KATOLIJK! MISnofl
LAS MI5I0NE5 CATOLIC^
NASE SLIKE
, y
j J	;
POPE PIUS XII
'< ■■'h	Rffi!r,ps
V Hongkongu delujejo tudi misijonarji misijonske družbe Maryknoll, katere član je slovenski misijonar na Formozi Franc Rebol. V Hongkongu so mary* knollci ,pred kratkim ustanovili novo tehnično šolo, v kateri naj bi se zlasti begunska mladina iz Kitajske in Vietnama priborila do poklica, ki bi ji omogočil novo, lepšo bodočnost. Šolo so na-zvali po papežu Piju XII, 0 katerem beremo na vogelnem kamnu, da je oče beguncev in oče misijonov.
Spodaj vidimo drugo sliko iz Hongkonga: Misijonarja Ceder (levo) in Majcen (desno) skupaj s starim kitajskim duhovnikom '(v sredi) pred lepo skupino Fatimskega prizora: Marija s tremi •pastirci in ovčke spodaj.
Misijonarji zelo pospešujejo češčenje fatimske Marije, zlasti ker je s tem čaščenjem združena pobožnost rožnega venca. Oboje razširja zelo uspešno znani pa' ter Peyton, ki že več kot dve leti potuje iz ene misijonske dežele v drugo.
MOLIMO ZA NAŠEGA PAPEŽA!
Vsemogočni, večni, Bog, na čigar sklepu vše sloni, ozri se milostno na naše prošnje in nam po svoji dobroti obrali izvoljenega vrhovnega pastirja, da bo krščansko ljudstvo, ki ga vlada po tvojem naročilu, ,pod tako vzvišenim vrhovnim poglavarjem rastlo v zasluženju svoje vere.
V Črni Afriki misijonska Cerkev najbolj cvete. Šele pred nekaj desetletji pa se je začelo delati na veliko za domačinske duhovniške in misijonske poklice, katerih najlepši in najpotrebnejši sad naj bi bila domača hierarhija, črni škofje in nadškofje, in zakaj ne — tudi kardinali, kar pred nedavnim belim katoličanom še nikakor ne bi šlo v glavo, a danes postaja svetla resničnost, tako da vsak čas lahko pričakujemo za kitajskim in indijskim kardinalom tudi črnskega, ki bi pri kakih papeških volitvah prav tako kandidiral za Kristusovega namestnika na zendji kakor vsi drugi člani svetega zbora. — Na teh dveh slikah vidimo dva nova afriška škofa. Zgoraj škof Irenej Dud, apostolski vikar iz Rumbe-ka v Sudanu, kjer je deloval Knoblehar s svojimi. Posvetil ga je apostolski delegat Knox dne 20. novembra 1955. Tu desno vidimo škofa Etoga, ki je pomožni
škof iz Yaunde v Kamerunu. Posvečen je bil 30. novembra v prisotnosti 75.000 črnih katoličanov. Molimo, da bi domači nadpastirji sveto Cerkev čim bolj domače približali svojemu ljudstvu in da bi vzgojili čim več domačih duhovnikov.
K temu visokemu cilju: vzgoji domačega klera in hierarhije tudi Slovenci doprinašamo svoj delež, pred vsem z delom naših dveh rojakov Maksimilijana Jezernika in Rafka Vodeba, ki sta pod-ravnateija najvišjega vzgojnega zavoda za domače duhovnike v Rimu, Propagan-d:,'ega Kolegija, kjer je notranjih go' jencev 240, zunanjih pa še 242, ki pripadajo 46 različnim narodnostim. Skoraj vsi črni škofje so bili gojenci tega zavoda. — Drugi način našega sodelovanja pri vzgoji domačega klera pa je denarna pomoč ta.entiranim in duhovno globokim domačinom, kot beremo o enem, prav v tej števinki, ki njega študij v Turinu vzdržuje dobrotnica mr s. Ciber.

y Leopoldville, glavnem mestu Bel- vesnostmi. Tu vidimo zbrane matere, Sijskega Konga, kjer delujeta tudi na- pred katerimi rajajo njih hvaležne hčerka dva brata Kerševana, so proslavili ke. — Spodaj v istem Leopoldville-ju ve~ kato'ligki materinski dan z velikimi slo- liki telovadni nastop katoliške mladine.
Uradna papeška misijonska agencija Fides, katere tedenska poročila in slike prejemajo tudi ,;Katoliški misijoni“, je svojim številnim odjemalcem po vsem svetu poslala tudi tile dve lepi fotografiji misijonske bolnišnice na Formozi» ki so jo patri kamilijanci zgradili ,pred vsem po zaslugi našega misijonskega zdravnika dr. Janeza Janeža, ki je v tej bolnici glavni zdravnik-kirurg. Med tem so za to stavbo zgradili še eno, ki bo stožila pred vsem obolelim beguncem. Druge posnetke te bolnice in one za begunce so , Katoliški misijoni“ že objavili, ko so jih prejeli naravnost od dr. Janeža.
Škoda, da Slovenci v misijonih danes ne vzdržujemo nobene misijonske bolnišnice, kakor so jo bile imele slovenjebistriške šo’lske sestre v Čaotungu na Kitajskem in ki jo je vodil dr. Janež. Tako danes ta naša predragocena laična misijonska moč deluje v misijonu italijanskih kamilijancev, ki sicer delajo za isto božje kraljestvo, a vendar kot zastopniki drugega naroda na Kristo vi'fronti

Žrtev rdečega terorja na Kitajskem, mo 35 kilogramov, ko so ga 'lani izpu-^isijonski škof v Laohokowu, ki so ga	stili. Na gornji sliki ga vidimo v Hong-
k'tajski komunisti v dolgoletni ječi tako	kongu, spodaj pa ob srečanju s tajnikom
izmučili, da je tehtal, ubogi starček, sa- Propagande mons. Sigismondiem v Rimu.
•	/ s •	1
Ta n d a	Ga m bar
K L l! K U H	I N I) O N E S I \ )
m ™

blagoslov misijonskim sodelavcem
San Francisco, 18. II. 1956.
SLOVENSKI MISIJONSKI ZVEZI
Dragi Rev. gospod Lado Lenček C. M.!
Hvala za voščila In kratko poročilo z dne 13. XII. 1955. Redko se ^&lašam — večino zadev opravi točno Vaš sobrat Rev. K. Wolbang — delo Zveze teče naprej; darežljivost misijonskih prijateljev omogoča ^ekaJere najnujnejše podpore našim misijonarjem. Dal Bog, da bi se število teh prijateljev znatno pomnožilo. Potrebe rastejo; zdi se, da v glavnem nosi Amerika misijonstvo; je prav: Amerika je Bogu veliko dolžna! Pozdravljam vse delavce in pomočnike pri Sl. mis. Zvezi. Naj •hm Gospod povrne, kar so za Njegovo kraljestvo naredili — in naj v tem mtu s prenovljeno vnemo gredo na delo.
t GREGORIJ ROŽMAN
VELIKONOČNI UTRINKI
Če ste torej vstali s Kristusom, iščite stvari ki so od zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na božja desnici.
(Iz berila na Veliko soboto.)
Po noči Kristusovega vstajenja smo vsi krščeni vstali in vstajamo sak dan in po vsakem padcu. Naša domovina je zgoraj in pri Bogu je aase srce.
, To, kar je zgoraj, Bog sam, pa je za vse ljudi. Naša naloga je, vse Jate pripeljati s seboj. „Pojdite in učite!“ nam je ukazal Zveličar. >.Pn;di k nam Tvoje kraljestvo,“ nas je naučil moliti. Spremenil nas je pagane svojega Skrivnostnega Telesa in dokler smo živi, moramo delovati.
»Pojdite in učite!“ Tudi če ne odidemo v stare poganske dežele, m° misijonarji in tudi če ne pridigamo, moramo učiti. Nevednost je «rpzna In se širi kot epidemija. Ljudje, ki jim Cerkev na krožniku po-. uJa „stvari od zgoraj“, iščejo rajši te, ki so na zemlji in trgajo modrost z Poganskih zalog antike in sodobnosti. Tudi mi marsikaj sprejmemo
z , ^ sliki levo: V Indoneziji je nad 100 strank predložilo svoje kandidate pri Sv N'h volitvah. Ker pa je tam še veliko nepismenih, so si stranke nadele vsaka 2j°vJ znak. V 4 koloni, tretji od spodaj gori, je znak katoliške stranke: rožni venec Zen v oblik srca. Ta stranka je dobila več glasov in poslancev kot so upali. (Glej plsmo str. 246.)
od njih in se premalo učimo, da bi mogli učiti; preslabotna je naša vera, da bi mogla prehajati na druge; preleni smo, da bi naše molitve spremljale misijonarje na daljnih potih za dušami.
„Pridi k nam Tvoje kraljestvo!“ Zemlja se je skrčila v eno samo veliko deželo; človeštvo je kot eno samo številno pleme. Ignacijevi dve zastavi sta vedno bolj vidni. Satanov tabor ima velike uspehe; vemo pa tudi, da za božje kraljestvo ni preprek: ne brezbožna zakonodaja, ne železna zavesa, ne poganski nacionalizmi. Premalo pa se zavedamo, da smo vsako uro in na vsakem kraju soodločujoči borci na tej fronti; vsako naše dejanje je v pomoč enemu ali drugemu taboru — ne da bi vedeli ali videli, kje, kdaj in kako: duhovni svet ni zemljepisno razmerjen. Eden velikih sodobnih vidcev tega sveta je bil Bernanos. Svojemu podeželskemu župniku daje v usta tele besede: „Semena zla in semena dobrega lete vsepovsod... Naši skriti grehi zastrupljajo zrak, ki ga drugi vdihavajo, in nekateri zločin, katerega klico kdo nevede nosi, ne bi brez tega vira zlosti nikoli dozorel v plod... Mislim, da ne bi mogli ostati pri življenju, ko bi nam Bog dal jasno spoznanje solidarnosti, ki nas v dobrem in v zlu druži z ostalimi.“
Solidarnost v dobrem — solidarnost v zlu: kdor se ne vraste v skrivnostno Kristusovo Telo, ta se vraste v telo greha. To je en zaključek.. Drugi je tale: rast obeh teles je odvisna cd tvoje rasti: tvoje odločitve — tudi najbolj skrita dejanja — so semena, ki j h vdihavajo duše drugih. Tudi zato je res, da „moremo privezani na posteljo rešiti več duš, kot če odpotujemo na daljne in neznane otoke“.
Pa še bolj otipljivo lahko pokažem, kako je od življenja vsakega izmed nas odvisna tudi usoda misijonskih dežel. Iz razgovora s škofom Blomjousom, ki vodi pokrajine južno od Viktorijinega jezera v vzhodni Afriki, posnemamo, da je največja prepreka za širjenje vere pomanjkanje duhovnikov; da se vrača 75% domačih vseučiliščnikov iz Anglije rdečih ali vsaj rdečkastih; da črnci ne morejo spoznati krščanstva niti v Evropi, niti v Ameriki, niti pri belih kristjanih v Afriki. Enako je s Kitajci, Japonci, Indijci.
Pomanjkanje duhovnikov, komunistični uspehi, zmaterializirano življenje kristjanov — to so sadovi naših očetov in našega rodu. O vsem tom odločava ti in jaz; mi vsi.
Zamislimo se ob Vstajenju.
Pot Vstalega v Emavs nam je zgled. Spremljati moramo bližnjega, mu odpirati oči o Odrešeniku, oznanjati z besedo in dejanjem „pokoro ter odpuščenje grehov med vsemi narodi“, deliti z brati stvari, ki so na zemlji in jim pomagati do tistih, ki so od zgoraj. Vse to pa združeni s Kristusom v milosti in v molitvi. Ako bo tako naše „življenje skrito s Kristusom v Bogu,“ bomo z vsem bitjem razumeli, kako je „bilo potrebno, da je Kristus trpel“ a ne le Zveličar, temveč Kristus v celoti, katerega udje smo. Potrebno je, da trpimo za svoje in za drugih zveličanje, da tako vsi gremo v Kristusovo slavo, ki je tudi naša slava.
Prof. Alojzij Geržinič
Kaj in zakaj misijoni
(Govor na tržaškem radiu na Misijonsko nedeljo 1955.)
. Kaj so misijoni in zakaj misijoni — to more prav razumeti človek le v luči vere. „živa vera luč nam da..
, Kdor veruje v božanstvo Kristusovo in v poslanstvo njegove Cer-Ve, razume, da mora Cerkev osvojiti svet Kristusu, da mora svetu dati Kristusa.
v Svet Kristusu, Kristusa svetu! To je rešitev sodobnega in bodo-človeštva. Nosilci Kristusa v svet, Kristonosci, apostoli, misijonar-J1> so največji dobrotniki človeštva, ker mu prinašajo Rešitev.
. _ Svet Kristusu, Kristusa svetu — na dveh področjih, z dvojno akci-t°: Tam, kjer je Kristusova Cerkev že razširjena, pa je življenje raz-ristjanjeno, deluje Cerkev z rednim dušnim pastirstvom s pomočjo ■^toliške akcije in drugih apostolskih organizacij, za ponovno osvojitev 5!eta Kristusu. — Tam, kjer Cerkev še ni dovolj razširjena, kjer kr-canstva še skoraj ni, deluje Cerkev z misijonskim delom, s pomočjo ^sijonske akcije v misijonskem zaledju, da se osvoji še nekrščanski SVet Kristusu.
Če je prva akcija, spet pokristjaniti razkristjanjeno krščanstvo, Me važna in nad vse aktualna, saj gre za petino človeštva, ki naj osvoji stale štiri petine Kristusu —, pa je vendar prav problem te osvojitve, Noblem misijonske akcije nič manj važen in aktualen.
Gre za velikansko večino človeštva, ki je bila istočasno
Prvič:
2fldami katoličani odrešena. Zakaj bi morala večina človeštva čakati cpi na dobroto, ki jo ima manjšina že prav tako dva tisoč let, j. 0 Maloštevilni slovenski narod že nad 1000 let?! Ali ni tu mesto za 2Mišljanje ne le zahteve ljubezni, ampak tudi pravičnosti?
io ^rusič: — Tisočmilijonske množice nekrščanskih narodov zapada-g V6dn° bolj vplivom krščanstvu in Cerkvi ne le tujih, ampak celo na^-PFotnih ideologij. Petstomilijonska Kitajska nam je dovolj zgovoren je ^^sten primer za to. Veliko lažje je, osvojiti svet Kristusu, dokler k . a svet še poganski, kakor ga pa najprej šele reševati iz okov anti-istovih in šele potem ga pokristjaniti. Zato Cerkev, katoličani ne mo-jMo, ne smemo čakati, čas deluje v prid nasprotniku, zmoti in zablodi, eiajmo,^ dokler je dan! Misijonsko akcijo je treba bistveno pomnožiti Pospešiti, da ne bomo prepozni!
cii	— Misijonska akcija je nujno potrebna samoobrambna ak-
Ja. če kje izbruhne požar, se ljudje trudijo, da ga vsaj omeje. Če se
pojavi na telesu rak, ga je treba čim prej izrezati, da se ne razširi in ne uniči bistvenih delov organizma in s tem življenja samega.. Danes trpi telo krščanstva na raku grobega materializma. Dokler le-ta po telesu človeške skupnosti še ni zelo razširjen, je še upanje, da ga v samem žarišču, med nami, zadušimo in se tako ohranimo, če pa se bolezen raz-jem“, ki je samo v zadnji poslovni dobi zbral pri rojakih po vsem svetu 4000 dolarjev, kar je sicer le skromna, preskromna pomoč številnim na-šim zastopnikom na misijonski fronti Kristusovi, zlasti če pomislimo, širi na vse telo, kdo jo bo še mogel zaustaviti in rešiti bolnika pred propadom? Misijonske postaje po naseljih, misijonske univerze po mestih, misijonska kulturna akcija v inteligenčnih centrih poganskega sveta — to so kakor obrambne črte sil duha, ki zaustavljajo prodor materializma v nekrščanski svet in s tem podaljšujejo nadvlado duha nad materijo, nadoblast življenja nad smrtjo tudi v krščanskem svetu, med nami, vsiakemu izmed nas!
Svet je vedno manjši, bolje rečeno: vedno bolj je ena sama velika, tesno med seboj povezana skupnost, v kateri je medsebojno vplivanja vedno bolj neizogibno in vedno bolj nujno. Ali je oziroma bo to vplivanje blagodejno ali — zlodejno, zavisi od nas, katoličanov, ki imamo v posesti „blagost Kristusovo“, ki nam je zaupano njegovo „Kraljestvo pravice, ljubezni in miru“, ne le za nas, ampak za vse druge — po nasj Z misijonskim delom to kraljestvo božje, ki ga mi že posedujemo, prinašamo še drugim.
Slovenci smo se nujnosti misijonskega dela Cerkve in našega sodelovanja pri njem zadnjih sto let,.mirno lahko rečemo, živo zavedali ih to sodelovanje tudi vedno bolj pomnoževali, dasi je treba reči, da še daleč nismo dosegli v misijonskem delu višine ostalega našega verskega in katoliškega življenja in udejstvovanja.
Imamo pa Slovenci pri misijonskem delu še posebno prednost: da nas k njemu spodbujata dva izredna misijonska lika, kakor jih malo premore misijonska zgodovina Cerkve: Baraga in Knoblehar. Baraga, ki ga upamo častiti na oltarjih vesoljne Cerkve in ki nam je vsem že zelo poznan in domač, in Knoblehar, ki v veličini misijonskih podvigov in osebnosti ne zaostaja dosti za Baragom, a ga, žal, še razmeroma zelo malo poznamo, pomanjkljivost, ki nam jo bo pomagal odpraviti pravkar v Argentini izišli obsežni, tako dobrodošli njegov življenjepis.
že za svojega življenja sta ta dva velika misijonarja, poleg drugih, potegnila za seboj na misijonsko polje veliko slovenskih sodelavcev in zelo razgibala tudi misijonsko zaledje v domovini. Njun zgled je tudi oplajal živahno slovensko misijonsko akcijo v četrtstoletju med O" bema svetovnima vojnama, ko je odšlo v misijone kakih 100 slovenskih misijonarjev in misijonark in se je misijonsko zaledje moderno organiziralo. Za nas tako žalosten zaključek druge svetovne vojne pa že cel® desetletje onemogoča vsako zunanjo misijonsko akcijo v domovini, o»
koder ves ta čas ni mogel niti en misijonar, misijonarka slediti Kristusovemu klicu...
Zato je pa toliko bolj tolažilen pogled na misijonsko akcijo sloven-skega zamejstva, ki v okrilju Slovenske misijonske zveze vzporeja delo Posameznih misijonskih delovnih skupin med rojaki obeh Amerik in f^sti tudi na Tržaškem in Goriškem. Imamo naše „Katoliške misijone“, oogate in tehtne, kakor nikdar poprej doma v tridesetletnem svojem obstoju. Občudujemo vsakoletni „Sklad v pomoč slovenskim misijonar-že 20 let iz domovine ne prejemajo ničesar, a je vendar pomenljiv dokaz slovenskega katoliškega idealizma, ki v času lastne najhujše stiske ne Pozabi še potrebnejših — v sužnosti poganstva stiskanih. Klanjamo se velikim delom nad petdesetih, še danes delujočih slovenskih misijo-Parjev in misijonark po raznih deželah sveta od Japonske do Južne Afrika, ki večinoma zavzemajo vodstvena mesta na važnih postojankah težkih delokrogov.
Sledimo klicu Cerkve in vsaj vsi v zamejstvu ž.veči katoliški ^'ovenci se povežimo v molitvi in daritvi za misijone, v velikem Prepenenju, da bi skoraj zavladal povsod „mir Kristusov v kraljestvu •^■istusovem“. Molimo, trpimo, žrtvujmo za misijone, vzljubimo misijo-ne> ki grade Cerkev, kjer je še ni, da se ves svet Kristusu osvoji!
Hodnik v poganskem svetišču v Indiji.
BIL JE SKOP MED ESKIMI...
Pred letom dni je umrl sredi svoje misijonske žetve eden največjih misijonarjev naših dni, msgr. Arzenij Turquetil, „eskimski škof1 imenovan. V začetku našega stoletja, 1900. leta je zače misijonariti okrog severne ga tečaja. Z nadčloveškimi napori, prepričan v končni sad svojega truda, je sled' njič ustvaril iz nič dane? cvetoči .Hudsonski misijon“ med Eskimi. Bralcem Kat. misjonov podajamo kratek pregled misijonskega dela velikega modernega aposto’ la ki je širil in utrjeval Kri stusovo Cerkev med najbolj severnimi prebivalci našega planeta.
Črna polja na gornjem zemljevidu kažejo ozemlje „Hudsonskega misijona“.
PUSTOLOVEC?...
Tako so takrat v začetku 20. stoletja, v septerr.berskih dneh 1900 govorili o mladem duhovniku, ki so ga klicali Arzenij Turquetil. Odločil se je namreč, da bo začel z misijonom med Eskimi, na ozemlju okrog severnega tečaja.
A misijonar se ni menil za dvomljivce. Lepega dne se je izkrcal na obali Renskega jezera. Tam je bil takrat najsevernejši misijon katoliške Cerkve, ki je spadal pod vikariat Princa Alberta. Višje gori še ni prišel katoliški misijonar. Tur' quetil je štel tistikrat štiriindvajset pomladi. Pravšna doba za mladostne pustolovščine... Podvig, ki ga je začenjal, je v resnici mladostno zanosni skok z zelenih trat rodne zemlje med grozeče ledenike, kjer je 50 stopinj mraza pod ničlo čisto vsakdanja dogodivščina.
Do ledenikov v Hudsonovem zalivu, na skrajnem severovzhodu Združenih držav in Kanade, so si do takrat drznili edinole trgovci, krznarji. Mladi duhovnik s prvimi bradatimi poganjki v licu je bil tedaj pravo čudo v severnih belih de* želah, kjer sta si več kot pol leta dan in noč docela enaka.
Trgovci-krznarji so imeli takrat med Eskimi že bogato razvito kupčevanje S kožami severne zverjadi. In trgovina je prinašala že težke milijone. S posebno trgovsko družbo so si zavarovali svoje dobičkarske koristi, ki so jih ven in ven množile desetine lastnih ladij, skladišč, poslovalnic in oporišč na skrajnem severu-In zverjadi tam gori ne zmanjka! Neizmerne ledene planjave, ki se pn.6 dlje io dlje v krog polarnih noči, so pravi pravcati paradiž za kune, podlasice, severne veverice in srebrne lisice. Njih na nenehnem mrazu utrjeno krzno daje poseben
Wesk, ki ga ne drugo podnebje, ne leta več ne uničijo. Odtod takšna cena, bogastvo ^daj, ki se prav lahko meri z največjimi dragulji tega sveta...
Za pustolovce Turquetilovega kova pa Rensko jezero prav gotovo ni bilo noben Paradiž. Dežela tam okrog mu je predstavljala edinole zemeljski podaljšek, kjer tudi žive ljudje in ki jih je kot druge vse treba osvojiti za Kristusa. Sama ta navest mu je bila dovolj, da je tistega dne, ko je pred bogoslovce v belgijskem k'iegu stopil polarni misijonski škof msgr. Grouard in vprašal, kdo hoče v misijone, Pogumno stopil pred cerkvenega kneza in neustrašeno zaklical svoj: j,Jaz, prev-Zvišeni!...“
Prvi korak je storil. Pot nazaj je bila zanj' zaprta. Treba je naprej, med odenike, v strupeni mraz, v tisočero nevarnost. To je vedel, ko je gledal svojo oorno prtljago, ki jo je na bregu Renskega jezera naložil na eskimske sani ter 86 Pomenljivo nasmehnil psom, ki so v dolge jermene vpreženi z nestrpnim laježem Poganjali na pot.
Kaj zdaj?
—	Kaj zdaj? — ga je resno vprašal oče Gaste, ki ga je prišel kot predstojnik All>ertovega misijona čakat na sneženi breg.
—	Vi odločite, ki ste mi predstojnik! je odvrnil oče Turquetil.
Kramljala sta na saneh O daljni belgijski domovini, o prijetni vožnji čez °fean, pa slednjič tudi o težavah tega misijona, ki ju je čakal. Misijon, ki je Obsežen za celo celino, s površino dveh in pol milijonov kvadratnih kilometrov, <;ez in čez pokritih z večnim ledom kjer v neskončnih daljah drug od drugega 2lvi nekaj tisočev človeških bitij...
— Pa Eskimi? Kaj ne žive tudi Eskimi v našem misijonu?
—	Eskimi bivajo še višje na severu!...
Globoko je oče Gaste pogledal mladega apostola. Težko se mu je izvilo iz prsi:
—Dvaintrideset let in več, kar prosim Boga, naj mi nakloni mladega pomoč-n'l‘{a', ki bi ga poslal, da bi začel misijon med Eskimi...
. Turquetil se je nasmehnil. Sani so obstale. Prispela sta. Stari misijonar se Je dvignil, Arzenij pa ga je objel in dejal:
■£,	— Oče, zdi se mi, da vas je Bog slednjič uslišal. Prišel sem. 'Pošljite me med
Eskime!
.V očeh očeta Gasteja se je posvetilo nekaj kot solza. Tridesetletni sen njegov Se i« začel uresničevati: ustvaril bo misijon med Eskimi!
LEDENI PEKEL
Vprašaj Eskima, kaj je drevo, kaj cvetica, pa te bo pogledal z osuplim začu-enJem. Odgovoril ne bo. In ga vprašaj spet, kaj je potok kaj steza, kaj krava
in kaj ovca, kaj konj ali ptič, kaj vino, kaj kruh... na vsa vprašanja bo samo strmel Razumel ne bo. Nima prav nobenih pojmov o teh osnovnih stvareh običajnega človeškega življenja. Eskim pozna samo psa kot domačo žival, samo ribo kot hrano, pa mroža, ki mu daje mast in olje, živež, in obleko in gorivo v tistih ledenih puščavah, ki so njegov dom. V naravi pozna edinole ledenike, ki ga okro' žajo kot pošastne gore, iz katerih ne vidi izhoda, niti ne misli da je kje še kak drug svet, različen od njegovega. Rastlinje mu je zaradi ledenih, belih planjav povsem tuje. Ledeniška puščava sega do obzorja in čez, kot nepredirni oklep pokriva zemljo in morje. Verjame v demonsko silo ledu ki ob vsakem pasjem skoka s sanmi preži nanj tam, kjer bi niti sanjal ne o nevarnosti: ne enkrat se nameri, da se nenadoma razpro bela tla pod pasjo vprego, s katero drevi čez zaledenelo pokrajino; brez šumota ga potegne vase morje z živadjo vred...
Oče Turquetil se je lotil dela. Začel je s svojimi samotnimi, strahotnimi potovanji čez bele planjave. Včasih se je po cele tedne potikal sam samcat na saneh z zvestimi psi po neskončnih ledninah, da bi naletel na Eskime, se seznanil z njimi, začel študirati njih življenje in govorico. Kaj kmalu se je preveril da si mora za te svoje naporne poti ustvariti posebno izhodišče, odkoder bo šel In kamor se bo vračal. Nastanil se je v bližini ene velikih krznarnic, kamor so prihajali Eskimi izmenjavat kože Od časa do časa je prišla ladja z juga; a bili so begotni trenutki bežnejši od utrinkov in spet je dolge mesece tičal sam s svojimi načrti in z neo-djenljivo voljo, da Eskimom prinese odrešilni nauk Kristusovega evangelija.
Dolgih enajst let se je tako potikal ob robu eskimske dežele. Dolgih enajst let same priprave, ko je slednjič le uspel, da je ustvaril svojo prvo misijonsko postajo v Chesterfield Inletu, ki jo je s pomočjo dobrotnikov in prijateljev za silo uredil in opremil. V septembru 1911 'sta s somi sij onarjem pomočnikom, kanadskim duhovnikom Leblancom začela postavljati mdsijonišče. Dokončala sta ga še pred pričetkom zimskih viharjev. Na svečnico 1912 je za stalno prinesel Najsvetejše med Eskime.
Od tega trenutka se je začel boj s Satanom. Strahoten, neopazen, tih pa ven; dar divji boj. Eskimi so ga spočetka gledali z začudenjem in nezaupno, skoraj potem pa se sploh niso več menili zanj, ali pa so se mu celo prav jedko posmehovali. Po kaj prihajata ta čudna bradata moža mednje, ki komaj ločita zverjad od zverjadi in ki se za srebrnokožo severno lisico niti ne menita ne?	,
Čas se je vlekel. Dolgi, do neznosnosti dolgi meseci. Nobenega prijateljskega stika z domačini, kje šele kakšno apostolsko delo! Sredi velike vojne leta 1916 je moral oče Leblanc, onemogel ves od trdih naporov, misijon zapustiti Smrt ga je pobrala na poti v Kanado... Oče Turquetil je sam obtičal v večnem ledu. Dva, trije oblatski misijonarji, ki so ga od časa do časa obiskali, so svoje obiske sled; njič plačali s smrtjo: Eskimi, naščuvani po domačem čarovniku, so jih počaka1' v zasedi. Še večja je bila samota očeta Turquetila v belem peklu, še hujše je občutil neskončno zapuščenost, ko v petnajstih letih 'svojega misijonskega življenja na skrajnem zemskemu severu niti ene same duše še ni dal Kristusu, niti enkrat samkrat še ne dvignil desnice s krstno vodo v znamenje odrešenja ljudem polarnih noči...
HEROJ KRŠČANSKE VZTRAJNOSTI
Najbolj presenetljiva odlika Turquetilovega značaja je njegova naravnost herojska vztrajnost v misijonskem poslanstvu. Nedvomno je v svoji zapuščenosti v navidezni popolni neuspešnosti in brezmoči eden prav redkih primerov v svetovni misijonski zgodovini. Misijonarji, ki gredo med mohamedance, že naprej vedo, da se morajo odpovedati vsakemu očitnemu oznanjanju evangelija, vsakemu očit-
Sk°f Eskimov., mions. Turquetil, pri vstopu v cerkev, ob neki slovesnosti.
.sPreobračanju prerokovih vernikov, da se morajo omejiti na samo golo pri-stolatJe ^r's^ulsa s svojim lastnim življenjem in delom, pa s čisto posrednim apo-Vend °'n krščanske dobrodelnosti. Pa se jim neenkrat po letih takšnega življenja Pvus’i' 6 namerh <la si slednjič ustvarijo skupine svojih lastnih vernikov med ■mani; njih zgled jih je privabil v krščanstvo.
se •5'ur<luetil je bil tudi za to srečo prikrajšan. Pa ni obupal! Jasno in določno da nifZaVe<ial’	mora človek sodelovati pri božjih podvigih; živel je v veri,
ki (jj,1 f'a> ki seje, niti ta, ki posevkom priliva, nista nič; da je marveč Bog edini, kot a16’	seme °k svoji uri rodi sad, ki nam ga po našem zasluženju naklanja,
ki Son.vf’ da Je najbolj prav. Eskimi sede po ure, po cele dneve pred odprtino, Turl^o skvozi ledeno skorjo izvrtali v morje, in čakajo na povodni plen. Oče živ);* . J® čakal. Čakal dlje kot Eskimi: pet, deset petnajst let... Tudi celo bi bil čakal, če bi bilo potrebno!
ip n^k‘ misionolog Naidenoff je zapisal tole pomeljivo resnico o misijonarjih slJonstvtu okrog severnega tečaja:
2 m±hvTJ"' .apostol> ki aa videz zapravlja svoj čas v neskončnih polarnih nočeh a^ravn1 eZnil^ delom> katero otipljivih uspehov ne pokaže, postane prav po svojem ost mističnem žrtvovanju ne le oče tistih maloštevilnih človeških bitij, ki
jim je uspel prižgati luč Kristusove vere, marveč začuti kako to njegovo na vid 'brezkoristno delo zavzema prave vesoljne širjave, ki so izven zemskih meja in izven časa. Ni .predvsem delo ti sto _ kar osvaja in spreobrača, marveč sposobnost ljubezni do neumrjočih duš in vsa polnost ljubezni do Boga. Tod iščimo razlog, zakaj krščanstvo od nekdaj postavlja na prvo mesto ne tiste, ki delajo marveč tiste, ki molijo in se žrtvujejo. Nič čudnega tedaj, če je Cerkev vse svoje misijone po' stavila pod pokroviteljstvo preproste, skrite karmeličanke Male Terezike“.
ČUDEŽ MALE TEREZIKE
Božja Cvetka, svetnica iz Lisieuexa...
Leto 1916 teče. Dve leti že divja strahotna svetovna morija, ki seka globoke vrzeli tudi v misijonske vrste. Tudi okrog severnega tečaja čutijo smrtni dih svetovnega sovraštva. V tistih dneh je oče Turquetil prejel pisanje svojega apostolskega vikarja:
, Če upate v kratkem krstiti vsaj nekaj Eskimov, nadaljujte z misijononn-Če ne, pa pridite sem; morda boste drugo leto lahko spet poskusili...“
■Samotni misijonar ni vedel, kaj naj odgovori. Prevelikega upanja na kak eskimski krst res ni imel. Pravzaprav nobenega- upanja! Saj je dan za dnem občutil več in več sovražnosti, več in več posmeha.
Pa se je namerilo, da je lepega dne, od kdo ve kje, prejel knjigo “Povest duše“, ki jo je napisala Terezija Deteta Jezusa; in v zapečatenem ovoju peščico prsti z njenega groba. Nekaj dni pozneje se je bratu Girardu, ki mu je bil za pomočnika, porodila prav čudna misel. Medtem ko je oče Turquetil skupini dokaj nebrižnih Eskimov razlagal neke svetopisemske podobe je misijonski brat v kožuhe okrog stoječih nasul nekaj prahu tiste posvečene prsti z groba karmeličan' ske svetnice.
Čudež se je zgodil naslednjo nedeljo. Oče Turquetil ni mogel verjeti lastnim očem. Vsa eskimska skupina, ki ga je še pred nekaj dnevi nebrižno, s posmehlji' vim posmeškom poslušala, je družno prišla k sveti maši. Pa ne, da bi se spe4, norčevali, kot so do takrat počenjali, marveč da bi jih „oče učil katekizem ’ kot so ga zdaj prosili.
Od tiste nedelje so zvesto hodili k pouku in k maši. Devet mesecev pozneje je oče Turquetil krstil prve štiri eskimske družine Skoraj nato so se jim pridrU' žile še druge. V nekaj mesecih se je Chesterfield spremenil v misijon, ki je b>-lahko za zgled vsem drugim po svetu!
Od tistih dob se je sprožil pravi plaz spreobračanj. Kristjanov je bilo toliko, cerkveno življenje med njimi že tako razvito, da je Rim očeta Turquetil'* imenoval za prvega apostolskega vikarja Hudsonovega zaliva.
V letih njegovega škofovstva so na eskimskem severu vstajale katoliške cef' kve in. kapele^ nove misijonske postaje, bolnišnice in šole. Lani ob škofovi smr41 so v svetovnem misijonskem poročilu zapisali, da je od skupnega števila 807'1 Eskimov že 1318 kristjanov! In misijonsko delo med Eskimi Turquetilovi nasle^' niki nezadržno nadaljujejo!
Res, vse to se je zgodilo potem. Prej pa tistih šestnajst dolgih, neznosnih l®4’ neskončnih in utrudljivih let samega potrpljenja, nenehnega upanja v končn1 uspeh čeprav je po človeško vse kazalo na popolni polom, pa dolga leta ponižU® vere in slepega zaupanja v obljubo Najvišjega Misijonarja: „Jaz sem z vami vge dni...“ In Najvišji Misijonar je odgovoril v najtežjem trenutku, odgovoril z pričakovanim uspehom, za katerega se je oče Turquetil žrtvoval in mrtvičil dolg1*1 šestnajst let v samotah belega pekla.
ALADIN
0 WW500IH IN LlUKUxH V mUMIMH öEtEt'VH
AFRIKA
severna Afrika
n .. ^ajstarcjši znani prebivalci severne Afrike so bili Evropeidi. Izkopana okostja p caJo, da je bival tu cro-magnonski člove«, pripadnik rase, ki je tudi v zapadnd ; r°Pj najstarejša. Ta, dosedaj nastarejši znani severni Afrikanec se odlikuje po röt ^esn’ višini: odrasli mož je meril 2.20 m. Najdene lobanje so dolge in ši-ti v’ nos	usta ozka. Učenjaki so ugotovili iz ostankov in znakov, da so bili
on JUtije svetle polti, svetlih las in modrih oči, prav takšni kot so bili prebivalci J/an Sredozemskega morja, na južnih obmorskih bregovih Evrope. Šele ko so ila . Vai«i vzhodnega dela severne Afrike, Egipčani, prodrli skozi Nubijsko puščavo so — Pač ob prvih' porastih svoje državotvornosti —, so naleteli na temnejše Se . e >n se pričeli z njimi mešati. Podobno mešanje z južnimi, bolj črnimi ljudmi «f . Pričelo, verjetno nekoliko pozneje, tudi v srednjem in zapadnem delu severne lke> tam, kjer se razprostira danes velika puščava Sahara.
v k ??'*lara ni bila vedno tista neskončna puščava, kot je danes. Nekoč — in to ne bil + n* sivi pradavnini, ampak že v zgodovinski dobi, v poznem paleolitiku — je tud't0	rodovitna dežela s pašniki in gozdovi. In ker je bila rodovitna, je bila
j,'1, razmeroma gosto naseljena. V predelih, kjer danes niti skromna bilka r.e po-p Ja> so našli mnogo kamnitega domačega orodja; v jamah, ki jih je pozneje zasul so 6*’ številne slikarije in graviranja na stenah. Te saharske jamske podobe dr oajznamenitejšimi na svetu. Posebno zanimive so zato, ker kažejo poleg j> živali, ki so bile cilj in plen lovcev, tudi dvoje domačih: govedo in konja, p vCavo sta priklicali dve gospodarski dejanji: posek gozdov in preveliko kopičenje 0^Sne živine, poleg goveda in. konja tudi drobnice. (Podoben pojav, v manjšem Cj. poznamo v nekaterih predelih Prekordiljer v Argentini, ko so hoteli estan-erJi zemljo čimbolj „ekonomsko“ izkoristiti.)
Pol ^e'rberi so potomci zgoraj opisanih starih prebivalcev severne Afrike. 'Po-0 'loaia čistokrvnih ni.-Že zgoraj smo omenili njihovo mešanje s črnci na jugu.
Ok	*:isu>Krvnin ni. z,e zgoraj smo omenili ujinovo mešanje s omui ina jugu.
SGro^ '°ta 2500 pred Kr. — tako ugotavljajo zgodovinarji — ob drugem pojavu šarT**^ V zK0<iovini, se je tudi v srednji in zapadni Afriki na severu izvršilo me-Je. Prebivalca s Semiti. (Gl. spodaj!) Brez vpliva tudi niso ostale poznejše on’Zacije, zlasti feničanska in rimska. Najusodnejša je pa postala arabska ok. 12a Po Kr. Takrat so Arabci zasedli severno obalo in zlasti stara mesta. V Mletju krščanskega štetja so pa arabski beduini, nekakšna kasta, prodrli tudi Je hu ° V notranjoat severnoafriških puščav. Posledica teh dveh arabskih vdorov je 1 a marsikje arabizacija Berberov, drugod vsaj novo mešanje krvi. Povsod pa med Berberi zavladal islam, tako pri obalnih, ki so bili vsaj deloma kristjani,
kot pri ostalih, ki so bili tudi vsi monoteisti, se pravi, da so verovali v enega sa* m ega Boga.
Berberi so se delili po materialni kulturi v: 1) motikarje, ki so z motikami obdelovali polja; od Rimljanov šele so prevzeli pluge; 2) v drevesničarje, ki so go" jili sadje, zlasti v oazah (dateljni), in so že pred Arabci uvedli umetno namakanje-3) v živinorejce v stalnih bivališčih s skromnim poljedelstvom in 4) v nomade, potujoče živinorejce. V bistvu je ta razdelitev ostala do današnjih dni.
Vseh Berberov bo danes kakšne tri milijone. To so tisti Berberi, ki so ohranili jezik, navade in zlasti zelo razvito ljudsko pesništvo. Berberi govorijo sedem različnih narečij. Tudi prebivalci Kanarskih otokov so po poreklu Berberi; marsikaj * pesništvu in navadah jih še dnuži z rodnimi brati na afriški celimi, čeprav je bil» njihova zgodovina drugačna in so katoličani, pokristjanjeni iz iberskega polotoka-Jezik ima podobnosti s staroevropskimi jeziki, dobil je pa semitske primesi že ob prvem stiku s Semiti v času ok. 2500 pred Kr.
Berberi bivajo na nekaterih otočkih ob obali ter v „jezikovnih otokih“ vse za' padaie polovice severne Afrike; posamezni takšni jezikovni otoki so še v Libiji i» v zapadnem Egiptu. Večje strnjeno, a zelo redko naseljeno berbersko ozemlje je v osrednji Sahari. Trdna oblast med njimi je samo krajevna občina. Ostale politične dn samoupravne zveze so zelo rahle in največkrat tudi kratkotrajne. Močna osebnost včasih združi rod ali več rodov; ko voditelj umrje ali popusti, zveza razpade. Razdvaja jih marsikje strankarstvo, ki je podobno že delitvam v kaste. To zlasti tam, kjer živijo druga ob drugi razne gospodarske dejavnosti, poleg zgoraj naštetih še razne domače obrti. Žena ima pri Berberih dosti svobode in ugleda. Je nosilka kulture in večkrat pismena kot moški, posebno pri najkulfcurnejšem plemenu Tuareg! udeležuje se tudi domače politike in gre v spopadih v bojni metež.
Vkljub pomohamedanjenju si gojijo v nekaterih rodovih še prašiče, kot je tudi sicer izpolnjevanje islamskih zapovedi pri različnih plemenih bolj ali manj vestno-
Razen nomadov prebivajo Berberi v hišah. Teh je troje tipov: 1) ilovnate, kjeT je ilovica v bližini; 2) v gorovju večnadstropne, v skale vsekane; 3) na strjenih puščavskih tleh večnadstropne, v tla in iz tal izkopane.
Kamelo so iz Arabije in vzhodne Afrike vpeljali na afriški zapad šele Rimljani v 1. stol. po Kr. Z Arabci v kameloreji Berberi težko tekmujejo; najbolj znano je v tej panogi med Berberi pleme Ihagarov.
Misijonstvo med Berberi nima velikih uspehov, čeprav večje kot med Arabci, ki so po poreklu Semiti in smatrajo arabski polotok ne le za svojo arabsko, ampak sploh za semitsko pradomovino, kar pa etnologi močno osporavajo.
Prvič se pojavijo Semiti v zgodovini v zadnjih stoletjih tretjega tisočletja pred Kristusom in sicer v Mezopotamiji. Bili so to Akadi, Babilonci in Asirci, ki so od prej tam vladajočih Sumerijcev prevzeli stare kulturne vrednote in tudi njihovo pisavo — klinopis. Ok. 1. 2500 pred Kr. stopi .na zgodovinsko pozornico druga skupi a» Semitov: Kanaanci, h katerim štejemo Izraelce, Amorite in Feničane. Okrog leta 1500 se pojavijo Aramejci in kot četrti, sredi ,9. stoletja pr. Kr., Arabci. Navajajo iih asirska vojna poročila kot narod, živeč na jugu Mezopotamije, torej na sever» irabskega polotoka, ki mu vladajo kraljice. Še v starem veku so ustanovili na pok'" toku razne državice. Znani so kralj Gasanid, vzhodno od Jordana, država Nabater-:ev, ki so prevzeli prvi pisavo Aramejcev, in Labmidi na jugu polotoka. Ob drugem pojavu Semitov v zgodovini, morda nekaj prej, se je tudi izvršilo prvo mešanj® Berberov s Semiti.
Pod Mohamedovimi nasledniki so Arabci zavzeli severno Afriko, kot smo to že 0lnellili. Povsod v notranjosti obkrožajo naselja berberskih rodov; v večjih mestih na severu živijo poleg Evropejcev, ki jih je tam naselila kolonialna politika Fran-cozoy, Špancev in Italijanov; v Egiptu so precej gospodujoča manjšina. — Arabcev 111 niti 30.000.000. Dobra polovica jih živi v Afriki, ostali onstran Sueza.
Poleg razmeroma maloštevilnih meščanov (obrtnikov, trgovcev, uradnikov) r 'masarov (kozjerejcev — bajtarjev) sta številčno mnogo močnejša stanova fe-Iah°v in beduinov.
Felahi so poljedelci. Felaška zemlja je po navadi last celega rodu in se raz-h vsako leto sproti med posamezne družine. Ženske imajo malo pravic in jih držijo ozJe pod strogim nadzorstvom. Pa tudi možje se držijo strogo islamskih verskih Odpisov. Hiše felahov so precej borne.
j., Peduini (ednina: bedavi) so kamelorejci, ki posojajo kamele za karavane .in j tudi sami spremljajo. ‘Ponekod posedujejo tudi rodovitno zemljo, ki jo dajejo kr i OItl v nai°m Pr°ti oddaji ene petine ,pridelka. Bivajo pod šotori, ki so njihova ‘la stkana iz kozje dlake. Ti šotori so precej veliki in predeljeni v dva prostora; P°Č'tk1UŽi sl)rej'emanj'u Kost°v in srebanju kave, zadnji gospodinjstvu in nočnemu
Najvažnejša hrana sta jim kamelino mleko in kozje maslo. Felahom radi kra-žeJ0 jn ropajo pridelke, pa tudi ženske. Je pa beduinka bolj svobodna kot felaška • . a ‘n. hodi brez obraznega zakrivala. Versko so beduini precej mlačni in nepoučeni;
lemo tvorijo Vahabiti v Saudovi Arabiji. Med ostalimi beduini je najti ostanke Pa V>Sem‘tskih verovanj, kot češčenje svetniških grobov, gord, dreves in kamnov ^rvne daritve. Krvna osveta zajema sorodnike vsaj do petega kolena.
obl ^c^u'n‘ prezirajo ostale stanove. Rodovom načelujejo šejki, ki pa nimajo velike ast|. Zveza rodov se imenu ie knhile
se imenuje kabile.
s.. Pazen katoliških Maronitov v Libanonu “stvo med njimi skoraj brezuspešno.
so vsi Arabci mohamedanci in je mi-
“ek ? ^‘ P č aso po večini potomci starih egiptsko-koptskih prebivalcev, vendar na 0 “f° pomešani z Arabci. Beduini v Egiptu so čisti Arabci. Omenili smo že manjše Preo • ne ®er^erov- Na jugu živijo Nubijci in razni ciganski rodovi. V mestih je Pri Tur^0v ‘n Evropejcev. Kristjanov je nad en milijon. Največ jih je Koptov, koJJ^P'kov ločene koptske cerkve. Nekaj desettisočev Koptov je katoliških, pa s ^ skim bogoslužjem.
mai-V'CŽin° Pre^'va^s,;va tvorijo poljedelci: felahi. Čeprav so egipčanski felahi v Hkf> S'^em Podobni felahom v čisto arabskih deželah, so vendar med njimi tudi raz-Se i' Zemlia ni last rodu in felaška družina .je stalno naseljena. Zanimivo je, da ali c V Ef?iPbu .precej arabskih beduinov pofelahilo. Felaške hiše so zidane iz žgane jeg Ur°Ve opeke. V vsaki hiši je peč. Najvažnejši pridelki in hrana felahov so dura, l6p (ječmenov kruh), čebula, redkev, fižol, melone in kumare. Žena se rada Potre11 r<*e^e s‘ barva nohte in črno si maže obrvi. Ženitve med sorodniki so 'bfta h ’	bodi žena v hišo svojih staršev. Precejšnjo veljavo v felaških vaseh
Praz <l0smrtni župan. Felahi radi praznujejo, so pa po muslimanskih pojmih tudi k; n°verni. Verjejo v strahove, v aširje (dvojnike) in v cera, abesinskega duha, dijo S(:c a- O teh strahovih in duhovih imajo ‘mnogo bajk. Pismouki islama se tru-2 majhnimi uspehi, da bi zatrli zlasti pogrebne svečanosti in praznoverje.
Razkolniški Kopti so največ ,nižji uradniki, trgovci in obrtniki. Zlasti .pod 1 turško nadoblastjo so bil preobdavčeni in so prestali mnogo ponižanj pa tudi kr | vavega preganjanja. Morda je v tem vzrok njihove verske mlačnosti in nepoučenosti) o kateri je tožil že naš Knoblehar. še v novejšem času prestopi v islam niso bik redki. Vrhovni poglavar ločene koptske cerkve je .patriarh v Aleksandriji, ki ga volijo menihi petero najimenitnejših samostanov. Še najbolj se držijo Kopti posta) ki je strog. Arabščina je med njimi postala občevalni jezik, v cerkvi pa je obreda' jezik koptski. V mijihovem cerkvenem petju so se ohranili staroegipčanski napevi’
V gornjem Egiptu živi več ciganskih plemen s tajnimi jeziki. Pečajo se s p°' dobnimi posli kot evropski cigani; tudi s krajo.
Dežela južno od Asuana je Nubija. Nubijci so sudanski črnci. V srednjem vek" i so ustanovili več majhnih krščanskih kraljestev. Zadnja njihova državica je propadla v 18. stoletju. Političnemu podložništvu je sledil prestop v islam. Zadnj' krščanski Niubijci so se pomohamedanili šele sredi prejšnjega stoletja, vendar Knoblehar o teh že menda ne poroča več. So pa Nubijci dobri delavci, pošteni i" snažni. Ob regulaciji Nila so se morali mnogi izseliti na rob puščave. Možje hodij0 radi v tujski sezoni v Kairo služit v hotele kot vratarji, natakarji, šoferji in pod-Po sezomi se vračajo k svojcem s prihranki. Zelo razvit je pri njih čut medsebojne pomoči, tako da med njimi ni onemoglih siromakov.
M. M.
Nekdaj, v prvih stoletjih po Kristusu, tako krščanska Severna Africa je danes skoraj povsem mohamedanska. — Tu prizor izza obzidja arabskega mesta v Severni Afrika-
BORBA
ZA KITAJSKO CERKEV
0(j, ,jGbbe je postal duhovnik na Kitajskem in to kmalu po svojem prihodu. Ko je ajal jz Evrope, je komaj mogel upati, da bi mogel postati kdaj misijonar v „jiT6111 pomenu besede. Kvečjemu pomočnik in navadni delavec pri misijonarjih :— na ai' Pa ne .pravi duhovnik in misijonar. Bil je prešibkega zdravja, da bi mogel Pai a-- tak<*a upati. Po prihodu na Kitajsko se mu zdravje ni poboljšalo; le z GcJim naporom je mogel slediti koncu študij in se pripravljat1 na posvetitev. n duhovniška služba pa ga je prenesla v čisto nov svet — vsaj zanj popolnoma zn ‘ Bosbal je zdrav, takoj po posvetitvi so prenehali silni glavoboli in čudna, ne-v .k°*ezen je izginila. Ako bi ne bi’o bolezni, bi Lebbe ne bil najbrž nikdar odšel 1SlJone na Kitajsko. Postal bi pač duhovnik in verjetno celo profesor bogoslovja P,. eriem izmed zavodov svojega reda, nikdar pa ne bi bil postal misijonar Božja vidnost je tokrat po poteh bolezni pokazala Lebbu, kam mu je pot.
Posl u m k,Bcem Pa se j« Lebbe odzival s silnim naporom in čudovitim, notranjim oni- .rn- Vkljub temu, da je zaradi bolezni vse do posvetitve težko študiral in in	Predpisane izpite z velikimi mukami, je po’eg vsega našel dovolj časa
^a se Oe že pred posvetitvijo predal študiju kitajščine, lov .ltajšČ!na ni lahek jezik. Veliki misijonarji pred njim so v začetku svojega deti na Kitajskem obupavali rad tem, da bi se mogli kdaj kitajščine toliko nauči-gja a hi bili sposobni za uspešno misijonsko delo. Lebbe je zagovarjal misel, da je delo misijonarja v „pridiganju božje besede“; to pa more opravljati med gov ni' .sarno tisti, ki temeljito razume jezik domačinov in zna v njem tudi pravilno ^j °nti. Na Kitajskem so bili škofje, teološki profesorji in cela vrsta misijonarjev, doK° 86 VSe svo-)e življenje med verniki kitajske narodnosti trudili, da bi se jezika up- 4° naučili, pa so nazadnje ob koncu svojega delovanja pogosto morali z bridkostjo nis av^ati, kako malo so znali kitajščine in kako hudo jim je bilo, da zaradi tega dij'0	svojega poslanstva celotno izvesti. Lebbe pa je že v prvih mesecih štu-
Nco ^ med svoje kitajske tovariše bogoslovce in se začel navajati na njih govo-Ip,0, Ko je postal duhovnik, je jezik že precej obvladal, vendar je bil šele v četrtem jeza sv°je pastirske službe med kitajskimi verniki v popolni oblasti nad težavami
ti Še ten,
Pisana kitajščina uporablja 214 temeljnih znakov (črk), tem pa je treba doda-tajmanj trideset do štirideset tisoč drugih znakov za besede. Od teh jih v dnev-
je^ ž.ivlienju danes uporabljajo vsaj pet do šest tisoč. Toda Kitajci ne pišejo svo--Sa jezika samo v znakih-podobah (hieroglifih pri starih Egipčanih), ampak je
treba znati v govorici te različne znake tudi pravilno izgovarjati. Kakor se kitajski' na ne piše s črkami (abecedo), ampak s slikami, tako se govoreči jezik tudi ne tvo*1 z navadnimi glasovi, ampak z zvokom, ki je na glasu. Glasovno enaka beseda pome' ni različno po zvoku, napevu izgovora.
Ko je Lebbe po prvih težkih preizkušnjah krenil v obširnost svojega misijon' skega poslanstva, je obvladal kitajščino tako, da je mogel slediti besedam svoje?8 velikega vzglednika v misijonstvu, sv. Pavla, ki je po Kristusu naročil:
„Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsem ljudem — praedica verbum: oznanjuj besedo v njegovem jeziku...“
Prva misijonska postojanka za mladega duhovnika Lebba je bila majhna sku-pina vernikov, ki je živela v vasi Čoang Čou, vzhodno od Pekinga; njegova prvS „fara“, kjer je postal kaplan ni štela več kot 500 vernikov. Takoj ob začetku sv°' jega misijonskega delovanja pa si je sam napravil pregled o položaju katoliški misijonov na Kitajskem. Sestavil je poseben spis, ki ni bil nikdar objavljen; ven da1 je poln napotkov in pogledov na to, kako bi bilo treba Kitajsko zajeti v veliko P0” Ije delavnosti. Kitajski bi bilo treba omogočiti, da si osnuje svojo „Cerkev“ s sv<r jim, domačim duhovniškim naraščajem, kitajski duhovnik po narodnosti in po dus1 bi moral biti član katoliškega klera in. misijonskega kadra.
Ta zgodovinski, a nikdar ob :a vi j eni sestavek je Lebbe podpisal s svojim kitaj' skim imenom: Lei Ming Juan,. Kakor se je začel kitajsko oblačiti, tako si je spre" menil tudi ime. V tem spisu ugotavlja, da je že v prvih časih navzočnosti krščaP' stva na Kitajskem prevladovalo stremljenje, ustvariti Kitajcem samostojno nared no Cerkev. Razkolniški nestorijanci so v 7. in 8. stoletju sicer z zahoda prinesi1 ikone, začeli pa so svoje knjige takoj prevajati v kitajščino. Svoja imena so spre" menili v kitajska in škofom in ustanovam so dali kitajske nazive. Nestorijanci so popolnoma podredili običajem nove dežele. V 1?. stoletju je Janez Montekorvinsk1 privedel na Kitajsko misijonarje frančiškane, vendar po njegovem osebnem veh' kem uspehu ni mogoče presoditi, ali je bilo delo frančiškanskih misijonarjev usmef' jeno v kaj več kot pridigovanje božje besede. V 16. stoletju so bili glavni misijonarJ1 Kitajske jezuiti in največji med njimi je bil Italijan Matteo Ricci, ki je kreni v uvajanju Cerkve na Kitajskem, zelo daleč naprej; po mnenju Lebba pa je njegov8 akcija in nastopanje njegovih tovarišev jezuitov imelo to slabo točko, da jezuit niso imeli škofov in bogoslovij. Sami so se izčrpavali v velikem zagonu misijonstva» v organizaciji Cerkve pa so bili odvisni od inozemstva. Ko so začeli padati in umira' ti jezuitski misijonarji, ni bilo pravih naslednikov.
Ko so v 17. stoletju nastopili prvi francoski duhovniki v kitajskih misijoni11’ so bili njih nastopi že napovedovanje bodočega delovanja Družbe inozemskih misij0^ nov, ki je imela svoj sedež v 'Parizu. Družba je že imela svoje delavce v Si8 mu, Anamu in tudi na Kitajskem in iz teh vrst je tedaj prišel v Rim, prvi predlo#’ da bi bilo 14 duhovnikov-domačinov posvečenih v škofe. Toda predlog se ni zdel 'I, vedlijiv, od vseh predlaganih je bil posvečen za škofa samo Kitajec Luo Ven Čao, si je pa moral nadeti še špansko ime Msgr. Lopez. (Postal je prvi kitajski škof, p apostolski vikar v Nankinu. Za duhovnika je bil posvečen v starosti štiridesetih 1° ’ škof pa je postal, ko je bil star 69 let in je umrl v 75. letu starosti; bil je škof s-arn šest let. Tri leta pred smrtjo je doživel veliko radost, da je lahko posvetil tri ^ tajske jezuite-domačine za duhovnike. Na žalost je bil pred smrtjo tako šibak 1 izčrpan od bolezni, da ni mogel predlagati v Rim, kdo naj b’ bil njegov nasledni Za vodstvo škofijskih poslov je bil tako spet določen Evropejec, ki je kmalu post tudi škof. Potem tri stoletja Kitajska ni več imela škofa svoje narodnosti. 9
Lebbe pa je začenjal svoje misijonsko delovanje ves predan viziji o tem, kak
^'°vra biti moč in veličina Cerkve, in že v tistih letih je nosil v sebi tiho željo, da bi oživel nekoč trenutek, ko bi bil spet posvečen prvi škof kitajske narodnosti. Takrat P začetku njegove misijonske poti se mu je zdela ta misel drzna in nemogoča, mkdar ni niti slutil, da bi prišlo to tako kmalu in da bo prvi kitajski škof njegov sošolec in tovariš iz bogoslovja, kjer je tudi on končal svoje študije.
Ob koncu 19. stoletja in na pragu našega stoletja, ko je Kitajsko zajelo veliko “Cionalistično gibanje, ki se je v uporu boksarjev sprevrglo celo v divje sovraštvo Proti vsemu, kar je bilo tujega in evropejskega, je bilo še bolj v nevarnosti delo kajakih misijonov, ki je slonelo predvsem na duhovnikih-tujcih, ki so prišli skoraj Sl 12 Evrope. Med Kitajci se spomini ohranjajo v dolge dobe in zato ni bil popolno-a zatrt spomin na delovanje prvih krščanskih misijonarjev v srednjem veku in a pragu novega veka. Toda pri vseh teh misijonarjih je bilo vidno, da si žele Prisvojiti kitajsko narodnost in miselnost, da bi mogli med novimi brati tem uspeš-Je oznanjati božjo besedo. Pozneje so politični valovi vplivali tudi na delo misi-ft-va. Na Kitajskem se je zgodilo celo, da se je ponekod misijonska akcija pod-dila ali pa vzporedila nastopanju evropskih velesil, ki so bile nosilke kolonia-lZrna najhujiše vrste. Kitajec je bil na svoji zemlji v očeh Evropca goden le za Prezir in .izrabljanje.
. Lebbo navaja v svojem spisu zablode te žalostne dobe. Slika je resnično bila 0 črna, še hujiše pa je bilo spoznanje, da ni bilo nikjer videti znakov, da bi kdo rjel v zboljšanje. Ko je skušal Lebbe svoje nazore razlagati pri svojih predstoj-'h, so ga sicer potrpežljivo poslušali, nazadnje pa so ga odslovili z ugotovitvijo, in Ve^'k naivnež in siromak, ki verjame v nemogoče stvari. Preveč so se običaji ravade udomačile in nikdo ni kazal poguma, da bi jih bilo mogoče premagati.
So . ^ 19. stoletju so se misijonarji — med drugim — posluževali tudi zaščite, ki Jo vsem evropskim ustanovam in zastopstvom nudila evropska diplomatska za-t Pstva in vojaške postojanke. Med Kitajci in misijonarji je vse zadeve urejala 'nozems^a justica; tuj diplomatski zastopnik je bil zaščitnik misijona in je ,n "°sto tudi odrejal spore tako, da je dajal posebne privilegije misijonskim usta-am in to pogosto v obliki, ki je žalila narodnostni čut domačinov. To „pokrovi-je t V°“ tuJ’ih zastopnikov nad Cerkvijo je med Kitajci povečevalo prepričanje, da .Katoliška Cerkev s svojimi ustanovami prava država v državi, za katero domači ajski zakoni ne veljajo, ali pa samo1 v omejeni meri. Lebbe ugotavlja, da je ta tem prizadejal misijonom ogromno škodo in v veliki meri otežkočil delo po nastopu i . Sanskih upornikov, ker so med revolucijo v mnogih slučajih misijonarji morali ati zaščite pri tujih oblasteh.
je	velika ovira za razmah misijonstva na Kitajskem je bila metoda, ki se
Ponekod uporabljala in je slonela na izkušnjah španskih misijonarjev v Jušni čel <!. '• „Compe'lle intrare“ — nasilno je treba ljudi uvajati v krščanstvo, to na-a Je na srečo zajelo le majhen del kitajskega ozemlja. Toda Lebbe sam navaja s drugim srečanje z misijonarjem, ki mu je ves obupan zaradi neprestanih težav 'tajskimi mandarini (visokimi državnimi uradniki), izjavil: „Jaz ne vidim, da .(.o . 0 mogoče Kitajsko drugače spreobrniti h krščanstvu kot s špansko metodo, Je z nasilnim krščevanjem.“ Ko so bili boksarji poraženi, se je zgodilo, da so ^jci več vasi privedli v krščanstvo, posnemajoč nekoliko tudi špansko metodo, v.j ‘s<;ani so bili zaradi škode, povzročene med boksarskimi nemiri, obsojeni na pla-}n°	in odškodnine. Toda takoj nato jim je bilo obljubljeno, da jim bo globa
*a2en odpuščena, ako se spreobrnejo h krščanstvu... Toda ti slučaji so bili ‘n hitro zatrti, vendar, pravi Lebbe, jih je bilo dovolj, da so ponekod povečali "““J° do krščanstva.	,
Vzporedno je za akcijo misijonstva postajala velika nevarnost delavnost razni dobrodelnih ustanov in zavodov. Šole, bolnišnice in sirotišnice v rokah misijonarj^ so kmalu postale slepilo za tiste, ki so preveč dobroverno jemali sadove po teh ustf novah. Pogani so pogosto zahajali ,po pomoč in podporo in so bili v ta namen Prl pravljeni tudi hliniti svoje krščanstvo, samo da so mogli izrabljati dobro vero tujce'’1 Največ škode pa je po njegovem, mnenju prizadejalo akciji misijonstva upora!' Ijanje denarja za nabiranje vernikov. Lebbe sam pravi, da bo raje uporabljal izi^* „podeljevanje miloščine“ za pristopanje v krščanstvo. Ta sistem je mogel Lebbe naJ bolje razumeti in poznati, ker je bil njegov iznajditelj prav njegov škof msgr. Jari'11 in ga ije začel prvi uvajati v svojem vikariatu. Lebbe je sam videl, kako je zaće^
ta praksa cveteti prav blizu njega in kako je zlasti v severni Kitajski sprožila v»'
spreobrnjenj. Več kot 20 let je moral Lebbe spremljati to delovanje, ko se j* vbogajme - miloščina začela spreminjati v trgovini podobno kupovanje spreobrnje1’ cev. Po nekaterih postojankah se ije zvarila v čuden sistem. Tako so začeli uporab' Ijati metodo, ki jo Lebbe navaja s temi besedami: pet dolarjev za glavo... dva larja, ko se je kandidat vpisal v zapisnik, tri dolarje pa je prejel, ko se je d» krstiti. Drugod so dajali dolar ob vpisu in do’ar za vsako dobro naučeno poglavj6 iz katekizma. V nekaterih krajih so denar delili spet po drugih vidikih: odrasli s0 dobivali po 6 dolarjev, otroci izpod osem let starosti dva dolarja, pohabljeni niso dob1' vali ničesar, ker niso mogli sami priti k verouku ali krstu, vendar so jim nazadnje prisodili po dolar, ker jih sicer starši niso hoteli prinesti h krstu...
Lebbe pravi v zaključnih mislih o tej metodi, da se je nazadnje sprevrgla * veliko izrabljanje. Med verniki, na ta način nabranimi, pa je kmalu prišlo do o“’ padov; dogajalo se je, da so ponekod misijonarji klicali na pomoč orožnike, ako tak0 kupljeni verniki niso izpolnjevali svojih obvez. Kitajski mandarin je moral vTel\ svojim sodiščem obsoditi odpadnika, da je vrnil misijonarju denar, ki mu ga je za krst ali obiskovanje verskega pouka.
In Lebbe zaključuje svoje misli s temi besedami: „Zelo me boli in silno trpi1,)l če pomislim, da je to zraslo iz dela velikega apostolskega delavca (msgra. Jarlinab Bil je ves prevzet z vnemo, da bi spreobrnil ves narod, in ta gorečnost je vzklila reS nično v apostolski duši. Resnično, zjokal bi se, zjokal...“
'Po prvi svetovni vojni je apostolski delegat na Kitajskem, msgr. Celso Cor)' stantini zapisal: „Na Kitajskem Cerkve nismo postavili na prave temelje, ampa^ smo jo gradili na temeljih inozemskih zastopstev. Zato Azije nismo mogli spreobr niti. Tam smo uporabljali čisto napačne metode, ker so bile drugačne od tistih, b; so jih uporabljali misijonarji v apostolskih časih. Mislili smo, da moremo pridobi^ Orient s tujo hierarhijo in z latinščino, Orient pa se ni uklonil.“
Lebbe je vse to videl in presojal že dolgo pred izbruhom prve svetovne vo’ne in v teh nazorih je bil tedaj precej osamljen. V začetku svojega misijonskega delo' vanja je tako prišel navskriž z duhom, ki je vel med njegovimi predpostavljenim*-
Lebbe je prišel na svoje prvo pastirsko mesto s kitajskim imenom. Že s teh1 je nakazal, da hoče biti med Kitajci kitajski duhovnik. Oblačil se je po kitajsk0 in tudi lase je nosil na kitajski način. Nadel si je ime Lei Ming Juan in sicer P°' meni Lei — grom, Ming Juan. pa — ki grmi v daljavi.
V vas je prišel kmalu po veliki stiski; vihar boksarskih upornikov je šel sko**1 vas in v neki krščanski družini poklal osem otrok. Stari Wang je bil odsoten in k0 se je vrnil, ije Lebbe videl starca, kako je po razdejani vasi jokal in iskal svoj6 otroke in vnuke. Starčevo gorje je bilo še hujše, ko je slišal, da je bil morilec P°' veljnik boksarjev Čangfutang, njegov najboljši učenec (fWang je bil učitelj boks** n ja). Nekaj let pozneje je Lebbe predaval v Parizu o tej tragediji. Navzoč je b*
gji' Pesn'k Henri Ghl^on, ki je potem napisal dramo „Tri modrosti starega Wan-j , ’ delo, znano tudi med Slovenci. Božja Previdnost mu je dala na prvem polju avnosti ljudi, ki jih je mogel vzljubiti kot vernike, pa tudi kot — Kitajce.
7	delovanje Cerkve med Kitajci je začel gledati po svoje in začel borbo za
a!?o svojih nazorov.
(Se bo nadaljevalo.)
SLIKE IZ MISIJONSKE ZGODOVINE
MISIJONAR P. JANEZ ADAM ŠAL
je .^a^r Jomvz Adam Šal (Schall) se je rodil 1. maja 1592 v Kölnu. Leta 1611 v	v jezuitski red. Bil je v bogoslovju in modroslovju zelo izobražen in tudi
dolracunstvu, fiziki in zvezdoznanstvu. Leta 1618 je odpotoval na Kitajsko. Po i*! ’n nevarni vožnji je 1. 1619 prispel v Makao, portugalsko naselbino, kjer so kita* ‘*ezu'tie svoj zavod. Po devetletnem čakanju, ki ga je porabil za učenje p0ajskega jezika je deloval v Singanfu, glavnem mestu pokrajine Šensi, kjer je ^^gih težavah ustanovil malo krščansko občino. Nato je bil poklican na cesar-foji dvor v Peking. Dvor je za vsako leto izdal koledar za vso državo, ki pa je z5j°v Poman jkl j iv.
je Krščanski mandarin Pavel Ly je s cesarjevim dovoljenjem to delo izročil lem ,i°ma ^ou (Rho) in Šalu. Osem let sta bila patra nepretrgoma zaposlena s in i om. Svojo nalogo sta izvrstno naredila. Cesar ju je radi tega visoko cenil * ukazal
Pi-pda
vsem kitajskim matematikom, da so obiskavali njuna zvezdoslovna
Vanja.
2v j' 1638 je p. Ro umrl in p. Šal je sam ostal za ravnatelja matematične-Z(k,znanske komisije.
Sjj0 “vuje vplivno mesto je porabil v to, da je cesarja ohranil naklonjenega mi-je ; ariem pri širjenju sv. vere. S tem je misijonom veliko koristil Vsako priliko ki n Zl'a^)d, da je širil sv. evangelij. Posrečilo se mu je, da je v predmestjih Pe-tvn' Ustanovil več krščanskih občin. Cesarja čungčinga je pregovoril da je vse ■petrf k'Pe in podobe malikov vrgel v ogenj. Deset najvišjih dvornih uradnikov in eset dvomih gospa je sprejelo katoliško vero.
§ai ^eta 1664 so se polastili vlade Mandžurci. Novi cesar Sunči je visoko cenil teli'3 imenoval ga je za mandarina drugega in pozneje prvega razreda ter za uči-^ Uebeških skrivnosti. Sprejel ga je za svojega svetovalca in je prijateljsko J1ui občeval. Dal je celo sezidati prav lično katoliško cerkev, drž gusarjevi smrti so zaradi mladoletnosti prestolonaslednika Khangi vladali dostV'° atirje regentje. Ugled, ki ga je užival p. Šal pri cesarju, je bil mnogim Sap 0jaris'tvenikom tm v peti. Začeli so ga tožiti. P. Verbiest ga je sicer izvrstno ^rjal pri sodišču, pa podkupljeni sodniki so ga kljub temu obsodili na smrt. v ^ teTtl Je 1>>1 misijonskemu delu na Kitajskem zadan hud udarec. In zares, Cei., ulkem so bili po vsej državi razposlani seli s sledečim ukazom: “Krščanske Y p y<: naj se zaprejo, vse cerkvene reči uničijo, misijonarji ujamejo in pripeljejo teli lng'<< Je bil zaščitnik misijonarjev in kristjanov v državi. Zato so se ga ho" Zasl S?Vražniki znebiti, da bi laglje zatrli vero. Niti pogani niso odobravali obsodbe kuni Znega misijonarja. Bilo je določeno novo sodišče, ki pa je bilo istotako pod-ViCol?Uo in je prvo sodbo potrdilo. Toda cesarica je bila ogorčena nad tako kri-Unirlln 'l'e °bsodbo zavrgla. P šal je bil oproščen. Kmalu nato je od kapi zadet > 15. avgusta 1666.
Anton Merklin, U. S. A.
STARA KITAJSKA MODROSt
Piše JANEZ KOPAČ CM, Kanada. — Nadaljevanje.
Pri razlagi Konfucijevega „Velikega nauka“ smo prišli v zadnjem članku 0 važne Konfucejeve ugotovitve, da morejo le pravilno vzgojene osebnosti pravil11 voditi in dobro vzgajati družino.
V	tem članku poglejmo, kako Konfivce razloži trditev, da pravilno vodsi^ države zavisi od pravilno urejenih družin.
DOBRO UREJENE DRUŽINE, POGOJ ZA PRAVILNO VODSTVO DRŽAVE
V	9. poglavju svoje knjige pravi Konfuce:
„Pomen trditve: ‘Kdor hoče pravilno voditi državo, mora prej Prž' vilno voditi svojo družino', se razloži takole:
Kdor svoje družine ne zna vzgajati, kako bo znal vzgajati druge' Zato vladar dopolni vzgojo države po zgledu družine. Do vladarjev 10? ramo imeti sinovsko .spoštovanje (pieteto); do starejših in nadrejen1" bratsko podrejenost; nadrejeni pa morajo ravnati s podrejenimi Ij“' beznivo.
V	„Opozorilu Kangu“je rečeno: ‘Ravnaj z ljudmi kakor $ bi negoval otroke.’ čeprav mati ne bo vedno pogodila želje svojega otr0' ka, vendar ne bo nikdar veliko pogrešila.
Pod vplivom ljubezni v družini se nauči država ljubezni v držaV^ skupnosti. Po zgledu prijaznosti v družini se nauči država prijaznosti odnosih do svojih državljanov. Pod vplivom enega razvratnega človek* je često cela država zapeljana k uporu in neredu. Taka je narava vp*1' vanja. To potrjuje pregovor, ki pravi:
‘Ena sama napačna beseda lahko pokvari vso zadevo; en sam čl0' vek lahko utrdi (ali poruši) državo.’
Jao in šun sta vodila državo z dobrohotnostjo in ljudstvo jima }e sledilo, čie in čao sta državo vodila s silo in ljudstvo jima je sledilo.
Kadar so pa vladarji izdajali postave, ki so bile v nasprotju z nj1' hovim zasebnim življenjem, jim ljudstvo ni .sledilo. Zato mora imeti vl*^ dar sam vse dobre lastnosti, šele potem jih more zahtevati ol ljudstv Sam ne sme imeti slabih lastnosti, šele potem sme zahtevati od ljudstv#: da jih ne sme imeti. Ni ga človeka, ki bi mogel vzgajati druge, ako se 0 prej sam vzgojil v značajno osebnost.
Tako vidimo, kako vodstvo države zavisi od pravilno vzgojene dru'
žine.
V	„Knjigi pesmi“ je rečeno: ‘Breskev je nežno drevo, ^ vendar, kako bujni so njeni listi.’ Dekle bo šlo v h:šo svcjtga moža
ko dobro gospodinjilo v njegovi hiši. Zato zavisi pravilno vodstvo države Pravilno urejenih družin.
V „Knjigi pesmi“ je rečeno: ‘Družine bodo prenesle del svojih dolž-
Postj
k -* Pa starejše brate, in ti bodo prenesli del svojih dolžnosti na mlajše e.’ Naj tudi vladar prenese del svojih dolžnosti na svoje starejše in aJse brate, pa bo mogel dobro vzgojiti ljudi svoje države.
jje V „Knjigi pesmi“ je rečeno: ‘V njegovem vedenju ni nič nepravi 1-0v^a- On usovršuje vse ljudi svoje države.’ Da! Kadar je vladar vzor kot 6 kot sin in kot brat, tedaj ga bo ljudstvo posnemalo.
. Tako se razloži trditev: Vodstvo njegove države zavisi od vodstva Negove družine.“
a z 1 a g a : Menda ga ni naroda na svetu, ki bi tako zelo naglašal pomen p-^kakor kitajski narod. V pesmih in pregovorih, v povestih ia v modroslovju, b’ih t glavni poudarek na družini. Tudi Konfuce, ki svoj nauk gradi na teme-* *arih kitajskih modrijanov, vzame za temelj in izhodišče vsega družabnega vZffa.n;la družino. Po njegovem nauku naj bi bila država vodena po zgledu dobro ho s*6 PravdT1o vodene družine. Državljani naj bi izkazovali vladarju podob-Ijube tet°Vanj'e kakor ga izkazujejo otroci svojim staršem. Vladarji pa naj bi bili otrok npV’ dobri do svojih podrejenih kakor so dobri očetje in matere do svojih iraz ' kazmorje med nadrejenimi in podrejenimi v državi pa naj bi bilo, kakor je erJe med mlajšimi in starejšimi brati v družini.
To
V to■ kSVoi° trditev Konfecu lepo podpre s citatom iz knjige: Opozorilo Kangu. Konf knii!?i 50 dana razna navodila vladarju Kangu za pravilno vodstvo države, bi neUce si je izbral iz te knjige .najbolj značilen citat: „Ravnaj z ljudmi kakor da ih v 8°Va' otroke“. Konfuce je hotel naglasiti, da mora vladar posnemati pri vodstvu «ajb^^oji državljanov očeta in mater. Zlasti poudarja mater, ker prav mati vedno čehG »e Pogodi želje svojih otrok. Vladarji pa bi morali vedno upoštevati nipravi-Zeije svojih državljanov.
nadalje razloži, kako zgled dobre družine vpliva na vodstvo države. drja Ce koče reči, da bo vladar, ki je izšel iz dobre družine, upošteval pri vodstvu dobre6.Vs® tiste čednosti in dobre lastnosti, ki so jih gojili v družini. Zato je vpliv hiore družinske vzgoje na vodstvo države neprecenljive vrednosti. Nasprotno pa tev jT? Sain slab, nevzgojen človek celo državo pahniti v pogubo. Konfuce to trdi-pokv • reP* s kitajskim ljudskim pregovorom: „Ena sama napačna beseda lahko anajj[ri Vso zadevo; en sam človek lahko utrdi državo.“ Za kitajske pregovore je iiast, n°’. da skušajo podkrepiti resnico, ki jo naglašajo, z navajanjem medsebojnih Sahi0 ^ pregovor hoče poudariti silno moč vpliva. Zato vzame za primer eno strari i a“° besedo, ki pokvari vso zadevo, in enega samega dobro vzgojenega in vse-^°hfu ° Pravhno ravnajočega človeka, ki utrdi državo. Kako pravilno je trdil ce> nam priča zgodovina. Tudi najnovejša.
lju(]g^°tem pa Konfuce omenja štiri kitajske vladarje, ki so tako vladali, da jim je bHa ,v° sledilo. Dva od teh vladarjev sta vladala milo in dobrohotno. Taka sta Vehda k* po svojem značaju, in ljudstvo ju je ubogalo. Dva sta pa vladala s silo, ^jihia* .^ledino. Kar sta zahtevala od ljudi, sta tudi sama izpolnjevala. In tudi dosi6, Je ljudstvo sledilo. Konfuce hoče reči: Bolj kot način vladanja je važno osebij10, značajno vodstvo. Najvažnejše je, da je vladar najprej sam vzgojena st 'In da tudi sam vse to izpolnjuje, kar drugim ukazuje. Sicer vsi ukrepi
vladarja, čeprav so dobri, ne zaležejo veliko. Zato za vladarje niso dovolj le vo^, stvene sposobnosti, ampak morajo biti tudi značajni in vsestransko dobro vzgoji' možje. Taki možje pa pridejo le iz dobrih in pravilno urejenih družin.
Na koncu tega poglavja Konfuce navaja tri citate iz znane kitajske ,.svet® knjige, ki ima naslov: Knjiga pesmi. Ta knjiga izraža v pesniški obliki razne g^°' boke misli verske in modroslovne vsebine. Konfuce navaja iz te knjige citat, ki neir,c breskev z bujnimi in močnimi listi primerja mladi, nežni ženi, ki v hiši svoje?* moža veliko dobrega naredi. Citat hoče naglasiti misel, da žena in mati v druz1^ kljub svoji nežnosti največ dobrega stori. Drugi citat iz te knjige pove, kako'so, dobri urejeni družini dolžnosti porazdeljene med starše in otroke in med stareJ5 ter mlajlše brate in sestre. V dobro urejeni družini vzame nase vsak član druž'1^ del odgovornosti za skupno dobro družine. Konfuce naglaša, da mora biti tudi dobro urejeni državi tako. Ta Konfucejeva zahteva je enaka zahtevi zadnjih p&P6. žev, ki za rešitev socialnega vprašanja naglašajo, naj državni voditelji čim ve. odgovornosti in dolžnosti prenesejo na razne socialne korporacije. Kajti čim ljudi se čuti v družbi ali državi soodgovornih pri delu za skupno dobro, tem vecj ,se pokažejo uspehi.
Za zaključek pa vzame Konfuce iz Knjige pesmi citat, kako vsestransko Pr*, vilno ravnajoč vladar usovršuje vse ljudi svoje države. Konfuce povzame še enkr glavno misel svojega dokazovanja. Dober vladar pride le iz dobre družine. ^ tisti, ki je bil v družini dober sin in dober brat in dober oče, bo tudi dober vlada
(ji
Daši je Konfuce te nauke učil že davno še pred Kristusovim rojstvom, , vendar vsi veliki misleci povračajo k tem naukom. Ko je na primer apostol P® izbiral predstojnike za nove cerkvene občine, se je poslužil čisto enakega n-ace kakršnega v tem poglavju naglaša Konfuce. Kajti v pismu Timoteju naroča: „Šk mora biti hiši dober predstojnik, ki ima otroke v pokorščini z vso dostojnostjo. A pa kdo lastne hiše ne zna vladati, kako bo skrbel za Cerkev božjo?“ (1 Tim. 3,4"&
Družina je in ostane temelj vsake verske, nravne, narodne in državne obno'-^ Dobri verski, narodni in državni voditelji bodo izšli le iz dobrih, pravilno urejc^ družin.
SLIKE IZ MISIJONSKE ZGODOVINE
SLAVNI MISIJONAR V PEKINGU — SLOVENEC
(Iz knjige: 800 let Mengša.)
Avguštin Hallerstein, rojen 1703 v Mengšu, umrl 1774 v Pekingu na skem. Kot jezuit se je posvetil misijonstvu na Azijskem Dalnjem vzhodu. Tj*1^
prišel po daljšem bivanju v portugalskih kolonijah Mozambique na jugovzho .i afriški obali ter Goba (pravilno Goa, pripomnil Merkun) v Prednji Indiji- ^ menitosti Dalnjega vzhoda. O njih je pisal za tedanji čas znamenita znanstve je znanstvenik, ki so ga zanimale zemljepisne, narodopisne in naravoslovne zn j, pisma ter razprave, ki jih je v lati čini v samostojnih knjigah ter v pub’likadl londonskih in petrograjskih znanstvenih družb.
Nadalje se je ukvarjal z zvezdoslovjem in svoja opazovanja prav tako O'°}\o Ijal. Kartografiral je Macao z okolico in deželo Tatarsko ter za tedanjo Kital® določil število prebivalstva. Njegovo delo se je opiralo na opazovanje in na la® ugotovitve in meritve. Užival je velik ugled na pekinškem cesarskem dvoru.
ZA BOŽJIM KLICEM
Dvaindvajset let je tega, kar se je v . milijonskem kitajskem mestu Shangha-jU r°dil mali Jože. Družina Chan je po-Jožeta imela še tri hčere in mlajšega s‘na. Srečno so živeli pod božjim var-s Vorn in starši so globoko krščansko Trajali svoje otroke. Molitev je bila nevni duhovni kruh Chanovih.
Jože si je že od mladosti želel postati uhovnik. V bližini so imeli očetje sale-zjJanci lepo šolo za fante. Tja so poslali s ^rši svojega sina, da je lahko v zavodu ^čel svoje študije za bodočo odločitev. l'e* njihove dobrote bi starši ne zmogli. Prišla so leta strahotne vojne. Ja.pon-. vdor na Kitajsko in kratek mir. Že v kazalo, da bodo Chanovi zaživeli lep-15 ^neve> Je nenadno 1948 leta umrl letnemu Jožetu oče. Komunisti so se z 'rali v Mandžuriji in mesto Mnkden je
bodo
® v nevarnosti. Vsakdo je vedel, da
zasedli vso Kitajsko, če se jim po-
o^i. prebiti severno fronto. Tedaj so 1 ‘°čili salezijanski misijonarji, poslati j»Se kaj več obetajoče fante v Hong ®ng. Tam bodo v miru mogli nadalje-svoje učenje. Bilo je komaj nekaj ^cev po smrti Chanovega očeta, tat adi J°ze J® vstopil v Hong Kongu .J v salezijanski noviciat. Njegova s štirimi otroki je ostala osamljena n .banghaju. Hvaležno je Jože mislil nJ0, zanjo molil, se resno oklenil v ie aZ^Usni d°bi noviciata oblikovanja svo-buše. Saj je bilo vse odvisno od tega, tt-1 ° .k° v noviciatu vzdržal. Leto je hi-® minilo in preizkušnjo je dobro prestal, edil je triletni študij filozofije. Pouk ^ meroslovja je Jožeta še bolj utrdil v o ?P.en®nju po vzvišenem duhovniškem 2 lcu. Nato so ga predstojniki odredili n^limi aspiranti za triletni pouk 60 °iat Udn*b kandidatov za bodoči novi-ski ’ ^JeS°v rektor je bil znani sloven-,Salezijanski misijonar Joško Ceder, Urja ta leta skrbi za bodoči redovni
aJaščaj.
Čl» eaavno je slovenska dobrotnica iz v®Ianda gospodična Marija Ciber ob-
ljubila podpirati skozi vsa leta bogoslovnega študija kakega domačega bogoslovca iz misijonskih dežel. 'Pomoč je bila ponudena kitajskemu slovenskemu misijonarju Majcenu, ravnatelju Tang King Po šole v Hong Kongu. Dobil naj bi jo najboljši aspirant. V maju so imeli predstojniki posvet in izbrali Jožeta Ghana Za izvoljenega obdarjenca.
Takole ga slika misijonar Majcen sam, pred odhodom v salezijanski red svetni učitelj v Sloveniji: ,.Naš Jože ki se je v svojem praktičnem delu kot asistent posebej odlikoval — tako v pobožnosti, kakor tudi v delu za aspirante — je dobil od kapitularjev najboljšo pobudo. Bil je tudi odločen, da bo že v jesenskem roku za začetek novega šolskega leta odpotoval v Italijo, 'kjer bo na naši univerzi študiral in se tako pripravil za delo med Kitajci. On je bil tudi v mojem zavodu pod vodstvom gospoda Gederja in sem ga res rad imel, ker je pokazal tako lep redovniški duh, pa tudi izredne sposobnosti. Tega Jožeta torej skupno z gospodom Gederjem priporočava. On bo gotovo, kot je obljubil, molil za svoje dobrotnike. Pa tudi njega samega priporočam v svete molitve. Predstojniki i-majo lepe načrte. Potrebujemo dobro vzgojene, vodstva sposobne kitajske duhovnike. Upajmo, da bo s pomočjo molitve
dosegel to, kar želimo od njega mi, pa tudi njegovi dobrotniki.“
V septembrskih „Katoliških misijonih“ beremo Jožetovo pismo dobrotnici, ki se končuje: , Letos v poletju bom zapustil te svoje dečke in začel s teološkimi študijami. Vse življenje Vam bom hvaležen, ako bo Vaša plemenitost mogla poskrbeti za moje potrebe v teh štirih letih. Svojo hvaležnost pa Vam bom lahko skazoval z dnevnimi gorečimi molitvami za Vas. Naj Vam Bog to Vaše delo krščanske ljubezni poplača in naj Vas vedno blagoslavlja. — Vam iskreno vdani klerik Jožef Chan SDB, Kowloon - HongKong.“
Naslednji dve pismi je mladi kitajski bogoslovec pisal slovenski dobrotnici eno tik pred odhodom iz Hong Konga, drugo pa že iz Turina:
„Minilo je že precej časa, kar sem Vam pisal zadnje pismo. Končal sem triletno praktično vežbanje in zdaj se pripravljam na bogoslovne študije, katere nameravam končati na papeškem študijskem zavodu naše salezijanske družbe v Turinu v Italiji. Iz Hong Konga bom odpotoval 27. avgusta z zelo udobno ladjo „Asia“; v Turin bom dospel najforže konec septembra. Upam, da bo potovanje
V nekem misijonskem zavodu v Aziji.
zelo zanimivo. Čim pridem v Turin, Vam bom spet pisal.
Še enkrat Vam izrazim prav iskreni Bog povrni in se še vnaprej priporočam Vaši darežljivosti. Bog in Mati božja naj blagoslovita Vas in vse Vaše drage.“
,jPo 26 dnevnem potovanju sem srečno dospel na cilj. Hong Kong sem zapustil 27. avgusta v družbi enega duhovnika in dveh klerikov naše družbe, še en salezijanski duhovnik pa se nam je pridružil v Singapuru in dva klerika v Bombay^-Tako sem imel kar lepo druščino.
Ladja, s katero smo se vozili, ,ni ravno velika pač pa udobna. Morje je bilo veS čas mirno. Ustavili smo se v naslednjil1 pristaniščih:	Singapur, Colombo. Bom-
bay, Karachi, Aden, Suez, Port Said» Neapelj in Genova. V Neaplju je ladj8 stala 20 ur. V tem času smo obiskali izkopanine v Pompejih in prekrasno cerkev Naše Gospe Rožnega venca.
V jutru 22. septembra smo dospeli V Genovo. Kosili smo v salezijanski hiši in nato hiteli na železniško postajo in ob 5 popoldne smo bili že v Turinu Šli sm° naravnost v baziliko Marije Pomočnic® kristjanov, kjer sem goreče molil za VaS’
Zdaj že študiram v salezijanskem Pa' peškem študijskem zavodu. Bogoslovcev je 150, 40 jih je v istem letniku z menoj; Bogoslovci so iz vseh koncev sveta, tudi profesorji so raznih narodnosti. Klju^ temu se med seboj prav dobro razumemo; Zares čutim, da pripadam veliki katolik1 družini.
Končam to pismo obljubljajoč dnevu® molitev za Vas in Vas prosim, da tud’ Vi molite zame, ker bi rad vidno napredoval v petletni pripravi na moje duhovništvo. Hvala Vam!“
V Shanghaju moli Chanova družin8 za Jožefa vsak dan. Nič ne vedo, kaj de; la in kje pravzaprav živi. Skupni rožnj venec, ki so ga že doma v družini molu sleherni večer, jih tudi danes druži. Ljn bežen ne pozna meja. Ne železnih, b-f bambusovih zaves. Če je zgrajena n8 molitvi, sega s svojimi učinki v večnoč1 in osrečuje vse ljubljene.
Nekaj iz siama
V goriški .Misijonski nedelji“ za leto 1955 je m. Ksaverija Pirc O.S.U. objaha sledeče zanimivo poročilo iz Siama, £a je napisala na ladji, ko se je vračala iz Evrope nazaj v Siam, in mu sa-’tta narisala tudi ilustracije.
„Victoria“, 12. maja 1955.
„Kdor prerokom pomaga, bo poplačan kakor prerok sam. Mislite vedno na to, da mora vsakdo svojega bližnjega rešiti.“ (P. Leopolcl, str. 128).
Pravkar sem čitala besede v življenje-Pisu svetiškega p. Leopolda in takoj sem s® spomnila na vas, ljubi goriški Sloven-C1, Že zdavnaj sem vedela, da ste zelo vneti v podpiranju misijonarjev, ker že-'te p0 njih rešiti kar največ duš. Vse to Sein ,pa tudi dejansko doživela, ko sem
bila med vami 24. aprila 1955, za nekaj nepozabnih uric. Tako zna sprejemati samo domovina, ki je segla čez mejo in me objela, kot zna 'le ona. Tako vesela, prisrčna, pa vendar tako globoka je bila tista prireditev slovenske mladine. Pričala je, da Gorica razume, da je pri vsej skromnosti zunanjih razmer še neizmerno bogata v primeri z narodi Vzhoda, katerim manjka tisto ©no in edino potrebno: spoznavanje Boga. Dasiravno v Evropi marsikdo zdrsne s prave poti in se celo pogrezne v zločine, ki so temnejši od onih v deželi Bude, vendar vsakdo ve za pot nazaj in, če le hoče, jo najde.
Zopet sem na poti v prestolnico budizma. Nepregledna sinjina tropičnega morja okrog nas, ladja pa nevzdržno plove proti vzhodu. Med potniki 3. razreda, kjer nas je sedem misijonarjev, 5 pa-
M. Ksaverija Pirc O. S. U. z nekaterimi gojenkami na mostiču v zavoda Mater Dei v Bangkoku.
trov in 2 uršulinki, je pretežna večina temne polti, sinovi Indije. Vsi govore več ali manj angleški ir. so veseli, če najdejo priliko, da spregovore kako besedo z nami, misijonarji. Beli potniki pa gredo mimo nas, kot da nas ne vidijo. Koliko je med njimi katoličanov? Ob nedeljski sv. maši v salonu prvega razreda jih je bilo kakih 12, ob vsakdanji službi božji v salonu tretjega razreda sva pa le dve uršulinki in vendar je na ladji kakih 400 duš ali več. Milost jim je tako blizu, pa se je ne poslužijo. Zato pa jo Bog pošilja po nas misijonarjih onim, ki je niso zavrgli, saj o njej še slišali niso.
Pa boste ,rekli: saj so misijonarji že dolgo v Siamu, kako, da je še toliko teme. Pretehtajmo skupno samo nekatere številke. Siam ima 18 milijonov prebivalcev. Za njih budistovsko vero skrbi 113.644 boncev in 60.058 novincev. 1,9.769 prekrasnih pagod (poganskih templov) pokriva bogato deželo. Bangkok sam jih ima 496. — Katoliških misijonarjev je nekaj nad 200 in. malo več sester. Po večini razpolagajo z majhnimi gmotnimi sredstvi in so brez javnega vpliva. Kako naj ti uspešno napadajo to najvažnejšo budistično trdnjavo, ki je Siam?
In vendar, gorčično zmo božjega kra-
ljestva raste. Katoličanov je sedaj nad 60.000 in so razdeljeni na štiri vikariate. Dvema predsedujeta škofa domačina. Naša največja sila pa so katoliške šole. Siamci so zelo željni izobrazbe. Ministrstvo prosvete skrbi, da so državne šole kar najlepše in najboljše opremljene. Šolnine v teh šolah ni. V naših šolah pa mora biti, kako naj jih sicer vzdržujemo. Saj še tako ne moremo tekmovati z državnimi šolami kar se tiče zunanje opreme šolskih poslopij. In vendar kar drve k nam. Samo ob začetku šolskega leta v maju, smo morali zavrniti nad 400 novih učenk, ki so prosile za vstop. Pa toni tako lahko; ljudje se kar ne dajo zavrniti. Ponujajo nam višjo šolnino, moledujejo dni prosijo in obljubljajo vse mogoče. Pa če ni prostora, ga ni, tudi ne za hčere princev in ministrov. Največji naval je za notranje gojenke. Imamo le 85 prostorov zanje, pa bi jih rabili najmanj 300. Zunanjih učenk imamo v zavodu Mater Dei v Bangkoku 1200. Take ljube deklice! Vse do zadnje črnooke in črnolase z nekoliko poševnimi očmi mongolske rase, lahno rjave barve, pa vse nasmejane in polne življenja.
Vsi razredi otroškega vrtca, osnovne šole, gimnazije in dveh letnikov pre-uni-
Siamske študentke, kot jih narisala m. Ksaverija.
verze so napolnjeni do zadnjega prostora. Držimo se splošnega učnega načrta za siamske šole, vendar je ves naš pouk na krščanski podlagi. Molimo pred šolo in Po šoli vendar so učenke proste, da molijo z nami ali ne. Zunanja drža mora biti seveda dostojna. Prve pol ure je vsako jutro posvečeno moralki, to je razlagi naravnega zakona, ki ga je Bog razpisal v dušo vsakega Človeka. Ta predmet je obvezen za vse in nihče se temu ne upira. Katoličanke pa ob istem času dobe razlago krščanskega nauka v posebnih prostorih.
Zavod Mater Dei smo pričele pred 27 leti s 50 učenkami, sedaj pa jih imamo 1200. Leta in leta smo imeli 10% kato-ližank, sedaj jih imamo pa že 22%. Tu ift tam dobri Bog pokliče kako izvoljeno dušo, da pretrga vse vezi družine in običajev im postane kristjanka. Pa to je naravnost heroično. Razumeti more to le oni ki ve, kako je vse javno in zasebno življenje Siamcev povezano z budizmom. Večje ali manjše število boncev je povabljenih ob slovesnih družinskih prilikah, ob rojstvu, smrti ali raznih obletnicah družinskih članov. Ti molijo razne blagoslove v lepo ubranem petju, ki je slično gregorijanskemu. Nato pa jih družina lepo pogosti ob posebni mizi in navadno tudi v posebni sobi. Ko pridejo v bišo k slovesnosti, bonci nikogar ne pogledajo in razen molitve tudi ne spregovorijo nobene besede. Ali ste že videli sliko bonca? Obrite glave je, bosonog in ves zavit v rumeni togi, ki obstaja iz dolgega kosa blaga, ovitega zopet in zopet okrog telesa. Oči so mu vedno povešene.
Na ulicah Bangkoka srečaš bonca ob vsakem času, zlasti pa ob zgodnji jutra-oji uri. Bonci morajo živeti v velikem uboštvu in si vsako jutro izprositi hrano od hiše do hiše. Pred šesto uro zjutraj jih že vidiš stati ob cesti s povešenimi očmi in pločevinasto posodo v roki. Gospodinja pa pride iz hiše s pripravljenimi jedmi, poklekne pred bonca in mu strese v pločevinasto posodo vse vprek: riž, omako, sočivje, sadje. Pri tem drug drugega ne smeta pogledati in tudi ne spregovoriti besedice. Kar bonec tako na.
Ta risba kaže bonce. spodnja pa novo katol. cerkev v Bangkoku. (Risala m. Ksaverija.)
bere, mu mora zadostovati za tisti dan. Kar ima preveč, pa da ubogim. Bonec ves dan moli, premišljuje in študira pradavne knjige. Seveda mnogo časa vzamejo tudi razne slovesnosti. Saj ne otvo-rijo nobene šole ali trgovine ali nove hiše, ceste ali mostu brez navzočnosti bonca.
Iz vsega tega vidite, kako zelo je prežeto vse življenje Siamcev z budistično
vero. Zato tudi ne krščujemo mladoletnih, dasiravno naše deklice to včasih zelo žele. Končna vztrajnost je namreč preveč ogrožena. Svetujemo jim na vso moč, da vztrajajo do polnoletnosti ali do poroke. Zgodilo se je že_ da je naša bivša učenka pripeljala svojega moža, rekoč: „Oba se učiva katekizma.“ Krščanske družine so najboljši porok vztrajnosti.
Lani je končala našo pre-univerzo Sui Kiang, lepa Siamka kitajskega pokole-nja. Bila je osem ali devet let naša gojenka in je že leta želela biti krščena. Oče, bogat trgovec v mestu, seveda ni hotel o tem nič slišati. Odločno je zahteval, da pride Sui Kiang domov in mu pomaga pri knjigovodstvu. Imela je 20 let. Bali smo se, ali bo zdržala pri svoji želji po krščanstvu sredi domačega, bu-distovskega udobja, ali ne. O božiču pa sem prejela v Rimu pismo, rekoč: „Veselo novico imam za Vas: 8. decembra sem bila krščena in zdaj se imenujem. Miriam.“ 3. decembra je izpolnila 21. le-
to in tako je ni mogel nihče ovirati. Krščena je bila v prekrasni novi cerkvi cr četov redemptoristov. Mati( bratje in sestre so prisostvovali slovesnosti in se veselili s Sui Kiang . Miriam, oče pa ni rekel besede. Kdo ve, če ne bodo še drugi člani družine sledili njenemu vzgledu.
Cerkev očetov redemptoristov je prva katoliška cerkev zidana v tradicionalnem siamskem slogu, v katerem so zidane budistične pagode. Kritiki so se razburjali, eni za, drugi proti. Cerkev pa stoji in kaže, da se da katolicizem prilagoditi vsaki umetnosti.
Iz teh vrstic lahko razvidite, da misijonarji v Siamu le sejemo, sejemo. Zrno božje besede pade često na kamenita tla in ni nobenega sadu. Če pa pade na dobro zemljo, je sad stoteren tudi na Siamskem. Dragi misijonski prijatelji, pomagajte rahljati zemljo duš z molitvami in žrtvami. Če bo več dobre zemlje, bo tudi žetev bogatejša in skupno se je bomo veselili, ko sine dan brez zatona.
* iz mum mmm mihjonaujiv *
Z Japonske nam piše daljše pismo m. MAKNISA LUŽEVIČ FMM, iz misijona, kjer so pred letom dni doživeli strašno nesrečo, požarj ki je lupepelil ne samo vrsto misijonskih poslopij, ampak okrog 90 ubogih stark, o čemer smo o svojem času obširno poi-očali. Misijonarka nam piše 13. XII. 1955, torej nekaj dni pred prazniki in novim letom, zato najprej vošči s toplimi besedami:
Želim Vam prav vesele in milosti polne božične dneve, prav tako pa tudi srečno novo leto. Naj Božje Dete razlije svoje milosti na vse misijonske sodelavce in dobrotnike.
'Prisrčna hvala vsem, ki so se nas spomnili ob naši veliki nesreči in nam naklonili svojo podporo. Zahvaljujem se ponovno za denarno podporo pri zidanju nove kapelej ki jo tako nujno potrebujemo.
Pošiljam dve fotografiji: novo zave-
tišče in pa prizor ob vrnitvi naših stark, ki so v krogu matere prednice in naših sestra. Nepopisno je bilo veselje teh bed-nic, ko so se povrnile iz budističnih zavetišč. Res da so jim tam bili zelo dobri in so zanje lepo skrbeli, a počutile so se tujke in tesno jim je bilo, saj je v mišljenju med njimi in med gostitelji precejšnja razlika. Naš duhovni vodja jih je pripeljal sem in ko so izstopile, so naravnost strmele nad prelepim belim, novim poslopjem njihovega zavetišča, ki jim je zdaj spet dom. Kar niso se mogle načuditi notranjosti, ki je tako drugačna od običajnih preprostih japonskih do. mov Ena med njimi, ki je docela slepa, si ni mogla kaj in je še ona vzklikala, kot je čula druge: „Kako lepo...“. Naslednji dan so prepeljali še one, ki so bile začasno v Tokiju. Pozdravljanja ni bilo ne konca ne kraja. Tri so v času odsotnosti že umrle, štiri pa so še v bolnišni-
C1- Tista> ki je ob požaru skočila skozi okno in. si pri tem zlomila roko in nogo, zdaj že hodi in tudi z roko že giblje. Ne niorete si predstavljati, kako srečna je bila, ko se je prvič po dolgem času spet foogla prekrižati. Druga spet, ki ji je ime Matilda in je še vedno v bolnišnici, Pa je .pravi apostol: v bolniško sobo so Pripeljali nevarno bolno ženo; naša Matilda pa brž iz postelje in k njej; začela Ji je govoriti o Jezusu iin Mariji in o nebesih; prepričala jo je o zveličavnosti naše vere in jo je slednjič tudi sama krstila; vso noč je potem prebdela ob umirajoči in brez prestanka molila rožni ^enec; ob jutranjem zvonenju je novo-kr.ščenka zaspala v Bogu...
7. novembra smo imele slovesen blagoslov novega zavetišča. Obred je opravil Prevzv. gospod internuncij msgr. Fur-stenberg. Slovesnosti se je udeležilo tudi mnogo duhovščine in redovnikov in redovnic. Prevzvišeni se je že med gradnjo neprestano zanimal, kako delo napredu-J® >n je večkrat tudi sam prišel pogledat. Blagoslovitve se je udeležil tudi a-^n®riški vojaški kurat, s katerim so prišli nekateri njegovi vojaki. Ti so nam namreč v žalostnih dneh težke nesreče veliko pomagali. Pri slovesnosti so vsi govorniki poudarjali, kako je krščanska Jubezen združena z dobrodelnostjo zmo-Sda v tako kratkem času postaviti novo zavetišče. Darovi so prihajali z vsega sveta. Prvi največji znesek je dal sv. n®® Pij XII., že nekaj dni ,po požaru, z z®ljo, da čimprej začnemo z zidavo novega Poslopja. Za ta velikodušni dar vedo Vs® naše zavetišnice in so zdaj silno srečne in vesele, ker visi na steni v veliki sPrejemnici lepa podoba sv. očeta.
Nekaj dni po otvoritvi nove stavbe so nam z mestne prefekture poslali spet 4 starke in naslednji dan kar 37. Vse so P°ganke — novo polje misijonskega dela *a nas! Lepo misijonsko polje pa imamo ndi v tukajšnji bolnišnici. Skoraj ne Jjmremo ustreči vsem, ki bi želeli poslušati pouk o naši sveti veri. Zato se še ..mo bolj priporočam vsem našim misijonskim (prijateljlem in dobrotnikom Predvsem za pomoč v molitvi.
V	decembru piše iz Južne Indije salezijanski brat-laik LUDVIK ZABRET sledeče:
V	naši kmetijski šoli imamo reden pouk in praktično delo na polju. Fantje se kar dobro držijo in so vedno dobre volje. To nas veseli, ker je znak, da znajo vrednotiti kmetijstvo. Ročno, še posebno poljsko delo ni privlačno ne cenjeno, vendar velika večina prebivalstva živi od poljedelstva in v razvoju poljedelstva temeljita napredek in moč svobodne Indije. Letos smo začeli tudi z živinorejo in z velikimi težavami spravljamo skupaj krave za mleko, ker te so v Indiji redkost, čeprav je sicer dežela po številu živine na drugem mestu. Naše prizadevanje v tej smeri je zelo važno; treba je gojence prepričati o koristnosti mleka in mlečnih izdelkov, o veliki pomoči, ki bi jo ta produkt nudil tako velikemu vprašanju prehrane indijskega prebivalstva, posebno doraščajočih otrok. Tudi država si v tem pogledu zelo prizadeva.
Iz Burme se je kratko oglasil drugi salezijanski brat-laik JOŠKO KRAMAR. Dne 11. XII. nam piše tole:
Prav lepo se vam zahvaljujem za redno pošiljanje „Katoliških misijonov“. Prav danes sem bral v oktoberski številki o oporoki kitajskega duhovnika Tunga in sčm s solzami v očeh premišljal, kako bi se neki tukajšnji katoličani In duhovniki zadržali, če bi prišlo tako preganjanje nadnje. Naši katoličani so manj globoki kot kitajski; če je še Kitajcem težko vzdržati, kako bo šele našim. ..
Tu imamo že več kot leto dni redno hierarhijo: dva nadškofa, pet škofov in en vikariat. Dva škofa sta domačina, čeprav je domače duhovščine še zelo malo. A upamo, da bo šlo kmalu na boljše, ker je v malih semeniščih precej mladine. Daj Bog, da komunizem ne prodre do nas, kajti domači kler je še prešibak da bi vzdržal.
Zdaj se pripravljamo na novo mašo g. Tomaža D’Suza, ki bo posvečen tu v naši cciK.-i prihodnjo soboto, v nedeljo nato
pa pel prvo sv. mašo. Ima še dva brata, ki sta salezijanca. Novomašnik je prvi salezijanski duhovnik . domačin iz Burme. Cerkev smo za to priliko popravili (po desetih letih, odkar je bila poškodo-dovana), a šele notranjščino) ker manjka sredstevi saj smo še za notranjščino v težavah, kako bomo plačali račun, ki znese 2.400 dolarjev. Je pa cerkev zdaj res zelo lepa.
Imam pripravljen za vas paket, šest funtov težak. Že cele tni mesece leži pri meni in čaka na dovoljenje za odposla-nje. Zdaj sem bil prepričan, da je že vse v redu, pa so mi s carine sporočili, da moram še nekaj doplačati. Upam, da bo zadeva zdaj vendarle stekla in paket odplul čez morje. 'Posodice, ki vam jih pošiljam, so napravljene iz bambusovih stebel, prevlečene s surovim lakom dn pobarvane oziroma pozlačene. So te stvari še vedno v vsakdanji rabi v tej deželi. Ako bo ta pošiljka v redu do vas prišla, se bom potrudil poiskati za prihodnjo priliko še kaj lepšega.
Po dolgem času se nam je oglasila č. m. DEODATA HOČEVAR O.S.U., slovenska ojršulinka na Javi, ki je bila med tem zelo bolna, pa jo je, hvala Bogu, Ve. liki misijonar Kristus Gospod ohranil in vrnil misijonskemu ,polju, kjer jo tako potrebuje. Takole piše iz Djakarte dne 11. decembra 1955:
Zelo mi je žal, da mi zaradi bolezni ni bilo mogoče ustreči Vaši prošnji za predmete, ki bi Vam služili za misijonsko razstavo in tombolo. V Djakarto sem se vrnila šele 16. oktobra in bilo je pač prepozno, da bi stvari prišle do prireditve.
V septembru sem prejela pismo od m. Frančiške Novak iz Siama, v katerem mi sporoča, da je Slovenska misijonska zveza spet poslala denarno podporo slovenskim misijonarjem, med njimi tudi meni. Iskreno se Vam zahvaljujem in po Vas vsem prijateljem misijonov! Prosim Velikega Misijonarja, naj vsem po božje poplača ljubečo požrtvovalnost.
M. Frančiška mi je tudi poslala knjigi „Cerkvena poezija“ in „Na nepremag.
Ijivi skali“, ki so mi v veliko veselje. Iskreni Bog povrni darovalcem! „Katoliški misijoni“ redno prihajajo in jih z zanimanjem prebiram. Skušala jih bom poslati bratu duhovniku v Južno Srbijo.
Zopet sem med mladino. Vse se je dobro končalo, polagoma bom spet lahko začela delati kot pred boleznijo Dolgi so bili meseci bolezni, a sem hvaležna Bogu tudi za to. Žrtev je pač podlaga vsemu; še z večjo požrtvovalnostjo bom zdaj skušala svoje življenje posvetiti misijonom. In. ker me podpirajo molitve in žrtve vseh prijateljev misijonov upam, da bo delo obrodilo lepe sadove.
Pošiljam Vam nekaj slik z naše šole. — Uršulinke na Javi praznujejo 100 letnico svojega prihoda v to deželo. Prve misijonarke so prišle 7. februarja 1856 in naš samostan je bil prvi uršulinski samostan v deželi. 17. novembra smo se pobožno spominjale vseh onih, ki so v teh 100 letih umrle v našem samostanu. 73 jih je; prva je umrla že 1. februarja 1856; bila je le 4 dni v misijonih... Zjutraj smo imeli za umrle slovesno sveto mašo v naši kapeli. 36 naših učenk v belih oblekah je položilo bele šopke na mrtvaški oder. Po sveti maši so odšli duhovniki in nekatere redovnice s 56 u* čenkami, ki so imele šopke rož v rokah, na pokopališče, kjer je sedaj 36 grobov. Po „Libera me, Domine“ so deklice položile cvetje na grobove. Naj počivajo v miru!
V Indoneziji smo imeli v septembru volitve, prvikrat v zgodovini te dežele. Mnogo ljudi sploh ni vedelo, za kaj pravzaprav gre. 78 milijonov prebivalcev šteje Indonezija, katoličanov le 1 milijon. Statistike kažejo, da so tudi nekatoličani volili za katoliško stranko. Dobili bomo 10 zastopnikov v parlamentu kar je povsem nepričakovano. Hvala Bogu, zdaj se bo vsaj kdo bojeval za nas katoličane! Največ glasov je dobila nacionalna stranka, ki je pro-komunistična. Drugo mesto so dobili Masjumi (mohamedanci) in tretje komunisti. Zadnji so goljufali. Seveda je mohamedanska stranka zelo nezadovoljna z izidom. Parlament še ni o-tvorjen. Mohamedanci želijo delati sku-
^aj s katoličani, protestanti in malimi bankami proti komunizmu.
15. decembra bodo nove volitve — za 0nstituanto. Veliko zavisi od teh vo-‘tev Komunisti demonstrirajo. Katoli-ra'n' se zelo trudijo in zlasti molijo. Vsa-a stranka ima svojo značko, katoličani r°žni venec. Bost nam pomagaj!
Iz decembra lanskega leta so novice, 1 nam jih s svojega misijonskega po Ja v Keimoesu (Juž. Afrika) pošilja mi SlJonska sestra VINCENCIJA NOVAK
Praznik Kristusa Kralja je za naš 'sijon največj.i dan. Že vrsto let se nam ^a dan smehlja velika dušna sreča, kaj-ves trud in žrtve našega misijonskega v,a nam ta praznik Bog velikodušno pla-uJe in blagoslavlja. Letos smo v soboto P’ed praznikom krstili 15 poganov in ’ Protestantov. V nedeljo zjutraj, na
praznik sam, pa je ,prvo sveto obhajilo prejelo 135 otrok; istega dne popoldne je bila birma:	sv. Duh je napolnil
138 svojih borcev! Veliko je naše veselje in vem, da se z nami veselite tudi vsi naši misijonski dobrotniki ir. prijatelji.
Težke preizkušnje so nas zadele leto?. Velikanska povodenj nam je skoro vse uničila. S trudom in muko smo pozneje zemljo izravnali, spet zasejal^ pa je pred nekaj tedni huda slana požgala vse posevke. Sedaj smo spet na delu in že drugič sejemo... Prosimo Boga, da bi se nas vsaj zdaj usmilil in blagoslovil rast naše grude, da bomo imeli vsaj vsakdanja kruh! Kje naj sicer zberemo denar, da bi kupili vsak dan hrano za 200 ljudi? Kadar naša polja dobro rode, imamo skoraj za pol leta kruh z naših njiv.
V zadnjih mesecih smo sprejeli v misi-ion mnogo novih sirotnih otrok. Večinoma
v
Cerkev misijona Pella, na katerem deluje misijonarka s. Elizabeta Pogorelc.
so do kosti sestradani; nekateri tudi bolni. Naši kmetje so z zadnjo povodnijo tudi veliko škodo utrpeli; zdaj je pritisnil še mraz, zato si lahko predstavljate, kakšna težava je s prehrano.
Upam da ste prejeli predmete, ki sem Vam jih poslala za misijonsko razstavo in veletombolo. (Vse je v redu prišlo. -Op. ur.) iPoslala sem, kar sem pač mogla, z iskrenim srcem in velikim veseljem, da se tako 'lahko vsaj malo oddolžim našim misijonskim dobrotnikom.
Moja javna zahvala rojakinji Mrs. P. Kavic, Red Hook, New York, ki mi je
že dvakrat poslala pakete z dobro ohranjeno obleko. Misijonarji smo ponosni na naše prizadevne rojake, ki se nas spominjajo «e le v molitvi marveč tudi z darovi mislijo na nas. Naše molitve jih vedno spremljajo. Naj jim dobri Bog obilno poplača!
Iz Južne Afrike nam je pisala tudi misijonarka s. Benigna Šteh iz iste Družbe:
Prejela sem zanimive misijonske o-krožnice, pa tudi poslani denar iz misijonskega sklada. Tisočkrat Bog povrni! Ne morete si misliti, kako prav mi je Veš dar prišel; ravno takrat, ko sem ga najbolj potrebovala. Bog povrni vsem slovenskim dobrotnikom!
Na tej misijonski postaji sem že od decembra 1954. Predstojniki so me sem poslali skupno z dvema sosestrama, da bi začele z novim domom pod Marijinim varstvom. Misijon sam pa je začel neki italijanski misijonar že pred poldrugim letom. Zidal je kar sam s pomočjo nekega domačinskega mladeniča. Pa je pozidal, mislite si. 2 šoli, hišo za sestre, stanovanje zase in veliko dvorano, ki j° uporabljamo tudi za kapelo. Moji dve so-sestri in 2 domača učitelja skrbe tukaj za vzgojo 140 otrok. Seveda je naša šola privatna. Učitelja plačuje škofija, ker država noče ničesar prispevati.
Ob reki Oranje je veliko črnih naseljencev, ki delajo na posestvih belih ljudi. Med temi domačinskimi delavci j® naš apostolat. Oskrbujemo pa še tri po* družne misijonske postaje, kamor hodi naš pater vsako nedeljo popoldne maševat.
Nisem predaleč od sestre Vincencij® Novak. Tako se večkrat obiščeva in se kaj po slovensko pogovoriva. Moja rodna sestra Alojzija pa deluje zdaj na misijonu v Vredendalu, kjer sem bila jaz prej tri leta.
Na praznik vseh svetnikov smo imeli pri nas sv. birmo. Skupno 54 birmancev, otrok In odraslih. 9 otrok je prejelo tudi sveti krst. Dela imamo čez glavo posebno s poučevanjem med mladino, pa z ‘ucC’^jciYi	y
casu pa tudi ne lenarimo. Ukvarjamo *e s šivanjem, da si kaj prislužimo, saj drugih dohodkov sploh nimamo!
'— V drugem pismu pa ista misijonarka tole piše:
Srčna hva’a za lepo darilo, ki sem ga z velikim veseljem prejela. Bog povrni vsem dobrotnikom!
V	Južni Afriki delujem že 24 let. Mi-slJ°narjenje tukaj mi s preizkušnjami ni Prizanašalo; pa vendar še nikoli nisem obžalovala, da sem se odločila za vzvi-^ni misijonski poklic. Bog je neskončen Plačnik: vedno več plača, kot pa smo zaslužili!
Y	zadnjih časih so me predstojniki po-slali sem v Anghrabres, da bi začela nov Misijon. Delo lepo napreduje. V šoli, ki sm° j0 s sosestrami ustanovile, učimo
akih 130 otrok. Pomagata mi pri tem Vem še dve sosestri in dva učitelja. Šola Je seveda privatna in moramo vse stroške vzdrževanja zanjo same nositi. Nekako
jih krijemo s šivanjem, s katerim si nekaj prislužimo: izkupiček gre potem za vzgojo domačinskih otrok. Starši naših gojencev so namreč silno revni in morejo le malo prispevati za pouk So nam pa zelo naklonjeni in budi učenci so ukaželj-ni. Več kot polovica naših gojencev prihaja sleherno jutro čez 8 km daleč v
Naj omenim, da vzdržujemo poleg tega misijona še 3 podružne misijonske postaje, kamor hodi naš misijonar vsak mesec maševat. Otroci, ki so preveč oddaljeni, prihajajo na misijonsko postajo v Keimoes, kjer deluje sestra Vincencija Novak; to je naša sosedna postaja.
Na praznik Vseh svetih smo imeli sveto birmo; birmancev je bilo 54, krščenih pa takrat 9, že precej odraslih otrok. Naši katoliški verniki so k slavju prišli od blizu in od daleč. Z veliko ljubeznijo so sprejeli svojega škofa.
Priporočam v molitev slovenskim dobrotnikom vse potrebe našega misijona.
Vsem misijonskim prijateljem voščim vesel božič in veliko sreče v novem letu!
Pogled na pokrajino z gorami, pod katerimi leži misijon Pella.
Rodna sestra gornje misijonarke, sestra ALOJZIJA ŠTEH, ki deluje v Vre-dendalu, pa nam je pisala naslednje:
Najprisrčnejša zahvala Misijonski zvezi in vsem misijonskim dobrotnikom za velikodušni dar iz misijonskega sklada, ki sem ga hvaležna prejela. Bog naj vsem tisočkrat povrne. Prosim, da se nas tudi v bodoče spominjate.
Tukaj zidamo zdaj veliko cerkev, o kateri upamo, da bo prihodnje leto dozidana, Zidava pa zahteva neznansko veliko denarja. Računamo na božjo pomoč in na velikodušje naših dobrotnikov. Vemo, da ne bomo razočarani. Ta zavest, da se slovenski rojaki nas misijonarjev in misijonark tako blagodarno spominjajo, nam daje ve'iko poguma in moči pri našem delu, da še več žrtvujemo za čast božjo in za rešitev neumrjočih duš.
Iz Pelle v Južni Afriki je ge. Anici Tušar v USA ,pisa'a slovenska misijonarka s. IVANA ELIZABETA POGORELC. Nekaj odlomkov tega pisma objavljamo:
Priv prisrčna hvala za poslane božične
darove našemu misijonu. Sestra prednica in jaz z našimi malčki vred se plemenitim slovenskim dobrotnikom iz srca zahvaljujemo, Vse, kar smo prejele, nam je bilo res potrebno in bomo koristno u-porabile.
Nekaj besed o delu na našem misijonu. Praznik Vnebovzetja v avgustu (pismo je datirano v lanskem novembru. — op ur.) smo lepo proslavili. Imeli smo tudi tridnevne duhovne vaje za otroke. Udeležilo se jih je čez 260 Med njimi jih je bilo tudi 30, ki so takrat prejeli prvo obhajilo. Praznik Kristusa Kralja pa je bil namenjen predvsem odraslim. Štiri žene so takrat' prvič pristopile k obhajilni mizi. Vsako soboto so na oslih prihajale 8 milj daleč h krščanskemu! nauku in ostale potem v nedeljo še pri službi božji. Kakšen napor zanje, si lahko predstavljate, če dodam, da so imele seboj vsaka po dva ali tri otroke, najmlajši med njimi je imel šele nekaj mesecev. Na prvo adventno nedeljo pa sta prejela krst dva bela otroka, Evropejca, njuna mati je šele pred dvemi leti prestopila v katolicizem. Zdaj vsi trije mo'jjo za očeta, ki je, četudi zagrizen kalvinec, dal
S. Elizabeta Pogorelc z otroci misijona Pella.
'
^seeno pismeno dovoljenje za podelitev rsta svojima otrokoma, šolsko leto končujemo tukaj v začet-u decembra. Med počitnicami bo ostalo ®ri nas še kakih 50 sirot in okrog 40 •s°loobveznih otrok. Tem bomo nuddi o-Serndnevne duhovne vaje.
Vsem slovenskim misijonskim dobrot-vlkom in prijateljem se vroče priporo-cam v molitev.
j,Iz Pisma p. ALBINA KLADNIKA ■	C., Carolina, Južna Afrika:
Cerkev v Južni Afriki se je znašla 'led mnogimi in težkimi vprašanji. Pro-stantske oblasti nas zasledujejo na sle-eini korak in svare ljudi pred nevar-j°stj°, ki prihaja iz Rima... Naši škof-v, So se odločili da bodo na lastne stro-‘ e vzdrževali šole za črnce Mnogi mis-da bodo državne oblasti tudi te za-i 'j6 P1-ej ali slej prepovedale. Država si . Ce namreč domačine vzgojiti po svo-jitj1 °kusu ter jim zlepa ali zgrda vsi-v glavo, da so rojeni za sužnje in da
morajo po božji volji in zapovedi ostati večni hlapci belega človeka.. . Zato pa nas oblasti tako postrani gledajo; kato-'ilški misijonarji, ki črncem dopovedujemo, da so otroci božfji, nič manjše vrednosti kot belci, saj..smo vsi na istem kri: žu po istem Odrešeniku odrešeni, smo jim trn v peti.
Prosim vse misijonske prijatelje • in dobrotnike, da veliko molijo za zmago Kristusove Cerkve v Južni Afriki!
Krajše pismo je za božične praznike pisala tudi misijonarka mati KSAVERI-JA LESJAK O.S.U. iz Randfonteina (J. Afrika). Vošči vsem dobrotnikom in misijonskim prijateljem božične praznike in srečo v novem letu. Vprašuje, če smo prejeli njeno pošiljko za misijonsko tombolo (prejeli smo vse - op. ur.) in obljublja, da se bo v prihodnje potrudila kaj več popisati svoje misijonsko delovanje na afriškem jugu. Zahvaljuje se za Kat. misijone, ki jih vneto prebira in se slednjič vsem priporoča v molitev.
- PO M h IJ O N HU M 5 VU U *
IPO 300 LETIH SO SE VRNILI V CERKEV
184 vaščanov iz japonske vasi Yone-kawa, blizu Sendaja, je lani na isti dan prejelo krst. Ta masovni vstop v katoliško Cerkev pa ima svojo posebno zgodbo. Pred 341 leti, ko je na Japonskem izbruhnilo veliko preganjanje kristjanov, so se premnogi verniki zatekli v severne pokrajine blizu otoka Hondo, v pokrajino Sendaj. Tam so počasi nastale cele krščanske vasi. A preganjanje je seglo tudi tja: polovili in pobili so vse duhovnike in voditelje, krščansko čredo pa pustili brez pastirjev. Stoletja so šla mimo, a mnogi prvotni znaki krščanstva pri tem ljudstvu le niso umrli; posebej zanimivo, da so ti ljudje ohranili večje število verskih in nabožnih knjig, ki so jih skrbno čuvali iz roda v rod. Po drugi svetovni vojni, ko se je na Japonskem začela tudi svoboda vseh verstev, so si prebivalci Yonekawe osmelili, da so iz skrivališč privlekli že orumenele stare krščanske knjige in se začeli bolj na-globlje zanimati za vero svojih prednikov Poklicali so duhovnike iz Sendaja. Ko so ti prišli mednje, so ostrmeli, saj so se znašli med kakimi 600 Japonci, ki so na moč želeli prejeti sveti krst in katoliški verski pouk. De' teh katehu-menov, ki so potomci pred stoletji preganjanih kristjanov, so tedaj kar v množici lani krstili v Yonekawi.
KRŠČANSKI NAUK ČEZ POLETJE NA JAPONSKEM
Na Japonskem se je v prejšnjem poletju udeležilo okrog 200 poganov posebnega tečaja krščanskega nauka, ki ga je pripravila katoliška univerza v To-kiju. Med udeleženci je bilo 75 profesorjev, 6 višjih državnih uradnikov in — čudo vseh čud — 33 šintoističnih bon-cev! Navkljub veliki vročini so se pri-glašenci vsi do zadnjega tečaja redno, vsak večer udeleževali.
KATOLIŠKO VSEUČILIŠČE NA KOREJI
Oče Čin, ki je vstopil v jezuitski red na Japonskem in je bil ob koncu svojega študija v Evropi posvečen v duhovnika, je zdaj prišel v prestolnico Koreje, Seul. Hoče pomagati s svojimi izkušnjami in znanjem pri ustanavljanju katoliške univerze, ki jo tam pripravljajo. Pri pripravah sodeluje tudi znani jezuit p. Gep-pert že več kot leto dni; bil je prej rektor katoliške jezuitske univerze „Sophia“ v Tokiju. Setulsko vseučilišče bodo kot tokijsko vodili jezuitje iz severnoameriške podprovincije Wisconsin.
UNIVERZA NA FORMOZI
Na otoku Formozi, ki je trenutno zatočišče narodne Kitajske in kjer uspešno delujeta slovenska misijonarja duhovnik Franc Rebol in laični misijonar, zdravnik dr. Janez Janež, je velika univerza v glavnem mestu Taipei. Od 5000 vpisanih akademikov jih je 230 katoličanov, se pravi 4 in pol odstotkov. Odstotek je naravnost presenetljiv, če upoštevamo, da je razmerje katoličanov do poganov na otoku komaj 4 tisočinke v pogansko morje, navkljub velikemu porastu katolicizma v zadnjih letih.
V	šolskem letu 1954-55 je bilo krščenih 60 akademikov. Med nanovo vpisanimi pa je spet 75 katoličanov. Vsak dan več spreobrnjenj v akademskih vrstah veča in utrjuje upanje za zmagovito rast katoliške Cerkve na Formozi. Pa tudi v sosednji Kitajski, ki pričakuje osvoboje-nja prav s Formoze. Lepo število spreobrnjenih so begunci s kitajske celine, ki komaj čakajo, da bi se vrnili v domovino.
V	glavnem gre zasluga za to lepo apostolsko delo med akademiki kitajski domači duhovščini, pa tudi jezuitom in benediktincem, ki so vsi profesorji na državni univerzi v Taipeju. Jezuiti so v bližini univerze nedavno odprli posebni akademski dom, ki ga imenujejo „Beda
Hall‘( v spomin na slavnega kitaj-fvej?a jezuitskega mučenca iz sedanjega dečega preganjanja na Kitajskem. Podobno akademsko domovanje za vseučili-scnice so odprli tudi benediktinci.
VIETNAM V BOJU Z NEMORALO V južnem Vietnamu, ki še živi v svo-°di, so začeli z odločnim bojem proti ružabni kugi, ki jo predstavljajo: «ži-yanje opija, kvartopirstvo, prostitucija alkoholizem. 27. novembra lani so pr-lc javno udarili po teh pregrehah.
Na dveh posebej prirejenih vozilih so P° mestu prevažali našemljene sohe s Primernimi smešujočimi napisi o memo-dlnih razvadah. Po zvočnikih so pozivali Prebivalstvo, naj začne odločen boj za ^.robljenje nemorale, ki je v sramoto retnamcem. Istega dne zvečer so javno ^ grmadi sredi mesta sežgali na tisoče Pmazandh časopisev in revija igralnih art in pip Za opij. To sežiganje je bilo P navzočnosti zdravstvenega ministra, 1 je skupno z drugimi državnimi obla-thiki in množico zdravega dijaštva ho-
dati poseben poudarek tako odločne-•Pn dejanju. Slednjič pa so na prostem Prizorili posebno burko, kjer so do do-ra osmešili kadilce opija...
Naj ko bi tudi v Ameriki in Evropi “Pdli posnemati Vietnamce?
Nehru hvali krščansko
DOBRODELNOST
. indijski ministrski predsednik Nehru v parlamentu ob debati o predlogu za n°v državni zakon o verskih spreobrnjenj11'1, ki je bil zavrnjen z velikansko ve-
odločno nastopil v obrambo in hvalo
s ganskih sirotišnic in zavetišč. „Po-ebna komisija, ki smo jo ustanovili, da Pugleda, kakšen je položaj socialnega krbstva v Indiji,“ je dejal „je po bol-s’saicah in zavetiščih odkrila naravnost . '"abotne stvari. A nič, kar bi mogli gra-a'-'i ni našla v sirotišnicah in ženskih j^atiščih, ki jih vodijo in vzdržujejo '"sčanski misijonarji. Medtem ko mora-0 z obžalovanjem ugotavljati narav-v0''it porazno stanje v ustanovah, ki so državnih in privatnih rokah...“
STOLETNICA MISIJONA V JESSORE
V srcu Bengalije, med mesti Kalkuta in Dakka leži mesto Jessore, ki je stolica škofije, po svojem razsegiu tako prostrane kot vsa Sicilija. Misijonsko delo v tej škofiji vodijo očetje Ksaverijanci iz 'Parme. Upravno pa pripada škofija Vzhodnemu Pakistanu. Škofija, ki so jo ustanovili pred tremi leti, šteje komaj 5 tisoč katoličanov sredi velikanskega morja 6 milijonov prebivalcev. Od teh jih je 4 milijone muslimanov in 2 hin-dujev. Protestantov je okrog 7 tisoč. V škofiji deluje 11 očetov Ksaverijancev duhovnikov, 2 misijonska brata in 13 misijonark, ki so izvečine Pakistanke. 23 katoliških šol poseča okrog tisoč dečkov in 350 deklic. Prvotno misijonsko postajo v pakistanski Bengaliji, iz katere se je pozneje razvila današnja škofija v Jessore, so ustanovili misijonarji milanskih zunanjih misijonov točno pred sto leti, 19. marca 1855. Stoletnico so lani v Jessore slovesno proslavili. Udeležilo se je slavja veliko število katoličanov iz škofije; bili so navzoči tudi štirje škofje iz Vzhodnega Pakistana.
MISIJONSKA POSTAJA POTREBUJE LADJO...
Podobne potrebe, kot jih je na Nilu imel naš sloviti misijonar Ignacij Kno-blehar, iam tudi katoliški misijon, na oceanijskem otočju Gilbert. Za obisk in oskrbo svojih vernikov, ki žive raztreseni po sto in sto otokih, potrebuje misijonar nujno motorno ladjo, da more k njim Pred petimi leti so za misijonsko postajo kupili star motorni čoln, ki pa se je letos v januarju tako poškodoval', da ni za nobeno rabo več. Seveda je potreba po novi, modernejši motorni ladjici vsak dan večja. Ne gre več samo za misijonarje in njegove potrebe. Osrednje šole na največjem otoku v Gilbertu, kjer misijonske sestre oskrbujejo čez leto nekaj sto otrok, bodo morale prenehati, če ne bo nove ladje; kajti otrok ne bo mogoče več hraniti, ker jim starši niso mogli drugače pošiljati živeža kot po misijonski ladji. Zdaj so se prebivalci teh otokov sami odločili in navkljub svoji
trdi revščini pričeti t. nabirko za nakup nove ladjice. Novi ladji pa bo potrebno seveda tudi usposobljeno moštvo; misijonarji tistih krajev zdaj na vse vetrove pozi vijejo požrtvovalne mornarje ki bi kot laični misijonarji hoteli s svojo službo na ladji doprinesti delež k širjenju Cerkve v Oceaniji. Prav gotovo se bodo našli v katoliškem svetu ladijski mehaniki in drugi strokovnjaki ki se bodo odločili za to na videz nenavadno misijonsko delo, saj bodo našli na tem otočju poleg zadoščenja, da služijo s svojim poklicem najvišjim vzorom, tudi obilje veselja v naravnost pravljični pokrajini, pa budi drugega koristnega posla: pouka domačinov v mornarstvu in možnost za znanstveno delo.
VERSKA SVOBODA V IZRAELU...
Izraelska državna ustava zagotovlja v enem svojih členov tudi popolno versko svobodo svojim državljanom. Pa so vendar Judom, ki so prešli v krščanstvo, zaprte vse privatne in državne službe. Pod. jetnikom, ki bi bili pripravljeni krščanske Jude navkljub temu namestiti, pa judovski sindikati in pravoverni Judje delajo takšne prepreke, da rajši odnehajo pri vsej dobri volji. Krščanskim Judom ne ostane drugo, kot da na zunaj sploh ne pokažejo svojega krščanstva...
KATOLIŠKE ŠOLE V EGIPTU
Združenje za pospeševanje šolstva v Gornjem Egiptu je pred nedavnim pozidalo spet tri nove šole. Egiptovski fe-lahi (kmečko prebivalstvo ob Nilu, do zadnjih let najbolj zapostavljeni sloj) naravnost hlepe po šolski vzgoji. Tako so se prebivalci neke vasi zbrali ob cesti, kjer bi moral mimo predsednik združenja, in ga čakali dolge ure. Ko se je slednjič le pripeljal, so ustavili njegovo vozilo ga obkrožili in govorili: , Iz Ghe-zarat smo prišli, iz kraja, kjer živi okrog 20.000 Ijndi, med njimi 7000 .zapuščenih kristjanov. Dvoje šol smo že postavili, pa jih bomo še več, če vam je prav; samo učiteljev nam dajte...“ Štirinajst dni pozneje so postavili še eno šolsko poslopje ih namestili učiteljstvo za vse
tri. Eno izmed šol so poverili v upravo Usmiljenim sestram iz Koussieja.
AFRIŠKI ŠTUDENTJE V BELGIJI
Kakih 30 črnih akademikov študira na univerzi v Louvainu (Belgija). Izvečine so iz Belgijskega Konga in Ruande U-rundi. 11 jih študira na nniverzi, 9 jih je vpisanih na višji šoli za socialno skrbstvo, 7 jih izpopolnjuje teološke študije v belgijskih bogoslovjih. Od 27 akademikov, ki žive v Louvainu, je 15 laikov in 12 duhovnikov in redovnikov. Najzanimivejše pri vsem tem pa je, da so jim študij v Belgiji omogočili škofje ali pa katoliško Delavsko gibanje v Kongu. Dva ali trije samo žive na stroške svojih lastnih družin, študirajo pa pedagogiko, psihologijo politične vede, družboslovje, modroslovje in književnost.
MISIJONI V NYASI
Ob jezeru Nyasa (Afrika) se pne or zemlje, ki skupno z obema Rodezijama tvori Osrednjeafriško zvezo. Po dolžini bi ta pokrajina na zemljevidu odgovarjala nekako Angliji in škotski skupaj. Prebivalcev ima ta zemlja 2.300.000. Med njimi je katoličanov in katehumenov skupno 400.000; protestantov vseh mogo-čih ločin je 290.000; muslimanov 150.000. Vsa velikanska večina teh črncev pa je še vedno poganska. Cerkvene pokrajine na tem področju so 4. Dve oskrbujejo Beli očetje, ostali dve pa montfortiamski misijonarji. Duhovnikov ni niti 200 za vse te milijone Ijndi! Lepo pa se .razvija višje semenišče v Kacebre, ki ga upravljajo in vodijo Beli očetje. Študira danes tam 40 bogoslovcev, ki se vneto pripravljajo na bogato misijonsko delo med svojimi rojaki.
KATOLIŠKI DNEVNIK V RODEZIJI
1957 naj bi začel v Rodeziji izhajati prvi katoliški dnevnik, kot so sklenili na kongresu Katoliškega združenja za Afriko. Ustanovili so do zdaj že katoliško založbo in tiskarno, ki naj izdaja ne le časopis, marveč pospešuje tudi tiskano katoliško besedo na sploh med rodezij' skimi črnici in evropskimi priseljenci.
JAPONCI ODLIKUJEJO KATOLIŠKE MISIJONARJE
Japonska vlada je podelila zaslužno odlikovanje dvema katoliškima misijonarjema. Odlikovanca, oče Luis Michel in 'j'ati Marija Harse, sta odlikovanji spre-Jeia lani 3. novembra. Oče Michel že čez " let uspešno vodi pomožno zavetišče 2a socialno pomoč v Jochiju; zavetišče ot|seže dispanzer in otroški vrtec; v vrt-cu Poučujejo v prostem času najmlajše Japonski katoliški akademiki. Mati Ma-'Jb. frančiškanka misijonarka Mariji-bb, pa je doktor medicine — doštudirala b diplomirala je v Londonu — in vodi btoiigko mednarodno bolnišnico v To-kliu že čez 25 let. V bolnišnici je prosto-Ta za 130 bolnikov. Dnevno pa se tja žbteka po telesno pomoč čez 400 ljudi.
ŠANGHAJSKEGA ŠKOFA 'POSLEDNJE DEJANJE
V prvih dneh lanskega septembra so v'tajski komunisti poslednjič skušali 'bnghajskega škofa spraviti z svoje vode »Irostj boste vseh davščin”, so mu go Vor'li, „časopisje Cerkve ne bo več na Padalo, lahko boste po lastni volji pre jbeščali svojo duhovščino in jo pošiljali bbjor boste hoteli vse pod pogojem, da Sv°j'im duhovnikom dovolite in jim pri-P°ročite, naj se udeležijo naših tečajev Za komunistično ideologijo...“
Msgr. Kiong pa je skušnjavce odločno Zavrnil, kot že nekajkrat prej, četudi je .edel, kaj ga čaka. 8. septembra so sredi -°ci prišli nadenj in ga vrgli v ječo skup-. 0 z veliko večino preostale duhovščine tisoči njegovih kristjanov.
Po svojem naravnost svetniškem živ-
u» pa po svoji nezmagljivi vdanosti
Ven j.
’b zvestobi sv. stolici, se msgr. Kionga bnes uvrgga me(j herojske velikane ka-o^ke Cerkve. Kot tak je pač eden naj-a jenejših predstavnikov danes trpeče, Jutri prav gotovo zmagoslavne kitaj-6 Cerkve.	,
PROTESTANTI SE VRIVAJO NA FORMOZO
Adventistična protestantska ločina °uth China Inland Mission je v Taipei,
glavnem mestu Formoze, kjer je zdaj kitajska narodna vlada, v letošnjem maju odprla bolniški sanatorij, kjer je prostora za 76 bolnikov. Zgradba je veljala 280 tisoč dolarjev. Slovesne otvoritve so se udeležili tudi Čankajškova soproga, poslanik U. S. A. in zunanji minister kitajske narodne vlade Katoliški misijonski krogi so ob tej priložnosti opozorili kako se skušajo protestanti na Formozo vriniti prav z bolnišnicami in z zdravniško oskrbo za domačine. V bolnišnice predvsem zato, kar niso samo področje neposrednega misijonskega dela, marveč ker v njih vzgajajo in šolajo zdravnike in bolniške sestre katehistinje, ki skupno s telesno pomočjo prinašajo potem tudi svojo protestantsko miselnost do zadnjih kotičkov na otoku. Primer za to je šola za bolničarke v Hsin-tien ki jo ista ločina vzdržuje za vzgojo čez 200 deklet; te se pripravljajo za delo po različnih bolnišnicah in bodo v bližnji bodočnosti najodličnejše propagandistke protestantizma ... Kako velike važnosti je tedaj tudi katoliško zdravniško skrbstvo! Slovenci smo ponosni, da prav r.a Formozi naš misijonski zdravnik dr Janež tako uspešno s svojim poklicnim delom dopri-naša velik del k zmagi edino prave vere med Formožani.
KATOLIČANI V AFRIŠKI KENIJI
Kenija ima 6 milijonov prebivalcev. Po verah se dele takole: poganov je 4.600.000, muslimanov 570.000, judov 1500, katoličanov čez 550.000, protestantov pa 350.000. Seveda so vse te številke samo približne. Prav možno, da je trenutno kakih milijon črncev na poti v islam. Samo za katoličane veljajo točne številke, kot jih objavlja uradna papeška agencija Fides. Po teh poročilih je bilo v juniju 1955 katoličanov 484.832, ka-tehumenov pa 102.793, skupaj tedaj točno 587.625 pripadnikov Kristusove Cerkve. Število duhovščine pa je kot po vsej afriški zemlji tudi tu zelo šibko: misijonark v Keniji 297 inozemskih misijonarjev in samo 10 domačih duhovnikov. V obeh višjih semeniščih pa študira skupno le 28 domačih bogoslovcev.
USPELA BARAGOVA NEDELJA
V Severni Ameriki obhajajo vse slovenske župnije zadnjo nedeljo v januarju Baragovo nedeljo. Tudi slovenska župnija Marije Pomagaj v Torontu že nekaj let sem posveča zadnjo nedeljo v januarju Baragi.
Posebno lepo smo obhajali Baragovo nedeljo letos. Pri obeh slovenskih božjih službah je bil govor o Baragovem zaupanju v Boga. Bila je tudi posebna nabirka za Baragov sklad. Slovenski župljani so darovali za Baragov beatifikacijski sklad $ 96.24.
Pokupili so okrog 40 knjižic „Barago na oltar“. Popoldne so se udeležili v velikem številu molitvene ure za Baragovo beatifikacijo v cerkvi. Po molitveni uri so se pa udeležili Baragove proslave v dvorani. Pripravil jo je Baragov misijonski krožek. V sredi dvorane pred o-drom je stal lepo okrašen Baragov kip. 'Predsednik Baragovega misijon, krožka Otmar Mauser je najprej pozdravil občinstvo in ga spomnil na veličino Barage. Nato je zapel cerkveni pevski zbor „Barago daj nam na naše oltarje“. Pesmi je sledilo predavanje rev. J. Kopača CM. z naslovom: Baraga in njegov sodobnik pesnik Prešeren. Glavna točka proslave je bila .igra: Ob veliki reki, katero so igrali člani Baragovega misijon, krožka s pomočjo nekaterih igralcev dramatske-ga odseka pri slovenskem katoliškem prosvetnem društvu „Baraga“. Med odmori so se prodajale srečke. Mogli smo razdeliti srečnikom 30 dobitkov, ki so bili dar slovenskih župljanov. Ker za prireditev ni bilo vstopnine in ker so tudi indijanske obleke za igro precej stale, je bilo čistega dobička za Baragov beatifikacijski sklad le $ 25.76. Tako smo mogli poslati v Marquette vsega skupaj $ 122.—. Še važnejši kot materialni je pa duhovni uspeh Baragove nedelje. Slovenci v To-
rontu so pokazali, da znajo ceniti velikega rojaka in svetniškega kandidata — Barago.
Vsem, ki so do lepo uspele Baragove medel je pripomogli, naj lepša hvala.
Duhovni vodja
Baragovega misijonskega krožka
ZAHVALA IZ RIMA
Že precej časa dolgujem svetniškem^' škofu Frideriku Baragi javno zahvalo za uslišanje v težki zadevi. Pred nekaj leti namreč je bil moj brat z družino v domovini v obupnem položaju. On sam bolan na želodcu, žena jetična, zelo težko bolna, dva majhna otroka v nevar' nosti, da tudi zbolita. V mesecu maju je morala svakinja poslati mlajšega otroka v Dečji dom v Ljubljani, ona sama pa iti na Golnik, kjer so zdravniki predvidevali operacijo. Jaz sem se med tem časom zaupno obrnila k našemu svet' niškemu rojaku in opravljala devet-dnevnico v njegovo čast. V moje veliko veselje se je svakinji zdravje zboljšalo brez operacije in brez posebnega zdravljenja tako, da se je vrnila domov. Mogla je tudi vzeti nazaj mlajšega otroka> ki je popolnoma zdrav kot tudi njegov bratec. Zdaj je vsa družinica zdrava in doma že več kot eno leto, ker tudi moj brat manj trpi na svoji bolezni. To vidno uslišanje je moje zaupanje v Friderika Barago še bolj utrdilo in se mu še vnaprej priporočam v raznih zadevah. — S. Š.
Rim, 22 januarja 1956.
V kratkem izda Južnoameriška Baragova zveza novi svoj „Baragov vestnik“i v katerem bodo med dragim ponatisnjena tudi 'vsa v zadnjem času v sloven-v katerem bodo med dnigim ponatisnje-•ragovo priprošnjo.
P tisti veličastni misijo.iski tomboli in Je v‘^° ^eP' ''azstavi tam v januarju OKi- konček kar nekam spremenjen, v. Juba Grilčevega strica mu ni in ni Sp \Z Slave. Spet in spet je mislil na ječe! Ske '*n'’ k° k° s stričevo pomočjo za-e , hoditi v gimnazijo, da bo pozneje tal*3*' duhovnik in misijonar. In ko je 0 razmišljal o lepih prihodnjih dneh,
. so so mu nasmihali v bodočnosti, ga kaSU k°lj imelo, da bi že zdaj kot fantič je Tnajveč storil za misijone. Odkar mu ten- Vanka razložila, kaj je Družba Sve--|^-a Detinstva, je bil njen zares vneti za J1 ^se svoje sošolce in prijatelje je že hk() 'l’ <*a 80 se vpisali. Tudi sam je ve-
Porn
j'g^ailskimi otroki. Pa se mu je zdelo, da tulit to 86 vecino premalo. Tuhtal je in (j; ^1, kako bi kaj velikega storil. Kako v P^dil nekaj, kar ne more storiti
2a. perilo se je, da so si pri sosedovih So . 1 Postavljati hišo. V prostem času j6 Jo zidali kar sami. T. di Tončkov ata v Pomaga.’!. In fant ni strpe-’, da bi ne f 1 Zrn-- -	•	■	....
fantie
lr poprime, če hoče. In r.aš Tonček tal 1 ('a' dvakrat reči. Vso soboto je me-
niolil in z majhnimi žrtvami skušal aSati širjenju božjega kraljestva med
zraven. Ko ga je sosed opazil, kako tiaj z zanimanjem gleda, ga je povabil,
s‘ Hi a’’
«1 ti<
Vsi ^l'ehn, ki je postavljal oder, da so ga
ltQin0Pek°, nosil vodo, zagrabil za samo-lc° napolnjeno s težko prstjo, poma-
’hishf1'68 °hčudovali. Sa-m pri sebi pa je ’’Tudi
p
!!a^ilo
^ tale trud darujem za misijone!“ 6 Pa misel mu ni prišlo, da bi iskal . za svoje delo. Saj se zanj vendar p Pdil.
za ^a je sosed zvečer, ko so končali 'P tn ° P0P°ldne, vpričo očeta pohvalil ■p 1 stisnil v roko tri desetake.
°nček ni vedel, ali naj vzame, ali za-
vrne. Pogleda! je očeta, ki se mu je smejal, pa spet soseda, ki se je držal modro, kot bi izplačeval resničnega delavca.
„Vsak delavec je vreden, svojega plačila,“ mu je dejal sosed, „naj bo velik ali majhen. Kar lepo spravi denar. Pošteno si ga zaslužil.“
Tonček je vtaknil denar v žep. Oči so se mu zaiskrile: prvi zaslužek njegovih rok! Kako ponosen je bil. A ponosu in veselju se je koj pridružilo vprašanje,, kam z denarjem?
Zvečer je vprašal Ivanko.
Naš Tonček si ni dal dvakrat reči...
Zaželela sta si lepo japonsko ruto...
„Veš kaj,“ mu je dejala sestra, „tudi jaz imam okrog pet desetakov. Kaj če bi zložila skupaj in bi šla jutri na dražbo?“
„Kakšno dražbo?“
„Veš, tisto kar so poslali naši misijonarji na razstavo, pa je ostalo od žrebanja, ker ni bilo izžrebano, bodo jutri prodali na dražbi in izkupiček poslali misijonarjem.“
„Ampak to so vendar dragocene stvari. In drago jih bodo prodali!“ je ugovarjal Tonček.
„Nekatere, druge pa morda ne. Kar pojdiva jutri. Bom že z atom govorila da bo primaknil kak desetak.“
Drugi dan, v nedeljo sta res šla. Ljudi na dražbi ni bilo veliko; a tisti, ki so prišli, so precej kupili. Spet lep izkupiček za slovenske misijonarje.
Ko sta si Tonček in Ivanka ogledovala razstavljene predmete, sta si oba zaželela lepo svileno japonsko ruto.
„Bi jo dala mami za god,“ je ponudila Ivanka Tončku. „Kaj meniš?“
Tonček je prikimal. Iz svojega bo dal za misijone, pa še mami bo veselje storil' Za misijone bo kupoval! ga je spet prešinilo.
„Kar vprašaj, koliko jo cenijo!“ je šep' nil sestri.
Sto pesov!
Spogledala sta se. Torej ves denar, kar sta ga imela.
„Kar dajva,“ je spet zamrmral Tonček „Da bi le kdo kaj več ne ponudil,“ ga je zaskrbelo.
Napeto je prisluhnil, ko je gospod, ki je dražil predmete, dvignil svileno ruto> jo pokazal zbranim in zaklical:
“Sbilena japonska ruta! Sto pesov! Kdo več da? Sto pesov v prvo...“ Tonček je napeto sledil ir. gledal P° obrazih. Potem se je opogumil in zaklical:
„Sto pesov dam!“
Vsi so pogledali fantiča. Celo gospod« ki je dražil, se je začudil:
„Pa boš res kupil?“
„Seveda bom,“ se je odrezal Tonček „Tu je denar!“ In že je pomolil banko' vec pred dražitelja.
.Dobro torej. Sto pesov. Kdo več da? Sto pesov v prvo... v drugo...“
Tonček je skoraj trepetal. Če bi nekdo samo nekaj pesov več zaklical, bi bila rU' ta zanj izgubljena. Nihče se ni oglasd' „Sto pesov v tretje!“ je spet zaklica? dražitelj, se nasmehnil Tončku in mu izročil ruto. Tonček pa je moško položi predenj bankovec za sto pesov. Seveda nihče ni vedel, da sta bratec in sestra skupaj kupila lepo darilo mami za go^' pa da je Tonček zato s tako zavzetosti® stiskal mehko svilo med dlanmi, ker )e bil ves prevzet ob misli, kako je svoj p1" vi z rokami zasluženi denar daroval misijone! To je bilo res veliko dejanj®’j ki ga je sanjal Tonček prejšnje dni. T®» di on bo zdaj med tistimi, o katerih P*'r šejo naši misijonarji, ko se v svojih p's”f mih zahvaljujejo in zagotavljajo: molijo za vse svoje slovenske dobrotnike. ..“.
APOSTOLA SLOVANOV
(Nadaljevanje.)
. Medtem, ko sta se sveta brata ^'ižala Rimu, pa je papež Nikolaj *•> ki ju je bil povabil v sveto mesto, umrl, Petrov prestol je zasedel novoizvoljeni Hadrian II. Ta je bil', ki Je šel apostoloma Slovanov v slo-Vesnem sprevodu nasproti, ko sta Se bližala večnemu mestu. Rimljani j*0 namreč že vedeli, da Ciril in Me-prinašata s seboj svetinje sv. Cementa, rimskega papeža iz pr-stoletja. In hoteli so ju spreje-nadvse slovesno.
Dragocene svetinje so po rim-skih ulicah nesli v cerkev sv. Kle-V^nta, blizu starodavnega Kolose-Ja- V tej baziliki je še ohranjena h°doba iz 11. stoletja, ki kaže ta Prizor. Naša apostola gresta nepo-Sredno ob papežu, vrsta diakonov nosi svetniške svetinje, drugi vihte Kadilnice, spremljajo pa jih neprehodne množice.
Rim sta si sveta brata takoj gojila. Prinesla sta tja meščanom ako dragocene svetinje enega pr-
vih papežev. Pa tudi s svojim nastopom in zglednim življenjem sta povsod vzbujala spoštovanje in občudovanje. Z veliko ljubeznijo so ju sprejeli tuli številni grški menihi, ki so takrat bivali v večnem mestu. Tako sta našla zadosti opore, da sta mogla ugodno rešiti vsa važna vprašanja, zaradi katerih sta se napotila v sveto mesto.
V Rimu sta apostola ostala celo leto. V začetku 868. leta pa je papež Hadrijan II. slovesno potrdil slovanski prevod bogoslužnih'knjig in s tem tudi slovansko bogoslužje. To je eden naj večjih uspehov, ki sta ga sveta brata dosegla v Rimu. Po papeževem odloku se je odslej najsvetejša daritev lahko opravljala v domačem jeziku, kot je to še danes v navadi mel pravoslavnimi Slovani in med Slovani grško-kato-liškega obreda. Po papeževem naročilu so takrat tudi posvetili v duhovnike apostola Metodi ja in tri njegove učence.
V Rimu pa je na oba sveta brata Bog poslal težko preizkušnjo. Ciril, ki je bil že prej bolehen, je zdaj zaradi prevelike utrujenosti in napornega dela začel vidno pešati. Zbolel je na smrt. Zdaj šele se je dokončno zavezal s samostanskimi obljubami, zdaj je pravzaprav šele sprejel samostansko ime Ciril.
Na smrtni postelji je bodril brata Metodija, naj vztraja v misijonskem delu, dajal je poslednja naro-či’a svojim učencem ter veliko molil zanje in za svojo slovansko krščansko srenjo. Umrl je čudovito lepo 14. februarja 869.
Metodij je nameraval dragocene telesne ostanke svojega brata prepeljati v Carigrad, kot je želela mati. A rimska duhovščina je odločno vztrajala pri tem, da mora biti tak svet in odličen mož pokopan v Rimu. Papež sam je Cirilu priredil slovesen pogreb. Pokopali so ga v cerkvi svetega Klementa. Na njegovem grobu so se kmalu začeli goditi čudeži, že takrat so ga Rimljani vneto častili kot svetnika.
Vse do smrti je Ciril vodil misijonsko delo med Hazari, Moravani
in v Kocljevi Panoniji. Metodij mu je bil samo zvest in ponižen pomočnik. Zdaj pa je vse velikansko breme misijonskega dela padlo na Metodi jeve rame. Z odločno voljo se je lotil dela. Dosegel je pri papežu, da je potrdil cerkveno samostojnost panonskih in moravanskih Slovanov. S posebnim pismom je Metodija postavil za apostolskega misijonarja in svojega odposlanca za širjenje vere in ureditev Cerkve med Slovani. Po papeževem naročila je šel Metodij h knezu Koclju, da se z njim o tem mogočnem načrtu pogovori. Po vrnitvi iz Panonije nazaj v Rim je zdaj papež na Kocljevo željo obnovil starodavno sremsko škofijo, imenovano po mestu Srem, v Banatu. Metodija so v Rimu posvetili za škofa. Sveti oče ga je postavil za sremskega nadškofa s pravicami širjenja krščanske vere med Slovani. Metodijeva nadškofija je obsegala tedanjo Panonijo in Moravo; kneza v teh velikih pokrajinah pa sta bila Kocelj in Rastislav. Kot papežev odposlanec pa je imel Metodij pravico po' segati tudi v versko življenje drugih slovanskih narodov.
Z ustanovitvijo nove nadškofije pa se je občutno zmanjšala moč nemških škofov, ki so si do takrat lastili cerkvene pravice nad sosednjimi slovanskimi narodi. Začeli so nasprotovati Metodiju, ki je že J tistih časih zaradi njihove ozkosrčnosti in nekrščanskega ponašanja mnogo trpel.
še preden pa je Metodij mogel urediti novo nadškofijo, ga je zadela velika nesreča.
Knez Rastislav, dosedanji njegov zaščitnik in vladar v Moravi, je p° izdaji svojega nečaka padel v roke nemškemu kralju, ki je vdrl v Mo-
r^y,sk0_ Rastigiava so Nemci osle-Mi in zaprli v ječo, iz katere se ni vrnil. Prijeli pa so tudi nadško-Metodija, ki ga izdajalski Sveto-P°lk ni hotel ščititi. Izročili so ga j*odbi bavarskih škofov, ki so mu od nekdaj nasprotni, ker je s Sv°jim slovanskim bogoslužjem izpodkopal njihov vpliv med Slovani. Metodi j se je tako, še preden je Pj0gel kot škof začeti z delom med Slovani, znašel v nemški ječi.
(Sledi.)
Melodij v ječi.

l
Poleg p. Poderžaja imamo Slo-v Indiji še štiri druge sloven-jezuitske duhovnike.
• Zadnja leta je bralcem „Kato-skih misijonov“ 'in tudi našim ^^ijonarjem najbolj znan p. Jože Ukale, ki zna pisati prav lepe mi-' Jonske zgodbe. Ko je bil še v do-t Pyini, je celo lepe pesmice pisal, udi misijonske; marsikatero nje-6pv0 deklamacijo so slovenski otro-v Podajali na misijonskih priredit-ah širom Slovenije.
„ Jože Gukale je bil rojen 27. .Pnja i9j5 na vrhniki. Gimnazijo
delal v Ljubljani in v št. Vidu. o\
ra kaplan v Logatcu, odkoder se
v Ljubljani je bil 4
P„ u v -‘-"Jo
,eO bogoslovju
v P^omi umakniti pred rdečimi, jg begunec je v Italiji vstopil k g.?llitom z namenom, da gre v mi-s Jone, ki so mu bili vedno tako pri j cu- Res je v svetem letu 1950 sogel svoj cilj in zdaj je že šesto
P. Cukale z indijskimi ministranti.
leto v Indiji, tretje kot kaplan na fari sv. Ignacija v Kiddarporju v predmestju Kalkute, kjer zbira okrog sebe zlasti mladino in pa re-
veže. Muči ga pa bolehnost, ki mu nemalo povečuje misijonske žrtve, a tudi zasluge. Otroci, molite za njegovo zdravje, da ga ohran te 'indijski mladini!

To je p. Cukale
Po letih delovanja v Indiji je na prvem mestu za p. Poderžajem pač p. Viktor Sedej, ki je menda tudi z Vrhnike doma kot Cukale. Veliko je deloval na misijonski postaji Morapaj in pred p. Poderžajem v Khariju. Zdaj pa že več let župniku je na misijonu Beidyapur v Bengaliji, kjer je zgradil misijonske postaje in pripravlja gradnjo nove cerkve. Veliko skrb posveča tudi poljedelstvu, da zagotovi misijonu gmotni obstoj in pomaga župlja-nom in poganom v njih revščini.
Iz, Poljanske doline je doma p. Lojze Demšar, ki je včasih veliko pisal v „Katoliške misijone“. V Indijo je odpotoval pred nekako 20 leti. Deloval je v Bošontiju, še več v Morapaju in v Kakuti, kjer je še sedaj, in vrši razne važne službe v znamenitem kolegiju sv. Frančiška Ksaverija, kjer se vzgaja na tisoče indijskih študentov, pod vodstvom očetov jezuitov.
Leto za p. Demšarjem je odšel v Indijo nečak „očeta slovenskega
In ta p. Demšar
misijonstva“ dr. L. Ehrlicha, p. Ja* nez Ehrlich, rojen 1. 1910 v Žabni' cah pod Svetimi Višarjami na Ko-roškem. Po svojem prihodu je pO' magal p. Sedeju v Morapaju, nakar je skupaj s p. Demšarjem študiral bogoslovje v Kurseongu, nato pa deloval v Bošontiju, Morapaju Raghapurju. V Morapaju je bil sodelavec p. Demšarja in sta organizirala pomoč tisočem gladnih Bengalcev v letu grozne lakote 1943-Nato je imel važno mesto v Kur-
To je pa p. Ehrjich
seongu pod Himalajo, potem bil podravnatelj misijonske tiskarne ^ Ranchiju, zdaj pa je tajnik glavnega predstojnika vseh jezuitskih mi' sij one v v veliki Bengaliji, v katero spada tudi velemesto Kalkuta, k j et je njegov sedež.
Pestro in bogato, pa tudi težko delovanje je zaupano slovenskih1 jezuitskim misijonar jem-duhovni' kem v Indiji. V oporo jim je pa, ko vidijo, kako žrtve rode sadove, hvala Bogu!
!Z MISIJONSKIH KRAJEV
~ --- - ________________________________________
TTrTTTT™TT'*T*VTTTTTVTTTTTTTTYTYTT,rTTTTTTYTYTTTTTyTYTTTTYTTTYYTTYTTTTYTTYTTTT'
Misijonarka usmiljena sestra Ben jami. na Kardinar nam je poslala tole prvo sliko na tej strani. Kaže dve japonski deklici iz misijonske sirotišnice v Osaki, kjer deluje s. Kardinar. Japonski otroci imajo zelo radi nastope in najrajši prirejajo prizore z narodnimi plesi.
V Hongkongu se med begunci, ki so se umaknili pred prihajajočimi komunisti iz Kitajske ali iz Vietnama, kar tare otrok. Misijonarji imajo z njimi obilo posla, a veseli so oboji: misijonarji teh nasmejanih otrok, otroci pa dobrega 'misijonarja, ki je vrhu vsega še domačin.
Tu vidimo pa dva zamorčka. Starejši uči mlajšega narediti križ. Kaže malček, da ni nič kaj navdušen nad tako zgodnjim učenjem verouka...
Slika s trga pred naj večjo cerkvijo sveta, baziliko sv. Petra v Rimu. Na misijonsko nedeljo 19B5. Član misijonske dijaške zveze, ki je organizirala zbiranje misijonskih prispevkov po mestu, se skla. nja k malemu prijateljčku 'misijonov, ki, iz svojega automobilčka se dvigajoč, daruje v nabiralnik svoje,prihranke za misijone.
Spodnja slika nam kaže skupino japonskih otročičev.
Slika tu zgoraj: Veliki in mali otroc: v	praznem zemljišču. — Spodaj: S. Eli*3,
nekem indijskem misijonu se že vesele	beta Pogorelc s svojimi učenci v Ju*n
nove šole, ki jo napoveduje na,pis na še Afriki.

NAŠE SLIKE
Objavljamo nekaj slik iz delovanja znamenite m. Terezije ki je iz Južne Srbije odšla v Indijo in tam ustanovila posebno družbo, ki šteje danes že blizu 50 redovnic, med katerimi je tudi ena Zagrebčanka (Slovenke še nobene!), drugače pa so Bengalke in Anglo-indij-ke, nekatere tudi iz Čotanagpurja in Južne I:d:je. Za to družbo, ki je kalkut-skeraa. nadškofu jako pri srcu, se zlasti zanimajo slovenski jezuitski misijonarji v Indiji in ji dajejo vsakovrstno o,poro. Slike nam je poslal o. Cukale S. J. Gornja nami kaže Terezijine sestre pri delitvi h rare, spodnja pa eno izmed njihovih šo'l v kalkutskem predmestju.
Slika na str. 267 kaže indijsko otro-čad, kateri so Terezijine „Sestre božje Ljubezni“ priredile lepo božično slavje. Več tisoč otrok je bilo navzočih in obdarjenih, Spodnja slika na isti strani pa odkriva košček velike socia ne mize-rije, ki vlada v Kalkuti in katero skušajo Terezijine misijonarke lajšati.
Tu m. Terezija (levo) in m. Ksave-	mons. Perrierju S. J., ki je prišel med'
rija, Zagrebčanka. Spodaj nekaj Tere-	nje ob preob.eki novih sester. Ustanovi
zijinih sester ob kaikatskem nadškofu teljico družbe vidimo na škofovi levici.
V Kaikuti so se pred nedavnim zbrali tile slovenski jezuitski misijonarji, ki jih vidimo na sliki od leve na desno: P. Poderžaj, p. Cukale, br. Lukan. p. Sedej in br. Vidmar. Spodaj vidimo p.
Poderžaja v družbi s katoličani ,po maši v Kharijevi „podružnici“ Mojpit. N» sliko je p. Poderžaj pripisal: „Smo bili kar dobre volje...“ Misijonsko življenje je sicer težko, a tudi polno zadovoljstva.
K Zf01aj: Hrvaški bengalski misijonar 270 kažejo igralce in prizore iz igre , Ob ^Ante Gabrič S. J. daruje sveto mašo. Veliki reki“, ki so jo v januarju 1956 podnja slika in naslednji dve na str. igrali naši rojaki v Torontu, Kanada.
Naročnina ,,Katoliških misijonov“ za loto 1956:
^ Argentini 35 pesov, v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja,, v Italiji 1.400 lir, v Avstriji 30 šilingov, v Aingliji in Avstraliji 1 funt, v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.
I’ROSIMO, PORAVNAJTE INAROčNINO!
knjiga je napeto branje, knjiga je vzpodbudno branje,
KNJIGA JE LEPO BRANJE.
Tako trdi Marijan Marolt — o kateri knjigi? O nedavno izišlem dr. Jakličevem življenjepisu:
KN0BLEHAR
Dodamo še, da je knjiga tudi ceneno branje, kajti obsega skoraj 500 strani s številnimi slikami na umetniškem pa,pirju, a stane v karton vezana samo 35 pesov, 3 dolarje, 1000 lir, 35 avstrijskih šilingov, 2 funta, v platno vezana pa 45 pesov, 4 dolarje, 1200 lir, 45 avtrijskih šilingov, 2,5 funta.
Dobi se pri vseh poverjenikih „Katoliških misijonov“ in se naroča pri upravi: „Katoliški misijoni“, Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina.
Misijon, tiskovine se plačujejo na sledečih naslovih
Argentina: Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Cochabamba 1467, Buenos Aires •S.A.: Rev. Charles Wolbang CM, St. Vincent’s Sem., 500 East Chelten Ave, Philadelphia 44, Pa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, C^veland 10, Ohio. Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, III. — Anica Tushar, Box 731,
,.	Gflhert, Mirnu
*i>ada: Rev. John Kopač , CM, 594 Manning Ave, Toronto 4, Ont. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toronto Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Ma-hon Ave, North Vancouver, B. C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave,
.	Montreal, Que.
A*Hja: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia.
Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. vstrija; Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J., Kärnten.
Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D.P. Camp, Kärnten, Austria.
0s tali k deželah sprejemajo iz prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji.
^ av^°liški misijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih slovenskih misijonarjev, ,Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške j. r*Jrove zveze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M. f>i^delovanjem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. v .'ladelphiji, U.S.A., prof. Lojzeta Geržiniča in Nikolaja Jeločnika v Buenos Ai-barÜi. D p ra vi j a Petek Janez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cocha-In")a 1467, Buenos Aires, Argentina. —Tiska „Federico Grote“, Montes de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem
KRISTUS 7E 2A VSE UMRt
IN VSTAL !	_