VSEBINA 1. Dr. Fr. Veber : Mate rializem'............... 2. Dr. J. A. Glonar : Poštnina pavšalirana. Panslavizem .... 189 3. Dr. Milko Kos: St. Germainska mirovna pogodba in naše zahteve v avstrijskih arhivih...................193 4. Dr. Štefan Sagadin: Parlamentarna vladavina ...................195' Pregled: Gospodarstvo: Dr. K. Ballod : Der Zu-kunftsstaat, Pro-duktion und Kon-sum im Sozialstaat 198 Klektrilikacija Rusije ‘200 Mesečnik za politiko in gospodarstvo, kulturno in socialno življenje. Ureja: Stanko Likar. Plovenska NAROČNIKOM. S to številko zaključujemo letnik 1921. V tej številki zaključujemo članke, ki smo jih bili prisiljeni vsled nagle spremembe v uredništvu pretrgati. Pisateljem, zlasti prof. Dr. Lončarju, ki je ljubeznivo posredoval, da so se nam dali ti članki na razpolago, s čimur je našim čitateljem, ki bodo imeli s tem letnik vsaj v glavnem zaokrožen, gotovo ustreženo, izrekamo na tem mestu zahvalo. Uredništvo. Naši Zapiski izhajajo redno vsak mesec in stanejo letno 60 K, polletno 30 K, posamezne številke so pa po 6 K. Za Ameriko stanejo celoletno 2 dolarja, za Italijo 20 lir, za Nemško Avstrijo 20 dinarjev. Naročajo se pri »Slovenski Socialni Matici", Ljubljana, poštni predal 91. Naročnino je pošiljati upravništvu po položnicah, ki bodo po potrebi priložene. Rokopise je pošiljati najkasneje do 1. vsakega meseca na uredništvo „Naših Zapiskov", Ljubljana, poštni predal 91. Za uredništvo je odgovoren Stanko Likar. — Last in založba »Slovenske Socialne Matice" r. z. z o. z. — Tiska tiskarna Pavliček v Kočevju. UNIV. DOC. DR. FRANCE VEBER: MATERIALIZEM. ii. BISTVO DUŠEVNOSTI, a) Splošen opis duševnosti. Bistveno drugače pa leži stvar na omenjeni drugi plati doživljajske odvisnosti, ker je tukaj ravno tako na prvi pogled jasno, da je baš eksistenca kateregakoli doživljaja odvisna od eksistence ta doživljaj doživljajočega subjekta in narobe. Kdor si odmisli eksistenco kateregakoli subjekta, ta si mora odmisliti tudi eksistenco njegovih doživljajev in narobe. (Če bi ne eksistiral „jaz“, „ti“, „on“ . . ., tedaj bi tudi ne mogli eksistirati „moji“, „tvoji“, „njegoviu ... doživljaji; če bi v strogem pomenu besede izginili v s i moji, tvoji, njegovi . . . doživljaji, tedaj bi ipso facto izginil In moral izginiti tudi „jaz“, „ti“, „on“ . . ., kakor bi recimo na fizikalnem polju izginila in morala izginiti n. pr. tudi miza, če bi izginile vse njene lastnosti). Iz tega pa sledi, da je sicer tudi naše razmerje med doživljajem in odnosnim subjektom razmerje logične odvisnosti (ker velja za vse slučaje kateregakoli empiričnega doživljanja), da pa se to razmerje vendar bistveno razlikuje od gori omenjenega (med doživljajem in njegovim »objektom"), ker je to razmerje obenerrt' 1.) razmerje realne odvisnosti med doživljajem i* jazom, t. j. razmerje logične odvisnosti eksistence doživljaja od eksistence odnosnega subjekta in 2.) razmerja obojestranske ali medsebojne odvisnosti med doživljajem in jazom, t. j. razmerje orisane realne odvisnosti doživljajev od subjekta in subjekta od njegovih doživljajev. Ta realna in obojestranska odvisnost doživljajev od subjekta pa je jasen znak zato, da moramo tudi „subjekt“ motriti kot svojevrstno duševno, t. j. nefizikalno realnost, osobito če še pomislimo, da spada, kar sem že zgoraj ugotovil, ravno v okvirju recimo vseh fizikalnih pojavov vsako vpoštevanje katerihkoli subjektov ali jazov naravnost med nedovoljene in neznanstvene koncepcije. Povrh tega pa veljajo tudi za naš subjekt ali jaz, toraj za nedoživljajsko in vendar svojevrstno nefizikalno realnost oni kriteriji, s katerimi sem gori mogel točno ločiti doživljaje od vseh „zunanjih“ pojavov. Tudi subjekt je prvič neposredno dana in toraj brezdvomna realnost, kar kaže že fakt tako zvane samozavesti, v katere se naša pozornost ne obrača k nikakim recimo fizi- kalnim pojavom (vštevši n. pr. tudi možgane), a tudi ne k našim omenjenim doživljajem, temveč k nam samim, t. j. le k subjektu odnosnih doživljajev v strogem, zgolj psihološkem smislu besede. In tudi tukaj se podaja subjekt odnosni pozornosti absolutno brez vsakega posredovanja tak, kakor je, tudi . tukaj izključuje že psihološki ustroj »samozavesti11 (= zavedanja samega sebe) nahajanje katerihkoli drugih, še med subjektom in odnosno pozornostjo ležečih posredujočih činiteljev. Na drugi strani je pa ravno jasno, da izključuje tudi naš „subjekt“, t. j. ona realnost, ki nastopa kot neposredni objekt samozavesti, ravno vse one lastnosti, ki jih dnevno z vso lahkoto pripisujemo baš fizikalnim pojavom: kak smisel bi imelo, pripisovati temu „subjektu“ n. pr. kako barvo, težo, kislino, toploto, oglatost itd. Kakor se toraj naš subjekt razlikuje od njegovih doživljajev, velja vendar v ostrem nasprotju z vsemi fizikalnimi pojavi kakor za doživljaje tako tudi za subjekte, da so 1.) neposredno dane in torej brezdvomne — in 2.) še take realnosti, ki izključujejo po svoji naravi baš vse »fizikalne** lastnosti.1 Če zaznamujem duševnost sploh z D, doživljaje nekega subjekta skupno z d, vse neduševne recimo fizikalne pojave kot »objekte** teh doživljajev skupno z o, te doživljaje doživljajoč subjekt pa končno z J (= jaz), tedaj odgovarja orisanim zakonitim odnošajem med duševnostjo in neduševnostjo morda ta-le ponazorite*: j <----------------> d i-> o D (Enostranska puščica med d in o znači zgolj logično odvisnost doživljajev od njihovih recimo fizikalnih objektov,, obojestranska puščica med J in d pa njuno medsebojno realno odvisnost, dočim izrekam z odnosnim oklepajem, da moremo in moramo pod vidikom duševnosti motriti le subjekte in doživljaje.) • Poleg vseh gori dognanih razlik med duševnostjo in neduševnimi pojavi pa morem končno ugotoviti še eno, nič manj bistveno razliko med tema dvema svetoma, ki nekako z gori omenjenih izvira, je pa vendar tudi zase dovolj značilna. Pojave kakor stroj, miza, kamen, barva, solnce, sploh vse pojave „zunanjega“ sveta more v danem slučaju opazovati vsakdo izmed nas, ki mu ne manjka zato potrebnih organov, in sicer ene in iste take pojave: en in isti stroj pred menoj, en in isti proces v možganih, eno in isto temperaturo ene in iste peči morem na isti način doznati kakor jaz, tako ti ali kaka druga oseba, vse te pojave morem videti, otipati, slišati ... jaz in vsakdo drug. Katerikoli moji doživljaji so pa neposredno dostopni izključno le meni, le jaz se morem zavedati svojega gledanja, poslušanja, sploh svojega predstavljanja kakor tudi vsega svojega mišljenja, čustvovanja in stremljenja. Ravno tako so mi na drugi strani vsi doživljaji neke druge osebe na sebi absolutno nedostopni, o vseh teh doživljajih morem vedeti izključno le posrednim potom, t. j. potom sklepanja n. pr. iz vedenja, 1 Tukaj opozarjam še enkrat na že citirana podrobna izvajanja v Uvodu (V). govora, obraza dotične osebe, pri čemer pa mi mora stati še vedno na razpolago odnosno lastno doživljanje, brez katerega bi tudi na ta posredni način nikdar ne mogel vedeti kaj o duševnosti svojega bližnjega („Le trpin umeje trpina“ itd.); nikoli pa ne moremo doživljajev katerekoli druge osebe dojeti na isti način, na katerega moremo dojeti in v danem slučaju de facto dojemamo lastne doživljaje, namreč ravno v smislu njih neposrednega dojemanja. Isto velja seveda tudi za kako drugo osebo z ozirom na moje doživljaje. Dočim so toraj vsi neduševni pojavi taki, da more vsakega izmed teh pojavov ceteris paribus opazovati na isti in najboljši način, ki ga ti pojavi sploh dopuščajo, poljubno veliko subjektov, more svoje doživljaje opazovati na isti in najboljši način, ki ga dopuščajo ti pojavi, le te doživljaje doživljajoč subjekt sam, doživljaje vseh drugih subjektov pa izključno le na podlagi analogije, ki mu jo nudi zadevna lastna izkušnja. Isto pa velja zopet tudi za katerikoli subjekt ali jaz v našem, t. j. strogo psihološkem smislu besede. Kakor se zavedamo le svojih doživljajev in nikdar doživljajev neke druge osebe, tako se zavedamo tudi le samega sebe in nikdar — nekoga drugega, t. j. kakor moremo na isti, namreč najboljši način dojeti le svoje doživljaje, nikoli pa doživljajev kakega drugega subjekta, tako moremo na isti najboljši način dojeti tudi le samega sebe in nikoga drugega. Tudi dojemanje katerihkolih drugih subjektov se more opirati le na analogijo, izvirajočo iz zadevne lastne izkušnje (gori navedenemu izreku bi mogel tukaj pridejati izrek le „osebnost“ umeva »osebnost"). Naša ko-nečno ugotovljena razlika med duševnim in neduševnim svetom je toraj ta, da je eno in isto najboljše opazovanje katerihkoli enih in istih duševnih pojavov (subjektov in doživljajev), ki ga ti pojavi dopuščajo, v vsakem slučaju omejeno le na en subjekt, dočim more ene in iste zunanje pojave na en in isti najboljši način, ki ga ti pojavi sploh dopuščajo, .opazovati poljubno veliko število subjektov. To pa pomeni zopet nepremostljivo razliko med našima dvema svetoma. Če zberem vse omenjene misli v svrho končnega opisa duševnosti same kakor tudi končnega razlikovanja med duševnim in neduševnim svetom, tedaj morem, nazivajoč v smislu sodobne strokovne literature orisane duševne pojave »psihološke realnosti", sklepno reči: 1.) Vse psihološke realnosti so neposredno dane in toraj brezdvomne realnosti; 2.) vse psihološke realnosti izključujejo po svoji naravi katerekoli fizikalne lastnosti v prvi vrsti pa prostorni značaj, pripadajoč fizikalnim pojavom; 3.) vse psihološke realnosti se dado na najboljši način, ki ga dopuščajo, dojemati le od enega subjekta, nikoli od več subjektov; 4.) vse psihološke realnosti razpadajo v doživljaje in subjekte, pri čemer vlada med doživljaji in te doživljaje doživljajočim subjektom razmerje medsebojne logičnp-realne odvisnosti; 5.) doživljaji so naperjene, t. j. od vseh neduševnih recimo fizikalnih pojavov kot od svojih neobhodnih »objektov" ali »predmetov" zgolj logično odvisne psihološke realnosti. Mimogrede bodi rečeno, da velja ta zadnja karakteristika doživljajev na zadnje tudi za subjekte, namreč vsaj posredno, t. j. vsaj preko njihovih doživljajev: če so doživljaji logično odvisni od ne-duševnih pojavov kot svojih neobhodnih objektov, tedaj so od teh pojavov v istem smislu vsaj posredno odvisni tudi odnosni subjekti, ker so le-ti, kakor smo videli, logično in realno odvisni tudi od svojih doživljajev. Tako pa velja naš opis duševnosti na vseh točkah za celokupno duševnost. Omenjenim peterim konstitutivnim znakom vse duševnosti odgovarja končno tudi petere razlike med duševnim in neduševnim fizikalnim svetom, namreč: 1.) razlika v danosti in realnosti: vsi fizikalni pojavi so v nasprotju z duševnimi le posredno dane in toraj v najboljšem slučaju na sebi le verjetne realnosti; 2.) razlika v lastnostih: vsi fizikalni pojavi so v nasprotju z duševnimi v prvi vrsti tudi prostorno določeni; 3.) razlika v dojemanju: vsi fizikalni pojavi se dado na najboljši način, ki ga sploh dopuščajo, v nasprotju z duševnimi pojavi dojemati od poljubnega števila subjektov; 4.) razlika v odnošajih k subjektu: fizikalni pojavi niso v nasprotju i duševnimi nikake odvisnosti od kateregakoli subjekta; 5.) razlika v samostojnost: fizikalni pojavi niso v nasprotju z duševnimi naperjene in toraj vsaj napram duševnim realnostim načelno samostojne realnosti.2 * * * Literatura k splošnemu opisu duševnosti: Fr. Brentano: Psychologie vom empirischen Standpunkte I. Leipzig 1874. K. T\vardowski: Zur Lehre v. Inhalt n. Gegenstand der Vor3tellungen. Wien 1894. C. Stumpf: Ersoheinungen und psychische Fuaktionen. Berlin 1907. Zur Einteilung der VTissenscbaften. Berlin 1907. E. Husserl: Ideen zu einer reinen Phaenomenologie und phaenomenologischen Philosophie. Halle 1913. Legische Untersucliungen I., JI. Halle 1913-21. A. Meinong: ttber Gegenstiinde hoherer Ordnung. Z. f. P?. 21, 1899. tlber die Erfahrungsgrundlagen unaeres Wis8eii8. Berlin 1906. t)ber Annahmen, 2. Aufl. Leipzig 1910. liber emotionale Priisentation. Wien 1917. P. Linke: Grundfragen der Waliruehmungslehre. Mtinchen 1918, Ad. Phalen: Zur Bestiminung des Begriffes des Psychisehen. Leipzig 1914. (Prerod iz švedščine.) Th. Lipps: Bewufltsein und Gegenstiinde. Leipzig 1905. B. Dilthey: Ideen iiber eine besclireibende und zergliedernde Psychologie. Berlin 18S4. A. Naville: Nouvelle classification des Science*. Pariš 1901. P. Jpnet: Principe* de metaphysique et de psyoliologi*. Pariš 1897. H. Spencer: Principles *f Psyckolo|fy, 5. ed. 1890. 2 Z navedbo teli razlik je, mislim, obenem točno ovrieno Wuudt0V0 pojmo-. va*je psihologije kot samostojne znanosti: primerjaj nLjuby»n»ki Zvo*u, 1921 stran 122—124 A. Bain: Mind and body, 3. izd. London 1874. The senies and the intellcct, 2. izd. London 1851. Mental and meral Science, 3. izd. London 1872. R. Descartes: Meditationes de prima philosophia. Principia philogepliiae. D. G. Thomson: System of P»ychol*gy, I. 1884. H. Bergson: Matiere et Memoire. 1896. Introdnction a la M4, str. 161 ss. DR. J. A. GLONAR: (Konec.) »PANSLAVIZEM". Te čisto demokratične ideje so imele tako mogočno silo, da jim je podlegla celo mračna trojica onih desetletij: Napoleon, sveta alijansa in policijska država. Naravna posledica demokratizacije je bila nacionalizacija, ki je prodrla v celi osrednji Evropi. Nemci so vodili teoretično politiko, italijanski iredentisti pa tudi 'praktično revolucijo (mazzinisti in karbonarji), celo v severni Evropi se je pojavila misel skandinavske zveze; nacionalna zavest Slovanov pa je prejela najtrajnejšo pobudo od slovanskih učencev nemške romantike in njenih narodnih prizadevanj. Boj proti francoskemu jarmu in za osvobojenje in zedinjenje Nemčije, ki je imel duševno središče v Jeni, je mogočno vplival na mlada slovanska študenta jenske univerze, P. J. Šafafika (1795—1861) in J. Kollarja (1793—1852), ki sta si popolnoma prisvojila politično ideologijo mož a la Fries, Oken in Luden in ki sta Arndtovo in Jahnovo nacionalno terminologijo dobesedno prevedla v slovan-ščino. Ta dva sta v naslednji dobi največ prispevala k tvoritvi slovanske vzajemnosti. Njun vpliv je bil tem globlji in trajnejši, ker se je njuno bistvo vzajemno čudovito izpopolnjevalo. Šafafik je deloval kot učen raziskovavec, Kollar pa kot navdušen pesnik in fantazije poln prerok. Oba Slovaika je spravil v Jeno privilegij ogrskih protestantskih bogoslovcev, na podlagi katerega so smeli obiskovati nemške univerze. Tu sta si prisvojila vsled vpliva učiteljev, očarujočega Jahnovega navdušenja in burševstva one nazore, ki so dovedli Šafafika do veličastnega univerzalnega pojmovanja celotnega slovanstva, in ki so naredili Kollarja za ustanovitelja in poetičnega zastopnika literarnega panslavizma. Nič ni pomagalo, da je bil privilegij ogrskih protestantov že 1. 1817. omejen in kmalu nato popolnoma ukinjen in da je avstrijska vlada, vznemirjena vsled burševskega gibanja, odpoklicala v maju 1. 1817. protestantske Ogre iz Nemčije: Ludnova predavanja, posebno njegovo pojmovanje nacionalne zgodovine, in zmagoviti vtis vsenemškega in svobodnjaškega mišljenja jenskih profesorjev in študentov so že storili svoje delo, ki je položilo — kljub raznovrstnim zaprekam — temelj narodnemu zedinjenju Nemcev; v slovanskem svetu pa je dovedlo do duševnega pre- obrata, kakršnega slovanstvo do takrat še ni bilo doživelo. Nosilca tega gibanja, ki je bilo razširjeno v celotnem slovanstvu, sta postala Šafank in Kollar, kojih prevladujočemu pomenu in trajnemu vplivu dolguje slovanski duh one značilne poteze, ki jih ima še danes. Teh dveh imen ne moremo ločiti ne od začetka nacionalne renesanse slovanstva, ne od Jene, kakor je sploh slovanski narodni preporod neločljiv od nemškega. To se ne kaže le v nastajanju tega gibanja — Kollar se je udeležil wartburške slavnosti in odnesel trajne vtise! — temveč tudi v njegovih neposrednih političnih posledicah. Neposredna posledica navdušenja za nemško romantiko in za dosledno izvedbo njenih principov je bila, da so Čehi (njim so sledili tudi drugi Slovani) hoteli postati tako literarno in politično neodvisni od Nemcev, kakor Nemci od Francozov. W. Humboldtove besede: »Jezik je pravzaprav resnična domovina1', in Fr. Schleglov izrek iz 1. 1812.: »Najgrše barbarstvo je ono, ki zatira jezik kakega naroda ali dežele ter ga hoče izključiti od višje duševne omike“, so povsod navdušeno odmevale in so bile često citirane. Evangelij Slovanov onega časa je bilo znamenito 4. poglavje četrtega dela Herderjevih: „Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit", v katerem je »veliki duhoven humanitete“ obravnaval zgodovino Slovanov in idealno poveličal njihove narodne lastnosti. To poglavje je skoro v celoti predelano v Kollarjevi »Hčerki Slave" (zbirka 645 sonetov), ki so jo vsi Slovani navdušeno sprejeli in ki je prinesla Herderjeve in romantične ideje. Nič ne pomaga, če naš današnji kriticizem hudomušno smehljajoč se ugotavlja, da se je predpodoba one »Hčerke Slave“ imenovala pravzaprav Friderika Sehulze in da je bila najstarejša hčerka nemškega pastorja iz jenske okolice, ki se celo po poroki s Kollarjem do svoje smrti ni privadila materinščini svojega moža bolj, kot jo je potrebovala za občevanje s posli. Kollarju je bila druga Beatrice, ki ga je vodila skozi preteklost in sedanjost Slovanov in mu pro-rokovala njihovo krasno bodočnost. Temu poetičnemu delu je pridružil Kollar 1. 1837. svoj izrazito programatičen spis »Uber die literarische Wechsel-seitigkeit zwischen den verschiedenen Stammen und Mundarten der slavischen Nation“. Literarna vzajemnost mu je »skupno uživanje duševnih proizvodov vseh plemen njihovega naroda in vzajemno kupovanje in čitanje v vseh slovanskih narečjih izdanih spisov in knjig. Vsako narečje naj črpa nove živ-ljenske sile iz drugega narečja; s tem bi se pomladilo, obogatelo in se razvijalo. Ne sme pa drugim narečjem škodovati in tudi samo se mora braniti škode". Rad bi preprečil nasilno mešanje slovanskih jezikov in ni mislil z literarno vzajemnostjo političnega zedinjenja vseh Slovanov- Njegovo delo ima trajno zaslugo, ker je zbudilo narodno zavest Slovanov in močno pospeševalo delo za slovanstvo. Kmalu se je pojavil odpor proti napačnim podlagam njegovega narodnega programa, še bolj pa proti pretiravanjem marsikaterega njegovih pristašev in to ne samo pri Nemcih, ki so kazali na kratek korak od literarne vzajemnosti do političnega zedinjenja, temveč tudi pri lastnih plemenskih bratih. Najmogočnejši kritik Kollarjevega programa in sredstev, ki so se predlagala za njega dosego, je bil Havliček- Borovsky (rojen 1821.), ki je bil še v dijaških letih navdušen Kollarjev pristaš, ki pa je pozneje prepotoval slovanski svet in je iz lastne izkušnje posebno dobro poznal Rusijo in njeno hrepenenje po univerzalni ruski monarhiji. Izjavil seje že 1.1844. zelo energično zoper „bratsko vsiljevanje11. Nastopil pa je pravzaprav 1. 1846. Opozoril je na različne odpore in boje med posameznimi slovanskimi plemeni, poudarjal nemožnost namišljene vzajemnosti in zahteval za vsakega izmed štirih glavnih slovanskih rodov (južni Slovani, Čehi, Poljaki in Rusi) neoviran, samostojen narodni razvoj. S Palackym je ustanovil tako zvani avstroslavizem, ki je videl v močni avstrijski monarhiji jamstvo za neoviran narodni razvoj Čehov in južnih Slovanov. To misel je natančno formuliral že dve leti pred znamenitim izrekom Palackega o potrebnosti Avstrije. Havliček je formuliral svoj program z ozirom na ruske osvojevalne težnje, Palacky pa (1. 1848.) z ozirom na vsenemške struje. V politiki je prodrl Havličkov program; Kollarjev vpliv se je trajno obdržal le na literarnem in znanstvenem polju, kjer pa je pospeševal stvarno spoznavanje slovanskih jezikov in literatur. Kollar je umrl na Dunaju kot vseučiliški profesor in staroavstrijski konservativec, Havliček pa kot žrtev Bachovega absolutizma (1856.). Svetovnozgodovinska pot idej, ki so Slovane nacionalizirale, je povzročila, da so vzhodni Slovani živeli v tem oziru deloma lastno življenje in da so šele pozneje stopili v skupno slovansko idejno sfero. Pri Poljakih se je ojačila slovanska zavest proti koncu 18. stoletja, ko so bili izgubili samostojno kraljestvo. Zato so se poskušali nasloniti na Rusijo. Seveda so pozneje, ko so jih nesrečni upori iz let 1830. in 1863. prepričali, da jim je nemogoče iz sebe samih vzpostaviti svobodno Poljsko proti Rusiji, postali, posebno poljski emigrantje, odločni nosprotniki rusovstva in so se udeleževali skoro vseh revolucij. Bolgari so pripadali čisto drugemu kulr turnemu krogu in se zato niso udeleževali zapadnoevropskih stremljenj, tembolj, ker so še pred pol stoletja ječali pod političnim in duševnim jarmom Turkov in Grkov. Posebno stališče je zavzela tudi Rusija. Sicer je tam izšel že 1. 1772. prevod Orbinijevega dela, toda Rusija je vstopila šele v drugi tretjini 19. stoletja — takrat pa odločno — v krog teh idej. Kollarjeve ideje so prodrle tudi v Rusijo, toda tam so povzročile samo očitne in odločno politične programe. Voditelj in govornik celega gibanja je bil Pogodin. Hoteli so osvoboditi „zatirane“ Slovane (kar se je v naslednji dobi tudi deloma posrečilo), pridobiti Poljake s popustljivostjo in preprečiti, da bi se naslonili na Prusijo. Pričakovali so tudi — vsaj v zmernejših krogih —, da bo ruščina kot največji slovanski jezik sama od sebe prodrla v teku časa tudi pri drugih Slovanih kot književni jezik. Razen tega se je pojavila ekstremna rusko-nacionalna smer, ki jo je že 1. 1847. postavila neka naredba ministra Uvarova v izrečno nasprotje z „nekim, le v domišljiji obstoječim slovanstvom1', čigar domovina je Češka; ta smer je dobila svoj najvidnejši izraz v moskovskih „slavofilih“, ki niso zahtevali od ostalih Slovanov le, da sprejmejo ruski jezik, temveč tudi, da sprejmejo provoslavje in da priznajo carja, torej popolno rusifikacijo. V šestdesetih letih se je stvorila % struja — njen voditelj je bil Lamanskij —, ki je hotela uvesti ruščino pri drugih Slovanih le kot posredovalni jezik. Pri ostalih Slovanih so bile te ideje različno sprejete. Utesnjenost lastnega narodnega življenja in neprestan boj za posamezne nacionalne in kulturne dobrine sta povzročila, da so videli v panslavizmu le zaželjeni širši horicont, nikdar pa se niso zedinili glede političnega programa. Enkrat se je zdelo, da bo prevladala Rusija, drugič, da bo tvorila Poljska jedro slovanskega državnega sistema, ki naj bi bil najmočnejši jez proti ruskim osvojevalnim težnjam; zapadni Slovani pa so videli narodno rešitev in najboljšo garancijo za obstanek in neoviran razvoj svojega naroda v slovanski federaciji. Malorus Kostomarov je mislil na federacijo vseh Slovanov pod carjevim protektoratom, ki pa naj varuje posebnosti posameznih slovanskih narodov. To misel je navdušeno prevzel tudi največji maloruski pesnik Taras Ševčenko. Za nadaljni razvoj slovanskega vprašanja sta bila merodajna dva momenta, v prvi vrsti notranje-po-litični razvoj Avstrije in Rusije, ki bo na razvoj tega vprašanja vedno odločilno vplival. Ta razvoj je Slovane učil „ uvidevati popolno brezupnost panslovanskih idealogij in jih opozoril na same sebe, češ, naj iščejo narodne rešitve v kulturnem in političnem podrobnem delu. Uspeh tega dela, ki je že skoro sto let staro, jim je pritrdil. Drugi moment je velikanski napredek slavistike, t. j. raziskovanje slovanskih jezikov in literatur. Slovansko jezikoslovje je Slovane učilo spoštovati lastne narode in narodiče, ki jih je spoznalo kot zgodovinsko nastale individualnosti in ki se jih je navadilo upo- števati. Po ženialnem slovenskem antigottschediancu Sigismundu Popoviču (1705.—1774.), ki je to znanost započel, sta delovala pri Čehih najprvo Durych (1735.—1802.) in Dobrovsky ((1753.—1829.), pri Slovencih pa Japelj (1744.—1807.) in Kumerdej (1738.—1805.). Vsi ti so ustvarili dalekovidne načrte, po katerih bi se naj Slovani medsebojno spoznavali in se drug drugemu približevali. Njihovi spisi se po večini niso tiskali, toda njihovi načrti so, vsaj v osnovnih potezah, uresničeni v današnjih slovanskih znanstvenih družbah, ki se bavijo z raziskovanjem slovanskih jezikov in zgodovine. Slovenec Jernej Kopitar (umrl 1. 1844. kot ravnatelj dunajske dvorne knjižnice) je hotel ustanoviti za vse te težnje ..Slovansko centralno akademijo" in sicer še predno se je ustanovila v Avstriji nemška akademija. Nemška romantika, kateri dolguje slavistika svoj velikanski napredek, je pomedla, kakor v Nemčiji, samo s provincializmom, ni pa prekoračila že trdno določenih mej posameznih narodnih individualnosti. Neuspeh „ilirskega“ gibanja, ki je sicer poživilo srbohrvaško literaturo in celotno“nacionalno življenje, ki pa ni moglo prisiliti Slovencev, da bi se odpovedali svojemu jeziku, je že pred sedemdesetimi leti pokazal smer, v kateri se slovanski narodi razvijajo. Vse nasilne jezikovno uniformirajoče težnje so morale zgrešiti cilj, ker obstojajo med slovanskimi narodi čisto izrazite diferenciacijske tendence. Zraven „malo-ruskega“ naroda in literature nastopata v zadnjem času vedno močneje in zavestneje „beloruski“ narod in literatura. Da so se slovanske narodne individualnosti ohranile, niso povzročili samo politični in znanstveni momenti. temveč tudi, in to v veliki meri, pesniška in umetniška dela, s katerimi je 19. stoletje Slovane tako prebogato blagoslovilo. Vedno napredujoča diferenciacija Slovanov je tudi povzcočila, da ne moremo več govoriti o slovanskem duhu v Herderjevem ali romantičnem smislu. Pač lahko govorimo o ruskem ali poljskem duhu, toda slovanstvo kot celota obstoja že dolgo časa le kot etnografična ali filološka abstrakcija. Čudno, toda dovolj značilno je, da je bilo to dejstvo razločno izraženo najprvo v Rusiji, to je v oni deželi, ki je stavila slovanski filologiji največ sredstev na razpolago. Ruska akademija znanosti je 1. 1905. uradno izjavila, da imata samostojna maloruska narodnost in literatura pravico do eksistence; še jasneje pa govori od nje izdano delo češkega učenjaka L. Niederleja: »Slovanski svet. Zemljepisna statistična slika današnjega slovanstva11, ki tvori en zvezek od akademije nameravanega „Orisa slovanske filologije11, in ki posebno poudarja razdružujoče tendence Slovanov. To izredno poučno delo, ki je izšlo 1. 1908., je že prevedeno v francoščino; nerazumljivo pa je, da še nimamo nemškega prevoda. V lakonično kratki obliki nam podaja nacionalistična pota, po katerih je slovanstvo hodilo v teku 19. stoletja. Znanstveno spoznanje lastne nacionalne preteklosti in sedanjosti ni dalo samo trdne in varne podlage za ljubezen do lastnega naroda, temveč jih je tudi naučilo spoštovanja do lastne narodnosti, tako, da se danes niti „bratu“ nečejo več žrtvovati. Na mestu političnega sanjarenja je stopil plemeniti panslavizem, ki ga je formuliral že Šafarik 1.1833. rekoč: ..Slovanska plemena in rodovi, ki so sicer sinovi iste pramatere, ki pa so jih viharji časa raztresli, so potolaženi in veseli tudi ob sami misli na skupni izvor; in plemenitejšim dušam med njimi gotovo ni tuje in nenavadno medsebojno veselje nad srečnim napredkom in rastjo njihovega jezika, literature, nravnosti, omike, prosvetljenosti in blagostanja, kakor tudi žalost nad neuspehi in nesrečami njihovih bratov.11 — Usoda narodov pa so njihove »plemenite duše11 in ne njihovi fantasti in šarlatani. DR. MILKO KOS : (Konec.) ST. GERMAINSKA MIROVNA POGODBA IN NAŠE ZAHTEVE V AVSTRIJSKIH ARHIVIH. K tem posameznih točkam St. Germainske mirovne pogodbe si dovoljujem napisati par odstavkov, ki naj pokažejo, v koliko so se njena določila že izvršila in v koliko se še morajo. K členu 191. pripominjam, daje beograjska vlada dala že početkom leta 1919. odpeljati nazaj v domovino arhivalične in druge kulturne zaklade, katere je bivša avstrijska vlada spravila iz Srbije. Samo iz dunajskega državnega arhiva je romalo okoli 190 zabojev (trije vagoni) arhivalij nazaj v Beograd. Isto tako je vrnila avstrijska vlada z ozirom na člen 192. aprila meseca leta 1920. velik del arhiva nekdanje dubrovniške republike, kateri je zabit v zabojih ležal od leta 1914. dalje v Gradcu. Glavna zasluga, da je prišel ta del dubrovniškega arhiva zopet na svoje staro mesto, gre vseuči-liškemu profesorju M. Rešetarju. (Nova Evropa, knjiga 1, 1920, str. 198.) Glavno del« pa še čaka našo vlado pri izvrševanju členov 93. in 196. St. Germainske mirovne pogodbe, od katerih govori prvi o predaji arhivov in registratur, po drugem se pa avstrijska vlada obvezuje, da se bo za zahtevo zainteresiranih držav pogajala s temi radi vrnitve vseh predmetov umetnostnega, arheološkega, znanstvenega ali zgodovinskega značaja v pokrajine, kjer so ti nastali in kojih intelektualno imetje tvorijo. Le deloma se je naša vlada za izvršitev teh členov že pobrigala. Na prizadevanje posebne komisije vrnila je avstrijska vlada spomladi leta 1920. med drugim tudi oni del arhiva nekdanje dubrovniške republike, katerega je pred nekako sto leti dal odpeljati iz Dubrovnika na Dunaj. Ta del dubrovniškega arhiva je silno bogat, obsega med drugim celo vrsto najdragocenejših listin srbskih srednjeveških vladarjev, vsega skupaj pa preko 4000 listin. Žal pa ni prišel ta del dubrovniškega arhiva nazaj v Dubrovnik, kjer je v teku stoletij organično zrasel in kamor zato edino spada, temveč v Beograd. Ob enem z dubrovniškim je vrnila avstrijska vlada spomladi 1920 tudi majhen del arhiva splitskega stolnega kapitlja. Kaj in koliko je poleg imenovanih arhivalij ob tej priliki še prišlo iz Avstrije v Jugoslavijo, o tem nam ni ničesar znanega. A koliko bogatega gradiva in pisanih prič naše prošlosti še hranijo arhivi avstrijske republike! In to takih, katere moremo in moramo kot spomenike, vzrasle iz historičnega življenja našega naroda, prenesti danes kot priče našega žitja in bitja v preteklosti zopet na naša tla. Navesti hočemo v naslednjem vsaj nekatere večje arhive ali vsaj dele teh, katere so jugoslovanske provenience in spadajo nazaj na jugoslovanska tla, od koder so bili odnešeni, a se nahajajo še danes na avstrijskih tleh. Eden izmed arhivov, kateri hrani največ gradiva za preteklost jugoslovanske zemlje in naroda, je Dvorni arhiv na Dunaju (prej Haus-, Hof-und Staatsarchiv). Poleg drugih bogatih zakladov imamo tu iskati skoraj celotne arhive cele vrste samostanov na slovenskih tleh, katere je razpustil cesar Jožef 11., arhive pa dal prepeljati na Dunaj. Arhive štajerskih prejemnikov je pred nekaj desetletji predal Državni arhiv na Dunaju Deželnemu arhivu v Gradcu ter tako že takrat uveljavil provenienčni princip. Na Dunaju o*iroma v Gradcu se nahajajo arhivi ali deli arhivov kartuzijanskih samostanov v Bistri, Jurjevem, Pleterjah in Žičah; dominikanskih samostanov v Marenbergu, Ptuju, Studenicah in Velesovem; benediktinskega samostana v Gornjem Gradu; minoritskih samostanov v Celju, Ljubljani in Ptuju; cistercijenskega samostana v Stični; jezuitskega konventa v Ljubljani in samostana klarisinj v Mekinjah. Skupaj s samostanskimi arhivi je prišlo na Dunaj tudi več manjših arhivov posameznih rodbin in cerkev na slovenskih tleh, omenjam le listine župnije Šenčur pri Kranju, Cerklje, Konjice, Slovenska Bistrica in cerkev sv. Fridolina na Bregu v Ljubljani. Število vseh listin iz samostanskih arhivov cenim na okroglo 2000; najstarejše listine, med temi cesarske in papežke, so iz 12. stoletja, večina jih je iz 14. in 15. stoletja, segajo pa globoko v 18. stoletje. Poleg samostanskih nahaja se pa v Državnem arhivu še cela vrsta drugih na naših tleh nastalih aktov, listin in rokopisov; omenjam le okoli 800 listin iz arhiva celjskih grofov. Ne da bi naštevali druge po provinienčnem principu nam pripadajoče arhivalije Državnega in drugih dunajskih in avstrijskih arhivov, hočemo še končno omeniti, da so deponirani v Deželnem arhivu v Gradcu arhivi sledečih, danes v okviru jugoslovanskih državnih meja ležečih mest in trgov: Brežice, Celje, Ljutomer, Marenberg, Maribor, Ormož, Ptuj, Slovenska Bistrica, Slovenji Gradec, Št. Juri ob Južni železnici in Vojnik. Ali se je že kdo pobrigal, da pridejo ti arhivi naših mest in trgov zopet v roke pravemu lastniku? Zahtevamo in pričakujemo, da se bodo vsi, ki jim gre v teh stvareh beseda, z vso močjo zavzeli za to, kar nam je glede arhivov in drugih kulturnih vrednot zajamčeno vsaj po St. Germainski pogodbi. S prenosom naših arhivalij iz Avstrije na jugoslovanska tla bi se predale pisane priče našega življenja zopet tlom, kjer so organično vzrasle, obogatili bi naši že obstoječi arhivi z dragocenimi dokumenti, kateri bi tvorili znanstveniku trdno podlago pri študiju historičnega življenja našega naroda in naše zemlje v preteklih stoletjih. DR. ŠTEFAN SAGADIN : PARLAMENTARNA VLADAVINA. n. PARLAMENTARNA VLADAVINA IN MONARHIJA. To je ena stran prerogative krone glede vlade: njeno postavljenje. Druga leži v pravu odpoziva vlade. Če tudi od leta 1834., ko je kralj od-pozval kabinet Melbourne in poveril vlado Peelu, nimamo slučaja, da bi kralj apeliral na narod proti vladi, bi bito vendar prerano smatrati to stran prerogative v praksi kot antikvirano. Lahko nastopi slučaj, da pride do nesoglasja med krono in vlado glede kakega konkretnega vprašanja, ali do nesoglasja v sami vladi, ali da se pojavijo simptomi, da vlada in parlament ne predstavljata več mišljenja naroda. V takih krizah bi ne bilo nemogoče, da se monarh vnovič posluži svoje prerogative in z odpozivom vlade izzove odločitev naroda. Poleg prerogative postavljanja in odpozivanja vlade nas še zanima •sodelovanje krone v zakonodaji. Ker zakone sklepa parlament, sestoji problem samo v tem, ali more kralj preprečiti zakonodajo parlamenta, ali krajše, ima li pravo veta. Od časa kraljice Ane ni bilo več slučaja, da bi krona odrekla sankcijo kakemu zakonu. Toda iz tega ni dopusten zaključek, da je pravo veta zastarelo. Samo vršitev tega prava je dobilo drugo obliko. Vrši se takorekoč anticipando na la način, da vlada, predno predloži parlamentu predlog zakona, vpraša krono za mišljenje (predsankcija), kar da kroni pravo in priliko vpliva na državne posle, posebno na polju zunanje politike. Kroni pripada končno v slučaju krize vloga posredovalca, bodisi med parlamentarnimi strankami, bodisi med obema domoma. Znana' je medija-cija kraljice leta 1868. med Gladstonom in Salisburyjom, ravno-tako vpliv Viljema IV. na dom lordov povodom prve volilne reforme. Rezume: Vloga glavarja države, kralja, nominelnega nosilca oblasti, res ni v tem, da on vodi politiko po svoji suvereni volji. To pripada narodu, volilnemu telu. Toda glavar države vendar ni samo dekorativna figura, ampak on je »gibajoča sila celega mehanizma", od njega se prenese impulz na mnogoštevilne točke, ki nacionalno voljo s posredovanjem ministrov in parlamenta spravijo v tek. On je v mehanizmu instrument, ki služi- kot posrednik med volilci na eni in parlamentom in ^Jado na drugi strani. Njegova naloga je v tem, da vlado, ki se nahaja v nasprotju z narodom, zameni z drugo ali da jo podkrepi z apelom na narod, ako se parlament oddalji od pravega pota. Krona skrbi, da ostanejo državne oblasti v ravnotežju. Navadno funkcionira mehanizem sam in intervencija krone ni potrebna. Toda, ako pridejo kritične situacije, da mašina pride na zapreke, da se Gornji dom oddalji od naroda, da se stranka, ki je zmagala, preveč eksklu-sivno poslužuje svoje oblasti itd., tedaj je krona tukaj, da z vplivom svoje avtoritete odstrani zapreke in dovede mašino zopet v tok. Naravno, da se krona svojih kompetenc poslužuje zelo redko, tako da liči na močno zavoro, ki se uporablja samo v skrajnih slučajih in vpliva bolj s tem, da postoji, kakor da dojde v funkcijo. Predno končamo s problemom monarhije in parlamentarnega režima, je potrebno, da vidimo, kako stoji s parlamentarno vladavino v republiki. Kot primer nam more služiti samo Francozka, kot edina država v predvojni dobi, v kateri je storjen poskus kombinacije republikanske državne oblike s parlamentarnim sistemom. Zedinjene države ustvarile so republiko na podlagi razdelitve oblasti, Švica na direktorijalnem sistemu; te zemlje torej za parlamentarni sistem v našem smislu ne pridejo v poštev. Tudi na Francozkem mora biti vlada v soglasju z večino v parlamentu in mora odstopiti v momentu, ko tega soglasja ni. Postoji torej načelo ministrske odgovornosti, kar daje celemu režimu navidezni znak parlamen-tarnosti. In vendar, če vzporedimo funkcijoniranje tega režima z onim na Angleškem, kaka razlika! V parlamentarni vladavini po angleškem vzoru je centralna točka celega mehanizma apel na narod. Narodu je s tem zajamčen permanenten vpliv na politiko države in državno upravo. Na Francozkem ima v resnici predsednik po ustavi pravico razpustiti parlament, pa ta pravica je nekaj čisto heterogenega v celi ustavni zgradbi, in se je od leta 1877, ko je maršal de Mac Mahon razpustil skupščino, ni več uporabilo, čin maršala pa se je smatralo za državni udar. Kakšne so praktične posledice takega stanja? Rezultat nedvomljivo kaže, da naFrancozkem ni ravnotežja med legislativo in ekse-k uti v o. Zadnja je popolnoma odvisha od parlamenta, ki ima suprema-cijo, nadmoč. V republikanski državi izhajajo vsi činitelji oblasti iz volitev. Poglavar države — predsednik republike — se voli ali direktno v splošnih volitvah, ali indirektno, od parlamenta. Francozka je preskusila oba sistema. Ustavo-tvorna skupščina leta 1848. je lavirala med obema, končno dobila je pre- moč ideja suverenosti naroda in volitev predsednika poveri se narodu. Državni udar p» treh letih je dal prav nasprotnikom tega sistema. Narodna skupščina leta 1875. sklenila je skoro soglasno izvolitev predsednika od strani parlamenta. Toda posledica tega je popolna odvisnost nositelja eksekutive od parlamenta. Ta odvisnost se še s tem povečava, da pripada parlamentu pravica sodbe nad predsednikom in da predsednik nima pravice sodelovanja pri reviziji ustave, tako da je za njega vedno nevarnost, da izgubi svoj položaj, ki je že sicer zelo prekarnega značaja. Ta inferiornost eksekutive je karakteristična za republiko francozkega tipa in ima za posledico, da spora med vlado in parlamentom ne rešuje narod na volitvah, ampak da se mora šibkejši činitelj ukloniti močnejšemu. Odločitev, razsodba naroda je možna samo v sporu med dvema koordiniranima, samostojnima protivnikoma. Razpust skupščine v parlamentarni vladavini ni orožje za napad, ampak samo apel na narod, sredstvo, da se vzpostavi harmonija oblasti; v vladavini s supremacijo legislative nad ekse-kutivo pa ima razpust značaj napadalnega akta proti legislatiVi, značaj državnega udara. Iz tega, da je apel na narod popolnoma izključen, izhaja dfuga važna posledica: Parlament je za dobo trajanja svoje perijode najvišji gospodar v državi, narod pa — tu imajo veljavo besede Rousseauja, napisane za Angleško — je suveren samo, kadar voli poslance v parlament. Ta suverenost pojavlja se samo perijodično, pri splošnih, rednih volitvah, v dobi med rednimi volitvami pa gospodari v državi in nad državo kvazisuveren parlament. Na Francozkem ima v rokah usodo države parlament, na Angleškem pa narod, organiziran v volilnem telu. Ravnotežja, ki v parlamentarni vladavini daje vodstvo splošne politike narodu, vladi pa v tem okviru svobodo, nisv republiki francozkega tipa; legislativa radi tega nima nobenih zaprek, da^prekoračuje oblast eksekutive, s tem pa uničuje njeno inicijativo. V' resnici, bistveno, postoji v državi samo en organ, parlament, njegova vlada pa znači ..parlamentarno diktaturo*. (Dupriez.) Okolnost, da se vsa oblast nahaja v rokah parlamenta, ima zopet močen vpliv na razvoj 'političnih strank. Tako vidimo na Francozkem ne-broj strank brez močne organizacije, bolj grupe kakor stranke. Ker se volitve vrše samo po izteku skupščinske perijode, v meddobju pa je vsa oblast v rokah parlamenta, nimajo organizacije volilcev — stranke — tistega značaja, ki ga vidimo na Angleškem, kjer so stranke organizirani deli naroda, poslanci pa samo nosilci njihove volje. Ako sedaj na koncu vprašamo, kako stoji s parlamentarno vladavino v monarhiji in republiki, moramo konstatirati, da parlamentarni režim funk-cijonira samo v monarhiji; v republiki (francozkega tipa) imamo samo jedno od obeh zunanjih oblik parlamentarnega režima, soglasje vlade s skupčinsko večino, nimamo pa druge, komplementarne: razpusta parlamenta. V monarhiji ustvarja avtoriteta krone vnaprej dispozicijo za ravnotežje legislative in eksekutive, ki je absoluten pogoj parlamentarnega režima. V republiki pa postoji radi inferijornosti eksekutive tendenca k enostranskem regimentu močnejšega činitelja. — Je-li monarhija s takim položajem krone, kakor smo ga videli v parlamentarni vladavini, v svojem bistvu še monarhija ali že ni samo republika z naslednim predsednikom, to vprašanje po gornjih izvajanjih nima velikega interesa. PREGLED. GOSPODARSTVO. Dr. K. Ballod: Der Zukunftsstaat, Produktion und Konsum im Sozial-staat. Zweite, vollstandig umgearbeitete Auflage. Stuttgart, Verlag von J. H. W. Ditz Nachf. 1920. Dočim se omejuje večina socialističnih teoretikov navadno le na analizo družabnega razvoja in na kritiko sedanjega gospodarskega sistema je Ballod, profesor na berlinskem vseučilišču, poskusil s sintezo ter je izdelal na podlagi že znanih statističnih podatkov projekt in proračun za socializacijo Nemčije. Njegovo delo ni nikaka utopija, temveč poskus znanstvene sinteze narodnega gospodarstva s stališča maksimalne produktivnosti in minimalne potrebe človeške energije. Gotovo je, da se bodo zemljiški posestniki hiš, tovaren in drugih produkcijskih sredstev in trgovci protivili socializaciji z vsemi sredstvi, ker zgube s tem možnost povečevanja in kupičenja premoženja na stroške neposedujočih. Na njih strani stoje vsi, ki sicer še niso bogati, kot so mali kmetje, mali obrtniki in mali trgovci, pa stremijo po bogastvu. Da se odpor proti socializaciji reducira na minimum, predlaga Ballod odkup produkcijskih sredstev in davek na dedščino, tako da bi bila nova akumulacija premoženja izključena. Plače naj bodo sorazmerne s kvalifikacijo dela. Za važne iznajdbe, za znanstvena, tehnična in umetniška dela in organizato-rične zasluge, se določijo posebne nagrade. Socialistična država bi imela skrbeti za prehrano, obleko, za stavbni material, za surovine in promet. Država proizvaja samo ono, kar se da producirati v velikem. Zasebnemu interesu se prepusti domače gospodinjstvo, vrtovi, stavba rodbinskih in zadružnih hiš, izdajanje knjig, časopisov in luksurioznih predmetov. Za proizvajanje kolektivnih potrebščin bi zadostovala 5 do 6 letna delavno dolžnost na podlagi Taylor-ovega sistema. Tej dolžnosti se ima zadostiti po končani splošni šolski obveznosti, ki bi trajala za moške do 16., za ženske do 15- leta. Za posebno nadarjene učence se ustanove posebne šole. (Na podlagi česa naj se nadarjenost konstatira, tega ne pove). Ti učenci, kot bodoči duševni delavci socialistične države, bi dosegli v 17. ali 18. letu stopnjo, ki odgovarja sedanji maturi. Na to bi bili uvrščeni za 2 leti v delavsko armado, kjer bi se duševno odpočili ter šli potem na višje strokovne šole. Družinsko življenje ostane tako, kot je danes. Vsakdo Ima pravico stanovati dalje na istem mestu. Kmetom se puste hiše in vrt v obsegu do 2 ha. Mesta in vasi se začenja spremenjevati v vrtne naselbine. Vsakdo ima pravico do 7s ha zemlje, da si postavi hišo ali vilo obdano z vrtom, katera se sme podedovati. Dokler ne bo vess vet socialistično » urejen, mora skušati država po možnosti vse doma producirati. Za povzdigo produkcije bo treba več let. Zvišanje splošnega blagostanja je odvisno v prvi vrsti od zvišanja poljedelske produkcije. Nekoliko tisoč pod vodstvom znanstveno izobraženih zemlje-delskih strokovnjakov producira na isti površini mnogo več, kot pa milijoni malih in srednjih, neizobraženih, konservativnih in mnogokrat lenih kmetskih posestnikov. Velike zemljedelske enote pridelajo vsled vporabe modernih tehničnih in znanstvenih pripomočkov in racijonelnega gospodarstva relativno več kot pa male enote. Ker se da izvršiti delo s stroji v krajšem času, se varčuje s človeško energijo, kar je na malih zemljiščih nemogoče. Najbolj racionelna bi bila enota v obsegu kakih 500 ha, kolikor mogoče kvadratične oblike, v sredi katere se nahajajo potrebna poslopja. Okoli tega se razprostira okroglo 400 ha njiv .in na periferiji okoli 100 ha travnikov. Na vsakih 25 ha se postavi skedenj s tremi nadstropji, po možnosti s stekleno streho. Vse je zvezano med seboj s poljsko železnico in cela enota je priklopljena z normalnim tirom na najbližjo železnico. Vprežno živino je nadomestiti v kar največji meri z mehaničnimi prometnimi sredstvi. Na podlagi zelo detajliranih računov pride do zaključka, da bi potrebovalo tako poljedelsko podjetje v letnem času 24, v jesenskem 22, po zimi in spomladi pa 10 do 12 stalnih delavcev za poljedelstvo in 54 uslužbencev za živinorejo. Ta poljedelska enota bi bila v stanu preživljati 2000 ljudi. Število potrebnih delavnih sil v zemlje-delski produkciji bi se znižalo na ta način na eno četrtino. Produktivnost pa bi bila štirikrat večja, kot je pri današnji anarhiji v poljedelstvu. Organizacija zemljedelstva, preskrba z umetnimi gnojili, stroji in semenom se ima izvršiti po enotnem načrtu. Država se razdeli na višje upravne okraje, ki bi obsegali po kakih 10.000 km2, da bi se zamoglo upoštevati klimatične in pedologične razmere. Na čelu zemljedelskih okrajev in poljedelskih enot bi stali strokovnjaki. V vsakem okraju se določi poljedelske enote, ki bi se pečale s poskusi in s produkcijo semen. Za vsak okraj se normira potrebno število živinozdrav-nikov in strojnih tehnikov. Prehod v socialistično zeniljedelsko produkcijo se ima izvršiti tako, da se produkcija ne ustavi. V prvem letu po onem datumu, ko se je socializacija sklenila, ocenijo posebne komisije, sestavljene s pravnikov in zemljedelskih strokovnjakov vso zemljo, in jo kvalificirajo po kakovosti. Ob enem jo zemljemerci s pomočjo, v kratkih tečajih v to svrho izvežbanih pomožnih sil, premerijo na podlagi že obstoječih katastralnih map. Istočasno izdelujejo tovarne (ki se lahko „kar čez noč“ socializirajo) s polno paro poljedelske stroje, motorje in avtomobile. Z rastočo vpeljavo strojev postajajo konji nepotrebni; zato se jih kon-sumira. V bodoče bodo služili konji večinoma le v športne namene. Na podlagi ocenitve in merjenj se izdelajo projekti in načrti. V tretjem letu bi se začelo obratovati že po novih načelih. V industriji je naloga socializacije znatno lažje, ker vlada tu že precejšnja koncentracija. Treba bo le postaviti vrsto novih tovaren, prestaviti nekatere neudobno ležeče in manjše opustiti. Gonilno silo proizvajajo električne centrale. Za proizvajanje električne energije služijo v prvi^vrsti vodne sile. Rudniška in železarska industrija ima lastne elektrarne. Vse železnice se elektrificirajo. S premogom se mora štediti, ker je na razpolago le v omejeni množini. Osebni promet na železnicah naraste, ker bo dostopno potem vsem, kar je dostopno danes le premožnim. Ker se bo vršila distribucija surovin in produktov z vidika najkrajše poti, zato bo tovorni promet relativno padel. Radi enotne blagovne uprave se ranžiranje in premikanje vlakov, za kar se rabi danes več kot pa za prevoz sam, znatno skrajša in olajša. Z elektrifikacijo železnic se prihrani tudi čas, ki se potrati danes s kuritvijo lokomitiv. Hitrost osebnih vlakov se zviša na 60 km na uro in hitrost brzovlakov na 120 km. Za večje brzine bi bilo treba graditi popolnoma nove proge. Premog se uporabi le tam, kjer je neobhodno potreben. Premog, ki je namenjen za kurjavo, se ima spreminiti po možnosti v plin, da se pridobe s tem zelo važen postranski produkti, kot je bencol, amoniak, plinovo olje itd. Zato se zgrade v vseh večjih krajih plinarne, ki naj preskrbujejo stanovanja in kuhinje s kurivom v obliki plina. S tem odpadejo tudi nehigienične saje in dim. Na podlagi pisateljevega proračuna je izvedljiva socializacija v Nemčiji v petih j letih. Delavska armada, ki bi bila v prehodnji dobi večja, bi štela po izvedeni socializaciji okoli 7 milijonov. Če bi se razdelil čisti dobiček samo na člane te armade, bi prišlo na vsakega po predvojnem kurzu 5589'5 mark. Ta znesek se pa seveda ne izplača, temveč spremeni v rento, tako da dobi moški 1000 mark letno in ženska 840 mark od vstopa v delavsko armado dalje. Ker v tem sistemu ni vse socializirano, ima po ab-solviranju splošne delavske obveznosti vsakdo možnost delati dalje v zasebnih podjetjih in si poleg stalne rente dobiti še druge dohodke. Da je ta ali kak drug socializačni projekt izvedljiv, se da dokazati le na podlogi eksperimenta. V to svrho ni j nujno, da se socializira ves svet naen-j krat. Zadostuje mala deželica. Treba je | le paziti na to, da ne zaide socializacija na napačni tir, kot je v prvi vrsti tendenca razkosati veleposestva na mala, neracionelno obratujoča kmetska posestva. Druga nevarnost pa preti od strani sindikalizma, kjer se hočejo posamezne strokovne organizacije polastiti posameznih produkcijskih panog v svoje egoistične namene. V interesu splošnega blagostanja je le centralistična sociali-alizacija. H. Pajer. Elektrifikacija Rusije. Racionelna izraba električne energije zahteva daleko-sežno koncentracijo in enotnost. Temu se protivi na hipnem profitu sloneče individualno gospodarstvo. Zasebna lastnina produktivnih sredstev, iz katere izvira neenotnost, partikularizem in anarhija v produkciji, tvori ogromno oviro, ki ne dovoljuje izrabljati naravne sile in zaklade tako, kot bi to zahtevala tehnična znanost, absolutna ekonomija ali pa interes celokupnosti. Vse te ovire so v R. S. F. S. R. odstranjene. Tam je osebnim in lokalnim interesom odzvonilo. Vse se projektira in gradi v velikopoteznem slogu neovi- j rano z vidika absolutne ekonomije in splošne koristi. Tako je izdelala posebna komisija za elektrifikacijo Rusije pod vodstvom izbornega strokovnjaka Kržižanovskega velikopotezen projekt, na podlagi katerega se zgradi 27 novih elektraren, ki bodo v stanu preskrbljevati z električno energijo velik del Rusije. V prvi vrsti se ima elektrificirati ozemlje reke Doneč. Prva elektrarna se zgradi v Kaštarovki, druga pri Lisi-čansku, ki bo uporabljala kot kurivo premogovne odpadke, tretja ob Dnjepru pri mestu Aleksandrovsk in četrta v Grišinskem okraju. Vse te elektrarne se združijo v celoto in imajo namen zmo-dernizirati tamošnje rudnike in zvišati produkcijo. Daljše elektrarne so projektirane v Bjelokilitvanskaji, Jekaterinodaru, v Ku- banski oblasti, ob reki Tjerek in v Grosniji na Kavkazu v območju naftne industrije. Za preskrbo ozemlja po obeh straneh Volge z električno energijo imajo služiti elektrarne v Caricinu, v Saratovu, v Kašparsku pri Samari, ki bo uporabljala kot kurivo gorilni škrl in v Svjijašsku pri Kazanu, ki bo uporabljala šoto in drva. Poleg teh se postavi v bližini Kazana elektrarna, kateri bodo dajali gonilno silo gorljivi plini in ki bo služita v prvi vrsti elektrifikaciji poljedelstva. Nadalje se zgrade elektrarne na šoto < v Nižninovgorodu in v Ivanovovosne-: senskem, ki bodo preskrbljevale kemično j in kovinsko industrijo z električno ener-J gijo ter v Jegorjevsku, ki bo pomagala razsvetljavati Moskvo. S premogom iz rudnikov južno od Moskve se bodo zalagale kalorične elektrarne v Kaširsku in Jepifansku, ki bodo oddajale en del energije v Moskvo, drugi del pa rudnikom. Te elektrarne bodo v zvezi z elektrarno v Belgorodu dovolile elektrifikacijo Kurske železnice in postranske proge v Mariampol. Okolica Petrograda in mesto samo se bo elektrificiralo z hidroelektrarnami, ki se zgrade ob rekah Volhov in Sevirj in z elektrarno bivše akcijske družbe podeželne elektrarne v Petrogradu. V Uralu se postavijo elektrarne v Kizelovsku, Čusovsku, Jegoršjnsku in Čeljabinsku deloma kot hidrocentrale, deloma kot kalorične elektrarne na antracit in rujavi premog. Za elektrifikacijo Sibirije, Turkestana in Murmanske železnice se izdelajo daljši projekti. Doba, potrebna za zgradbo omenjenih elektraren se računa na 10 let. Ko bode projekt realiziran bodo proizvajale te elektrarne pri 16 urnem ^nevnem obratovanju energijo, ki odgovarja energiji 30 milijonov ljudi. H. P. Omladina priporoča naslednje nove publikacije: Debeljak Anton: Moderna francoska lirika . . broš. 24 K vez. 30 K Mark Tvvain: Mali klatež Tom Sawyer . . . 26 K 32 K Dr. J. Prijatelj: Aškerčeva Čitanka 14 K 20 K Petronij-Glonar: Pojedina pri Tvimalhijonu . . 9 K 12 K Župančič Oton: Mlada Pota 12 K 18 K Župančič Oton: Sto Ugank 3 K Levstik Vlad.: Zapiski Tine Gramontove . . 7 K 13 K Albrecht Fran: Mysteria Dolorosa 5 K 11 K Flaubert-Župančič: Tri povesti 7 K 13 K Chesterton-Župančič: Četrtek. Fantast, roman .... 7 K 13 K Dr. J. A. Glonar: Naš jezik 3 K 6 K Brezigar M.: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva , 6 K Spominu Ivana Cankarja .... 2 K L^r. Nachtigall: Južnosl. ital. sporno vprašanje 1 K Navedene cene veljajo samo pri direktni naročitvi pri „OmladiniH, Ljubljana, predal 87. Slovenska Socialna Matica priporoča naslednje publikacije: 1. Dr. Bauer-Uratnik: POT K SOCIALIZMU cena 2 K. 2. Štebi Alojzija: DEMORATIZEM IN ŽEN-STVO, cena 1 K. 3. Bezruč-Albreht: ŠLEZKE PESMI, cena vezani knjigi 10 K. 4. * * * : POGLED V NOVI SVET, cena 1 K. 5. DEMOKRACIJA, I. letnik (nepopolni), cena 10 K. 6. DEMOKRACIJA, II. letnik (ves letnik), cena 15 K. 7. NAŠI ZAPISKI, XII. letnik (1920), cena 50 K. 8. NAŠI ZAPISKI, XII. letnik, posamezna št. 5 K. Omenjene publikacije je dobiti po knjigarnah ali se pa naročaja neposredno pri „S!ovenski Socialni Matici" v Ljubljani, poštni predal št. 91. Izšle so: Knjižna novost! Oskar Wilde: Pravljice Poslovenil M. J. Cena elegantno vezani knjigi 50 K. Ker je naklada izredno majhna, opozarjamo vse ljubitelje lepe knjige, da jo naroče takoj po povzetju, oziroma naj pošljejo denar naprej. Naroča se le pri »Slovenski Socialni Matici“, Ljubljana, poštni predal 91.