vsa pojasnila in pogoje. Opozarjamo ponovno na ta razpis z željo, da bi mogli pri žrebanju upoštevati vse letošnje dijaške naročnike. Potrudite se še v zadnjem trenutku vsi, da bo naročnina poravnana! Posebej prosimo poverjenike, naj poskrbe, da bo uredništvo pravočasno obveščeno, kdo od njihovih naročnikov je plačal naročnino! V naslednjem prinašamo seznam nagrad, kakor smo bili zadnjič obljubili. 1. 150 Din v gotovini. — 2. 40 Din v gotovini. 3. — 7. nagrada po en izvod vez. knjige: Sveto pismo novega zakona. I. del. — S. — 13. nagr. po en izv. vez. knjige: Jan. Ev. Krek, Socializem. II. izd. — 14. —17. nagr. po en izv.: Jan. Ev. Krek, Izbrani spisi. I. zv. — 18. — 22. Sič, Narodni ornamenti na orodju in pohištvu (krasne večbarvne slike!). — 23. — 27. Sič, Narodni ornamenti na pirhih in kožuhih (slike!). — 28. 1 iztis knjig Goriške Mohorjeve družbe za 1. 1928. — 29. Pregelj Iv., Izbrani spisi. I. zv. — 30. Sim. Jenko, Zbrani spisi (popolna izdaja). — 31. Janko Kersnik, Zbrani spisi. IV. zv. — 32. — 33. Omerza, Homerjeva Iliada. I.—XII. spev. — 34. S. bardenko, l