KOŽUHOVINO
KUPIM SAMO PRI
VVIENER
PELZVVERKSTATTE
kulturno -politično glasilo •
Celovec - Klagenfurt, Obstplatz 2/1 Obiščite nas! Zaloga je velika.
svetovnih in domačih dogodkov

7. leto - številka 42
V Celovcu, dne 20. oktobra 1955
Cena 1 šiling
DAROVI?
V današnjem materialističnem času le bolj redko slišimo besedo „dar”. Vsak nekako raje kaj vzame, kot da bi kaj dal. Bile so pa dobe, ko so narodi s svojimi darovi ustvarjali velika kulturna dela in postavili umetniške spomenike in socialne ustanove, ki so še današnjemu rodu za vzgled. Tako so nastale naše cerkve, tako so nastali naši kulturni domovi, tako so nastale zadruge in posojilnice in hranilnice.
So pa v življenju tudi stvari, katere se ne morejo in ne smejo naslanjati na darove. Državni tajnik g. Graf jle v svojih člankih in govorih ob proslavi desetega oktobra sprožil misel darov za južni del dežele. Danes se namreč govori o darovih, ki so namenjeni beračem. Koroški Slovenci pa odločno odklanjamo vlogo berača ali beračev. Smo enakopravni avstrijski državljani, ki ne prosjačimo države za darove in ne beračimo ne pri ministrih in ne pri vladi; smo državljani, ki pošteno izvršujemo svoje obveznosti do države, zato pa imamo tudi pol-no pravico, da dobimo od države tudi pripadajoča sredstva za kritje naših potreb.
Po vojni je Amerika delila podpore v obliki Unre in Marshallovega načrta. V tej zvezi je dobila koroška dežela tudi za kmečko gospodarstvo lepe vsote denarja. Težki milijoni so prišli v deželo in odgovorni faktorji so zelo skrbno gledali, da je denar v vsem obsegu odromal v severni del dežele. Predobro se še spominjamo karte, ki je tako nazorno prikazovala to dejstvo. To je bilo najbolj brezobzirno, namerno gospodarsko zapostavljanje, očitna 'krivica in prikrajšanje na dolžnem deležu. Te krivice pa z darovi ni mogoče popraviti. Gospod državni tajnik Graf ima nalogo, da v zvezni vladi poskrbi popravo teh velikih krivic ter povrnitev Južni Koroški tega, kar ji je bilo po krivici odvzeto. Moti pa se, če misli, da bo z darovi pokril to, 'kar je bilo tudi z njegovo vednostjo in sodelovanjem zagrešeno. Šola na Komelnu pri Pliberku ne more biti zadeva darov beračem, marveč jev polni meri kulturna obveznost vse dežele in vse države. Obe imata dolžnost, da postavita ob državni meji šolo, ki bo služila vzgoji mladine in bo tudi v ponos vse dežele in države. Če vladni list na Koroškem pomiluje revna stanovanja kmetov na Komelnu, tedaj naj si sam najprej izpraša vest, saj Komel ni šele po 15. maju 1955 postal del avstrijske države, marveč je že od 20. oktobra 1920 v Avstriji. Ne gre, da bi to kar sta deželna in državna vlada v teku 35 let s krivičnim zapostavljanjem Slovencev povzročili, hoteli sedaj „po-praviti” z beraškimi darovi in s kumova-njem velenemško usmerjenih visokošolskih organizacij. Položaj je jasen. Zgodovina ne gleda nazaj, marveč koraka naprej. Kar so počenjali znani krogi v letih 1920 do 1938, je minilo in se ne bo nikdar več ponovilo. Predobro se še spominjamo časov, ko so v vsem nemškem „Lebensraum” zbirali darove za „ogroženo” nemštvo na Koroškem, ko so nam pošiljali koloniste iz Nemčije, da so 1934 vprizorili nacistični puč.
Novi čas nalaga avstrijskim državnikom tudi nove odgovornosti. Slovenci nočemo biti pastorki med drugimi Avstrijci; Koroška, in to cela Koroška mora biti enakopravna in enako upoštevana v sklopu avstrijskih dežel. Ker imamo Slovenci enake dolžnosti, zahtevamo zase tudi enake pravice. Ker tudi Slovenci s svojimi davčnimi in drugimi javnimi prispevki doprinašamo svoj delež h kulturnemu in gospodarskemu vzdrževanju 'ter napredku cele države in dežele, zato zahtevamo, da morata država in dežela v svojih proračunih poskrbeti v pravičnem in sorazmernem obsegu tudi za kulturne in gospodarske potrebe koroških Slovencev.
In nikakor se ne bomo zadovoljili in pustili odpraviti z nekaj „darovi” in drobtinami z bogatinove mize, kajti ta si je svoje bogastvo nabral tudi s krivično prisvojenimi sadovi slovenskih žuljev.
v
Angleški načrt za Ženevo
V ponedeljek je imela angleška vlada sejo, ki je bila posvečena pripravam za bližajočo se konferenco zunanjih ministrov „šti-rih velikih”, ki bo konec oktobra v Ženevi. Zunanji minister Mc Millan je predložil vladi svoj osnutek za predloge v Ženevi, katere bo stavila Anglija Sovjetski zvbzi sporazumno z Ameriko in Francijo. Namera angleške vlade je, da na vsak način prepreči popolni prelom med Vzhodom in Zapa-dom zaradi Nemčije. Ker izgleda, da se sedaj ne bo mogoče zediniti na definitivno rešitev nemškega vprašanja, bodo angleški zastopniki vztrajali na tem, da najdejo vsaj kako začasno rešitev, čeprav je zapadnonem-ška vlada že vnaprej povedala, da je proti vsakemu zavlačevanju, ko je angleški tisk pisal o provizoričnem varnostnem paktu. Po tem angleškem načrtu bi naj sklenili sedaj neko provizorično pogodbo na podlagi
Sedanjega stanja, a zedinjenje obeh Nemčij pa odložili na poznejši čas, ko bodo razmere dozorele za sklenitev splošne evropske varnostne .pogodbe.
Volilna borba v Posarju
Dne 25. oktobra bodo v Posarju glasovali o novem statutu, ki bi bil nekako uvod v urejevanje skupnih evropskih vprašanj. Za tak statut sta se domenili tako francoska kakor tudi zapadnonemška vlada. Po vseh dosedanjih ^vesteh pa izgleda, da bo glasovanje v Posarju ta osnutek odklonilo in potem nastane zopet veliko vprašanje, „kaj sedaj?”. Za nameček pa je te dni zapadno-nemški kancler dr. Adenauer težko bolan, ker je on edini, ki bi s svojo veliko avtoriteto še mogel pomirjevalno vplivati na razgrete glave posarskih Nemcev.
Konjunktura v Evropi se bo kmalu polegla
Bližnji konec dosedanje preveč razvnete gospodarske konjunkture je napovedal predsednik hamburškega svetovnega arhiva za gospodarska raziskovanja, dr. Golawat-tscheff.
Na podlagi obširnega gradiva, ki ga je institut zbral, pravi dr. Golowattscheff, da se je podoben konjunkturni razvoj v Ameriki že polegel. Vendar pa ne napoveduje nobene krize, temveč zgolj neko ustalitev, ki se bo iz Amerike preko Anglije in skandinavskih držav prenesla tudi na Zapadno Evropo.
Glede gospodarske bodočnosti Evrope pa je optimist. Med faktorji, ki bodo dajali življenjsko moč splošnemu gospodarskemu življenju, našteva predvsem znatne investicije, ki so povsod v teku za razširitev in modernizacijo cele vrste industrijskih panog, nadalje potrebe po izgradnji stanovanj še zdale-ka niso nasičene, pa tudi poljedelstvo, promet in druge gospodarske panoge bodo za znaten čas še absorbirale mnogo delovnih sil in kapitala, kar bo za daljšo dobo preprečilo izbruh prave krize.
Francoska vlada se je zopet rešila
Po parlamentarni debati o vladni politiki glede Alžira je vlada predsednika Faure-ja dobila nepričakovano zaupnico, potem ko so ji skoraj vsi politični opazovalci prerokovali padec. Pri glasovanju je od 582 poslancev 308 glasovalo za vlado, a 254 pa proti. S tem je bila za enkrat preprečena vladna kriza, ki je bila spričo bližajoče se konference zunanjih ministrov „štirih velesil” vse prej kot zaželena, kajti tako bi v odlo-
čilnem trenutku Francija bila brez vlade in brez zastopstva na takem važnem posvetovanju.
Glede alžirskega vprašanja je dejal Fau-re, da je treba izvesti globoke spremembe in to takoj. Vprašanje, ki ga morajo rešiti, je, kako ustvariti pogoje za mirno sožitje enega milijona francoskih kolonistov in osmih milijonov Arabcev in Berberov.
V »Palači narodov” v Ženevi (Švica) se bodo dne 27. oktobra znova sestali zunanji ministri »Štirih velikih” — Amerike, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze (AND).
Kongres Avstrijske delavske zveze na Dunaju
V torek se je začel na Dunaju kongres »Avstrijske delavske zveze” {Oesterreichi-scher Gevverkschaftsbund). Velika dvorana Koncertne palače je bila do zadnjega kotička zasedena, le cela vrsta stolov v prvi vrsti je bila prazna. Zvezni kancler ing. Raab in OeVP-jevski člani vlade so svojo udeležbo na kongresu odpovedali zaradi dogodkov v tovarnah Graf & Stift, kjer so delavske organizacije izvajale teror nad tistimi delavci, ki se niso hoteli ukloniti diktatu socialsti-čne delavske organzacije.
Po pozdravu predsednika organizacije Bohma je spregovoril državni predsednik dr. Korner, ki je v svojem govoru predvsem poudaril načelo demokracije, ki mora obvladovati vse javno življenje, in ki je k besedam pohvale za delo organizacije poudaril, da načelo demokracije velja za vse.
Glavno poročilo je podal nacionalni svetnik Proksch, iz katerega izhaja, da delavske organizacije vztrajajo pri svojem programu za podržavljen j e.
Belgijski senator prot. Dehousse je predsednik Evropske komisije za Posarje in se je zadnje mesece zelo trudil, da bi dosegel mirno ureditev tega vprašanja, ki vznemirja odnošaje med Francijo in Nemčijo. Posebno v teku sedanje volilne kampanje za posarski statut je večkrat posegel vmes s svojimi posredovalnimi nasveti z namenom, da pomiri razburjene duhove. Vendar so doslej njegovi poskusi, da ustvari vsaj mirno ozračje za rešitev tega vprašanja v duhu evropske solidarnosti, bili brezuspešni.
KRATKE VESTI
6 milijonov litrov bencina je zgorelo pri požaru, ki se je razvil v Regensburgu, ko so v rečnem pristanišču čistili neki bencinski rezervoar. Pri tem je prišlo do eksplozije, katera je pa prenesla ogenj na druge bližnje rezervoarje, polne bencina.
Madžarska vlada je objavila vest, da je bil nadškof Grosz izpuščen iz zapora in mu ne bo treba odslužiti preostalega časa kazni. Bil je obsojen na 15 let zapora kot »imperialistični agent, tihotapec z valutami, reakcionar” in .podobno. Isto poročilo pravi, da so mu odkazali za bivanje neko cerkveno poslopje. Izpustitev nadškofa Grosza, ki je 68 let star, ima veliko sličnosti z izpustitvijo kardinala Mindszentija pred ženevsko konferenco. Se danes pa ni bilo objavljeno, kje se nahaja in kaka je svoboda, ki jo uživa. V kratkem bo namreč konferenca zunanjih ministrov »štirih velikih,” zopet v Ženevi.
Grška prestolnica Atene je pod vodo, ker je reka Anovros pri kraju Volos tako narasla, da je v dolžini 4() metrov predrla jezove. Doslej je katastrofa zahtevala 10 žrtev in v Atenah se jte zrušilo 21 hiš. Ker je razdivjano vodovje odneslo tudi več mostov, so cestne in železniške zveze prekinjene.
11 generalov in polkovnikov ima sedaj Zapadna Nemčija. Bili so imenovani prejšnji teden in med njimi je tudi bivši general Heusinger, ki ima za sedaj najvišji čin v Nemčiji; je namreč generalni poročnik.
Predsednik Eisenhower je praznoval svoj 65. rojstni dan v bolnici in so ga ob tej pr i -liki obiskali člani njegove družine in najintimnejši prijatelji. Njegovo zdravstveno stanje se stalno izboljšuje.
V Bonnu so zdravniki, ki zdravijo kanclerja Adenauerja, izjavili, da pri bolniku vročina še ni padla, vendar so ugotovili, da je na poti k ozdravljenju po pljučnici, ki je kanclerja prejšnji teden priklenila na bolniško posteljo.
Biva argentinski diktator Peron, ki so ga sedaj internirali v neki vili v Assundon (Paraguay), je pisal nekemu svojemu bogatemu prijatelju v Milanu, da bi rad prišel v Italijo, in ga pooblastil, da kupi zanj primerno vilo na Gardskem jezeru.
Zaradi »napada na funkcionarje komunistične partije” in atentatov z dinamitom je bilo v Varšayi obsojenih pet obtožencev na dolge zaporne kazni, a eden pa na smrt.
Politični teden
Po svetu...
Skrbi Francije
Mesece sem že zaposluje francosko politiko vprašanje francoskih kolonij v severni Afriki. Tudi vsa notranja politika stoji pod vplivom krvavih dogodkov v severni Afriki, kamor je morala vlada poslati znaten del svoje vojske. Po nekaterih garnizijah so se vojaki celo uprli premestitvi v severno Afriko. Francoska zunanja politika na zasedanju Združenih narodov je doživela hud poraz, ko je bil z večino glasov sprejet predlog, da bodo zadevo Alžira, torej francoske province, obravnavali na seji Združenih narodov. Francoska delegacija je sicer takoj zapustila zasedanje in odpotovala domov. Ta demonstracija pa na žalost ni nič pripomogla k rešitvi problema in vse kaže, da je notranji politični položaj v Franciji sami tako zamotan, da bo težko najti reSitev. Al-žir in Tunizija sta po svojem prebivalstvu povezana z vsem arabskim svetom in tako postaja položaj Alžira in Tunizije zadeva vsega arabskega sveta in vseh arabskih držav. Francoska vlada pa-gre iz ene težave v drugo, celo večina v parlamentu se menja z dnevom od skrajne desnice v skrajno levico. 'Ko to pišemo, je vlada g. Faure-ja zopet v v skrbeh za večino v parlamentu in prav lahko 'izbruhne kriza v trenutku, ko se bodo zbrali zunanji ministri k novemu posvetu v smislu sklepov ženevskega sestanka. „štirih velikih” in v času, ko bo Posarje glasovalo o svojem novem statutu.
Tudi v Londonu
imajo svoje skrbi, čeprav gre le za možitev princese Margarete s polkovnikom Tovvnsend-om, je zadeva vendar izredne politične važnosti. Princesa je sicer dopolnila 25. leto, vendar je potrebna za poroko princese iz kraljeve hiše z možem iz meščanskega stanu posebna postava. Ta zadeva sedaj zaposluje tako vlado in dvor.
Zmanjšana vladna večina
V Zapadni Nemčiji je stranka 'beguncev, ki ima v parlamentu 18 poslancev, izstopila iz vlade in tako je vlada dr. Adenauer-
ja v parlamentu izgubila dvetretjinsko večino.
Nedavno smo tudi v naših kinih gledali film „Canarls”. Bil je to nemški admiral, ki je svoj čas vodil špionažno službo Nemčije. Ker pa so ga osumili, da ni služil v polni meri nacističnemu režimu, je bil 8. aprila 1945 od SS-sodišča obsojen na smrt. Sodba je bila izvršena tik pred polomom nacistične Nemčije. Sedaj pa je sodišče v Augsburgu obsodilo Canarisovega sodnika dr. Thor-becka na 4 leta ječe in SS-Standartfuhrer-ja Huppenkothena na 7 let ječe, ker sta oba leta 1945 bila sokriva smrti admirala Cana-risa.
... in pri nas v Avstriji
Politično ozračje se je zadnji teden zopet nekoliko ogrelo, čeprav prihaja poznojesenski mraz v deželo. Zato je zvezni kancler ing. Raab večkrat miril razvnete in poudarjal potrebnost sloge in nadaljnjega obstoja vladne koalicije. To je storil celo v Celovcu in še s posebnim poudarkom, dočim so bau-ernbundovci in vse, kar je na njihov razmajani voz navezano, pričakovali besedo pohvale in vzpodbude na njihovi osamljeni poti. Tistim, ki bi radi sedeli na ovenelih šovinističnih lovorikah preteklosti, to ni bilo všeč. Baje je kancler menda tudi v ožjem krogu poudarjal le važnost stvarnega dela in dejanskih rezultatov, ki so edini dokaz za pravilno pot stranke.
Dokončna ureditev podjetij USIA še vedno povzroča spore med obema koalicijskima strankama. Zadnje dni je posebno hudo kri povzročila zadeva delnic podjetja
AUSTRO FIAT, zaradi katerih so delavci celo stavkali,
ker socialisti očitajo Ljudski stranki, da je ..zapravila” podjetje. Zadeva je naslednja: še ko sta bili Musolinijeva Italija in Hitlerjeva Nemčija prijateljici in zaveznici, so Italijani prodali Nemcem delnice Avstro-Fiata, a za plačilo so dobili premog, ki so ga takrat nujno potrebovali. Delnice je prevzel MAN. Po vojni pa je naenkrat Fiat tožil pred nemškim sodiščem firmo MAN
Nekdaj sovražniki, sedaj prijatelji. Predsednik francoske vlade Faure in nemški kancler Adenauer sta sc pred kratkim sestala v Luxenburgu in kor kažejo smehljajoči obrazi sta se dobro razumela (AND).
in zahteval razveljavitev kupčije, češ da so jo Italijani sklenili pod pritiskom. Predstavniki M AN-a so tako izpovedali, da je sodnik ugodil tožitelju in razsodil, da delnice pripadajo Fiatu v Turinu (Italija). Ta sedaj zahteva v smislu avstrijskega zakona povračilo (Riickstellung), a Avstrija bo pa v tem primeru morala vrniti Italijanom podjetje, za katerega bo pa istočasno plačala v smislu državne pogodbe odškodnino Sovjetom.
Socialisti trdijo, da je 'bila štorija pred neniškim sodiščem dogovorjena igra med firmo MAN in Fiatom z namenom, da izigrajo Avstrijo, na kar odgovarja Ljudska stranka, da pač sodba je sodba in Avstrija kot država, ki spoštuje pravo, ne more drugega napraviti, kot izvršiti to, kar zakon veleva. Čudno je le, da je nemška firma MAN tako radevolje izpovedala v prid Italijanskega Fiata in pravijo, da ona pri tej zadevi ni tako slabo odrezala, kajti Fiat jo je plačala na drug način. MAN namreč tudi montira avtomobile Fiat za notranji nemški trg.
Nadalje pravijo OeVP-jevski krogi, da bi prej ali slej morali podjetje itak prodati, ker ne spada pod zakon o podržavljenju. Tako izgleda, da bo od premoženja USIA počasi le malo ostalo v državnih rokah.
Stalno naraščanje cen
je predmet vsakdanjih razgovorov in razburjanja. Na Predarlskem so delavci stopili v stavko kot protest proti dviganju cen. Delavske organizacije pa napovedujejo nove stavke, če ta razvoj ne bo ustavljen. Izgleda, da je v sindikalnih krogih prevladalo prepričanje, da tudi naraščanje plač potiska
Kardinala Innitzerja
Pretekli petek so v mehkem oktobrskem jutru položili v škofovsko grobnico sv. Štefana pokojnega dunajskega nadškofa kardinala Teodorja Innitzerja.
Pokojni dunajski nadpastir in primas Avstrije je ležal na mrtvaškem odru v nadškofijskem dvorcu, na kraju, kjer je neutrudno delal za svoje ovčice skoraj četrt stoletja. Skozi več dni so noč in dan defilirale mimo njegove krste množice vernikov, med katerimi si videl staro in mlado, dečke in može, otroke in stare ženice, preprosto ljudstvo in vrhove dunajske elite, kajti pokojni nadpastir je vse enako ljubil in se za vse vsak dan žrtvoval in za vse molil.
Poslednja pot kardinala Innitzerja se je spontano razvila v mogočno manifestacijo katoliškega Dunaja in verne Avstrije. Stotisoči prebivalstva so tvorili nem špalir, skozi katerega se je pomikal sprevod s zemeljskimi ostanki kardinala Innitzerja.
Sprevod se je začel s križem, za katerim je stopalo več tisoč redovnic, nato so sledili ministrantje, zastopstvo moških redov, člani viteških redov v belih in črnih plaščih s križem, nato svetna duhovščina, dunajski stolni kapitelj, predstavniki dunajske univerze z rektorjem na čelu, kajti pokojni nadškof je bil svojčas sam univerzitetni profesor in tudi rektor dunajske univerze. Tik pred krsto so šli škofje
cene navzgor. Zato je sedaj predvsem slišati iz teh krogov o potrebi stabilizacije oziroma znižanju cen in .pravijo, da bi naj. država dala najprej dober zgled. Tako izgleda, da bodo znižane cene bencina, a na drugi strani še ni nič odločenega o dvigu železniških tarif. Tudi državni uslužbenci zahtevajo dokončno ureditev njihovih prejemkov. Baje so pogajanja že tako daleč napredovala, da bo v začetku prihodnjega leta izšel nov zakon o plačah državnih uslužbencev. S tem zakonom bi naj 'bil ekonomski položaj državnih uslužbencev za stalno urejen, posebno, če se posreči gospodarska uravnovesi-tev (stabilizacija) kot jo ima v načrtu zvezni kancler. Ta gospodarska uravnovesitev je potrebna tudi zato, da privabi tuji kapital v Avstrijo, ki je potreben za nove investicije.
Te dni je
Avstrijo obiskal sovjetski trgovinski minister Kabanov
in podpisal avstrijsko-sovjetsko trgovinsko pogodbo.
Na meji na Vratih
so odkrili dve tihotapski skupini,
in sicer so nekateri podjetneži izvažali v Italijo razno avstrijsko blago, za katerega so potem tam nakupili ure in jih tihotapili v Jugoslavijo, iz katere so pa potem nazaj v Avstrijo tihotapili srebro. Baje je bil zaslužek izvrsten. — Zopet druga skupina tihotapcev pa je iz Italjje tihotapila v Avstrijo nylonke in nalivna peresa. Carinske oblasti so v obeh primerih zaplenile tihotapske avtomobile z blagom:, a „črne” trgovce pa zaprle.
so položili v grob
in nadškofje iz Avstrije in inozemstva v ( polnem ornatu, predstavniki drugih krščanskih cerkva in občin in končno dva kardinala, ki sta prišla, da spremita svojega umrlega sobrata na poslednji poti.
Tijc pred krsto pa je šel sam njegov pomočnik in sedanji kapitularni vikar (začasni upravitelj škofije) nadškof dr. Ja-chym.
Za krsto so šli ožji sorodniki, nato pa predstavniki civilnih oblasti z državnim predsednikom dr. Teodorjem Kornerjem in zveznim kanclerjem ing. Raabom na čelu, člani zvezne vlade in parlamenta.
Mrtvaško mašo v stolnici sv. Štefana je opravil papeški nuncij nadškof Dellepia-ne kot zastopnik sv. očeta, ob spremljavi Mozartovega Requiema. Solnograški nadškof dr. Rohracher pa je v globoko občuteni pridigi prikazal pokojnikovo osebnost in delo.
Po pridigi je sledil starodavni obred »Absolutio super tumulum« poslednja prošnja molitev nad krsto, nakar so jo položili v škofijsko grobnico, ki jo je ob^ enem z obnovitvijo od bomb razrušene cerkve dal prenoviti pokojni kardinal In-nitzer.
Kot svoj prvi uradni akt je novi kapi- ‘ teljski vikar dr. Jachym izdal poziv na duhovščino in verno ljudstvo, da naj moli k Sv. Duhu, da bi dunajska nadškofija dobila novega nadpastirja, ki bi bil vreden naslednik pokojnika.
Jugoslavija niha med
„Manchcster Guardian” velja za enega izmed najbolje informiranih angleških časopisov o evropskih razmerah. Pred kratkim, ko sta istočasno obiskala Jugoslavijo sovjetski ministrski podpredsednik Mi-kojan in pomočnik ameriškega zunanjega ministra Murphy, je list poslal svojega posebnega dopisnika v Beograd.
Pa prepustimo besedo dopisniku G. E. R. Gcy-de-u:
»Praktično istočasni obisk v Jugoslaviji gg. Mur-phyja in Mikojana je treba smatrati nov korak proti normalizaciji, čeprav ga jugoslovanski tisk ni tako opisoval. Seveda ne v smislu te danes običajno nepravilno pojmovane besede, namreč da bi Jugoslavija na eni strani in Sovjetska zveza in njeni sateliti na drugi polagoma pokopali nekdanji spor.”
Po dopisnikovem mnenju so sedanji gospodarji Jugoslavije prepričani, da leži gospodarska bodočnost in uspeh Jugoslavije v izrabljanju nasprotij med velikimi gospodarskimi silami, ki se tukaj merijo v boju, in nadaljuje: „če bi to osnovno dejstvo na Zapadu spoznali, bi bilo gotovo manj vznemirjanja vsakokrat, kadar Tito uredi kako sporno vprašane z Vzhodom.” Toda, kot meni Mr. Geyde, tudi »možje v Kremlju niso spoznali tega, kar so tako dobro znali delati njihovi carski predhodniki v Petrogradu v teku njihovega nenehnega podtalnega dvobojevanja s cesarskim Dunajem zaradi Srbije.”
Po njegovem mnenju je bilo glavno ozadje obiska
Vzhodom in Zapadom
sovjetskih oblastnikov v Beogradu gospodarsko, kajti že leta 1950 je jugoslovanska vlada v posebni »Beli knjigi” obdolžila Vzhod »gospodarske agresije”. Jugoslovanska trgovina z Vzhodom je namreč padla od 50 odstotkov na zgolj 18 odstotkov in, kot je leta 1954 pisal zagrebški dnevnik »Vjestnik”, je Jugoslavija želela povečanje trgovinske izmenjave, seveda pod gotovimi pogoji. In zato so prišli sovjetski mogočniki v Beograd. Kmalu nato je Vzhod še nekoliko bolj pritegnil Jugoslavijo k sebi, ko ji je dovolil' posojilo, o katerem so Jugoslovani vedno trdili, da jim ga Zapad namreč noče dati, to je posojilo v gotovini (z le 2 odst. obresti) sestoječe iz zlata in »trdnih” valut (dolar, švic. frank itd.), s katerim, je Jugoslavija mogla odpraviti svoje kratkoročne upnike in ji ni bilo treba čakati, da dobi plačilo za svoj izvoz. Za državo, ki gospodari iz rok v usta, je to posojilo več zaleglo, kot če bi ji Amerika podarila trikrat večjo vsoto v običajni obliki »Maršalovega plana” (kjer more koristnik porabiti nakazane vsote samo za nabavo blaga v Ameriki, op. ur.).
Jugoslovani ne prikrivajo svoje namere, da hočejo izkoriščati gospodarska nasprotstva med Vzhodom in Zapadom v svoj prid. Po drugi strani pa poudarjajo, da se »Jugoslavija ne namerava nikoli povrniti nazaj v odvisnost pred letom 1948”, toda, kot so mu povedale uradne osebnosti v Beogradu, »povečanje trgovske izmenjave z Vzhodom želijo in sc zanj trudijo”. Vendar, kot so mu isti ljudje povedali, pa »to
ne bo smelo nikoli iti tako daleč, da bi ogrožalo dobre gospodarske odnose z Zapadom”, kot so bili vzpostavljeni po letu 1948.
O teh zadevah je govoril tudi z zapadnimi gospodarskimi strokovnjaki na poslaništvih v Beogradu, ki so mu vsi zatrjevali, da se je jugoslovansko gospodarstvo v zadnjih letih tako temeljito preusmerilo na trgovino z Zapadom, da bi bilo najbrž teže in nevarnejše za jugoslovansko gospodarstvo pretrgati te vezi z Zapadom in se znova radikalno usmeriti proti Vzhodu, kot se čisto odtrgati od Vzhoda in se še bolj navezati na Zapad. Prepričani so tudi, da je jugoslovanski režim odločen, da nikoli ne postane več sovjetski gospodarski satelit.
»Nerazsodna upanja, ki jih je gojil vzhodni blok, da bo Murphyjev obisk povečal finančno napetost med Beogradom in Washingtonom, so se razblinila ob očividno ugodnem izidu obiska. Pri tem so največ gradili na spor glede nadzorstvenih pravic Ame-rikancev nad njihovo vojaško pomočjo Jugoslaviji.”
»Morda je bil zgolj slučaj,” nadaljuje Geyde, „da je 24 ur po sporočilu o nameravanem Murphyjevcm obisku (čigar namen je bil, kot je vsakdo vedel, da uredi zadevo vojaškega nadzorstva), Mikojan začutil, da ne more več odoleti čarom letoviščnih krajev severne Jugoslavije. Mikojanovi .počitniški’ načrti so bili brezdvomno objavljeni v tem posebno izbranem trenutku z upanjem, da bi zasenčili zanimanje za ameriškega obiskovalca, vendar so bili Rusovi načrti že skrbno vnaprej pripravljeni, in sicer takrat, ko se je pokazalo, da se bodo jugoslovansko-madžar-
ski finančni razgovori razbili. Upali so, da bo Tito upošteval finančne težave Madžarske, a po drugi strani so želeli, da bi pripravili Tita do tega, da bi priznal vlado Vzhodne Nemčije — težavna zadeva, ki pa je Moskvi zelo pri srcu — in to je napotilo Mikojana k temu, da si je izbral za »počitnice” baš tisti del Jugoslavije, kjer se je takrat Tito mudil na lovu. Seveda le v primeru popolnega spora glede vprašanja vojaškega nadzorstva, bi sc Mikojan takoj pojavil in brez vsakega oklevanja predlagal, da naj ameriško vojaško pomoč nadomesti — sovjetska.
Toda nihče ga ni vprašal za take predloge. Predsednik Tito in Murphy sta se popolnoma sporazumela glede vojaškega nadzorstva, katerega naloga bi naj bila zgolj, da pomaga, da Jugoslavija čim bolje uporablja ameriško orožje, nadalje je bil dogovorjen vojaški kredit v znesku 40 milijonov dolarjev ter nakup 600.000 ton moke iz ameriških presežkov. Jugoslavija pa se ne bo vdala sovjetskemu pritisku, da prizna Vzhodno Nemčijo (nevarnost tega priznanja je napotila zapadnonemško vlado, da je poslala o tem diplomatske note vsem državam, s katerimi vzdržuje diplomatske odnošaje).”
Iz jugoslovanskih komentarjev k Murphyjevemu obisku sklepa dopisnik, da je to pot Jugoslavija zopet zanihala nekoliko proti Zapadu in, kot pravi, »tako ni šel Mikojan na lov s predsednikom Titom, temveč Murphy”.
Kako sc bo naprej razvijala ta zanimiva politična igra, bo pa povedala bodočnost.
Senee prdeUlostL ostajajo
Nova ..Sudmark'
Ko so pred kratkim v Celovcu ustanovili „Kamtner Schulverein Sudmark”, je zapisala „Vol'kszeitung”, da bo novo društvo nadaljevalo staro izročilo organizacije „Deut-scher Schulverein Sudmark”.
Zdi se nam primerna prilika, da nekoliko posvetimo v zgodovino tega društva, ki jev južnih deželah nekdanje monarhije izvajalo germanizacijo. Slovencev. Dne 2. julija 1880 je bilo ustanovljeno društvo „Deutscher Schulverein” za obrambo nemštva na Južnem Tirolskem. Zamisel je res dal župnik Mitterer, ki je nujno potreboval pomoči za zidavo cerkve in šole v svoji rojstni vasi Proveis v Južnem Tirolu. Društva samega pa se je prav kmalu polastil nemški liberalec in pristaš velenemštva Schdnerer in s svojo nemško propagando privedel celo cesarja Franca Jožefa leta 1885 do ugotovitve, „da ne pričakuje pomirjenja, dokler bo delovalo to društvo, ki sicer trdi, da je nepolitično, v resnici pa vrši politično misijo.” Avstrijskemu društvu je sledilo prav kmalu podobno društvo v Berlinu in tako sta obe društvi vršili sporedno isto nalogo, kar je izzvalo dvakratni protest dunajske cesarske pisarne pri nemški vladi v Berlinu.
Leta 1889 so v Gradcu ustanovili „Sud-mark”, ki tudi v svojih pravilih jasno izpoveduje svoja nacionalistična stremljenja, in glavno sredstvo za njih uresničitev bi pa naj bila gospodarska pomoč nemškim rojakom v dvojezičnih okrajih štajerske. Koroške, Kranjske in Primorja ali tistih, ki bi se tam naselili. Na številnih vožnjah v Nemči-
' v starem duhu
jo so zastopniki tega društva prosili in nabirali denar za „ogrožene” rojake. (Glej: Grenzwacht im Sudosten, ein halbes Jahr-hundert ,Sudmarkt’, 1940.) čeprav je „Sud-marka raztegnila svoj delokrog tudi na druge dežele, je vendar ostala glavna njena na-loga germanizacija slovenskih dežel. Drugo stremljenje tega društva je bilo od vsega početka naselitev nemških protestantov v slovenskih katoliških deželah. Leta 1895 se je „Sudniarki” posrečilo preprečiti ustanovitev slovenskih paralelnih razredov na gimnaziji v Celju, čeprav je bilo na zavodu nad dve tretjini slovenskih dijakov. Slovenci so tedaj zahtevali le paralelne razrede na spodnji gimnaziji in jih niso dobili. Morda je ravno danes čas, da zapišemo, da ves slovenski narod tedaj ni imel niti ene svoje gimnazije, ker so tako v Ljnbljani kakor tudi v Mariboru obstajali le slovenski sporedni razredi na nemških gimnazijah.
Po vsem tem se ni čuditi, da si je „Karnt-ner Schulverein Sudmark” zapisal na svoj prapor sabotažo avstrijske državne pogodbe in predvsem člena 7, ki določa tudi pravico Slovencev na Koroškem do svoje lastne državne gimnazije.
Ne čudimo se, če se tudi nemški avstrijski list „Die osterreichische Nation” v veliki zaskrbljenosti sprašuje, kam bo privedlo tako rovarjenje proti državni pogodbi, in stavi vprašanje zveznemu kanclerju in ministru za prosveto, kaj nameravata ukreniti proti temu miniranju, državne pogodbe.
O
Poslanišfvo gre na dražbo?
Pri naših ljudeh je advokat navadno na slabem glasu, čeprav je odvetniški poklic na splošno prav tako spoštovanja vreden kot vsi drugi, in advokatje odgovarjajo na razne očitke, češ da se ljudje najprej med seboj skregajo in potem sami pridejo k advokatu, ki pač naredi, kar od njega zahtevajo.
Toda kdor hoče biti dober odvetnik, mora poznati ne le paragrafe, ki jih je na tisoče in tisoče, ampak mora biti poleg tega še iznajdljiv, imeti smisel za humor, in — če treba — biti tudi predrzen. Dr. F. ki zastopa interese neke dunajske firme za nočno varnostno službo za poslopja, ima vse te 'lastnosti v obilni meri. To je dokazal s tem, da je dal hišo v Metternichovi ulici št. 3 sodno zarubiti.
V Metternichovi ulici štev. 3 je namreč '''"dež nemškega diplomatskega zastopnika -ta Dunaju. Najbrž je to edino večje „nem-ško premoženje” v Avstriji, ki ni zapadlo pod določbe državne pogodbe in prešlo v avstrijsko last. Kdor ima torej, kako terjatev proti Nemčiji, lahko zaseže to poslopje. A kdo bi se spomnil na kaj takega!
Toda dr. F. se je spomnil na to in dal palačo sodno zarubiti in vsi drugi, ki bi ga hoteli posnemati, bi prišli prepozno oziroma bi morali počakati, da je on s svojo terjatvijo popolnoma izplačan. Tako je sedaj
nudil, bo postal lastnik nemškega poslaništva.
Seveda je vedno mogoče, da, medtem ko teče sodni izvršni postopek, — kot se temu pravi, v suhoparnem uradnem jeziku, kadar ti sodnija proda streho nad glavo, — da Nemčija to neprijetno zadevo uredi tako, da dolžni znesek, ki bi ga država, kot je danes Nemčija, z lahkoto zmogla — plača, tako da nemškemu poslaniku ne bi bilo treba iskati druge strehe siedaj na zimo. Toda
s tem stvar še ni končana. Domislica dr. F. je tako enostavna kot Kolumbovo jajce in marsikateri manj iznajdljivi advokat (in takih je mnogo) bi utegnil ga posnemati in položiti neusmiljeno roko sodne izvršbe na lepo palačo v Metternichovi ulici, kajti ljudi v Avstriji; ki imajo še odprte račune z nemškim rajhom, je mnogo. Verjetno bi bilo deset tisoč let prekratek čas, za plačilo dolgov iz 7-letne dobe — »tisočletnega” rajha.
Slovenski misijonar v Afriki
(Dr. Franc Jaklič: »Ignacij Knoblehar in njegovi sodelavci”)
glasom sodnega sklepa, ki je nabit na črni deski okrajnega sodišča Dunaj I., nemško poslaništvo zarubljeno v prid neke dunajske firme za pokritje zneska 38.756 S za nočno čuvajsko službo v teku zadnje vojne; poslopje bo postavljeno na dražbo. Prvič... drugič ..., tretjič, in tisti ki bo največ po-
Profesor Jaklič, ki je v Ljubljani izdal okoli 15 knjig in na stotine versko-vzgojnih in cerkveno-zgodovinskih člankov, jev Buenos Airesu izdal knjigo o slovenskem misijonarju Ignaciju Knobleharju. Je zelo obširna: 444 strani besedila, 32 strani slik na posebnem papirju in zemljepisna karta o Knobleharjevem misijonu. Tisk je zelo lep in razločen, zunanja oblika prikupna. Kakor vse knjige dr. 'Jakliča, se tudi ta odlikuje po preprosto-plemenitem, pravilnem, domačem jeziku, ki je klen in zgoščen, a lahko razumljiv. Za to novo izdajo mu je poslal več podatkov iz arhiva rimske Kongregacije za širjenje vere mladi slovenski znanstvenik dr. Maks Jezernik, podravna-telj misijonskega zavoda »Propagande” v Rimu.
Usfanovil je prvi misijon v Afriki
Dr. Ignacij Knoblehar je pri Slovencih le malo poznan; in vendar je bil ena najbolj slovečih oseb tiste dobe. Je ustanovitelj in voditelj prvega katoliškega misijona v o-srednji Afriki in znamenit raziskovalec Belega Nila in narodoslovec vzhodnosudan-skih zamorskih rodov Bari in Dinka. Angleški potopisci - znanstveniki so mu ponujali na tisoče šterlingov, če bi smeli njegove raziskave objaviti pod svojim imenom.
Rodil se je leta 1819 v Skocijanu pri Mokronogu na Dolenjskem. Ko je odlično končal srednjo šolo v Novem mestu in v Ljubljani, se je odločil, da bo misijonar. Kot šestošolec je namreč slišal Barago pridigati
Leta 1960 bo dograjena atomska centrala za proizvodnjo energije s storilnostjo 250.000 kilovatov, ki jo namerava postaviti ob reki Hudson neka ameriška družba. Tudi Avstrija ima v načrtu gradnjo podobne, četudi nekoliko manjše centrale na Donavi. (AND)
V Novem mestu, ko je prišel v Evropo po duhovniške sodelavce in po denarno podporo. Knoblehar je šel v Rim, na Propagando, in se je temeljito pripravil za misijonsko delo.
Poljski jezuit Maksimilijan Ryllo, dolgoletni misijonar na Vzhodu, ravnatelj zavoda Propagande, bi naj bil duša novega misijona. Poleg nekaterih drugih duhovnikov si je izbral za sodelavca svojega dragega gojenca Knobleharja, ki je bil pravkar posvečen za duhovnika. Za nekaj mesecev ga je vzel s seboj na pogorje Libanon severno od Svete dežele, da se dobro izvežba v arabščini, potem pa se je misijonska skupina odpravila na več mesecev trajajočo, silno naporno in nevarno potovanje po Nilu in po puščavi proti Hartumu. Tam p. Ryllo umrje zaradi kužne bolezni. Za naslednika v vodstvu določi pred smrtjo najmlajšega duhovnika, našega Knobleharja. Myd nepopis-nimi. težavami in spletkami začno z delom. Kupijo si hišo iz ila in bičja, v njej. priredijo zasilno kapelo in začno z misijonsko šolo. črne učenčke si kupijo kar na trgh za sužnje. Na tem trgu je Knoblehar večkrat gledal prizore, ki so mu trgali srce. Zato je kot drugotno nalogo misijona določil tudi preprečevanje lovov na sužnje in njih prodajanje.
Dobil je sodelavce —
slovenske duhovnike
Da dobi denarna sredstva za bodoče misijonske postaje med črnci daleč gori ob Be-' lem Nilu in da dobi dovolj mladih duhovnikov in svetnih sodelavcev, se je Knoblehar leta 1850 odpravil v Evropo. V slovenskih in drugih avstrijskih deželah je hotel dobiti oboje. S svojim lepim nastopom in s svojo prepričevalno besedo je oboje tudi dosegel. Priglasilo se mu je več Slovencev, med njimi tudi mlada Slomškova duhovnika Oton Trabant iz Piščc in Jernej Možgan iz Koprivnice, ki je takrat spadala v župnijo Železna Kapla. Na Dunaju je u-stanovil »Marijino društvo”, ki je dolga leta, tudi ix) njegovi smrti, zbiralo prispevke za njegov misijon.
Knjiga potem podrobno opisuje, kako Knoblehar s slovenskim in južnotirolskimi nemškimi in italijanskimi misijonarji ustanovi in vodi misijonske postaje v Hartumu, v Gondokoru med Barijci in pri Svetem Križu med Dinko. Sveti Križ je ustanovil njegov dragi mu koroški sodelavec Možgan. Misijonarji začno na vseh treh krajih s šo-
(Konec na 5. strani)
FRAN ERJAVEC, PARIZ:
koroški Slovenci
II. DEL
(60. nadaljevanje)
Tako je ostalo v glavnem na oglejskem kot na salzburškem področju še nadalje vse pri starem. Patriarhov generalni vikar M a r a c c o v Vidmu, v čigar področje je spadala tudi Koroška (patriarhi sami so namreč stanovali stalno v Benetkah), je pisal k 1565. svojemu gospodu: »Niti v Beljaku niti v drugih krajih... se nam ne izkazuje nobena pokorščina in zato ne moremo izvrše vati cerkvene oblasti niti s tem, da bi pošiljali tja duhovnike.” — Nič drugače ni bilo seveda tudi na salzburškem cerkvenem področju severno od Drave in s samostani. Naš znani zgodovinar, ljubljanski kanonik d r. Gruden pravi: »Samostani so se popolnoma izpraznili in odpravili ali pa se je v nje zanesla razuzdanost in posvetnjaštvo v najhujši meri”, a koroški cerkveni zgodovinar prošt H o h e n a u e r pravi, da je tudi opate v št. Pavlu, Pod-Jdoštru, Vetrinju i. dr. »zgrabila omotica časa”. V belja-skem minoritskem samostanu, »zadnjem znamenju katoliške vere v Beljaku”, je ostal končno samo še gvardijan, a še ta se je poluteranil in oženil. Samostanski predstojniki v Dobili vesi so na debelo zapravljali samostansko 'nietje, med redovniki so pa vladale razprtije. Podobno Je bilo tudi v Podkloštru, št. Pavlu, v Vetrinju i. dr.
Ves naznačeni položaj so seveda pridno izrabljali stanovi in skoro na vseh deželnih zborih in skupnih odbor-^iških sestankih od nadvojvode Karla vedno uporneje zahtevali, da podeli protestantom vse verske svoboščine.
Da bi pridobili v stalni napetosti med nadvojvodo in seboj na svojo stran še mesta, so vztrajno zahtevali take svoboščine tudi za mesta in trge. Karel se je obrnil za nasvet na oba svoja brata, ki sta mu oba priporočala popustljivost, zato je dne 2. UL 1572. v deželnem zboru v Gradcu končno res izjavil, da podeljuje plemstvu, njih družinam in podložnikom popolno svobodo vesti in bogoslužju, le glede deželnoknežjih mest, trgov in gospoščin je ostal nepopustljiv ter je pristal le na svobodo vesti, ne pa tudi bogoslužja. A glede Gradca, Gelovca, Ljubljane in Judenburga pa je se vendarle obvezal, da ne bo izgnal iz njih ne predikantov in ne protestantskih učiteljev. Vsi notranje-avstrijski protestanti so to zmago seveda glasno pozdravili in slovenski kmečki podložniki so bili odslej čisto prepuščeni svojim luteranskim zemljiškim gospodom.
Toda stanovi se s to zmago še vedno niso čisto zadovoljili, temveč so hoteli izbojevati popolno svobodo še za mesta in trge in so neprestano grozili, da ne dovolijo vladarju toliko časa nobenega denarja, dokler ne popusti še v tej točki, razen tega so se pa neprestano pritoževali proti njemu še pri cesarju in v državnem zboru.
Lepa prilika se jim je ponudila zlasti 1. 1578» ko je stal Turek vnovič pred vratmi. Meseca januarja se je vršilo »generalno zasedanje” vseh treh deželnih zborov v B r u ck u na M u r i. Nadvojvoda je želel, da bi podrobno razpravljali zgolj o enotnih obrambnih pripravah, a objestni stanovi se za to niti zmeniti niso hoteli, temveč so trdovratno zahtevali, da dovoli najprej popolno versko svobodo sploh vsem svojim podložnikom. Karel je bil vkljub odporu svojega dvora voljan pristati le na svobodo vesti, ne pa tudi na svobodo bogoslužja. Že je grozila nevarnost, da se bodo pogajanja razbila in tedaj
vladarju spričo turške nevarnosti ni preostajalo drugega, kot da jim je dne 9. II. 1878. slovesno (vendar samo ustno) izjavil, da se hoče vestno držati svojih obvez. iz. 1. 1572» toda verske zadeve v mestih, trgih in na svojih posestvih smatra za svojo vladarsko pravico, vendar nikakor ne namerava pregnati iz njih predikantov, zatreti protestantskih šol in ne »obteževati vesti” meščanov, toda tudi protestanti morajo prenehati s svojimi napadi in zasramovanji katoličanov.
Stanovi so se s to izjavo zadovoljili in dovolili nadvojvodu potrčbni denar (548.205 gld) ter se šele sedaj obvezali v svojih deželnih zborih definitivno rešiti vprašanje obrambne organizacije proti Turkom; protestanti so pa slavili to obvezo kot svojo največjo zmago, kajti s tem se je bila odslej lahko protestantska cerkev v naših deželah organizirala čisto uradno. Deželni stanovi vseh treh slovenskih dežela so ob tej priliki ,potem 22. II. 1578. tudi sklenili že omenjeno meddeželno pogodbo o izenačenju protestantskega šolstva in cerkvene uprave v vseh treh deželah.
Svoboščine, ki so jih izsilili stanovi na shodu v Bru-cku, pomenjajo višek v razvoju protestantizma v naših deželah, obenem pa tudi višek plemiške politične mogočnosti in neodvisnosti dežel napram vladarju. Tega se je prav dobro zavedal tudi nadvojvoda, čisto napačno bi bilo namreč misliti, da je šlo pri očrtanem Imjil plemstva za verske koncesije res le za načela verske svobode (kateri pa nemški protestantski knezi v svojih deželah sami niso hoteli niti slišati), temveč je bilo to vsaj v toliki meri tudi merjenje politične moči med vladarjem in oholim plemstvom, ki je stremelo za tem, da si prisvoji sploh vso politično oblast.
(Dalje prihodnjič)
CELOVEC
Vsako nedeljo in praznik je v stari bogoslovni cerkvi v Priesterhausgasse nedeljska služba božja ob pol 9. uri.
Obenem opozarjamo vernike, da je v zimskem času, to je od oktobra do junija vsako nedeljo in praznik v isti cerkvi tudi popoldanska pobožnost in sicer ob 4. popoldne. Vsi slovenski verniki v Celovcu so vabljeni k popoldanski pobožnosti.
URŠULIN SEJEM V CELOVCU
V	ponedeljek, dne 24. oktobra, je v Celovcu običajni in tradicionalni Uršulin sejem. Kakor je naznanila celovška mestna občina, se je prijavilo za letošnji sejem že 300 sejmskih trgovcev. Za vse razstavljalce bi bil prostor Novega trga premajhen.
Spet nove stanovanjske hiše v Celovcu
Večkrat smo že poročali o gradbenih projektih in stanovanjskih razmerah v Celovcu, Vedno namreč rastejo nova poslopja. Pred kratkim so otvorili in predali uradnikom deželne vlade veliko stanovanjsko poslopje v Wulfengasse.
Konec meseca septembra pa je izročil uradnikom deželne vlade deželni svetnik Scheiber, kot stanovanjski referent vlade, v okviru manjše svečanosti ključe 16 novo zgrajenih in modernih stanovanj v Florian-Groger-Strasse, štev. 4 in 5 v Celovcu.
ŠE LETOS 148 NOVIH STANOVANJ
Gradbeni referat celovške mestne občine je na zadnji seji občinskega sveta podal poročilo, iz katerega so razvidni veliki gradbeni načrti, ki jih misli celovška obč;ina še letos uresničiti.
Še letos bodo dokončno izgotovili gradbena dela na celovškem nebotičniku (Hoch-haus) v Kempfstrasse, ki sestoji iz 68 stanovanj, potem lljudska stanovanja na Veli-kovški cesti z 80 stanovanji, avtobusno postajo na Trgu Sv. Duha, predelavo svoje-časne šdle v Št. Rupertu, predelavo „švica-rije” (Schsveizerhaus) na Križni gori, reno-viranje „zahodne” in »benediktinske” šole, posvetovalnico mater v Feldkirchner Stra-Be, predelavo otroškega vrta v Št. Rupertu, kakor tudi številna obnovitvena dela na občinskih hišah.
Gradijo nadalje ljudsko šolo v Waid-mannsdorfu, delavnico zvezne obrtniške šole, hiše v Kirchengasse 2—4, poslopje „Haus des Kindes” v Waidmannsdorfu in delavnico v Lastenstrasse.
Sledeči gradbeni projekti so že lizdelani in je občina že zaprosila za finančno pomoč pri raznih fondih: 160 ljudskih stanovanj na Velikovški cesti, 36 stanovanj v Kumpf-gasse, 12 stanovanj v Paulitschgasse. V načrtu in pred razpisom so: nova gradnja vogala Rosentaler StraBe — Ankershofer-straBe, kamping-prostor ob Vrbskem jezeru, dograditev trgovske akademije, gradnja glavne šole v Št. Rupertu in v Waidmanns-dorfu ter gradnje v Irdnigsiedlung.
Dr. Franc Neuner — 70-letnik
V	nedeljo, dne 16. oktobra je praznoval senior-šef poznane tovarne usnja in čevljev Krištof Neuner v Celovcu svojo 70-letnico. Čestitamo!
TVRDKI RUDOLF WURM IN VALENTIN PATERNIONER
Pred kratkim je praznovala ena največjih in najuglednejših avtomobilskih tvrdk Rudolf W u r m v Celovcu 50-letnico svojega obstoja. Omenjeno tvrdko štejemo k naj starejšim tvrdkam te vrste na Koroškem.
Tudi tvrdka za izdelavo poljedelskih strojev Valentin Paternioner v Celovcu je praznovala zlati jubilej obstoja tvrdke, ki so jo ustanovili koncem meseca septembra 1905 v Kolodvorski ulici.
DARUJ TUDI TI RAD V DOBRODELNE NAMENE
Za tiskovni sklad so darovali:
Cvetko Anton, Medgorje 5.—; Krušic Pavel, Bilčovs 5.—; Tischler Ana, Tinje 5.—; Majhenič Ernest, USA 25.—; p. Florijan Ramšak, Linz 39.—; Picej Mohor, Schwar-zach 4.—; dr. Ložar Rajko, USA 25.— šilingov. — Neimenovani iz Kanade (Hamilton) 100,— šilingov.
Za spomenik Limbarskemu so darovali:
Pavlakovič Veronika, Kanada 51.— in neimenovana iz Italije 25.50 šilingov.
nms naMmkem
BISTRICA PRI PLIBERKU - DOBROVA
Smrtna prometna nesreča. Živahen promet koncem zadnjega tedna je zahteval spet celo vrsto težkih prometnih nesreč, katerih vzrok je -povečini neupoštevanje cestnih predpisov, neprevidnost v vožnji in pretirana brzina. Med ponesrečenci so sami vozači motornih koles, od katerih je 15 težko ranjenih, g. Pristovnik iz Bistrice pri Pliberku pa je zadobil smrtne poškodbe.
Peljal se je v nedeljo, dne 16. oktobra, z motornim kolesom skozi Dobrovo (vas med Belovčami in Kokjem) in se je zapeljal v 74-letno Marijo Terbull, ki je šla čez cesto. Oba sta padla. G. Pristovnik je utrpel prelom lobanje, Mariji Terbull pa je zlomilo levo roko in spodnji, del noge. 51-letni Pristovnik je kmalu nato umrl v celovški bolnici.
BELA PRI ŽELEZNI KAPLI
V -ponedeljek, dne 17. oktobra, sta si v farni cerkvi v Železni Kapli obljubila večno zvestobo France Dolinšek, pd. Kežarjev, in Mici Župane z Obirskega. Okoli 70 svatov je spremljalo novoporočenca k poroki in po cerkvenih obredih v gostilno Niederdorfer, •kjer smo se prav „fletno” in domače zabavali. V svoji sredi smo imeli tudi g. dr. Žit-
nika, ki nas je lepo zabaval. Mlademu paru želimo vso srečo na novi življenjski poti in obilo božjega slagoslova.
SELE
V	preteklem mesecu se je pojavil v naših krajih medved, ki je med živino in drobnico na paši povzročil dosti škode: pohrustal je enega junčka in več ovc. Posebno one, ki nosijo zvonec, -so postale žrtev njegovega dobrega teka. Kam je od nas odkobacal, ne vemo. To pa je gotovo, da ga nikjer ne bodo z veseljem pozdravili: dobrodošel, kakor tudi mi ne kličemo za njim vabila: na svidenje!
Lepi načrti so se zopet zbudili med nami: da bi povečali Cerkev -in z vodovodom oskrbeli na vasi vsako hišo z vodo. Če bo med farani in vodovodnimi interesenti dovol j volje, edinosti in požrtvovalnosti, se bosta ta koristna načrta že lahko izvedla.
V	petek, dne 14. oktobra se je odpravila 43-letna Eva Male od doma pri Mlečnikovi žagi h Gorniku spravljat krompir. Ker je pa do osmih zvečer ni bilo domov, jo je šel mož Miha iskat. Po povpraševanju pri sosedih in skrbnem iskanju jo je končno našel na stezi pod Mlečnikom — mrtvo. Zdravnik je ugotovil kot vzrok smrti srčno kap.
OcUnevi ‘vi
Po več ali manj uradnih namigih in navodilih so v zadnjih letih začeli praznovati 10.oktober tudi v nekaterih krajih našega podeželja, kjer premorejo toliko pristašev, da spravijo skupaj kak sprevod ali napolnijo kako dvorano.
DOBRLA VES
Pri nas so letos napravili celo stvar zelo »uradno”. Vodstvo šole je pozvalo mladino, da se udeleži proslave, in občinski kulturni referat je razposlal celo pismena vabila. Na predvečer so se v povorki podali pred ,Haus der Heimat’, kjer je navzoče nagovoril namestnik deželnega glavarja g. Krassnig. V svojem resnem govoru je dostojno označil zgodovinski plebiscitni dan in dejal, da nam mora biti spomin na ta dan opomin na mirno sožitje obeh narodov. Značilno je, da je razsodna beseda govornika naletela na negodovanje pri nekaterih nestrpnežih, ki živijo še vedno v preteklosti in so se zato zelo razburjali -nad »popustljivim” govorom g. Krassniga.	\
Namesto da bi 10. oktober bil za vse dan lojalnosti, ki nalaga državi in prebivalstvu obeh jezikov dolžnosti in pravice, so nekateri »aktivisti” v Dobrli Vesi, katerih delovanje še dobro poznamo iz nacistične dobe, smatrali za potrebno, da potem, ko je g. Krassnig odšel iz dvorane, izrabijo priliko za svoje šovinistično hujskanje. Prepričani pa smo, da se bodo njihovi naklepi izjalovili, kajti ljudstvo noče povratka plebiscitnega vzdušja, ko so šovinisti vodili ostro gonjo proti Slovencem. Ljudstvo želi miru in hoče pozabiti stare spore, ki so prinašali vsem le nesrečo. Hoče živeti v dobri soseščini, hoče pa tudi ohraniti svojo domačo govorico in jo rabiti brez bojazni, da bi zaradi tega bilo izpostavljeno hujskanju pre-napetežev. Dolžnost oblasti pa je, da ta mir zagotovi ter vzame možnost hujskačem, da strahujejo ljudi -in netijo mržnjo.
Treba je, da oblast v kali zaduši take, za državo in deželo škodljive poizkuse, -kajti potem ko taki izgredi -izzovejo reakcijo tudi na drugi strani, je mnogo teže zopet vzpostaviti mir. Zato velja staro rimsko geslo: »Videa-nt consules — oblast naj poskrbi”, da bo 10. oktober postal simbol miru in enakopravnosti.
Treba je tudi, da se prenapeteži že enkrat zavedo, da bi na ta način bolje služili skupni domovini -kot s hrupnim zapuščanjem dvorane, ko je itak že prepozno.
GALICIJA
je tudi na 10. oktober doživela -povorko z lučkami proti cerkvi. Pri spomeniku padlih je bil verski obred za vse žrtve vojne. Tako splošno cerkveno opravilo pa se je nekaterim, ki sicer v vsakdanjem življenju in ob
drugih prilikah ne polagajo posebne važnosti na božji blagoslov, zdelo premalo. Po mnenju teh vnetih »apostolov preteklih časov”, ki se — upamo! — nikdar ne vrnejo več, bi morala ta slovesnost biti manifestacija moči in sile zmagoslavnega nemštva nad Slovenci, najbrž zato, da bi Slovenci, -ki so se šele pred nekaj leti smeli vrniti iz izgnanstva -in taborišč na svoje domove, ne pozabili, da šovinizem, ki je kraljeval v dobi nadzma, še ni mrtev.
Na splošno začudenje je glavni govornik, ravnatelj gališke šole, smatral za potrebno, da pogreva staro plebiscitno mržnjo. Smatral je tudi za potrebno, da dokazuje nemški značaj gališke fare z nekim nad sto letnim nagrobnim spomenikom.
Pravzaprav ga razumemo, da hoče sebe in svoje somišljenike o tem prepričati; a to je zelo težko opravilo, kajti tudi on verjetno ve, čeprav tega noče priznati, da še živijo ljudje, ki vedo povedati, da sta pred sto leti, -ko je prišel v Celovec cesar Franc Jožef, znala v Galiciji nemško le dva domačina in še ta dva zato, ker sta bila s trdnih kmetij — Hacarjeve in Kavhove — in sta obiskovala šolo v Celovcu ter se tam naučila nemško. G. upravitelju bi povedali le, da na gornjem Koroškem in drugod po Avstriji slavnostni govorniki nikdar ne čutijo potrebe, da bi dokazovali nemški značaj tistih krajev.
Razumljivo je, da za tako manifestacijo slovenski domačini v Galiciji niso pustili zvoniti z domačimi zvonovi in je to njihovo stališče upošteval tudi prevzv. g. škof v Celovcu. Slovenci pa niso imeli ničesar proti zvonjenju pri cerkvenem opravilu za žrtve vojne in sovraštva ter pri spravni cerkveni daritvi.
Če pa je kdo, so gotovo Slovenci tisti, -ki bi imeli mnogo več vzroka, da se spominjajo starih krivic. Kajti v Galiciji smo krivice trpeli Slovenci, ne pa Nemci. Slovenci si namreč nismo nikdar prilaščali nemških domov: ne leta 1920 ne leta 1942 in tudi ne leta 1945. Vendar hočemo Slovenci pozabiti čase trpljenja pod „Volkswehrom” in potem pod nacisti. Živeti hočemo v miru s sostedi in v miru hočemo rabiti našo lepo starodavno domačo govorico. Ne branimo se učiti nemščine, toda ne moremo pa prenesti sramote, da bi naši slovenski govorici celo v naši domači fari pljuvali v obraz. Sicer se pa v celoti priključujemo besedam g. Kristina Markovca ob spomeniku, ko je dejal, da si vsi narodi želijo miru in sprave in da mora ta zavladati tudi v naši fari in občini. To so besede za bodočnost, ne pa pogrevanje nesrečne in deloma tudi krvave zgodovine, kar nikakor ni naloga govornika, ki mu je po službeni dolžnosti zaupana vzgoja slovenskih in nemških otrok.
Nenadna smrt dobrovoljne žene je presenetila vso okolico in vzbudila splošno sočutje do moža in obeh hčerk. Pogreba v nedeljo se je udeležilo izredno mnogo ljudi. Prizadeti družini izrekamo ob bridki izgubi naše sožalje!
BELJAK
Prejšnji teden so ponoči vlomili še do sedaj neznani storilci v mestni kino v Beljaku. Kakor so dognali je zmanjkalo iz predala pisalne mize 450 šilingov, katerih so se polastili in v aktovki so našli še zlato nalivno pero. Ker se jim je to zdelo premalo so poskušali vlomiti nato še v direkcijsko pisarno, kar se jim pa ni posrečilo. Niso še dognali, ali se je roparjem posrečilo vdreti vrata od zunaj ali so se pustili po zadnji predstavi zvečer zapreti v -notranje prostore mestnega kina.
ŠT. JAKOB V ROŽU Pogrebi
Smrt je niočno posegla v naše znane vrste. Ravter Jernej, Trlovčnikov v Kotu, star 80 let, je odšel. Kot mllad navdušen pevec je bil soustanovitelj šentjakobskega pevskega društva ,Rožica’ in v njem marljivo in z ljubeznijo skozi leta deloval. Nastopil je celo že pri Einspielerjevi slavnosti v Svečah s pesmijo. —- Serajnik Neža — Amruševa v Srejah, v visoki starosti 73. let, mu je sledila. Bila je verna in vzgledna ter v praktičnem življenju spoštovana. Svojčas je bila marljiva članica Marijine družbe. — Na isto nedeljo, ko je bila lepa poročna slovesnost z mašo — saj to je gotovo za faro posnemanja vredno doživetje in bi bilo prav, da bi našli več razumevanja ženini in neveste v bodoče za tako obliko poročnih slovesnosti — je umrl gotovo po vsej dolini znani .rajžove^r — prosjak iz Zilje Melchior Franc, invalid prejšnje svetovne vojne, rodom iz Gorjan, v starosti 73 let, ki je večkrat potrkal s prosečo eno roko in s šaljivim humorjem na vrata po naših vaseh. Tudi ohceti je malokdaj zamudil in radi so mu pravili „Koj”, ker je bil z Zilje. Pokopan je bil stari revež na njivo počitka ob šentjakobski cerkvi. Zvonovi so ubrano in močno peli slovo.
Smrtna nesreča
Minuli teden pa se je ponesrečil z motornim kolesom v Celovcu Stornik Hanzej iz Podgrada in je na posledicah na glavi več dni nezavesten ležal v bolnišnici za nezgode. Ker zdravniška pomoč ni dosegla uspeha, so ga prepejjali v noči na nedeljo na njegov roj. dom v Št. Jakob. Na poti pa je umrl. Pogreb obče znanega in pridnega, podjetnega in veselega in neustrašenega Hanzija v torek je pokazal, kako spoštova-' in priljubljen je bil pri ljudeh. V svoji ne umorni pridnosti si je v teku desetih let ravnokar dogradil drugi nov dom — lepo enonadstropno hišo nad Vrbo ob jezeru. Pred enim mesecem se je tja tudi preselil-Še predno je mogel ogromno delo na novem pohištvu dokončati, ga je prehitela usodna smrtna nesreča. Zapušča petletnega sina, ženo, starše v visoki »starosti in število bratov in sester, ki žalujejo nad njegovo prerano gomilo. Kakor je ljubil svoj rojstni kraj, ljudi in domačo zemljo, enako je bil tudi zvest svojemu narodu. Ženi-vdovi, staršem in ostalini iskreno sožalje, vsem z zapuščino lepega vzgleda odšlim — pa časten spomin.
„iJŽxiniepkl zookL“
Pesmi za moški zbor. Uglasbil Mirko Filej.
Ta lična zbirka moških zborov je izšla letošnjo pomlad v Gorici. Obsega sedem pesmi. Oti teh je prvih pet zloženih v preprostem ljudskem tonu, a so pesmice kljub temu melodično prijetne in harmonično solidne. Našim zborom bodo verjetno najbolj všeč pesmi, ki so zložene na besedilo Milke Hartmanove. To so pesmi št. 1, 4 in 5. V teh, se zdi, je g. skladatelju posebno uspelo dati lepemu domačemu besedilu odgovarjajoči glasbeni izraz. Nekoliko . trši oreh bo za zbore obširnejša skladba na besedilo Ljubke Šorli »Nedelja v gorah”, ki ima nekaj prav lepih glasbenih domislic. Najbolj zahtevna je zadnja — »Tožba”, ki stavi na zbor precejšnje intonacijske, posebno pa ritmične zahteve.
Zdaj jeseni naši zbori zojret začenjajo z delom, s pevskimi vajami. Vsem moškim zborom toplo priporočamo to zbirko, v kateri more vsak zbor najti hvaležne snovi za vaje in nastope. Zbirko naročite v upravi »Našega tednika”.
Kam s krompirjem?
Našim gospoelmjiam

Letošnji .pridelek 'krompirja na Koroškem je bil sorazmerno dober. Povrh tega je pričakovati v vsej Avstriji neko gotovo konjunkturo za jedilni krompir, tako da gospodarjem ne bo težka odločitev, kateri del pridelka naj namenijo za prodajo in katerega za živinsko krmo. Pri primerjavi današnjih cen prašičev znaša rentabilitetna krompirja le 45 grošev. Cena prašičev, ki je bila prenizko preračunana, namreč na temelju cene za koruzo (2 šil. za kg); rentabilnost reje s krmljenjem krompirja je možna meja pri krmljenju s krompirjem 45 grošev, to še pravi, da pri sedanjih cenah prašičev s krmljenjem krompirja dobimo za kilogram le, če se krompir ceni pod 45 grošev. Zato bo letos prišel v poštev kot krmilni krompir Je manjvredni pridelek, ki ne odgovarja tržnim zahtevam za jedilni krompir.
Potem ko smo pojasnili to temeljno vprašanje, pa se pojavi še drugo; Kako najbolje spraviti krompir v denar s prodajo? če računamo nominalno ceno za kilogram, se vsakdo takoj odloči za prodajo prihodnjo pomlad, ker je spomladi krompir najdražji. Vendar je treba tudi pri tem upoštevati še druge stvari:
1.	Sortiranje in odvoz s kmetije se pri takojšnji prodaji vrši obenem z izkopom. Zato je pri poznejši prodaji treba računati stroške vkletenja in nakladanja za transport.
2.	Pri prezimovanju krompir izgubi na teži in kakovosti, kar znese, z ozirom na skrb pri delu in druge okolnosti od 10 do 20 %.
3.	Denarni promet pri kmetu itak obsega enoletno dobo; če pa prodamo krompir šele prihodnjo pomlad, se ta doba podaljša za nadaljnjiih 6 mesecev. Treba je torej prira-čunati še obresti za to dobo.
Vsi ti faktorji znesejo približno 25 do 35 % izgube na ceni, ki bi jo lahko dosegli
pri takojšnji prodaji v jeseni. Ali bo moči doseči naslednjo pomlad večjo ceno, je pa zvezano z rizikom.
Vsekakor pa je treba pri presoji tega vprašanja upoštevati n'e le ceno za kilogram, temveč vse odbitke in le tako se bodo mogli gospodarji prav odločiti.
Pri novicah o ugodnih cenah krompirja na mestnih tržiščih je pa tudi treba upoštevati, da so ta tržišča omejena in morejo absorbirati le gotovo količino pridelka in povrh tega igra pri dobičkanosnosti prodaje veliko vlogo tudi razdalja, s katero se povečujejo transportni stroški.
Zatorej naj od mest preveč oddaljeni kmetje ne računajo na ta trg, kajti večkrat se je že zgodilo, da so iz oddaljenejših krajev navozili z veliki stroški znatne količine blaga in potem je previšek ponudbe potisnil cene navzdol, pri čemer so oddaljenejši prodajalci zopet bili huje prizadeti kot bližnji.
Jesenski sejem
Društva za rejo belega goveda za Koroško in Štajersko v Št. Vidu ob Glini, 7. okt. 1955
Prignali so 85 bikov in 48 krav. Biki so bili srednje kakovosti; prvovrstnih živali ni bilo med njimi. Ocenitev: 3 biki rejnega vrednostnega razreda Ilb, 45 bikov lila, 3 biki so bili izvrženi oziroma izločeni. Skupna povprečna cena za bike (82) je bila 7 tisoč 141 šilingov.
Kakovostna razporeditev krav je bila naslednja: 28 glav 11 razreda, 17 glav III razreda, 3 glave IV razreda. Prodanih je bilo 46 glav. Povprečna cena S 5.689 šil. Krave na trgu so bile v posebno ugodnih pogojih brejosti.
Letos bo zadnji sejem za belo govedo, tako za bike kot za krave, v petek, dne 18. novembra 1955, v št. Vidu ob Glini.
Vzgoja k re
Mati toži: „Hanzej laže. Rada bi vedela, odkod ima to. V moji družini smo govorili vedno le resnico.”
Oče se čuti prizadetega: „Ali morda hočeš reči, da je to nelepo lastnost po meni podedoval?” — Sledi prepir zakoncev, v katerem drug drugemu očitata nelepe lastnosti.
Ali je to potrebno?
Dragi starši! Gotovo ste pravični in pošteni ljudje. In kolikokrat kljub vašim vrlim in dobrohotečim načinom življenja dajete slab zgled svojim otrokom!
Nekaj primerov:
Otrok pomaga popoldne na polju. Zvečer pride ves zmučen domov. Čaka ga še računska naloga. „Oh, mama, pomagaj mi računati, jaz sem tako truden,” zaprosi otrok. Seveda se materi otrok zasmili. Narekuje mu nalogo, katero bi moral sam izračunati. Tudi učitelj v šoli bo mislil, da je otrok sam napravil nalogo.
#
Otrok slabo riše. Z nekaj, potezami mu izboljša risbo starejša sestrica. Otrok je ves vesel lepe risbe: „0, kako je lepo narisano. Upam, da gospodična učiteljica ne bo opazila, da nisem risal čisto sam. Danes dobim za to risbo gotovo enojko!”
#
Mati in sinček se peljeta v mesto. Ker se peljeta samo eno postajo, mati ne kupi vozne karte v upanju, da ju sprevodnik ne bo opazil.
„Foltej, usedi se k meni! Bodi tiho in glej skozi okno! Če bova imela srečo, se bova peljala „na črno”. Škoda šilingov!”
Pripeljala sta se srečno v mesto. Komaj izstopita, se ves vesel in zadovoljen oglasi Foltej: „Sijajno, mama! Pripeljala sva se zastonj. Prosim, kupi mi zdaj; za te šilinge bonbone!”
licoljubnosti
Če dobro pomislimo, si moramo priznati, da so taki in podobni primeri, ki jih je vse polno vsakdanje življenje, praktično navajanje k laži in goljufija.
*
So pa še drugi primeri, pri katerih izrabljamo poštenost iz čiste dobrodušnosti.
Otrok je storil nekaj ..strašnega”. Zato zasluži tudi pravično očetovo kazen. Oče pa j'e na delu in se vrne domov šele zvečer. Ženi-mateii se smili mož, da bi se moral ves utrujen po težkem delu še jeziti na svojega otroka. Zato sklene, da bo molčala. Otroku samo strogo zabiča, da kaj takega ne sme nikoli več storiti.
Oče pride zvečer domov in vpraša: ,,Je vse v redu?” — „Da, da.” — Otrok steče skozi vrata ven.
,Je v resnici vse v redu?”
Žena prikrije resnico iz ljubezni do moža.
*
Iz svoje mladosti Se spominjam, da sem nekoč razbila krasno vazo. Pričakovala sem hudo kazen zlasti od očeta, ki pri nesreči ni bil prisoten. Mama mi je rekla, da moram zvečer očetu vse po pravici povedati in ga prositi odpuščanja ter obljubiti, da bom drugič bolj pazljiva. Težko se je bilo spovedati pred očetom. Oče pa me, na moje začudenje, ni kaznoval. Poučil me je, kako vse bolj. moram biti pazljiva, da ne bom delala škode. Ta pouk sem si dobro zapomnila. Koristil mi je več kot še tako huda kazen.
*
Dostikrat otrokova lastna izpoved o slabem dejanju, ki je tudi kazen, veliko bolje vpliva na vzgojo kot še tako huda kazen v drugi obliki. Kazen je potrebna pač zato, da si otrok dobro zapomni, česa ne sme nikoli več storiti.
Novosti v privatnem bolniškem zavarovanju
KUHINJA
Privatne zavarovalne ustanove so v svoji tarifni politiki zadnje čase izvedle mnogo izprememb in nove postopke, ki izkoriščajo najnovejše izsledke zdravniške, social, zava-rovalno-statistične in matematične vede, z namenom, da so pomočjo novih podrobnih tarifnih ponudb, svoje delovanje prilagodijo potrebam časa in interesom zavarovancev. V tej zvezi omenjamo samo vključitev že obstoječih obolenj v zavarovalno varstvo, kar je javnost zelo pozdravila, nadalje znatno skrajšanje karenčnih rokov in druge izpopolnitve.
Izvedeli smo, da je Zavarovalni zavod avstrijskih zveznih dežel pred kratkim uvedel
Slovenski misijonar v Afriki
(Nadaljevanje na 3. strani)
lami; iz njih bi se naj Kristusova blagovest in omika širili med črnce. Imajo nekaj u-spehov, še več pa neuspehov, ker so zamorci silno materialistični in sebični; hodijo na misijonsko postajo in pošiljajo otroke v šolo skoraj samo ob lakoti, ki zaradi pomanjkanja dežja redno stiska deželo, hoteč dobiti tam živil in darov.
Smrt mu neusmiljeno kosi sodelavce: griža, kolera, zlasti pa malarija, ki se s kini-nom še niso znali varovati pred njo. Tudi vseh pet slovenskih sodelavcev prej ali slej leže v močvirski ali v puščavski grob. Na strani 395 in 396 knjige navaja lepe besede škofa Slomška, ki je v ..Drobtinicah” leta 1861 kljub vsem težavam in neupehom vabil v Marijino društvo, češ: ta misijon je nujno potreben; Bog zahteva poprej velike žrtve, končni bo pa le dal obilen sad.
Knohlehar se konec leta 1857 odpelje znova proti Evropi. Ves je zmučen in izčrpan. Na potovanju v Egiptu zboli. Pelje se dalje proti Rimu, a mora v Neaplju vožnjo prekiniti. Tam svetniško spokorno umrje 13. aprila leta 1858, star šele 38 let. Vso Slovenijo, vso Avstrijo in druge katoliške dežele je njegova nepričakovana, tako zgodnja smrt silno pretresla.
Po Knobleharjevi smrti je vodstvo vzhod-nosudanskega misijona prehajalo iz roke v roko. Od leta 1881 si je Sudan osvajal mohamedanski nasilnik Mahdi, ki smo o njem morda brali tudi pri Karlu Mayu. Za 14 let je bil misijon z vsemi postajami popolnoma izbrisan s površja zendje. Leta 1899 so pa Angleži premagali mahdijevce. Knoblehar-jev misijon je bil v začetku tega stoletja spet obnovljen. Doba žrtev je bila končana; začel se je širiti in poglabljati. Na ozemlju,
še eno ugodnost v prid zavarovancem, ki predstavlja popolno novost v Avstriji. Ta zavod dovoljuje povračilo dveh mesečnih prispevkov za vsako koledarsko leto, v katerem zavarovanec ni bil deležen nobene u-godnosti iz svoje zavarovalne pogodbe. Letna premija se s tem zniža za eno šestino. To garantirano povračilo prispevkov je bilo ponujeno zavarovancem z novo tarifo, ki ima še eno posebnost, predvideno je namreč zavarovanje v polnem obsegu tudi za otroke, dočim znaša zavarovalna premija samo 80 odstotkov normalne tarife.
namočenem z znojem Knobleharja in njegovih slovenskih, nemških, italijanskih in drugih sodelavcev, sta danes že dve misijonski škofiji in tri prefekture, ki bodo tudi prej ali slej povzdignjene v mišijonske škofije. Tudi na njem in na njegovih sodelavcih so se torej obilno izpolnile Kristusove besede, da mora seme prej pasti v zemljo
Rezanci s paradižniki. Skuhaj debele rezance v slani vodi ter kuhane odcedi. V kozico daj 2 žlici masti in 3 žlice drobtin; ko zarumene, stresi zraven rezance, prideni nekaj s presnim maslom parjenih, pretlačenih paradižnikov ali 2 žlici z nekaj žlicami vode prekuhane paradiž, mezge. Potresi s parmezanom in serviraj s solato.
Sirovi rezanci. Iz pol litra lepe moke in prav toliko zdrobljenega suhega sira (skute), malo soli in jajca napravi precej trdo testo, razvaljaj ga za nožev rob debelo ter
in segniti, potem pa vskali in rodi obilo sadu. Uresničile so se besede slovenskega pesnika: „Bolj kot življenje smrt je rodovitna”.
Citaj torej in prebiraj to obširno, lepo, poučno in zanimivo knjigo! Pojdi torej k svojemu dušnemu pastirju in daj po njem naročiti v Celovcu pri Mohorjivi družbi knjigo „Knoblehar”!
razreži za prst dolge in pol prsta široke rezance. V slani vodi kuhane in odcejene zabeli z mastjo in drobtinami ali s presnim maslom. Ali pa razreži rezance na štirioglate krpe.
Koroški zavitki z jabolki. Napravi testo kakor za mehke čezance, razvaljaj ter nadevaj v primerni razdalja na testo po žlico nadeva. Potem zagrni testo od roba čez nadev, pritisni testo okrog vsakega kupčka in odreži s koleščkom ali s krapovim obodcem polkroge. Da ne uhaja nadev, testo ob kraju nekoliko nategni in zapogni nazaj. Nadev: Razgrej žlico presnega masla in ocvri v njem žlico drobtin. Prideni 6 olupljenih, na rezance nastrganih jabolk, sladkor, limonino lupino, košček cimeta ter praži, dokler niso jabolka zmehčana in sok posušen. Biti morajo sočna. Dodaj žlico rozin, drobno jajce in, če je preredko, še nekoliko drobtin.
Jabolčne plošče. Nastrgaj, nekaj olupljenih jabolk na rezance ali liste. Dodaj jim sladkorja, malo cimeta, drobtin, rozin, limonovih olupkov in dobro premešaj. Za nožev rob na debelo zvaljano masleno testo prereži v dve enaki plošči. Prvo položi na pločevino, potresi po njej pripravljena jabolka pol prsta debelo dn pokrij z drugo ploščo. Pomaži z jajcem in speci. Pečene zreži na poljubne kosce in jih potresi s sladkorjem.
Da testo laže dvigneš, ga navij na valjar in odvijaj nad pločevino.
TEŽAVE PRI MLETJU RŽI
Po sedaj veljavnih predpisih za mletje rži, bi morali mlinarji iz 100 kg rži dobiti 76 kg moke. Spričo slabega vremena v letošnjem poletju je imela rž več vlage kot običajno ter so poskusna mletja pokazala, da je pri mletju nemogoče doseči predpisane rezultate ter je strokovno združenje mlinarjev predlagalo da znižajo mlevne predpise za 2 odstotka.
NOVE JESENSKE ŠLAGERJE V GOSPODARSTVU POLJEDELSTVU
GOSPODINJSTVU
TEHNIKI dobite najceneje prt
JOHAN LOMŠEK
ŠT. LIPŠ P. EBERNDORE ki vam bo pokazal, kako z novimi stroji lahko preživite jesensko dobo v kmetijstvu in gospodinjstvu brez trpljenja
Vsak začetek je težak, je moral na lastnem — hrbtu poskusiti neki mladenič po imenu Lequin, ki je hotel postati torero, to je bikoborec. Že pri njegovem drugem nastopu ga je bik, katerega je prej razdražil s tem, da mu je molil rdeči plaSč pred oči, nabodel na rogove ter ga večkrat vrgel v zrak. Šele potem so ga njegovi prijatelji rešili z rogov razjarjenega bika in ga težko ranjenega spravili v bolnico. Bikoborba je v Španiji in v ameriških deželah, ki so nekdaj bile pod španskim gospostvom, neke vrste narodna igra, in kljub temu, da vsako leto razjarjeni biki nalrodejo nekaj torereov, je ta „šport”
še vedno izredno razširjen.
&t£nilkjCL 8. „r()ere Ltt dama“
Po počitniškem premoru je te dni šla med naročnike 8. številka „Verc in doma”.
Pod rubriko »Domovina, kje si?” opisuje prof. J. Sever v zgoščeni obliki življenje naših rojakov v Združenih državah severne Amerike, kjer biva približno četrt milijona Slovencev, tako da so ameriški Slovenci gotovo lahko po številu kot po svojem materialnem položaju najvažnejši del slovenskega življa izven mejd Slovenije in pisec obžaluje, da te važne postavke niso bile doslej dovolj izkoriščene. Središče Slovencev v USA je Cleveland, kjer izhajata 2 slovenska dnevnika, dva tednika, imajo vrsto narodnih domov in 3 slovenske župnije. Starejša slovenska generacija je pripadala pretežno delavskemu stanu, vendar med njimi ni proletariata v evropskem pomenu besede, ker so si vsi z vztrajnim delom ustvarili solidno premoženje. Mlajša slovenska generacija pa ima že številne zastopnike v svobodnih poklicih'in nekateri so dosegli prav lepa mesta. Med Slovenci, ki so se že rodili v Ameriki, pa je precej takih, ki sicer bolj slalro obvladujejo književno slovenščino, ker pač tudi niso imeli slovenskih šol, vendar se duhovno prištevajo k slovenstvu in so na svoje slovensko poreklo ponosni. Spričo velike pozitivne slovenske kulturne delavnosti v Ameriki ter njene visoke kvalitete število takih Slovencev narašča in je bil proces odtujevanja močno zavrt. Ker pa je tudi med ameriškimi Slovenci ideološka ločitev zelo ostra, zato čuti idealistični tabor, ki je v stalni rasti in danes že prekaša komunistično-materialističnega, potrebo po „kar se da tesnem sodelovanju z onim
slovenstvom, ki danes ne ječi pod tiranijo komunizma, med tem zlasti z vami na Koroškem”.
Iz pestre vsebine te številke naj omenimo še uvodno pesem V. Polanška »Kmečka miza”, ki na tradicionalni slovenski motiv slovenske hiše navezuje pekoč problem našega časa: odtujevanje rodni grudi.
Med ostalimi pesniškimi prispevki prevladujejo mladi poetje iz sončne Goriške, Krasa in Trsta, med katere vpleta svoje kitice Tone Ziljski.
Med črticami je slična »Osamljena kmetija”, tudi odraz istega problema, ki ga v pesmi obdeluje Po-lanšek, le da tukaj pisatelj razpleta zgodbo v pozitivnem smislu, ker sc odtujeni sin vrne domov. Občuteno je tudi pisana črtica Sare K. iz Gorice, ki opisuje življenje mlade učiteljice v siromašnih hribih verjetno nekje v Beneški Sloveniji.
Igra Zdravka Novaka »Ustoličenje karantanskega kneza” pa bo gotovo dobrodošla našim društvom za razne prireditve in je prav, da je izšla v tisku, kajti kot pravi avtor sam „v ustoličenju imamo največji dokaz, da smo Slovenci imeli svojo narodno državo in svoje vladarje — kneze — ki jih je narod postavljal na demokratičen način.”
Jasno pa razvije Pavle Slapar razmerje med vero in politiko ter razbristuje pojme na tem področju, kjer je miselna zmeda tako velika. To je posebno za katoličane važen in sodoben problem.
Pregled kulturno-prosvetnega dela na Koroškem, bogata rubrika za ženo in dom ter zanimivosti na koncu dajejo številki pestrost; zato jo bo vsakdo z veseljem vzel v roko.
LJUBEZENSKA ZGODBA
(Nadaljevanje in konec)
Napeto ljubezensko zgodbo! Torej.
Kako naj začnem? Z romantičnim opisovanjem sončnega zatona, v grmovju poje slavček itd. Ne, to je preveč posladkano, ni napeto in ne spada v stoletje atomskih bomb. Morda je bolje, če začnem z ugrabitvijo lepe mladenke, ki si iz obupa, ker jo je ugrabil nepravi, prestreli srce? — Tudi ne. Prežalostno je, razen tega bi bilo s tem tudi konec zgodbe. Tbrej, kaj? Poroka? To bi bilo kvečjemu za konec zgodbe in ljubezni. — Hej, muze, jo že imam! S pismom bom začel, z ljubavnim pismom.
Kakor namazan zapleše svinčnik po papirju in začetek je storjen:
Ljubljena Melita!
Ne prestraši se, d ta ga, mojega pisma. Pišem iz L ..., kamor sem se moral zateči. Že veš zakaj. One stvari bom v kratkem uredil in potem pridem po Tebe. Oh, kako težka bo ločitev od Tebe, umiral bom od hrepenenja, čuvaj se, moja sladka krasotica, one osebe, že veš, koga mislim: ... ! Vsak utrip mojega srca je Tvoj. Vroče Te ljubim in....
Bum, bum, bum!
Prestrašen sem skočil kvišku, da se je prevrnil stol. Nekdo je z vso silo trkal na vrata.
Bum, bum!
„Boris!” Bum, bum, bum!
Ona je, moja Alenka! Skočil sem k vratom in jih odprl. Vsa zasopla mi je moja Alenka padla nasproti. Ujel sem jo in posadil v naslanjač.
„Kaj se tako zapiraš, Boris? Moj Bog, kako sem se prestrašila, ko sem videla Jakca pri sosedu. Mislila sem že, da si že odpotoval, se morda ponesrečil ali Bog vedi kaj.”
»Pomiri se, saj vidiš, da sem živ in zdrav!” Pobožal sem jo po črnih kodrih, toda moja Alenka se mi' je izvila iz objema. Začudeno se je ozrla po sobi.
„Kaj to pomeni? Okna zastrta, tiho je, kakor v grobu, radio izključen, ptiček zagrnjen pri belem dnevu — kaj pa počneš?” Radovedno je stopila k mizi, toda v naslednjem trenutku je presunljivo kriknila, zgrabila list, kjer je bil začetek moje zgodbe in mi ga pomolila pod nos.
„Ha! To je torej! Zato se zapiraš pred menoj! Zato zagrinjaš kanarčka, še sonca ne spustiš v sobo, da te ne bi motilo pri pisanju ljubavnih pisem. Podlež! — Moj Bog, da sem morala to doživeti!”
Hotel sem odpreti usta, pojasniti, razložiti, a moja Alenka je kakor hudournik, če je jezna in obenem kakor mačka. Kar videl sem, kako se ji ježijo lasje.
»Molči! To pismo pove dovolj. Melita! — Že vem, to je ona rdečelaska z nabrežja. O, saj sem opažala, kako zavijaš oči, kadar jo srečaš na cesti.” Hotel sem ji povedati, da
naj si Tvoj sin izbere poklic, ki ga veseli. Svoje mlade sile, svoje znanje in svojo sposobnost naj posveti napredku avstrijskega gospodarstva. V naših rokah je, da njemu zagotovimo v bodočnosti delavno mesto, sebi pa v sedanjosti polno zaposlenost.
Misli vedno na to, kadar kupuješ! Odlična kakovost avstrijskih izdelkov je znana po vsem svetu.

se moti, da niti ne vem, kako je oni ženski ime, da »zavijam oči” le, ker ima navadno pri sebi jazbečarko in se bojim za krepost svojega Jakca.
»Molči!... Pišem iz L. Torej v L... greš. Kje je L ... ? Kaj je L ... ? Zateči... Aha! Že veš zakaj. Aha! One stvari bom uredil... Aha!... Pridem po Tebe... (pri tem je z roko obrisala oči in nos. Kako ljubka je bila v svojem srdu! In kako me je ljubila!) — Najbrže se moraš zateči zaradi kakih črnoborzijanskih poslov!... Umiral bom od hrepenenja ... Ooooooo!” Od ihtenja ni mogla več glasno čitati. Le tu in tam se ji je med stokom izvila beseda. Osebe, že veš ... A ... A...? — to je, to sem jaz!” Bruhnila je v glasen jok. Prepaden sem obstal, do kosti presunjen od žaloigre, do katere je jrrivedlo nesrečno naključje. »Toda, Alenka, daj da ti... ”
»Molči, podlež! Hinavec! Kako si še upaš izgovoriti moje ime? Ničesar ne moreš tajiti. Kje je moja slika? Ni je. Odstranil si jo. Tudi kaditi si nehal, njej na ljubo. Ti, strasten kadilec. To pove vse! Grem in nikoli me ne vidiš več!” Znova je zaihtela, a obsedela v naslanjaču.
(Konec na 7. strani)
ŽIVLJENJSKA ...
NE GLEJMO TEGA, KAR SMO VČERAJ DOBREGA STORILI, PAČ PA IMEJMO PRED OČMI, KAJ MORAMO DANES, KAJ JUTRI ZOPET DOBREGA STORITI. TUDI POPOTNIK NE GLEDA NA POT, KI JO JE ŽE PREHODIL, PAČ PA NA POT, KI JO MORA SE PREHODITI.
Slomšek
NAJVEČJA NESREČA ČLOVEŠTVA NI SIROMAŠTVO IN BOLEČINA, RAZOČARANJE IN NASPROTOVANJE, NITI SMRT NE, AMPAK TO, DA SE NE ZAVEDAMO, ČEMU SE RODIMO, TRPIMO IN UMIRAMO.
Lamy
...NARODNA MODROST
Poštenje — življenje.
Gost v hišo — Bog v hišo.
Srednja pot — najboljša pot.
Kdor tebe s kamnom, ti njega s kruhom!
Odpusti en tuj greh in Bog ti bo odpustil dva tvoja.
Ako mi ne moreš pomagati, pa mi vsaj ne delaj neprilik!
JCako si pridobiš prijdtrljev
(Nadaljevanje)
Aprila leta 1865 je Abraham Lincoln umiral v neznatni sobi zapuščene gostilne ob cesti Ford’s Theatre, kjer ga je Booth ustrelil. Nad njegovo glavo je visela slavna oljnata slika. Ob njegovi smrtni postelji je državni tajnik za vojne zadeve Stanton vzkliknil: »Tukaj leži najpopolnejši voditelj ljudi, kar jih pomni zgodovina.” Kaj je bila skrivnost Lincolnovega uspeha v občevanju z ljudmi? Vprašanje me je sedno zelo zanimalo že od začetka, ko sem začel proučevati življenje velikega Američana. Preiskal sem stvar do najmanjše podrobnosti. Lincoln je bil nekdaj zelo nagnjen h kritiziranju. Že od mladih nog je bil to njegov priljubljen posel. Ni se pa omejil samo na ustno kritiko, temveč je pisal tudi pisma ter satirične pesmi, ki jih je trosil nato po tistih ulicah, kjer je za gotovo vedel, da jih bo kdo pobral in čital. Eno teh pisem mu je povzročilo nevšečnosti, ki se jih ni mogel znebiti vse
življenje. Tudi potem, ko je postal advokat, je javno napadal svoje nasprotnike po časopisih, dokler ga to ni izučilo. V jeseni leta 1842 je namreč objavil v springfieldskein listu anonimen članek, kjer je osmešil častihlepno borbenost irskega politikanta Jamesa Shicldsa. Vse mesto se je krohotalo, napade-nec pa je besnel od jeze in užaljenosti. Ugotovil je avtorja članka ter ga pozval na dvoboj. Lincoln ne bi hotel sprejeti poziva, ker je bil načeloma nasproten dvoboju, toda ni si mogel kaj pomagati in je končno sprejel obrambo svoje časti. Naučil se je v naglici nekaj sabljaških pravil in dan za tem je čakal na peščeni obali Mississipija, pripravljen, da se bori do zadnjega. V zadnjem, trenutku pa poseže vmes policija ter dvoboj prepreči. Toda ta dogodek, kaj malo vzpodbuden v Lincolnovem življenju, je bodočemu državniku dal nepozaben nauk, kako mora občevati z ljudmi. Od takrat naprej ni na-
pisal nobenega žaljivega pisma več in tudi ni več poskušal osmešiti bližnjega. Ne samo to, naučil se je tudi, kako brezkoristno je, obsojati dejanja drugih.
Pozneje, med državljansko vojno, so njegovi generali delali tako strahotne napake, da so spravljali Lincolna v obup. Polovica naroda je vstala proti tem nesposobnim generalom, toda Lincoln ni z nobenim pretrgal dobrih odnošajev. »Ne sodi, da ne boš sam sojen!” je bil eden njegovih najljubših rekov. In ko so njegova žena in drugi iz njegove okolice govorili zelo ostro o južnjakih, je on rekel: »Ne obsojajte jih, kajti mi bi na njihovem mestu storili isto.”
In vendar je prav on imel največ razlogov, da bi se pritoževal nad svojimi sodelavci. Po bitki pri
Gettysburgu, ki se je odigrala prve dni julija 1853, se je poveljnik južne armade začel umikati med silovito nevihto, ki je divjala po vsej pokrajini.
Ko je prišel s poraženo vojsko do reke Potomaka, se je znašel med naraslo in neprehodno reko ter med zmagovito nasprotnikovo vojsko. Lincoln je videl, da je bil sovražnik ujet v past, iz katere ni mogel več uiti. Takoj je pograbil za nepričakovano priložnost, hotel sovražnika popolnoma obkoliti ter takoj končati vojno. Poslal je v največji naglici sla z navodili generalu Meadeu ter mu ukazal takojšnji nastop. General pa je storil prav nasprotno. Zbral je najprej vojni svet, se obotavljal in čakal, brzojavil opravičila vsake vrste ter se branil napasti nasprotnika. Med-
tem pa je voda v reki upadla in južna vojska je zbežala čez Patu-mak.
Linkoln je besnel ter napisal generalu v največjem obupu sledeče pismo:
»Dragi generkl! Ne verjamem, da dovolj cenite ogromnost naše nesreče zaradi bega sovražnika, ki smo ga imeli že v rokah. Ce bi ga takrat napadli po vseh naših zadnjih zmagah, bi gotovo s tem zaključili vojno. Tako se je pa vojna spet podaljšala v neskončnost. Če se niste čutili dovolj močnega, da bi napadli sovražnika,' Vam bo to še teže sedaj, ko so južnjaki prešli reko. Tudi je treba vedeti, da Vi sedaj razpolagate samo z dvema tretjinama one sile, ki ste jo tajt-rat imeli. Sedaj je nemogoče izkoristiti zmago. Jaz v to niti ne tipam. Vaša zlata priložnost je že mimo in s tem sem jaz. zašel v silovito zagato.”
Kaj mislite, kaj je storil general Meade, ko je prejel pismo?
Nič, kajti pisma ni prejel; Lincoln mu ga sploh poslal ni. Pismo so našli med Lincolnovo zapuščino šele po njegovi smrti.
Mislim, da je Lincoln takole rekel sam pri sebi, ko je napisal pismo:” Počakaj! Nikar se ne prenagli. Lahko je meni, ki sem tukaj na varnem v Beli hiši ter pošiljam Meadu povelja, naj napade. Če bi bil z njim v Gettysburgu in videl teči toliko krvi, kakor je je videl on v zadnjih tednih, če bi slišal toliko vpitja in stokanja ranjecev ter umirajočih, se mi gotovo ne bi tako mudilo pri drugem napadu. Če bi imel boječ značaj kakor Meade, bi morda naredil isto kakor on. Vsekakor pa, kar je bilo, je bilo. Če mu pošljem to pismo, bom sicer dal duška svoji jezi, Meade se bo pa skušal opravičevati in, da bi se opravičil, bo dolžil mene, se mi bo uprl in tako ne bom mogel več izrabiti njegovih sposobnosti pri nadaljevanju vojne.” In Lincoln je pismo zadržal. (Dalje prih.)
P * | * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J ** E
M1HAIL ZOŠČENKO:
StcdstuG fttoti Citokinuifi
Sovjetski humoristični pisatelj M. Zoščen-ko je praznoval 10. 8. šestdesetletnico rojstva. Kakor njegov veliki predhodnik Gogolj poteka tudi Zoščenko iz. nižjega ukrajinskega plemstva. Njegov oče je 'bil umetnostni slikar. Kot študent prava je bil leta 1914 vpoklican v vojsko in se je med državljansko vojno priključil Rdeči armadi. Poskušal se je v različnih poklicih kot čevljar, detektiv, rejec kuncev, dokler ni postal poštni uradnik in pisatelj. Dolga leta je veljal kot vidni sovjetski satirik, dokler mu ni leta 1946 Ždanov očital „malomeščanstva, površnosti in obrekljivosti”. Tedaj je utihnil za kakih pet let do Stalinove smrti.
Tudi zapadno-evropsko časopisje je rado objavljalo njegove duhovite črtice iz vsak-danjega življenja navadnih ljudi v sedanji Rusiji, čeprav nimajo njegova dela posebne politične protikomunistične osti, mu je vendar njegovo hudomušno opisovanje dejanja in nehanja malih ljudi, ki so pod vsemogočnim sovjetskim sistemom brez. moči in se prebijajo skozi življenje, kot pač vedo in znajo, nakopalo obsodbo z najvišjega mesta.
#
„Pr,i nas nimamo več strahu pred birokratizmom. Pot h kaki oblasti nas ne spravi več iz tira. Ti časi so minili. Pred nedavnim je namreč moj prijatelj Fedor Kolikov izumil sredstvo proti vsemogočnemu birokratizmu. C To sredstvo je tako učinkovito in tako preprosto za rabo, da bi se splačalo ga patentirati v inozemstvu. Žal Kulikov sedaj ne more potovati v inozemstvo: res je revež, ker baš zaradi svoje iznajdbe sedaj sedi. Nihče ni prerok v svoji domovini. In vendar je Kulikov iznašel res patentno sredstvo proti birokratizmu.
Kulikov je moral zaradi neke zadeve stalno letati k oblasti. Hodil je dan za dnem — brez uspeha. Na noben način ga birokratje niso hoteli uslišati. Njegovega akta niso izkopali iz gore papirja in gonili so ga iz enega nadstropja v drugega. Drugič so bili favno pri zajtrku ali pa so se mu odkrito težali v brk, namesto da bi mu dali zaželeno pojasnilo.
Se razume, imajo tile birokratje sami tudi klavrno življenje. Vsak dan prihajajo k njim stotine ljudi in jih vprašujejo bedaste feči. In pri tem postane človek sčasoma sam bedak.
■ 'Kulikov seveda teh vzročnih zvez in njih posledic ni mogel v celoti doumeti. Nekega dne je izgubil jrotrpljenje in si je dejal:
„Naj me vrag, pobere, če danes ne uredim te moje zadeve. Pograbil bom prvega izmed
uradnega osebja, ki mi pride pod roko in mu jih pritisnem par gorkih. Na osnovi takega dejanskega stanja me bodo morda milostno upoštevali in mojo zadevo rešili.”
Vendar se je Fedor Kulikov napotil le v visoko pritličje, za vsak slučaj — da ne bi pregloboko padel, če bi ga vrgli dol po stopnicah.
Tako je šel od sobe do sobe. Naenkrat zagleda odvratno sliko: na oblazinjenem stolu sedi birokrat srednje starosti; bel ovratnik, kravata, manšete. Sedi in ne dela ničesar — popolnoma ničesar. In kar je še huje: raz-košatil se je široko na tem, z usnjem oblazinjenem stolu, gode nekaj predse in binglja z nogo.
Ravno to bingljanje je spravilo Kulikova popolnoma iz ravnotežja. „A tako je to”, si je mislil. „Temu pravimo državni aparat. Namesto da bi delal, pa tukaj gode predse in binglja z nogo. To je sramota!”
Fedor Kulikov je dolgo časa motril birokrata in zbiral pogum. Nato pa je vzel nalet in mu prisolil zaušnico prav v sredino obraza.
Birokrat je padel s svojega z usnjem oblazinjenega sedeža. Tudi bingljanje z nogami je ponehalo. Zato pa se je drl iz pol-nega grla. Takoj so prihiteli od vseh strani še drugi birokratje in zagrabili Kulikova, da ne pobegne.
Pretepeni mož je rekel zelo razkačeno: „Prišel sem sem, da bi spravil v tek rešitev moje prošnje, ki že sedem mesecev dremlje. Od ranega jutra že sedim tukaj. In potem, če sem na prazen želodec še tepen zraven, se požvižgam na vašo oblast! To so pač razmere ...”
Kulikov je okamenel. »Verjemite mi,” je naposled dejal, »nisem vedel, da ste eden izmed občinstva, ki čaka. Jaz sem pač mislil, da tu sedi kak birokrat. Drugače mu vendar ne bi prisolil klofute.”
Predstojnik pisarne zarohni: »Takoj poiščite akt Kulikov!” — Tedaj se je oglasil tudi pretepeni mož: »Prosim oproščenja, morda bi lahko posvetili pozornost tudi mojemu slučaju. Zakaj bi naj imel samo pretepač to prednost? Prosim, da naročite, da poiščejo tudi moj akt. Moje ime je Obrivkin.”
Predstojnik se zadere: »Takoj poiščite tudi akt Obrivkin!”
Pretepeni mož stisne roko Kulikovu, ki mrmra neko opravičilo. »Nič ne de,” reče oklofutani, »prava reč ta klofuta, da le človek vsaj na ta način naprej pride.”
V pospešenem tempu so napravili zapisnik in medtem so prinesli tudi akt za Kulikova. Stvar je torej, stekla po svoji normalni poti.
Toda pretepenemu možu so dejali: »Najbrž ste se zmotili. Vi ste se gotovo zmotili glede pristojne oblasti. Gotovo imate opraviti s kakim drugim uradom. Pri nas nimamo nobenega akta Obrivkin.”
Pretepeni se je oglasil: »Usmilite se me, tovariš. Zakaj sem vendar potem moral po- * žreti klofuto. Prosim torej, da se mi izda uradno potrdilo, da sem jaz, tovariš Obrivkin danes res dobil klofuto.”
Izstavitev takega dokumenta je bila seveda odklonjena in nato se je Obrivkin pripravljal, da pretepe Kulikova. Vendar je u-spelo, da so razgrajača spravili iz urada ven in tako je bil slučaj Obrivkin enkrat za vselej spravljen s sveta.
In Kulikov? Zaradi njegovega protidruž-benega obnašanja so ga spravili na hladno, pod ključ. Tako je bila tudi njegova zadeva hitro in zadovoljivo rešena in mu ni bilo treba več delati potov k oblasti.”
D1NO BUZZATI:
HUnienie
Zdravnik se je zleknil v naslanjač in naslonil roke na pisalno mizo ter sklenil svoje mehke, lepo negovane prste. Spregovoril je z zaupanje vzbujajočim tonom: »Dragi gospod, ponovimo torej.” — Premolknil je, vidno uživajoč lastno avtoriteto in nervozne poglede obiskovalca. »Skratka, vaši strahovi so brez sleherne podlage, ponavljam, brez sleherne osnove. Dobro me poslušajte! Malo je ljudi, ki bi v vaši starosti bili tako trdnega zdravja. Vaše telo je občudovanja vreden stroj, na višku svoje storilnosti. Srce? Imate srce mladeniča dvajletih let! Za pljuča bi vas lahko-zavidal vsak tekač. Kaj pa še? Prebava? Takoj in z veseljem bi menjal z vami.... Torej, vse v popolnem re-
du ... Ste sedaj zadovoljni? Pomirjeni? Potolaženi?”
Zdravnik je vstal, slovesno se je vzravnal v vsej svoji dolžini, kot da bi bil kip nadškofa, v bleščeče bdi, sveže oprani in po-škrobljeni halji.
Raztreseno, kot se govori o malenkostih, je potem pripomnil: »Hm, če pa ravno hočete biti pikolovec, če bi hoteli biti natančen do milimetra, hm, glede tistih malenkostnih motenj na žlezah, hm.... če že ravno hočete čez čas bi ..., toda nikakor se ne mudi, nasprotno, bilo bi nesmisdno prenagliti se ..., bi lahko, če že res hočete, začeli misliti na kako majhno operacijo ...”
Ladja morskega roparja
Prevod iz angleščine
(39. nadaljevanje)
Sodnik, pravdniki in porotniki so bili globoko ganjeni. To je oslabilo vpliv, ki so ga faredile HatVkhurstove besede proti mlademu Franciscu. Oči vseh so se sedaj obrnile proti njemu, ki je bil dvakrat obtožen ~~ obtoževal ga ni samo pravdnik, temveč tudi eden izmed sokrivcev. Vtis, ki ga je fapravil, je bil ugoden. Priznali so, da bi bila njegova zunanjost mogla zbuditi Ijube-zen vsake ženske. Ko so bile oči vseh obrnjene vanj, je dosjej zaprto sonce zopet posijalo skozi odprtino v oblakih in njegovi žar-bi so padali skozi okno naravnost nanj in saino nanj, vsi ostali jetniki pa so bili za-Sfnjeni v temno senco. Naenkrat je bilo Vseni jasno, da so bili njegovi tovariši drzni, toda prostaški lopovi — možje, ki so bili za svojo edino dobro lastnost, namreč svoj po-kuin, morebiti hvaležni le svojim navadam ju telesnim lastnostim ali pa vplivu onih, bi so bili vedno okoli njih. Bili so nič dru-pga kakor navadni človeški mesarji; sedaj, b° se je moralo isto zgoditi njim samim, so Prenašali svojo usodo z uporno malomarnostjo — čustvo, ki je zelo daleč od pravega Poguma. In celo Haw,khurst, četudi je imel tolj zapovedujoč obraz kakor ostali, je bjjub nagubančenemu čelu izgledal kot pra-'* zločinec. Razen Francisca so vsi jetniki /;|nemarjali svojo zunanjost, tako se je uma-''•'nost in nesnažnost beračev družila z divji-obrazi morilcev.
Francisco pa ni bil samo izjema, temveč
tudi lepo nasprotje proti drugim. Ko so obsevali žarki večernega sonca njegovo postavo, je stal pred sodniki vzravnan, ne v popolnem sijaju junaka iz kake povesti, pa vendar zanimivo in slikovito, elegantno, da-si ne razkošno oblečen.
Tiho ihtenje je bilo -večkrat slišati, kot da ga ne bi bilo več zadrževati. Zdelo se je, da to obtoženca vznemirja in ga spominja, kako važna je njegova vloga v tej žaloigri. Njegov obraz je bil bled, toda miren, ponosen in obenem žalosten. Njegove oči so bile svetle, obrnjene daleč proč. Zrl je, ka^ kor bi imel orlovske oči, v krasne žarke zahajajočega sonca, ki so padali nanj skozi okno pred njim.
Naposled se je zaslišal. Franciscov glas. Vse v prostrani sodni dvorani je osupnil ta glas, ki je zvenel globoko, polno in zvonko kakor glasovi večernega zvona. Ušesa navzočih poslušalcev so se v globoki tišini komaj nekoliko osvobodila zamolklih, hripavih in divjih glasov Hawkhurstovega govora, ko je zbudil njih zanimanje čisti, srebrni, pa vendar moški glas Franciscov. Porotniki so visoko vzdignili glave, sodniki in gledalci so se pa radovedno obrnili proti jetniku in celo sodnik sam je dvignil kazalec, da izrazi željo po popolnem miru.
„Mylord in vi, gospodje,” je začel Francisco, »ko sem bil prvič v tem sramotnem položaju, nisem vedel, ali naj spregovorim le eno besedico v svojo obrambo. Mož, ki me je ravnokar obtoževal, je priporočal, da naj me mučite. Njegova želja se je že izpolnila, kajti ali morejo biti še hujše muke od spoznanja, da stojim sedaj tukaj? In* res, v svojem kratkem, toda žalostnem živ-
ljenju sem doživel take muke, da sem si dostikrat mislil, da bi bil pravi blagoslov zame, ako bi smrt naredila konec mojemu trpljenju. Toda v zadn jih minutah sem spoznal, da gojim v srcu ista čustva kot drugi ljudje - in da sem premlad in nepripravljen na smrt. Zakaj kdo bi brez-obotavljanj a zapustil ta svet, ko se vzdiguje nad nami to krasno nebo, ko živi še žensko bitje, ki smatra človeka za nedolžnega in ki kaže sočutje za njegovo nesrečo? Da, mylord! Usmiljenje in milost in sočutje še niso izginili s sveta in zaraditega čutim, da sem še premlad za smrt. Bog mi odpusti, ker sem mislil, da je upanje po vodi — zakaj nikdar ga nisem mogel opaziti pri onih, s katerimi me je združila usoda. Zato sem si prej tolikokrat želel smrti. Sedaj pa naj mi da pravični Bog, ki nas ne bo sodil' tukaj, temveč na onem svetu, moč dokazati, da nikakor ne zaslužim sramotne kazni svojih sogrešnikov — ljudi!” „Mylord, ne poznam raznih postav in tudi ne vem, kako se naj branim. Dovolite mi pa, da vam dam zagotovilo, da nisem nikdar plenil, temveč sem plen vračal ople-njencem; da nisem nikdar moril, temveč sem dostikrat stopil med morilčevo roko in njegovo žrtev. Zaradi tega so me tovariši sovražili in zasramovali, in zato je tudi sedaj moje življenje v nevarnosti pred postavami, ki jih nisem nikdar prestopil, človek, ki je pravkar govoril, vam je dejal, da sem kapitanov sin. Te besede so trditev edinega nepoboljšljivega in najbolj zakrknjega lopova med vsemi, ki sedaj stoje pred vami in čakajo na sodbo — trditev človeka, čigar slava, čigar veselje, čigar tolažba je bila prelivanje krvi.”	(Dalje prihodnjič.)
Moč tiskane besede
Članek, ki je povzročil 438 tisoč pisem
V Ameriki izide vsak mesec majhna knjižica »Readers Digest”, ki prinaša v skrajšani obliki izbor najboljših člankov, ki so prejšnji mesec izšli v časopisju. Tako je lanska novembrska številka prinesla poročilo o delu neke družbe, ki se bavi s tem, da išče lastnike izgubljenih ali pozabljenih stvari večje vrednosti, kot zapuščine brez dedičev, bančne račune, na katere so lastniki pozabili, industrijske delnice, za katere se nihče ne oglasi, in podobno.
Čez nekaj mesecev je predsednik družbe pisal uredništvu »Digesta”: »Mesece in mesece nismo delali drugega kot čitali in šteli pisma. Smo trudni, a zadovoljni tudi. Včasih skoraj ne morem verjeti, toda dejstvo je, da smo do 1. maja prejeli 438.000 pisem, kar je posledica vašega članka. Naši uradi so prenapolnjeni z vsemogočimi papirji in predmeti, starimi delnicami, starimi potrdili s prepognjenimi vogali, zmečkanimi papirji, ki so politi s črnilom in drugimi snovmi, vendar še čitljivi. Iz materiala, ki smo ga doslej pregledali, je vsaj 15 odstotkov še veljavnih. Doslej smo mogli rešiti lastnikom vrednost okrog 200.000 dolarjev (5 milijonov šilingov).”
članek je tudi obnovil marsikatero staro znanstvo. »Dva brata, ki sta bila ločena v detinski dobi, sta se zopet našla. Starejši samec je znova odkril dekle, ki jo je izgubil izpred oči pred 30 leti in se sedaj pripravljata na poroko.”
Seveda pa nima vsak članek tako velikih posledic. »Readers Digest” ima namreč naklado 10 milijonov izvodov ...
^Polet sjtea
Polet srca gre do neba, le misel ga še verno spremlja; v nižave se pogreza zemlja, kraljestvo teme in gorja.
Med zvezdami zlato Šumiji, rožljajo bisernata zrna, okrogla luna je srebrna, pri soncu zarja je doma.
V neskončnost dviga se pogled, na znožje pod sionske gore, kjer rajsko Sonce taja led.
Od vrelcev v svitu večne zore srce se vme okrepčano navzdol na zemeljsko poljano.
Limbarski
Ljubezenska zgodba
(Nadaljevanje s 6. strani)
»Alenka moja, poslušaj rpe vendar...” »Molči! Ravno pravočasno sem še prišla, predno bi se z oklici osmešila pred vso faro ...”
»Oklici? —- Alenka! Torej je očka privo-lil? Juhuuuu!” Zgrabil sem jo in vzdignil ter jo zavrtel po sobi, da so njeni kodri plesali po zraku.
»Pusti me! Takoj me izpusti!” Ko mi je zasadila vseh deset nohtov v lica, sem jo postavil na tla.
»Dosti mi je!” sem zagrmel, da se je vse streslo. (Vedel sem namreč, da samo z gromom ukrotiš razjarjeno žensko.) »Zaprl, zapahnil, zagrnil, zaklenil, izključil sem vse, ker sem pisal po naročilu g. urednika ljubezensko zgodbo. V veži je telefon, pojdi in ga vprašaj, če to ni res!”
Gledala me je še vedno srdito, a čutil sem, da se zmaga nagiba na mojo stran.
»To pismo je začetek. Ne, kake Melite nikoli poznal nisem, tudi one ženske, ki jo navajaš; le Jakec se pozna z njeno jazbe-čarko. In da boš vedela, da pri nobenem delu ne opustim misli na tebe. Poglej one osnutke, to si ti, ti in zopet ti, v najmanj dvesto izvodih. Tako. Sliko sem pa zaklenil, ker sem preveč zaljubljen. Če jo vidim, potem ne morem pisati ljubezenske zgodbe. Veš, težka stvar je zaljubljen biti.”
Sedla je nazaj v naslanjač. Na priprtih trepalnicah so se sušile poslednje solze in okoli usten se je počasi prikradel smehljaj. »Sedaj pa pojdi!” sem končal.
S široko odprtimi očmi me je pogledala in znova so se ji ulile solze, toda tokrat niso bile več solze maščevanja, ampak veselja in ljubezni.
„... in povej očetu, da je vse v redu. Za oklice bom že jaz skrbel in da bo ... ”
In potem je bilo vse dobro ...
Politična kriza v Grčiji
Pred dvema tednoma je umrl predsednik grške vlade gen. Papagos. General Papagos je v drugi svetovni vojni porazil italijanske čete, ki so ■vdrle v Grčijo iz Albanije. Da mu niso potem vdarile v hrbet nemške čete, ki so po napadu na Jugoslavijo prodirale naprej proti jugu, bi Papagos pognal Italijane nazaj v morje, od koder so prišli. Bil je zajet od Nemcev in je ostali del vojnega časa prebil kot ujetnik v Nemčiji.
Po vojni pa so Grčijo pretresali krči državljanske vojne, in šele ko ie kralj Pavel poklical in postavil za poveljnika vojske generala Papago-sa, je vojska premagala komunistične upornike in očistila celo državo uporniških tolp.
Pri naslednjih političnih volitvah je general Papagos ustanovil svojo stranko, ki je
dosegla veliko večino v parlamentu. Na čelu vlade je obnovil od vojne in revolucije opustošeno državo.
Njegova smrt pa je znova odprla stare politične rane v državi, kjer so od nekdaj bile politične strasti zelo močne in časopisi poročajo, da bodo verjetno prihodnje leto razpisane nove volitve.
Dva električna vlaka sta trčila v predoru pod reko Hudson (USA). Pri nesreči je bilo 30 mrtvih.
Malcnkov je bolan na srcu, pravi prof. Carlo Schmid, nemški socialistični poslanec, ki je spremljal kanclerja Adenauerja v Moskvo. Baje težko diha in s težavo gre .po stopnicah.
Kralj Mu lesa II, ki je do pred dvema letoma vladal pod angleškim protektoratom pokrajino Bugando v Afriki, se je po dvoletnem izgnanstvu v Londonu smel vrniti v domovino. Kralj se je namreč protivil angleškim načrtom, da njegovo kraljestvo priključijo h koloniji Ugandi.
Davek na pijače je bil odpravljen v Hamburgu. Je to prva dežela v Zapadni Nemčiji, ki je izdala tako odredbo.
Pred dunajskim sodiščem sodijo devet trgovcev, ki so pri trgovanju z inozemstvom ogoljufali državo za en milijon šilingov. S pomočjo lažnih izjav, da so izvozili v inozemstvo visokovredno blago, so od davčnih oblasti dosegli povračilo prometnega davka, namesto deklariranega visokovrednega blaga so pa v resnici izvozili ničvredno staro šaro.
Avstrijski misijonarji Družbe Srca Jezusovega se odpravljajo V Belgijski Kongo (Afrika), kjer so prevzeli posebno misijonsko pokrajino, ki je tako velika kot cela Avstrija in še popolnoma poganska.
PROTI MEHANIZACIJI
Italijanski pisatelj Curzio Malaparte jej sklenil v protest proti mehanizaciji člove-| ške družbe napotiti se s kolesom iz New j Yorka v San Francisco. Malaparte pravi, da je treba iz Amerike izvirajoči mehanizaciji pripisati, da so postali ljudje slabotni, omahljivi in nemočni. Zanj čas ni važen. Zato se namerava odpeljati v Ameriko, ondi pa s kolesom iz New Yorka v San Franciscu. V Ameriko se odpelje v oktobru in ostane tam mesec dni, potem pa odrine na pot s kolesom. Iz New Yorka do San Francisca bo potreboval 30 do 40 dni.
MALI OGLASI
VSAKA BESEDA STANE 1.10 š (IN 10% DAVKA)
Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 šil (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo »Našega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58).
I’o spremembi posesti v
HoUtms-Cafi Srli!«
naznanim cenjenemu občinstvu in vsem gostom, da prevzamem — do sedaj kot plačilni natakar — v soboto, dne 22. oktobra 1955 Rathaus-Cafč v najem.
Prosim cenjene goste, da bi mi dali tudi v naprej polno zaupanje.
FRANZ K0PP
rPo o eni kupi,
- ;> kd*r koaliteto k,,pJ!
a
rPofcui kupi,
kdo* AVE-.z^dVzc/ kupi !
AVE-MOBEL je kvalitetno pohištvo iz največje avstrijske specialne tovarne za spalnice. Tovarna in zaloga: Steinfeld/ Drau. — Podružnici: Celovec—Klagenfurt, Getreidcgasse 1, Beljak—Villach, Moritschgasse, nasproti Parkhotela.
KINO
(za mladino od 14. leta naprej) 26. - 27. 10.: .Adler, Wttlfe, Aben-teuer”
CELOVEC-KEAGENFURT STADTTHEATER „Die Deutscluneister”
PRECHTL
„Der Fischer von Heiligensce”, barvni film
VOLKSKINO
,,I)ie Deutschmeister”
PLIBERK
22. — 23. 10.: »Konig der Mancge”
V • l l A C H
Vsak teden nove pošiljke raznih avto vozov iz Nemčije; najugodneje samo Autozentrale Potuznik Celovec-Klagenfurt, St. Ruprechter Strasse 4. Velika razstavna dvorana: Gabelsbergerstr. 7 (Autohof).
NE KUPUJTE MAČKA V ŽAKLJU! — Predno si naročite sadna drevesca od drugod, si najprej o-glejte drevesnico M. POLZER na Vazah pri Št. Vidu v Podjuni.
Črke za portal in „Neon"-razsvetljavo pri Jcnoch, Klagenlurt, Her-rengasse 14.
Izvedba vseh del stenskih oblog. Dobavljamo tudi vsakovrstni gradbeni material. STOISER & WOL-SCHNER, Betonvverk - Baustoffe -Keramik, Celovec — Klagenfurt, Bahnstrasse 87, tel. 25-43.
TVOJE MOTORNO KOLO samo od tvrdke Potuznik, tovarniško novo in rabljeno. Majhno napla-čilo, ostanek v 25 mesečnih obrokih. Celovec-Klagenfurt, St. Ruprechter Strasse 4.
Risalne potrebščine —
očalni aparat za naglušne —
daljnogledi — pri KARL SEKERKA, optik, Klagenfurt, St.-Ruprechter Strasse.
NAPRODAJ
Osi za priklopnike, železna platišča (Felgen), vzmeti, enoosni priklopniki, rabljeno, poceni pri:
Nakup rabljenih avtomobilov. Schrottvertrieb Rumsvolf, Klagenfurt, Flatschachcr Strasse 18, telefon 37-78.
nCACC novi nemikl ■ I MI I Šivalni stroj
za gospodinjstvo in obrt
C « I O V « C Wl*n«rg. 10
Ročno-pletilni stroji Knittax, Ra-pidex, Trikorex samo pri F.lektro-Eck Ing. Senckorvitsch, Klagenfurt, Alter Platz 28.
Tujske sobe od šil. 600,— naprej pri VOLKSMOBELHAUS MATSCHEDULNIG, Klagenfurt, Paulitschgasse 14.
KMETIJA V NAJEM Dam gorsko kmetijo v bližini Obirja zelo ugodno v najem. Dopise pošljite na upravo oglasnega oddelka pod značko „sončna kmetija”.	_____________
Lepe tujske sobe s tekočo vodo. Sprejemajo tudi abonente na hrano. Gostilna „LINDENKELLER” JOSEF LANGHANS, Celovec-Klagenfurt, Villacher Ring 9.
Malo zna, kdor Schleppe ne pozna
Čemu ste v skrbeh, če boste še dobili „Naš tednik — Kroniko” v trafiki ali pa morda pri sosedni Izpolnite to naročilnico in naš list dobite na dom!
Tu odrežite in pošljite kot tiskorino v kuverti na naš naslov (Celovec-Klagenfurt,
Viktringer Ring 26)!
Kot naročnik dobite naš list hitro in zanesljivol
Naročilnica
S tem naročam list
,, hds tednik - lieoniUa "
Plačilne možnosti: mesečno 4.— šil. za tuzemstvo. Pri plačilu za pol leta ali celo leto
dobite popust.
Ime:	..............................................;.............
Naslov:	..........................................................
(prosimo, da točno navedete tudi pošto!)
Datum:
(Podpis)
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 23. 10.: 7.00 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo. — PONEDELJEK, 24. 10: 13.55 Poročila, objave. — Za našo vas. 18.45 Iz znanosti: Čudovita Chlorella. — TOREK, 25. 10.: 13.55 Poročila, objave. — Zdravniški vedež. — Narodne pesmi. — SREDA, 26. 10.: 13.55 Poročila, objave. — Kmečki koledar. 18.45 Koroške narodne pesmi v priredbi P. Kernjaka. Poje: Osrednji zbor SPZ. — ČETRTEK, 27. 10.: 13.55 Poročila, objave. - Prof. Niko Kuret: Junaki slovenskega ljudstva. — PETEK, 28. 10.: 13.55 Poročila, objave. — Trdi orehi. 18.45 športni obzornik. — SOBOTA, 29. 10.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.30 Po dolinah in planinah naša pesem se glasi. — NEDELJA, 30. 10.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo.
Hoieu ftudMsti
Vn m nudi
Zejtfadtkaus Hadtrnujt
PRI NAKUPU PREPROG - PREGRINJAL . BLAGA ZA POHIŠTVO - NAMIZNEGA IN POSTELJNEGA PERILA
OBSS33BSEI
k2j PAZLJIVO postrežbo
NIZKE CENE • PLAČILNE OLAJŠAVE
BELJAK-VILLACH - POSTGASSE 3 - TEL. 47-67
Župni uradi in gostinski obrati imajo posebne popuste!
Velika izbira raznovrstne VOLNE, vseh barv samo v strokovni trgovini
A. KLEMENJAK Klagenfurt - Celovec, Obstplatz 3
Vsakemu naročniku Tednika''
pomagamo
Pri vseh svojih nakupih se obračajte za nasvet na oglasni oddelek našega lista.
Pri večjih nakupih vam preskrbimo
popuste
Preskrbimo vam nadalje točno
dobavo
Preskrbimo vam tudi blago dobre kakovosti.
Ne zamudite torej ugodne prilike in naročajte po naših nasvetih
boljše in cenejše
Vedno smo vam z nasveti na razpolago, zato se obračajte na nas (zadostuje dopisnica).
OGLASNI ODDELEK
»Našega tednika"
v Celovcu, Viktringer Ring št. 26 Telefon 43-58
Za Vse svete si že sedaj preskrbite nagrobno razsvetljavo. Nagrobne lučice vseh vrst in sveče dobite v strokovni svečarni
MUHLBACHER nasl.	V '
E. & M. GASSER	|J |f
Celovec — Klagenfurt, Volkcrmarkter Strasse 7
Vso obleko ZA JESEN dobite j »oceni pri
WALCHER
CELOVEC-KLAGENFURT, lO.-Okt. Str.
IIIIIIIUIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIUIIIIIIIHII

v našem listu
/
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik-Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 4 šil. za inozemstvo 4 dolarje letno. Odpoved za en mesec naprej. - Lastnik in izdajatelj Narodni »vet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. - Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 4S-5H.