Motoo Ando 124 Motoo Ando NOČNI ZVOKI NOČNI ZVOKI Moj vrt nocoj obiskujejo Umrli otroci Bitja, ki jih nisem videl v obraz Vendar jih ne morem pozabiti Tiho jih spremljajo matere Tudi same mrtve Očetje, ki so očetje? Molk se odbija od žive meje Še mačje oči se ne svetijo iz globokih jam Se spominjaš, ko sva Z majhnimi koraki krožila Iz sobe v sobo? Tap tap tap Tap tap tap Da tečeva za nečim velikim In iščeva nekaj, česar ni Da mehkobo poduhava Za to sva bila rojena In enkrat rojeni Ne izginejo Ne spominjaj se, če nočeš Vendar dovoli, da najini neslišni senci z rdečo kapo na glavi čepita pod oknom Ker tiho, da ne bi nikogar motili Proslavljata to noč Da bi se znova dobili v jutrišnjem vrtu POLETNI CVETOVI Počivajte v miru nam pravijo. Tudi sam bi rad počival v miru. Pa vi, ki nas puščate tukaj, na katerem križišču boste jutri trgovali? Kot nežno rdečkaste žoge cvetijo mirte. Cvetita oleander in slez. 125 NOČNI ZVOKI Spod streh, upognjenih pod težo sopare, hodijo ljudje. Ležimo pod njihovimi utrujenimi koraki. Počivati pomeni odreči se sveta, prekriti zemljo s počasnim dihanjem. Vse urediti, vse pozabiti. Vendar spretnost počitka ni izvedljiva z odprto kožo, z odprtimi žlezami, zveriženimi od bolečine, smo se lahko, umirili le v ognju. Mimo so dolgi dnevi, pšenica je požgana, v razprte oči pljuskajo človeški valovi. Znova se dvigajo zrušeni mostovi in sestavljajo jekleni splavi. In razlegajo glasovi trgovcev. Da, hočem počivati v miru. TRIJE NAVI Prvi na v: Mar tudi zemlja počasi gnije kot prezrelo sadje? Niti nejasno ne vidim več kraja, kjer naj bi mi potonilo telo. Le kako mi bodo izkopali grob v tej temi? Komaj stojim, pod podplati vre, le šepetanje se širi Mar ne bo tekočina kmalu vsega zalila, vzvalovila, zapenila in to bo konec. Drugi nav: Mar tudi zemlja počasi gnije kot prezrelo sadje? Niti nejasno ne vidim več kraja, kjer naj bi mi potonilo telo. Le kako mi bodo izkopali grob v tej temi? Komaj stojim, pod podplati vre. le šepetanje se širi Mar ne bo tekočina kmalu vsega zalila, vzvalovila. zapenila in to bo konec. Motoo Ando 126 Tretji nav: Mar tudi zemlja počasi gnije kot prezrelo sadje? Niti nejasno ne vidim več kraja, kjer naj bi mi potonilo telo. Le kako mi bodo izkopali grob v tej temi? Komaj stojim, pod podplati vre, le šepetanje se širi Mar ne bo tekočina kmalu vsega zalila vzvalovila, zapenila in to bo konec. Prvi nav: Mar tudi zemlja počasi gnije kot prezrelo sadje? Niti nejasno ne vidim več kraja. kjer naj bi mi potonilo telo. Le kako mi bodo izkopali grob v tej temi? Komaj stojim, pod podplati vre, le šepetanje se širi Mar ne bo tekočina kmalu vsega zalila, vzvalovila, zapenila in to bo konec. Naj bo dovolj za to noč. KADMIJEVO ZELENA S čopičem nanašam zeleno, kadmijevo zeleno. Ne sme biti barva navadne trave. Je kritje, za katerim se pritajim, da se izognem hudourniku mask, ki korakajo in vzklikajo: Osana! Osana! Če ni, bi bila peron, na katerega padam kot listje. Ali pa je barva na pentlji okostnjakov med maskami? Vseeno, nanašam zeleno, kadmijevo zeleno. Dobro je, sedaj, ta slika bo rešena. Tudi jaz bom končno lahko nosil to masko. Na gosto prebarvanem belem zidu, odpiram žarno rdeč rez in se lahko celo smejem! Gre jesen že h koncu? Ne čutim je na ulici. Edino, kakor da sonce noče vziti. 127 NOČNI ZVOKI Tudi škržat ne poje več. Na tistem trgu, nekoč, me je kot temačen stražar škržat spustil mimo. Za trgom je bila barikada, kjer so presejavali deteljo. Brez maske je bil vstop prepovedan, onstran pa smo čakali, da nas pokopljejo. Nenadoma, izza vogala, so blindirani avti kazali obraze. Nekaj časa so nas molče gledali, in se molče umaknili. Tudi oni so bili zeleni. Čeprav niso bili kadmijevo zeleni, se jih takšnih spominjam. Kadmijevo zelena, barva smrti in vstajenja, predme je, ko sem odsotno stal na pločniku, stopila iz hiše mlada žena. Mlada, čisto majhna, se je ozrla name s suhim in kratkim pogledom. In zavila v desno, za kar se je že zdavnaj odločila. Šla je proti veleblagovnici, ki se blešči za tem blokom. Za veleblagovnico pa je sajast črn kanal. Na obali: Urološka klinika iz rdeče opeke. Poleti je nad ograjo cvetela sončnica. Prazen pločnik je bil naprej. Morda pristoji črnobi kanala. Čopič zelen, kadmijevo zelen. Ne sme biti barva navadne trave. Vojaška godba prihaja, za njo jata plesalk. Topot nog na pločniku. V vrsti si sledijo slavnostni vozovi. Rdeči in rumeni in beli letijo! Osana! Osana! Iskre letijo! Ali prihaja nekdo umret v to mesto? Niti veje, da bi pot prekrili Niti da se med posvečenimi v cilindrih prebije. Pravzaprav so, pravim ti, slavnostni vozovi blindirani. Motoo Ando 128 Kdaj bo moja slika dokončana? Jo bo kdorkoli gledal? Ali bo odkorakala v neskončnost? Osana! Osana! Kadmijevo zelena. Moja maska kmalu bo padla.