SLOVENSKI UČITELJ IX. slavnostna številka obsega 32 strani. Slovenski Učitelj Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih ::: in katehetskih društev. ::: Last »Slomškove zveze" in »Društva slovenskih katehetov". Letnik XI. V Ljubljani, 15. septembra 1910. Štev. 9 Slava našemu osemdesetletnemu vladarju! Avstrijski narodi so povsod na sijajen način praznovali 18. avgusta 80letnico ljubljenega cesarja Franca Jožefa I., ki že 62. leto z junaško srčnostjo in očetovsko ljubeznijo nosi nelahko breme vladarskih dolžnosti. — Visoka starost je že itak častitljiva, če jo doseže mož, ki je vsestransko priljubljen, ki kljub številnim letom z milo, a krepko roko vodi usodo avstrijskih narodov. Ko občudujemo vztrajnost miroljubnega, neumorno delujočega starčeka-vladarja, ki ga spoštujejo prvaki vseh evropskih držav kot svojega očeta, prosimo obenem dobrotljivega Boga, naj bi naklonil presvetlemu našemu jubilarju še to veselje, da bi videl vse avstrijske narode združene v slogi, edinosti in krščanski ljubezni. 10 Po prvem deceniju. (Pri občnem zboru ,,Slomškove zveze'1 dne 8. avgusta 1910 poročal c. kr. učitelj Josip Novak.) Kako, da ima slovensko učiteljstvo dvojno stanovsko organizacijo? Zakaj ni složno združeno v eni zvezi, kakor je bilo pred leti, in sicer v tisti, ki je izšla iz prvega kranjskega učiteljskega društva, ustanovljenega leta 1869. z namero, »združiti vse ljudske učitelje na Kranjskem, da duševno in materijalno napredujejo in da se ljudske šole na Kranjskem vsestransko boljšajo«?1 Zakaj se je del slovenskega učiteljstva ločil od te organizacije ter si ustanovil svojo? Da, zakaj? Ker se je tako moralo zgoditi! Krivda za to pa ne zadene nas, temveč tiste, ki so prvotno učiteljsko organizacijo zavozili na napačno pot in zavrgli (prava) načela, ki so bila sveta ustanoviteljem prvega kranjskega učiteljskega društva. Dne 31. marca leta 1869. se je vršil v Ljubljani ustanovni zbor prvega učiteljskega društva na Kranjskem. V načelstvo tega društva so bili izvoljeni izborni šolniki in vrli bojevniki za narodne svetinje, sedaj že mirno v Bogu počivajoči Andrej Praprotnik, Matej Močnik, Ivan Tomšič i. dr. Predsednik Andrej Praprotnik je v svojem nagovoru poudarjal: »Tu v društvu moramo eden drugemu svetovati in eden drugega podučevati in tako z združeno močjo delati za blagor naše mladine, za srečo družine, za blaženost domovine, cerkve in držav e.«2 In ko je pri istem zborovanju prišlo v razgovor »Kako naj se učitelj vede po novi šolski postavi«, ki je prav takrat imela zagledati beli dan, je učitelj Mat. Močnik naglašal, da naj bo učitelj kakor doslej tako (udi zanaprej pokoren deželski in dubovski gosposki po besedah Zveličarjevih: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« Posebno pa je še poudarjal potrebo krščanske i z r e j c z obljubo, da hočejo »učitelji pod državnim nadzorstvom ravno tako skrbeti, truditi in poganjati se za krščan-sko-katoliško izrejo, kakor prej pod cerkvenim ter mladino izrejevati po načelih in vodilih krščanske vere.«3 Takega duha so bili učitelji, ki so stali ob zibeli prvega učiteljskega društva na Kranjskem. To so bili možje prave katoliško-narodne stranke, ki so očitno izpovedali svoje globoko versko prepričanje, in tako je bilo tudi vse tedanje zavedno slovensko učiteljstvo, ki je skoraj soglasno izvolilo imenovane prvoboritelje na čelo > Učit. Tovariš, 1808, str. .‘S70. 2 Učit. Tovariš, 180!), str. 118. 3 Učit. Tovariš, 1869, str. 123. svojemu društvu. Ta društvena načela se pa še tudi pozneje niso izpremenila, dokler so društvu načelovali imenovani možje. Ker pa to prvo učiteljsko društvo kmalu ni več zadostovalo potrebam časa, so sc začela po posameznih okrajih ustanavljati okrajna učiteljska društva, iz prvotnega učiteljskega društva, pa je nastalo sedanje »Deželno slovensko učiteljsko društvo«; vsa ta pa so se leta 1889. združila z društvi sosednjih dežel v »Zavezo slovenskih učiteljskih društev«. Tu pa so prišli na krmilo možje z drugačnimi načeli. Slovensko učiteljstvo, ki je bilo nekdaj odločno katoliško-narodno, so po svojem »Učiteljskem Tovarišu« boli in bolj zavajali v protiverski liberalni tabor in leta 1899. je prišlo že tako daleč, da se je »Zavezarsko« učiteljstvo po svojih delegatih, zbranih pri glavni skupščini v Gorici, javno in odkrito izreklo, da p r i s e z a na program liberalne stranke ter je v dokaz temu izvolilo svojim častnim članom voditelja liberalne 'Stranke župana Ivana Hribarja in dr. Ivana Tavčarja. Predsednik »Zaveze«, učitelj Luka Jelenc, pa je na ravno-istem zborovanju očitno pokazal, kakšna je liberalna nedoslednost: zdelo se mu je potrebno zgražati se nad tistimi svojimi stanovskimi tovariši, ki so se ob istem času »dali zvabiti v celice ljubljanskega semenišča«1 ter je v svojem globokem ogorčenju nad toliko »predrznostjo« nekaterih slovenskih učiteljev izjavil: »Onih trideset tovarišev, ki so šli v ljubljansko semenišče k duhovnim vajam, ne smatramo več za svoje tovariše!« Torej nas, ki smo zadostili svoji vesti ter se nismo sramovali javno pokazati svojega katoliškega mišljenja, niso več smatrali svojim tovarišem oni »značaji«, ki so se polastili tiste učiteljske organizacije, ki je imela za ustanovitelje može našega mišljenja; sebe so pa ob ravnoistem času proglasili za svobodomiselce najširjega kalibra. Ali je bilo torej mogoče s takimi ljudmi še skupaj pod eno streho bivati? Ali ni bila nujna potreba, da smo se ločili? Med slovenskim učiteljstvom je bilo še dokaj neustrašenih, odločnih značajev, ki tega preobrata niso mogli več mirno gledati ter še nadalje lepo mirno capljati za onimi, ki so se priklopili svobodomiselni stranki; njihov učiteljski ponos in njihova verska značaj-nost jim tega nista dovoljevala. Treba je bilo torej storiti odločilni korak ter se postaviti na lastne noge. Ločiti se je bilo treba popolnoma od onih, ki so zatajili najdražjo svetinjo slovenskega naroda, sveto katoliško vero, in odločno je bilo treba pokazati, da je med slovenskim učiteljstvom še nekaj dobrega, klenega zrna, ki sedaj že rodi stoteren sad. 1 Učit. Tovariš, 1899, str. 207. 10* Ob priliki II. slovenskega katoliškega shoda, dne 10. septembra 1900, in obenem ob stoletnici rojstva našega vzornika Antona Slomška, smo si ustanovili lastno društvo, ki smo je imenovali »Slomškova zveza«. Pripravljalni odbor je vabil slovensko učiteljstvo k osnoval-nemu shodu s sledečimi tehtnimi besedami: »Slomškova zveza« se imenuj naše društvo! S tem imenom bodi posvečen spomin onega moža, čigar stoletnico praznuje letos (1900) ves slovenski svet, čigar zasluge za šolstvo in našo narodnost morajo priznati in proslavljati tudi najhujši sovražniki katoliškega prepričanja. Ne le s šumnimi veselicami, lepimi govori in visokodo-nečimi napitnicami, temuč zlasti z odločnimi dejanji moramo obhajati stoletnico našega velikega vzornika. »Slomškova zveza« naj pripomore, da njegov duh prešinja in vlada vse ono, katerim je v vzgojo izročena slovenska mladina. Slomškovo ime nam bodi program!«1 Oklic pripravljalnega odbora ni bil brezuspešen. Kako se je izvršilo osnovalno zborovanje v dvoranil nekdanjega Katoliškega doma na Turjaškem trgu, je tistim, ki so bili takrat navzoči, gotovo še v prav dobrem spominu. Začetek je bil bolj skromen. Moškega učiteljstva ni bilo posebno veliko, mnogo pa jo bilo gospodičen tovarišic — »Tovarišev« poročevalec, jih je naštel do 70- — kar je gotovo častno zanje. Vsi pa, kolikor jih je bilo, so bili pravi junaki in vrle junakinje ter se niso zbali groženj liberalnega učiteljstva, ki je obljubilo vse Slomškarje postaviti na sramotilni »pranger« ter jih izročiti slovenski javnosti v zasmeh in zaničevanje, ampak so pogumno stopali skozi vrsto liberalnega učiteljstva, ki jo obkolilo Katoliški dom in je z zabavljicami pozdravljalo odločno katoliško učiteljstvo. 'Poleg druge inteligence pa je bila na tem zborovanju zelo častno zastopana tudi častita duhovščina, ki je s svojo obilno udeležbo pokazala, da želi složnega delovanja šole in cerkve, ter da se veseli prvega koraka, ki se je storil za uresničenje te ideje. Primeroma pičla udeležba moškega učiteljstva nas nikakor ni bila presenetila; tovariš Jaklič je bil v svojem pozdravnem nagovoru naravnost izjavil: »Malo nas je, a odkrito povem, da vas niti toliko nisem pričakoval, ker poznam razmere v deželi . . . Vsak pojav med učiteljstvom, ki meri na to, da se pokaže slovensko učiteljstvo kot učiteljstvo katoliškega naroda, nasprotniki prekriče in nositelje katoliških idej med učiteljstvom osmešijo podtikajoč jim umazane namene. Tega terorizma ne prenese vsak, raje prikriva svoje mišljenje in z nami čuti skrivaj. V naših vrstah je doma boječnost in malosrčnost!«3 1 Slov. UCitelj, 1900, str. 2(52. 2 Učit. Tovariš, 1900, str. 237. 3 Slov. Učitelj, 1900, str. 278. Kdor ve, da je slovensko učiteljstvo izšlo iz vrst slovenskega vernega ljudstva, je bil ob ustanovitvi »Slomškove zveze« popolnoma prepričan, da je po Kranjskem in po sosednjih deželah razkropljenih še prav mnogo učiteljev in učiteljic, ki so gotovo na tihem želeli biti med onimi maloštevilnimi, a neustrašenimi tovariši in tovarišicami; toda manjkalo jim je poguma. Vdali so se terorizmu ljubeznivih tovarišev iz liberalnega tabora in sramovali so se pokazati, da niso le slovenski, ampak da so tudi katoliški učitelji. Tovariš Jaklič in z njim mnogi njegovi somišljeniki so pa že takrat slutili, da bo ta bojazen prešla, zato je v svojem govoru nadaljeval: »Upam pa trdno, da vaš lepi zgled, spoštovane tovarišice in ljubi tovariši, vlije našim malosrčnim in boječim tovarišem svetega poguma, da bodo premagali strah in sram, ter da se bodo poslej neustrašeno potegovali za katoliška načela tudi na polju vzgoje in pouka, za ona načela, ki jih je precizoval prvi pedagog našega naroda, dični naš Slomšek, katerega ime nosi naše društvo.«1 In s tem upanjem v srcu, ki pa nas ni varalo, smo pred desetimi leti zasnovali novo učiteljsko organizacijo, ki naj spaja v eno harmonično celoto šolo, cerkev in dom, t. j. one tri najvažnejše faktorje, ki so nujno prisiljeni, da složno delujejo, ako hočejo slovensko mladino voditi do res edino pravih in edinozveličavnih ciljev. Zato se je pa tudi po dvorani nekdanjega Katoliškega doma razlegalo živahno in vsestransko odobravanje, ko je tovariš Jaklič v kratkih pa markantnih besedah začrtal program novemu društvu, rekoč: »Naš program je narodna in krščanska šola in tako tudi učiteljstvo: narodno in katoliško ne samo po imenu, ampak tudi po srcu in duhu, katoliško ne samo doma za pečjo, ampak tudi v javnosti.«*’ Na podlagi tega jasnega programa se je začelo društveno delovanje; začetkom bolj skromno, polagoma pa vedno bolj krepko, dokler ni v zadnjem času postalo zelo živahno. Vsa dosedanja zborovanja »Slomškove zveze« niso bila le za zabavo, temveč namenjena resnemu delu. Pri njih se je razpravljalo o najraznovrstnejših pedagoških vprašanjih; nismo pa pozabili tudi gmotnega stanja učiteljstva ter smo zopet in zopet povzdignili glas za zboljšanje naših plač. In gotovo je zasluga »Slomškove zveze«, da se je v tem oziru vsaj nekaj doseglo, ako tudi še ne toliko, kakor bi bilo želeti. Ko se bodo pa uredile finančne razmere kranjske dežele, pa trdno upamo, da bodo poslanci naše S. L. S. prvi, ki bodo storili vse, kar treba, da bodo zadovoljili kranjsko učiteljstvo. Pri dosedanjih zborovanjih, ne vštevši današnjega, je bilo 17 zani-mivih in vestno sestavljenih predavanj sledeče vsebine: 1 Slov. Učitelj, 1900, str. 278. 2 Slov. Učitelj, 1900, str. 279. I. D n e 3 0. decembra 19 0 1: 1. Dr. Ign. Žitnik: Šolske in učiteljske zadeve v državnem in deželnem zboru. 2. Prof. Ant. Dokler: Kako voditi čitanje? 3. Antonija Štupca: Kakšno bodi delovanje Slomškove zveze? II. Dne 2 5. avgusta 1903: L Ivan Štrukelj: Učitelj v boju proti alkoholizmu. 5. Dr. Iv. Ev. Krek: Šola in gospodarski napredek. 6. Fr. Jaklič: Učiteljska zadruga. III. D n e 7. s e p t e m b ra 1 9 0 7: 7. Štef. Primožič: Nekaj misli o našem gmotnem stanju. 8. Mira Regali: Socialno delovanje učiteljice. 9. Jul. Slapšak: Krščanska vzgoja. 10. Prof. Evg. Jarc: Etika in moderna šola. 11. Iv. Štrukelj: Birokratizem v šoli. 12. Fr. Jaklič: Naša stanovska politika na Kranjskem. IV. Dne G. septembra 1 908: 13. Mar. Vider: Izobraževalno delovanje učiteljice izven šole. 14. Jul. Slapšak: V koliko je upravičena ženska emancipacija? V. Dne 7. aprila 1 9 0 9: 15. Lj. Stiasny: Kmetijsko-nadaljevalna šola. VI. I) n e 2. septembra 1 909: 16. Dr. J. Bezjak: Poezija in nje estetični vpliv na učence. 17. Jos. Bregar: Pi^eosnova deželnih šolskih zakonov. Ako pregledamo imena predavateljev, zapazimo poleg navadnih učiteljev in učiteljic tudi srednješolske profesorje in izkušene politike naše stranke, v zadnjem času pa se naše družbe ne sramujejo niti več okrajni šolski nadzorniki niti šolski svetniki. Vse to kaže, da smo na pravi poti in da je razvoj »Slomškove zveze« tudi za bodočnost zagotovljen. Pravo življenje se je v »Slomškovi zvezi« začelo v zadnjih letih. Za njen razvoj je bilo odločilno zborovanje dne 30. decembra 1908, ko se je po navdušenem govoru tovariša Ivana Štruklja o pomenu podružnic sklenilo ustanoviti poleg že obstoječe idrijske, vsaj še štiri nove podružnice. Kar smo sklenili, smo tudi izvršili ter dosegli, da imamo danes skupno že isedem podružnic! Ravno štiri mesece po ustanovitvi »Slomškove zveze«, se je dne 10. januarja 1901 v Idriji ustanovila p r v a njena p odruž-n i c a, ki po vsej pravici zasluži, da sc jc ob tej priliki še prav posebno spominjamo. Ob času. ko je »Slomškova zveza« le revno životarila, se idrijska podružnica ni prav nič brigala za sramotenja nasprotnikov, temveč je neutrudno zbirala svoje sicer maloštevilne, toda vztrajne in požrtvovalne člane k poučnim zborovanjem, katerih se je pa tudi prav pridno udeleževala častita duhovščina idrijske dekanije, in so jo prav krepko podpirali mnogi drugi prijatelji katoliškega učiteljstva, za kar moramo obojim izreči posebno čast in priznanje. Da je bila idrijska podružnica ves čas, od dneva ustanovitve pa do danes, res marljivo delavna, spričuje najbolje dejstvo, da je v teku dobrili devetih let priredila 30 zborovanj s 33 predavanji. Zgledu pogumnih idrijskih Slomškarjcv so prav kmalu sledili tovariši solnčne Goriške ter si dne 3. oktobra 1901 ustanovili svojo podružnico za go riški in gradiščanski okraj. Ta podružnica je kmalu prenehala s svojim delovanjem in namesto nje se je 5. septembra 190? ustanovilo v Gorici »Društvo krščan-s k o mislečega učiteljstv a«. To društvo sicer ni pod okriljem »Slomškove zveze«, pač pa vlada med obema prav prijateljsko razmerje. Tretja podružnica se je ustanovila dne 7. decembra 1902 v Kranju za kranjski in radovljiški o k r a j , ki sc je zlasti zadnji čas jela živahno razvijati. Dne 2-4. februarja 1909 se je ustanovila p o d ružnica z a Ljubljano, okolico in kamniški okraj. Takoj ob po-četku svojega bivanja je pokazala veliko življenjsko moč ter je prav pridno prirejala zborovanja in prijateljske sestanke. Kmalu pa se je uvidelo, da je nemogoče, se sestajati k pogostnim zborovanjem, ako je okoliš prevelik. Zato sta se v zadnjem času iz ljubljansko-kamniške podružnice izločili dve novi, manjši podružnici: dne 26. junija 1910 je bila ustanovljena podružnica za kamniški okraj, dne 18. julija 1910 pa podružnica za vrhniški in logaški okraj. Pa tudi naši dolenjski in notranjski tovariši in tovarišice so se že zganili ter si ustanovili svoja zbirališča, kjer se navdušujejo za ideale pravega ljudskega učitelja. Dne 8. julija 1909, je bila ustanovljena dolenjska podružnic a in dne 3. oktobra 1909 je pričela s svojim delovanjem podružnica z a r e š k o dolino. Zanimiv bi bil pregled predavanj po naših podružnicah, toda preobširno bi postalo moje poročilo; zato se omejim le na število istih: Idrijska podružnica je imela 30 zborovanj s 33 predavanji, Kranjska „ ,, 3 zborovanja z 2 ,, Ljubljanska ., „ „ 9 zborovanj s 5 Dolenjska „ „ ,, 3 zborovanja s 4 ,, Reška „ „ „ 5 zborovdnj z 10 „ Kamniška „ .. „ 1 zborovanje z 1 predavanjem Vrhniška „ ., ,, 1 „ z 1 „ skupaj torej..........................52 zborovanj s 56 predavanji. Ge prištejemo še.................7 „ s 17 ., pri glavnih zborovanjih, izvemo,________________________________________ da smo že imeli ....... 59 zborovanj s 73 predavanji. Pred desetimi leti je ponatisnil »Učiteljski Tovariš« iz »Slovenskega Naroda«: »Klerikalci kujejo novo past, v katero bi radi ujeli slovensko učiteljstvo. Ta past bo imela obliko učiteljskega društva in sc bo imenovala »Slomškova zveza«..........Ni ga stanu na svetu, v katerem bi se ne nahajali nevredni elementi, in tudi med slovenskimi učitelji je takih mož, ki delajo sramoto svojemu stanu s tem, da pospešujejo klerikalna prizadevanja zoper šolo. Ti sc bodo dali ujeti tudi v »Slomškovo zvezo« in bodo izkušali napeljati vodo na klerikalni mlin, ali ogromna večina vsega učiteljstva bo z zaničevanjem odklonila hinavsko vabilo klerikalcev za pristop k »Slomškovi zvezi«.........Mi nimamo čisto nič proti tem klerikalnim organiza- cijam. Nasprotno. Še dobro so nam tlošle. Tako se bode spoznal plevel, ki jc doslej na skrivnem rasel med učiteljstvom, tako se bo vsaj ločila ljulika od pšenice, in bo ves svet spoznal tiste neznačajne in malovredne elemente, ki hočejo podreti naše šolstvo in pljujejo v svojo lastno skledo.«1 Kako milostni so bili pred desetimi leti naši nasprotniki, da niso imeli čisto nič proti temu, da smo se mi »malovredni elementi« ujeli v past, ki so nam jo skovali klerikalci. Danes pa jim je najbrže že žal, da so nam to dovolili, kajti število naših somišljenikov se vedno bolj množi in naša organizacija poganja vedno nove mladike in veje po celi kranjski deželi. Ob tem slovesnem trenotku pa odločno protestiramo, da bi se nam oponašalo, da se v »Slomškovi zvezi« zbirajo samo »malovredni elementi«, da bi bili mi ljulika, in s ponosom trdimo ravno nasprotno, da ne bo več dolgo in ostala bo sama ljulika v »Zavezarskih« društvih; v naših organizacijah pa bo cvet delavnega, za blagor katoliškega ljudstva vnetega krščanskega učiteljstva. In da se to čim preje zgodi, v to pomagaj Bog! Meditacija ob občnem zboru Slomškove zveze“. Slovensko učiteljstvo je v službi krščanskega ljudstva. Z ljudstvom srno v tesni zvezi, ljudstvu služimo kot sorojaki in kot katoličani. Ako bi nas družila samo narodnost, bi ta vez Ibila rahla, brez trdne podlage. Le katoliški učitelj ima in more imeti vse tiste lastnosti, ki jih naše ljudstvo terja od ljudskega učitelja, če hoče, da ga bo spoštovalo in vzljubilo. Zato je neumljivo, da so še danes nekateri izmed učiteljstva tako trdo- in trmoglavi, da tega ne morejo razumeti, da se dajo mamiti s praznimi in neutemeljenimi trditvami liberalnih kolovodij češ, da je S. L. S. sovražnica 1 Učit. Tovariš, 1000, 231 in dalje. šole. Kdo pa se je doslej bolj trudil in kdo se danes bolj trudi za izobrazbo naroda, nego možje, ki jih vidimo v vrstah S. L. S.? Kaj neki imajo nasprotniki »Slomškove zveze« od tega, da se z zabavljicami in s preziranjem krščanskih učiteljev — kar nas pa prav nič ne moti — drve za nekaterimi strupenimi voditelji, ki jih - kakor soditi — vodi v vsem delovanju edino-le sovraštvo do Cerkve in njenih služabnikov! Ali menijo s tem kaj pridobiti na veljavi, na časti, na premoženju? Ali mislijo, da koristijo s tem svojemu stanu, ali slovenskemu ljudstvu? Ali si boldo z bojem zoper katoliško ime in zoper krščansko šolo zagotovili mirno in sladko vest za zadnjo uro svojega življenja? I Naj nam odgovore na ta vprašanja tisti gg. tovariši, ki so šli meseca avgusta v Novo mesto na skupščino, ter so pritrjevali perverznemu izvajanju poglavarja Gangla, ki mu § 1. o nravno-verski vzgoji nič kaj ne diši in bi rad namesto krščanske morale postavil zmes svoje fantastične modrosti . . . Naj si možje, ki tako očitno kažejo svoje sovraštvo do verstva in do verske šole, sami pripišejo posledice, maj sc potem ponižno potrkajo na prša, pa naj priznajo »Mea culpa«, če jih ljudstvo ne • mara, če se jih izkuša iznebiti in če se v ta namen posluži vseh dopustnih pripomočkov, ki so na razpolago. Ob takih prilikah pride marsikaj na dan, kar bi se bilo morda zakrilo s plaščem ljubezni. Ko naše ljudstvo tuintam faktično pokaže, da ne mara za vzgojitelja svojih otrok svobodomiselnega učitelja, ter zahteva njegovo premestitev, takrat poznajo tudi naši nasprotniki, ki so obenem nasprotniki sv. Cerkve, verske šole, torej nasprotniki božjega Učenika, — nekatere nauke Kristusove, 'zlasti pa se radi sklicujejo na nauk o ljubezni do bližnjega. Mi pa, ki poznamo vse nauke Zveli-čarjeve, vemo, da je nauk o pravičnosti, ki ga je učil isti božji Učenik, prav tako veljaven, kot drugi nauki — pa vemo tudi, da bi se ravno zoper ljubezen do bližnjega — do slovenskega ljudstva — najbolj pregrešili, če bi dovoljevali, da bi mu svobodomisleci kvarili mladino, da bi učitelji, ki robne zoper versko šolo, trosili svoje pogubo nosne nauke med dobrim slovenskim ljudstvom. Te in druge podobne misli so nas navdajale, ko smo sc zbrali člani »Slomškove zveze« dne 8. avgusta v Ljubljani, da smo proslavili desetletni obstoj krščanske učiteljske zveze. Veliko mas je bilo, dvorana Rokodelskega doma je bila daleko premajhna, da bi bila zadostovala za vse zborovalce učiteljskega stanu, a n c razumemo, zakaj pri nas ni bila navzoča velika večina vsega kranjskega učiteljstva, če razmotrivamo zgorajšnja vprašanja. Naša organizacija je zidana na trdnih tleli, na stalnih načelih, ki jih ne izpremeni časa zob. Iz boja srno prišli, tako je poudarjal dr. Lampe na pozdravnem večeru v Unionovi dvorani, boj za vzvi- 10* šene ideje je naše veselje, boja se ne ustrašimo, ker vemo, da smo v tem boju zmagovali in bomo še zmagovali v bodoče. Predvečer naše desetletnice je bil namenjen družabnemu sestanku Slomškarjev in prijateljev krščanskega učiteljstva. Godba, veselo prepevanje, resni, bodrilni, pa tudi razvedrilni govori so se vrstili nepretrgoma ter vžigali v nas nov ogenj navdušenja za na-daljno delo. Dne 8. avgusta smo se med sv. mašo, ki jo je opravil kanonik Kržič v frančiškanski cerkvi, pomolili Bogu, potem pa smo se podali korporativno na zborovališče v Rokodelskem domu. Kakor vselej, tako so tudi to pot naši ljubi Jelenčevci poslali za kontrolo par svojih mladičev, da bi se prepričali o naši »blamaži«. Mi se jim za pozornost dostojno zahvalimo in le želimo, da bi nas prišli le vselej preštet; samo tega nikar, da bi preveč rentačili in po nepotrebnem kleli, ko sc bodo na svojo jezo prepričali, kako rapidno narašča naš zbor, kar so lahko tudi 8. avg. konštatirali. Zborovalna dvorana je bila, žal, premajhna. Ko je nastopil predsednik naše zveze, državni poslanec Jaklič, je dal duška srčnemu veselju ob tako nepričakovani udeležbi ter je iskreno pozdravil najprej učiteljstvo, osobito tiste neustrašene korenjake, ki so pogumno nastopali za načela Slomškove zveze že ob priliki ustanovnega shoda. Izražal je veselje, da so zborovalce počastili s svojo navzočnostjo tudi zastopniki c. kr. deželnega šolskega sveta, zastopniki poslancev in duhovščine. Naši nasprotniki pač niso nikdar pričakovali, da bomo praznovali kdaj kak jubilej, kajti prerokovali so nam že takoj izpočetka smrt in pogin. Danes pa se pene jeze, ko vidijo, da se je pri nas uresničil in se iše uresničuje narodni pregovor: Iz malega raste veliko. Danes morajo naši zavistni protivniki radi ali neradi priznati, da se je »Slomškova zveza« razvila v čvrsto drevo, dočim učiteljska liberalna zveza hira, peša, propada na veljavi, ugledu in moči, ker je zidana na trhlem in gnilem temelju. Propadala bo še dalje, to jim garantiramo, dokler bodo imeli v svoji sredi ljudi, ki se odtujujejo Kristusu in njegovim večnotrajnim resnicam. Da smo slovenskim svobodomislecem iin veSam, ki se vrte okrog njih, trn v peti, to so pokazali nam neprijazni časopisi, zakaj o naši prireditvi ni pisalo toliko naše katoliško časoipisje, pač pa hočejo liberalni listi vsi vprek zmanjšati našo moč in naš napredek z neprestanim smešenjem. Toda varajo se kruto, kajti taki manevri nam doslej niso škodovali, pa nam tudi v bodoče ne bodo. Naše pošteno ljudstvo nas pozna, nas ljubi. Ljudstvo je z nami in pred ljudstvom se naj lepo skrijejo zasmehovalei krščanskega učiteljstva. O liberalnih listih nismo nikdar pričakovali in tudi ne pričakujemo, da bi o nas pošteno pisali. Preveč razburjati se zaradi zlobne pisave po liberalnih časopisih tudi ne kaže, kajti ljudje, ki imajo zmešane pojme, so le milo vanj a vredni. — Mi imamo tako sladko zavest, da smo najhujše boje že prestali, pa se zato tudi novih ne strašimo. Deželni odbornik dr. Lampe je v svojem nagovoru odločno zavračal napade liberalnih učiteljev na deželni šolski svet, zlasti zato, ker S. L. S. v tem zastopu nima večine. Povedal pa je, kaj maši zastopniki S. L. S. zahtevajo od učiteljstva. Mi zahtevamo, pravi g. govornik, da so učitelji izobraženi; kdor hoče ljudstvo učiti, mora biti na visoki stopnji omike in olike. Zahtevamo dalje, da ljudski učitelj izpolnjuje svoje dolžnosti in da mladino v resnici ljubi. To so stvarni oziri, ki nas morajo voditi. Krivice ne smemo in nočemo nikomur storiti. Kar smo doslej storili, je bilo vse pravično in za to se lahko zagovarjamo pred celim svetom. Mi nikdar ne bomo hodili za svet vpraševat tistih, ki so naši nasprotniki in nasprotniki ljudstva. Povsod danes opazujemo, da nastopajo zagovorniki krščanske šole in svobodne šole, t. j. šole brez vere in brez Boga. Kakšne sadove rodi svobodna šola, nam priča žalostna statistika sedanje, brezbožne Francije. Svoj čas je bila Francija na višku omike, bila je nekako za zgled vsem drugim državam. Zdaj pa, ko so razkrist-janili šolo, ko so izvedli ločitev Cerkve od države, se množi število analfabetov, vojaki so polni ošabnosti, ni se nanje več zanesti, med mladino se množe zločini, število rojstev pada od leta do leta itd. Med vojaki francoskimi je 1-4.000 takih, ki ne znajo brati . . . Sadovi svobodne šole so torej silno žalostni, zato pa ne borno dopustili, da bi v tenu oziru capljali za Francijo. Borili se bomo stanovitno za krščansko šolo in se ne bojimo napadov od nobene strani. Za ta naš trud nam bo hvaležno naše ljudstvo, ki visoko spoštuje poštenega, krščanskega učitelja. »Uverjeni bodite«, tako je končal zastopnik kranjske 'dežele, »da bo tisti, ki je z ljudstvom, tudi dosegel, kar potrebuje zase.« Tovariš nadučitelj J. Slapšak je nato med glasnim odobravanjem celega zbora izjavil: Nam je sveto — staroznano geslo: »Vse za vero, dom, cesarja«. Zato predlagam, da pošljemo vdanostno izjavo ljubljenemu vladarju našemu in pa presvetlemu knezoškofu ljubljanskemu. --Predlog je bil soglasno sprejet in se je takoj izvršil. — Odgovor, ki ga je dobila zveza od na j višjega mesta, se glasi: Cenjenemu društvu »Slomškova zveza« v roke predsednika blagorodnega g. nadučitelja Franceta Jakliča, državnega in deželnega poslanca v Dobrepoljah. Na najvišji ukaz njega c. in kr. apostolskega-Veličanstva in vsled odloka gospoda deželnega predsednika z dne 18. avgusta, št. 1875, naznanjam vsem udeležencem Najvišjo zahvalo za vda- nostno brzojavko »Slomškove zveze« povodom desetletnice dne 8. avgiista. — C. kr. okrajni glavar Schonberger. Brzojavnih pozdravov, ki so jih poslali nekateri zadrža/ni člani in naši prijatelji, ne bomo navajali na tem mestu, ker so bili objavljeni že v »Slovencu«. Omenjamo samo, da je v imenu pevskega društva »Ljubljane« osebno prišel pozdravit nalšo skupščino deželni odbornik dr. Pegan, ki se je zahvaljeval pevcem naše zveze za sodelovanje pri »Ljubljani« ter govoril, naj se združijo učitelji-pevci še nadalje za lepo pesem v omenjenem glasbenem zavodu. (Konec.) Šolski voditelj. PiSe nadučitelj Ivan Štrukelj. Uvod. V naši šolski literaturi nam manjka knjige, ki bi praktično in kronologično kazala učitelju-voditelju, kako naj vodi upravo šole. Take knjige ali pa vsaj navodila potrebujejo zlasti začetniki, ki jih večinoma nastavljajo za učitelje-voditelje na enorazrednicah — zadnje čase celo na dvorazrednicah! Na učiteljišču se o tem niso mnogo učili, zato so večkrat prisiljeni, da se morajo zatekati h kolegom v sosedščino, ki so dostikrat jako oddaljeni. Drugi si zopet pomagajo s tem,- da po cele ure brskajo po šolskem inventarju ter iščejo raznih odredb. Škoda časa! Precej papirja in časa porabijo pa tudi naši c. kr. okrajni šolski nadzorniki, oziroma c. kr. okrajni šolski sveti, ki morajo voditelje opominjcvati na to ali ono pisarijo, ki ni še vložena ali pa je nepravilna. Večkrat ti gospodje kako vlogo po dva do trikrat vrnejo, dasi bi jo sami lahko popravili ali pa izpopolnili s kako besedo ali stavkom; tega navadno ne store, ker imajo svoje vzroke za to. Smatrajo pač učitelja tudi za uradnika, kar v resnici tudi je in mu to priznavajo zakonita določila. Vendar naj ne misli nihče, da je glavno učiteljevo delo uradovanje — glavno je učiteljevanje! Ideal nam bodi: Izvrsten učitelj in praktičen u r a d n i k ! Kaj je storiti učitelju-voditelju pred začetkom šolskega leta ? 1. Skrbeti mora, da se šola med počitnicami temeljito posnaži, in ako treba tudi tuintam kaj popravi. Izvesti mora seveda vse to krajni šolski svet, šolskega voditelja dolžnost je pa, da ga o pravem času na to opozori. Najbolj pametno je, da šolski voditelj pravočasno napravi vlogo na krajni šolski svet. Na ta način je zavarovan proti krajnemu šolskemu svetu. Da je brez skrbi, naj pošlje enako vlogo, če se mu zdi potrebno, še okraj. šol. svetu, ki ima dolžnost skrbeti, da se zadeva izvrši. Vloga se naredi takole: Šolsko vodstvo v Dobrepoljah, dne 20. julija 1910. Št. 215 a. Krajnemu šolskemu svetu v Dobrepoljali. Naznanja se krajnemu šolskemu svetu, da je potrebno tekom počitnic šolske sobe prebeliti, temeljito osnažiti, šolske table pritrditi in prepleskati, kakor tudi v nekatera okna vložiti nove šipe. Voditelj: I. I. Na c. kr. okrajni šolski svet se naredi enaka vloga, le da se zgoraj nad glavo napiše še „prepis“; na zunanji strani upregnene pole se pa napiše: Št. 215 b. C. kr. okrajnemu šolskemu svetu v Kočevju pošilja podpisano šolsko vodstvo notranji prepis za informacijo in za blagohotno nadaljno poslovanje. Šolsko vodstvo Dobrepolje, dne 20. julija 1910. I. I. Okrajnemu šolskemu svetu je treba pošiljati take vloge le takrat, kadar in kjer krajni šolski svet ne vrši redno svojih dolžnosti. 2. Pravočasno določi, oziroma izporoči trgovcem, katere šolske knjige se bodo potrebovale v šolskem letu, da jih naroči pred pričetkom šolskega leta. Enako ukrene tudi za zvezke. Vendar moram ob tej priliki poudarjati, kar tudi c. kr. deželni šolski svet v svojem ..Izvršilnem predpisu11 želi, da naj bi vsa samoučila vsem učencem nakupil krajni šolski svet. Seveda mora biti v tem oziru učitelj previden, da ne naroča sam na račun šolskega vodstva, ampak naroča naj krajni šolski svet, kateremu šolski voditelj da potrebni izkaz o vseh samoučilih. Ako pa krajni šolski svet poveri to nalogo voditelju, tedaj seveda lahko naroči na račun krajnega šolskega sveta in le takrat na račun šolskega vodstva, ako mu je krajni šolski svet že denar izročil; krajnemu šolskemu svetu mora v tem slučaju učitelj dati točni račun, kako je denar uporabil. 3. Enako, če ne še bolj, pa moraš skrbeti pred začetkom šolskega leta za šolske tiskovine. Kakšne moraš imeti, razvidiš najbolj iz zbirke, ki jo mora imeti vsaka šola. Tu zopet dobro preudari, koliko in katerih boš največ potreboval; naredi si tozadevni spisek in ga pošlji pravočasno krajnemu šolskemu svetu, ki jo njega dolžnost, da ti tiskovine preskrbi. Ne misli, da jih smeš sam naročiti, krajni šolski svet jih mora pa plačati. — Naročiš jih sam lahko samo tedaj, ako te krajni šolski svet za to naprosi. 4. Ko si tiskovine prejel, je morebiti med njimi tudi šolska matica, v katero bo treba vpisati vse šolo-obvezne otroke, ki vstopijo prvič v šolo in še niso vpisani v šolski matici; pa tudi vse take, ki so se priselili v šolski okoliš od kod drugod. Vpisavanje v šolsko matico pa ni delo učitelj a-voditelja, kakor tudi ne popisovanje od hiše do hiše, ampak to stvar ima urediti krajni šolski svet. Pravna voditeljeva dolžnost je, da pravočasno pred pričetkom šolskega leta vloži pri*krajnem šolskem svetu zahtevo za zapisnik vseh novih šoloobveznih otrok. Vloga se naslovi vedno na krajni šolski svet in ne na župni urad, ker od župnega urada ne more šolsko vodstvo tega zahtevati, ampak le od krajnega šolskega sveta, kateri pa more zahtevati potrebne podatke brezplačno in prosto pristojbin od župnega urada. Najbolj pametno in tudi v interesu šole je, da piše šolsko matico sam voditelj seveda proti primerni nagradi. Brezplačno je ni dolžan pisati! Kako se šolska matica piše, je razvidno itak iz tiskovine same. 5. Ko si dobil zaznamek šoloobveznih otrok, bodisi od krajnega šolskega sveta, ali pa da si ga sam sestavil, tedaj glej, da se začetek šole pravočasno naznani po krajevni navadi. Tri dni pred začetkom šole pa naj bo sprejemanje učencev. Da se oznanilo izvrši, mora skrbeti krajni šolski svet, kateremu naj pošlje voditelj pravočasno obvestilo. Ob določenih urah sprejemaj učence v šolo — po kmetih sc navadno oglašajo samo začetniki. Bodi z njimi prijazen, ljubezniv, da jih dobiš takoj zase. Na večrazrednih šolah lahko k sprejemanju pritegneš tudi še kako drugo učno moč, seveda le tako, ki zna otroke pridobiti in jim tisti neutemeljeni strah takoj prvi dan odgnati. Učenci, ki še niso izpolnili šestega leta, pa dosežejo to starost v teku šestih mesecev po sklepu zadnjega šolskega leta, ne smejo biti sprejeti v šolo brez dovoljenja kraj. šol. sveta. xVko se ti kaj takih oglasi, napravi si poseben zapisnik, kakor tudi za tiste, ki se oglasijo iz tujih šolskih okolišev, ali ki so že šoli odrasli in bi vendarle radi hodili še v šolo — pa ga predloži s primernim svojim poročilom kraj. šol. svetu. Ako se ne zedinita šolsko vodstvo in krajni šolski svet, tedaj odloči c. kr. okrajni šolski svet. 6. Pred pričetkom šolskega leta pa si moraš sestaviti podrobni nčni načrt za svoj razred in ako si voditelj enorazrcdnice, tedaj za vso šolo t. j. za vse oddelke vsakdanje in ponavljalne šole. Voditelj večrazredne šole pa naj pove že koncem vsakega šolskega leta, kateri razred bo ta ali ona učna moč imela v prihodnjem šolskem letu, da si med počitnicami sestavi podrobni učni načrt, ki ga potem vse učiteljstvo takoj v prvi lokalni konferenci prerešeta ter odobri. 7. Tudi urniki naj sc sestavijo že prod začetkom šolskega leta in pošljejo v odobrenjc c. kr. okr. šol. svetu. Navadno pa se na več-razrednicah urnik sestavlja v lokalni konferenci takoj prvi dan začetka šolskega pouka. To se pravi: voditelj urnik sestavi, konferenca ga prerešeta in na to se takoj pošlje s primernim poročilom in pojasnilom za odobrenje. Lahko pa tudi ostane urnik ne-izpremenjen od prejšnjega leta, kar se mora tudi naznaniti c. kr. okr. šol. svetu. Kadar sestavljaš urnik, moraš imeti pred seboj „Učni načrt“ za dotično kategorijo šole, v katerem vidiš določeno število ur za posamezne razrede, oddelke in pa tudi za posamezne predmete. Več o tem v „Izvršilnem predpisu14 stran 11. Prvi šolski dan. Učitelj, ki gori za svoj poklic, se veseli prvega šolskega dne; tako tudi pridni otroci. Začetniki so še nezaupljivi in plašni, treba je prav previdno ravnati z njimi. Toda k temi! Kaj naj stori šol. voditelj prvi šolski dan? To razvidiš iz sledeče „Uradne knjige šol. vodstva“, ki jo navadno imenujejo „okrožnico“. Ta knjiga se piše in vodi na vsaki večrazredni šoli. Kako in kdaj, razvidno bode iz vsebine iste. Okrožnic a. Št. 1. Šolsko leto 1910./1911. se prične v petek, 9. septembra. Ta dan bo ob osmih šolarska sv. maša in molitev za razsvetljenje Sv. Duha. Pri maši nadzoruje dečke: I., I. in I.; deklice: U., U. in U. Po sv. maši sprejem novih učencev, ter razreditev onih, ki so že obiskovali šolo. Vsi učenci gredo v tiste razrede, ki so jih obiskovali lansko leto. Tu razredniki lanskega leta vse sposobne odbero, ter jih peljejo v novi višji razred. Novi razredniki jih primerno sprejmo, jim odkažejo prostore ter takoj začno uvajati disciplino. Treba jih je opozoriti na lepo vedenje po cestah in na to, da bodo srečujoče ljudi lepo pozdravljali s pozdravom: „Hvaljen Jezus!“ Dalje naj se naznani otrokom, katere knjige bodo rabili, kje se dobe in koliko stanejo. Enako glede zvezkov. Odsotni učenci naj se zaznamenujejo v posebnem zapisniku. Paziti je posebno na vse one, ki bi hoteli izostati iz vsakdanje šole. Vzrok odsotnosti naj si p. n. učiteljstvo zabeleži. Dalje naj se učenci takoj preiščejo glede snage, če so li umiti po obrazu, ušesih, vratu itd.! Ker pa z rednim poukom prvi dan še ni mogoče pričeti, tedaj ponavljajte iz vseh predmetov in ob določeni uri odpustite otroke domov. Popoldne ob 3. uri je prva krajna konferenca z nastopnim dnevnim redom : 1. Formalnosti in branje dopisov. 2. Definitivna razreditev otrok. 3. Določitev nadzorstva pred poukom in po pouku. 4. Prerešetavanje urnika. 5. Pregled in izpopolnitev podrobnih učnih načrtov. 6. Določitev variha učil in knjižničarja. 7. Samostojni nasveti, ki se naj podpisanemu naznanijo pred konferenco. Videm, dne 15. X. 1910. Videli in prebrali: I. I., š. vodja. Opomba: Za vabilo k lokalnim konferencam naj se uporabljuje posebna tiskovina. Podpisati morajo vabilo vsi učitelji, kateheti in pa tudi kraj. šol. nadzornik. (Daljo). Kratka analiza Ganglovegaslavnostnega govora v Novem mestu. „Uvod. Popolnoma nezadostni Ikonkordatskišoli je žalostno dobo zaključil novi zakon, ki je s strahom navdajal reakcionarne stranke. Vendar nekaj žalostnega je pa še ostalo po besedah dunajskega tovariša Jessena, ki pravi, da se vzlic vsem dobrotam še vedno poznajo na tem zakonu sledovi šap črne avstrijske hišne mačke, ki je tekla po konceptu tedanjega učnega ministra Hasnerj a.“ Te mačkine sledi bi rad g. Gangl izradiral zlasti iz § 1. šolskega zakona, ki ga je avstrijska črna mačka pač le zato, ker ni bilo v avstrijskem parlamentu sedanjih francoskih razmer, morala tako raztačkati, da se je vsaj nekaj izpod njenih šap pocedilo še na nekatere druge paragrafe. „Naloga ljudski šoli.“ Glavno pridobitev, ki so jo s težkim trudom priborili katoliški poslanci hoče zdaj g. Gangl ob veljavo spraviti z jako ponesrečeno razlago. Besedilo § 1. ljudskošolskega zakona: »Ljudski šoli je naloga, otroke nr a vn o-v er s k o vzgajati" tolmači: izobraziti človeka za človeka.“ Mimogrede bodi povedano, da to ni nikakršna razlaga nravno-verske vzgoje, marveč le prazna fraza, votel nič!“ Da bodo kdaj vrli ljudje in dr žav lj anj e“, je besedilo v zakonu, g. Gangl pa meni, da za človeka izobraženi človek naj bi bil „p r i p r a v 1 j c n z duševnimi silami z a boj življenj a“. Umljivo, da se govornik pritožuje, „da sc vsebina zakona dostikrat, premnogokrat napačno pojmuje in razlaga ter kvarno udejstvuje tako od državo same kakor od njenih funkcionarjev, tako od poklicanih kakor nepoklicanih ljudi.“ „Politiški komentar. Mi stojimo na tistem stališču, ki so na njem stali politiki, zagovarjajoč Hasnerjev zakonski načrt. Naše izvrševanje določb § 1. drž. šol. zakona se ne oklepa gole besede, kakor stoji črna na belem, temveč išče tega, kar je skritega v bistvu, v notranjosti, zakaj tudi tu velja resnica, da je samo duh tisti, ki oživlja črko in besedo!“ To drzno trditev izkuša govornik dokazati z nekaterimi citati liberalnih govorov. A ti citati kar nič ne dokazujejo, že zato ne, ker bi mi iz govorov konservativnih govornikov vse krepkeje dokazali verski postulat šolske vzgoje. Naj nam g. Gangl v svojem ljubezni prekipevajočem srcu še milostno privošči to malenkost in sicer tako, „kakor stoji črna na belem“. Bržkone se zdi g. Ganglu razlaga § 1. zato tako težka, ker res ni v pravem logiškem skladu z mnogimi določbami v zakonu, s katerimi „klerikalci“ niso bili zadovoljni in tudi še zdaj nismo. „Znanstvena utemeljitev." Dolgega Ganglovega besedičenja kratek pomen je vendar to, kar je že samo ob sebi umevno, da, ker je človek družabno bitje, ni zadosti, da se vzgaja sam zase, individualno, ampak tudi z ozirom na društvene razmere. Stavek: „Znanstveno utemeljitev § 1. drž. šol. zakona nam torej podaja socialna pedagogika, ki zahteva izobrazbo individua za skupnost", še lahko podpišemo. Toda neumljiv nam je zaključni stavek: „Zato se ne sme vzgojna naloga ljudske šole ozirati le na sedanjo skupnost, nego mora vzgajati otroka v ponositi zavesti, da bo kdaj poklican kot izobražen človek in kot enakovreden in enakopraven državljan dvigati razmere do boljših, plemenitejših oblik. Vzgoja ljudske šole je sredstvo do izpopolnitve vsega, a izpopolnitev vsega je naš vzor!11 Kdo naj to razume ? Kaj naj pa storim, da bi izpolnil to frazasto zahtevo ? Vprašaj najboljšega pedagoga, in ti ne bo mogel povedati. Čemu tako daleč iskati in tako skrivnostno govoriti, ko je pa resnica tako blizu! Prvi paragraf drž. šol. zakona zahteva, da naj se vsak posamezni otrok nravno-versko (po naukih svete vere) tako vzgoji, da bo sam zase izvrsten človek, plemenit značaj, pa pride potlej samoposebi, da bode dober državljan! „Nravno-verska vzgoja". Tako je naslovil g. Gangl nadaljno poglavje. Tukaj je pa že napis popolnoma napačen. Čitatelj pričakuje, da bode govornik kaj povedal o šolski vzgoji, govori pa srdito od kraja do konca samo o političnem boju. Bolje bi prijal napis: Bojni klic proti klerikalcem in Slomškarjem! Krasen nauk daje govornik svojim somišljenikom: „Da se naličiš nravno-verske vzgoje, pojdi v šolo k učeniku vere, ljubezni in odpuščanja, vere bratstva in ponižnosti, ki je še — na križu viseč — prosil za svoje preganjalce in krvnike, ki ni imel prostora, kamor bi položil trudno glavo!41 Ta nauk ljubezni in prizanesljivosti podpre še z mnogimi ljubezenskimi stavki in reki iz svetega pisma. Res, lep pouk, toda — le do pete formalne stopnje! Ko pride na vrsto uporaba, se pa kar naenkrat razsuje vsa kopica svetili naukov in kakor toča se vsujejo iz bratsko ljubečih ust grde in podle psovke na klerikalce in Slomškarje, vse navzkriž: „farizeji, hinavski hlapci, ki obračajo čelo za rešnjetelesno procesijo k tlom“; „pojdi z zaničevanjem mimo trinogov posvetnega in duhovskega stanu44; „lažniki, hinavci, nečistniki in sovražniki nravno-verske vzgoje14; „slabiči brez poguma in odločnosti44; „pusti jo, od strasti zeleno zlobo, da daje svoje ime na razpolago zavratnemu orlu-ujedi“; „vse obdane od grehov44 itd., itd. „Razvoj duševnih moči — šola za življenje". Seveda tudi tukaj pogrešamo verskega momenta, ki je gotovo naj večjega pomena za vzgojo duševnih sil, zlasti za ojačenje volje in značaja. Ako so zahteva v začetku § 1. državnega šolskega zakona izrečno nravno-verska vzgoja, tudi v nadaljevanju ne more in ne sme obveljati gola etika brez verskih naukov in sredstev! Posebno je pogrešen stavek: „z lastnim preudarkom si bodo potem sami delali vero in postave44! Postave morda že, a vere pa ne; hvaležni bodimo, da nam jo je Bog dal! „Sklep“. Za razlago § 1. drž. šolskega zakona torej ni g. Gangl podal posebnih pojasnil razen nekaj napačnih; napadi so nam pa — žal — tudi že več ko preveč znani iz „Učiteljskega Tovariša44 in od drugod. Slomškar. KATEHETSKI VESTNIK. Katehetske beležke. Podrobni učni načrt za katehete ljudskih šol je sedaj na razpolago. Ker je preč. k n.-škof. ordinariat dovolil, da se načrt da v tisk, je s tem obenem tudi dopuščeno, da se smemo katehet j e po njem ravnati. Če bo poraba načrta obligatorična — nam ni znano. Pri sestavi načrta je bilo vpo-števati mnogo nasvetov in osnutkov, ki so jih poslali marljivi gg. tovariši z dežele. Da je vse nasvete in želje težko spraviti pod en klobuk, je oči-vidno. Upamo, da bomo s knjižico ustregli večini katehetov, vsem pa gotovo ne. Kdor ne bo zadovoljen, naj vpošteva vsaj dobro voljo in pa trud urednika in sotrudnikov. Ker je I). S. K. prvotni osnutek za poizkušnjo izdalo in razdelilo brez-' plačno, dasi je bilo stroškov okrog 140 kron, smo morali pri ceni novega po- pravljenega in izpopolnjenega natisa, nekoliko poskočiti. Acta Apostolicae Sediš. Naj novejši zvezek oficielnega glasila sv. stolice objavlja zelo važen dekret kongregacije sv. zakramentov o prvem sv. obhajilu otrok. V uvodu prinaša dekret tiuli kratko tozadevno zgodovino, ki dokazuje, da sedanja navada, odlašati prvo sv. obhajilo, nasprotuje nauku in naredbam sv. stolice, ki je vedno zahtevala sv# obhajilo v zgodnji otroški dobi. Kongregacija sv. zakramentov je torej postavila sledeča pravila za sv. obhajilo otrok: 1. Čas, ko se otroci zavedajo pameti in ko so sposobni za spoved in sv. obhajilo, se začne več ali manj s sedmi m leto m. S tem letom se pričenja tudi dolžnost za spoved in sv. obhajilo. 2. Za prvo spoved in za prvo sveto obhajilo se ne zahteva, da bi bili otroci popolnoma poučeni v krščanskem nauku. Otrok naj se pozneje razmerno starosti in duševnemu razvoju izpopolnjuje v verstvenih naukih. 3. Za prvo sv. obhajilo se zahteva, da je otrok poučen o najpotrebnejših skrivnostih sv. vere (necessaria ne-cessitate medii), v kolikor je sposoben po svoji duševni zmožnosti, in pa da zna ločiti sv. Evharistijo od navadne jedi. •4. Za dolžnost, da otroci izpolnijo zapoved, ki veleva zgodnjo spoved in sv. obhajilo, so odgovorni tudi tisti, ki jim je izročena vzgoja otrok: Starši, spovedniki, učitelji, župniki. 5. Župniki naj skrbe, da bodo otroci enkrat ali pa večkrat na leto prejeli skupno sv. obhajilo; k temu sv. obhajilu se povabijo ne samo prvoobhajanci, ampak tudi taki, ki so že poprej hodili k svetemu obhajilu. 6. Dušni pastirji in vzgojitelji naj poskrbe, da bodo otroci po prvem sv. obhajilu večkrat, morda celo vsak dan pristopali k mizi Gospodovi. 7. Navada, da otroci, ki se že zavedajo pameti, še ne hodijo k spovedi, je docela obsodbe vredna. 8. Odreči otrokom, ki so že pri pameti, sv. obhajilo, je razvada, ki jo treba zavreči. , Dekret je potrjen od sv. očeta dne 7. avgusta t. 1. Vsi škofje so zavezani, da ga razglase duhovščini in vernikom. Vsako leto se mora v domačem jeziku prebrati vernikom o velikonočnem času. Umevno, da ne bo prav lahko faktično izvršiti v celem obsegu naredb, ki jih vsebuje označeni dekret. Katehetom, osobito v mestih, bodo delali zapreke posvetni starši, ki iz strahu pred cerkvijo ter iz drugih razlogov kolikor moč zavlačujejo prvo sv. obhajilo. Prepričani smo, da je sv. stolica izdala to določilo, ki je dalekosežnega pomene, raditega, da bi se vse prenovilo v Kristusu, da bi se zopet poživila med nami vnema prvih kristjanov. - Čakati hočemo podrobnih navodil, ki jih bo v kratkem izdal preč. knezo-škofijski ordinariat. Vzgojni Patronat za mladino. V Ljubljani je Vincencijeva družba osnovala poseben odsek, ki se bo samostojno pečal z vprašanji, ki spadajo v področje mladinskega varstva. Namen patronata je: skrbeti za varstvo in vzgojo otrok, ki so v verskem in nravnem oziru zanemarjeni. Odsek bo izročal take otroke poštenim družinam ali pa katoliškim zavodom v vzgojo; gojil bo tesno zvezo s svojimi varovanci tudi po njihovi šolski in učni dobi ter jim bo pomagal do moralne in gmotne samostojnosti. Delovanje patronata Vincencij,eve družbe se ima razširiti čez vso deželo. Jedro tvorijo izvršujoči člani, ki podpirajo gmotno in duševno njegovo delovanje. Patronat bo izdajal list utrinki. »Krščanski detoljub«, ki je prešel v njegovo last. Ta skrbno urejevani vzgojni list že izhaja 19. leto, pa se bo sedaj nanovo pomladil in učvrstil. Prijave in doneske sprejemata predsednik Vincencij eve družbe, prof. dr. Gruden in tajnik Albin Zajc, računski asistent v Ljubljani, Poljanska c. št. 11. Mladina in takozvane narodne veselice. Dočim dobromisleči mladino-ljubi stikajo po vsakovrstnih sredstvih, da ohranijo mladino, da jo rešijo propasti in iztrgajo iz nevarnosti, vidimo, kako se ob raznih prilikah mladiči boljših rodovin v velikem slogu pohujšujejo in zavajajo v zlo. Opozarjamo samo na velike slavnosti, kamor vodijo osobito liberalni Ljubljančani svojo otroke, da ondi srčejo strupeni duh liberalstva. Vpra- venskega naroda v popivanju, ... ha-šamo: Kje najdete treznomislečega beant sibi! Žal nam je le mladine, ki očeta, ki bi odobraval, da se spušča! se pogreza v mlakužo propalosti. mladina na popivanja, plesišča in za- s Oblastva naj bi bila pozorna tudi na bavišča, kakršna so priredili liberalci take prilike ter naj bi zabranila, da dne 3. julija v Ljubljani? Če iščejo bi bile take veselice omejene na go-takozvani naprednjaki rešitve slo- tovo starost. UČITELJSKI VESTNIK. Osebne vesti. Profesorji dr. Alfonz L e v i č n i k na I. ljubljanski državni gimnaziji, dr. Oton Jauk er na ljubljanski nemški državni gimnaziji, dr. Jožef Debevec na kranjski državni gimnaziji in Ivan Mase 1 j na novomeški gimnaziji so s 1. oktobrom 1910 povišani v VIII. činovni razred. Imenovanje. Mestni učitelj Karel Javoršek je dobil službo učitelja na slovenski trgovski šoli v Ljubljani. Častitamo! Častno svetinjo za 401etno zvesto službovanje je dobil nadučitelj J. Pokorn v Horjulu. Ravnateljski nasiov je podelil naučili minister nadučitelju Andreju Grča v Radovljici, nadučitelju nemške deške šole v Ljubljani Božidarju Valenta, voditeljici dekliške osemraz-rednice pri sv. Jakobu gdčni. M. Ma-routovi, in voditeljici osemrazi'ednice v zavodu Lichtenturničnem v Ljubljani s. Eleonori. Enako odlikovanje je bilo podeljeno tudi šulferajnski šoli v Ljubljani. Častni člani „Slomškove zveze“. Pri zadnjem občnem zboru so bili soglasno izvoljeni za častne člane naše zveze p. n. gg.: Državni poslanec in načelnik S. L. S. dr. Ivan Šušteršič, dež. odbornik, prof. Evg. Jarc, sem. vodja prof. dr. J. Lesar, č. kanonik prof. A. Kržič in drž. poslanec Fr. Jaklič. Na vrsto so prišli učitelji mestne občine Trst. Dne 29. julija je tržaški mestni svet zvišal plače komunalnemu učiteljstvu. Temeljni dohodki učitelja ob imenovanju znašajo 2G00 kron. V tej vsoti je všteta tudi sta- narina 600 K, ki se pa pozneje poviša na 700—900 K. Plačilni razredi so se odpravili, plača raste na vsakih pet let brez ozira na druge okolnosti; poleg tega se dovoljujejo še petletnice, tri prve po 300 K, tri zadnje po 400 Iv. Podučitelji z usposob. izpitom imajo temeljne plače 1400 K; podučitelji z maturo pa 1000 K. Voditelji dobe seveda tudi funkcijske doklade od 200 do (iOO kron. Plače učiteljic (petletnice in stanarina) znašajo 85 odstotkov učiteljskih prejemkov. Zdaj je ostalo brez ureditve plač menda edino še učiteljstvo kranjske dežele. Vzorcev za povišanje plač je že na kupe. Katerega bodo zbrali naši zastopniki, z vsakim bomo zadovoljni. C. kr. okrajni nadzorniki — državni uradniki v IX. in VIII. činovnem razredu. Naučno ministrstvo je poslalo vsem deželnim šolskim svetom okrožnice s pozivom, naj predlagajo, kako izvršiti podržavljenje. Dvomimo, če bo ta korak šolstvu v korist. Ljudsko šolstvo. Imenovani so gg. učitelji, oziroma gdčne. učiteljice: Za nadučitelja v št. Juriju pod Kumom J. Pečnik, na Raki Janez Golob; za učitelje so stalno nameščeni: Tit Grčar v Št. Rupertu, Anton Lomšek v Cerkljah, Ana Goli v Šmarjeti, Alojzija Mavrin v Cerkljah, Ivana Logar v Selu pri Šumberku, Karol Blažič v Erzelju, Fr. Kalan v Gribljah, Ivana Jamšek na Studencu-Igu, Kornelija Koncilija v Tunjicah. — Upokojeni so gg.: Franc Zorč v Šmartnem, Anton Žibert na Ježici, Franc Kavčič pri D. M. v Polju, Andrej Kmet v Cerkljah, Jernej Čenčič v Kamniku, Matilda Achatz-Gorjančeva. — Na šulferaj riški šoli v Brežicah se sme sprejeti k večjemu 44 otrok. — Dalje so upokojeni gg.: A. Adlešič v Krškem, J. Grčar v Radovljici, A. Javoršek v Spodnji Šiški, Helena Repovž pri Sv. Križu (začasno), Antonija Hribar v Št. Vidu pri Zatični, J. Stanovnik v Selcih, Evgenija Lapajne v Senožečah (začasno). — Razširi se šola na Krki v trirazrednico. — Za učiteljico v Strugah je imenovana gdčna. Josipina Smole, za nadučitelja v Št. Petru g. Julij čenčič, za učiteljico v Češnjici gdčna. Ana Ogulin; v Leskovec je prišel g. učitelj Fr. Tro^št, v Spodnjo šiško g. Jos. VVagner, gdčna. Roza Krapš in iz službenih ozirov g. J. Petrič iz Rudnika. — V stalni pokoj so stopili gg. nadučitelji: Fr. Dular v Vavtivasi, gdčna. Doroteja Dereani na Savi in Jak. Osterman v Kočevski Paki, Fr. Pokorn v Horjulu, Al. Račič v Boštanju, g. Pirc-Zey Frančiška v Štrekljevem — Za učitelja-voditelja na Colu je imenovan g. Dominik Bric; prov. učiteljica v Nevljah gdč. Pavla Bregant je imenovana za ljudsko šolo v Šmartnem, gdč. A. Klančar pazaprovizorično voditeljico kamniške dekliške šole. Naša zborovanja. Živi, rasti, cveti najmlajša hčerka na Slomškovi poti! Tako je pozdravil naš vrli prijatelj gori na Jesenicah 18. julija našo vrhniško-logaško podružnico, ki je bila ustanovljena ob številni navzočnosti učiteljstva in prijateljev Slomškove zveze. O podrobnostih ustanovitve, animiranega zborovanja, o navdušenih pozdravih, ustmenih in pismenih, o krasno uspelem banketu, o izletu v vrhniško okolico i. dr., je poročal že naš »Slovenec«. Nekaj pa moramo še posebej poudarjati v našem listu, kar nas je osobito veselilo in ojunačilo, t. j. iskreni pozdravi in navzočnost vrlih vrhniških veljakov: župana dr. Ma-routa, sod. svetnika Kobala, davčnega administratorja V. Premka in drugih uradnikov. Čutili smo se s tem ne le počaščene, ampak spozjiali smo — in to je poglavitno — kako vpošteva, ceni in ljubi vrlo uradništvo vrhniško našo Slomškovo zvezo in pa učiteljstvo, zbrano v tej zvezi. Krščansko uradništvo in poštena svetna inteligenca, ki je zavzeta za blagor slovenskega ljudstva, ki ve, da je naše dobro krščansko ljudstvo združeno v Slovenski Ljudski Stranki, spoštuje* in podpira oni del učiteljstva, ki soglaša s S. L. S., ki izpovedava ista načela, kakor naše slovensko ljudstvo. Tudi pošteno uradništvo je prepriča- | no, da moremo z mirnim srcem zaupati svojo deco v vzgojo le takim učiteljem, ki jih prešinja živa in dejanska vera, pa iskrena ljubezen do naroda. Poudarjamo tudi, kar smo že večkrat omenjali, da je vladalo tudi na Vrhniki, ne le pri zborovanju, ampak tudi pri banketu in pri celi prireditvi neskaljeno, neprisiljeno, odkritosrčno in iskreno veselje. Kjer so dobra srca, tam je tudi pošteno in presrčno veselje doma. Bog daj novi podružnici obilo blagoslova. Naj se ravna — to velja tudi drugim podružnicam — po tehtnih besedah, ki jih je navajal v pozdravu tovariš g. Simon: »Malo govoriti, veliko delati, vse potrpeti.« V odbor nove podružnice so voljeni gg.: Robert Ziegler, Ivan Štrekelj, D. Bric, gdčna. Julijana Kobal, gdčna. Marija Jurjevčič in katehet Turšič. Podružnica »Slomškove zveze“ v Idriji je imela v zadnjem času dve zborovanji, o katerih še nismo poročali. Dne 17. maja je v Idriji predavala c. kr. vadniška učiteljica gdč. Marija Štupca o »risanju ozir. slikanju v 4. in 5. šol. letu.« Predavanje je bilo jako zanimivo in vrlo poučno, i kajti gdč. predavateljica je podala poleg obilih navodil o risanju in sli-, kanju še polno drugih naukov, kako ravno pri tem pouku učitelj lahko vzgojno deluje s tem, da navaja otroke k redu, snažnosti, varčnosti i t. d. Le žal, da je izborna govornica le prosto predavala in ne moremo vsled tega njenega krasnega predavanja priobčiti v celoti. — Dne 14. julija pa je zborovala naša podružnica v Žireh. Predaval je c. kr. učitelj g. Josip Novak o temi »Zakaj in kako naj gre učiteljstvo v boj proti alkoholizmu?« S tem zborovanjem je bilo združeno tudi slovo od zvestega člana nadučitelja g. Janka Bajca, ki je zapustil naš okraj ter se preselil na svoje novo službeno mesto v Št. Vid nad Ljubljano. — Dne 4. oktobra ima podružnica v Idriji svoj redni občni zbor, na kar cenj. člane in članice že sedaj opozarjamo. Izlet na Sveto Goro. »Dan 24. avgusta je za Goriško velevažen, ker jej dan vstajenja krščansko mislečega goriškega učiteljstva,« tako je pisal »Slovenec« po lepo uspelem sestanku, ki ga je priredilo goriško krščansko učiteljstvo v družbi 26 zastopnikov in zastopnic naše »Slomškove zveze« v Gorici. Z veseljem beležimo to dejstvo ter kličemo: Ideja Slomškova mora prevzeti in prešiniti vso Goriško! — Za mazače iz nasprotnega tabora, ki jim preseda že beseda Sveta Gora, kamor so napravili pri tej priliki naši Slomškarji izlet, za tiste skvarjene tovariše, kateri se predrznejo po listih smešiti verske čute poštenih ljudskih vzgojiteljev, nimamo drugega izraza, kakor pomilovalni »fej vas bodi!« Goriški prijatelji »Slomškove zveze« so se 24. avgusta prepričali, da imajo in bodo imeli v svoji borbi za krščanska načela in za versko šolo veliko zaslombo ne le v kranjskem učiteljstvu, ampak še večjo v ogromni večini dobrega in poštenomisleče-ga ljudstva. Pozdravni večer v Gorici, kakor tudi zborovanje na Sveti Gori se je prav povoljno obneslo. Ker so bile podrobnosti dovolj opisane v »Slovencu« in ker bomo referat gdčne. učiteljice Gulin: »Kako naj deluje učitelj, oziroma učiteljica izvun šole«, objavili posebej v celoti, se omejimo tu samo na prekrasno pismo, ki ga je poslal zborovalcem prevzvišeni nadškof goriški dr. Fr. Sedej: Krščansko mislečemu učiteljstvu, romajočemu na Sv. Goro! Mladine ne vzgojujejo mrtve knjige in mnogovrstne šolske postave, ampak živi učitelji. Naravno je torej, da učitelj brez krščanskega prepričanja in življenja ne bo nikdar vdihnil svojim učencem nravnosti, verskega naziranja in jim dal krščanske vzgoje, tudi če bi poleg § 1. državnih šolskih postav vsi drugi paragrafi to učiteljem zabičavali. Črka je mrtva, duh je, ki oživlja! Dokler ne bo krščanski duh prešinjal naših učiteljev in šolskih oblasti, bo moderna ljudska šola ostala kakor doslej — draga ustanova, ki ne ustreza svojemu namenu, spodtika in težka butara našemu krščanskemu ljudstvu, vir moderne skvarjenosti. In slab rod bo rodil še slabšega in zlo se bo čedalje množilo! Tu je treba hitre odpomoči, drugače naš mili narod propade. V dobi, ko se- na Goriškem prepoveduje dajati paljubovati šolski mladini svetinja sv. Alojzija, vzora krščanske mladine, in se mu trga lilija, simbol nedolžnosti, iz rok, ko se trga šolskim deklicam svetinjica Brezmadežne Device .z vratu in se meče v pljuvalnike, z velikim veseljem in zadoščenjem pozdravljamo hrabro četo krščanskih učiteljev in učiteljic, romajočo na Sv. Goro. Vam, predragi sotrudniki duhovnov pri vzgoji otrok, učiteljska služba ni strankarstvo ali obrt, ampak visok poklic. Vaš namen je podati šolski mladini ne samo prvega potrebnega znanja za življenje, da postanejo koristni udje človeške družbe in dobri državljani, ampak tudi voditi io k Bogu, njih zadnjemu nadnaravnemu cilju, da postanejo tudi nravstveni ljudje, dobri kristjani, krepki značaji. Vsaka dobra stvar pa ima svoje sovražnike. In žal! Sovražniki krščanske vzgoje so največ svobodomiselni učitelji v zvezi s koristolovnimi liberalci. Nič jim ni mar: ne državna šolska postava, ki izrecno predpisuje versko-1 nravno vzgojo na ljudskih šolah, ni jim sveta službena prisega, niti se jim ne smili ubogi slovenski narod, ki je v ogromni večini katolišk; uči-1 teljc plačuje narod, kateremu je sveta katoliška vera najdražja svetinja, podlaga prave izomilte, porok časne m večne sreče. Ali, hvala Bogu, začelo se je tudi pri nas daniti. Ob tleh je na Kranj-j skem pogubonosni, hinavski liberali-1 zem in vrla »Slomškova zveza« raste in se širi tudi zunaj Kranjske, vkljub; preziranju, zaničevanju in terorizmu od neke strani. Peščica krščansko' mislečih učiteljev in učiteljic se na Goriškem bori neustrašeno dalje. In v tem boju jim prihajajo bratje s Kranjske na pomoč. »Viribus unitis« — je geslo našega presvetlega cesarja. »Rešite mi mladino!« je vzdih njegovega skrbnega očetovskega srca. Ker pa po besedah sv. Pavla (I. Kor. 111., 7.) »ni nič, kateri sadi, in nič, kateri priliva, ampak Bog je, ki rast daje«, zato je treba Vašemu plemenitemu delu pomoči od zgoraj. Šele tedaj, ko so apostoli prejeli Svetega Duha, so postali učitelji narodov in preobrazili lice zemlje. Srečna in krščanska je bila torej misel, da se go-riški in kranjski učitelji zatečejo na Sv. Goi’o pod varstvo one, ki se zove »Sedež modrosti«. V tem znamenju boste zmagali! Priporočam Vam edinost, vztrajnost, potrpežljivost in tudi ljubezen do svojih zaslepljenih nasprotnikov. Milostljivi Bog naj blagoslovi zvezo Vaših src in Marija Devica svetogor-ska, ki je odbila od goriške dežele protestantizem, ki je s svojo deviško nogo strla glavo peklenski kači, naj Vam izprosi bogatih in trajnih uspehov na polju krščanske izobrazbe! Še enkrat Vas vse prijazno pozdravljam in iz srca blagoslavljam velevdani t Frančišek, nadškof. V Gorici, dne 21. avgusta 1910. Zahvala. Ob priliki našega izleta v Gorico in na Sveto Goro so nam izkazali tovariši, kakor tudi gg. prof. Kolenc, dr. Srebrnič, urednik Kremžar in dr. toliko ljubeznivosti in naklonjenosti, da smo se dolžni javnim potom presrčno zahvaliti. Bog živi goriške tovariše in tovarišice, živila go riška krščanska inteligenca! — Za vse udeležence: Jaklič, Štrukelj. Občni zbor podružnice »Slomškove zveze« za radovljiški in kranjski okraj ni bil tako številno obiskan, kakor smo pričakovali. Komodnost, malenkostni oziri in izgovori niso na mestu, kadar se hočemo tudi v javnosti pokazati. Pokažimo pri vsaki taki priliki, kaj smo in koliko nas je. To bo najboljša agitacija za naš naraščaj. Občni zbor je bil na Bledu; vodil ga je predsednik prof. Dokler, ki je poleg oficielnega poročila o društvenem stanju dal nekatera, navodila, kako naj se posamezni člani trudijo, da se bo podružnica Slomškove zveze na Gorenjskem krepko in čvrsto razvila in utrdila. Na sporedu je bilo tudi predavanje nadučitelja Fr. Petriča o alkoholu z ozirom na šolo. Poudarjal je najprej, kako važno nalogo ima učitelj kot vzgojitelj, da z besedo in zgledom nastopi kot bojevnik zoper največjega sovražnika današnje dobe: zoper alkoholnega kralja. Rane, ki se v poznejši dobi ne dajo več zaceliti in popraviti, lahko prepreči s skrbno vzgojo za mladino vnet učitelj. G. referent je na podlagi ilustracij (lastnega izdelka) obrazložil bistvo in škodljivost alkohola ter zavrgel in ovrgel običajne in goljufive fraze o koristi alkohola. Predavanje bo še nadaljeval o priliki prvega prihodnjega sestanka, dne 4. oktobra v N a k 1 e m ob 1. uri. Društvo krščanskega učiteljstva v Istri je imelo svoj občni zbor 20. avg. v Trstu. To društvo, ki ima tudi svoje glasilo „Narodna prosvjeta“, je do zadnjega časa le skromno životarilo; sedaj je pa krepko stopilo na noge. Boriti se je moralo, kakor pri nas, z nestrpnimi nasprotniki, ki so poštene učitelje sumničili, smešili, tožili itd. Tudi Tovariševci so bili že odprli predala svojega lista italija-, naškim učiteljem iz Istre, kjer so ■ nazivljali krščanske istrske učitelje nazadnjake, popovske podr . . . . i dr. Posledica tega je bila, da je istrsko krščansko učiteljstvo izstopilo iz »Za-1 veze« ter si je oskrbelo lastno organizacijo, ki se prav lepo razvija. Prorokovanje o razpadu društva se ni in se ne bo izpolnilo, kajti postavljeno je na dva neporušna stebra: na sv. vero in na narod hrvatski v Istri. Za predsednika je bil izvoljen Bačič. Hrvatskemu učit. društvu »Narodna prosvjeta« za Istro v Pazinu želimo velikega uspeha. Ločitev dalmatinskega učiteljstva. 1. avg. se je v Splitu vršil občni zbor „Saveza dalmat. učiteljstva", na katerem je prišlo do ločitve med starejšim in mlajšim učiteljstvom, starejši učitelji, ki imajo upravo „Sa-veza“ v rokah, so poštenega krščanskega mišljenja in zato niso pustili „Saveza“ in svojega glasila izrabljati v svobodnjaške svrhe. Mladi Smo- dlakovci so zato sklenili dobiti „Sa-vez“ v svoje roke ali pa osnovati svoje lastno društvo. Na predsestan-ku v soboto zvečer so med seboj zbrali 50 kron in šli nato k predsedniku „Saveza“ g. Bradiču z zahtevo, da njih petdesetorico vpiše a „Savez“ — radi bi bili namreč na občnem zboru odločevali. Predsednik j je to seveda odbil. Drugo jutro so takoj pokazali svojo kulturo. Vpili so, da se morajo „popje“, t. j. dva kateheta, z občnega zbora odstraniti. Ko niso uspeli, so s klici proti klerikalizmu zapustili občni zbor in se zbrali v mestnem gledališču, kjer so takoj ustanovili lastno društvo in sklenili izdajati svoj list. „Savez“ pa je sijajno zboroval brez njih in med drugim soglasno in navdušeno sprejel predlog, da se ta učiteljska organizacija izrecno postavi na krščansko stališče. Upajmo, da bo pošteno dalmatinsko ljudstvo vedelo ceniti vrednost tega značajnega koraka in prav voliti med učiteljstvom, kakor je to znalo tudi slovensko ljudstvo. Iz srca želimo vrlemu krščanskemu učiteljstvu v Dalmaciji rast in procvit! RAZNOTEROSTI. Veliko gmotno podporo 200 K je naklonil »Slomškovi zvezi« semeniški vodja in č. kanonik prof. dr. J. Lesar. V imenu zveze se odbor preblagemu dobrotniku in prijatelju krščanskega učiteljstva najiskreneje zahvaljuje. Častnemu članu Slomškove zveze naj Bog obilno povrne! Nov dijaški konvikt v Ljubljani. Dne 1. septembra je bilo blagoslovljeno novo lepo poslopje, konvikt v Ma- rijanišču, ki bo služil istemu namenu, kakor poprej Alojzijšče. Slovesnega blagoslova, ki ga je izvršil presvetli knezoškof dr. A. B. Jeglič, se je udeležilo precej odličnih šolnikov, osebno sta bila navzoča tudi dež. predsednik baron Schwarz in njega namestnik grof Chorinsky. — V zavod je sprejetih tudi več učiteljiščni-ltov. Slovenski Učiteli“ lz’laia sre(^' vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 K. Koko ” £_ pisi učiteljske stroke naj se pošiljajo c. kr. učitelju Jož. Novaku, Idrija; katehetske in vzgojne stvari pa katehetu A. Čadežu, Semeniška ulica št. 2 v Ljubljani. Naročnino in reklamacije sprejema: Uredništvo ,Slovenskega Učitelja" v Ljubljani. Urednika: J. Novak in A. Čadež. Tiska Kat. Tiskarna. Obl. odgovoren: Iv. Rakovec. Priloga slavnostni izdaji „Slov. Učitelja" štev. 9. Poezija v ljudski šoli. (Gimn. ravnatelj, svetnik dr. J. Bezjak.) I. Poezija je nekaj vzvišenega, nekaj svetega. To je že trdil stari grški filozof Platon. Jaz pa še pristavim, da je tudi nekaj skrivnostnega, nekaj bajnega. Poezija daje naši duši peroti, na katerih nas dviga nad zemeljsko vsakdanjost ter povzdiguje k nebesnim višinam; poezija nas blaži, nas tolaži, nam vzbuja najlepša, najvišja čuvstva kakor vse, kar je sveto; poezija ogreva našo dušo, kadar ječi pod pezo navadnosti, nečimernosti ter drugih človeških slabosti. Poezija pa je tudi neka tajna in bajna moč: vzbuja v nas skrivnostnosladka čuvstva, ki jih ne more vzbujati nobena druga umetnost v tej meri in na tak način; vzbuja našo fantazijo, ki si z njo krasimo in lepotičimo zemeljski dom ter ga izpreminjamo v bajno svetišče. Kadarkoli čitam ali slišim divno pesem, se mi zazdi, da je moja duša odplavala v gotiško katedralo, kjer vlada neka bajna tišina, neki tajinstveni polumrak, neki blažilni mir, kjer se človeka polaste nehote čuvstva pobožnosti, ponižnosti, bogo-ljubnosti, hrepenenja po višinah. Pravi pesnik, ki ga je Bog obdaril s to čudotvorno silo pesniške umetnosti, je torej kakor svečenik, ki posreduje med nami in nebesi, ki dviga naša srca kvišku nam pojoč: Sursum corda! Obrnite svojo dušo proč od žalostne vsakdanjosti, od teh težav in skrbi, ki vas more; obrnite jih kvišku, tja, kjer je mir, kjer je lepota, kjer je veličanstvo. Kako bi pač bilo žalostno, kako pusto naše življenje brez poezije! Hodili bi, kakor potnik po puščavi: kakor daleč tudi sega njegov pogled, ničesar ne opazi nego kamenje, pesek in pesek, tu in tam trnjev grm, bodeč osat; nad njim pa se razpenja v neizmerne daljave nebesni obok, ki raz njega peče solnce, peče in peče. Potnik zdihuje, jedva se vleče dalje, žeja ga mori, glad ga muči, — toda nikjer ni pomoči. Zdajci pa zagleda nekaj zelenega: zablisne se v daljavi gole puščave zelen otoček: oaza je. Glej, virček žubori med zeleno travo, zelena drevesa dajejo toli zaželjeno, ljubo senco. Vse moči zbere potnik ter hiti tja, da se ohladi, okrepča in ojunači za nadaljnjo težko pot. Tako se zatečemo tudi mi k zlati knjigi svete poezije, kadarkoli se hočemo odpočiti na kameniti poti težavnega življenja. Takrat odložimo za hip težak tovor morečih skrbi. Poezija nas torej kakor vsaka umetnost vara, da za kratek čas pozabimo življenske težkoče, življenske nizkote in grdobe. Slika nam življenje lepše, divnejše, nego je v istini. Poezija je torej za nas vir na j čistejše ga veselja: vodi nas v palačo prave lepote, vzbuja v nasestetiško čuvstvovanje. Poezija pa je tudi najmočnejši vir za ublaževanje naše duše, ima torej velik e tiski pomen. Koliko divnih, blagih, plemenitih, vzvišenih misli ter idej so izlili pesniki raznih časov in raznih narodov v svoje umotvore! Kdo bi mogel vse te ideje preiskati ter sestaviti ? Na koliko načinov so se samo ideje božanstva, božjega veličanstva, božje vsemogočnosti, večnosti, vsemirja, svetovne divnosti opevale in slikale po raznovrstnih pesnikih ? Vsako teh in takih etiških idej pa vzbudi v čitatelju ali poslušalcu tudi višje čuvstvo, in po znanem psihološkem zakonu se vsa čuvstva tem bolj utrjujejo, čim češče se vzbujajo. To sta torej najimenitnejša razloga, da čitamo lepe pesmi, bajke, povesti, pravljice, pripovedke. Prav ta dva razloga pa sta tudi merodajna za nas učitelje, da uvajamo našo šolsko deco in mladino v lepoto, svetost in vzvišenost prave poezije. Glede na estetiško stran njenega učinkovanja moram še posebe poudarjati, da je poleg umetnosti slikarstva in podobarstva poezija tista mogočna umetnost, ki najbolj učinkuje na razvoj estetiškega čuvstvovanja. Samo treba je pravega pouka, da učenci dojemajo estetiške slike, ki jih ponuja poezija, ter spoznavajo pravo lepoto. Do naj- novejših časov je sicer estetika bila pastorka v ljudskih in srednjih šolah; toda začeli so uvidevati, da je gojitev čuvstva za lepoto neizogibno potrebna, kajti estetično čuvstvovanje pospešuje moralno ali nravstveno čuvstvovanje. Čim bolj se namreč v človeku goji ter neguje nagnjenost do vsega, kar je lepo, tembolj se človek sam približuje temu, kar je dobro in plemenito. Človek z razvitim estetiškim čuvstvom n® posirovi lahko; ne govori grdo, ne preklinja, ne razgraja, sploh se ne vede nespodobno, živalsko, ker se sramuje takega počenjanja, kot estetiško izobražen človek. Vse delovanje in vedenje estetičnega človeka je nekam lepo urejeno in harmonično zaokroženo. Vse to pa je že neka opora za nravstvenost, neka priprava nanjo. Do prave nravnosti vodi pot vselej skozi estetičnost. Raditega moramo pri razpravljanju poetičnih proizvodov zlasti paziti na estetiško učinkovanje. Poleg estetiškega vpliva prave poezije hočem še navesti tretji razlog, da gojimo poezijo v ljudski šoli v največji meri: to je današnji materializem. Mnogo se je tožilo in se toži o njem in čedalje bolj prodira v najširše sloje. Ljudje hrepene po bogastvu ter se pehajo ves ljubi za njim: denar, imetje, dobiček jim je nad vse; zlato tele jih miče, okoli njega plešejo. Več ko imajo, več hočejo imeti. Uživati, v razkošnosti živeti, to je njihovo geslo; v to svrho uporabljajo razna, tudi prepovedana sredstva. Tako pa propadajo telesno in duševno ter ne poznajo ne zadovoljnosti, ne prave sreče. Ali kar človeka dela srečnega, niso »zakladi, ki jih rja in molji snedo", ampak hrepenenje po vzvišenih ciljih, po vzorih, ki jih navadno vsakdanje življenje ne pozna, nima in ne more dajati. Ti ljudje, ki se tako pogrezajo v materializmu, tudi ne poznajo prave poezije, ne vedo ceniti njene visoke vrednosti, njenega vpliva na človeško srce. A življenje brez poezije je, kakor sem gori naslikal, pusta pokrajina, kjer ni zelenih travnikov in gozdov, kjer ni pisanih in dehtečih cvetlic, kjer ni žuborečih virčkov, kjer ni veselih ptičkov, kjer ni oživljajočega solnca, kjer vlada tihota, puščoba in mraz, kjer srce umira v samo- pašnosti ter nečimernosti. Prava poezija pa vzbuja v naši duši višja čuvstva, čuvstva za vse, kar je lepega, dobrega, blagega, plemenitega, ter tako deluje proti brezsrčnemu egoizmu in krutemu materializmu. Raditega ne moremo prerano začeti gojiti prave poezije v šoli. Delovati moramo v pravem krščanskem duhu, da širimo ljubezen do b 1 iž-njika in sploh vzorni altruizem med našo, nam učiteljem izročeno mladežjo. To pa dosegamo kakor z raznimi sredstvi, tako pred vsem s poezijo. Naposled mi je še navesti en razlog, zakaj da naj gojimo poezijo. Naši ljudski ter umetniški pesniki so nam spesnili toliko divnih pesmi, obogatili naše slovstvo s toliko množico raznovrstnih krasnih proizvodov svoje domišljije, jezik pa s toliko lepimi in dražestnimi rekli ter podobami, da bi se hudo pregrešili proti važnemu ter imenitnemu vzgojnemu načelu: Vzgajaj v narodnostnem duhu in za narod! Ko bi svojih učencev ne učili spoznavati lepote domačega jezika in čislati ter spoštovati tistih mož, ki k rase naše borno življenje s proizvodi svoje nebeške domišljije, bi ne bili popolni vzgojitelji. Ali odkod vendar izvira pojav, da se naše ljudstvo tako malo briga za krasoto prave poezije vkljub tem imenitnim razlogom, ki sem jih naštel ? — Vzrok te prikazni gotovo ne more ležati samo v tistem hrepenenju po materialnih zakladih, marveč iščimo ga nekje drugje! Iščimo ga v šoli pri nas samih ! Kakor ti je namreč treba zanimanja za vsako stvar, bodisi duševno delo ali sploh duševen pojav, bodisi materialno stanje, če želiš, da ti naj napreduje: tako je tudi treba buditi živo zanimanje za poezijo, in to se mora vršiti v šoli, kjer nam je narod najbližji po dušah naše učeče se mladine, ki jo naj gojimo, poučujemo, naobražamo, usposobljamo za prihodnost, za življenje. A prav ta buditev zanimanja se ne vrši po šolah tako, kakor bi bilo potrebno. Razp rav-1 j a nj e raznih pesmi ne goji pravega okusa za lepoto poezije. Mnogokrat se razlagajo pesmi zgolj za razum, ne za srce, marsikrat celo na vsakdanji, trivialni način brez vsakega duševnega poleta. Poezijo moramo nežno prijemati kakor pisanega in nežnega metulja; če ga trdo primemo za krila, mu snamemo prah, ki lepotici njegove lahke peroti. Pravtako oropamo poezijo njenega leska z robatim razpravljanjem. Učitelj bodi tedaj pravi svečenik; on odpiraj šolski mladini na stežaj vrata v svetišče poezije, vodi jo v to svetišče z vnemo in zanosom; vzbujaj njeno zanimanje, njeno navdušenost, da bodo radi b i va 1 i v te m s vet i š ču, da se bodo naslajali na sijaju in blesku, ki ga napolnjuje, izkratka: da bodo radi poslušali lepo poezijo in jo radi čitali in da jo bodo čitali s srcem in duhom. II. Oglejmo si torej pot, po kateri je voditi učence do navedenega smotra! 1. Pred vsem jih je treba spraviti v tisti duševni položaj, ki ga Nemec prav dobro imenuje »Stimmung", rekel bi, v neko čuvstveno razpoloženost. Učenci naj radovedni ter nekako nestrpni pričakujejo vsebino pesmi; njihovo sočuvstvovanje se mora vzbuditi ter se polagoma preliti v tista čuvstva, ki jih vzbuja pesem sama. Zato pa mora biti vsebina pesmi taka, da lahko in hitro vzbudi otroško čuvstvovanje, da zadene prave strune, ki najdejo odmev v srcu naših učencev. Da je prvi pogoj za to lahka umljivost pesmi, je samo ob sebi jasno. Izvečine nahajamo v slovenskih ljudskošolskih čitankah lepo število takih pesmi: pojejo o večnolepi naravi; o njenih čudesih, o letnih časih, o žuborečih virčkih in potočkih, o dehtečih rožicah, o veselih ptičkih, sploh o živalstvu in rastlinstvu; slave ljubezen do Boga, do bližnjega, do domovine ter povzdigujejo prijateljstvo in nesebičnost; poveličujejo razne kreposti in druge človeške vrline, lepoto in kras domovine i. t. d. Največ je takih, ki opevajo božje stvarstvo, in to po vsej pravici; ta čuvstveni krog je otroku naj bližji: narava z vsemi svojimi čudovitimi pojavi ter krasotami je tisto svetišče, ki je otroku vedno odprto. Izogibati pa se moramo pesmi, ki bi bile neumljive ali le težko umljive, ki bi žalile otroško čuvstvovanje ali bi vzbujale čuvstva, ki so otrokom še zagonetka, ki bi premogočno vplivale na njih domišljijo ali jo celo zavajale na kriva pota. Rekel sem, da je treba učence spraviti v pravo razpoloženje. Glede na pripravo moramo torej ločiti epske pesmi od lirskih; one-le spadajo v vrsto pripovednega pesništva, tam se bode tako postopalo kakor pri kaki povesti; z nekoliko vprašanji skušaj vzbuditi učitelj tiste apercipujoče predstave, na katerih zgraja novo povest; pri teh-le pa ne bode treba take posebne priprave: lirska pesem bodi učencu neka žlahtna dišava, s katero učitelj oslajaj svoj pouk! Iz koncentracije pouka pa izvira, da izvečine pesemco lahko nasloni na katero točko prejšnjega pouka; ne bo mu treba vzbuditi mnogo apercipujočih predstav. Razpravljal je n. pr. o lastovki; učenci jo sedaj dobro poznajo; vedo, odkod in kdaj prihaja k nam, kdaj nas zapušča, da je oznanjevalka ljubke spomladi, da jo ljudstvo •ceni ter ljubi, da ima za dobro znamenje, če gnezdi v hiši. Morda je celo v šoli tako gnezdo, morda so v njem že mladiči, ki jih starec in starka pridno krmita, morda slišijo njiju žvrgolenje v šolsko sobo. Učitelj je otroke opozoril na to in sedaj so že v tistem razpoloženju, ki ga zahtevam za dober in koristen sprejem pesmi. Nastopi majhen odmor, da učenci to nekoliko prebavijo, potem pa učitelj nadaljuje: »Da, zares, ljubke, nežne in dražestne so te živalce, vsi jih ljubimo. Tudi naš pesnik Gregorčič jih je imel zelo rad ter nam je spesnil o njih lepo pesemco. Poslušajte, kaj pravi!“ Nato se vstopi pred učence ter jame deklamovati: Lastovkam. Lastovke, oj, Bog vas primi, ko po dolgi, ostri zimi priletele ste nazaj, i. t. d. (gl. II. čitanko Schreiner-Hubadovo, str. 59.). Ali bilo bi razpravljati pesem »Pomlad", (gl. isto čitanko str. 27.). V nazornem nauku je učitelj govoril o pomladi. Dejal je učencem tudi: »Opazujte na svojem potu v šolo in iz šole, kaj vidite vsak dan lepega v naravi!" — Na to počaka krasnega pomladanskega dne. Nakratko še enkrat obrne pozornost učencev vun na divno naravo: na milo, zlato solnce, l