TRIBUNA
stran 2
študentski list
TKIBIJNA
Profesor doktor Ivan Kristan je kot novi rektor Univerze prevzel dolžnost 11.9. 1985. V svoji za-hvali je med drugim dejal:
»Ko govorimo o vlogi univerze, moramo upoš-tevati enakopraven delež vseh treh institucionalnih sestavin samoupravnega mehanizma univerze, to je delavcev, študentov in družbene skupnosti oziro-ma uporabnikov.
Zlasti je za študente velika pridobitev v seda-njem sistemu, da so enakopravni subjekt odnosov na univerzi. Morda študentje v praksi ne izkorišča-jo vseh možnosti, ki jih imajo v samoupravnem mehanizmu oz. prek Z-veze socialistične mladine, vendar pa je delež študentov pri upravljanju uni-verze odločilnega pomena. Študentje so pokazali zrelost in odgovomost pri reševanju problemov na univerzi. Zato študentje oziroma UK ZSMS ne bi smeli popustiti poskusom tistih, ki jih pri reševanju problemov študentskega standarda želijo spraviti v položaj neke vrste mezdnega gibanja, ki naj deluje z logiko zunajsistemske sile. To ne bi bilo v skladu s položajem študentov kot enakopravnega samo-upravnega subjekta, ki prevzema svoj delež odgo-vornosti za upravljanje in razvoj univerze.«
Ko je govoril o odnosu univerze do družbenega okolja, je poudaril, da bi morali zagotoviti, »da bi bila pri najpomembnejših odločitvah v družbi uni-verze udeležena bolj kot doslej kolektivno oz. in-stitucionalno, tako da se pri vitalnih strateških od-ločitvah v družbi izkoristi obsežno znanstvenora-ziskovalno delo univerze in njen celotni znanstveni potencial.« Zavzel se je za večjo ofenzivnost uni-verze pri predstavljanju svojih pogledov in pri za-vzemanju stališč v naši družbi. Za aktivno in ust-varjalno vlogo univerze je navedel dva pogoja: od-prtost univerze in sredstva za njeno materialno in kadrovsko reprodukcijo.
V nadaljevanju se je zavzel za uslreznejši sistem financiranja vzgojno-izobraževalnega in razisko-valnega dela.
Zatem je govoril o reformi univerze in pri tem poudaril, da na reformo moramo gledati kot na proces in ne kot na enkratno dejanje, tako da bomo v prihodnje morali odpraviti nekatere slabosti (pre-velika drobitev študijskih smeri in programov, pre-natrpanost dodiplomskega študija itd.). Spoznati bomo morali nujnost permanentnega izobraževa-nja po diplomi. >>Po eni strani je to (spoznanje) iz-hodišče za razvoj fleksibilnih oblik podiplomskega študija, ki se mora oblikovati v pestrih oblikah - od kratkih osvežilnih seminarjev za lastne diplornante pa do specialističnega in doktorskega študija. Po drugi strani pa je koncepcija permanentnega izab-raževanja izhodišče za graditev novih Čvrstejših ob-lik povezanosti visokošolskih organizacij združe-nega dela z drugimi deli združenega dela, ki bodo na tem področju našle skupen imenovalec za na-daljni razvoj koncepta usmerjenega izobraževanja.
Edino če s takšnega zomega kota ocenjujemo reformo usmerjenega izobraževanja, bomo do do-ločene mere kos nalogi, namreč da moramo obli-kovati programe, na podlagi katerih se bodo obli-kovali kadri za 21. stoletje. Zato si moramo - kot univerza in kot družba - ponovno zastavljati vpra-šanje: ali je stopnja naše subjektivne zavesti takšna in ali so materialna sredstva ter kadrovski poten-ciali, ki jih dajemo na pot reformi usmerjenega iz-obraževanja, ki jo letos uvajamo na univerzi, takš-ni, da lahko mime vesti čakamo na rezultate, ko bo končan prvi ciklus izobraževalnega procesa na uni-verzi.
Vedno znova bomo morali preverjati, ali smo, zlasti na univerzi - učitelji, študentje, uporabniki in dmžbenopolitične organizacije - storili vse, da bo odgovor na zastavljeno vprašanje zadovoljiv.
Zdi se mi, da je to vprašanje nujna iztočnica in kažipot za naše delo ob primopredaji rektorske funkcije. S tem želim sicer poudariti, da naše delo ne bo lahko, da bo neštetokrat na velikih preizkuš-njah, da bomo mogoče kdaj prišli do odločilne toč-ke, ko se bomo morali vprašati, kako dalje, nikakor pa nočem postaviti za naše vodilo pesimizem. Osebno sem pristaš realnega optimizma, menim pa, da tudi ni osnove za pesimizem, in to iz treh vzrokov:
-  prvič, ker se na univerzi oblikuje zavest o mestu in vlogi univerze v družbi in zavest o odgo-vornosti univerze za kvalitativne premike v druž-benem razvoju,
-  drugič, ker samoupravna in politična aktiv-nost študentov kaže tendenco, da hočejo študentje delovati kot aktiven in soodgovoren činitelj na uni-verzi in da hočejo neposredno prevzeti svoj del od-govornosti za razvoj univerze in
-  tretjič, ker je v družbi oz. v zainteresirani jav-nosti opazna pripravljenost, da se podprejo priza-devanja za okrepitev položaja univerze v družbi. Dokaz tega je tudi udeležba najvidnejših predstav-nikov političnega in javnega življenja na današnji svečanosti.
Navedeni poudarki glede nekaterih vprašanj, ki so pred nami, pomenijo v bistvu nadaljevanje dose-danje usmeritve, ki uspešno poteka že nekaj let in ki ji je nazadnje dajala ton ekipa pod vodstvom rek-torja prof. Fabinca.«
Ob koncu pa je še dodal:
Prof. dr. Ivan Kristan
Zahvala ob prevzemanju rektorske dolžnosti 11.9. 1985
Spoštovani tovariš predsednik, spoštovani zbor!
Ob prevzemanju dolžnosti rektorja Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani se želim najprej za-hvaliti za izkazano zaupanje in Čast in izreči nekaj osebnih misli v zvezi s pričakovanimi nalogami na univerzi.
V svojem imenu in v imenu svojih sodelavcev, kolegov prorektorjev, ki so bili hkrati izvoljeni, se zahvaljujem univerzitetnemu svetu za izvolitev in predvsem tudi fakultetam za izkazano zaupanje in podporo. Prevzem te funkcije za nas vse skupaj po-menijo po eni strani veliko priznanje in čast, hkrati pa še večjo obveznost. Ne bi želel, da to izzveni kot
fraza, ki se sliši obpodoEirnh pnložnostih. Rad bi vam zagotovil, da bomo vložili vse naše sile v izvr-ševanje funkcij, ki so nam zaupane.
Toda ali bomo pri tem našem hotenju uspešni ali ne, ne bo v končni konsekvenci odvisno samo od nas. To bo odvisno od številnih činiteljev, npr. od podpore s strani fakultet, akademij in višjih šol kot članic univerze, od aktivnosti subjektivnih sil na univerzi, od ustreznega dela strokovnih služb na univerzi, od ustrezne družbene klime v širši družbi itd. Če bomo vse te različne činitelje uspeli povezo-vati in koordinirati, bodo tudi naši osebni napori rodili sadove.
Najodločilnejše pri vsem tem se mi zdi odnos članic univerze do skupnih nalog in problemov na univerzi in izgrajevanju univerze kot njihovega po-vezovalnega činitelja. Zaradi tega si kot prvo nalo-go moramo zastaviti delo na povezovanju fakultet in na uresničevanju delegatskih odnosov v pravem pomenu besede. To pomeni, da bodo v organih univerze prihajali do izraza resnični (ali kot danes radi rečemo avtentični) interesi oz. problemi fakul-tet in da bo sinteza teh interesov članic univerze predstavljala naš skupni interes na univerzi. To je edina možna pot. Univerza ne more imeti drugih in-teresov razen teh, ki jih živijo njene članice. Tudi razvoj nacionalnih znanstvenih disciplin je pred-vsem interes članic univerze, ne pa nek abstraktni interes Slovenije kot globalne družbe.
Seveda univerza ni enostaven seštevek posamič-nih interesov fakultet, ampak pomeni uskladitev in ustvarjalno sintezo teh posamičnih interesov. Brez demokratične ustvarjalne sinteze posamičnih inte-resov ni univerze.
Ko govorimo o vlogi univerze, moramo upošte-vati enakopraven delež vseh treh institucionalnih sestavin samoupravnega mehanizma univerze, to je delavcev, študentov in družbene skupnosti oz. uporabnikov.
Zlasti je za študente velika pridobitev v seda-njem sistemu, da so enakopraven činitelj pri odlo-čanju na univerzi, da so enakopraven subjekt odno-sov na univerzi. Morda študentje y praksi ne izko-riščajo vseh možnosti, ki jih imajo y samouprav-nem mehanizmu oz. prek Zveze socialistične mla-dine, vendar pa je delež študentov pri upravljanju univerze odločilnega pomena. Študentje so poka-zali zrelost in odgovornost pri reševanju proble-mov na univerzi. Zato študentje oziroma OK ZSMS ne bi smeli popustiti poskusom tistih, ki jih pri reševanju problemov življenjskega standarda želijo spraviti v položaj neke vrste mezdnega giba-nja, ki naj deluje z logiko zunaj sistemske sile. To ne bi bilo v skladu s položajem študentov kot ena-
- prek univerzitetnih učiteljev oz. raziskovalcev je do določene stopnje več ali manj prisotna.
Morali bi zagotoviti, da bi bila pri najpomemb-nejših odločitvah v družbi univerza udeležena bolj kot doslej kolektivno oz. institucionalno, tako da jse pri vitalnih strateških odločitvah v družbi izko-jristi obsežno znanstveno raziskovalno delo univer-ze in njen celoten znanstveni potencial.
To pa je mogoče doseči z dolgoročnim planira-njem znanstvenoraziskovalnega dela ne pa s kam-panjskimi akcijami šele ob pojavu problemov.
Ko poudarjam potrebo, da se univerzi zagotovi ustrezno mesto v družbi pri sprejemanju strateških odločitev, imam pred očmi tudi drugo plat, to je pripravljenost univerze, da prevzame odgovornost za svoje predloge in s tem soodgovornost za končno sprejete odločitve: - pa naj bo to vprašanje dolgo-ročnega razvoja Slovenije in njenih prioritet, raz-voja novih tehnologij (in prestrukturiranje gospo-darstva), ki so povezane z informatiko in kiberne-tiko oz. robotiko, razvoj energije, problemi ekolo-gije oz. varstva okolja itd. ali pa naj bo to strategija pri obvladovanju inflacije, strategija pri nadalj-njem razvoju političnega sistema itd. Morda ni bila pripravljenost univerze, da prevzame svoj del od-govornosti za strateške odločitve v družbi vselej do-volj jasno in ofenzivno izražena. Vendar pa mislim, da brez tega univerza ne more odigrati v družbi tis-te aktivne vloge, ki je objektivno lahko in ki se tudi od nje pričakuje.
Univerza mora biti boij ofenzivna pri predstav-ljanju svojih pogledov in pri zavzemanju stališč do problemov v družbi. Slabo bi bilo, če bi samo ča-kali, da bo kdo pozval univerzo, naj naredi to ali ono. Pasivna pozicija ne ustreza vlogi univerze v naši družbi. Nasprotno! Univerza mora biti anga-žirana in aktivna pri usmerjanju razvoja in razreše-vanju problemov v družbi. To je neizbežno iz dveh vzrokov:
-  prvič, kerje univerza sestavni del družbe in so problemi družbe hkrati problem univerze, kot tudi obratno, namreč da problemi univerze niso samo njeni, notranji problemi, ampak so hkrati problemi družbe, in
-  drugič, ker razpolaga s kadri najvišjega stro-kovnega oz. znanstvenega potenciala.
In ravno to je tisto, kar predstavlja univerzo v položaj odgovornega činitelja za razred družbe v vseh komponentah, to je razvoja gospodarstva, kulture, znanosti, zdravstva, šolstva, političnega sistema itd.
Da bi univerza lahko odigravala takšno aktivno ustvarjalno vlogo, sta potrebna vsaj dva pogoja, in sicer, prvič, odprtost univerze in, drugič, sredstva za njeno materialno in kadrovsko reprodukcijo.
Oba pogoja se povezujeta oz. v končni konsek-venci je prvi pogoj odvisen od drugega. Vendar pa menim, da je potrebno na prvo mesto postaviti vprašanje odprtosti univerze za sodobne tokove znanosti, za novo znanstveno misel, ki se razvija doma in v svetu. S tega vidika je pomembno njeno
kopravnega samoupravnega subjekta, ki prevzema svoj delež odgovornosti za upravljanje in razvoj univerze.
Pri usklajevanju in sintezi interesov na ravni univerze ima pomembno vlogo družbena skupnost oz. združeno delo prek svojih delegatov v univerzi-tetnem svetu in drugih oblikah delovanja. Pomen te družbene komponente pri delu univerze izhaja iz spoznanja, da univerza ni in ne more biti od družbe izoliran organizem. Že zdavnaj so minili časi, ko bi univerzo lahko imenovali »slonokoščeni stolp«, kot neko vzvišeno, vase zaprto institucijo, ki je dvignjena na vse trivialne probleme vsakdanjosti.
Univerza je močno vpeta v družbeno okolje: po eni strani se na njenem delu odražajo problemi družbe (materialni, politični, kulturni itd.), po dru-gi strani pa se mora univerza odzivati na probleme družbe in mora mobilizirati ves svoj potencial, ko gre za pripravo strateških odločitev v razvoju oz. usmeritvi posameznih področij družbenega življe-nja, oz. ko gre za premagovanje kriznih obdobij.
Verjetno se prav na tej točki življenja univerze pojavlja največ nesporazumov in slabosti - ali bolje rečeno - tu je največ iskanj. Opravka imamo (na univerzi) z očitki, da je univerza premalo vključena v družbene procese, da ni pritegnjena k sprejema-nju pomembnih odločitev v družbi itd. Po drugi strani imamo (izven univerze) opravka z očitkom, da se univerza premalo angažira pri reševanju od-prtih problemov družbe, da je preveč zaprta yase itd. Nadalje imamo (na univerzi) opravka z očitki, da se politika preveč vmešava v znanost, da zna-npst ni avtonomna, da je v službi dnevne pragma-tične politike itd.
Težko bi rekli, da univerza ni prisotna v druž-benem dogajanju, da je ni pri pomembnih odločit-vah. Prisotna ni vedno uradno kot institucija, toda posredno prek posameznih članic univerze oz.
_                        ___________      ^ § -7-
povezovanje z drugimi domačimi in tujimi univer-zami. Univerza mora biti odprta za nove ustvarjal-ne ideje, mora biti tudi odprta za ustvarjalne in prodorne kadre.
Menim, da je pri tem kadrovska komponenta iz-redno pomembna. Že večkrat je bilo poudarjeno, da bi morali zagotoviti kroženje kadrov z univerze v prakso in iz prakse na univerzo. Vsekakor je to ena izmed osrednjih in trajnih nalog kadrovske po-litike. Če tu ne bo resnejših premikov, tudi ni raču-nati na večje premike v procesu reforme univerze. Zamisliti se je treba nad dejstvom, da se univerza kadrovsko vedno bolj stara, da je število asistentov padlo pod spodnjo dopustno mejo, da kadri v glav-nem odhajajo z univerze, da pa ni obratnega pro-cesa, torej da bi na univerzo prihajalo več vrhun-skih strokovnjakov iz prakse.
Gre torej za najširši vidik odprtosti univerze v odnosu do prodora znanosti, idej in kadrov. Edino če bo zagotovljen maksimalen pretok znanstvene misli in dvosmeren pretok kadrov, se bo univerza lahko uspešno razvijala kot aktivna ustvarjalna sila družbenega razvoja, drugače pa bo ostajala na pe-riferiji družbenih tokov in bo ohranjala le formalno status najvišje znanstvene institucije.
Ko omenjam materialna sredstva kot neobho-den pogoj za normalno delovanje univerze oz. za njeno materialno in kadrovsko reprodukcijo, se za-vedam, da je to kompleksen problem.
V prvi vrsti je prav gotovo potrebno preprečiti padanje deleža sredstev za visoko šolstvo v narod-nem dohodku in si izboriti delež sredstev, ki ustre-za mestu visokega šolstva v dolg^ročnem razvoju Slovenije. Pred očmi je potrebno imeti probleme v zvezi z dotrajano ali pa zastarelo raziskovalno op-remo, v zvezi s pomanjkanjem domače in inozem-ske strokovne in znanstvene literature, probleme v
zvezi s slabo tehnično opremljenostjo pedagoškega procesa, z vlaganjem v kadrovski narašČaj itd.
Toda na drugi strani bi bilo potrebno razpolož-ljiva sredstva racionalneje trošiti zlasti z vidika podvajanja kapacitet, drobljenja študijskih progra-mov in študijskih smeri, gospodarnejšega usmerja-nja sredstev za raziskovalne programe itd.
Na univerzi bomo morali končno priti do ust-reznejšega sistema financiranja vzgojnoizobraže-valnega in raziskovalnega dela, da bi po eni strani postopoma presegli dualizem v fmanciranju vzgoj-noizobraževalnega in raziskovalnega dela in po drugi strani dosegli napredek v ustreznejšem vred-notenju tudi kvalitete dela. Sedanji sistem indeksi-ranja dohodka visokošolskih organizacij ohranja in še poglablja dosedanje slabosti.
V zvezi s financiranjem univerze dobiva tkim. neposredna menjava dela vse večji poudarek kot način za povečevanje dohodka posameznih viso-košolskih organizacij združenega dela. Neposredna svobodna menjava ima vrsto pozitivnih učinkov: stimulira medsebojno povezovanje visokošolskih organizacij in drugih organizacij združenega dela, prispeva k odkrivanju medsebojnih interesov, pri-speva k hitrejšemu prevajanju teorije v prakso, po-zitivno vpliva na krepitev razvojnih oddelkov v or-ganizacijah združenega dela, na zboljšanje kadrov-ske strukture organizacij združenega dela, zagotav-lja visokošolskim organizacijam dodaten vir fi-nančnih sredstev itd.
Vendar pa je potrebno poudariti, da ima nepos^ redna svobodna menjava dela omejene možnosti ali pravilneje rečeno, ne bi je smeli razvijati prek do-ločene meje, ker bo sicer ogrozila normalno peda-goško delo in ftindamentalne raziskave. Nimajo to-rej prav tisti, ki ob tarnanju zaradi prenizkega do-hodka na univerzi pravijo, češ, povežite se z gospo-darstvom, ponudite jim programe, pa boste imeli dovolj dohodka. Kakorkoli se včasih zdi privlačno imeti dohodkovno zanimive pogodbe z gospodar-stvom, pa so v tem pogledu vendar možnosti ome-jene, če se nočemo izpostaviti nevarnosti, da b: za-šli v položaj obrtniškega servisa, ki prodaja svoje usluge najboljšemu ponudniku.
Vsa navolena vprašanja imajo posredno ali ne-posredno zvezo s sedanjim procesom reforme us-merjenega izobraževanja na univerzi. Z letošnjira šolskim letom neposredno vstopamo v prvo kto šolske reforme na univerzi.
Osnovno se mi zdi, da moramo na reformo gle-dati v resnici kot na proces in ne kot na enkratno de-janje, ki se je zaključilo s sedanjim sprejemanjem vzgojnoizobraževalnih programov. V tem procesu bo mogoče odpravljati slabosti in krepiti pozitivne vidike reforme. Kot slabost je bila ugotovljena pre-velika drobitev študijskih smeri in študijskih pro-gramov, težnja da bi vse stlačili v dodiplomski štU' dij, da so y glavnem povsod izkoristili zgornjo mejo pedagoških ur itd. Vendar pa je na drugi strani po-zitivno, da je razprava o vzgojnoizobraževalnih programih dokaj razgibala univerzo, da je prišla na univerzi do izraza globoka prizadetost in prizadev-nost visokošolskih učiteljev, da je prišla do izraza visoka stopnja angažiranosti pri obravnavah, da so prišla do izraza opozorila na številne zorne kote re-forme.
V razpravi o vzgojnoizobraževalnih programih na univerzi je močno prišlo do izraza spoznanje, da reforma ne more biti enkraten akt, ampak je dina-mičen proces, v katerem se morajo nova spoznanja stalno vgrajevati v spiralo izobraževalnega in razis-kovalnega dela. To pomeni torej, da bo potrebno dograjevanje vzgojnoizobraževalnih programov v skladu z novimi spoznanji in zahtevami časa.
Če na reformo torej ne gledamo kot na enkratno akcijo sprejemanja vzgojnoizobraževalnih progra-mov, ampak kot na dinamičen proces njihovega uresničevanja, potem temu tembolj ustreza spoz-nanje, da na dodiplomskem študiju pridobljeno znanje ni končna postaja študijskega procesa, ara-pak vstopna postaja v stalen proces povezovanja dela in študija, študija in dela.
Gre skratka za spoznanje o nujnosti permanent-nega izobraževanja po diplomi. To spoznanje je podlaga in izhodišče za razvoj v dveh smereh. Po eni strani je to izhodišče za razvoj fleksibilnih oblik podiplomskega študija, ki se mora oblikovati v pestrih oblikah - od kratkih osvežilnih seminarjev za lastne diplomante pa do socialističnega in do-ktorskega študija. Po drugi strani pa je koncepcija permanentnega izobraževanja izhodišče za gradi-tev novih čvrstejših oblik povezanosti vlsokošol-skih oiganizacij združenega dela z drugimi deli združenega dela, ki bodo na tem področju našlč skupen imenovalec za nadaljnji razvoj koncepta usmerjenega izobraževanja.
»Univerza Edvarda Kardelja nadaljuje tradicijo progresivnih tokov, ki so prevevali slovensko uni-verzo vse od njene ustanovitve in ki so omogočili, da je v usodnih dneh za slovenski narod In za vse jugoslovanske narode univerza prispevala pomem-ben delež k zmagi revolucije in osvobodilnega boja pred štiridesetimi leti. Ko letos praznujemo štiride-setletnico osvoboditve, smo ponosni na to vlogo univerze in na njen prispevek, ki jo je dala v zaklad-nico slovenske nacionalne zgodovine ter k razvoju znanosti.«
stran 3
študentski list
Zanimivo je razmerje med vladajočo ideologijo in štrajki. Medtem ko je to sporno razmerje izjemno zaostreno na konkretnem nivoju, med štrajkajoči-mi in vodstvom, upravo delovnih organizacij (ka-kor tudi med štrajkajočimi in lokalnimi, občinski-mi vladarji, pa se ta konflikt ublaži, še več - kakor da konflikta sploh ni, kadar analiziramo odnos med štrajkajočimi in republiškimi/zveznimi držav-nimi strukturami.
Na konkretnem nivoju iščejo vzroke štrajka v nedisciplini delavcev (kar je neposreden povod za vključitev komiteja za SLO in DS) - saj so prav vodstveni delavci v delovnih organizacijah najvest-nejši nasprotniki stavk kot lega'nega boja za delav-ske interese. Zgleden primer je predsednik akcijske konference ZK v delovni organizaciji FOM, SOZD FOB iz Beograda. Predno povem, kaj meni o teh zadevah, si poglejmo, zakaj je v Fomu prišlo do štrajka. Z napol prisilno priključitvijo Foma Fobu se je nekje izgubilo 20 % dohodka delavcev zapo-slenih v Fomu. Zato je 611 delavcev začelo štrajk, sedaj pa se spor končuje na vrhovnem sodišču SR Srbije. Izkazalo pa se je še nekaj zelo pomenljivega: kot vse kaže je FOM funkcioniral v srbski kovin-skopredelovalni industriji kot žrtveno jagnje, saj je z umetnim zadrževanjem cen sprejel celotno vsoto izgub te predelovalne industrije na svoja ramena. To je ponoven dokaz, da so se zastopniki višjega in splošnega interesa že davno združili in od parcial-nih akcij delavcev res ne gre pričakovati večjega us-peha.
Vrnimo se k predsedniku ZK. v Fomu, ki je že proti sami misli na štrajk, kajti to je destrukcija (česa?), temu logično sledijo njegove pobude za kaznovanje vseh, ki podžigajo štrajk.
Republiški in zvezni nivo reagirata drugače in sicer v stilu izjave sekretarja Zveze sindikatov Slo-venije Lojzeta Fortune. On vidi korenine delavske neučakanosti v slabih samoupravnih odnosih in nasploh slabih družbenih odnosih, še posebej pa v neupoštevanju ustavnih in zakonskih pravic delav-cev. Do skrajno cinične izvedbe (cinične zato, ker zanika delovanje samoupravljanja, v imenu katere-ga celotna oblastna struktura vlada) je to razlago pripeljala članica zbora Zveze sindikatov Kosova Kačura Jašari, ki pravi, da se sindikat sploh ne uk-varja s problemi delavcev, da je sindikat preveč zbi-rokratiziran, kar je pripeljalo do tega, da je ostal brez baze. Edino vmesno vprašanje, ki ga iahko na tem mestu postavimo, je, čemu sindikat sploh ob-staja, če ne more in nima interesa boriti se za zašči-to delavcev. Tudi odgovor je lahko en sam: to ni ni-koli bil njegov osnovni namen!
Sindikat je vladajoča institucija in kot taka pro-ducent vladajoče ideologije, odtod pa izhajajo raz-like med izjavami vladajoče strukture in izjavami uprave delovne organizacije, katere položaj je na-tanko med delavci in oblastjo. In ko se je treba od-ločiti, se odločijo za močnejšo stranko. Tu nastopi znani fenomen: »Biti bolj papeški, kot je papež sam.« Glavna značilnost takšnega odnosa ni rito-lizništvo, oziroma zavestno ravnanje y smislu tiste-ga ravnanja, za katerega predpostavljamo, da si ga vladajoča struktura želi. Prav nasprotno, ravnanje vodstva delovnih organizacij in občinskih funkcio-narjev je neposredno povezano z zmedo v nezaved-nem, ki ga ne uravnavajo nikakršna navodila (od-tod pogost vzklik podanikov: »Saj ne vedo, kaj de-lajo!«), po drugi strani pa na mesto delovanja (tre-nutnih stališč) stopi zgodovinsko izkustvo.
Komaj se nam je zazdelo, da si za silo lahko raz-ložimo nivojsko različne pristope k reševanju pro-blematike štrajkov, že se pojavlja novo vprašanje: Kakšna je ta samoupravna ideologija, ki dopušča na tako pomembnem področju prazen prostor. Značilnost te ideologije so prav prazni prostori -abstraktna obravnava predmeta svoje analize (ab-straktna v smislu avtoritativne in objektivne), še posebej v zvezi s političnimi pravicami. Opredeli-tev teh je natančno takšna, da ne pove ničesar, obe-nem pa prav preko niča - svoje označevalne struk-ture - kliče v realnost zgodovinski spomin te druž-be.
Nadaljni problem je brezpravna država. Vse pravne države kontrolirajo svoj zgodovinski spo-min ob pravnih normah, -ki so oblikovane po tre-nutnih ideoloških vfednotah. Vendarle je ta kon-trola javna - kar pomeni, da se v javnih odnosih norm pač držijo. Zgodovinski spomin naše družbe pa kontrolframo prek praznega prostora - kar po-meni, da ga analiziramo v mejah, ki nam jih po-stavlja odnos do vladajoče institucije. Realnost to-rej analiziramo in interpretiramo, kot se nam zdi nujno, ne glede na pravne in ideološke vrednote (katerih niti poznamo ne - oziroma nismo prepri-čani, da so prav te prave).
Prav zaradi specifičnih slojevskih odnosov, ki funkcionirajo preko praznega prostora, se bo mor-da zdela nenavadna naslednja informacija. Sloven-ska Zveza sindikatov se je odločila tiskati posebna navodila za tozde, ki naj bi regulirala obnašanje ne-zadovoljnih in jim omogočala uporabo pravice, da
spor rešijo na reden ali izreden način. V tem doku-mentu se predvideva formiranje štrajkarskega od-bora za dialog med delavci in družbenimi institu-cijami.
Predno začnemo s sindikalnim rajanjem bi opo-zoril na naslednji presenetljiv obrat, ki je imanen-ten samoupravnim sindikatom. Ta obrat lahko opišemo le v primerjavi z neodvisnimi sindikati, katerih naloga je zastopanje delavskih interesov. Za razliko od neodvisnih pa naš sindikat zastopa splošni družbeni interes (termin je poznan iz po-znega liberalizma in realsocializma). Značilnost splošnega interesa je, da je radikalnejši od interesa delavcev, saj za razliko od delavskih interesov po-jmuje našo družbo kot brezrazredno/brezkonflikt-no, iz česar izhaja, da deluje v skladu s hotenji ce-lotnedružbe-brez izjem; splošni interesje nekakš-na avantgardna inačica delavskega interesa. V tej konstelaciji lahko tudi predvidevamo, kaj pomeni reguliran štrajk: boj za splošni interes.
Če na kratko povzamem, bi dejal: sprememba, ki se izvrši s preoblikovanjem neodvisnega sindika-ta v samoupravni je naslednja: medtem ko neodvis-ni sindikat zagotavlja svobodno borbo za delavske interese, pri nas država zagotavlja svobodni boj za splošni družbeni interes.
Konkretno pa institucionalizacija štrajka, ki ga vodi slovenski sindikat, pri čemeravtoritativno od-klanja vsakršen pregled ustavnega in zakonskega položaja sindikata v naši družbi, vodi v definitivno in legalno podrejanje delavskega razreda.
Položaj sindikata po zakonu o združenem delu je jasen. Njegova funkcija je funkcija arbitra: vse, kar naredi, je odločitev, ali so imeli delavci tokrat vendarle prav! V primerih hujših konfliktov pa dobi arbitrarna funkcija še represivni prizvok, saj sme sindikat po svoji presoji poklicati v delovno organizacijo zunanje sile (institucije DPS).
Institucionalizacija štrajka v danih pogojih po-meni naslednje: določiti norme vedenja - vsaka kr-šitev se potem po črki zakona sankcionira - usta-noviti štrajkarski odbor, v katerem bodo delavci, ki bodo dovolj nori, da se izpostavijo. Tako grupirani bodo zastopali interese delavcev, brez pomoči stro-kovnjakov (ki jih v običajnih pogojih funkcionira-nja sindikatov nudi prav sindikat). Seštevek vseh posledic tako obravnavanega štrajka je jasen: defi-nitivno končati s to prakso!
Kakšna so stališča/izhodišca za takšno igračka-nje s sindikatom? Jovan Ničič, industrijski psiho-log iz Beograda, in Boro Kuzmanovič, predsednik beograjskega društva psihologov, pravita takole: »Naši delavci niso borbeni, pozabili so, kaj je revo-lucionarnost, so politično apatični in nemočni, ka-dar se spoprijemajo z redno potjo reševanja kon-fliktov. Zato so krenili po poti napak in danes, ko nimajo več kaj izgubiti, gredo v protest iz obupa.<<
Predno začnem pljuvati, moram pritrditi obema psihologoma (bog jima odpusti njun po-kmlic!): delavci so res apatični, a ne zaradi božjega posredovanja, temveč je to normalen rezultat ne-možnosti samoupravljanja, ki najprej vzame delav-cem sindikat, za kazen, ker tako ali tako že vladajo, nato pa jim prepove še vse stike - jih angažira v de-lovne skupine in jih spre med sabo. Ko vse to po-stori, jim očita nerevolucionarnost in apatičnost, s katero niso zmožni posredovati svojih interesov po redni poti.
Vsak politični odnos je odvisen od političnih moči strank, ki si nasprotujeta. In če imamo na eni strani secirane delavce, na drugi strani pa homoge-no in hierarhizirano samoupravno strukturo - z ideološko produkcijo - je jasno, na čigavi strani je politična moč. Začetno uravnavo te politične moči bi gotovo predstavljali neodvisni sindikati.
Naslednja izjava, da gre pri štrajkih za protest iz obupa, že vsebuje prvine neumnosti. Avtorja na-mreč trdita, da je obup sproduciran z nemožnostjo reševanja konfliktov po redni poti. Ta nemožnost pa je rezultat apatičnosti. To je čista neumnost! Res je, da je vsak upor rezultat nekega obupa, po drugi strani pa štrajki lepo kažejo na prisotnost mitskega odnosa: očaranosti z instanco vladarja/cesarja. Ve-čina štrajkov se namreč udejanji/ zadovolji z golim preskokom »samoupravnih nivojev« in srečnim bremežem v očetovskem naročju. To je ponoven rezultat malenkostnosti skupinskih uporov, ki si enostavno ne morejo privoščiti konfrontacije in ne-posrednega uveljavljanja interesov - zato pa se za-dovoljujejo z golim naznanilom interesa in 10% povišico.
Samozadovoljstvo vladajočih struktur pa po-novno zaokrožimo z izjavo Ničiča in Kuzmanovi-ča: »Izhajajoč iz stališča, da pravzaprav nimamo enotnega deiavskega razreda, niti enotne razredne
J=7
zavesti in da naši delovni ljudje preveč cenijo samoupravljanje, da bi masovno kontrirali, meni-va, da pri nas ne obstajajo pogoji za socialne nemi-re.« Takšna teza upravičeno spravlja človeka v sla-bo voljo zaradi državotvornega karakterja in zaradi zamenjevanja vzroka in posledice. V danem pri-meru socialnih nemirov nebo, pravita avtorja, ker delavci zaupajo samoupravljanju; res pa je na-sprotno: zaradi ideologije samoupravljanja ne bo socialnih nemirov, kar nima nobene veze z zado-voljstvom in nezadovoljstvom, zato pa toliko bolj vpliva na realizacijo delavskih interesov. Toda ko govorimo o samoupravni ideologiji, še vedno osta-jamo le na nivoju represije, kot zunanjem, vidnem
nivoju strukture gospostva.                       ____'
Kot dokaz vzročnosti strukture gospostva naj služi naslednja izjava Kačuše Jašari: »Vsi sedanji izlivi delavskega nezadovoljstva niso imeli rušilne-ga, temveč kreativni karakter, so pa pustili madež na sistemu.« Jasno je, da je lahko takšna izjava le posledica samoupravljanja kot pojavne oblike vzročnosti, ki prav s svojimi vzročnimi zvezami vs-rka vase vsak druženj odnos. In logika tega vsrka-vanja je naslednja: »Že res, da je prišlo do štrajka, vendar pa je štrajku botrovalo nerazvito samo-upravljanje. V štirih urah pa nam ga je uspelo raz-viti do te mere, da so se delavci zadovoljni vrnili na svoja delovna mesta. Štrajk je bil konstruktiven!« Odnos med delavci v štrajku in višjimi politič-nimi forumi pa seveda ni vselej tako enoznačen. Še več, očitna je tendenca povečevanja represivnosti politične govorice v zvezi s štrajki. Konkretno si oglejmo zadnji nagovor Marjana Orožna, predsed-nika ZSS: »Druga nevarnost pa je ta, da gre takš-nim težnjam na roko ravnanje sicer manjšega, toda ne nepomembnega dela delavcev v združenem delu, ki mislijo, da je pri nas razmerja moč spreme-niti ali odpravljati z grožnjami, pritiski, prekinitva-mi dela in podobno.
Mimo tega ne moremo mimo iz dveh razlogov: prvič, ker vemo, da je stihija (povezana s pasivnost-jo subjektivnih sil) delavski razred Poljske potisnila v položaj objekta, ki mu komandira vojska - sicer njegova - lahko pa bi bila tudi katera druga. Mi tega ne želimo in zato na stihijo ne bomo pristaja-li«.
Gornji citat lahko razumemo le kot grožnjo de-lavskemu razredu, po kateri bodo upornike pač v prvi fazi razglasili za nevarne elemente, če pa to ne bo dovolj, se lahko delavskemu razredu zgodi kaj podobnega kot Poljakom.
Lahko pa gledamo na gornjo izjavo tudi iz per-spektive večnega dolžništva sindikata do partije in drugih demokratičnih institucij. Sindikat torej vra-ča dolg tako, da izjavlja to, česar partija zaradi svo-jih ideoloških načel ne more (za sindikat pa tako ali tako nihče ne ve vzroka njegove prisotnosti - s či-mer je tudi izpolnjen smisel njegovega obstoja).
ALIJE MOGOČE VZPOREJATIŠTRAJKIN BOJKOT
Na samem začetku je potrebno popraviti in na novo opredeliti položaj študentov, ki so kot skupi-na, sloj relativno mlad pojav, saj ga klasiki v svo-jem času niso uspeli zapaziti (pač ni bil tolikanj množičen). Danes imajo torej študentje obilne te-žave, saj velja prepričanje (in prav je tako), da so listi, ki jih klasiki ne omenjajo, avtomatično na drugi strani delavskega razreda. Danes, torej v raz-viti obliki študentskega sloja, predstavljajo študen-tje potencialno najemniški kader in vse, kar jih loči od proizvodnih delavcev, so kvalifikacije. In tega ne gre zanemariti - to je prednost študentov. Nji-hova psihološka značilnost je odvisnost od družine, ki se y končni fazi pokaže tudi kot glavna ovira pri uresničevanju študentskih interesov.
V mislih imam izterjevanje plačila stanarin pre-ko porokov, vendar je to drobna, nepomembna zgodba, ki ne zasluži širše obravnave - izterjatev stanarin namreč.
Hipotetično lahko na drugi strani predvideva-mo, da prav ta odvisnost predstavlja dodatni naboj v boju proti patriarhalni, hierarhični družbeni strukturi.
Kot pri štrajkih je bil tudi v bojkotu povod čisto eksistencialne narave. Nujno konkretni razlog (in tu pridemo do zelo pomembne razlike med štraj-kom in bojkotom) je združil veliko večino študen-tov. Tako je preko kvantitete dosežena politična moč. Kvantiteta pa opozarja še na nekaj drugega, da povod ne moremo enačiti z vzrokom. Vzroki pa zadevajo celotni položaj študentske populacije in zato ni čudno, da kritiki bojkota (Smole, Debenjak) skoz in skoz opozarjajo na to, da so se bojkotu pri-družili tudi zunanji, študentje izven študentskega
igor omahen
IRVVIN
RDECI REVIRJl
GRAFIKE DELANE PO MOTIVIH
AKADEMSKEGA SLIKAR.IA
JANEZA KNEZA.
KI 2IVI IN USTVARJA
V RUDARSKEM MESTU
TRBOVLJE
1.
OKTOBER 27.
OKTOBER 1985
RETRO PRINCIP
PRINCIP MANIPULACIJE
Z MEMORIJO VIDENEGA
POTENCIRANI
EKLEKTICIZEM —
PLATFORMA
NACIONALNE
AVTENTICNOSTI
MALA
GALERIJA
Ijubljana
NA
OTVORITEV
RAZSTAVE
1.
OKTOBRA OB 18. URI
Lzftr&sen
m
naselja. Takšne izjave sledijo logiki obravnavanja štrajkov, ki celotno dogajanje poskušajo reducirati na tovarniško obrobje. Gre za začetni poizkus raz-delitve študentov vsaj na dva dela in za avtosuges-tivno pomirjanje strahu pred skupno akcijo večjega dela podrejene populacije.
Priznati je treba, da je v končni konsekvenci DPO-jem in DPS-jem skoraj uspelo zvesti cel pri-mer na Študentski center in plačevanje stanarin, s čimer so v očeh širše javnosti ločili študentsko po-pulacijo na tiste, ki se borijo proti plačilu, in one druge, ki pod to represijo ne zapadejo. Zajebala pa jih je stara zaveznica familija, ki svojemu padru redno poravnava račune. S plačilom stanarin je bilo tako dokončno vzpostavljeno skupno polje, na katerem se lahko celotna študentska populacija združi v boju za svoje interese.
Nadaljni presežek bojkota nad štrajkom je, da se ni zadovoljil s preskakovanjem sistemskih foru-mov, ni se zadovoljil s tem, da bi od Izvršnega sveta izvedel, da samoupravljanje ne dela, temveč so bili Izvršnemu svetu in RIS postavljeni pogoji, ki se morajo izpolniti, za izvršitev pa so bili določeni prav ti organi. Svet študentov je tako deloval, vsaj nekaj dni, kot sindikat, katerega naloga je kontrola nad izvedbo.
Normalna posledica, oziroma nadaljevanje spomladanskih dogodkov torej ne more iti v smer bojkotiranja, temveč v ustanavljanje študentskega sindikata. Realnost takšnega pričakovanja se kaže v izpričani samoiniciativi študentov, potrebno pa je prav zaradi uresničevanja ureditve položaja štu-dentov.
V intermezzu je nujno še enkrat opozoriti na to, kaj pomeni sistemska ureditev študentskega polo-žaja. Izhajajoč iz ekonomskega položaja to pomeni ureditev možnosti za študij vsem 18 000 študen-tom (stanovanja, štipendije, hrana). To je le izho-dišče. Pomembnejši in zapletenejši del pa je ureja-nje kulturne, izobraževalne in politične sfere štu-dentskega življenja. In nikakršnega smisla nima iz-ogibati se dejstvu, da je nekje na samem začetku v ta boj vpisan tudi študentski sindikat.
Prav je, da se z nekaj besedami dotaknemo tudi prisilne uprave, saj je odklonilno stališče študentov do te oblike reševanja študentskega standarda na-letelo na največji odpor.
Na ta fenomen lahko gledamo vsaj z dveh stra-ni, potem pa se moramo odločiti, kateri damo prednost. Na eni strani se nam prikazuje prisilna uprava kot pozitiven faktor, ki bo vendarle saniral gnilo jajce omotičnega izobraževalnega procesa. Seveda ne gre dvomiti, da bodo rezultati ugodni. Toda za kakšno ceno?
In to je druga stran istega lista. Na tej strani pa piše, da se vse dogaja mimo in v odsotnosti študen-tov, da so bili odpravljeni sklepi Študentskega cen-tra. Z uvedbo prisilne uprave so očitno kaznovaH vse krivce, ki jih pooseblja bivši direktor Premrl, RIS in Izvršni svet pa sta si lepo oprala roke. V končni konsekvenci je z vpeljavo prisilne uprave celotna študentska problematika zreducirana na sanacijo študentskega centra in to šele predstavlja nevarnost globalne apatije študentske populacije, ki ji bo čez tri mesece sporočeno, da samoupravlja-nje ni teklo, da pa je sedaj vse v najlepšem redu.
Če se je treba odločiti, potem izbira ni težka. Očitno pa je, da so se nekateri narobe odločili, če-prav je bila ta odločitev v strogo strateško taktič-nem pogledu zgledna. Še posebej zato, ker je bil efekt preračunan za širšo javnost, na študente pa je bil preračunan občutek nemoči, ker je bilo potreb-no plačati stanarine.
MOJMIR
stran4
TRIBIJNA
PROGRAM G1!eT>ALIŠČA ZA LETO 1986
. F.M. Dostojevski: BESI
dramatizacija Dušan Jovanovič, režija Dušan
Jovanovič in Janez Pipan
predvidena premiera januar 1986
M. Brecelj: DESANT NA RT DOBRE NADE
multimedialni avtorski projekt Marka Breclja
predvidena premiera februar 1986 . V. Vojnovič: TRIBUNAL (Sodišče)
režija: Dušan Jovanovič
predvidena premiera april 1986 . H. Ibsen: SOVRAŽNIK LJUDSTVA
režija: Janez Pipan
predvidena premiera oktober 1986 i. L. Caroll: ALICA V ČUDEŽNI DEZELI
dramatizacija in režija: Vito Taufer
predvidena premiera november 1986
Po izrednem uspehu Akademskega pevskega-," zbora »Tone Tomšič«, zbora naše Univerze, julija ; na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov iz j 15 držav Evrope in Amerike, kjer smo osvojili prvo .-mesto, vse petja željne študente in srednješolce va- • bimo, da se nam pridružijo v pesmi. Avdicije so v ; prostorih APZ »Tone Tomšič« v zgradbi Kazine j na Trgu osvoboditve 1, nasproti sidra: od 10.-12. I in od 14.-16. ure.                                               ]
Dodatne avdicije so še v torek in sredo, 15. in 16. ; oktobra, prav tako od 10. do 12. in od 14. do 16.
ure.
61000 Ljubljana, Trg VII. kongresa ZKJ - 1      telefoni: pisarna 061/310-610, 311-010, garderoba 310-294, blagajna 311-010
Slovensko Mladinsko Gledališče Ljubljana
•f-rjf«-, AFS (akademska folklorna skupina) *pW FRANCE MAROLT
ipž~-A vabi vse violiniste, harmonikarje in klarinetiste, ki >5) © > imajo veselje do posluha, da se jim pridružijo. Lepe "" *' plesalke, vabljive turneje (tudi prekooceanske), žuri so garancija za »jour de 1'amour«. Oglasite se .tahko vsak dan od 9. do 12. ure ali še najbolje v po-"iedeljekob 19.30 na.Trgu osvoboditve 1 (Kazina),
nadstropje desno.
Pridite čimprej, čakamo vas z razširjenimi rokami in ...
WHEN THE NEW STUDENTS GO MARC-HING IN 6 (ali: Študentski neštudijski itinerar po Ljubljani)
la
arching in
Ljubljanska kultura in njena srenja se je dodo-ira »etablirala« v slovenski sredini. Mi, kot konzu-nimenti, smo odvisni pač od »politike« posamezne liustanove in lastnega okusa. Dobro je zaviti na kla-asično seanso v SNG ali MGL, ki se precej trudita jbiti prisotna v nacionalnem slovenskem prostoru. Malce drugače je v SMG ali v Gleju, kjer se spo-|jrimejo tudi z nekonvencionalnimi in alternativni-imi komadi ter imajo tudi več mladih gledalcev. So ffla tu še »Ana Monroe«, »Fikcija« itd. Opera in ba-let se po malo večji krizi vlečeta iz blata s klasičnim frepertoarjem, verjetno pa bodo zelo zanimive stva-ritve novoustanovljenega Plesnega teatra. Devet jubljanskih »movie placev« še nikakor ne pričara seh celouidnih pričakovanj pozitivnega odjeka. V »olidnem stampedu osrednjih kinematografov, ki se izkažejo vsako sedemnajsto leto s filmom velike-;j ga formata in KINOTEKI (!) so v pogonu tudi zelo ipecifične struje »Slogisti« in »Leejevci«, katerih culturni žargon je pač značilen od kin, kamor za-lajajo. Zahajanje v galerije res ni slovenski nacio-alni šport, je pa včasih pravi »špon« pregledati, aj je na svetu še poleg stripov avanturističnega ka-icterj?. Razstave so zanimive, polne in umetniš-e. Kultura se projecira tudi skozi razne glasbene rireditve različnih žanrov na različnih mestih od ivolija do telovadnic osnovnih šol, video »šuse«, iterarne večere, predavanja, tribune (s temi nima Fribuna - tovarna otroških vozičkov nobene zve-te), pa še kak kultiviran izpad Festivala ali Cankar-evega doma. Ta CD je osrednji ljubiteljsko-sloven-;ki kulturni prostor, če odštejemo Kulturno skup-\ost Slovenije kot nebirokratiziran pulz kulturnega itvariteljstva. Pojdi in poglej to »pašo« za oči, ki
nekaterim služi še iz čisto nekulturnih nagibov po-stavljanja v ljubljanski (kvazi) JET SET. Vsem iz-puščenim realnostim se prilagodite sami, pozorni pa bodite tudi na ŠKUC, saj je to vaša kompetent-na instanca za samostojno izražanje, v kolikor bos-te drueje stvariteljsko zavrnjeni. Sicer pa st tudi okoli SKUC pletejo neke čudne zgodbice.
Postavlja se seveda alegorično vprašanje: Ali je kultura zabava? Če ste bolj mahnjeni, da o tem ne razmišljate preveč, se boste orientirali na zabavo.
Seveda boste potrebovali malo več cvenka, kajti komercialnost je tu izrazitejša. Ne bi rad reklami-ral dRisco klubov in drugih rafiniranih oblik, kako ti iztrgajo denar iz nežnih ročic. Omenil bi samo mesto, kjer je bil po mnenju nekaterih lani najce-nejši špricer v Ljubljani: Soteska (proti Križan-kam). Za druge lokacije se pobrigajte sami, z dodat-kom, da bo hrana (kosilo) letos verjetno res najce-nejša v poslovalnicah študentske menze. Je že tako, da človek najde zabavo na zelo spontan način. te-žava pa bo pri financiranju le-te.
Športna aktivnost študentov se odvija predvsem v okviru fakultet, verjetno pa ne bo posebnih težav stopiti v kak ljubljanski klub in razvijati disciplino,
s katero si se že ubadal, ali pa boš šele začel. Zvečer nekje po osmi uri se v telovadnici Študentskega na-selja v Rožni dolini odvija rekreacija za študentsko populacijo.
V času zadnjega bojkota plačevanja stanarin v domovih se je pokazala šibka samouprava in odtu-jenost kompetentnih forumov, ki delajo na področ-ju študentske politike. NI funkcioniral le odnos re-publika - študenti, ampak je bilo opaziti predhod-no nezainteresiranost študentov do samouprave in vpliva na nivo-»odločanja. Skratka ni moj namen deklarirati št. bojkota kot nekaj, ampak vas opo-zarjam, da ne zaidete v apatijo in značilno letargič-nost, kot se je dogajalo pogosto do zdaj. Temu se iz-ognemo skozi konstruktivne sestanke letnikov, blokov zsms itd. Lahko pa svoje interese uveljavlja-te tudi skozi altemativne skupine, ki so navzoče v našem okolju; s tem mislim na mirovnike (stik z njimi dobite na zanimivih predavanjih ob pone-deljkih zvečer v Kapelici Kersnikove 4) in ekologe, ki se zbirajo v Informalnici Kersnikove 4 vsako sre-do ob 17. uri. Njihovi programi so tudi naš interes. Omeniti je potrebno še Center interesnih dejavnos-ti (CIDM), kjer se dogaja večina takšnih mladin-skih aktivnosti. Ni važen izgied te stavbe, saj Ker-snikova 4 šele notri pokaže svojo pravo veljavo.
Nekako mi je uspeio zlepiti nekaj najvažnejših »blic« informacij za novince. Vse izpuščeno je mo-goče najti v komunikaciji s tovariši enake usode in statusa. v duhu: več ljudi več ve. Ne nazadnje pa lahko pridete na Radio Študent (okrog 90 MHz. FM) in TriBUNO, kjer lahko izražate svoje misli, ki so ideje in obratno.
GIRO
stran 6
yfi spleerv
NITKO NIŠTA NIJE VIDIO }
Ponavljaš se škrt na riječima bezobzirno brutalnog lica nafiksan člancima jutarnjih novina i kao neki KONJOTRŽAC vucaraš se paradoksima
ŽUDIŠ
Kroz tisuču fmih nabora svoj EGOEGOEGO
LJUBIŠ
Mali komadič puti
Obečanje (najludju) goruču strast
ženu
TI ROSNI CVIJETE
TI ROSNI CVIJETE
TI ROSNI CVIJETE urlaju tvoje ruke
jezik
i nekakva sjena jer treba posvršavati
brdo malih poslova i raznoraznih lica se nagledati da se životu u svakom narednom trenutku kaže ZDRAVO bašsiSLADAK
Ivan Jelinčič MERLIN STAV PREMA POEZIJI:
Poezija je RIJEČ, znači poezija nije: PAROLA, GOLA EMOCIJA, TOČNOST, FORMULA, SA-VJET, PLAKANJE ni DOBRODUŠJE.
KREVET S DODATKOM
U snu kao u pasažu prelijeva se čaša žuči Navukli smo zastor i sve čemo obasjati
obasjati
potpuno smo prazni kao buduče bolesti
u sobi gdje prijateljstvo
uz klavir drijema
Tvorac noci ne zna
on otkriva pojavu
i mjesečev premaz on otkriva
a noč kao krilata aždaja
pljuje
u sobi gdje prijateljstvo
uz klavir drijema Iznenadjen sam tri dana snage zajahali su okorjelog i premorenog MENE
Urlam što me grlo nosi razilazim se kao besciljni cvijet
u sobi gdje prijateljstvo
uz klavir drijema sasvim miran bog moj sjedi i stvara svoj največi smisao ČOVJEK - NEIZVJESNOST - NIŠTA
LICENTIA POETIKA
Voluntarizem 14. stoletja,
drstenje erotike,
magični mesija.
Boj za HARMONIJO IDEALOV.
Korakanje v krogu: ENA DVA, ENA DVA-LICENTIA POETIKA.
Nabuhli nečistovalci
sodnega dne,
ti krti na premici časa.
In ti boš skrita tesno med
poganjki cipres.
Kosti bodo votlo izžarevale
tvoje grešno življenje
in plazeča duša ti bo grizla nohte.
Takrat bo vihar prelomil
tvoj zemeljski krč in
premica bo prelomljeno zijala
NOVEMU ZIVLJENJU naproti.
Avtor, javi se
HIT LETA 1984
Mesečina zvezdnato nebo
mineva noč prihaja jutro
zarja sonca mladega socializmu v pozdrav
za socializem bije srce boljševiško
24 ur na dan
socializem kakor sonca sibirskega si topel sij
oh, socializem, socializem
Vietnam, Afganistan, Bulgarija, Albanija
le dobre stvari trajajo tako dolgo
Socializem

NAPAKE PRI GRADNJI
Pri gradnji socializma do tehnične napakeje priši
namesto da gradili humanizem socializma
so zgradili militarizem socialistični
do napake je prišlo, ker hoteli imeti so oblast
George Orwell je imel prav
vse stvari vsaj zgledajo tako
BRANE KONCILX
LOV NA KRISTALE
Vračam se skozi mokre peruti.
Vračam se s šopom iztrganih las tvojih stopinj
Vse,
vse temnosive oblake vališ proti meni.
Dež sem popil,
mrtve trave sežgal,
bele lobanje zapil.
Oh, te oči!
Oči, ki bledo rišejo črve po licu.
Razgrete stene tišine se trgajo v meni.
Pijano odmevajo in dobivajo oblike preteklih življenj
Zvoki klavirja žalostno blodijo.
Išči,
išči,
pot k dušam umrlih.
Prosi
za njihov korak.
Zakaj molči?
VSTANI, predrami se duša plazeča!
(Morda je življenje več kot kos kruha?)
TODA -
galebi so poleteli, ker galebi vedo, da lahko poletijo .
Ivan Jelinčič MERLIN
.^
radio študent
89,3 iir 104,3 MHz UKV (Stereo)
1242 KHzSrednji val
Vsak dan od enih do sedmih (13.00 - 19.00)
Četrtek, petek, sobota in nedelja pa še od osmih do
polnoči (20.00 - 24.00)
-f
Radio študent
To so seveda generalije prve študentske radijske postaje v Evropi, zaenkrat pa tudi edinega študen-tovskega radia v Jugoslaviji - RADIA ŠTUDENT!
Vpraša-jmo se po kratki, ampak res kratki zgo-dovini!
Začetki datirajo v leto 1969. Ustanovitelj je bila Zveza študentov. Kakor vemo, je po njenem »raz-padu« vajeti prevzela Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije (UK ZSMS). Danes je UK ZSMS tisti, ki mu gre ime: Ustanovi-telj Radia Študent...RŠ...eR...eS! Od rojstva. 9. maja tople pomladi šestnajst let nazaj, pa se je vlo-ga RŠ spreminjala. Za začetek lahko povzamemo, da seje »rdeča nit« prikazovala predvsem skozi pri-sotnost RŠ kot ažurnega in učinkovitega informa-tivnega medija, ki je svoje poslušalce, torej pred-vsem študente, obveščal o dogajanjih na Univerzi in v širšem prostoru. Po drugi strani pa je ves čas pridobival (ohranjal) aktivno vlogo zastopnika in moderatorja specifičnih mladinskih (študentskih) interesov. Gre tako za interese znotraj »kulture«,
npr. glasbe, družboslovne kritike... »Rdeča nit« je na določen način prisotna tudi danes.
Jasno je, da osrednje radijske postaje take pozi-cije ne morejo vzdržati. Zato je pristop Radia Štu-dent v slovenskem, če ne celo jugoslovanskem pro-storu v mnogočem edinstven in nenadkriljiv. O tem pričajo številna priznanja: npr. za reklame na Sej-mih tržnega gospodarstva, sodelovanja s tujimi ra-dijskimi postajami podobnega statusa itd.
Važno je le eno - ne glede na domnevno razno-vrstnost poslušalstva, RS študentskih interesov ne izraža kot neko izolirane problematiko, temveč ravno skozi specifičnost vedno znova zadeva ob »splošni družbeni interes«. Tudi v širšem polju svoje naloge ne opravlja zgolj skozi opisovanje ter obveščanje.
Zato je iluzorno vsako pričakovanje, ki bi me-dij, še posebno pa Radio Student, pojmovalo kot institucijo, ki stoji zunaj skupnosti. Ce je navidezna polarizacija (predvsem v kulturi) v začetku 80-ih let še dovoljevala take iluzije, so te danes popolno-ma prazne. Mišljenje, ki RŠ izvzema iz družbene stvarnosti in ga jemlje kot »avantgardo« v smislu slepe opozicije »sistemu«, je nič manj kot naivno. Pričakovanje »objektivnosti«, ki ga seveda produ-cirajo povsem druge družbene strukture, pa je krat-komalo - neutemeljeno. Verjeti je celo, da se zahte-ve po »objektivnosti« pojavijo takrat, ko je vloga
Radia Študent postala prevelika, z namenom, da bi jo zmanjšale.
Že sam obstoj medija, kot je RŠ, bdde v oči. Ne-kaj razlogov smo že navedli, niti ni naš namen, da bi na široko o njih razpredali. Gre enostavno za to, da se za izborjeno moramo zavzemati in se še vna-prej truditi za demokratizacijo naše družbe.
NE KRITIKANTSTVO, TEMVEČ TEORE-TIZACIJA DRUŽBENE PRAKSE KOT DIA-LOG IN KONFRONTACIJA PRISTOPOV!!!!
Naj bo dovolj! Geslo pa ste prav gotovo konzu-mirali, kajti: SKUPAJ SMO MOČNEJŠI!!!!
Zato niti ne bi več razlagali programskih smer-nic, vloga Radia Študent se namreč meri edino po njegovi programski in sploh vsakršni prisotnosti y javnosti. Ta zapis naj bi to prisotnost le osvetlil, saj je ne bo niti opisal, niti informiral o vsem, o vseh, ki to pris^tnost o(ne)mogočajo. Kratka »naturali-stična« skica je naslednja: V etru smo prisotni 65 ur tedensko, naše magično geslo »od enih do sedmih«, pa danes uresničuje več kot 100 sodelavcev, od teh-nikov, spikerjev, do ekonomskih propagandistov in uspešnih »software«-ašev. Večina sodelavcev je honorarnih, saj je ravno to temelj programske za-snove. Radio Student ima le osem redno zaposle-nih delavcev.
»Drugačnost« RŠ je torej očitna. Poslušalci jo najbolj usmerjajo na glasbeni program, čeprav je
ločevanje med govornim in glasbenim programon brez prave teže. Celoten program je prepleten z is timi parametri - kakor glasbeni ni »sprostitvem kulisa«, je govorni grajen tako, da poslušalca vz podbuja k razmišljanju. Na drugi strani pa, naj gn za prispevke družbene, kulturne, aktualno-politič ne ali glasbene redakcije, uporabljajo tudi nove »popularne« pristope.
Očitno je, da so tako vsebinske kot izvedben< zasnove programa povezane z dejanskostjo, v kate ri R§ biva. Zveze najdemo tako v tehničnih mož nostih kot v načinu pristopa k družbenim fenome nom. Kljub težavam pa RŠ kot »prednostno nalo go« uveljavlja prav razkrinkavanje zakritih kon fliktov, protislovij, navidezne harmonizacije inte resov, elitizma in drugih »sivin«, ki bi sicer ostajal zakrite. V tem smislu se Radio Student povezuje: vsemi naprednimi subjekti in gibanji.
KO TOREJ PRIDEŠ V LJUBLJANO; KO ZA ČNEŠ Z NOVIM ŠOLSKIM LETOM, POSLU
ŠAJ.......še več ... pridi v klet 8. bloka študent
skega naselja in geslo »POSLUŠAM, TOR SEM« dialektično nad-gradi s svojim prispevkom podobi RADIA ŠTLDENT!!!!
FRANCI ZAVRL, v.
odg. ured. RS
NARCIS
Razbliniti se v nič, izpuhteti v brezvetrje, zablojeno drgetati, vboklo se zgnojiti, ukrotljivo žlobudrati, brezciljno zabingljati.
Sem nič,
prazen obraz tisočih.
Nekega dne,
tako zelo podobnega dne
dvoriti brodolomu.
»Čredenje nas osvobaja VODENOGLAVEC!
Avtor, javi sc
stran 7
študentski list
TKIKUNA
nial je bil zgrajen na repetitivnih zvokih, igri svet-lobe in barv, poudarjeni atmosferi in liturgičnosti.
Mističnemu uvodu je sledil z energijo nabit pri-spevek najmlajše novorockovske generacije: oder so zavzeli hardkorovci. To, kar smo videli na No-vem rocku, sicer ni jedro hard core scene (noben od HC bendov z Novega rocka ne sodeluje na odlični video kaseti HC jedra Iskanje izgubljenega časa), vseeno pa sodi v širši okvir hard cora. Razlika med starim pankom in hard corom je precejšnja. Ključ-na novost HC produkcije je umik v subjektivnost. Stari panker je gledal na svet qd zunaj, neprizadeto, cinično, včasih besno-nihilistično. Hard corovci so občutje besa in jeze zamenjali z občutjem obupa (npr. UBR bend, ki žal zaradi »obveznosti« do do-movine na Novem rocku ni nastopil, slab teden kasneje pa je le nastopil pred Metalko in objavil umik), pa tudi patetiko (npr. Quod Masacre, ki pa imajo velike možnosti, da tq hibo popravijo). Hard core je vsaj delno prekinil z žurersko tradicijo rocka in panka. Postal je asketski in hermetičen. Vendar pa hermetičnost zaradi dobrih stikov s sve-tom za zdaj ne deluje zaviralno. ' Pankrti, častni gostje prvega Novorockovskega polčasa, so spektaklu postavili piko na i. Točno so določili čas, kraj in sistem, v katerem smo se znašli. Kraj: nekje ob železni zavesi. Čas: »Ko je konec praznikov, pride čas sovražnikov... (to pesem so stari borci Pankrti posvetili dogodkom v Sarajevu, Beogradu in tovarišici Hribarjevi). Sistem: »Zate je bil narejen ta sistem, ta sistem svobode«.
V odmoru med prvim in drugim polčasom so besedo dobili teoretiki. Okroglo mizo »Laibach v Ljubljani« je Darko Štrajn označil kot »Rock in
na situacija: deset tisoč ljubljanskih mladincev nima niti ene kleti, kamor bi se dala, 800 navijačev slovenskega ligaša Olimpije pa ima na voljo sta-dion z 20000 mesti. Organizator je naredrl večjo napako, ko ni prebral napovedanega sporočila jav-nosti z zahtevo po prostorih. S tem bi Novi rock 1985 dobil pravo težo. Bleiweissov poziv z vižmar-skega tabora leta 1869: »Dajte nam Slovenijo!«, bi moral zamenjati poziv: »Dajte nam prostor!«
Prvo novorockovsko petletko so zaključili Plavi orkestar, jugoslovanska verzija največje rock'n'rqll prevare. Sarajevčani odlično poznajo psihologijo mase. Že Le Bon, eden prvih teoretikov, ki so se ukvarjali z maso, je ugotovil, da v masi prevladuje vpliv nezavednega, ki se identificira s stoletno de-diščino in zatoje masa skrajno konservativna... Fe-tišistično spoštovanje tradicije je v masi absolutno. Plavi orkestar delajo prav to: koncert so začeli s partizansko Po šumama i gorama. Mladini, ki se ne more identificirati s sedanjostjo, so ponudili vrni-tev v tradicijo. Postopek Plavih bi pogojno lahko imenovali retro princip. Vendar pa je razlika med Laibachom in Sarajevčani ogromna. Laibach obuja travmatična obdobja kolektivnega spomina, Orkestar pa najsvetlejša obdobja. Glasba Plavega orkestra pove zelo malo o naši družbi. Zato pa to-liko več pove reakcija publike. Po Adornu feno-men mase posamezniku ustvarja iluzijo bližine in povezanosti, vendar ta iluzija predpostavlja atomi-ziranost, odtujenost in nemoč posameznika. In prav ta mladina si je za himno svoje mladosti izbra-la refrem Bolje biti pijan nego star.            _
Ah Zerdin
40 Iet in 120 dni po tem, kq so enote XV.,
XVIII. in XIX. divizije osvobodile Ljubljano, je
; Peter Mlakar, veliki vodja spektakla Novega rocka,
! nagovoril zbrane množice:»... Tukaj, na tem kraju,
kjer pojejo himne v čast zmagovite armade, se, vi-
dim, polnite z duhom poveličanja. Radostni ste,
kajti v vaših razbolelih dušah kipi volja do prevred-
notenja pogubljenega...«
Prva petletka Novega rocka je za nami. Glede na to, da v daljnem letu 1981 organizatorji niso iz-delali planov do letošnjega leta, ne moremo poro-čati o preseženih odstotkih, o milijonih tonah jek-la, niti o tisočih hektarih obdelanih polj. Lahko pa trdimo, da je Novi rock v svoji relativno kratki, a bngati zgodovini, postal za velik del ljubljanske mradine in ne tako majhen del mladih iz drugih jkrajev tisto, kar so bili za naše prapraprednike ta-1)ori, in tisto, kar so bili za naše dede in babice mi-ttingi in prvomajska srečanja na Rožniku. ' Jubilejni Novi rock si je nadel praznično po-dobo. Prvič je postal resnični spektakel in se s tem postavil ob bok podobnim manifestacijam (parade, predaje štafet...). Geslo prireditve »Spektakel ni zbirka podob. ampak družbeno razmerje med ljud-mi, posredovano s podobami« ni bilo naključno. [Novi rock je perverzno nastavljal ogledalo družbi. Natančen scenarij je točno določal mesto, pomen in vlogo vseh sodelujočih. Množice so se znašle med visokimi zidovi, artisti sq defilirali na odiu, vodjo pa so, tako kot se spodobi, postavili v TV ek-|ran. S tega privilegiranega mesta je vodja negibno, fa suvereno obvladoval in kontroliral ves avditorij. Med nagovorom vodje se je na odru pojavila tr-bo\eljska Sveta Barbara. Mrk in negiben ceremo-
teorijo na isti strani barikad«. Scenarij je teoretike zaprl tja, kamor sodijo: na Peklensko dvorišče. Največje »odobravanje« je požel video intervju z ljubljansko županjo Tino Tpmlje. Občinstvu je jas-no povedala, da bodo storili vse, da Laibach ne bo nastopil v Ljubljani. Povedala je še, da je uporaba imena ilegalna (da, ilegalna tudi v tisku), češ da žali čustva občanov. Vprašanje pa je (nanj naj odgovori zgodovina), ali ni s tem potrdila Laibachove teze, da je svoboda svoboda tistega, ki misli (dela, čust-vuje) enako. In če bo zgodovina potrdila to tezo, bo potrjena tudi teza Pavleta Gantarja, da so DPO in DPS 6., 7. in 8. član Laibacha.
Pq teoretični pavzi je besedo spet dobil rock. Drugi večer je bil prava veselica. Vsaka veselica privabi par zoprnežev in tudi Novi rock jih je. Po-vsem jasno je, da v desettisočglavi množici mora biti par mulcev, na katere je evolucija pozadila in so ostali na stopnji med krapinskim pračlovekom in opico. Prejšnja leta je bil objekt izživljanja mul-cev ograja, ki je ločevala publiko in nastopajoče, le-tos pa je par mulcev težilo publiki, ne pa ograji. Te-ženja je bilo manj kot na gasilskih veselicah, pa vseeno več kot prejšnja leta. Del massmedijev je v preteklosti ustvaril mit, čes da so rock koncerti pra-vo mesto za pretepače. Tudi punk je dobil nalepko nasilnega gibanja, čeprav ni bil fizično nasilen. Po nekajletni reklami je par pretepačev res prišlo.
Teženje neandertalske bandice pa ni motilo nepreglednih množic. Novi rock je ljubljanski mla-dini dal tisto, česar jim ne zna dati mladinska or-ganizacija, in tisto, kar jim lokalne oblasti navadno vzamejo: dober žur, ki ni totalno prazen. Novi rock je ostal zadnji prostor za tovrstno zabavo. Absurd-
foto: dušan gerlica
KONCUJE SE OBLIKOVANJE OSNUTKA PREDLOGOV, KI POMENIJO jIZPOPOLNITEV ŠTIPENDIJSKE POLITIKE -ALI ŠE DRUGAČE POVEDANO, NA lOBZORJU JE KONKRETEN PREDLOG ISISTEMSKE REŠITVE ŠTIPENDIRANJA
.omahen
Štipendija bi morala biti učencu in študentu materialno zagotovilo za pokrivanje najosnovnej-ših potreb in stimulacija za študijsko in raziskoval-no delo (uporaba pogojnika se mi zdi v danem tre-nutku najbolj primerna). Z vidika celotne družbe pomeni štipendiranje del kadrovske reprodukcije. V tem delu predstavljajo kadrovske štipendije ve-čino, štipendije iz zdnjženih sredstev pa nastopajo v vlogi socialnega korektorja za tiste učence in štu-dente, ki se usposabljajo za smeri in poklice, kjer kadrovskih štipendij ni ali pa jih je premalo. Poleg tega pa obstajata še »eminentna« Titov in Krai-gherjev sklad za štipendiranje. Delovanje teh skla-dov bi zaslužilo podrobnejšo analizo in razpravo, toda omejimo se na kadrovske štipendije in štipen-dije iz združenih sredstev.
Pavšalen statistični pregled je čisto ugoden. V zadnjih treh letih je zopet začelo naraščati število razpisanih kadrovskih štipendij (poprečno vsako leto 2000 več). Porazna pa je struktura teh štipen-dij. Skoraj 2/3 vseh je namenjenih tistim, ki so se odločili za III. in IV. zahtevnostno stopnjo izobra-ževanja. Najmanj jihjeza V. stopnjo, za VI. in VII. zahtevnostno stopnjo pa je delež štipendij realno vsako leto manjši.
V dobi, ko na vseh forumih pozivajo k ustvar-jalnosti, lastnemu znanju, opiranju na lastne sile itd., pa je praksa diametralno nasprotna. Družba, ki poseduje tehnologijo, prekrito s patino zastare-losti, in prilagaja svoje kadrovske potrebe takšni tehnologiji, je sama sebe obsodila na dolgoročno rakovo hojo (naj bralca nikakor ne napade aprior-no kritikantstvo, ki ga je zadnje čase povsod dovolj -nisovsi načrtovalci, planerji in štipenditorji krat-kovidni, toda tisti, ki niso, so izjemni).
Materialna stimulacija najnižjih izobraževalnih zahtevnostnih stopenj razvija miselnost, ki bi jo morala samoupravna socialistična družba odprav-
ljati. Gre za t.i. »ideologije krampa in lopate«, ki se manifestirajo v obsojanju mladine, ki »ima vsega dovolj, pa se nekaj punta in štrajka, naj gnejo v to-varno za stroj...«, prav tako pa tudi v fobiji nepo-srednih proizvajalcev, da se bodo izgubili y tokovih samoupravljanja (in v njihovem pristajanju na mezdni položaj).
Če proizvodne panoge še razpisujejo štipendije, se neproizvodna sfera poredkoma odloča za takšne korake. Biti študent katere odjiumanističnih smeri je danes precej smela poteza. Če presegaš cenzus za štipendijo iz združenih sredstev za kakih 200 dni, ti ostane še peščica kadrovskih štipendij, za katere prosi vsaj tridesetkrat preveč kandidatov.
Takšno stanje kliče po sistemski rešitvi štipen-dijske politike. Mistični karakter tega' termina, za katerega so se skrivali vsi, ki so pri oblikovanju te politike naleteli na ovire, se izgublja pred jasno opredeljenimi potrebami. Štipendija mora zagoto-viti osnovne potrebe študentov in učencev, celotna štipendijska politika pa mora biti usmerjena v sti-mulacijo intenzivnejšega studija. Z drugimi bese-dami: končati se mora pretežno enostransko pribli-ževanje in prilagajanje izobraževanja in štipendira-nja kratkoročnim potrebam združenega dela.
V ta namen je komisija izvršnega odbora samo-upravnega sporazuma o štipendiranju skoraj pri-pravila osnutek predlogov za izpopolnitcv štipen-dijskepolitike. Poglavitne značilnosti in novosti so:
-  Spremembe v strukturi štipendij: več štipen-dij bi moralo biti namenjeno študentom, poleg tega pa bi morale neproizvodne panoge štipendije raz-pisovati intenzivneje, kot so to počele doslej.
-  Štipenditor bi moral razpisati štipendijo za smer in ne za zahtevnostno stopnjo. Konkretno to pomeni, da bi moral isti štipenditor štipendirati tehnika s IV. zahtevnostno stopnjo, če bi le-ta želel nadaljevati šolanje.
-  Dvig cenzusa: za štipendije iz združenih sred-stev je predlog doseg 65 % povprečnega   OD, za kadrovske pa povprečni OD.
-  Osnovo za izračun štipendije naj bi predstav-Ijal produkt povprečnega letnega OD v SRS in in-deksa rasti OD.
-  Z medletnimi revalorizacijami naj bi štipen-dije poskušale dohajati inflacijo. Z medletnim re-valoriziranjem odpade skrb, da se bo na računih za štipendiranje nabralo preveč sredstev. Ta navidez-ni višek je bil v preteklih dveh letih namenjen za sporne bone za regresiranje prehrane. Letos bonov ni, sredstva so namenjena za neposredno subven-cioniranje prehrane. Do revalorizacije pa bo prišlo, če se bodo v trimesečju OD povečali za več kot 15 %.
-  Štipenditorji bodo morali svojim kadrovskim štipendistom zagotoviti pripravništvo. Pobožnaže-Ija štipendistov bo morala postati dolžnost, le-ti pa bodo morali tako nalogo vključiti v svoje kadrov-sko načrtovanje (zagotoviti bodo morali sredstva za pripravništvo).
-  Uvedba posebnih stimulativnih štipendij za najbolj nadarjene in uspešne študente, ne glede na njihove materialne razmere. S takšnim načinom štipendiranja bi družba bolj organizirano in manj stihijsko uporabila sposobnosti teh Ijudi že v času študija in seveda tudi kasneje.
Predlogi dopolnitve štipendijske politike zade-vajo celoten sistem povezav med izobraževanjem in združenim delom, kar pomeni, da zadevajo tudi integralni položaj in probleme študentskj proble-matiki tekla na kongresih prihodnje leto, in kon-gresni dokumenti sami po sebi ne bodo zadostova-Ii. Samo dejansko razumevanje vseh dimenzij šti-pendiranja in temu primerno ravnanje lahko nad-omestita kratkovidne posege.
JASMIN DRŽANIČ
Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani
I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Sašo Danev (v.d. gl. urednika), Andrej Klemenc (v.d.odg. urednika), Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmina Držanič. STALNI SODELAVCI: Gligor Atanasovski, Katarina Žumer, Marinka Ppštrak, Stanislav Vidovič, Dušan Gerlica, Samo Skrbec, Mladen Petretič-Gido, Alojz Krivograd. OBLIKO-VANJE IN TEHNICNA UREDITEV: Maruša Zorec, Boštjan Kenda-Botas. Distribucija: Andrej-ka Prijon. Lektoriranje: Samo Koler. Naslov ured-ništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. Izdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik), An-drej Lukšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Kle-novšek, Robert Škrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevni-šek, Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmina Držanič. Tisk: Tiskarna Ljudska pravica, Priprava BEP Dnevnik. Naklada 5000 izvodov, cena številke: brezplačna. Oproščeno temeljnega davka za pro-met po sklepu št. 421 -170 z dne 22. januarja 1973. Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradne ure: vsak delavnik od 12. do 14.