%SS@sspl ■IŠSS V-t. <•> -V*i-i Ara S I p* ■ HM i IS ® US otnost Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič ||^IIEl|S@SSSSE'S@SSy^vrl Ljubljana, 27. oktober 1983 letnik 42, številka 42, cena 10 din Iz vsebine V tej številki: priloga Vzajemnost — sprejet novi statut SPIZ — ustni časopis v Štorah — kaj prinaša nova zakonodaja na področju pokojninskega zavarovanja Pred sejo RS ZSS — ~~ Kaj prinaša osnutek resolucije za prihodnji leto Obisk delovnih skupin v osnovnih organizacijah Sestanek predstavnikov sindikata Alpe-Jadran Nadaljevanje podlistka S kamionom v Irak Spremembe političnega sistema so temeljno razredno Z razpravo na seji predsedstva RK SZDL in predhodni obravnavi na seji republiškega družbenega sveta za vprašanja družbene ureditve smo se tudi v SR Sloveniji soočili z razmišljanji o našem političnem sistemu in njegovem (ne)uveljavljanju. Bistveno vprašanje je zdaj, ali so zahteve po razpravah o političnem sistemu socialistične samoupravne demokracije povezane z zahtevami za večjo centralizacijo, birokratizacijo, težnjami po ohranjanju neustrezne politične prakse; ali pa gre za to, da ugotovimo, zakaj ne delamo tako, kot smo zapisali in plebiscitarno sprejeli v ustavi, in se dogovorimo za takojšnjo spremembo neustrezne prakse. Treba je tudi povedati, da zahteve po poglobljeni razčlenitvi in razpravi o celotnem sistemu, ne pa samo po njegovem uveljavljanju in praktični aplikaciji, postavljajo pogosto prav tisti, ki tudi sicer predlagajo raznorazne predpise, s katerimi bi delavcem krnili pravico do samoupravljanja kot temeljnega produkcijskega odnosa. To je pomembna razredno vprašanje. Moramo se torej vprašati, zakaj tako počasi uveljavljamo politični sistem, ki izhaja iz družbenoekonomskih odnosov, zakaj tako počasi uveljavljamo samoupravljanje, ki je nujna sestavina proizvodnih odnosov. Jasno je, da je nadaljnji korak v samoupravljanju in v razvoju političnega sistema mogoč le ob večjih gospodarskih dosežkih, upoštevanju ekonomskih zakonitosti in na podlagi dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Jasno je, da samoupravljanja ne moremo ločevati od ekonomike, niti narobe, ker sta nedeljiva celota, ki še kako vpliva na izboljšanje gmotnega in političnega položaja delavca kot temeljnega subjekta proizvodnih odnosov. Pa vseeno je ob tem, ko smo načelno in konkretno prepričani, da niso potrebne ustavne spremembe, jasno, da je treba pogledati in pregledati uveljavljanje političnega sistetna, tudi tega, kar smo sprejeli s številnimi sistemskimi zakoni in drugimi zakonskimi predpisi, tudi s paradržavnimi družbenimi dogovori. Z analizami moramo priti do spoznanj, ali se le ne bi dalo spremeniti kaj od tega, kar ne deluje in rešitve približati delavcem tako, da bi skozi institucije političnega sistema omogočili izražanje in uveljavljanje njihovih hotenj ter odločilno vlogo v vsej družbeni reprodukciji. Do konkretnih ugotovitev o teh vprašanjih bodo prej ali slej prišle tudi delovne skupine, ki so po dogovoru na zveznem svetu za vprašanje družbene ureditve že začele z delom. Zdaj seveda ni treba načelno razpravljati o tem, kdo naj kaj. analizira, temveč se čimprej dogovoriti za konkretno delo, tudi družbenopolitičnih organizacij. Prevladuje namreč mnenje, da k uveljavljanju političnega sistema lahko največ pripomorejo prav organizirane subjektivne sile, zveza komunistov, socialistična zveza, .^sindikati, mogoče je prav razprava o izvedbi in delovanju političnega sistema priložnost, da družbenopolitične organizacije, ki so sestavni del političnega sistema, tudi začnejo delati tako in to, kar je zapisano v ustavi. To pa velja za vse ravni naše družbenopolitične in samoupravne organiziranosti, za tozde in krajevne skupnosti, za občine in regije, ki so ponekod postale že prave družbenopolitične skupnosti, za pokrajine, republike in federacijo. Seveda pa je nujno, da vsakdo začne pri sebi, pri svoji organizaciji oziroma skupnosti ter ob tem upošteva tudi svojo odgovornost za tisto, kar je skupno, kar nas povezuje in kar je treba razvijati, da bi lahko ne glede na vse mogoče meje in različne nacionalne pripadnosti uveljavljali ustavna načela, za katera smo se dogovorili pred desetimi leti. Mogoče je prav razprava o žiro računih tozdov, ki je zdaj v organih zvezne skupščine, priložnost za rešitev enega od takšnih vprašanj, ki so na prvi pogled manj pomembna, kot bodo posledice sprejetega dogovora. Franček Kavčič Na drugem zveznem tekmovanju, ki je bilo minuli teden v delovni organizaciji Planika v Kranjuso pokazali svoje znanje najboljši delavci obutvene industrije Jugoslavije. Zlata odličja v posameznih zvrsteh so dobili tile delavci: Zdenka Aljančič, Planika Kranj v modeliranju ženske obutve, Miodrag Zibak, ČIK Kumanovo, Makedonija v modeliranju moške obutve, Toma Radivojevič, Lada Knjaževac, Srbija v sekanju gornjih delov ženske obutve, Vučko Ljujič, Lenka Bijelo Polje, Črna gora, v sekanju gornjih delov moške obutve, Gordana Nešič, Leda Knjaževac, Srbija, spajanje gornjih delov ženske obutve, Svetislav Troter, Leda Knjaževac in Ruska Mirič.oba Srbija, spajanje gornjih delov moške obutve, Mi-roljub Stojanovič, Leda Knjaževac, Srbija, sekanje spodnjih delov ženske obutve, Mahmut Omerhod-Žič, Lenka Bijelo Polje, Črna gora, v sekanju spodnjih delov moške obutve, Mile Jordanovski, Gazela Skopje, Makedonija, spajanje gornjih in spodnjih delov ženske obutve, Djuradj Samardžija, A va Novi Sad, Vojvodina, spajanje gornjih in spodnjih delov moške obutve. Pri ženski obutvi je zmagala ekipa Slovenije, pri moški pa ekipa iz Vojvodine. Premalo enotne politične volje Člani centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije so se na zadnji seji pred dvema dnevoma kritično zazrli v lastni in širši družbeni odnos do uresničevanja dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Tako kot na lanskih sejah so tudi tokrat morali priznati, da so odpori proti koreniti gospodarski re-| formi silno močni in da uveljav-j ljanju ekonomskih meril pri ustvarjanju in delitvi dohodka nasprotujejo tudi nekateri komunisti v republikah, pokrajinah in najvišjih zveznih organih. Posledica tega pa je, da smo kljub plebiscitarno sprejetim izhodiščem stabilizacijske politike pri 'njenem udejanjanju vse preveč popustljivi, kar še slabša naše možnosti za učinkovitejše premagovanje gospodarskih težav. Dinarska in devizna nelikvidnost, velika inflacija, divjanje cen in previsoka splošna in skupna poraba so vprašanja, ki bi se jih morali lotevati z enotno politično voljo. Toda te je v jugoslovanski skupnosti premalo. Kljub temu, da smo zelo globoko zabredli v gospodarsko in politično krizo, se skorajda nihče noče prostovoljno odreči pridob- ljenim privilegijem, republike in pokrajini pa še kar naprej hlastajo po napredku, ki naj bi temeljil na preveliki tuji akumulaciji in tiskanju denarja. Toda če bomo hoteli vrniti najeta posojila in okrepiti moč družbenega kapitala, ga bomo morali razbremeniti odvečnih stroškov in mu omogočati ustvarjanje večje presežne vrednosti. Zveza komunistov Jugoslavije se je na zadnjem kongresu opredelila za nadaljnje poglabljanje socialistične samoupravne demokracije in boljše gospodarjenje z družbenimi sredstvi. Toda prepogosto prepričevanje javnosti, da odločno vztrajamo na poti utrjevanja neposredne delavske oblasti,' daje vtis, kot da si glede tega nismo enotni. Bolje bi bilo, ko bi ljudem odkrito povedali, da tehnobirokratska in dogmatska kontrarevolucija ogroža temelje naše revolucije, ki jih mora napredno jedro subjektivnih sil kot Vse naše delovne ljudi vedno bolj zaskrbljuje zaostrovanje mednarodne napetosti, Id je izraz blokovske delitve sveta in zanikanja pravice narodov do nacionalne suverenosti in lastnega razvoja. Zato podpiramo številne pobude v delovnih organizacijah, šolah in drugod, ki so usmerjene k razvijanju zavesti o nujnosti prizadevanja za razorožitev in mir v svetu. Odlomek iz izjave Predsedstva RK SZDL ob mednarodnem tednu razorožitve avantgarda delavskega razreda ohraniti nedotaknjene. Partija, sindikat, mladina in borci zatorej bijejo revolucionarni boj za. razvoj demokracije z razredno vsebino, ki bo samoupravni socializem krepila, ne pa slabila. Krepitev delavske, ne pa buržoazne demokracije, je tesno povezana z gospodarjenjem na zdravih temeljih. Zato so povsem utemeljena številna opozorila o odstopanju od tega cilja. Postavlja se vprašanje, zakaj Služba družbenega knjigovodstva ne ponudi nobene rešitve za problem notranje nelikvidnosti, kdo podpira prevelik razmah kompenzacijskih poslov, zakaj Narodna banka Jugoslavije pristaja na vse večje dolgove poslovnih bank, kdo bo plačal vse težje breme tečajnih razlik in še bi lahko naštevali. Poraja se vtis, kot da si vsi skupaj zakrivamo oči pred kopico vprašanj, ki resda ostajajo nerešena tudi zaradi neznanja, malomarnosti in birokratskega načina dela posameznikov in forumov. Položaj pa se ne izboljšuje tudi zaradi sejanja dvoma v obstoječi sistem, ki ustavno temelji na ustvarjalnih sposobnostih najširših ljudskih množic. Tem je treba torej le omogočiti, da .bodo resnično odločale o dohodku in da bodo politične forume, gospodarstvenike, upravne in izvršne organe prisilile k ustvarjalnemu, strokovno bogatemu in odgovornemu delu. Emil Lah Kaj 3 ■ o tem menite vi? Ker smo pred časom živeli na večji nogi, kot bi smeli glede na ustvarjeni dohodek, danes drago plačujemo svojo lahkomiselnost. Iz svojih pasov izrezujemo nove luknje in mnogi, vsaj večina, varčujemo na slehernem koraku. Odpovedujemo se vsemu, kar ni zares nujno potrebno. Varčujemo celo že pri najosnovnejših življenjskih dobrinah, pri investicijah v človeka, izobraževanju, zdravstvu, vzgoji najmlajših in mladine. In v želji, da bi se v čimkrajšem času izkopali iz najhujšega, smo se zavestno odpovedali vsemu, kar ni nujno za naš obstoj in nadaljnje delo. Tudi uvozu dragih predmetov za osebno uporabo, za katere je bil in je še vedno skupni imenovalec, ki mu pravimo luksuz. Zato ni naključje, da so izložbena okna naših trgovin že nekaj časa močno osiromašena. Ne da ne bi bilo v glavnem dovolj tega, kar rabimo za življenje, marsičesa, kar potrebujemo, pa le pogosto ni. In to pomanjkanje, ki'je pogosto tudi posledica slabe organiziranosti in pomanjkljivega sporazumevanja, spravlja delovne ljudi v slabo voljo. Naj spomnimo na primer le na založenost lekarn. To, da nemalokrat zastane proizvodnja ali, denimo, da sredi največjega dela obstanejo kmetijski stroji, ker ni tega ali onega vijaka, pa je razumljivo že poglavje zase. Glede na vse to se delovni ljudje povsem upravičeno sprašujejo, čemu v teh časih, ko skorajda krvavo potrebujemo sleherni dolar, še vedno uvažamo marsikaj, kar dandanes prav gotovo ne potrebujemo. Na primer lopate za odmetavanje snega, zobotrebce, najdražje žgane pijače, deske za jadranje na vodi, da luksuznih motornih koles, razkošnih avtomobilov, najdražje akustike in podobnih stvari to pot niti ne omenjamo. Odgovor na vprašanje, ali vse te in podobne stvari potrebujemo in ali je smotrno, da zanje rabimo dragocene devize, je seveda brezpredmeten. Veljalo pa bi priti z besedo na dan, ali nam pod pojmom tako imenovane vezane trgovine lahko vsilijo tuji partnerji zares izključno to, kar sami hočejo, ali imajo v teh primerih prav majčkeno besede tudi naši trgovci. No, če jo imajo, vsaj malo, potlej bi bila lahko na našem trgu ponudba malce drugačna. Kaj pravite, uvozniki? Za uredništvo Delavske enotnosti: Andrej Ulaga SSK ■ mufe 1§1f ‘ ^sllllllp^ IIP9 MMII Delavska enotnost Pripravlja Andrej Agnič m l, Minuli petek je bilo v Ljubljani drugo srečanje predstavnikov sindikatov Furlanije in Julijske krajine, avstrijske Koroške in Slovenije. Udeleženci srečanja so razpravljali predvsem o vlogi sindikatov pri reševanju družbenoekonomskih problemov. Ob zaključku srečanja so predstavniki sindikatov treh dežel podpisali skupno izjavo. V njej se med drugim zavzemajo proti nesmiselnemu oboroževanju in se pridružujejo vsem, ki se bore za razorožitev, mir in napredek. Ob tej* priložnosti so se tudi dogovorili, da bo Zveza sindikatov Slovenije organizirala ob pomoči in sodelovanju sindikatov vseh treh dežel skupno mirovno manifestacijo. Besedilo: Andrej Ulaga Na posvetu predsednikov medobčinskih in mestnih svetov zveze sindikatov, ki sta se ga udeležila tudi predsednik RS ZSS Marjan Orožen in sekretar Zdravko Krvina, so obravnavali številna vprašanja o delu v zvezi sindikatov v prihodnje. Največ pozornosti so namenili pripravam na 7. sejo RS ZSS in osnutku resolucije o družbenoekonomski politiki in razvoju SRS za leto 1984. Med drugim so menili, da padec stvarne vrednosti osebnega dohodka ni nujen v tistih delovnih organizacijah, kjer bodo ustrezno dvignili produktivnost in dohodek. Govorili so tudi o uresničevanju sklepov 6. seje RS ZSS ter o vsebinskih, kadrovskih in organizacijskih pripravah na občne zbore osnovnih organizacij ZS. Na delovnem pogovoru z Ludvikom Golobom, družbenim pravobranilcem samoupravljan ja SR Slovenije in njegovim namestnikom Mitjo Švabom smo se srečali člani uredništva Delavske enotnosti in Naše žene. Govorili smo o aktualnih nalogah pravobranilcev samoupravljanja, ki naj bi skupaj s sindikati pripomogli k hitrejšemu 11 reševanju sedanjih družbenih protislovij. Njihova osrednja naloga je uveljavljanje zakona o razširjeni reprodukciji in minulem delu, zlasti to, kar je treba v naslednjih dveh mesecih narediti v samoupravni zakonodaji. Govorili smo tudi o drugih aktualnih nalogah in se dogovorili za rednejše sodelovanje pri prizadevanjih za uveljavitev ustavnega položaja delavca. V Sindikalnem izobraževalnem centru v Radovljici je bil v torek, 18. oktobra enodnevni delovni posvet Republiškega odbora sindikata delavcev kovinske in elektro industrije Slovenije. Udeležili so se ga člani izvršnega odbora in komisije za inovacijsko dejavnost ROS kovinske in elektro industrije ter strokovni delavci iz ozdov, kiskrbe za delovanje in razvoj inovacijske dejavnosti. Obravnavali so pro-' blematiko organiziran ja in razvoja te dejavnosti, razčlenili njen položaj v kovinski in elektro industriji Slovenije ter metode dela in pripravo načrtov za,.pospeševanje inventivne dejavnosti v kovinski, elektro industriji ter črni in barvni metalurgiji. vhujo Mmjašič Predsednik Zveze sindikatov Slovenije Marjan Orožen je v sredo sprejel Jožeta Globočnika, dolgoletnega sindikalnega in družbenopolitičnega delavca, zdaj delegata v zboru republik in pokrajin skupščine SFRJ, ter mu čestital ob njegovem življen jskem jubileju, saj je te dni dopolnil 60 let. Z najboljšimi željami za v prihodnje mu čestitamo tudi mi v uredništvu Delavske enotnosti. m mm M m §8 •* A 1 m m sli m •Siiiir mm m m m m m m Ši|§! m Začela se je javna razprava o ekonomski politiki v prihodnjem letu Resolucija — prvi korak k stabilizaciji Začela se je javna razprava o osnutku resolucije o politiki družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije v prihodnjem letu, o listini, ki že na prvi pogled razkriva razlike v primerjavi z dosedanjimi resolucijami. Medtem ko so bile te vpete v uresničevanje ciljev srednjeročnega načrta družbenoekonomskega razvoja, nova že v naslovu razkriva, da je vpeta v nek drug program. V resnici je resolucija o družbenoekonomskem razvoju v prihodnjem letu vključena v uresničevanje dologročnega programa stabilizacije. Že zaradi tega pričakujemo izjemno razgibano in vsebinsko bogato razpravo, v kateri bo zanimivo slišati, kako resolucijo ocenjujejo tisti, ki bodo na svojih plečih nosili breme stabilizacijskih naporov — to pa je gospodarstvo. Ali je resolucija dovolj vpeta v dolgoročni stabilizacijski načrt — se pravi, ali daje gospodarstvu dovolj možnosti, da bo prodornejše tako na domačem, kot zlasti na tujem tržišču in uspelo ustvariti dovolj deviznega priliva in dohodka, da bomo v prihodnjem letu poravnali obveznosti do tujih upnikov in ustvarili možnosti za hitrejše prilagajanje gospodarstva (in tudi družbene nadgradnje) vse tršim razmeram na svetovnih trgih. Agresivna ekonomska politika Tvorci resolucije trdijo, da je naravnana tako, da omogoča agresivnejši nastop gospodarstva. To pa seveda pomeni, naj bi imeli prednost tisti, ki bodo laže nastopali na trgu,tako kot zahteva uresničevanje dolgoročnih stabilizacijskih ciljev in nujnih nalog. Seveda besedilo osnutka odpira vrsto vprašanj, saj je usklajevanje kratkoročnih nalog in dolgoročnih ci- ljev stabilizacije — nekatere nujne kratkoročne naloge otežujejo izpolnjevanje stabilizacijskih ciljev — skrajno zapletena naloga. Če so sestavljala uspeli uravnovesiti vse naloge tako, da bo gospodarstvo v prihodnjem letu v resnici prodornejše in naloge opravljene, bo nakazala že javna razprava, dokazalo pa seveda prihodnje leto. V prihodnji številki našega časnika bomo podrobno poročali o razpravi o resoluciji na seji republiškega sveta ZSS konec tega tedna. Razpravo bomo spremljali tudi v drugih krogih, zlasti v gospodarstvu samem. Zato tokrat, za uvod, ponavljamo osnovne oporne točke in cilje ekonomske politike v prihodnjem letu. Ključne naloge Politika družbenega in ekonomskega razvoja v prihodnjem letu bo osredotočena na naslednje ključne cilje: povečati bo treba vključenost v mednarodno delitev dela ter pospešiti prestrukturiranje gospodarstva in družbenih dejavnosti. Pravočasno bo treba izpolnjevati obveznosti do tujine. Povečati bo treba proizvodnjo, začeti s sanacijo dinarskega finančnega položaja v združenem delu (dinarske nelikvidnosti gospodarstva) in povečati akumulacijo gospodarstva. Doseči bo treba bolj umirjeno rast cen kot letos in uveljaviti politiko produktivnega zaposlovanja. Na vse zastavljene cilje pa bo tudi v prihodnjem letu padla senca vračanja dela srednjeročnih in dolgoročnih kreditov tujim posojilodajalcem. V prihodnjem letu bomo morali vrniti okoli 470 milijonov dolarjev, kar bo seveda še skrčilo sredstva za porabo na doma- čem trgu. Za primerjavo: letos nam bo v celoti ostalo 85 odstotkov družbenega proizvoda. Izvoz za petino večji Kljub znanim letošnjim težavam in relativno slabim napovedim razmer v svetovnem gospodarstvu v prihodnjem letu bo ekonomska politika za leto 1984 skušala zagotoviti takšne pogoje za gospodarjenje, da bi ustavili slabšanje gospodarskega položaja. Da bito dosegli, bi morali v prihodnjem letu v naši republiki povečati družbeni proizvod vsaj za 2 odstotka, obseg industri jske proizvodnje za 3 do 4 odstotke in kmetijske za prav toliko. Izvoz blaga in storitev naj bi povečali v celoti za 15 odstotkov, celo za petino pa na konvertibilno tržišče. Uvoz blaga s tega področja bi morali povečati za okoli 7 odstotkov. Takšno rast naj bi dosegli predvsem s povečevanjem produktivnosti za 1,5 odstotka in s politiko izboljševanja kadrovske strukture in produktivnega zaposlovanja, ki bi povečalo število zaposlenih za 1 odstotek. Cene — račun s krčmarjem? Cene naj bi v prihodnjem letu rasle za 10 do 15 indeksnih točk počasneje kakor letos — resolucija računa torej s 25-od-stotno rastjo cen (v globalu). Dohodek združenega dela naj bi v prihodnjem letu zrasel za okrog 27 odstotkov. , Poraba bo še bolj selektivno omejevana kot doslej: sredstva za bruto osebne dohodke naj bi naraščala za petino počasneje od dohodka, sredstva za neto OD pa za kakih 15 odstotkov počasneje. Realno naj bi OD padli samo za 2 odstotka. Sredstva za skupno in splošno po- rabo bodo rasla za četrtino počasneje kot dohodek (znotraj tega povprečja pa sredstva za skupno porabo le za dobro petino počasneje, sredstva za splošno porabo pa kar za tretjino). Takšna delitvena razmerja naj bi zagotovila krepitev materialne ositove združenega dela, saj bi sredstva reprodukcije rasla za 7 odstotkov hitreje od dohodka ■ in akumulacija ozdov bi tako zrasla za 1,3 odstotne točke. Resolucija predvideva, da bi tudi razmerja pri gospodarjenju z devizami morala ostati na letošnji ravni, dohodkovno motiviranost za izvoz pa bi morali še naprej uravnavati z realnim tečajem dinarja. Povečati se ne bi smele niti prispevne stopnje, prav tako počasneje kot dohodek bodo smele naraščati druge obveznosti iz dohodka (raze« obresti). Davčna politika (o kateri je že bilo toliko govora) hi tudi morala služiti razbremenjevanju gospodarstva. Ker bo treba dobršen del akumulacije, j ustvarjen v prihodnjem letu, nameniti odpravljanju notranje nelikvidnosti in finančni sa- | naciji združenega dela, niti obsega naložb v osnovna sredstvi gospodarstva ne bo mogoče povečati. Predvidevanja zavoda za družbeno planiranje Tako predvideva, na kratko povzeto, osnutek ekonomske politike v Sloveniji za prihodnje leto. V podrobnosti posameznih nalog se nismo spuščali, zato pa kot zanimiv dodatek objavljamo skrajšano tabelo o globalnih okvirih razvoja Slovenije od leta 1981 in prva predvidevanja razvoja Slovenije in Jugoslavije v prihodnjem letu. Pripravil jo je republiški zavod za družbeno planiranje. Boris Rugelj GLOBALNI OKVIRI RAZVOJA SR SLOVENIJE V LETIH 1981—1983 IN PRVA PREDVIDEVANJA RAZVOJA SRS IN SFRJ V LETU 1984 stopnje rasti v % 1981 realizacija 1982 . realizacija I-V 83 I-V82 l-IX 83 7-1A 2 ocena 1983 (maj) (okt) resolucija 1983 predvid. 1984 SRS SFRJ (4) Družbeni proizvod — nominalno — realno Fizični obseg industr. proiz. Fizični obseg kmet. proizvod. Proizvodnja v gradbeništvu 35,7 —0.9 1.9 .1.7. — 10,1. 28,3 0,5 2,1 7,0 -12.4 2,3 -12.0 31,0 1,0 1,6 4.0 — 12,0 36,0 0,5 2,0 2,0 — 15,0 21,8 1,5 1,5 4,0 —8.0 27,5 do 2 2— 3 3— 4 -10,0 2- 5 3— 4 2.0 —4,0 Zaposlenost v združ. delu Iskalci zaposlitve (v tisočih) Produktivnost dela v gospodar. 0.7 12,3 — 1.4 0.7 13,7 —0.2 0.6 16.2(1) 0,7 15,3(3) 0.6 2 17,0 0.5 "0)6 0,0 1,1 16,9' 0.5 0,6 0,5 2,0 990 0.0 Celotni prihodek gosp. (nomin.) 37.4 28,6 34,1(2) 36.2(3) 33,5 37,0 22,0 21,5 27,8 Porabljena sredstva (brez amortizacije po min. stop.) 38,9 228.2 34,6(2) 37.3(3) 34,0 37,5 22.0 27,5 27.3 Bruto dohodek v gospodarstvu 33.1 . : 29,4 32.7(2) 35.5(3) 31,1 36,0 21,8 27,5 26,0 Dohodek v gospod. 33.4 24.6 30.8(2) 34.7(3) 30,0 35,0 21,4 27,0 25,3 Čisti doh. gospodar. /<,, 27.1 21,3 25.3(2) 28,3(3) 24.3 27.5 18,0 23,0. 27,0 Akumulacija v gospodarstvu , 43,3 6,3 36,3(2) 41,6(3) 39,0 42,0 31,3 29,0 35.7 Izvoz blaga in storitev (nomin.) ..iv 29.8 i —0,6 .-... 12,8 10.0 14,6 , 15,0 17,0 v tem: — konvertibila 26,3 —0,5 15,0 15,0 18,0 20,0 20.0 Uvoz blaga in storitev (nomin.) 10.7 —8,6 5,3 1,0 4,0 7,0 6,0 v tem: — konvertibila 10,3 —9,4 5,5 2,0 4,0 7.0 4,5 Pokritje uvoza blaga z izvozom blaga (v %): — skupaj 85.4 94.2 83,6 88,2 101.5 102,0 103,0 111,0 88,0 — konvertibila 78,5 88,1 91,1 91,3 97.6 100,0 104.0 112.0 85.5 Uvoz repromater. — konvertibila —4.2 —7,0 —7.0 0,6 ' č"2,0 7,0 3,0 Cene proizvajalcev industrijskih proizvodov 42.5 23,1 23,7 25,3 19.5 28.0 Cene na drobno 45.1 '29.0 31.9 35,1 32.8 39,0 okoli 20 — Cene kmetijskih pridelkov 37.5 36,8 42,1 42,9 47.0 — Življenjski stroški 42,7 30.1 32,2 35,0 33.6 39,0 ' Osebna poraba prebivalstva — nominalno 27,9 29,2 20,3 24,0 13,0 24,0 — realno — 10,3 —0,7 —7,8 — 10.0 —6.0 —1,0 0,7 Sredstva za bruto OD (nomin.) 23,2 26,6 21.7(1) 23,5(2) 19,5 23,0 13,8 21,5 Sredstva za neto OD (nomin.) 30.7 26,5 18,0(1) 21,3(2) 17,5 - 21,0 10,7 . . 23,0 Realni OD na zaposlenega —8,8 > : -3.2 — 10,3 -9,3(2) — 10.0 — 13,0 -7,8 —2,0 —0,4 Delavska enotnost V energetiki so zamude najdražje Hoja po tanki nitki Naslov velja pravzaprav za nekaj let nazaj, ko smo povzemali svarila nekaterih daljnovidnih energetskih strokovnjakov: poraba energije narašča, energetskega sistema ne obnavljamo in ne dopolnjujemo, vsi njegovi sestavni deli delujejo vse bolj na robu obremenitve in enkrat bo moralo počiti. No, počilo še ni, napeto je pa že pošteno. V naši republiki smo sc sicer z dobršno mero varčevalne zavesti (tudi zadnji nalivi so pripomogli) izognili odklopom elektrike, prav ti dve »rešitvi« pa najbolje pričata, kako na robu se giblje naša energetska politika. V jugoslovanskem merilu je stopila že večkrat in močno čez rob. Suša — vreme je pač eden najpogostejših strokovnih terminov v naši energetiki — in vse bolj pičlo odmerjena in vse dražja nafta sta že sredi polet-ja(!) začeli ustavljati stroje, ogrožati izvozne načrte in ljudem tudi doma dobesedno delati mrak pred očmi. Omejitvam sta ušla le Kosovo in Slovenija. Dež (ki ga lahko prej ali slej pričakuješ) in nafta (ki je prav preveč ne kaže pričakovati), nafta in dež... Kaj pa novi energetski objekti, ki so gotovo lahko edina pravšnja osnova vsakemu razvoju? Iz leta v leto smo ponavljali plat zvona, ki so jo bili elektrogospodarstveniki: naložbe ne sledijo potrebam razvoja. Dodajali smo svojo: elektrogospodarstvo se gradnje-teh objektov loteva z zamudami, drago, nespametno in zatorej neučinkovito. Naj bo krivda na tej ali na oni strani, dejstvo je, da bomo letos (morda) dobili nekaj novih objektov, ki bi morali dajati energijo že pred tremi, štirimi leti. Položaj je res precej različen od republike do republike. To je tudi normalno, saj pomeni vsaka republika in pokrajina svoj, prej kot ne vase zaprt energetski sistem. Skupno vsem je le, da razmere nikjer niso rožnate. Vode pa tečejo v prazno Obrabljena plošča je že tista o elektrarnah na mazut — morda celo enostranska in včasih krivična. Zakaj bi jih vendar ne gradili, ko je bilo nafte dovolj in tako poceni je tekla?! Še dandanes strokovnjaki dokazujejo, da je Brestanica za družbo veliko cenejša, kadar daje sicer drago »naftno elektriko«, kot pa takrat, ko stroji v redukciji obstanejo. Greh torej tiči v tem, da nismo znali (hoteli) ujeti koraka s svetom, ki je pravi čas zaznal naftno grožnjo in se začel postopoma obračati še k drugim, predvsem lastnim vironl energije. Mi smo zamudili takrat in zamujamo naprej. Raje uvažamo premog, kot da bi te dolarje pametno vložili v svoje premogovnike, uvažamo plin, domača plinska polja pa usihajo, ker ni dolarjev za opremo, Kosovo B zamuja več let, pa leži na lahko dostopnem premogu, Drina zaradi republiških trdoglavosti teče v prazno... Ne le da energetska proizvodnja ne zna slediti porabi, tudi poraba se niti najmanj ne ozira na možnosti proizvodnje. To pomeni, da še kar rastejo industrijski objekti, ki so pravcati požeruhi energije — običajno prav tam, kjer so energetske zagate največje. Zapisali smo, da je v naši republiki le bolje. Res smo pri industrijskih naložbah že nekaj časa nazaj pazili na možnost energetske oskrbe, res smo so- vlagali v energetske objekte drugih republik — gradenj, ki smo jih zastavili, pa vendarle ne zmoremo pravočasno končati in tudi naše vode (Sava, Mura) odtekajo v prazno. Čeprav imamo najdražjo elektriko, lep čas nazaj poslušamo, da je še prepoceni, da bodo ob takšni ceni izgube vse večje in denarja za naložbe vse manj. Ni lahko dandanes zastaviti glasu za podražitve, a položaj ta svarila potrjuje. Zadrževane cene so ščitile standard, toda ali bo le-ta (vse bolj ogrožen) enkrat le zmogel prenesti zamude za nazaj? Ali bo ali ne, po njem bo gotovo padlo! Zamude, ki naj bi ščitile standard, bodo najprej udarile prav po njem Moralo bo pasti. Do konca leta nam v Jugoslaviji primanjkuje približno 2 milijardi kilovatnih ur elektrike (Djerdap je da na leto 5 milijard) in na uvoz ob pomanjkanju deviz ne kaže računati. Isti vzrok povzroča primanjkljaj 4 milijonov ton uvožene nafte, več kot tretjina celoletnega načrtovanega uvoza. INA (in še kdo nad njo) se za to ne zmeni in mirno bo izvozila 726 tisoč tomnafte — nafte, za katero slovensko združeno delo odšteje dvakrat več kot je porabi, nafte, za katero bo v tujini INA iztržila manj,kot pa so zanjo plačali delavci jugoslovanskega združenega dela?! Da plin usiha zaradi pomanjkanja uvožene opreme, smo povedali. Tudi rudarji svarijo, da bo proizvodnja nižja od Kaj nas čaka pozimi Slovencem nam pred letošnjo zimo ni treba ravno trepetati. Prejšnji mesec je začela spet obratovati trboveljska termoelektrarna, tudi v ljubljanski toplarni bodo do največje stiske z elektriko pripravljeni. V Šoštanju je nared vseh pet blokov in avgustovski rekord dobrih 400 milijonov kilovatnih ur je le dokaz več, da se na Šoštanj lahko zanesemo. Povedati namreč velja, da se za vsemi temi obeti skriva ogromno dela, naporov in požrtvovalnosti delavcev v več kot obremenjenih slovenskih termoelektrarnah. Isto velja Za rudarje, ki si domala brez počitka prizadevajo za izpolnjevanje in celo preseganje res zahtevnih proizvodnih načrtov. Pričakujemo tudi dobave iz drugih republik (zapleta se le z vagoni in preobremenitvami prog), nekaj malega bo še uvoza in energetiki, industriji kot široki porabi se za premog ni bati. Na zimo so pripravljeni tudi v vseh osmih dravskih elektrarnah, na Soči so remonti končani povsod, razen v Plavah, ovir pa ni niti v obeh savskih elektrarnah (razen ozkega grla v transformaciji, ki ga povzroča pomanjkanje sredstev). V vseh vodnih elektrarnah seveda dodajajo objektivni faktor, ki je tokrat prav zares objektiven — vreme. lanske, ko so komajda zmogli več kot napete načrte. Slovensko elektrogospodarstvo ocenjuje, da bo letošnja izguba presegla 7.000 milijonov dinarjev, kar je skoraj štirikrat več kot lani — naj torej še dokazujemo, da kratkogledno ščitenj standard ne bo ušel grožnjam energetske stiske?! Ko smo omenili premog, ta najpomembnejši domači energetski vir — slovenske termoelektrarne so z njim sorazmerno dobro založene in torej mirno pričakujejo zimo (skrbi jih lahko le preobremenjenost). Drugod se zamujena in pičlo odmerjena vlaganja v posodabljanje proizvodi je premoga bolj maščujejo. Že v polletju so premogovniki svarili, da bo načrtovanih 61 milijonov ton v letošnjem letu spodletelo za 2 do 3 milijone ton. Udarniški ho-ruk ne bo več pomagal, pomagalo bi 130 milijonov dolarjev za opremo, reprodukcijski material in nadomestne dele. Teh dolarjev pa ni, oziroma, kolikor jih že je, jih rudarji nimajo s čim odkupiti. In če bi jih že imeli — potem ni vagonov, ki bi premog razvozili. Vse se torej zapleta v začaran krog, ki ni nič novega. Vrti se že nekaj časa, le da ga vsaka zamuda zavrti še hitreje. Ciril Brajer Kaj pomaga resolucija Izguba 7,5 milijarde dinarjev, ki slovenskemu elektrogospodarstvu grozi ob koncu letošnjega leta, je povsem logično nadaljevanje lanskih izgub, korigiranih le z amortizacijo in nekaj malega s ceno. Jesenski popravek cene elektrikarji še zaman pričakujejo, vsak zamujeni dan pa... Sami so si pripravili prav obsežen in temeljit program ukrepov, s katerimi bodo izgubo čimbolj omilili —z bolj smotrnim gospodarjenjem, načrtno naložbeno politiko, skrajnim izkoriščanjem obstoječih zmogljivosti, izvozom presežkov na tuje in v druge republike, z novim tarifnim sistemom, združevanjem sredstev po samoupravnem sporazumu, ki še zdaj ne teče, kot bi moralo... Žal so zračunati, da jim vsi ti ukrepi (uveljavljeni seveda) lahko zmanjšajo izgubo le za 500 milijonov dinarjev, za nekaj borih odstotkov torej. V amortizacijo so že lani nevarno zajedli, kaj jim torej ostane? Morda pogled v resolucijo, kjer piše, naj bi cene elektrike rasle za 20 odstotkov nad povprečjem cen v gospodarstvu? Piše že, piše... OCENA IZVRŠITVE ELEKTROENERGETSKE BILANCE ZA OBDOBJE SEPTEMBER 83 — JANUAR 84 vGWh X XI XII I II III Skupno oktober — marec Neposredni odjemalci 193 189 195 202 193 202 1,174 Distribucija 544 563 617 610 572 581 3.487 Izgube prenosa 22 22 24 23 20 22 133 Potrebe Slovenije 759 774 836 835 785 805 4.794 Konzum 737 752 812 812 765 783 4.661 Proizvodnja HE 220 249 220 158 133 181 1.161 Proizvodnja TE 483 471 560 671 642 648 3.475 HE+TE 703 720 780 829 775 829 4.636 Prejem iz BiH 56 54 56 50 56 56 328 RAZPOLOŽLJIVO 759 774 836 885 825 885 4.984 Proste kapacitete (TE) 120 150 100 50 40 80 540 Primanjkljaj O O O O O O O Napak ne sme več biti V Indiji se je končala mednarodna konferenca o energiji in njeni povezanosti s kakovostjo življenja. Zaključek je ocena, da čez 30 let ne bo več nafte, danes še najpomembnejšega vira energije. Edini alternativni viri, na katere danes lahko računamo, so jedrska energija, premog in drva. Kaj kmalu naj bi jih v nerazvitih deželah letno posekali na 250.000 kvadratnih kilometrov obsegajočih gozdnih površinah! Že premog ogroža okolje, še sploh ob nesmotrnem, tehnološko nesodobnem izkoriščanju, tak izsek pa je naravnost samomor. Ostane seveda še voda, energija iz odpadkov in še kaj — na dlani pa je, da si v takšnem položaju nihče (torej velja tudi, če ne še bolj za nas) ne sme privoščiti nobene napake, nobene zamude, nobene nesmotrnosti pri snovanju svojega energetskega razvoja! Načrtovanje samo sebi namen? Primernejšega časa za posvet o družbenem načrtovanju, kot je zdaj na začetku jesenskih razprav o osnovah letnih načrtov in načinu izpolnjevanja dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, si Društvo ekonomistov Maribor ni moglo izbrati. Pravkar minuli portoroški posvet na to temo, ki se bo nadaljeval še v Škofji Loki o načrtovanju v organizacijah združenega dela, je dal, o tem smo prepričani, slovenskim planerjem obilo gradiva za premislek. Nekaj »ocvirkov«, ki so jih pobrali iz referata, to dokazuje. Zlasti odnos do načrtovanja je najbolj štrlel iz množice podatkov v referatih. Ne družba ne odgovorni posamezniki, razen izjem, nimajo do planiranja, tega sicer nadvse pomembnega temeljnega kamna vsakega razvoja, pravega odnosa. Tako je bilo slišati na posvetu, kjer so s podrobnostmi to ugotovitev tudi dokazali. Kakšno je torej naše načrtovanje? Takšno, ki mu ni osnovni cilj izpolnjevanje zastavljenih načrtov. Ta splošna ugotovitev velja pravzaprav za družbeno' načrtovanje na vseh ravneh. Cilj planiranja je mnogokje le plan, pot.em pa... Zato, kot smo slišali na posvetu, njihovega izpolnjevanja niti ne načrtujemo, in ga potemtakem ne razčlenjujemo, da bi odkrili vzroke morebitnega (v resnici pa pogostega) odstopanja do načrtov. Raje zvalimo krivdo na sam načrt, češ, da ni bil stvaren, namesto da bi najprej preučili njegovo izpolnjevanje. Nato začnemo izdelovati nov načrt — čeprav je povsem jas :0,da je prav razčlenitev realizacije prejšnjega plana temelj za njegov morebitni rebalans ali za izdelavo novega (ko staremu preneha veljavnost). Za to je seveda več vzrokov, ki pa jih je težko ugotoviti. Med njimi je nekdo omenil — vsekakor ne brez vzroka — tudi odgovornost, ki je pri realizaciji načrtov ni. Zato so danes ti takšni, kakršni so, vanje namreč takorekoč lahko zapišete karkoli — odgovornosti za njihovo izpolnjevanje avtorji planov pač ne nosijo. Zato potem po sprejetju planskih listin praktično vsa načrtovalska aktivnost zamre. Še pred tem pa načrtovalci mnogo premalo skrbi namenjajo strokovni pripravi osnov planov — na račun preostalega postopka sprejemanja načrtov, ki bi lahko bil marsikdaj bolj gospodaren in usklajen (pristojnosti posameznih načrtovalcev se prekrivajo, podvajajo). Pa tudi sami plani (zlasti na ravni tako imenovanega makro nivoja planiranja) so večinoma kot zgodbe zase, čeprav je povsem jasno, da so razvojni načrti gospodarskega razvoja, družbeni plani, poselitveni plani ali prostorski načrti med seboj tesno povezani in odvisni. Posledica razcepljenega, neusklajenega in tudi neodgovornega pripravljanja planov pa je veliko neizpolnjenih načrtov. V srednjeročnem obdobju, kot je poudaril eden od referentov, je bilo pri nas 95 odstotkov dokončanih projektov finančno prekoračenih, okoli 40 odstotkov jih je drastično prekoračilo predvideni čas realizacije, približno prav toliko jih sploh ni bilo izpolnjenih (to pomeni motnje v reproverigi), polovica vseh dokončanih pa ni dosegla prvotno zamišljene stopnje izkoriščenosti. To zadnje seveda ni posledica le »objektivnih okoliščin«, kot pravijo investitorji, ampak, nasploh vzeto, dejstva, da je bil projekt razdelan do zaključka del, ne pa do takrat, ko bi bil dosežen namen tega projekta... Boris Rugelj Dete¥$ka enelnost |SSi Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije Prvič o pridobivanju dohodka s:; .".v V- • 'V' v Velika akcija sindikatov o oblikovanju osebnih dohodkov na podlagi dela in njegovih rezultatov je prešla že v deseto leto. Prav toliko pa je staro tudi geslo: pomembno je razdeliti. I.e kdaj pa kdaj se je oglasil osamljen glas (in veliko administrativnih ukrepov) o pridobivanju dohodka. Skoraj neverjetno zveni, toda samoupravni akti so praktično obšli to področje. Na seji . predsedstva sveta ZSJ, ki je bila prejšnji četrtek, so člani med gradivom dobili tudi dokument, s katerim naj bi prenehali s takim ustaljenim načinom dela. Gre za Osnutek družbenega dogovora o skupnih osnovah in merilih za samoupravno urejevanje odnosov v pridobivanju in razporejanju dohodka in čistega dohodka ter delitev sredstev za osebne dohodke. Ker je bilo o osebnih dohodkih v glavnem vse znano in jasno, sc je večina razprave nanašala na pridobivanje dohodka. Kaj bomo lahko dosegli z dogovorom? Že sam poskus, da bi z družbenim dogovorom uredili pridobivanje sredstev tozdov, je izzval razprave. Namreč, ali lahko takšna listina reši vse tisto. česar nismo uspeli rešiti z zakoni. Tako je v glavnem mislila večina članov predsedstva in si hkrati odgovarjala, da to ni mogoče. Pogoje za gospodarjenje v glavnem določamo s si- stemskimi zakoni in ukrepi ekonomske politike. Po besedah Alije Avdiča, ki je imel uvodno poročilo na to temo, je ustvarjanje enakopravnih pogojev za gospodarjenje na jugoslovanskem ' tržišču podlaga za pravičnejšo Na seji se je pojavil dvom o tem, kakšen značaj dati dogovoru. Predsedstvo se je opredelilo za to, da ga označi za trajni dokument, ki ga ne bo spreminjala vsaka letna resolucija o razvoju Jugoslavije. Že novembra bo osnutek tega dogo- Francka Herga: V tem osnutku dogovora so odprta že mnoga vprašanja, zlasti pa, ali naj dokument vsebuje tudi skupne osnove za pridobivanje dohodka; verjetno ni stvarno, da bi to vprašanje razčiščevali s tem dogovorom. V dogovoru bi morali več narediti v zvezi z vprašanjem oblikovanja sredstev za osebne dohodke oziroma razporejanjem čistega dohodka, pri čemer bi morali izhajati iz dokumentov tako imenovane Kraigherjeve komisije. V zvezi s tem se seveda odpira tudi vprašanje, kako ugotavljati prispevek vsakega delavca, kar je zdaj zelo šibka stvar dogovora, podobno bi lahko rekli tudi za vprašanje izjemnega dohodka. Po obiskih delovnih skupin RS ZSS pri sindikalnih aktivistih v ozdih Brez jasnih perspektiv ne bo zagnanosti delitev osebnih dohodkov. Ivan Puškar je menil, da ni mogoče, da bi kdajkoli enačili pogoje za pridobivanje dohodka, vendar pa si je treba prizadevati, da bodo čim bolj izenačeni. Glede na to, da cene danes močno pogojujejo gospodarjenje, je predlagal, naj sindikat pripravi zahteve o vsem, kar želi od cen, da bi bil njegov delež in vpliv v razpravi o tem večji. Predstavnik ZIS Spasoje Medenica je dejal, da dogovor sicer lahko poudari zahtevo za enakopravnejše pogoje za gospodarjenje, vendar pa je preveč zahtevati, da bi jih s tem dokumentom tudi dosegli. Sindikat očitno išče samoupravno pot za večje pravice delavcev pri določanju pogojev za pridobivanje dohodka. vora dan v javno razpravo, končno besedilo pa naj bi predvidoma sprejeli ob koncu leta. Zadnji dnevi marca 1984 so rok za sprejetje republiških in pokrajinskih dogovorov, konec prvega polletja pa za panožne sporazume in pravilnike v organizacijah združenega dela. Ob letu bomo torej imeli nekaj novega na področju pridobivanja in delitve dohodka. Iz sklepnih ugotovitev predsednika sveta ZSJ Stojčevskega povzemamo to, da bo v prihodnje delitev temeljila na ustvarjenem, ne pa na načrtovanem dohodku. S tem bi uresničili enega od ciljev dogovora, da bodo imele v delitvi družbenega bogastva temeljne organizacije združenega dela večji delež, kot so ga imele doslej. Zajci Jovanov Ta teden v republiških odborih sindikatov dejavnosti Združevanje za lastno surovinsko bazo Republiški odbor sindikata delavcev papirne, grafične, založniške in časopisno-informativne dejavnosti je obravnaval naloge pri uresničevanju programa gospodarske stabilizacije ter samoupravni sporazum o združevanju sredstev za osnovanje lastnega surovinskega sklada z vlaganji v nasade hitrorastočih iglavcev in listavcev ter z vlagan ji za pospešitev premene malo donosnih gozdov. . Temeljne naloge republiškega odbora za uresničevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije so predvsem štiri. Prva je uveljavljanje načela delitve po delu in rezultatih dela in na tem področju priprava panožnih sporazumov ter aktivnosti v ozdih za spreminjanje in dopolnjevanje samoupravnih aktov. Druga naloga je na področju samoupravne organiziranosti v panogah z vidika uveljavljanja dohodkovnih odnosov ter samoupravnega združevanja dela in sredstev. Tako se ho treba v papirni industriji zavzeti za še večje uveljavljanje in krepitev temel jnih funkcij sozda Slovenija papir, v grafični industriji za uveljavljanje poslovno-planske skupnosti 1 isk in papirna izvoznem področju, v založniški in časopisni dejavnosti pa ho treba uveljaviti dohodkovne odnose v reprodukcijski verigi. Tretja naloga je zagotavljanje socialne varnosti s pomočjo sanacijskih programov za odpravljanje ponavljajočih se izgub v panogah. Delavcem je treba tudi zagotoviti družbeno prehrano ustrezne kakovosti. V dejavnostih pa je treba tudi ustvariti možnosti za zaposlovanje, predvsem mladih. Republiški odbor si je zadal za nalogo tudi zman jševanje vseh oblik neproduktivne režije v dejavnostih na vseh ravneh organiziranosti. Na seji so podprli tudi omenjeni samoupravni sporazum, katerega.podpisniki so vsi ozdi papirne Industrije v Sloveniji. Vzrok zanj je spoznanje, da je lesne mase v naši republiki premalo in da si jo mora papirna industrija zagotoviti z združevanjem sredstev v lastno surovinsko osnovo, predlagali pa so tudi slovenski grafični industriji, naj se tudi ta vključi v vlaganje. Enotna doplačila za vso Slovenijo Na seji republiškega odbora sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva so razpravl jali o osnutku zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih odraslih oseb, o predlogu za izdajo zakona o nagradah in priznanjih dr. Jožeta Potrča in o osnutku tega zakona ter o poročilu o opravljanju aktualnih nalog na področju zdravstvenega varstva. Razpravljale! so opozorili zlasti na neustrezna merila, tako za republiško kot medobčinsko solidarnost. Ponovno so opozorili, da je v občinah, ki namenjajo sredstva za republiško solidarnost, nižji standard zdravstvenega varstva kot v tistih, ki jo prejemajo. Zato so predlagali natančno razčlenitev, ki bi razjasnila vse nesporazume in pripomogla k hitrejšemu oblikovanju ustreznih meril. Na seji so kritično ocenili tudi delovanje delegatskega sistema v občinskih zdravstvenih skupnostih, kjer delegati še vedno dobivajo slabo pripravljena gradiva. Velikokrat je slišati češ, vi tam zgoraj, ki sprejemate razne sklepe, predloge, stališča itd., bi morali večkrat k nam in se tu prepričati, zlasti pa spoznati stvarnost in zapletenost različnih problemov, ki nas tarejo. Potem bodo morda sprejeta stališča, sklepi in predlogi včasih tudi drugačni — bliže bodo našim zahtevam in potrebam. Prevečkrat je tudi slišati očitke o preveč foruinskem delu, o tern, da nekdo tam zgoraj, ki je vseveden, uči, kako je treba orati, plug pa je komajda videl po televiziji. Seveda pa vse ni tako črno-belo. Resnica je nekje vmes. Mnogi funkcionarji scvečkrat mudijo v združenem delu (manj med delavci), prav tako različne delovne skupine. Mnogi od teh očitkov so" v zadnjem času merili tudi na sindikate , zlasti vodstvo, ki da je zgubilo stik s temeljnimi celicami in oblikami delovanja sindikatov med delavci in da je sindikat preveč popustljiv, ko gre za delavsko stvar. Taki očitki so padli tudi med obiski delovnih skupin predsedstva RŠ ZSS, ki so se od 4. do 12. oktobra mudile v dvanajstih občinah na različnih koncih Slovenije in se v sedeminštiri-desetih tozdih pogovarjale s sindikalnimi aktivisti. Beseda je tekla o političnih razmerah v temeljnih organizacijah združenega dela, dosedanji dejavnosti pri. izvajanju programa dolgoročne gospodarske stabilizacije, uveljavljanju vloge sindikata v zaostrenih družbenih ih gospodarskih razmerah ter uresničevanju sprejetih sklepov in stališč RS ZSS. Naj v tej zvezi zapišemo, da so bili ti obiski prav gotovo zelo koristni za vpogled v dejanske razmere. Ce ob tem upoštevamo še številne druge oblike stikov — prek medobčinskih in občinskih sindikalnih funkcionarjev, zadnje čase pa je precej izboljšan tudi obojestranski pretok pisnih informacij, potem seveda ne moremo upoštevati mnenja o nekakšni odrezanosti ali odtujenosti. Namen teh obiskov v oktobru je bi! zlasti pridobiti čimveč podatkov o delovanju oziroma uveljavljanju zveze sindikatov v zaostrenih družbenoekonomskih razmerah ter o prizadevanjih sindikatov za izpolnjevanje dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije. Nemoč pelje v malodušje Če bi na kratko povzeli »rezultate« obiskov, bi jih lahko strnili v tele ugotovitve: osnovne organizaci je ZSS v večini primerov ne glede na obsežnost in raznolikost problemov. s katerimi se ukvarjajo, delajo dobro; delavci so pripravljeni zavzeto delati in se tudi marsičesa odreči, toda njihovo nezadovoljstvo zaradi draginje, zaradi čedalje manjše možnosti vpliva na dogajanje zunaj tovarniških plotov, zaradi mnogih na vodilnih mestih, ki govorijo eno, delajo pa drugo in še naprej po starem, zaradi ukrepov in predpisov, ki zavoljo linearnosti prizadenejo tudi in zlasti ozde, ki se vedejo stabilizacijsko, narašča. Ob tem pa velja znova poudariti že znano mnenje; delavec si mora z delom zaslužiti toliko, da si bo zagotovil materialno in socialno varnost, ne mara pa miloščine. Sicer pa poglejmo, kaj so menili oziroma povedali v nekaterih ozdih: Delamaris Izola, tozd Predelava; Sindikat si prizadeva obdržati delegatski sistem na primerni ravni, vendar se v delegacijah in med delavci zaradi majhne možnosti vpliva na sprejemanje odločitev zunaj ozda pojavlja malodušje. So pa tudi takšni primeri: delegati nečesa ne izglasujejo, potem pa občinska uprava v zvezi s tem sprejme odlok... Tovarna meril Slovenj Gradec; Delajo v dveh ali treh izmenah. včasih tudi ob sobotah. Ekonomske stabilizacije ne bo mogoče izbojevati vse dotlej, dokler bo vladala takšna negotovost na področju cen, kredit-no-monetarne politike itd"., oziroma dokler ne bodo znani pogoji za gospodarjenje, ki pa bodo tudi veljali. DO Gorenje — Fecro: Delavci negodujejo zaradi čezmerne rasti cen in čedalje manjših možnosti odločanja o pridobivanju in razporejanju dohodka kot tudi zaradi če-stega kršenja pravic samoupravljanja delavcev. Težave so s preskrbo s surovinami in reprodukcijskim materialom, jezi jih izsiljevanje v obliki »samoupravnega sporazumevanja in raznih kvazi samoupravnih sporazumov«. Bolj vrednotijo proizvodno in ustvarjalno delo. Izkoristek delovnega časa je slab zaradi maloserijskega dela in pomanjkanja reprodukcijskega materiala. Ne razumejo, zakaj na primer dovoljujemo uvoz kos iz Sovjetske zveze, ki so trikrat do petkrat dražje kot domače (Fecrove). DO opekarne Križevci: Tudi tukaj delajo v treh izmenah, vse sobote in občasno tudi ob nedeljah. Cene njihovih izdelkov rastejo zaradi podražitev energije. Imajo dober pravilnik o nagrajevanju po delu in njegovih rezultatih, dobro vrednotijo proizvodno delo. OO ZSS dobro dela — tudi prek sindikalnih skupin. Težave imajo pri tem le zaradi večizmenskega dela. DO Marles, tozd Tovarna pohištva Ljutomer: Delajo vse proste sobote in sicer v treh izmenah. V prvem polletju so imeli precej izgub, zato imajo nizke osebne dohodke. Zelo si prizadevajo izkopati sc iz težav (opiranje na lastne sile) zlasti s povečanjem proizvodnje in večjo izkoriščenostjo proizvodnih' zmogljivosti. Imajo pa zapleten sistem nagrajevanja. Zavoljo nizkih osebnih dohodkov je čutiti ma- lodušje do samoupravnega in političnega delovanja. DO Mehanotehnika, Izola: Kritika na račun širjenja družbene režije. Kako je mogoče, da administrativni aparat federacije ostaja enako obsežen ob dejstvu, da smo vrsto njenih pristojnosti prenesli na republike in občine. Kritika je tudi na račun neugodnih gibanj na področju cen. Menijo da sindikati na tem področju niso nič dosegli, zato je zaupanje delavcev v sindikat močno omajano. Industrija usnja Vrhnika, tozd Usnjarna Šmartno: Menijo, da je samouprava v tozdu in delovni organizaciji zgolj formalnost. Delavci nimajo vpliva v samoupravnih organih in tudi v sindikatu ne; vse ostaja na papirju. Navedli so primere šikaniranja in v tej zvezi menili, da nima smisla hoditi na sestanke in dajati pobude ter kritične pripombe, ko si pa kasneje klican na odgovornost. Kmetijska zadruga Gabrovka — Dole: Glede sindikata menijo, da nima vpliva na gospodarske in politične odločitve. Zato tudi ni pravih učinkov, ki jih članstvo v sedanjih zaostrenih razmerah največ pričakuje prav od te družbenopolitične organizacije. Sindikat ni izgubil delavcev Še bi lahko naštevali mnenja iz. posameznih okolij. Na kratko omenimo le še nekaj splošnih značilnosti. Občinski sveti ZSS dobro sodelujejo z osnovnimi organizacijami; sindikat v krajevni skupnosti ni zaživel; delegatski sistem hudo šepa; nemoč pred birokracijo, ki oblikuje politiko in predpisuje (mnogokrat slabe) recepte; v posameznih okoljih delavci (v okviru OO ZSS) različno uspešno — odvisno od možnosti, zlasti pa predpisov, ki jih največkrat omejujejo, rešujejo posamezne probleme, na primer stanovanja za mlade družine in starejše delavce, zaposlovanje... Razveseljiva in opogumljajoča je ugotovitev, da delavci ne izgubljajo vere v samoupravni socialistični sistem,še več: niso se pripravljeni odpovedati pridobitvam na tem področju. Pripravljeni so se odreči marsičemu v korist gospodarske stabilizacije, če bi imeli zagotovila, da bo to odrekanje pomagalo državo spraviti iz težav. Za to pa hočejo jasno vedeti, koliko bi se morah odreči, za koliko časa in kakšm bodo rezultati takšnih žrtev. Peter Štefan k' 5'sil''""" "1.v.... Delavska enotnost Francka Herga in Jože Sintič na obisku v metliški občini Realni standard delavcev v »Beti« ne bo padel Metliška občina je ena najmanjših v naši republiki, saj ima manj kot 9000 prebivalcev. V občini je 3200 zaposlenih, največ v »Beti«. Kljub spremenjeni socialni sestavi so se ohranile nekatere značilnosti, saj je v občini še vedno skoraj 90 odstotkov polproletarcev, ki ob redni zaposlitvi obdelujejo svoj konec njive ali vinograda, kar polovica se jih vozi na delo, precej tudi iz sosednje hrvaške občine Ozalj. To ima svoje vrednote, pa tudi zahteve delavcev. Zato so morda danes še zadovoljni s povprečnim mesečnim osebnim dohodkom, ki letos sega nekaj čez 13 tisočakov, čeprav bi si morali zlasti sindikati prizadevati, da si bo sleherni delavec ob normalnih delov- nih razmerah in svojem prizadevanju zagotovil svoj življenjski obstoj z rednim delom. O tem in mnogih drugih problemih delavcev je bil govor na nedavnem obisku podpredsednice republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije Francke Herga in člana predsedstva republiškega sveta Jožeta Sintiča pri sindikalnih delavcih občine Metlika. Pogovori so se začeli v mali šoli v Suhorju. To je podružnična šola metliške osnovne šole, hkrati pa edina šola s celodnevno organizacijo pouka v občini. Čeprav gre za majhno šolo — obiskuje jo le 58 otrok v treh oddelkih — lahko v mnogočem služi za zgled. Suhorja si ne bi mogli predstavljati brez šole, pa tudi šola ne bi bila tisto, kar danes je, če bi prerezali mnogotere in prepletene vezi z njenim okoljem. Sola, skratka, živi s krajem, štiri učiteljice pa skrbijo, da se ob pouku, vzgojnem delu in interesnih dejavnostih, kljub preobremenjenosti, ustvarjajo pristni prijateljski stiki. Večina staršev je zaposlenih, zato so še kako veseli, da se učenci v šoli hranijo, napišejo naloge, se učijo. Pa še to. Ne pomni jo, da bi na šoli kupovali čaj. Med mnogimi drugimi delovnimi akcijami, ki se jih učenci radi udeležujejo, obirajo tudi jabolka, pa šipek in bezeg za svojo šolsko kuhinjo. Manj idilična, čeprav tudi tu optimistična slika, se je razgrnila v »Beti«. To je kolektiv, ki raste, raste v vsakem pogledu in ima tudi jasne in trdne načrte za prihodnost. Več kot 1800 delavcev je zaposlenih v tej tovarni, organizirani v sedmih tozdih, izobraževalnem centru in skupnosti skupnih služb. Tudi tu so zvečine polproletarci, povprečna starost je 32 let, v kolektivu je kar 74 odstotkov žensk. Pa v nočni izmeni nimajo več žensk, kar je odraz krepkih prizadevanj. Seveda imajo tudi težave, kot vsi. Pa se vendar trudijo za izvoz, zlasti izdelkov višje stopnje dodelave. Kar 45 odstotkov konfekcije izvozijo na konvertibilni trg. Glede surovin imajo dobre izkušnje pri povezovanju in sporazumevanju z dobavitelji. Nad 80 odstotkov jih imajo zagotovljenih in menijo, da tu ne bi smeli imeti večjih težav. Nagrajevanje imajo do- delano, zlasti za režijska dela bodo uvedli osebno oceno, kjer pa merjenje ne bo mogoče, si bodo pomagali tudi z reelekcijo, saj so njeno raven znižali do delovnih mest obratovodij. V »Beti« bodo še večali obseg proizvodnje, vendar brez intenzivnega zaposlovanja. Tudi izvažali bodo več, vendar se zavzemajo za stvarno vrednost dinarja, ki naj ne bo naravnana na najmanj produktivnega. Pričakujejo pa tudi manj toge pogoje pri uvozu, saj pri dragem uvozu reprodukcijskega materiala nimajo omejitev, zatakne pa se pri ne dragi, a nujno potrebni opremi. V svojih načrtih za prihodnje leto v »Beti« pravijo, da realni standard delavca ne bi smel pasti. Zato bodo povečali tako proizvodnjo kot izvoz. Menijo, da je to stvarno tako s tržnega vidika, kot glede njihovih proizvodnih zmogljivosti in to bi bil njihov prispevek k skupni stabilizaciji. Igor Žitnik Drugo zvezno tekmovanje čevljarjev Najboljši brez šila in drete V kranjski Planiki so se minuli teden zbrali najboljši delavci obutvene industrije iz vse Jugoslavije. Na drugem zveznem tekmovanju čevljarjev je pokazalo svoje znanje 98 tekmovalcev iz vseh republik in pokrajin. V petek dopoldne so dokazovali svoje teoretično strokovno znanje in poznavanje samoupravljanja. Prvi del praktičnega preverjanja so opravili še isti dan, ko so morali odkriti napako na treh proizvodnih strojih. Slovesne otvoritve, ki je bila v petek zvečer, se je poleg predsednika RS ZSS Marjana Orožna in člana predsedstva ZSJ Lojzeta Fortune udeležil tudi predsednik ZSJ Stojče Stojčevski, ki je govoril zbranim tekmovalcem in gostom. V kulturnem sporedu ki je sledil, so navzoče najbolj navdušili plesalci folklorne skupine Save Kranj. Naslednje jutro pa se je začelo zares. Treba je bilo pokazati znanje, spretnost, poznavanje strojev in nenazadnje premagati strah pred neuspehom, tako lastnim, predvsem pa ekipnim. Marsikomu to ni najbolje uspelo, lahko bi rekli, da je kljub temu, da delo ni bilo naporno, preteklo kar precej znoja, da je marsikateri šiv zaradi tresočih rok vijugal, namesto da bi šel naravnost. Minute, odmerjene za delo, so bile večini zelo kratke. Čevljarji so tekmovali v petih zvrsteh in to v modeliranju, sekanju zgornjih in spodnjih delov ter' njihovem spajanju. Oboje je veljalo posebej za moške in ženske čevlje. Naj kar takoj povemo, da so pri ženskih čevl jih zmagali tekmovalci oziroma tekmovalke iz Slovenije. Druga je bila ekipa Srbije, tretja pa Vojvodina. Pri moški obutvi so bili najboljši Vojvodinci, druga je bila ekipa Srbije, tretja pa Hrvaške. Ekipa Slovenije je bila peta. Omenimo še tiste člane slovenske ekipe, ki so se v posameznih zvrsteh uvrstili na prva tri mesta. Najboljša in edina predstavnica Sloveni je, ki je dosegla prvo mesto pri modeliran ju ženske obutve, je bila Zdenka Aljančič »Zelo sem srečna, tudi za tiste točke, ki sem jih prispevala k ekipi. Že deset let se ukvarjam z načrtovanjem čevljev pri Planiki. Moram reči, da je bilo devet let posvečenih samo čevljem, zdaj pa je moja prva skrb sin. To delo me še vedno navdušuje, ker moram biti v vrhu svetovnega dogajanja v obutveni industriji. Je pa tudi posebno zadovoljstvo, ko gre tvoj model v proizvodnjo in povsem svetu. Najtežje pa je uskladiti svoje ideje z željami kupcev ali natančneje trgovcev. Zato je skoraj vsak model bolj ali manj kompromis.« Srebrno odličje je dobil tudi Srečko Ajtnik iz Tovarne usnja Slovenj Gradec v sekanju spodnjih delov ženske obutve. Bronasti pa sta dobila Franc Aljančič in Božo Debevc iz Peka Tržič za spajanje zgornjih in spodnjih delov pri ženski oziroma moški obutvi. Tekmovalci so bili z organizacijo zelo zadovoljni, tudi s tistim delom, ki je omogočil spoznavanje lepot Gorenjske. No, z rezultati... vsak je bil prepričan, da bo dosegel več. Mnogo pa so lahko tudi videli in spoznali pri ogledu proizvodn je v Planiki in se marsikaj naučili, saj je organizacija in storilnost v tej delovni organizaciji na evropskem in svetovnem vrhu. Značilna je morda izjava enega od tekmovalcev po ogledu proizvodnje: »Gotovo ste delavcem naročili, naj tako hitro delajo. Saj nas niti pogledal ni nobeden, ko smo hodili mimo.« »Pri nas imamo- normo,« je to izjavo komentiral predstavnik Planike. Aiidrej Agnič Obutvena industrija Jugoslavije izvaža 40 odstotkov svoje proizvodnje in izvozi 3,5-krat več kot uvozi. V letošnjem letu bo izvozila 25 milijonov parov čevljev, od tega 13 milijonov na konvertibilno tržišče. Sedemdeset tisoč delavcev te industrije bo letos ustvarilo 622 milijonov dolarjev deviznega priliva. Kljub težavam z reprodukcijskim materialom so povečali proizvodnjo za dva odstotka, izvoz pa za 23 odstotkov. Predsednik ZSJ Stojče Stojčevski je v svojem nagovoru med drugim tudi dejal:» Od vloge in položaja, ki jo ima naš delavski razred v družbi, to je vsi naši delavci, in v okviru tega tudi delavci vaše dejavnosti, morajo odkrito povedati vsem, da ne priznajo nikakršnega republiškega', pokrajinskega, občinskega ali tozdovškega omejevanja svojih ekonomskih interesov. Jasno in odkrilo moramo povedati vsakomur, da smo združeni in enotni, oprti na naše socialistično samoupravljanje, na moč delavskega razreda in njegovo odločilno, vlogo v družbi. V tem vidimo edino pot iz. gospodarskih težav in družbenih protislovij...« Umrl Nenadno, sredi dela, še poln načrtov, se je od nas poslovil Janko Liška. Njegovo življenje: plemenitost, razdajanje. Vse tegobe je zmagoval z izjemno zagnanim delom. Prav v delovni vnemi, ko je kljub marljivosti želel še več in bolje, se z leti ni spremenil. Kot bi prav z delom želel kljubovati bolezni, opraviti večino tega, kar si je postavil za cilj. Tega pa je bilo veliko, zahtevalo je vztrajnost, neupogljivo voljo. Janko Liška se je rodil 4. 4. 1908 na Vranskem. Oče Čeh, mati Slovenka, on pa je bil ponosen na Šentjur pri Celju ali kot so včasih rekli: kraj ob Južni železnici. V njem je preživel otroška in mladeniška leta; tja se je zmerom rad vračal in pomagal, kar je bilo mogoče. Že v mladih letih je telovadil pri Sokolu, nato je igral, režiral, vodil knjižnico. Nemiren, željan delovati, spreminjati in lepšati življenje, se je navzel plemenitih humanističnih idej od naprednih profesorjev na celjski gimnaziji. Po študiju slavistike je odšel še na izpopolnjevanje v Prago. Po končanem študiju je okusil trnovo pot naprednega slovenskega idealista. Čakanje na prvo službo, nato premestitev iz cel jske na murskosoboško gimnazijo, kot kazen za napredno delovanje. Vendar je Janko Liška leta 1935 našel v Prekmurju napredne izobražence, komuniste, s katerimi je zavzeto deloval za družbeno osveščanje in spremembe težkih socialnih razmer Prekmurcev, takrat znanih sezonskih delavcev. Zaradi demonstrativnega nastopa proti paktu’Jugoslavije z nacistično Nemčijo je bil leta 1941 aretiran in pregnan v Srbijo. Njegovo napredno politično delovanje v novem okolju, v Smederevu, ni prenehalo. Deloval je še v uporu, pošiljal prostovoljce, preseljene Slovence v Kosmajski partizanski odred, tudi sam je zgrabil za puško v bojih za osvoboditev mesta. Sprejet je bil v komunistično partijo, postavljen za urednika v »Borbi«, za vodjo slovenske oddaje v radiu Beograd. Aprila 1945, še pred osvoboditvijo Slovenije, je prišel s skupino političnih voditeljev v Mursko Soboto. kjer postane sekretar okrajnega komiteja KPS. Opravlja naloge v agitpropu, gledališču, dokler ni leta 1947 postavljen za tajnika Ljudske prosvete Slovenije, predhodnice današnje ZKOS. Sledi obdobje ustanavljanja prosvetnih društev, ljudskih univerz, izobraževalnih tečajev, tekmovanj ljubiteljskih skupin, skrbi za kakovostnejše programe in izvedbe. Po osmih letih se vrne kot profesor med dijake na ljubljansko klasično gimnazijo. Ko se v Murski Soboti zbere nekaj predvojnih političnih delavcev, se jim leta 1958 pridruži. Prevzame kar štiri naloge: ravnatelja gimnazije in učiteljišča, upravnika študijske knjižnice in sekretarja agitpropa. Po šestih letih se vrne v Ljubljano, na Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, kjer začenja novo plodno raziskovanje naše preteklosti, zlasti delavskega gibanja in kulturno prosvetne dejavnosti. Prevzame tudi uredništvo Titovih zbranih del v slovenščino. Upokojitev zanj ne pomeni oddiha, počitka, ampak zavzeto delovanje kot prej. Poznala sva se skoraj štiri desetletja. Veliko mi je pomagal v mladosti, v pogovorih, ki so včasih trajali do polnoči. Zadnjič sva sodelovala pri pripravi razstave o delavskem in ljudsko prosvetnem gibanju. Janko Liška je bil plemenit človek, zaverovan v lepo, željan spreminjati svet na boljše. Hitro se je zagrel tudi za stvari, ki niso spadale na njegovo strokovno področje. Spomin jam se, kako je bil pred več kot tridesetimi leti zagret za gradnjo kanala Tisa-Do-nava-Tisa, kako hitro se je vnel za njegove prednosti, ki pa jih nismo uresničili. Dovolj hitro je zaslutil potrebo po urbanizaciji naselij, kmetijski preobrazbi Prekmurja. Veliko je tudi prevajal, posebej iz češčine. Tudi pesmi. Rad si je naložil zastonjsko ali skromno honorirano zahtevno delo. Vse oblastno, birokratsko mu je bilo tuje. Z ogorčenjem je govoril o slabostih, napakah, spopadal se je ž njimi kot tudi z ljudmi, ki so po njegovem delali slabo aii zlorabili zaupanje. Delo mu je pomenilo življenje. Postavil si je veliko pomembnih ciljev, v njihovem doseganju je v navdušenju in delu izgorel. Vinko Trinkaus Ljubljana, 27. oktober 1983 stran Delavska* ODMEVI Gluha ušesa Sobota, 1. oktobra, mi bo ostala v spominu! Zakaj? Ne zato, ker je bila delovna, ne zato, ker je malo deževalo. Ta dan sem imel dopust in delal udarniško pri gradnji sekundarnega toplovodnega omrežja na Žirovi cesti, kjer delajo udarniško že en mesec. Med delom, okoli 14. ure, mi je sluh v levem ušesu začel slabeti in čez kakšno uro na to uho nisem več slišal. Poskušal sem si ga očistiti z vato, pa ni kaj prida pomagalo. Začelo mi je močno šumeti v glavi. »Nič, zdržal bom do 18. ure. Ob 19. uri moram biti v Rdeči dvorani zaradi rokometne tekme Šoštanj : Jelovica, vmes pa bom skočil v dežurno ambulanto, da mi sperejo uho,« načrtujem in delam naprej. Sprejem v ambulanti je bil res hiter, kajti v tem času sem bil v njej edini pacient. Zelo prijazna dežurna sestra me je sprejela, tudi oblečena je bila tako, da človek že brez vprašanja ve, da je to medicinska sestra in da je v službi. Opisal sem ji težave z levim ušesom in jo prosil, naj mi ga spere. Pa se je oglasila na stolu sedeča ženska, ■ oblečena v zeleno obleko, brez bele halje: »Ne, ušesa vam v dežurni ambulanti ne bomo sprali!« To je bila njena medicinska diagnoza, ne da bi mi pogledala v uho! -Nobena prošnja ni pomagala, lahko bi le pokleknil in prosil. Tega pa nisem storil. Prosil sem le, če lahko pokličem kar iz dežurne ambulante direktorja Zdravstvenega doma Kristjana Hrastla in dobil dovoljenje. Njegova žena mi je povedala, da ga ni doma. Kaj zdaj? Ponovno sem prosil in videl, da je zdravnica tudi gluha! Tako sem šel v Rdečo dvorano na rokometno tekmo in tam dobil od znanca še eno priporočilo: »Pa pokliči dr. Rebernika, on je pomočnik tov. Hrastla.« Kličem, dobim zvezo, povem težave in dobim zagotovilo, da mi bodo sprali uho v dežurni ambulanti. Vrnil sem se torej v ambulanto, sprejeli so me po vseh »regelcih«. Na jprej sem moral oddati zdravstveno knjižico. Ko so opravili vso birokratsko proceduro, sem se ponovno znašel pred dežurno zdravnico, ki mi je tokrat vendarle pogledala v uho, a vztra- nisem. Lahko pa tudi povem, da sem v velenjskem zdravstvenem domu že nekajkrat zaman iskal zdravniško pomoč, dobil pa sem jo v slovenjegraški bolnišnici, tudi bZez napotnice. No, tokrat sem obstal pred vprašanjem, kaj zdaj? Šumi mi v glavi in to čedalje močneje! Klical sem bolnišnico v Slovenj Gradcu, kjer mi je zelo prijazen ženski glas obljubil pomoč, hkrati pa mi svetuje, naj se poprej oglasim v bolnišnici v Topolšici! Res, pokličem in dokaj prijazna sestra me zveže z dežurnim zdravnikom ■P j:#- Jubilejni seminar mednarodne komisije »Šport in prosti čas« Nakazana so nova pota iNil •• •• • —^ BHM Pilili! M mm fciii lin*! mi §§■' MM * pg? iSl pta mi fltlil jala pri svojem: Llšesa vam ne bomo sprali. Na izpiranje pridite v redno zdravstveno ambulante v ponedeljek.« Vprašam, če lahko pridem tudi k njej v redno ambulanto in dobil pritrdilen odgovor. »Lahko in tudi ceneje bo!« Še enkrat sem prosil in še enkrat sem se prepričal, da takoj ne bo nič. Tokrat sem že vedel tudi za ime te dežurne zdravnice: dr. Aleksandre Žuber. Tako se je podpisala v zdravstveno knjižico. Ušesa mi ni mogla sprati, ker tega ni v opisu del in nalog dežurne službe! Vprašam le, ali pletenje spada med naloge njenega dežuranja v ambulanti... Menda ja ne pletete za potrebe zdravstvenega doma?... jo povprašam, ko mi je že vsega dovolj. Če povem še, da imam še vedno prvo zdravstveno izkaznico in to od 24. 7. 1956-leta, povem vse in tudi kolikokrat sem v teh 28 letih potreboval zdravnika. Ne rečem, da ga Janezom Polesom. Povedal sem mu o svojih težavah, najprej o tistih z ušesom in potem :1||:|||;! še o tistih z dežurno zdravnico v ambulanti v Titovem Velenju, in ga prosil, naj me sprejme. Tu ggggg§ so mi najprej pregledali obe g$i;|šg ušesi, tudi desno, sprali levo1, uho in po tretjem spiranju sem zopet slišal. Illilill Ponovni pregled levega ušesa '" je pokazal, da imam rahlo ifg||g| vnetje sluhovoda. Boh me ne. Zopet shsim in v nedeljo bom lahko delal udarniško, tudi v službo bom lahko šel brez bolniške. Tudi to je del naše stabilizacije, žal pa ima še veliko ljudi zanjo gluha ušesa. /j Med potjo do doma sem premišljeval o tem, da so še dobri ljudje med nami — v bolnišnici v Topolšici, ki so z dobro voljo prisluhnili mojim težavam in jih v treh, štirih minutah odpravili. Lojze Ojsteršek Titovo Velenje V Pieštanih na Slovaškem je bil pred dnevi štiridnevni mednarodni seminar komisije »Šport in prosti čas«, ki se ga je udeležilo 74 strokovnjakov iz 14 držav. Sodelovali so tudi predstavniki fakultet za telesno kulturo iz Jugoslavije. Osnovna tema seminarja je bila »Aplikacija dosežkov znanosti na športno-rekreativno prakso«. Iz številnih poročil, prebranih na seminarju, je razvidno, da je med znanstveniki s področja telesne vzgoje, medicine, psihologije in sociologije veliko zanimanje za proučevanje učinka rekreativne vadbe na človeka in da so razlike v programih vedno manjše. Doslej so se zavzemali predvsem za to, da bi sodobnega človeka pridobili za gibalno dejavnost, da bi se začel ukvarjati s.tem ali onim športom, na mednarodnem seminarju v Pieštanih pa je že prevladala misel, da ne gre samo za športno aktivnost, temveč za nov način življenja. Treba je spremeniti način prehrane in napovedati boj vsemu, kar je zdravju škodljivo, zlasti alkoholizmu in kajenju. »Pomemben je tudi ekonomski vidik rekreacije,« je naglasil dr. S. Israel iz Nemške demokratične republike. »Če bi uspeli, da bi z zdravim na- činom življenja znižali odsotnost z dela zaradi bo-lezni samo za odstotek, bi prihranili dve milijardi , nemških mark.« Na Finskem in Švedskem sistematično proučujejo ljudske navade, tako tiste, k1 so zdravju v prid, kakor tudi one, ki zdravju škodijo. Prof. P. A. Astrand (Stockholm) je opozoril na ugotovitev, da se človek ob normalni telesni tez* bolje počuti in bi morali hkrati s propagando rekreacije širiti tudi znanje o zdravi prehrani. T° na Švedskem proučujejo že lep čas, zato ne prirejajo samo tečajev za športne vaditelje, temvec tudi za inštruktorje za pravilno prehrano. Višja stopnja znanja naj človeku pomaga, da se bo tak° ukvarjal z rekreacijo, da bo tudi v letih zrelosti in starosti ohranil normalno telesno težo. Zaleže samo tista rekreacija, ki upošteva vse zdravstvene vidike. V Pieštanih so kritično osvetlili sodobne akcije teka za zdravje (jogging) 'n opozorili na različne škodljive posledice pretiraj vanja. Rekreativci nikakor ne smejo posnema11 vrhunskih športnikov, ker jim ne gre za tekmovalne dosežke, temveč za dobro počutje in za pr1' spevek k zdravemu načinu življenja. Drago Uloi0, Resnična zgodba Zakaj potrebujemo sindikat V novi kovačiji ob Krivem potoku združuje delo in sredstva kakih sto kovačev in vsi so člani sindikata. Kujejo kmetijsko orodje in ga pošiljajo na domače in tuje trge, pri tem pa imajo seveda tudi težave. Lansko leto so končali z izgubo, zato so januarja letos sklenili, da se bodo popravili. Sklicali so zbor delavcev in sprejeli sanacijski program, v katerem so podrobno zapisali, kaj bodo postorili, zboljšali in preuredili, da bi bila njihova storilnost večja in da bi več zaslužili in bolj pošteno ter več delili. Najprej so sprejeli nov samoupravni sporazum o delitvi osebnih dohodkov, ki jim je omogočil, da pridni delavci dobivajo na plačilni dan več denarja kot poprej, slabi pa manj. Naredili so tudi pravilnik o delovni disciplini in stopili na prste vsem, ki zamujajo na delo, malicajo poldrugo uro in med delom hodijo v bližnjo krčmo. Iz uprave in skladišča so poslali v proizvodnjo nekaj ljudi, ki jih v »kanclijah« niso nujno potrebovali. In vsako drugo soboto delajo udarniško, vsi gredo na delo v kovačijo, od direktorja do snažilke. In so prišli na zeleno vejo. Poravnali so izgubo in zdaj dobro gospodarijo. Pred dnevi so na zboru delavcev ugotovili, da so sanacijski program uresničili, delovni načrt in izvozni plan pa presegli. Pohvalili so samoupravne organe, organizatorje proizvodnje, dobre delavce in tudi sindikat, ki je bil pobudnik in organizator vseh teh sprememb v ko lektivu. Toda s to pohvalo se nekateri delavci niso stb' njali. »Kaj pa imam od sindikata?« je vprašal AWa Kolenc, ki so mu zagrozili, da mu bodo zavod nekaj »plavih« pokazali vrata. »Mojduš«, je benn’ »sindikat bi moral zaščititi delavce, ne pa da r priganja k delu.« Tudi Jure Robežnik, ki ima d?e levi roki, kot kovači pravijo za lenuhe, je trdil, da ima od sindikata toliko, kot je črnega za nohtek »Draginja je prizadela vse enako, vsi smo Čloj11 sindikata in vsi potrebujemo socialno varnost'?* Tone Pobrežnik, ki se je pred leti priučil za urad'u' ka, zdaj pa nejevoljno dela ob kladivu, je bil še bal oster in je napovedal, da bo izstopil iz sindikat' Tako so se kovači v novi kovačiji ob Krivem p°' toku razdelili na zagovornike sindikata in njeg°y nasprotnike. Pridni delavci so zadovoljni z njegOv dejavnostjo, lenuhi pa ne. Zato so pridni predlogi lenuhom, naj ustanovijo svoj sindikat. Še poprej P morajo ujeti zlato ribico čudodelko, ki jim bo Vs~ mesec podarila kup denarja, da bi njihov sindtk lahko plačeval za nedelo. Z zbora delavcev so kovači odšli sprti. Razpra va, ki se je tamkaj začela, pa se nadaljuje. In se n bo končala, dokler se ne bodo vsi kovači ravnabP starem delavskem pravilniku, ki pravi, da brez & ni jela. Janez V°^C S TOVORNJAKOM V IRAK Piše: Ciril Brajer Krvavi dolarji Pomenki na meji Čez našo mejo kar zdrkneva, na drugi strani se zaplete. V koloni je čas za pomenek z vozniki, ki se vračajo: Kurdi še streljajo? — Streljajo! Je kaj mrtvih? — Tudi! Bakšiš? — Vse večji! Kazni? — Ogromni denarci! Zveva za novo posebnost. Turki zahtevajo za prehod Bosporja 100 mark mostnine. Nazaj puščajo le s trajektom, ki stane 300 mark in še čakati je treba tudi po nekaj dni, celo teden. Če pa daš 100 mark bakši-ša, greš lahko tudi nazaj čez most. Ja, bova dala pač bakšiš in mirna Bosna, sem naiven. Stane mi razloži, da za bakšiš ni računa in v podjetju bi mu tega denarja ne vrnili. Raje trikrat več in nekaj dni čakanja, da je le potrdilo. Prav, v strokovne odločitve se ne bom spuščal. Na meji vre kri, vozniška. Nihče se ne zmeni za prerivanje, vrivanje velikanskih tovornjakov, ki se zapletajo v gordijske vozle. Ure tečejo, celo prekaljeni živci se parajo, sonce pripeka in kri vre vse hitreje in močneje. Bolgarski mejni stražarji se smehljajo in prekrižanih rok čakajo — kdo bi vedel kaj in zakaj?! No. popoldne sva le pri njih. Kažejo s prstom na klešče, plombe, sama jih snameva, odgrinjava cerade... Čakava. Spet pokaže prst na klešče. Ne da bi se 1 sploh kdo zmenil za odkriti tovor, spet veževa, zavezujeva, plombirava. Cariniki nastavijo roke, dobe cigarete in greva po pečate. Spet čakanje, cigarete — in seveda Stanetovo preverjanje dobljenih žigov na dokumentih. Tudi Bolgari na naslednji meji ne priznavajo napak in pomot svojih tovarišev in vračajo tovornjake. Bolgarija je preprečena z namakalnimi napravami. Bolgarski vtisi Vtisi s poti čez Bolgarijo so kratki. Miličniki ustavljajo pogosto in nepopustljivo terjajo cigarete (nujno Marlboro). Stane jih zanje in za Turke nabavi v trgovinah, kjer lahko kupuješ za marke in dolarje. Ogromno jih je, dostopne so tudi Bolgarom, izbira je neverjetno dobra, cene pa neverjetno visoke. Svetlejša plat je obdelana zemlja, res obdelana do zadnjega koščka. Spremljajb naju pravcate mavrice skozi brizge množice namakalnih naprav. Hladna prha mojemu patriotizmu. Ču- vaja parkirišča, trgovca, natakar- dpviti sadovnjaki, zelenjavni na- ja, carinika, ki bi ne imel enega sadi, žitarice. Veselo brenči po- samega cilja: nagrabiti čimveč Ijedelska aviacija, polno živine, dolarjev, mark, vsaj Maribora in ovčjih čred. Ceste lepe, črpalke v skrajni sili vzamejo celo leve. tudi. Veliko jih je in velikanske Kjer se ustaviva, plačava. Kamor so — pa skorajda prazne. Vse vstopiva, plačava. Spremlja pa skupaj je očitno načrtovano za naju cel roj prekupčevalcev z de- mnogo let naprej. Do Iraka sva vizami in druge vrste tihotapcev, se otresla tudi težav z nafto, Bol- Zmrači sc in kot da sva edina, gari in Turki je imajo na pretek, ki veva, zakaj so luči. Bližava se Manj prijazni so Bolgari. Ne bi pač Orientu in vse vidnejša je rad delal krivice narodu po tako njegova miselnost — luči imam bežnem vtisu, kot je skozi pred- zato, da vidim jaz. Ti pa le glej! nje steklo, toda od meje naprej Iz Bolgarije gre gladko. Pol-nisem srečal ne policaja ne ču- noč se bliža in kot kaže, vsi na Zaspan carinik P ;va naprej. Tik Pfe a že na pragu TurclF ; visok, visok trn :o sva padla dober kil® ed turško carino, a Sta^ i da je njega dni že ® tkal tudi teden dni • • t tolažba. Noč je mrZ ’ komajda drem*jev£ ak je treba namreč Pr 3olj sem t^j tja kot P furška carina namreč are »štacuno« in res » vprašanje, čemu tor L nje. Zvem, da ne sme i robu, potem te nob več ne spusti noter. . n bo. Nočna izmena (k e šla domov, nove se Malo se sprehodim, tasmrui. man, motorji spet ug rško parkirišče za je pravcata pušča > arah, ki se dviga že, ita. Gneča pa taka, nikamor. Komaj bi 5j« kamion. .Stane S (gozdi tako, da Pe\ :arino, visoko šolo i dokument pet mož, ima svoj pečat, ti, ki se blagovoli p® motnost Rak je bolezen, ki vstopi, ne da bi prej potrkala na vrata Zakaj društvo za boj proti raku -t* ' , . Nobena družba ni tako borata in nobena zdravstvena s'užba dovolj močna, da bi sama lahko reševala vse pro-”'erne, ki jih danes prinašajo rakava obolenja. Uspešen boj Proti raku je mogoč samo ob široki podpori vsega prebivai-stva, ki ga organizirano vodi Ustrezna organizacija. Društvo za boj proti raku •-jubljana — prvo slovensko društvo za boj proti raku je bilo ustanovljeno leta 1970 — je Prostovoljno združenje ljudi dobre volje, ki jim je boj proti [aku, tej bolezni sodobnega ?asa, pomembna naloga; združuje, ki je zraslo iz potrebe judi in družbenih in političnih organizacij, da bi pomagali družbi in strokovnim službam v b°ju proti raku. Društvo za boj proti raku je organizacija SZDL in vse svoje delo usmerja po strokovnih smernicah zdravstvene službe, ukrati pa sodeluje z vsemi organizacijami ter društvi, ki se kakorkoli ukvarjajo z bojem Proti raku. Težišče društvenega dela je Predvsem v zdravstveni vzgoji Prebivalstva, po drugi strani pa tudi zbiranju sredstev za reše-Vanje konkretnih nalog v boju Proti raku. Društvo se zaveda, da zlasti v današnjih razmerah Ue moremo pričakovati od družbe, da bo bolnikom lahko Zagotovila najsodobnejše pravljenje in hkrati tudi bolnikovemu dostojanstvu Ustrezne razmere v bolnišnici, zato želi z zbranimi sredstvi Pomagati družbi in bolnikom Prav po tej plati. Društvo za boj proti raku ahko opravlja svoje naloge le Prek članov, zato vabimo vse Judi dobre volje, da se nam Pridružijo. Zadostuje vaš pri- stanek in vpis v seznam članov društva za boj proti raku. Posebnih pravic in ugodnosti vam kot članu ne ponujamo, obljubljamo le, da vam bomo poslali naše dosedanje zdravstveno-vzgojno gradivo o raku kot tudi propagandno in izobraževalno gradivo, ki ga bomo še izdali. Pripravljeni pa smo organizirati tudi predavanja o raku. če se bodo člani v delovnih organizacijah odločili zanj. Društvo pričakuje od članov, da bodo: — predlagali in podpirali prirejanje zdravstveno-vzgojnih predavanj o raku in skrbeli za čimvečji obisk teh predavanj; — zavzemali se v družbenih in političnih organizacijah, da bodo vsestransko podpirale prizadevanja društva; — ustvarjali med ljudmi zdrav.optimizem v odnosu do raka in jih opozarjali na možnosti za uspešno zdravljenje in jim tako odvzeli strah pred rakom. Z RAKOM MORAMO RAČUNATI, VENDAR NE VDANI V USODO, PAČ PA Z ZAVESTJO, DA GA LAHKO PREMAGAMO; — opozarjali ljudi na pomembnost zgodnjega odkrivanja raka. RAK JE BOLEZEN, KI VSTOPI, NE DA BI POPREJ POTRKALA NA VRATA! — zavzemali se za urejeno okolje, v katerem bo čimman j možnosti za nastanek raka; — prizadevali si za spremembo odnosov do kajenja, glavnega povzročitelja pljučnega raka. Zavzemali se, da bodo kadilci začeli spoštovati soljudi in opustili kajenje povsod tam, kjer se zbirajo nekadilci. Zavzemali se za to, da bi šole, zdravstvene organizacije, uradi in javni prostori postali prostori posebnega družbenega pomena, v katerih ni prostora za cigarete; * —- z osebnim zdravim načinom življenja spodbujali k takemu življenju tudi druge, saj samo zdravo življenje daje upanje, da ne bomo zboleli, če pa že bomo, pa največ možnosti, da bomo bolezen uspešno premagali; — širili literaturo o raku, ki jo izdaja društvo za boj proti raku ter priporočali vodstvom delovnih skupnosti, da jo posredujejo svojim delavcem; r Humoreska — pridobivali nove člane in jih spodbujali k izpolnjevanju društvenih nalog; — redno plačevali članarino (100 din letno) in podpirali društvene akcije za zbiranje sredstev za izpolnjevanje svojega programa. Kako se včlaniti v Društvo za boj proti raku? Občinski sveti zveze sindikatov so že prejeli od Društva za boj proti raku — Ljubljana potrebno informativno gradivo, obrazce za prijavo novih članov in položnice za članarino. Osnovne sindikalne organizacije naj s svojimi aktivnostmi in s pomočjo strokovnih služb poskrbe za spisek vseh, ki bi se radi vključili v društvo in sodelovali v boju proti raku. Spiske novih članov in letno članarino v znesku 100 dinarjev pošljite na naslov: Društvo za boj proti raku Ljubljana, Komenskega 4, 6 1000 Ljubljana. . - Po prejemu seznama bo društvo izdalo članske izkaznice in jih skupno z zloženkami o raku poslalo osnovnim sindikalnim organizacijam. Društvo za boj proti raku Ljubljana mmm - / £1* $1 lis F:*$ 1*1 P n§ Dolgovi — 7ovariši, bi lahko na lem sestanku zvedel, koliko dolgov ima naša tovarna. — Ne, tovariš! To je skrivnost. — Kako skrivnost, saj so nas ravno ta posojila rešila najhujšega? — To je res, ampak če so državni dolgovi skrivnost, zakaj ne bi bili tudi naši. — Toda mi moramo to posojilo vrniti. Kako naj vemo, doklej bomo še zatiskali pas? — Za to bo že kdo poskrbel. Vi se morate samo odločiti, koliko boste namenjali za kredite. — Pa so vsaj namensko porabljeni? ,— Seveda so. Malo — meni, malo — tebi... — Kaj pa nam? — Mi jih moramo vrnili! — To je pa tako kot: eni delajo, drugi pa so nagrajeni po rezultatih njihovega dela. — Prosim, tovariš, ne filozofiraj! Ali si morda delegat? — Nisem! — Potem pa ne postavljaj takšnih —delegatskih vprašanj! No, pa kljub temu, dane boš mislil, da se nočem pogovarjati o tem, ti bom nekaj povedal. — Kaj pa? — Vse dokler ne boš delegat, ti bom dolžan odgovor o naših dolgovih. Dušan Starčevič m !!!!!§ lilij i m f*l mm im Kil |pP:| PšiS? «5 CPi igli m# m ■tl e m iPim IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA Uveljavljanje odškodnine v zvezi z delom Za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z njim, je odgovorna temeljna organizacija, delavec pa je odgovoren za škodo, ki jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči temeljni organizaciji. Redkokdaj pride do sporazuma med delavcem in temeljno organizacijo, zato so pred sodišči združenega dela zelo številni spori v zvezi z odškodninsko odgovornostjo, zlasti še zaradi odškodnine za nesrečo pri delu. Zakon o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo Uradni list SRS, št. 24/8.3) predvideva, da je treba v vsakem primeru ugotavljati in uveljavljati odškodninsko odgovornost v temeljni organizaciji, kjer je bila povzročena. Niti delavec niti temeljna organizacija ne moreta uveljavljati škode neposredno na sodišču združenega dela, če pred tem ni bil izveden ustrezen postopek v temeljni organizaciji. Delavec, ki uveljavlja odškodnino od temeljne organizacije, mora svoj zahtevek najprej nasloviti na pristojni organ temeljne organizacije. Če ima temeljna organizacija zavarovanje pred odgovornostjo pri zavarovalnici, lahko delavec zahteva povrnitev škode tudi neposredno od zavarovalnice, kj seveda odgovarja največ do zneska svoje obveznosti. Če terja povrnitev škode le od zavarovalnice, potem seveda ni potreben postopek v temeljni organizaciji, vendar odškod- i nine ne more uveljavljati zoper zavarovalnico pri sodišču združenega dela, ampak pri rednem sodišču. Čim uveljavlja odškodnino zoper temeljno organizacijo in zavarovalnico, pa je obvezno, da jo zahteva najprej pred pristojnim organom v temeljni organizaciji in šele v ! primeru, če je njegov zahtevek zavrnjen, ali pa če v roku treh mesecev ne dobi odgovora, lahko uveljavlja 'odškodnino pri sodišču združenega dela. Če j se delavec obrne neposredno j na sodišče združenega dela, i mora le-to njegovo zahtevo odstopiti pristojnemu organu temeljne organizacije, da uvede postopek in se odloči o zahtevku. Če se pristojni organ ne odloči, lahko delavec po preteku treh mesecev znova uveljavlja odškodnino pri sodišču združenega dela. Zakon skuša s tako ureditvijo doseči, da se delavci temeljne organizacije seznanijo z uveljavljenimi odškodninskimi zahtevki in da se skuša spor rešiti brez posredovanja sodišča. Doseženi sporazum med temeljno organizacijo in delavcem ima moč izvršilnega naslova, zato v primeru, če zavezanec škode ne povrne, ni potrebno posredovanje sodišča, ampak lahko upravičenec predlaga izvršbo. To velja tako v primeru, če je škodo uveljavljal delavec,kot tedaj, če je delavec tisti, ki mora povrniti škodo. Delavci, ki se s svojimi zahtevki obračajo neposredno na sodišče združenega dela, si po nepotrebnem zavlačujejo rešitev spornega razmerja. Nezaupanje do pristojnih organov temeljne organizacije gotovo ni upravičeno, kajti če je delavčev zahtevek utemeljen, potem je tudi za temeljno organizacijo veliko enostavnejše in cenejše, če se doseže sporazum o plačilu odškodnine. /. Ž. 8M84 Bogatejši, ustreznejši! za 290.00 din BeSatrsSsaemtnosl zdrkne v žep bakšiš, sem ter tja moraš odnesti kak papirček še Prevajalcem (Alah se usmili te8a, ki jim pride v roke, še bolj Pa onega, ki bi njih prevajalsko Urnetelnost res potreboval), raorda še fotokopirati... Skratka, množica ljudi, ki se je zarotila čimveč vtakniti v žep — v.es postopek pa tako zaplesti, da S| j'm končno še hvaležen, da ga sPJoh znajo odplesti. Vse skupaj ti še zabelijo »povratniki« iz Iraka z novimi srh-'Jrvkami o prestreljenih vozilih, Drtvih šoferjih, ropih... Poldne Je m vročina v tem prahu ubija še b°lj. Ne veš ali je bolj nadležen rarčes ali tihotapci, prekupčeval-Cl’ ali od naših podjetij plačani rarški špediterji, ki tudi niso kaj drugega. Končni recept: pravi mož. Prava cigareta, prava vsota in na Veeer Stane vse uredi. Benti pa kot zlomek, ker je Turkom ra°čno pomagala malomarnost Pstih, ki so doma sestavili takšne dokumente, da se zahtevam po bakšišu sploh ne gre čuditi. Tako Je to, spet je plačal tisti, ki je rajmanj krivi, j £ok problem, l°k problem Preživela sva tprej celodnevno ječanje s stoglavim zmajem turnega uradništva, ko smo drug Togega obkladali z direktorji, d°ktorji, šefi, kolegi, celo arkadi (prijatelji). Dialog je v glavam tak: Na turški meji - kot m startu velike dirke. ‘— Čok problem, arkadaš! (Prost prevod besed, tona in pogleda pomeni: Bratec, zabredel si v resne težave in le jaz te lahko izmažem!) —- Jok problem, kolega! (S tem si mu odvrnil — s skesanim, vsega voljnim pogledom — da ni težav, bolje, da jih ti nikakor ne misliš povzročati). Ko to podkrepiš z materialnimi dobrinami, kot so denar, cigarete, svinčniki, sončna očala (na značke ne trzajo, pametni Turki), se vse skupaj res nekako uredi, in potem ni kraja nasmeškom, trepljanju po ramenih in sploh in oh. Med potjo čez Traki jo mi Stane pokaže sarajevski tovornjak, ki tam stoji že eno leto. Voznik je menda zaprt. V trdi temi smukneva ob pusti obali Marmornega morja, mimo nepregledne vrste stojnic s sadjem, mimo TIR kontrole (pet jih je skozi Turčijo in sb le dodaten sistem preverjanja tal^ometra — beri: pobiranja kazni, ki se ji pravi bakšiš) in nekaj čez deseto sva pred Istanbulom. Ustaviva se v Londra Čampu, enerri največjih urejenih parkirišč za tovornjake. Londra Meka Vsaka čast, lepa, asfaltirana parkirišča, skrbno čuvana, trgovine, restavracije, prenočišča, kopalnice, mehanične delavnice... Kako prija prha, poštena večerja, vrček hladnega piva. V takšnih razmerah potovanja takšna Indija Koromandija, kdo bi gledal na ceno. Zadnji dih Evrope se pač plača. Tudi drugi in tretji vrček piva in še kakšnega, če je treba. Tu celo na večno šibo časa vozniki pozabijo. Pomenki pa, no, ne gredo k mojemu prazničnemu počutju. Polni so skrbi, domotožja, skrbi za bolnega otroka, ki je ostal doma. Zahodnoevropski vozniki so kar malce vzvišeni — imajo pač več piva pod kapo, saj zanje celo turška meja ni tolikšna ovira. Marka uredi vse lažje in hitreje. Poklepetam z Miinchen-čanoma. Dvakrat močnejši avto pa lažji tovor, vse možno udobje, petkrat večja plača, višje dnevnice, poseben dodatek za bakšiš... ' Stane pride in me podi od mize. Greva, v Turčiji je že polnoč proč in voziti hoče vsaj še pol ure. Za nama pivo še teče, pogovor je vse vedrejši, Nemca kujeta načrt obiska v carigrajskem bordelu. Dva sta in z njunim avtom (in denarjem za turške policaje) naju bosta kljub temu ujela do naslednjega večera. Od carigrajskega čara sem ujel le migetajoč roj svetilk, ki so mi dale slutiti razsežnosti večmilijonskega mesta ob Bosporju. Nič zgodovine, nič romantike, eksotike — le val smradu iz teme Zlatega roga. Most v Azijo je zastražen, kot bi divjala vojna, na poti iz Carigrada se veseliva muslimanskega praznika bajrama — manj bo turških tovornjakov na cesti in pot bo ravno še enkrat bolj varna. Stane ne zmore zadanih dveh ur vožnje. Zaspiva ob poti — za pol ure. Zbudi naju policija, ki ne dovoli spanja izven urejenih parkirišč, češ da varuje voznike pred roparji. Tri škatle cigaret in nekaj turških lir, da lahko spiva še poldrugo uro. Točno potem naju spet vržejo pokonci. Nič ne pomaga, Stane vžge in korakoma sope kamion od morja na 700 metrov nadmorske višine hribovja Bolu. Poslušam spomine na poledico, snežne zamete, drsenja proti prepadom — pa se nama res gode! Neumnosti se ne navadiš Uh, le še 150 kilometrov do Ankare. Potem se spomnim na 60 kilometrov na uro omejeno hitrost, ki si jo lahko dovoliva po Turčiji, pogledam predse v neskončne klance in si zračunam, da je to pravzaprav tri ure. Tudi te minejo prek vulkanskih tal, ki so vsaj po videzu izredno plodna. Skozi Turčijo naju spremlja bolgarska podoba skrajno smotrne obdelanosti, le da tu prevladujejo neizmerne površine, posejane s pšenico. Tako hitro zori, da sploh nima časa rasti v višino, se šaliva. TIR kontrola je zaprta, najdeva listek, da je ukinjena. Zaman (bolje, drago) je bilo veselje, saj se policaji na naslednji niso dali prepričati, da je to res: Nazaj ali čok problem. Torej jok problem in nekaj več cigaret. Cesta se spremeni v razdrapan makadam in dušiva se v prahu. Tudi vročina naju že dodobra zdeluje. Kamion skače čez luknje in kamne kot koza na sosednji livadi. Na poti, krajši od kilometra, naju dvakrat ustavi policija. Kaj bi, človek se navadi. Ne navadi pa se neumnosti, kot trdi Stane. Skrbi ga namreč za tovor, ki na slabi cesti vse bolj napenja ponjavo na levi strani. Menda voznikov pri nakladanju nihče ne posluša in posledica so lahko velike težave na poti, ponavadi pa tudi velikanska škoda. Tovor se rte prevrne do kraja, začneta pa puščati voda in olje. Hm, spomnim se Stanetovega pomirjujočega zagovarjanja svojega »starca«, da je motor pravkar iz generalne. Na zdravje! Šofer popravlja, kolne servis in še kaj zraven. Kup otrok, ki se zberejo okoli naju in beračijo več kot nadležno, mu volje pač ne popravi. Krasna zabava in še nekaj cigaret, ko je že bajram. Pazi pa se žal besede ali pogleda, starostna struktura obiskovalcev se na mah spremeni in potem gorje nama. Vsak resnejši spor se v najboljšem primeru konča v turškem zaporu. Nadaljevanje prihodnjič I Delavska enotnost Drugo zasedanje sindikalnih organizacij Alpe-Jadran pod geslom: »Sindikati — delo — napredek« V kulturnem domu Ivana Cankarja v Ljubljani je bilo konec minulega tedna drugo zasedanje predstavnikov sindikalnih organizacij Furlanije in Julijske krajine, avstrijske Koroške in Slovenije. Letošnji sestanek na omenjeni ravni je bil pod geslom »Sindikati — delo — napredek«, udeleženci pa so ga izrabili predvsem za izmenjavo mnenj o najbolj perečih družbenoekonomskih problemih, ki povzročajo tako nam kot tudi našim sosedom največ skrbi. Predstavniki posameznih dežel so v svojih poročilih in pozneje v. razpravi dokaj nadrobno predstavili razmere, v katerih žive, in s tem v zvezi tudi naloge sindikatov pri premagovanju gospodarskih težav, brezposelnosti in socialnih problemov. Zanimivo: čeprav je šlo za sestanek predstavnikov dežel z dokaj različno družbenopolitično ureditvijo, so si problemi, ki tarejo nas in naše sosede, če ne že povsem enaki, na moč podobni. Nekoliko več razlik pa je bilo čutiti v razmišljanjih, kako iz sedanjih težav, kar razumljivo niti najmanj ne preseneča, saj so, kljub skupnim vprašanjem, izhodiščni položaji omenjenih treh dežel različni. Pomembne naloge sindikatov Marjan Orožen, predsednik republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, je udeležence zasedanja med drugim seznanil z rezultati dela t. i. Kraigherjeve komisije in temelji našega ekonomskega in družbenega razvoja. »S tem v zvezi smo se zatrdno odločili, da se bomo vnaprej opirali predvsem na lastne moči in da v čim večji meri pozabimo na dosedanjo prakso, ko smo se s svetom povezovali predvsem prek najemanja kreditov, kupovanja licenc in pogosto zastarele tehnologije,« je poudaril predsednik Orožen. »Zato je razumljivo, da dobiva niiša sindikalna organizacija v zvezi z našimi skupnimi stabilizacijskimi prizadevanji vse pomembnejše in odgovornejše naloge. Po eni plati moramo biti mobilizator vseh delavcev za pridobivanje več dohodka na osnovi produktivnosti in ne povečevanja cen. po drugi pa nosilec aktivnosti za spodbudnejši sistem nagrajevanja po rezultatih dela. Ob prizadevanjih, da bi marsikaj racionalizirali in se odpovedali vsemu, kar ni nujno za naš razvoj, imamo opravka z miselnost jo prizadetih posameznikov. Razumljivo, ure-, sničevan je stabilizacijske politike je tudi boleče. Prav zato smo si v zvezi sindikatov Slovenije zastavili pomembno nalogo, da svojim ljudem čim bolj pojasnimo jedro naših skupnih stabilizacijskih ciljev, da bi lažje razumeli sedanji položaj in da bi imeli čim manj konfliktnih situacij. Letošnja rast proizvodnje pa že opozarja na spodbudne rezultate naših naporov za učinkovitejše gospodarjenje. Prepričani smo, da bodo v prihodnje naši delovni uspehi še večji, kolikor ne bo prišlo do mednarodnih zapletov in bomo lahko tudi vnaprej ustvarjali in živeli v miru....« • Skrajšani delovni teden Kljub zelo stabilnemu avstrijskemu gospodarstvu^vsaj za naše razmere, pa je svetovna gospodarska kriza oplazila tudi to deželo. Podatki namreč opozarjajo, da počasi, vendar vztrajno pada število zaposlenih. S tem v zvezi razmišljajo v Avstriji v treh smereh: da bi skrajšali delovno dobo, da bi podaljšali redne letne dopuste ali pa skrajšali delovni teden z 42 na 35 ur. Uresničitev te ali one zamisli bi prinesla nova delovna mesta. In to je bistveno. Bolj pravično razdeliti pogačo in omogočiti delo vsem, ki lahko in želijo delati — razmišlja vse več ljudi v tej deželi. Koroški sindikati so veliko časa posvetili vprašanju naraščanja brezposelnosti in se še najbol j ogrevajo za tretjo možnost, to je za 35-urni delovni teden. »Glede odloka Jugoslavije o pologu za prehod državne meje pa koroški sindikati menimo, da pomeni prestopek, saj smo se natančno dogovorili, kako bo potekal maloobmejni promet med obema državama. Tudi ceste smo gradili dvosmerne, promet pa poteka v glavnem le v eno smer. To se močno pozna pri številu nočitev Jugoslovanov v naši deželi, ki je v primerjavi z leti poprej za več kot 60 odstotkov manjše,« je povedal Ervvin Fruhbauer, predsednik deželnega vodstva Zveze sindikatov Avstrije za Koroško in namestnik deželnega glavarja. K temu je še dodal, da v Avstriji še vedno podpirajo'gradnjo predora pod Karavankami, toda ne v primeru priprte meje. Tudi problemi italijanskih sindikatov so podobni našim: inflacija, velika zadolženost, država dolgu je tujini kar 5000 milijard lir, in seveda naraščajoča brezposelnost. Ob tem sindikati ugotavljajo, da padajo realni osebni dohodki v proizvodnji in naraščajo v upravnih službah. Podobno kot v Avstriji tudi italijanski sindikati resno razmišljajo o skrajšanem delovnem tednu, saj vidijo v tem koraku nova delovna mesta. Zavzemajo pa se tudi za smotrnejšo davčno politiko, saj bi z njo lahko rešili marsikatero socialno vprašanje. Italijanski zdravniki, denimo, zdaj plačujejo manj davka na osebni dohodek kot kovinski delavci. Andrej Ulaga Zatikanje pri izmenjavi delavcev Mnenja o brezdevizni izmenjavi delavcev na dopustih, ki poteka med našimi in tujimi podjetji, so že dalj časa deljena. Po lanskoletni uvedbi pologa za prehod državne meje pa je ta oblika sindikalnega sodelovanja s tujino v očeh marsikoga že prav pregrešne narave. Nekaj tednov po ukrepu ZIS sprva ni bilo jasno, ali velja polog tudi v teh primerih, potem pa je decembra lani Zvezni sekretariat za finance izdal obrazložitev odloka ZIS. Po tej razlagi lahko delavci naših kolektivov, ki že leta sodelujejo s tujimi podjetji in so sklenili pogodbe o izmenjavi delavcev med dopusti, lahko potujejo čez mejo brez pologa. Pri tem morajo predložiti vabilo iz tujine ter sklep samoupravnega organa OZD, ki v okviru takšne izmenjave pošilja svoje delavce v tujino. Plačila pologa niso oproščeni družinski člani. Javnost je bila s tem bolj slabo seznanjena, najbrž iz strahu, da število teh prehodov meje brez plačila pologa ne bi bilo preveliko. Nerodno pri vsej stvari pa je zadnje čase predvsem to, da si omenjeno napotilo carinski delavci razlagajo ponekod tako, na drugem mejnem prehodu pa drugače, v večini primerov pa skušajo delavce odvrniti od potovanj v tujino. Potrdila delavskih svetov OZD zavračajo kot nezadostna ter zahtevajo bodisi še dodatno potrdilo organov za notranje zadeve ali pa kar soglasje Zveznega sekretariata za finance. V delovnih organizacijah, kjer tako izmenjavo poznajo, se torej upravičeno sprašujejo, kako ravnati v bodoče, posebno, ker so nekatere pripombe o tej izmenjavi tudi takšne, češ da je to početje protistabilizacijsko in pomeni izigravanje odloka o pologu. Mislimo, da bi morali na to vprašanje dobiti točen odgovor, oziroma jasno vedeti, kako je s tem sodelovanjem, ki v glavnem poteka z Madžarsko in ČSSR. Eno je sicer, če bi pod krinko tega sodelovanja prirejali razna turistična potovanja v tujino ali to izmenjavo kako drugače zlorabljali. (Po podatkih odborov za mednarodno dejavnost pri RS ZSS pri nas takih primerov ni bilo). Drugo je seveda, če ta izmenjava poteka v okviru dolgoletnega sodelovanja med kolektivi in dopolnjuje strokovno in poslovno sodelovanje. O tem naj presojajo v občinskih in osnovnih organizacijah sindikata oziroma v samih delovnih kolektivih. B. C. Začel se je svetovni teden razorožitve Človeštvo je talec nesmiselnega oboroževanja Na pobudo Organizacije združenih narodov je od 24. do 3 1. oktobra svetovni teden razorožitve, ki postaja sestavni del množičnega gibanja za razorožitev. Tako naj bi se te dni svetovna javnost seznanila z razsežnostmi oboroževalne tekme med blokoma, ki ni več vprašanje »razmerja sil in strahu«, ampak postaja vse bolj vprašanje obstanka vsega človeštva. Poglavitni namen organizirane mobilizacije javnega mnenja pa je, da bi pritisnila na ameriške in sovjetske »jastrebe« in pripomogla k ustvarjanju vzdušja za uspešen zaključek razorožitvenih pogajanj. Srednjeameriška in bližnjev-zhodna kriza na najbolj drastičen način opozarjata, kako močno je ogrožen svetovni mir. Velesili se kar naprej vmešavata v notranje zadeve drugih držav (Nikaragva, Salvador, Libanon, Afganistan. Poljska itd.) in tekmujeta za prestiž v posameznih delih sveta na škodo dežel v razvoju. Kako močno se je razplamtela oboroževalna vihra, povedo tile podatki: lani so bili vojaški izdatki v svetu kar za 150 milijard dolarjev večji kot leto poprej : obseg vojaških stroškov je v razvitih industrijskih državah 17-krat večji od vrednosti go- spodarske pomoči, ki jo namenjajo deželam v razvoju; človeštvo danes ogroža 50.000 jedrskih bojnih nabojev. Kljub zastrašujočim podatkom in nevarnosti jedrskega holokavsta obe velesili in bloka nadaljujeta z oboroževanjem, ki ga spremlja premišl jeno vodena propagandna vojna. V njej poskušata obe strani zavajati svetovno javno mnenje in zavračata odgovornost za napete mednarodne odnose druga na drugo. Očitno je, da namesto krepitve splošne varnosti dajeta prednost ozkim nacionalnim interesom in utrjevanju nacionalne varnosti. Toda takšen koncept »obrambne stjrategije« velesil in blokov postaja v razmerah širjenja jedrskega orožja vse bolj podoben milnemu mehurčku, ki se utegne razpočiti v morebitnem jedrskem spopadu NATO in Varšavske zveze. Sovjetska zveza in ZDA se kot najmočnejši jedrski sili vsekakor zavedata resne nevarnosti neposrednega spopada, zato se ga izogibata in vodita pogajanja o razorožitve-nem procesu. Toda težava je v tem, ker se kljub vsemu nočeta odpovedati delitvi interesnih področij v svetu, ki jo že od druge svetovne vojne dalje spremljajo »sanje« obeh velesil o dominantnem položaju in vlogi v svetu. Ker sta vojaško, politično in gospodarsko obe tako močni, da druga druge ne moreta streti, imperialistične težnje sproščata na plečih neuvrščenega sveta, ki mu jemljeta svobodo, pravico do samostojnega razvoja in demokratične družbene ureditve. Blokovska politika pa ne ogroža le politične integritete neuvrščenih in dežel v razvoju, ampak tudi njihov gospodarski razvoj, ki je v zastoju zaradi neizogibnih obrambnih izdatkov teh dežel. Sporočilo svetovnega mirovnega gibanja, v katerega naj bi se v tednu razorožitve aktivneje vključili tudi Jugoslovani, je, da je treba ustaviti oboroževalno tekmo in doseči sporazum med velesilama. Razvojne silnice tega sveta so namreč tako močno povezane in soodvisne, da je mogoče graditi prihodnost slehernega naroda le s skupnimi močmi in prizadevanjem mednarodne skupnosti, ne pa le izolirano in znotraj nacionalnih meja. To velja tudi za velesili, ki se bosta morali nehati tako močno oklepati sebičnih blokovskih interesov in se dejavneje vključiti v krepri tev mednarodnega sožitja, ki je v korist v^eh. Emil Lah SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE, n. sol. o., 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta 13 1. TOZD SPLOŠNE GRADNJE, o. sub. o., GROSUPLJE 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta 13 - gradi vse vrste gradbenih objektov, opravlja raznovrstna popravila, nadzidave in adaptacije, gradi stanovanja za tržišče v usmerjeni gradnji 2. TOZD KOVINSKO LESNI OBRATI, o. sub. o., GROSUPLJE, 61290 GROSUPLJE, Taborska cesta - izdeluje in razvija raznovrstno opažno opremo, manjše gradbene stroje za moderno tehnologijo gradenj; izdeluje vse vrste jeklenih konstrukcij, opravlja vsa ključavničarska, mizarska, žagarska in druga podobna dela, opravlja tudi celoten remont gradbenih strojev in opreme 3. TOZD PROJEKTIVNI BIRO, o. sub. o., LJUBLJANA, 61000 LJUBLJANA, Trubarjeva 65 - izdeluje vse vrste tehnične dokumentacije 4. TOZD GRADBENI POLIZDELKI - PROIZVODNJA, o. sub. o LJUBLJANA, 61000 LJUBLJANA, Cesta dveh cesarjev 393 - proizvaja betonske montažne hale, elemente ter druge betonske izdelke in polizdelke, pridobiva mineralne agregate, izdeluje železo-betonske armature, lesene opaže 5. TOZD IGRAD GRADBENIŠTVO, o. sub. o., VRHNIKA, 61360 VRHNIKA, Tržaška cesta, blok S-7 - gradi vse vrste gradbenih objektov, opravlja raznovrstna popravila, nadzidave in adaptacije, gradi stanovanja za tržišče v usmerjeni gradnji VSEM DELOVNIM LJUDEM IN OBČANOM ČESTITAMO ZA PRAZNIK OBČINE GROSUPLJE BBHfljk SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE n.sol.o. 5GPn I PROJEKTIRAMO IN IZVAJAMO VSA GRADBENA, OBRTNIŠKA IN INŠTALACIJSKA-DELA GROSUPLJE n. sol.o. fb Ljubljana, 27. oktober 1983 7* Stran ”1 umil II III i —i ■ II .. II Delavska enplnosl Kulturna akcija pod geslom: Knjige v knjižnico Letošnji oktober, mesec knjige. Poteka v Sloveniji pod geslom: knjige v knjižnice! Kadar so knjige tako drage, da si jih iz lastnega žepa velika večina ljudi ne more več kupiti — ker niso drage le knjige,pač pa vse za življenje: je toliko pomembnejše vprašanje, ali lahko te potrebe ljudi izpolnijo splošnoizobraževalne knjižnice. A tudi za te je znano, da spričo vedno manjše vrednosti kulturnega dinarja, ki ga zbiramo v kulturnih skupnostih, ne morejo več dohitevati visokih cen knjig, kar se kaže v skrčenih nakupih novih knjig. Pot do lastne knjige je mnogim torej skoraj zaprta, do izposojene knjige v knjižnici pa vedno bolj omejena. Je mogoče vendarle kaj storili, da bi se takšne neugodne razmere za bralce izboljšale? Je mogoče, če bomo karkoli storili v smislu akcijskega gesla, ki ga je v letošnjem mesecu knjige naslovi! svet za kulturo RK SZDL na svoje in sindikalne organizacije in njuno članstvo. Pregledali naj bi možnosti, ali lahko del svojih sredstev odmerijo za knjižnice v krajevni skupnosti, delovni organizaciji, društveni knjižnici ali katerekoli splošnoizobraževalni knjižnici. Ta čas vsekakor še nimamo povratnih informacij o tem, kako je bila med organizacijama in njunim članstvom sprejeta ta spodbuda, kakšne so konkretne akcije, za koliko novih knjig bodo bogatejše knjižnice in izbor knjižnega sklada za bralce. Nestrpnost seveda ni umestna, toda s široko akcijo obeh organizacij v naslednjih mesecih koledarskega leta (akcija se lahko seveda vsako leto ponavlja!) bi utegnili skokovito povečati knjižničarske knjižne zaloge. Akcija »knjige v knjižnico« pa vsebuje še druge spodbude. Za eno smo slišali na nedavni seji predsedstva Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Ta organizacija oziroma njene občinske Zveze in kulturna društva seveda nimajo denarja, ki bi ga lahko prispevali za bogatitev knjižničnih skladov. Njihova akcija velja spodbujanju organiziranih oblik širjenja bralne kulture. Imajo pa možnosti, da zastavijo besedo v prid akcije »knjige v knjižnice« v lastnem okolju. Imajo možnosti, da med ljudmi razširijo akcijo »odstopi knjigo knjižnici«. Prav gotovo so ljudje, ki bi bili pripravljeni knjigo iz lastne knjižnice podariti splošnoizobraževalni knjižnici in ji s tem odpreti pot med številne bralce. Tako zastavljena trajna akcija med ljudmi, pa čeprav kampanjska, ima možnosti, da se sčasoma razvije v širšo družbeno prakso. Vsekakor je vredno to spodbudo, to zamisel pretehtati v dogovoru z. občinskimi zvezami kulturnih 'organizacij. Seveda že zdaj ne manjka skeptikov, ki pravijo, da imajo takšne akcije tudi svoje senčne plati: »tudi če nam akcije uspejo, kam bomo s knjigami, kjer so že zdaj neustrezni oziroma premajhni knjižničarski prostori«: ali drugi drugače — »zopet moramo z ljubiteljskimi akcijami reševati sistemsko neurejene zadeve«. Vsekakor se splača vsaj poskusiti kaj storiti, da bi tudi v teh denarno zaostrenih časih ncl vseh ravneh bila knjiga kot kulturna dobrina ljudem bolj dostopna. Sonja Gašperšič Z izvirnostjo in obilo volje premagujejo težave Snovanje kulture v Donitu Delavke Donita vsako leto pripravijo razstavo ročnih del, ki si jih sodelavci z zanimanjem ogledajo Menda ne mine teden, da ne bi v medvoškem Donitu pripravili kulturne prireditve. Tisti, ki ne poznajo te delovne organizacije, lahko pomislijo: Kdor ima vse gmotne možnosti, se lahko hvali s kulturnim ustvarjanjem. Poznavalci pa vedo, da nimajo izjemnih razmer za kulturno snovanje. Lahko hi rekli, da so prej slabi kot dobri. Tisto, kar Donit uvršča na področju kulture pred mnoge druge podobne organizacije združenega dela, je zasluga peščice zagnanih ljubiteljev kulture. Lansko leto so v Donitu pripravili 28 razstav, letos pa že 25. Posebnega razstavnega prostora nimajo. Zadovoljni so z nekoliko večjo sobo poleg obrata družbene prehrane, v kateri so tudi seje samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij. Kulturnikov, pa tudi tistih sodelavcev, ki prihajajo na sestanke, to ne moti. Pravijo, da so sestanki manj puščobni. Med najpogostejšimi razstav^ Ijalci so zlasti domači likovni amaterji pa tudi gostje iz različnih okolij. Komisija za kulturo pri predsedstvu sindikata je ustanovila likovno sekcijo, v katero so vključeni tudi Donitovi likovni amaterji. Letos je bil v tovarni ex-f e napore, ki se ga je udeležilo deset slikarjev in okrog dvajset nadarjenih slikarjev — učencev okoliških osnovnih šol, likovna dela pa so razstavili tudi v prostorih mestnega sveta ZSS Ljubljana. V Do- nitu najdejo čas in prostor tudi za druge razstave: delavke Donita so pripravile kulinarično razstavo (takrat so zbrale in natisnile v biltenu stare, že skoraj pozabljene recepte), predstavili so klekljan je, umetno kovaštvo, ribniške izdelke, razstavljali so izdelke nekaterih tozdov... Pripravili so tudi zanimive literarne večere, na katerih so predstavili nekatere znane slovenske pesnike, pisatelje in humoriste. Čeprav so bili v delovnem okolju, so jih obiskali tudi mnogi sodelavci in krajani Medvod. Bogato knjižnico vsako leto dopolnijo z novimi knjigami, ki so blizu večini delavcev. Do nedavnega za knjižnico niso imeli posebnega prostora. Knjige so bile zložene v steklenih omarah na hodnikih. Toda kulturniki so se znašli in prostor, ki je doslej sameval, uredili tudi v knjižnico. Ob tem niso pozabili na^ibčasne prodajne razstave knjig, na sodelovanje s krajevnimi skupnostmi in njihovimi kulturnoumetniškimi društvi ter na sodelovanje na različnih prireditvah in proslavah. Razumljivo je, da prireditve v tovarni pripravljajo sami. Pri komisiji za kulturo deluje tudi recitatorska skupina. Člani komisije pa redno spodbujajo domače pesnike in literate, da svoja dela objavljajo v tovarniškem glasilu. Skratka, kadar je treba organizirati prireditev v tovarni, niso v zadregi, pogosto pa jih k sodelovanju povabi tudi občinski svet ZS in drugi organizatorji pomembnejših prireditev. hal ni orkester Donit ali pa Donitov oktet iz Sodražice. Pihalni orkester sestavlja 35 godbenikov. Med njimi je četrtina delavcev tovarne, večji del pa jih je iz Medvod in okolice. Tudi pihalni orkester pogosto igra tam, kjer ga naboij potrebujejo. Zaigrajo prvomajsko budnico, organizirajo samostojne koncerte... Že v uvodu smo zapisali, da kulturniki v Donitu nimajo nikakršnih izjemnih delovnih razmer. Prav tako kot povsod v kulturi se tudi v Donitu srečujejo s pomanjkanjem sredstev, prostorsko utesnjenostjo ali pa kritiko programa dela. Mimogrede: v tovarni nimajo nikogar, ki bi se poklicno ukvarjal s kulturo. Velike uspehe dosegajo z izjemno delavnostjo, domiselnostjo in požrtvovalnostjo. Z voljo premagujejo tudi vse težave, ki jim marsikje niso kos niti poklicni kulturniki. Nagrada za delo? To so zadovoljni obrazi sodelavcev po obisku razstav, abonmajev v gledališču, uspešne prireditve v tovarni ali koncerta pihalnega orkestra. To je tudi največja spodbuda za njihovo delo in kljub osebnemu odpovedovanju ne odnehajo. Nasprotno, menda so vse bolj zagnani. B. Praznik V kulturnih programih sko-j obvezno sodeluje tudi pi- V sebi je nosil slovenskega človeka Ob 90-letnici rojstva revolucionarja in pisatelja Lovra Ku-harja-Prežihovega Voranca je bila ob koncu minulega tedna na Ravnah na Koroškem vrsta spominskih prireditev. »Prežihov Voranc je za nas vseskozi aktualen — tako včeraj in danes kot danes in jutri.« je dejal Franc Šetinc na osrednji republiški slovesnosti. »Šel je za tem svojim slovenskim človekom, proletarskim in kmečkim, nosil ga je v sebi, trpel njegove muke, se veselil življenja z njim, veroval, se bojeval, iskal novih in novih poti k nezanesljivi človeški sreči in ga poveličeval tudi takrat, ko je bil majhen in izgubljen. Tedaj mu je Voranc pomagal živeti z zanj napisano besedo.« Srečanje ni bilo namenjeno le obeležitvi pisateljeve obletnice, temveč je osvetlilo tudi razsežnost in odmevnost Prežihovega pisateljskega in političnega dela. Voranc je bi! zraščen s koroško zemljo. Toda obenem je bil povezan s slovenstvom, bil je internacionalist in Jugoslovan, odločen nasprotnik šovinizma in imperializma. Zato je tako aktualen tudi danes, zato se bomo k njemu še vračali in se oplajali ob njegovi misli. I. Ž. Z — N V založbi Delavska enotnost 1 so doslej izšle tele fotomonografije. MONOGRAFIJA LJUBLJANE 400 din OKUS PO PRAHU —T. Stojko 260 din HALOŠKI ČLOVEK — S. Kerbler 300 din FOTO/PHOTO — J. Žnidaršič 600 din Monografija Ljubljane je na voljo le še v slovenskem jeziku. Besedilo preostalih treh pa je natisnjeno v slovenskem, srbo-hrvatskem in angleškem jeziku. Vse štiri so primerno darilo prijateljem in poslovnim sodelav- ' cem. Kupite jih lahko v knjigarni Delavske enotnosti na Celovški cesti 43 in Tavčarjevi ulici 5 v Ljubljani. v ___________________________________________y z--------------------Naročilnica------------------------—x Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška c. 43 nepreklicno naročam ................ izv. Monograf. Ljubljane ............ izv. Okus po prahu ............ izv. Haloški človek ............ izv. Foto/Photo Ime in priimek ............................................. Ulica, hišna številka, kraj ................................ Podpis naročnika .............. Plačam po povzetju! Datum y Poslanica miru iz Kopra Množičnim manifestacijam za mir. ki so se konec preteklega tedna zvrstile po vsem svetu, se je pridružila tudi slovenska mladina, zbrana v Kopru na osrednji republiški prireditvi ob dnevu OZN in tednu razorožitve. Gotovo ni bilo naključje, da so mladinci, člani klubov OZN, izbrali za prizorišče mirovnih zborovanj prav Koper, saj to obalno mesto s svojo privrženostjo idealom dobrososedskih in miroljubnih odnosov lahko v polni' meri zrcali hotenje vseh naših delovnih ljudi in občanov. Prireditelji so v treh dneh pripravili bogat spored dogodkov od razstav, nastopov mladih kantavtorjev s protivojnimi pesmimi in poezijo, predavanj in okroglih miz o aktualnem mednarodnem položaju in pomenu klubov OZN v protioborožcvalnem gibanju — ki so lahko uresničili osnovni namen množič- nega srečanja: seznaniti mladino z nevarnostjo brezglavega oboroževanja, mobilizirati vse napredne sile v boju za obstoj civilizacije. V' tem procesu osveščanja naj bi prav mladinska organizacija s svojimi centri klubov OZN in drugimi specializiranimi organizacijami imela eno vidnejših mest, kot je na praznovanju OZN poudaril član CK ZKS Štefan Cigoj. Zato mora ob upoštevanju miru, varnosti in neodvisnosti in neodvi- snega razvoja pridobiti čim-širši krog delavcev-samou-pravljalcev, dijakov, študentov. kmetov in drugih občanov. — Koprski mirovni izziv je tako uspešno izzvenel, ne le kot odmev svetovnih mirovnih gibanj, temveč tudi kot samosvoj odraz naše družbene stvarnosti in opredelitve za politiko miroljubnega sožitja in neuvrščenosti. Enotnemu nasprotovanju politiki nasilja pa je v tem obmejnem mestu dala posebno težo tudi navzočnost predstavnikov mladinskih odborov pri Slovenski kulturnogospodarski zvezi iz Trsta in Gorice ter Zveze slovenske mladine s Koroškega, ki so se skupaj s predstavniki štiridesetih slovenskih klubov OZN udeležili množičnega pohoda miru in drugih prireditev ob dnevu in tednu razorožitve. Miran Kljun OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE! Pripomoček pri obravnavi rezultatov gospodarjenja plakat SHEMA DELITVE PRIHODKA RAZPOREJANJE DOHODKA IN ČISTEGA DOHODKA Format 70 x 100 cm Plakat z letvicami 100 din — plakat brez letvic 65 din j iBSl Ki —Kiii S |pS*KK;| :‘X; |p¥;-K::¥: Ipifi mmm lili ip*i Hat Športno srečanje delavcev Merxa Tesnejše medsebojne vezi imi WM'i I lili Na temelju dolgoletnega izročila in skrbi za telesno kulturo, predvsem rekreacijo, smo v sozdu Merx tudi letos pripravili športnorekreacijske igre Trim-Merx, na katerih so tekmovali delavci trgovine, kmetijstva in živilske industri je ter gostinstva. Na teh igrah niso bili tako pomembni rezultati kot pa množičnost in veliko novih tovarišev. Kljub slabemu vremenu sc je zbralo pred športnorekreacijskim centrom Golovec v Celju okoli 560 tekmovalk in tekmovalcev ter drugih športnih delavcev. Po razvrstitvi ekip, otvoritvenem pozdravu in v upanju, da se bo v pozne jših dopoldanskih urah pokazalo tudi sonce, so se ekipe skupaj z vodji napotile na svoja tekmovalna mesta. Vse športne zvrsti, plavanje, kegljanje, streljanje, namizni tenis za moške in ženske ter mali nogomet, vlečenje vrvi in šah za moške so bile v centru Golovec, tek na 1000 metrov za moške in 600 metrov za ženske pa na stadionu Kladivarja. Tako kot na lanskih igrah so tudi letos zmagali tekmovalci delovne organizacije Blagovni center, ki so zbrali kar 77 točk več kot drugouvrščena ekipa delovne organizacije Potrošnik in 84 točk več kot tretjeuvrš-čena Tkanina. Zmagovalci so prejeli v trajno last pokal pokrovitelja, medobčinskega sindikalnega sveta. Rezultati: Blagovni center 342 točk. Potrošnik 265 točk. Tkanina 258 točk, Mlinsko predelovalna industrija 2ti8 točk, delovna skupnost sozda 182 točk. Dravinjski dom Slovenske Konjice 135 točk. Teko l 12 točk, Gostinsko podjetje 103 točke. Kmetijska zadruga Celje 66 točk, Avto-tehnika 39 točk. Moda 30 točk. Turist Nazarje 10 točk, Zdravilišče Dobrna 9 točk in Kmetijska zadruga Laško 5 točk. Rezultati po posameznih disciplinah: STRELJANJE —ženske: 1 Blagovni center 578 krogov, 2. Tkanina 536 krogov, 3. Teko 486 krogov; moški: 1. Blagovni center 647 krogov, 2. Teko 624 krogov, 3. Mlinsko predelovalna industrija 62 1 krogov. KEGLJANJE — ženske: I. Tkanina 620 kegljev, 2. Blagovni center 572 kegljev, 3. Potrošnik 555 kegljev; moški: 1. Tkanina 789 kegljev, 2. Delovna skupnost sozda 736 kegljev, 3. Blagovni center 722 kedjev. NAMIZNI TENIS — ženske: I. Teko, 2. Potrošnik, 3. Blagovni center; moški: 1. Delovna skupnost sozda, 2. Potrošnik, 3. Gostinsko podjetje. MALI NOGOMET: !. Dravinjski dom Slovenske Konjice, 2. Blagovni center, 3. Avto-tehnika. ŠAH: 1. Dravinjski dom Slovenske Konjice, 2. Blagovni center, 3. Mlinsko predelovalna industrija. VLEČENJE VRVI: 1. Kmeti jska zadruga Cel je, 2. Tkanina, 3. Blagovni center. TEK: ženske nad 35 let: 1. Blagovni center, 2. Mlinsko predelovalna industrija, 3. Tkanina; ženske do 35 let: I. Tkanina, 2. Blagovni center, 3. Mlinsko predelovalna industrija; moški nad 35 let: I. Potrošnik. 2. Blagovni center, 3 Mlinsko predelovalna industrija: moški do 35 let: 1. Blagovni center, 2. Potrošnik, 3. Tkani- Delavci DO »TEKSTIL Ljubljana, TOZD motvoz in pleteno Grosuplje ČESTITAJO vsem občanom občine Grosuplje za njihov občinski praznik 29. oktober Priporočamo svoje izdelke n. sol. o. PLAVANJE: ženske nad 35 let: I. Potrošnik, 2. Blagovni center, 3. Tkanina; ženske do 35 let: 1. Kmetijska zadruga Cel je, 2. Potrošnik', 3. Blagovni center; moški nad 35 let: I. Blagovni center, 2. Mlinsko predelovalna industrija, 3. Potrošnik; moški do 35 let: I . Blagovni center, 2. Dravinjski dom Slovenske Konjice, 3. Tkanina. Jana Mladenovič Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost 61000 Ljubljana, Celovška c. 43 IZŠEL JE POKOJNIK =RIRGCNIK i Delavska enotnost S palicami ali brez? Včasih so smučarske palice uporabljali športniki le na snegu. Kasneje, ko je bilo treba vaditi vse več in je šla tako imenovana mrtva sezona v pozabo, pa so postale smučarske palice aktualne tudi v toplih mesecih. Mnogi si s palicami pomagajo pri hoji v breg pa tudi v dolino. Takšna hoja je nekoliko lažja, saj precejšnji del telesne teže prevzame jo roke, kar se še posebno pozna pri strmem vzponu. S smučarskimi palicami pa smo tudi stabilnejši in na poledeneli poti tudi bolj varni. Bistveno pri hoji s palicami pa je vendarle to, da imajo noge lažje delo, ker smo del teže prenesli na zgorn je okončine in s tem zaposlili tudi roke, ki sicer pri hoji počivajo. Tako krepimo tudi mišice ramenskega obroča in rok, vadba je bolj vsestranska in priprava na smučarsko sezono učinkovitejša. Seveda pa pri alpskem smučanju nosijo glavno breme noge. zato jim vel ja v pripravi na zimo posvetiti tudi največ pozornosti. Dobri smučarji z lahkoto premagujejo strmine brez pomoči rok, zato delo spodnjih in zgornjih okončin pri tem športu sploh ni primerljivo. In prav na to moramo misliti v teh mesecih, ko so intenzivneje pripravljamo na smučan je. Roke nas namreč zlepa ne bodo pustile n ti cedilu, v nogah pa si bomo vedno želeli še več moči. Zato je vprašljivo, v kolikšni meri je pri poletnem in jesenskem treningu smiselno razbremenjevanje nog s pomočjo smučarskih palic. Še posebno, če smo le rekreativci. Nemara bo mnogokrat koristneje, če palice pustimo doma in si na hrbet nadenemo najmlajšega člana družine ali vsaj nahrbtnik. oo GP TURIST Ljubljana, TOZD Motel, Grosuplje čestita vsem delovnim ljudem in skupnostim k občinskemu prazniku Grosupljega N/1 SOZD GHT LJUBLJANA GP TURIST LJUBLJANA TOZD MOTEL GROSUPLJE ^ O -š c £ ^'E1 -5- £ -4 > cs ALI /VAM T7£ ,// V/Af VEi \ M7//Š7A //tSŽTAMčg, Delavska enotnost Delavska enotnost in njen pomen v osvobodilnem gibanju na Slovenskem med pniim in drugim zasedanjem Avnoja Revolucija naroda-proletarca je vzdržala vse pritiske in premagala krizo v lastnih vrstah * lil! ■ ■11 ' -X S i® it* i* *»* Na prvo zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije, ki je bilo 26, in 27. novembra 1942 v Bihaču. so povabili 7 1 delegatov, prišlo pa jih je 54. Med odsotnimi so bili tudi delegati iz Slovenije. Tiste dni, ko so v tem starodavnem bosenskem mestecu ustanovili AVNOJ, je narodnoosvobodilna vstaja na Slovenskem preživljala najtežje in odločilne trenutke. Bilo je neposredno po veliki sovražni ofenzivi, ki je začasno -pretrgala stike med Titovim štabom in vodstvom slovenskega osvobodilnega gibanja ter prizadejala temu gibanju zelo težke udarce. Okupator je skoraj štiri mesece nenehno napadal in povzročil partizanskim odredom hude izgube. Zavoljo tega so nekateri borci izgubili vero v zmago, v uspešnost vstaje in celo v možnost obstanka partizanskih enot, pa so odvrgli orožje in odšli domov. Izguba osvobojenega ozeml ja in nasilje okupatorjeve vojske, ki je požigala vasi, strel jala talce, zapirala aktiviste in odgnala v internacijo več tisoč Slovencev, je povzročilo omahovanje v poprej enotnem uporniškem gibanju. 1 re-nutni neuspeh osvobodilne vstaje pa so izkoristili reakcionarji vseh barv. od klerikalnih do liberalnih. S pomočjo fašističnih oblasti so ustanavljali tako imenovane vaške straže, se pravi, belo in plavo gardo, ki sta odkrito posegli v boj na strani okupatorja. Slovenska buržoazi ja, ki je vselej parazitsko živela od znoja delovnih ljudi, je torej tudi med vojno ostala dosledna sama sebi. Napad slovenskereakci je na partizansko vojsko pa je spremenil razmere, v katerih je delovalo osvobodilno gibanje. Okupator ga je poldrugo leto skušal streti, pa mu kljub krvavemu nasilju ni mogel zadati niti enega pomembnega udarca, s pomočjo domačih izdajalcev pa je postal nevarnejši in uspešnejši. Vsa ta dogajanja med sovražno ofenzivo in po njej so vplivala tudi na odnose v Osvobodilni fronti, ki je bila ustanovl jena kot enotno vseljudsko gibanje pod vodstvom Komunistične partije Sloveni je. V njej so takrat delovali tudi l jud je, ki še niso dokončno prelomili s politično tradicijo slovenske reakcije, zdaj pa so se znašli na razpot ju. Mnogi so sc v tistih dneh tesno povezali s parti jo in delavskim razredom, nekatere pa so začasne težave tolikan j prestrašile, da so začeli zagovarjati težnje po sporazumevanju z nazadnjaškimi izdajalskimi krogi, zlasti cerkvenimi, sprememtvi Osvobodilne fronte v strankarsko koalicijo in celo prenehanju oboroženega boja. . , .. Narodnoosvobodilna vstaja na Slovenskem je torej doživljala resno krizo, zato je komunistična partija sprejela nekaj pomembnih ukrepov, da bi to krizo čimprejpremagali. Glavni štab slovenske partizanske vojske je ustanovil brigade preizkušenih borcev, ki so se kmalu uveljavile kol močno orožje v boju proti okupatorju in beli gardi, manjši terenski odredi pa so potlej predvsem skrbeli za mobilizacijo ljudstva, za man jše akcije in podporo brigadam v njihovih bojih. Prve zmage, ki so jih izbojevale brigade, so močno zboljšale razpoloženje borcev, slovenskemu ljudstvu pa so dokazale, da je uničenje upora Zgolj pobožna želja okupatorja in domačih izdajalcev. Hkrati je bilo treba okrepiti notranjo enotnost v Osvobodilni fronti. To akcijo je neposredno vodil Edvard Kardelj. Ob podelitvi priznanj OF leta 198 I j c Mitja Ribičič med drugim obujal spomine na tedanjo Kardeljevo dejavnost in dejal: »Krištof se je najbolj bal tega. da bi se komu od zunaj ali od znotraj posrečilo razbiti enotnost slovenskih množic v Osvobodilni fronti, se pravi, da bi strankarskopolitična, ideološka, verska ali podobna vprašanja zameglila naš skupni osvobajajoči, demokratični in socialni smoter. Aktivistom, ki so se ob koncu aprila 1943 zbrali na Pugledu, je govoril, da bi kaj takega pomenilo zlom naše vstaje in poraz naše vojske.« Toda takrat ni bilo več te nevarnosti. Osvobodilna fronta je v nekaj mesecih po sovražni ofenzivi prebrodila resne težave, pri tem pa imata pomemben delež tudi Delavska enotnost in n jen Glavni odbor, ki so ga ustanovili novembra 1942 v Ljubljani. Ob desetletnici Delavske enotnosti je Edvard Kardel j zapisal: »Bistvena vsebina sestanka, na katerem so oblikovali akcijsko vodstvo enotnega delavskega giban ja, in tez. ki so jih tamka j spi e-jeli, je bila: strnitev vseh delavskih političnih skupin okrog Komunistične parti je Slovenije ter jasna in odločna orientacija, da se bo tako enotno delavsko gibanje borilo za enotnost Osvobodilne fronte in ne bo dopustilo nikakršnih posrednih ali neposrednih buržoaznih in drugih reakcionarnih vplivov. Ti sklepi so bili pomembni za ves nadaljnji razvoj socialistične revolucije v Sloveniji. S tem, da seje enotno delavsko gibanje na čelu s komunistično partijo deklariralo kot nesporna vodilna siki O F in da je izrazilo svojo odločno pripravljenost, boriti se za ohranitev te vodilne vloge do končne zmage, je dala Osvobodilni fronti politično strukturo, zaradi katere narodnoosvobodilna vstaja ni mogla končati drugače kakor z zmago socialističnih sil, z zmago socialistične revolucije. Seveda, za končni rezultat tega procesa ni bil odločilen samo ta sestanek ali njegovi sklepi. Predvsem je treba poudariti da je bilo delavsko gibanje de jansko že od vsega začetka vodilna sila OF, kar se je izražalo lakov vodilni vlogi komunistične partije, kakor tudi v najaktivnejšem sodelovanju delavskih množic raznih političnih prepričanj v osvobodilnem boju. Toda pomen tega sestanka je v tem, da je to stvarnost pravilno ocenil, da je jasno m javno izjavil, da združeno delavsko gibanje smatra vodilno vlogo delavstva m komunistične partije za neobhoden pogoj zmage osvobodilne vstaje. Vsem mogočim politikantskim kombinacijam je bil s tem Praktični učinek te akci je za enotnost Osvobodilne fronte je bil tedaj zelo velik, mnogo večji, kakor danes sodijo nekateri profesionalni opisovalci zgodovine narodnoosvobodilne vstaje, ki sc bolj pečajo z zunanjimi znaki in manifestacijami kot pa z notranjo politično vsebino dogajanj. S to akci jo je bil predvsem onemogočen vsak uspeh poizkusov reakcionarnih sil, da hi krščanskosociah-stično skupino v Osvobodilni fronti neposredno ali posredno izkoristile za razbijanje ali vsaj za slabljenje njene enotnosti. la skupina je bila sestavljena iz več delov — iz njenega pretežno delavskega krščanskosocialističnega dela ter samostojne grupe katoliških intelektualcev, ki je bila pred vojno zoper staro klerikalno vodstvo, toda ideološko je bila še vedno krepko povezana s klerikalizmom. Delavskemu gibanju je bila tuja v vsakem oziru, tuja celo krščanskosocialistični delavski skupini sami. Fi katoliški intelektualci so bili ves čas med narodnoosvobodilnim bojem pogosto izpostavljeni političnim vplivom reakcije in so bili glavno oporišče za vsako kolebanje in omahovanje, ki se je pojavljalo znotraj Osvobodilne fronte. Pošten prispevek stvari osvobodilnega boja slovenskega ljudstva je dala med narodnoosvobodilno vojno predvsem prva skupina, ki se je prek Delavske enotnosti krepko povezala s komunistično partijo in je dosledno vse do konca vojne in po njej ostala zvesta tej revolucionarni enotnosti. S tem nočem reči, da skupina katoliških intelektualcev ni imela nikakršne pozitivne vloge. Ne, ona je vsekakor olajšala prehod znatnega dela katoliške inteli-gcnce in z n jo vred tudi dela katoliških kmečkih množic na pozicijo narodnoosvobodilne borbe, ali pa jih je vsaj začasno nevtralizirala. Pri vsem tem -pa jo je ideološka povezanost s klerikalno tradici jo neprestano vlekla nazaj in v vseh odločilnih trenutkih, ne glede na njeno subjektivno hotenje ali nehotenje, nastopala kot reakcionarni odmev znotraj Osvobodilne fronte. Ves čas narodnoosvobodilne vstaje so bili potrebni napori vodstva OF, pa tudi n jenih nižjih organov, da bi odpravili te vjjlive, ka jti pojavl jali so ^e vedno znova, pri čemer so samo menjali obliko, vsebina pa je ostala ista. Ti pojavi so bili toliko nevarnejši, ker so si katoliški mtelek- 1 maki nekako prisvojili pravico govorili v imenu vse krscan-skosocialistične skupine, čeprav so bili v njej le manjšina. Nesoglasja z njimi so dosegla svoj vrh neposredno po ofenzivi leta /cLp in po vseh njenih posledicah. Za ver nadaljnji razvoj Osvobodilne fronte je bilo potrebno, da razmere dokončno razčistimo, kajti bilo je treba odstraniti vse, kar bi moglo ovirati napredek OF in njenega bodočega boja. Prvi in odločilni korak v tej smeri je bila akcija za vzpostavitev vodstva enotnega delavskega gibanja. S tem, da se je krscanskoso-cialistična.delavska skupina prek Delavske enotnosti uveljavila kot samostojni dejavnik v tesni zvezi s komunistično parti jo, je hkrati tudi javno izjavila, da ne misli podpisati nikakršne akcije, ki bi pomenila krepitev vplivov izdajalske buržoazne reakcije na OF. Težnje, da bi se Osvobodilna fronta spremenila v formalno strankarsko koalicijo, so na ta način doživele resen poraz. Čeprav so se pojavljale tudi še kasneje, vendar niso več predstavljale bistvene nevarnosti za vseljudsko širino in zmago Osvobodilne fronte. Pod pritiskom takega razvoja so sklepe Glavnega odbora Delavske enotnosti sprejeli tudi katoliški intelektualci. Kasneje, v teku nadaljnjega razčiščevanja razmer, so se v svojem bistvu ti sklepi uveljavili tudi v notranjih odnosih v sami OF. Formalni zaključek tega obdobja je bil stor jen z znano »dolomitsko izjavo treh skupin« februarja 1943. ki je proglasila strankarsko koalicionaštvo kot osnovno nevarnost za zmago Osvobodilne fronte, enotnost osvobodilnega giban ja na čelu z delavskim razredom in njegovo avantgardo pa kot glavni pogoj za to zmago. Ustanovitev Glavnega odbora Delavske enotnosti je bil potemtakem odločilni korak k »izjavi treh skupin« in k sklepom konference na kočevskem Pugledu aprila 1943, ki so izredno utrdili enotnost osvobodilnega gibanja. Z vsemi temi ukrepi je bila prehodna kriza v Osvobodilni fronti končno uspešno premagana. Prav kmalu st je to tudi jasno pokazalo v njeni nadaljnji dejavnosti, saj slu J F in narodnoosvobodilna vojska na vsej fronti dosegla no, e politične in vojne uspehe. Kasneje sovražniku nikoli več tu uspelo izzvati ničesar, kar bi bilo podobno takšni nevarni krizi. Glavni cilj sovražne ofenzive leta 1942 potemtakem ni l il dosežen v nobenem oziru. Narodnoosvobodilna vstaja ni bil i ne zadušena in ne oslabljena, marveč je izšla iz prehodnih Kratkotrajnih težav okrepljena in enotnejša v svojem revolu, onarnem vodstvu in v svoji množični osnovi.« Zato je zbor odposlancev slovenskega naroda, ki sc je sestal prve dni oktobra 1943 v Kočevju, ugotovil, da je Osvobodilna fronta postala »država v državi«, n jen program boja prod okupatorjem do končne zmage, za zedinjen je vseh Slovencev v federativni Jugoslaviji in za oblast delovnih ljudi,pa so sprejeli vsi svobodoljubni ljudje na Slovenskem. Zbor je izvolil nov ple.ium OF, ki je deloval tudi kot SNOO, torej kot prva politična m upravna oblast slovenskega naroda. Hkrati je izvolil tudi delegacijo, ki je nekaj tednov kasneje odšla v Jajce, kjer je na drugem zasedanju .Avnoja aktivno sodelovala pri oblikovanju nove Jug -sluvije. Zbral lanez Voljč Nagradna križanka št. 36 Rešitve pošljite do 8. novembra 1983 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ST. 36. Nagrade so 500, 400 in 300 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 34 malina, klokan, SKRIL, OVITEK, RADO SIMONITI NASOLITEV, ŠKARJE, AR, TNT, ATAKA, TALK, FALA, ETAT, AN, LARA, ATRI, VU, LT, KAUN, OGRAJA, IRIAN, RONALD REAGAN, DIRKALIŠČE, ORAN, ONA, ESKALACIJA, PELTONKA, OTA, OTONEL, ANO, RAA Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 34 1. nagrada 500 din: Franc Benko, Rašiška 20, 61000 Ljubljana; 3. nagrada 300 din: Adela Tovornik, štore 142, 63220 Štore. Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. ieta. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost ib. novembra 1967. leta ob njeni 25-letnici odlit al z redom za slug za narod z zlato zvezdo. Izdaja ČGP Delo - TOZD Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška 43, poštni predal v telex 31787 Glavni urednik in direktor TOZD: Dušan Gačnik Odgovorni urednik: Franček Kavčič Novinarji: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Ivo Kuljaj, Emil Lah, tajnica: Men Jurca, Franci Mulec (leh. urednik), Boris.Rugelj, Sonja Seljak (redaktorica), Janez Sever, Peter Štetamč. A -ei Ulaga, Janez Voljč in Igor Žitnik Pomočnik direktorja TOZD Milan Živkovič Telefoni: glavni urednik in direktor TOZD 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja TOZD 322-778, tajništvo uredrtištva 313-942 Naročniška centrala 321-£55.311-956 m 323-951 Založba Delavske enotnosti, Celovška Ljubljana, odgovorni urednik 32p-9.5& Uredništvo Naš detaVec,- Škupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška 43,311 -956 Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovšk 143,321 -256 in 321-651 Servis za tisk glasil organizacij združenega dela. Ljubljana, Celovška 43,323-951 Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljena, celovška 43, 320-403 •Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg . 312-125 in 310-923 Žiro račun 50100-603-41502 Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-691 Posamezna številka Delavske enotnosti 10 din, letna naročnina 520 din. Rokopisov in neriaroč. mh fotografi! ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini tisk Ljudska pravica Ljubljana Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago benger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlaiko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peter-koč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Ano ej Ulaga m Igor Žitnik. Delavska enotnost Akumulacij aOrkniškega jezera »Karkoli, samo naj že nekaj storijo. Naj napravijo, da bo jezero prihajalo in odhajalo v enakem ritmu, kot je bilo to doslej že stoletja, a se je leta 1969 zaradi zazidave požiralnikov porušilo. Če ne znajo ali ne morejo uresničiti vseh načrtov, ki se že desetletja pletejo okrog Cerkniškega jezera, pa naj povedo, da tu še desetletja ne bo nič, da smo prerevni, da bi se spuščali v megalomanske načrte akumulacije, da bomo vsi skupaj, ki tu živimo, vedeli, kako in kaj. Predvsem pa seveda mi, kmetje, Id namečemo na tone umetnega gnojila, pa vse skupaj nič ne hasne. Voda seže namreč po zaslugi poskusno zazidanih požiralnikov tako visoko, kot je nekoč le v najbolj mokrih letih, pri tem pa seveda spira gnojila, tako da dobre travne ruše sploh ni več.« Takole sta začela svojo pripoved ostareli kmet Janez Primožič ir, mlad: Tone Kebe, ki seje, enkrat drugače, kot smo navajeni slišati, odločil, da bo ostal doma na kmetiji, svojo ženo pa je poslal delat v oddaljeni Lož. Doma sta iz vasice Dolnje jezero, ki je le dva kilometra od Cerknice, in ki sega čisto do roba voda Cerkniškega jezera, kadar je jezero seveda polno. »Saj, ta negotovost nam jemlje voljo, da bi se sploh še šli kmete. Kar naprej neki načrti in obeti, kaj vse bi se dalo potegniti iz tega svetovnega čudeža, ki se mu pravi presihajoče jezero; pri tem pa teče že petnajsto leto in mi kmetje, ki se imamo za »poskusne zajce«, sploh ne vemo, ali naj krave prodamo in si gremo iskat delo v industrijo ali pa naj jih še dokupimo in povečamo prirejo mleka in mesa. Kaj torej? Od vsega, kar so leta 1969 obljubljali, so nam je le še utrdil dvom, da se z nami neodgovorno poigravajo.« Našo zemljo jemlje voda »Vse skupaj se je za nas domačine začelo torej leta 1969, ko so bili zazidani glavni požiralniki ob robu jezera. Zakaj? Da bi voda dalj časa zastajala in bi s tem omogočili razvoj turizma (celo hotele so načrtovali) in ribištva. Nekakšen referendum, ki ga je takrat občina razpisala, je uspel, četudi smo bili kmetje večinoma proti, saj smo dobro vedeli, da pomeni zastoj vode za nas zmanjšanje števila uporabnih kmetijskih površin, ki bodo zdaj dalj časa pod vodo. In res smo kmetje začeli opuščati njive in zemljo sejati s travo. Zdaj pa še ta trava ni več prava trava, ampak le nekakšna »travinca«, ki se je drži pesek in živini škrta med zobmi. Takole so rekli na občini ti-stegaleta, kose je ves ta nesmisel začel: Če poskus ne bo uspel, bomo požiralnike spet lepo od-mašili, da bo tako, kot je bilo prej. Prvo leto so nam kmetom tudi plačali odškodnino za poplavljene obdelovalne površine, potem pa jc vsaka odgovornost zaspala. Zaradi vode. ki se je obdržala nekaj dlje nad zemijo, ni bilo nikjer videti obljubljene trume turistov. Saj, tudi kopališča niso zgradili, niti hotela. Pa tudi ribištvu se je zalomilo. Ribji stalež so zadrževali tako, da so svojevoljno, torej brez soglasja, ki ga sicer rabiš za vsak »se-kret«, ki ga postaviš na domačem dvorišču, gradili jezove. Potreben je bil torej še dodaten poseg na zemljišču, spet v škodo kmetijstvu, s katerim so vodo resda zadrževali, nam kmetom pa so otežili pot do trave, potem ko je suša vodo vendarle pobrala tudi znotraj teh jezov. Jezi in boli pa nas še en svojevoljen ribiški poskus. Iz Planinskega polja, kjer domujejo ribe rdečeperke, so prenesli te nekvalitetne ribe v naše jezero, kjer je kraljevala ščuka. Zakaj? Zato, da bi bile za hrano ščukam. In kaj se je zgodilo, v grozo in presenečenje vseh, ne le ribičev? Rdeče-perkam očitno vode Cerkniškega jezera tako ustrezajo, da so se izredno namnožile in začele žreti ikre ščuk. Tako je ščuk vse manj, rdečeperk pa vse več. No, veste, midva sva vam zdaj v hudi jezi in skrbi nametala vse »neporavnane« dolgove, ki jih delajo na račun Cerkniškega jezera. To sicer z akumulacijo, o kateri se govori, nima neposredne zveze, dokazuje pa, da svojevoljnosti in zavlačevanja vseh mogočih projektov, ki jih delajo, nikomur ne koristijo. Niti turizmu niti ribištvu niti kmetijstvu. Vendar pa je med vsemi naštetimi »koristniki« eden, ki bistveno izstopa in ki mu je kmetijstvo prva in najvažnejša zaposlitev: to je kmet. Zaradi nas, ki živimo tu v negotovosti, bi moral že marsikdo leteti s funkcionarskega stolčka. Vsi omenjeni grehi so morda le manj pomembni od tistega naglavnega, ki se poigrava z našim obstojem. Pa ne le z našim, tu živimo kmetje s predšolskimi otroki. Naj jih sploh še vežemo na to našo zemljo ali pa naj jih raje kar pošiljamo v šole...,« sta končala svojo jezno in prizadeto pripoved kmeta Kebe in Primožič. Bo presihajoče jezero le še preteklost? Kebe in Primožič sta s svojega brega resnice povedala pač to, kar domačine najbolj skrbi in jezi. To pa, da sem dala njuno pripoved na začetek, nikakor ne pomeni, da hoče biti moje pisanje tendenciozno, pred čemer so me svarili moji kasnejši sogovorniki; da hočem namreč usmeriti simpatije in razumevanje na stran prizadetih domačinov. In ko sem tehtala, s čim naj začnem: ali z izjavami strokovnjakov, ki se poklicno ukvarjajo z usodo Cerkniškega polja, ali s čustvenimi izbruhi domačinov, so vendarle prevladali slednji. In to predvsem zato, ker s svojo vztrajnostjo in bojevitostjo nedvomno tudi poganjajo kolesa najrazličnejših študij hitreje naprej. Saj, načrti o zajezitvi Cerkniškega in Planinskega jezera so stari že več desetletij. Znano je namreč, da so na tem področju ogromne skrite zaloge pitne in industrijske vode za Kras in obalo ter da bi ob suši akumulirana voda teh dveh jezer poleg energije iz lastnih elektrarn, ki naj bi jih zgradili, omogočala tudi pridobivanje električne energije številnih hidroelektrarn vzdolž Save. In še dalje: z dovolj visoko Savo bi rešili problem hlajenja jedrske elektrarne Krško. »Polemik v zvezi s spremembo namembnosti Cerkniškega jezera je bilo že veliko. Vsem pa je skupno le neko delno in enostransko reševanje tega problema,« je začel moj naslednji sogovornik Dušan Fatur, svetovalec predsednika Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora. »Pripoved obeh kmetov je sicer bridka in divo bo podlaga za javno razpravo, žadnjo besedo pa bo imela seveda slovenska skupščina. Ker so naši mlini že doslej mleli prepočasi, vsega dela, ki nas tu še čaka, zdaj skorajda ni mogoče pospešiti. Opredelitev naj bi tako sprejeli leta 1985. Sicer pa sem v to zadevo vpleten nekako zasebno, saj sem kot zasebnik, in ne kot član komiteja, sprožil zamisel o celoviti odgovornosti ob tako pomembnem posegu kot je akumulacija oziroma sprememba namembnosti Cerkniškega jezera. Ker pa, kot vidite, stvari tečejo, me nikar ne sprašujte, za kaj se sam opredeljujem, še manj, kakšno je stališče Republiškega komiteja za Takšnole je Cerkniško jezero, kadar ni jezero, ampak polje. Suho, travnato. Kadar pa je »mokro«, se razliva po površini dobrih 25 kvadratnih kilometrov in je največje občasno slovensko jezero. Slike: Igor Modic in A.L.Zorko zadeva prav v bistvo njihovega življenjskega vprašanja: kaj bo z jezerom, kaj bo z njimi? Prav zato pa je nedopustno, da te stvari tako vlečemo. Vendar pa je problematika bolj vseslovenska, kot se zdi na prvi pogled, saj gre za obsežne posege v slovenski prostor, katerih posledice bodo čutili predvsem prihodnji rodovi. Zatorej bi si morali biti ta hip predvsem na jasnem z načelnim vprašanjem: ali smo Slovenci pripravljeni žrtvovati to naše enkratno presihajoče jezero ali ne? Na to vprašanje pa si seveda ne znamo odgovoriti. Tu se namreč krešejo interesi energetikov, saj nam nezadostno razvita energetska osnova že danes zavira razvoj gospodarstva, dalje interesi vodnogospodarstveni-kov in varstvenikov okolja. In to že kar predolgo. Vendar pa po moje prav ta primer dokazuje, da je odbila zadnja ura delnim rešitvam in delnim hotenjem, saj najdemo v Družbenem planu in dogovoru o temeljih družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1981 -85 zavezujoč člen, ki pravi, da bodo za potencialne akumulacijske prostore (in Cerkniško jezero je tak prostor), kjer so interesi različni, nosilci planiranja do leta 1985 sprejeli odločitve glede njihove namembnosti. Kljub temu, da smo se načelno dobro opredelili, pa odločitev, kaj torej storiti s Cerkniškim jezerom, ne bo nič lažja. Do marca naslednjega leta moramo zbrati načrte številnih strokovnih inštitucij, ki vsaka na svojem področju proučuje posledice posegov v ta kraški svet. Zbrano gra- varstvo okolja in urejanje prostora. Tudi ne želim ponovne polemike, ki jo takšno pisanje spet lahko izzove. Zdaj bo treba počakati na strokovna mnenja številnih inštitucij, ki jim je bilo naloženo, da s svojega področja preučijo posledice posega v ta kraški pojav,« je zaključil Dušan Fatur. Zabetonirano jezersko dno »Investitorja različnih raziskav sta Zveza vodnih skupnosti Slovenije ter Elektrogospodarstvo Slovenije, medtem ko Inženirski biro Elektroprojekt kot strokovna inštitucija koordinira delo s kooperanti. Ker je namen študije ugotoviti možnosti in posledice izgradnje vodnogospo- darskega in energetskega sistema, obenem pa tudi posledice vsega tega na okolje, kmetijstvo in turizem na območju Rakovega Škocjana, Cerkniškega jezera in Planinskega polja v ožjem smislu ter porečja Ljubljanice in Save v širšem smislu, sodelujejo pri izdelavi študije strokovnjaki najrazličnejših inštitucij,« je povedal Savo Janežič z Elektro projekta. »Naj jih naštejem: poleg nas še Vodnogospodarski inštitut, Hidrometeorološki zavod, Zavod za izgradnjo Ljubljane — tozd Urbanizem — LUZ, Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, FAGG, tozd Gradbeništvo in geodezija, Laboratorij za mehaniko tekočin in Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora; inštitucije torej, ki morajo dati najodgovornejše in najbolj strokovno mnenje o osnovnem projektu, ki je izzval že toliko polemik: to je študija prof. dr. Marka Breznika s Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Hidroteh-nična smer, z naslovom Večnamenska akumulacija Cerkniško jezero. Ta projekt predvideva, preprosto povedano, zabetoni-ranje jezerskega dna vse do nepropustnih plasti, s čimer bi preprečili, da bi voda nekontrolirano uhajala s Cerkniškega polja v globine.« »Narava ima vselej prav« Kje vse sem se potikala, da sem ulovila (skoraj) vse plati medalje, ki se ji pravi »sprememba namembnosti Cerkniškega polja«. Bila sem na Zavodu za ribištvo SRS, kjer je direktor Jože Ocvirk povedal, da je bila pustolovščina z rdečeper-kami nepremišljen korak, tako rekoč razvrednotenje Cerkniškega jezera (s stališča ribištva), da pa te ribe nikakor niso edini razlog za izumiranje ščuk v jezeru. Bila sem pri članu ribiške družine iz Cerknice, slavistu Tomu Korošcu, ki pravi, da on raje ne bi izzival narave, da naj pustijo vse skupaj pri miru. Bila sem pri avtorju študije Marku Brezniku, pri direktorju Zveze vodnih skupnosti Ladu Gorišku, naročniku in sofinancerju študije. Bila pa sem seveda tudi pri predsedniku Izvršnega sveta občine Cerknica Tonetu Kebetu, soimenjaku in sovaščanu kmeta, ki ga najdemo na začetku tega zapisa. Bila sem pa tudi na Zavodu za urejanje prostora v Cerknici, pri Milanu Juvančiču. In kakšno je-stališče prizadete občine? Takšno, ki pove, da je sedanje stanje najslabše možno stanje, kar si ga lahko mislimo. Prvič zato, ker že predolgo traja in drugič zato, ker nima od njega nihče nič. Ker občina dejansko »visi« na strokovni odločitvi na republiški ravni, ker so prostorski načrti občine, ki naj bi vendarle usmerjali razvoj tega področja, nepopolni, saj vedno znova in znova obidejo velikansko površino jezera — ali polja, ki pomeni potencialno možnost nečesa — ali pa tudi ne. Ob vsem navedenem, ko v strokovnost dela vseh omenjenih inštitucij pač ne dvomimo, si čisto na koncu dovoljujem majhen seveda nestrokovni pomislek: kaj če se bo, če se odločimo za akumulacijo, spet enkrat izkazalo, da ima »narava vselej prav?« Da si bo, kljub ogromni, količini cementa, s katerim naj bi zamašili prepustne kraške podzemne poti, voda kljub temu našla svoj novi odtok in novo strugo? Alenka Lobnik-Zorko