Zgodovinski zapisi - 65 - Martina Polič in Barbara Kirič* PO SLEDEH DR. OTMARJA MAJERIČA Prispevek govori o uspešnem zdravniku dr. Otmarju Majeriču, ki je svoje znanje in denar v obdobju med obema svetovnima vojnama vlagal v dobrobit tako svojega rojstnega kraja Ormoža, kot kasneje tudi v Preddvor. V Ormožu je namreč ustanovil sanatorij in kopališče, v Preddvoru pa okrevališče. Uvod Dr. Otmar Majerič je bil uspešen zdravnik, ki se je zanimal predvsem za svoje medicinske dosežke in bil nanje tudi zelo ponosen. Bil je lastnik sanatorija in kopališča v Ormožu ter pobudnik filma o Ormožu. Svoje znanje in denar je vlagal v dobro svojega rojstnega kraja Ormoža. Kljub težavam, ki jih je včasih imel z oblastmi v zvezi s pridobivanjem dovoljenj, je vseeno vztrajal ter svoje življenje podredil zdravljenju ljudi tako nižjega stanu kot najvišjih državnih uslužbencev. V najini raziskovalni nalogi z naslovom Po sledeh doktorja Otmarja Majeriča so naju zanimali predvsem življenje in dosežki dr. Majeriča, kaj je bil dejanski vzrok za propad kopališča in zakaj je bil naposled izgnan. S pomočjo fokusnih skupin sva raziskovanje razširili še na najine vrstnike in njihove stare starše, saj naju je zanimalo, koliko dejansko vedo o dr. Majeriču, nekoč zelo znani in pomembni osebnosti Ormoža. Dr. Otmar Majerič Dr. Otmar Majerič1 se je rodil 30. oktobra 1895 v Ormožu kot zakonski sin Antona Majeriča in Gertraud Majerič, roj. Medik. Imel je sestro Alojzijo, poročeno Vrbnjak, s katero sta se dobro razumela ter tudi poslovno sodelovala. Leta 1921 se je poročil z Židinjo Ano Baumstein, vendar je njun zakon trajal samo nekaj let. Leta 1927 je v Ormožu ustanovil sanatorij za zdravljenje zlasti revmatičnih bolnikov. Za težje bolnike pa je uredil sanatorij oziroma okrevališče v Preddvoru pri Kranju. V letih 1932 in 1933 je zgradil in uredil kopališče v Ormožu. Čeprav je bil slovenskega rodu, je bil bolj naklonjen nemškemu mišljenju. Šaljivi časopis Osa, ki je izhajal v pustnem času, je o njem zapisal: »Nisem Srb in ne * Martina Polič in Barbara Kirič, učenki Osnovne šole Ormož do 31. avgusta 2007, Hardek 5, 2270 Ormož. 1 Zgodovinski arhiv na Ptuju (dalje: ZAP), Kronika mesta Ormoža, str. 30 in 43. Hrvat, niti Slovenec nisem rad, pola miša, pola tič, ich bin dr. Majerič«2 Leta 1942 so ga Nemci izgnali. Majerič je emigriral v ZDA, kjer je do svoje smrti, 12. 2. 1957, živel v New Yorku.3 Kakšen je bil dr. Majerič kot oseba, vemo le to, da je imel humani odnos do ljudi in imel enak pristop do vseh pacientov, tako nižjega stanu kot najvišjih državnih uslužbencev. V vseh publikacijah, ki opisujejo dr. Majeriča, so citirane zgolj in samo njegove zasluge v zvezi z medicino in s posameznimi uspešnimi primeri zdravljenja. Vsekakor je bil znana osebnost Ormoža, ki je s svojo dejavnostjo vtisnil neizbrisen pečat in tako prispeval k oblikovanju in razvoju Ormoža. Slika 1: Dr. Otmar Majerič. Detajl z razglednice, bazen za plavalce. Hrani: Muzej Ormož. 2 Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 285. 3 Vir: Davorin Bešvir, višji svetovalec na Upravni enoti Ormož. UDK 929Majerič O. 614.2(497.4Ormož) Zgodovinski zapisi - 66 - Sanatorij Leta 1927 je dr. Otmar Majerič v Ormožu ustanovil sanatorij za zdravljenje zlasti revmatičnih bolnikov. Uporabil je ˝Zeileisovo metodo˝4, ki je temeljila na visokofrekvenčnem elektromagnetnem polju. Za sanatorij je kupil v Ormožu pritlično hišo čevljarja Jurija Čurina (št. 56), nekdaj last zdravnika dr. Antona Žižka5, in jo nadzidal za eno nadstropje. Prizidal ji je še eno hišo (št. 61). V zgornjem delu nove hiše so bili nameščeni stanovanjski prostori, v pritličju pa elektroterapija oziroma ordinacija. Hišo svojega očeta, čevljarja Majeriča, ki je stala nasproti (št. 58), je preuredil v gostilniške prostore, kavarno in bar in v vse tri hiše napeljal vodovod, ki ga takrat v mestu ni imel še nihče.6 Preprosti ljudje so sanatorij imenovali tudi nekakšen »Lurd«, saj je na mestu tedanjega sanatorija stala nekoč frančiškanska cerkev kot del frančiškanskega samostana.7 Kot je že omenjeno, je v sanatoriju potekalo zdravljenje z visokofrekvenčnimi žarki. Tukaj so zdravili kronična obolenja (revmo, išias, arteriosklerozo, bolezni želodca in živcev, urejanje menstruacije in vse ženske bolezni, glavobol…). Specialna terapija za dame je z električno masažo oblikovala telo in mišice, jih krepila in utrjevala odpornost proti boleznim. Sanatorij je razpolagal tudi z večjim številom lepo urejenih sob, obiskovalcem pa je nudil izbrano hrano.8 Pacienti, ki so obiskovali sanatorij, so prihajali v glavnem iz mest tedanje Jugoslavije – iz Skopja, Beograda in Zagreba. Običajno so se pripeljali z vlakom do železniške postaje v Ormožu, kjer jih je pričakal Majeričev šofer Slavko Novak in jih z avtom odpeljal v penzion, v katerem so prenočevali.9 O strukturi gostov sanatorija dr. Majeriča nam poroča zgolj ohranjeno poročilo o njegovih pacientih iz leta 4 Zeiles je bil ljudski zdravnik, ki je deloval v zdravilišču avstrijskega mesteca Gallspach, kjer se je mudil in deloval dr. Otmar Majerič kot Zeileisov asistent (Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 666). 5 Dr. Anton Žižek se je rodil 17. januarja 1845 pri Sv. Antonu v Slovenskih goricah. Kdaj je prišel v Ormož za zdravnika, ne vemo, je pa tukaj ostal v zdravniški službi do leta 1889, ko se je preselil v Vojnik. Leta 1907 se je spet vrnil v Ormož in tu opravljal zdravniško prakso do svoje smrti leta 1921 (ZAP, Kronika mesta Ormoža, str. 29). 6 Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 285. 7 Krajevni leksikon Dravske banovine, str. 667. 8 Prav tam, str. 666. 9 Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 285. 1933. Med njimi so bili tudi naslednji gostje: dr. Ferdo Nikolić (profesor realne gimnazije v Zagrebu), Klara Nikolić (soproga omenjenega profesorja), Janko Slogar (profesor v pokoju iz Čakovca), gospa Berl (soproga direktorja in trgovca v Zagrebu), Magda Sterle (soproga svetnika stola sedmerice iz Ljubljane), Olga Sterle (študentka filozofije v Ljubljani), Marjan Sterle (profesor iz Ljubljane), Marjeta Turković (uradnica iz Zagreba), Ana Dereani (soproga sreskega načelnika v Konjicah), Danica Tomac (učiteljica v Zagrebu), Barbara Leber (učiteljica v Zagrebu), Marija Žargi (soproga trgovca v Ljubljani), dr. Franjo Žgeč (profesor na Ptuju), Dragotin Mlinarič (finančni svetnik v Zagrebu), Ignac Geiswinkler (železniški komisar v Zagrebu), Erna Geiswinkler (soproga železniškega komisarja), Janoš Danč (posestnik v Prosenjakovcih), Erna Deutsch (soproga veletrgovca v Zagrebu), Margit Benedikt (soproga trgovca v Čakovcu), Olga Radl (uradnica finančne direkcije v Zagrebu), Vukica Piskunov (soproga sodnika v Varaždinu), Ludvik Fischer (veletrgovec v Čakovcu), Matija Velebit (general v pokoju iz Čakovca).10 Pri oskrbi in nastanitvi pacientov v sanatoriju mu je veliko pomagala njegova sestra Alojzija, ki je skrbela predvsem za nepokretne bolnike, o čemer govori tudi vloga za obratovanje prenočišča za nepokretne bolnike pri sreskem načelstvu na Ptuju. »Ona nima namena otvoriti kakšen samostojen obrat nego samo za bolnike, katere leči njen brat dr. Majerič ter med katerimi je res vedno več takih bolnikov kateri ne morejo nikamor brez pomoči strežnika. Vsled tega njim dela velike težave, ker morajo za iste od daljnih gostiln donašati hrano, katera postane med tem hladna itd. ter za bolnike neprikladna. Podpisano županstvo se je prepričalo glede teh bolnikov, res je veliko takih, ki ne morejo nikamor. Kakor navaja prosilka je med pacienti minister Korač Vitomir, ministrski pomočnik iz Beograda, župnik iz Zagreba in več drugih, ki se lečijo pri dr. Majeriču z elektroterapijo.«11 V sanatoriju je zdravljenje potekalo z elektroterapijo. Uporaba električne energije in uvajanje aparatov na električni pogon pa so se konec 20. in v začetku 30. let 20. stoletja začeli uvajati tudi med prebivalci Ormoža. Vendar je bila moč električne energije v omenjenih letih še tako slaba, da se je čutila uporaba vsakršnega električnega aparata. To je bilo opazno zlasti pri radijskem sprejemanju. Zato so se v Ormožu nekateri redki lastniki radijskih sprejemnikov leta 10 ZAP, MOO, šk. 28, ovoj 106, Zapisniki sej s prilogami, 1933. 11 ZAP, MOO, šk. 23, sig. 85(26), Dopis ormoškemu sreskemu načelstvu v Ptuju. Zgodovinski zapisi - 67 - 1933 pritožili proti dr. Majeriču in njegovemu zdravljenju z elektroterapijo. Trdili so, da omenjeni zdravnik s svojimi aparati nalašč močno moti sprejemanje zlasti čez dan med 11.30 in 14.00 uro. Od njega so zahtevali, da v navedenem času preneha z obsevanji svojih pacientov. V zvezi z omenjenim sporom so nekateri pacienti dr. Majeriča 12. julija 1933 prišli v občinsko pisarno ter se zavzeli zanj in za njegovo zdravljenje – s prekinitvijo obsevanj bi bili namreč sami najbolj oškodovani.12 Kako se je omenjeni spor razrešil, ni znano, ker o njem ni ohranjene dokumentacije. Dr. Otmar Majerič je za hišo št. 61 začel v začetku 30. let 20. stoletja graditi tudi veliko dvonadstropno hišo s sobami za svoje goste. Vendar izgradnje ni nikoli končal, ker ga je prehitela druga svetovna vojna. Omenjena hiša je tako bila dograjena sredi 50. let 20. stoletja in danes nosi hišno številko Žigrova 6a v Ormožu. Slika 2: Minister Vitomir Korač (označen s križcem) in drugi pacienti pred sanatorijem dr. Majeriča. Hrani: Muzej Ormož. 12 Prav tam. Kopališče Leta 1932 je mesto Ormož dobilo kopališče ob reki Dravi, ki ga je uredil, v glavnem na lastne stroške, dr. Majerič. Najprej sta bila zgrajena bazen za otroke in bazen za neplavalce, ki sta bila ograjena z betonskim zidom širine 1,20 metra in višine do gladine srednje visoke vode. Cirkulacija vode je bila omogočena preko dveh odprtin. Tretji bazen (za plavalce) v skupni dolžini 95 metrov in širini 12 metrov je bil razdeljen v dva prostora, in sicer v popolnoma zagrajen prostor v dolžini 35 metrov, ki je imel proti prosti vodi »pilotažno zgradbo s kamenskim ometom«, in v drug prostor, ki je bil proti prosti dravski vodi omejen s plavajočimi drevesi na dolžino 60 metrov. Kasneje je bil veliki plavalni bazen v enem delu popolnoma izoliran od dravske vode in se je vanj voda dovajala skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko. Na ta način so dosegli, da je bila voda v bazenu za 2 do 4 stopinje toplejša od vode v dravski strugi. To je bilo nujno, saj se številni pacienti niso smeli kopati v mrzli vodi.13 Kopališko poslopje, ki je bilo zgrajeno nad gladino najvišje vode in kot lesena zgradba na pilotih, je v dolžino merilo 26,7 metra. Obsegalo je okrepčevalnico s pijačo in prigrizki,14 ki ga je vodila Slavica (Alojzija) Vrbnjak, sestra dr. Majeriča, in 17 kopaliških kabin. Ob koncu poslopja sta bila dva straniščna prostora, ločena za moške in ženske. Prostor je bil proti železniškim tirom zagrajen z žično ograjo na lesenih stebričkih. Vedno so bili pripravljeni tudi dva rešilna čolna, ustrezna rešilna oprema, vsa potrebna sredstva za prvo pomoč, pa tudi razkužila in obveze so bili na voljo v izdatni meri. Oddelek kopališča za otroke je imel dotok le iz sosednjega oddelka za neplavalce, zato se voda ni menjavala s tokom. Dotok je bil možen le pri visokem vodnem stanju, sicer je bilo treba bazen polniti. Bazen je bil v celoti betoniran, tla so bila gladka. Iz kopališča so vodile strme stopnice k betonskemu koritu, ki je bilo namenjeno čiščenju nog.15 Kraljeva banska uprava v Ljubljani je s svojim razglasom II/1 No. 9367/5, z dne 25. junija 1932, razpisala kolavdacijo (strokovni ogled opravljenega dela) javnega kopališča zdravnika dr. Otmarja Majeriča v Ormožu za 16. julij 1932. Ob tem so ugotovili, da je kopališčna naprava v splošnem zgrajena v smislu koncesijske odločbe kraljeve banske 13 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932- 1934. 14 ZAP, MOO8, šk. 23, sgn: 84/18, Srezijsko gostilniško dovolilo v kopališču dr. Majeriča. 15 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932– 1934, Odločba z dne 30/5-1932. Zgodovinski zapisi - 68 - uprave II. No 9367/3 od 30. maja 1932 in tozadevnega projekta z manjšimi spremembami. Kraljeva banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je zato 19. avgusta 1932 dr. Majeriču posredovala odločbo, da s hidrotehničnega stališča in v gradbenotehničnem oziru ne obstajajo nobeni pomisleki in da kopališče odgovarja zahtevam tedanjega časa. Zato so sklenili, da se na temelju 70., 79. in 89. člena vodopravnega zakona za bivšo Štajersko izda naknadno gradbeno dovoljenje za spremembo naprave, za celotno vodno napravo pa obratno dovoljenje pod določenimi pogoji, ki morajo biti v točkah 5 in 8 takoj izpolnjeni. Ti pogoji so bili naslednji: Cela kopališčna naprava se mora vzdrževati v dobro uporabljenem stanju. Posestnik naprave je odgovoren za vso škodo, ki bi nastala ob obrežju in drugim interesentom vsled obstoja te naprave. V slučaju potrebne regulacije v tej progi mora posestnik naprave izvršiti vse potrebne spremembe na kopališču v svrho prilagoditve regulacijskemu programu na svoje stroške in sicer po navodilih in odredbah gradbenega vodstva in uravnave Drave. V slučaju opustitve kopališčne naprave mora posestnik vse v strugo Drave segajoče dele odstraniti in obrežje spraviti v prvotno dobro stanje. Oba rešilna čolna se morata opremiti z dvemi vesli, z 1 drogom in rešilno vrvjo 20 m dolžine. Pripravljen mora biti tudi vešč čolnar, ki je lahko obenem tudi kopališčni nadzornik. Tlakovanje ob obrežju se naj izvrši po navodilih železniške uprave. Skrbeti je za čistočo v vseh prostorih, pa tudi v okolici stranišča. Celici se naj označita z napisom. Preko malega korita za oplakovanje nog je položiti primerno desko. Oddelek za otroke, ki nima naravnega dotoka, temveč se mora umetnim potom polniti z vodo, je treba redno čistiti ter menjati vodo.16 Poleg omenjenih pogojev so zastopniki direkcije državnih železnic postavili še naslednje zahteve: Tlakovanje obrežja Drave do srednje vode se mora izvršiti v dolžini celega kopalnega bazena, to je do km 39.102 proge Pragersko-Kotoriba. Graditelj je napravil ograjo med kopališčem in progo v dolžini celega kopališča z vhodnimi vrati proti progi ob kopalni lopi. Ker pa prosi, da bi se v kopališčnem 16 Klasinc, Gradbena dejavnost, str. 151. buffetu točile tudi lahko opojne pijače, se mu to dovoli le pod pogojem, da se odstranijo obstoječa vrata in podaljša ograja do novo postavljene brvi čez potok Lešnica, tako, da bo prost dohod na progo iz kopališča nemogoč. Za javno pot ob železniški progi mora graditelj zgraditi ob železniškem mostu v km 38.860 stranišče. Za dohod v ograjen prostor kopališča se morajo napraviti stranska vrata iz obeh strani kopališča, od katerih dveh morajo biti ena na spodnji strani ob 20h zaprta. Ker je stranka zgradila na železniškem svetu brv čez potok Lešnica nizvodno pod železniškim mostom, se mora pogoj za obstoj in vzdrževanje vnesti v najemniški reverz kopališča. Dr. Majerič mora naknadno še predložiti načrt brvi in splošni situacijski načrt v štirih izvodih.17 Ohranjena je izjava dr. Otmarja Majeriča o težavah, ki jih je imel z višjimi oblastmi. »Jaz sem v letošnjem letu za ureditev mojega kopališča v Dravi zopet investiral do dve tretjini prejšnjih gradbenih stroškov. Zgradil sem velik plavalni bazen, ki je popolnoma izoliran od dravske vode ter se mora v istega voda skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko odvajati. Na ta način bo voda v bazenu 2-4 stop. toplejša od one v strugi, kar sem bil primoran napraviti radi tega, da se razni pacienti ne smejo kopati v mrzli vodi. Vsled teh investicij, kakor tudi porabe električnega toka za polnjenje bazena, so se režije za kopališča zelo povišale, tako da z določenimi cenami ne bodo krite niti obresti investiranega kapitala, na amortizacijo v obče ne računam, ker samo režija pri sedanjem prometu znaša mnogo več kakor dnevni dohodki od 17 kabin, katerih je samo par zasedenih. Ormožani se še sploh kopajo v odprti Dravi in ne hodijo v moje kopališče. Tujcev ni toliko, da bi bilo kopališče izrabljeno donosno, da bi vse kabine zasedli. Mnogo kopalcev se pride samo kopat, ki ne uporabljajo kabine in plačajo samo po 1 din. Za društvo kakor Sokolsko in za vojake, šolska deca je kopanje popolnoma brezplačno. Potem ostane samo edini dohodek od par kabin teh tujcev, ki pridejo sem na zdravljenje. Na kopališču so kakor na vsaki napravi na vodi potrebna vedno popravila, kar mi je lansko leto povzročilo velik deficit, n.p. popravilo čolnov in konzerviranje lesnih delov. 17 Prav tam, str. 152. Zgodovinski zapisi - 69 - Glede točke 2, kjer je navedena cena 6,-din za kabino, je mišljeno, da vzame samo 1 oseba kabino in jo za sebe uporablja. Ker pa je ob nedeljah ali praznikih lahko večji obisk, kabin pa samo 17, se hoče skoz to ceno preprečiti, da bi samo ena oseba kabino rezervirala, zato se navadno zedini več oseb na 1 kabino, kar jim pride cenejše. Abonirana kabina za celo sezono pod toč. 4 pride, ako se preračuna 4 mesečna sezona in obitelj z več člani, pride za eno kopanje manje kot po 1 din, tako, da je ta kabina najcenejša. Iz navedenih razlogov mi je nemogoče cene znižati. Povdarjam , da v zagrebškem kopališču stane kabina za 3 ure, ako je samo ena oseba zasede, 20.-din, drugače pa se dodeli vsaka kabina za 6 oseb in vsaka oseba plača za 3 ure po 4 din. Pripomnim, da do sedaj nisem slišal pritožbe radi visokih cen. Sedaj sta v delu dve kabini za tople kadne kopeli, ter prosim, da se v ceniku pod točko 17 stavi cena za tople kadne kopeli za eno osebo 10.-Din za 2 osebi, vsaka po 6,-din.18 Slika 3: Cenik storitev kopališča dr. Majeriča, odobren 22. maja 1933. 18 Prav tam, str. 153. V izjavi navaja, da se Ormožani še vedno raje kopajo v odprti Dravi kot pa v kopališču, da kopališče ni tako donosno, kot je pričakoval, in da ima izgube zaradi popravil, zato ne more znižati cen. Kopališče je bilo za tedanji čas na precej visoki ravni in je bilo za marsikaterega Ormožana tudi predrago. Obiskovalci kopališča so si lahko tam privoščili različne storitve. Najeli so lahko kabine, si izposodili kopalke in brisače, shranjevali vrednostne predmete, najeli ležalnike in sandoline. To prikazuje cenik19 storitev kopališča, ki je bil odobren na seji mestnega občinskega odbora, 16. julija 1932, in dopolnjen s točkama 16. in 17 na seji, 22. maja 1933. Dr. Majerič je bil pripravljen dajati kopališče brezplačno na voljo šolskim otrokom domačih šol ter za razne šolske in druge izlete, ker v Ormožu takrat še ni obstajalo nobeno javno kopališče. Ker pa si številni Ormožani kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti, je ormoško olepševalno društvo na obrežju reke Drave od Denkovega mostu navzgor, kjer je bil dostop do Drave lažji in kjer so se ljudje lažje kopali, za kopalce leta 1936 postavilo lesene utice in izdelalo cementno stopnišče za dohod v vodo. Po končani kopalni sezoni pa so morali stopnice in kopališčne kabine odstraniti. Omenjeno kopališče je bilo namenjeno vsem, tako ormoškim meščanom kot prebivalcem iz bližnje in daljne okolice. Zanj ni bilo treba plačati vstopnine in so si ga, v nasprotju s kopališčem dr. Majeriča, lahko privoščili tudi revnejši ljudje.20 Poleti 1932 je bilo vse pripravljeno za odprtje kopališča. Ohranjeno je dovoljenje21 za prireditev plesne zabave na dan odprtja kopališča. Gospod dr. Majerič Otmar zdravnik v Ormožu Na prošnjo z dne 28.7. t.l. Vam dovoljujem prirediti plesno zabavo z vojaško godbo dne 31. julija 1932 ob priliki otvoritve Vašega kopališča v Ormožu ob Dravi. Sreski načelnik: Dr. Vavpotič m.p. Svečano odprtje kopališča je tako potekalo 31. julija 1932. Priredili so tudi veselico, na kateri je igrala vojaška godba. Dr. Otmar Majerič je o odprtju svojega kopališča seznanil tudi sresko načelstvo, ki mu je dovolilo izvesti omenjeno prireditev. To dokazuje reklamni letak: 19 ZAP, MOO, šk. 18, ovoj 75, Občinsko kopališče od Dravi. 20 Prav tam. 21 ZAP, MOO8, šk. 23, orgn: 84/18, Dovoljenje za prireditev plesne zabave z dne 29/7-1932. Zgodovinski zapisi - 70 - U p r a v a Kopališča dr. Otm. Majeriča V Ormožu dne 28. julija 1932 Vaše blagorodje! Usojam si Vam sporočiti, da otvarjam v nedeljo, dne 31. julija 1932 z začetkom ob 14. uri pop. svoje kopališče, ki sem ga priredil ob nabrežju Drave v neposredni bližini železniške postaje v Ormožu. Ob prireditvi se bode vršila veselica, pri katerej bo svirala vojaška godba. Med tem se bodo pa poskušali – v plavališču plavači, v veslanju preko Drave z nagrado za najboljšega- veslača, v kopališču se bode pa igral tudi waterpolo. Za žejo in glad bode skrbel lastni bife, ki bode točil izborno ljutomersko kapljico. Pekel se bode tudi »Odujak na ražnju«. Med veselico se lahko tudi vsakdo koplje v kopališču, mora si prinesti seboj kopalne hlačice. Ker bode zabava vsestranska, upam da se bodete otvoritve udeležili ter se Vam priporočam.22 Kmalu po začetku delovanja kopališča sredi 30. let 20. stoletja, so bile izdane tudi prve razglednice kopališča dr. Majeriča v Ormožu, ki so imele vlogo reklamnega materiala. Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942. Takrat so Nemci dr. Majeriča izgnali, za kopališče ni nihče več skrbel in je propadlo. Danes so na tistem mestu ohranjeni samo še deli nekdanjih bazenov, ostalo pa je preraščeno s travo in z grmovjem. Slika 4: Tlakovana pot in ograja med kopališčem in progo. Hrani: Muzej Ormož 22 Klasinc, Gradbena dejavnost, str. 154–155. Slika 5: Pogled s terase na bazen. Hrani: ZAP, Fototeka, Zbirka razglednic793, Pozdrav iz termalnega kopališča dr. med. O. A. Majeriča 1939. Slika 6: Bazen za plavalce. (Opomba – levo ob bazenu stoji dr. Otmar Majerič) Hrani: Muzej Ormož. Slika 7: Kopališče dr. Majeriča. Hrani: Muzej Ormož. Sanatorij Preddvor pri Kranju Grad Preddvor je prvič omenjen v letu 1147. Včasih so ga imenovali Dvor, ime Preddvor pa se je postopoma uveljavilo v času, ko so si tlačani okrog dvora oziroma pred dvorom začeli graditi svoje borne koče. Lastniki gradu so se menjavali in vsak od njih je grad preuredil za lastne potrebe. Zgodovinski zapisi - 71 - Slika 8: Dvorec Preddvor. Foto: M. Polič Nekaj let pred drugo svetovno vojno je grad kupil dr. Majerič. Spremenil ga je v sanatorij. Počitniški del gradu se je imenoval Hotel Grintovec. Bogati ljudje iz Jugoslavije, Avstrije in Nemčije so uživali v gorskem zraku in miru, med tem ko so okrevali.23 Ta sanatorij oziroma okrevališče je dr. Majerič uredil za težje bolnike, ki jim klima v Ormožu ni ustrezala oziroma so rabili več časa za okrevanje. Med drugo svetovno vojno je njegovo posestvo v Preddvoru okupator zasedel in tu uredil delovno taborišče za ženske. Po zadnji vojni je grad postal izobraževalna ustanova. Danes pa je v denacionalizacijskem postopku. Dejavnost dr. Majeriča za izboljšanje izgleda mesta Dr. Otmar Majerič je v začetku leta 1933 z namenom olepšati okolje v bližini svojega sanatorija (danes Žigrova ulica) zaprosil ormoško mestno občino za podelitev dovoljenja za uporabo občinske ceste med hišami številka 57, 58, 59, 61 in 62. Dovolili naj bi mu postavljanje miz, stolov, klopi, lepotičnega drevja in grmovja.24 Mestna občina Ormož mu je to dovoljenje tudi podelila, sam pa se je moral zavezati: – da bo vsako leto do 31. januarja plačal priznalnino za uporabljeno cesto po 10 dinarjev; – da si ceste nikoli in nikdar ne bo lastil, ker je celotna cesta, od zidu na eni strani do zidu na drugi strani, last občine; – da nikomur ne bo prepovedal hoditi in voziti po tej cesti ter ceste ne bo zapiral s pregradami ali podobnim; 23http://sicris.izum.si/rand/documents/discoverSlovenia/plac es/preddvor.html 24 ZAP, MOO, šk. 19, ovoj 77, Železniški, cestni in poštni promet (1875-1940). – da ne bo prepovedoval prometa po cesti ali ga kakor koli oviral; – da bo v vsakem primeru odstranil mize, stole in drugo, da bo mogoče peljati s praznim ali z naloženim vozom mimo; – da ima občina zmeraj pravico preklicati to dovoljenje; – da bo za vsako morebitno delo na tej cesti zaprosil za dovoljenje Občino Ormož; – da se odreče vsaki odškodnini, ki bi nastala na njegovih cvetličnih ali olepševalnih napravah zaradi preurejanja, popravila ceste ali kanalizacije na njej.25 Postavljanje stolov, klopi, miz in okrasnega grmovja je imelo namen zakriti stare zidove in plotove ter olepšati okolico. Občinska cesta se je v ta namen seveda uporabljala zgolj v poletnem času, v dobi sezone. Nezadovoljstvo je povzročalo tudi večkratno in zanikrno praznjenje greznic, ki so jih praznili okoliški kmetje ali meščani sami. Njihovo vsebino so vozili v posebnih lesenih sodčkih na okoliške njive. Vendar na njivo niso vedno pripeljali tako polnega sodčka, kot so ga naložili. Ker so bile ceste bolj slabe, sodčki pa pogosto bolj slabo zaprti, so kmetje pogosto del vsebine izgubili že na poti skozi mesto. Vonj, ki se je širil, je bil seveda vse prej kot prijeten. Dr. Majerič je tako 18. maja 1933 na mestno županstvo naslovil pritožbo, ki se je nanašala na odvažanje vsebine greznic. V njej je poudaril, »da se njegovi pacienti pritožujejo, češ da se v bližini zdravilišča ob 9. uri zjutraj vozi stranišče in se nataka iz odprte greznice ter poliva po cesti, da teče daleč naprej.« Zaradi tega je zaprosil občinski odbor, naj nekaj stori za izboljšanje tega stanja. Sam je predlagal, da naj bi se čiščenje greznic opravljalo po deseti uri zvečer ali do šeste ure zjutraj, kot je to običajno v drugih krajih, kjer skrbijo za povečanje števila turistov in spoštujejo higienske predpise. Problem so rešili štiri leta kasneje.26 Dr. Majerič je tako eden izmed prvih Ormožanov, ki je s svojo dejavnostjo prispeval k temu, da se je v obdobju med svetovnima vojnama Ormož začel uveljavljati tudi kot turistično mesto. Analiza filma Ormož leta 1935 Ob ogledu filma sva ugotovili, da je to dokumentarni film o Ormožu, ki je posnet že zvočno, in da je režiser namenil dobršen del filma zdravilišču dr. Majeriča in 25 Prav tam. 26 Prav tam. Zgodovinski zapisi - 72 - je pravzaprav to njegov reklamni film, namenjen prihodnjim turistom in bolnikom. Ugotovitev potrjuje finančno sodelovanje dr. Majeriča pri filmu. Film je dolg 20 minut in je bil do leta 1992 neznan. Spomladi 1992 je Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije prevzel in uvrstil v svojo filmsko zbirko zvočni dokumentarni film z naslovom »Ormož, jugoslovanski Gallspah«. Ime je dobil po mestecu Gallspah na Zgornjem Avstrijskem, kjer je deloval ljudski zdravnik Zeileis.27 V Zgodovinskem arhivu na Ptuju hranijo dokumentacijo o snemanju filma in izdelave kopije. Mestna občina Ormož je 31. julija 1935 sklenila s filmsko družbo »Svetloton« v Zagrebu pogodbo o snemanju in izdelavi zvočnega filma o mestu Ormož.28 Ob podpisu pogodbe s Svetlotonom je Občina Ormož sklenila z dr. Otmarjem Majeričem, zdravnikom v Ormožu, zavezno pismo, dogovor, v katerem se je dr. Majerič zavezal, da bo prevzel nase vse stroške, ki izvirajo ali bi do njih prišlo iz pogodbe med ormoško občino in podjetjem Svetloton pri snemanju in izdelavi filma Ormož. Po obračunu vseh stroškov bo Občina Ormož izročila film v last in popolno uporabo dr. Majeriču. Prepustila mu bo tudi vse dohodke, ki jih bo prinesla uporaba filma. Zdravnik dr. Majerič je istega dne že plačal predujem 5000 din in si s tem zagotovil reklamno snemanje svojega zdravilišča, ki je bilo vključeno v film o Ormožu.29 Slovenski filmski arhiv in Občina Ormož sta 24. junija 1992, na predvečer dneva državnosti, verjetno prvič javno prikazala film o Ormožu iz leta 1935. Ormožani so napolnili kinodvorano in se po predstavi zadržali ob okrogli mizi o filmu. Nihče se ni spominjal, da bi film predvajali že pred tem. Zato lahko z gotovostjo trdimo, da je bila premiera filma šele junija 1992, čeprav so ga snemalci »Svetlotona« posneli šestdeset let prej.30 Film nas najprej popelje na ogled mesta Ormož in okolice. Turistom na zemljevidu predstavi lego mesta ob Dravi. Nato prikaže ormoški grad, mestni grb nad grajskimi vrati in dvorano z lovskimi trofejami. V Cerovcu je Matica Hrvatska poskrbela za spominsko ploščo Stanku Vrazu na njegovi rojstni hiši, ki si jo na filmu tudi ogledamo. Potem se v filmu napotimo na sprehod po mestu. Zaustavimo se na trgu pred 27 Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 281. 28 ZAP, MOO, fasc. Varia 124, snopič 6, Snemanje zvočnega filma Ormož. 29 Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 282- 283. 30 Prav tam, str. 283. cerkvijo, kjer se ob spominski plošči spomnimo padlih v 1. svetovni vojni. Ogledamo si meščansko šolo z Marijinim znamenjem, Hranilnico in posojilnico in nekdanje občinsko poslopje. Tam srečamo nekatere člane občinskega sveta, ki prihajajo iz občine. Film nam nato prikaže bolnišnico križniškega reda. Na trgu nas s filma pozdravijo dr. Anton Hrovat, kirurg v bolnišnici, dr. Rosina in sestre križniškega reda. Povrnimo se zopet k filmu, ki nadalje prikaže Hotel Reich (do nedavnega sedež Temeljnega sodišča v Ormožu), pogled v notranjost hotela, goste na vrtu. Nato srečamo dr. Otmarja Majeriča, ogledamo si njegovo zdravilišče, kopališče z bazenom in s tuši. Sledi odhod avtomobilov z gosti izpred hotela »Majerič«. V ospredju je dr. Majerič. Vidimo elektrarno, ki je oskrbovala Ormož z elektriko, in njeno notranjost. Ob pogledu na Majeričevo kopališče ob Dravi pripelje mimo vlak. Sledijo kabine s tuši, bazen s toplo vodo, kopalci v bazenu. Prikazana je terasa za sončenje s kopalci. Vrstijo se slike: bife na kopališču za goste, gostje v bifeju, rojstna hiša prednikov dr. Majeriča, sončna ura na hiši, množica z dr. Majeričem pred hišo, sprehod skupine izletnikov skozi park, izletniki pred neko zgradbo. Nadalje je prikazana strokovna komisija, kako ocenjuje konje, in zopet gostje iz zdravilišča na obisku v vinogradih Jeruzalema, med njimi dr. Majerič, pogled na vinograde in posnetek hiše na Humu. Zopet smo v Ormožu: prikazana je zgradba z napisom »Kletarsko društvo« , sledi Ljudska hranilnica in posojilnica v Ormožu. Film nas nato popelje med vinograde, v vilo in vinsko klet ing. Štefana Brodarja, prikaže vinske sode na dvorišču pred kletjo ter delavca v vinski kleti, Veselka, ki z ročno črpalko pretaka vino iz sodov in nato ročno polni vino v steklenico. Ob koncu sta posneta vrtnarija in nasad vrtnic dr. Brodarja z dečkom med vrtnicami in veselica v mestni »grabi«. Ob vinski kapljici se Ormožani poveselijo in zapojejo. Godba na pihala igra za ples, plesalci se vrtijo na odru. Sledi nastop dekliškega pevskega zbora in mladih harmonikarjev. Dogajanje popestrijo še posnetki mlinov na obrežju Drave, v ozadju je viden ormoški grajski stolp, na ražnju pa se pečejo odojki. Film se konča s kosci, ki se pripravljajo na košnjo. Na travniku brusijo rezila svojih kos in zapojejo ljudsko pesem: »Ko psi zalajajo«. Na začetku filma prisluhnemo ob spremljavi glasbe ubranemu dvoglasnemu petju. Pojejo pesmi: En starček je živel, Ko boš na rajžo šel, Sijaj, sijaj Zgodovinski zapisi - 73 - sončece, Dere sen ja mali bija. Za to so uporabili v filmu plošče. V filmu srečamo nekatere znane ormoške osebnosti, ki so mestu in širši okolici s svojo dejavnostjo vtisnile neizbrisen pečat: tako npr. slovitega zdravnika– kirurga dr. Antona Hrovata v ormoški bolnišnici, dr. Otmarja Majeriča, lastnika zdravilišča in pobudnika filma o Ormožu, in ne nazadnje meščane, ki so tam živeli, mesto oblikovali in prispevali k njegovem razvoju. Dokumentarni film o Ormožu je dragocen dokument v »gibljivi sliki«, ki gledalcu razkriva zanimivosti mesta in mu približa življenje v že nekoliko odmaknjenem in zastrtem času tridesetih let 20. stoletja. Slovenski ali nemški državljan Med pregledovanjem različne literature in arhivskih virov sva večkrat naleteli na zapise, da je dr. Otmarja Majeriča aretiral gestapo, da so ga imenovali nemškutar, da so ga izgnali Nemci, da je pri podpisovanju uporabljal slovensko in nemško obliko črke č. Ob vsem tem pa se je večkrat pojavilo vprašanje, če je bil slovenske ali nemške narodnosti, kar postavlja pod vprašaj tudi zapis:»Nisem Srb in ne Hrvat, niti Slovenec nisem rad, pola miša, pola tič, ich bin dr. Majerič«. Zato sva se odločili to vprašanje raziskati in dokazati, da je bil slovenski državljan. V Zgodovinskem arhivu Ptuj sva našli zapis, da je bil dr. Otmar Majerič vpisan v indeks k ptujski zaporni knjigi kot politični zapornik pod zaporedno številko 285, brez navedbe datuma zaprtja oziroma izpustitve ali premestitve. V zaporni knjigi je navedeno, da je bil dr. Majerič politični zapornik, vendar nikjer ni natančno opredeljeno, za kakšno kaznivo dejanje gre, zato iz opisa zapornika kot političnega ni mogoče sklepati o naravi dejanja, zaradi katerega je bil zaprt. Arhivistka Marija Masten-Hernja naju je opozorila na članek v Ptujskem tedniku. Iz pričevanj paznika v ptujskih zaporih Dominika Glušiča, objavljenih v Ptujskem tedniku, je razvidno, da dr. Majerič sam ni vedel za vzrok aretacije. Omenjeni paznik opisuje, da so ormoškega zdravnika in lastnika sanatorija dr. Majeriča iz Ormoža privedli v ptujske zapore organi tajne nemške policije takoj po svojem prihodu (torej verjetno 6. 5. 1941). V naslovu članka Pregnali so tudi svojega človeka paznik Glušič piše, da je tudi ormoški zdravnik dr. Majerič postal žrtev šefa varnostne policije, čeprav je bil hitlerjevec oziroma nemškutar. Tako obstajajo možnosti, da je dr. Majeriča v Ormožu aretiral gestapo.31 31 Glušič, Pregnali so tudi svojega človeka. Nesporno je dejstvo, da je gestapo (oziroma državna policija) nastopil svoje delovanje na območju Štajerske že v aprilu 1941, kar je razvidno tudi iz knjige Ilustrirana zgodovina gestapa. Iz gradiva je moč razbrati tudi zgodovinski opis nastanka gestapa in njegovega delovanja, kar potrjuje mnenje, da gestapo v nobenem primeru ni zapiral ljudi zaradi njihovih nemoralnih dejanj, temveč izključno posameznike, ki so jih šteli za nevarne nemški državi. Z vsemi sredstvi je obvaroval nemško ljudstvo pred vsakršnimi poskusi rušenja zunanjih in notranjih sovražnikov.32 Iz pričujoče literature je moč sklepati tudi o razlogih, zaradi katerih je bil najverjetneje zaprt dr. Majerič. Glede na to, da so bili predvsem zdravniki tisti, ki jih je okupator štel za nevarne in ki jih tudi ni zajel proces deportacije,33 je velika verjetnost, da je bil med temi zajetimi tudi dr. Majerič in da mu je bilo ob tem tudi zaplenjeno njegovo premoženje. Zakaj je dejansko bil zaprt, lahko le sklepamo, vzrokov je več (načrtno čiščenje slovenskega ozemlja pred vsemi, ki bi bili lahko okupatorju kakor koli nevarni, poroka z Židinjo, želja po njegovem premoženju in podobno). Da je bil dr. Majerič v ptujski zaporni knjigi vpisan kot politični zapornik, je tudi dokaz o tem, da je bil razlog za Majeričevo zaprtje političnega značaja. Gledano širše bi takšna oznaka lahko pomenila, da je šlo za uresničevanje načrtnega zapiranja slovenske inteligence, ne da bi se Majerič še kako posebej zameril oblastem, ali pa ozko interpretirano, da je Majerič vendarle molče ali izrecno odklonil sodelovanje z okupatorjem in s tem sam sebe privedel do svojega zaprtja in kasneje izgona. Ena in druga razlaga pa nujno pripeljeta do najmanj dveh ključnih sklepov: prvič, da dr. Majerič nikakor ni bil na strani Nemcev in ga tudi niso imeli za svojega človeka. Zato so zoper njega in njegovo premoženje tudi izvajali kazenske ukrepe. In drugič, da je bil kot politični zapornik lahko zaprt samo zaradi tega, ker se ni pokoril nemški oblasti oziroma je odklonil sodelovanje. Izpustitev iz zapora pa je dokaz, da so ga Nemci imeli za svojega državljana. Tega dejstva ne moremo prezreti, saj bi to pomenilo, da Nemci sploh niso vedeli, kdo je njihov človek in kdo njihov sovražnik, kar bi po logiki pomenilo, da so bili povsem neprištevni. 32 Butler, Ilustrirana zgodovina gestapa. Prevod: Ferenc, Nič več strogo zaupno ll. 33 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, str. 340. Zgodovinski zapisi - 74 - Nadalje se lahko vprašamo, zakaj gestapo dr. Majeriča ni likvidiral. Tega ni mogoče povsem pojasniti, vendar konec koncev pod streli Nemcev niso končali vsi zaporniki. V danem primeru je zato tudi zelo verjetna razlaga, da je Majeriča rešilo prav to, da je bil zdravnik. Ne glede na zgoraj povedano, pa sama aretacija ostaja še naprej v celoti nepojasnjena, in to neodvisno od tega, kdaj je bil dr. Majerič zaprt. Med drugim obstajajo tudi dokazi o tem, da je bil dr. Majerič tudi kulturbundovec. Ptujska organizacija kulturbunda je 11. maja 1935 v časopisu Deutsches Volksblatt poročala o svoji aktivnosti in se je že takrat lahko pohvalila s 578 člani: od teh jih je bilo 14 v Ormožu. Med vodilnimi člani je omenjen tudi dr. Otmar Majeritsch. Omenjena je tudi propagandna dejavnost tukajšnjega nemštva, ki izhaja iz sodnih aktov. Tako je zoper odvetniškega kandidata Erwina Wenigerholza iz Središča leta 1919 potekala kazenska zadeva zaradi suma motenja javnega reda. Urejal je časopis Štajerec, okrog katerega so se zbirali bivši »štajercijanci«, ki so živahno razpravljali, kako nikdar ne bodo živeli pod Jugoslavijo, ampak le pod nemško Avstrijo. Lepil je tudi letake, s katerimi je narodnjake opozarjal, kako sedanji mogotci v Kraljevini SHS nastopajo z nasiljem in kako v tej državi ni mogoče živeti. Wenigerholz je bil kmalu izpuščen iz mariborskega preiskovalnega zapora, nakar je bil izgnan iz Kraljevine SHS. Medtem pa se je iz omenjene druščine uspel pravočasno izogniti oblastem tudi dr. Otmar Majeritsch, ki se je zatekel v Avstrijo ter se nato boril na koroški meji proti slovenskim prostovoljcem.34 Dokaz za članstvo Majeriča v kulturbundu je dopis ptujskega svetovalca zveznemu vodstvu nemškega kulturbunda v Novem Sadu, z dne 20. 3. 1932, v katerem je omenjen dr. Otmar Majeritsch kot član zveze v Ormožu.35 Bodoči član je moral biti naklonjen ideologiji velikonemške ideje. Zato so v društvo vstopili le nemškutarji in osebe nemške narodnosti. Stališče, da je dr. Majerič bil član v tej organizaciji, je močno vprašljivo, predvsem pa nekoliko v nasprotju z dejstvom, da družina Majerič ni nikoli pripadala nemški narodnosti, saj gre za ljudi, ki so slovenski državljani, rojeni v Sloveniji, med njimi ni nobenega pripadnika nemške narodnosti. Tako oče kot mati dr. Majeriča sta Slovenca. Njegovo premoženje pa je bilo v celoti zaplenjeno. 34 Šuligoj, Ormoški Nemci med obema vojnama, str. 203– 232. 35 Dopis se je v Zgodovinskem arhivu Ptuj, Muzejsko društvo, šk.-17, sign. Ll/-14-/1 (spisi 6, 7 KB-1932). V tem času so zaplembe potekale v skladu z navodili in smernicami Odloka AVNOJ, z dne 21. 11. 1944, katerih cilj je bil zaseči čim več nemškega imetja. Tako je v praksi prihajalo do tega, da so zaplembne komisije zaplenile premoženje tudi ljudem, ki niso bili nemške, temveč slovenske narodnosti, vendar so zaradi svojega ravnanja med vojno veljale za »nemčurje«. Večina ni storila nobenega dejanja, ki bi štelo za zločin, pa tudi to v pritožbenem postopku ni pomagalo, saj so bile pritožbe večinoma zavrnjene. To velja zlasti za pritožitelje, ki so izkazovali večje premoženje. Da je prihajalo pri izrekanju zaplembnih odločb do napak in pretiravanj, je danes že znano, saj so bili tudi primeri, ko je bilo zaplenjeno premoženje internirancu, Židu ali pa partizanskim borcem, tudi osebam, ki jim je premoženje že enkrat zaplenil okupator, potem pa še nova oblast.36 Zaradi tega je logično, da je v kolesje zaplembe prišel tudi dr. Majerič, toliko bolj, ker je bil v tujini in je že zaradi tega veljal za narodu sovražen element. Glede na to, da so Majeriča med vojno zaprle okupatorske sile, je dovolj velik dokaz o tem, da med vojno ni sodeloval z okupatorjem ali z njim simpatiziral. Kot dokaz za to dejstvo štejejo naslednje ugotovitve: aretacija takoj po začetku vojne, najverjetnejša zaplemba vsega premoženja. Za enega izmed možnih razlogov za aretacijo in pregon dr. Majeriča štejemo tudi dejstvo, da je bil poročen z Židinjo. Iz rojstne matične knjige Ormož37, je razvidno, da je Otmar Majerič sklenil zakonsko zvezo dne 21. 3. 1921 v Grazu, Avstrija, z Ano Baumstein. Sprva sva sklepali, da so ga preganjali zaradi ženine židovske religije, vendar nisva našli dokaza oziroma dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, da bi ga preganjali kot moža Židinje. Saj je iz družinskega lista za popis prebivalstva38 razvidno, da se je ločil, da je rimokatoliške vere in da je jugoslovanske narodnosti. Kaj pa se je dogajalo z njegovim premoženjem v Preddvoru? Če je bil Majerič v resnici pripadnik nemške manjšine oziroma so ga oblasti za takšnega imele, se takoj postavi logično vprašanje, zakaj so ga potem še vedno preganjale. Poleg tega je dokazano, da so oblasti njegovo premoženje zasegle in tudi v Preddvoru so del njegovega dvorca zasedle vojaške grupe že takoj po okupaciji, nato pa mu v letu 1943 dejansko celotnega spremenile v delovno taborišče. 36http://www.poetovio.net/portal/vec.php?id=241_0_150_ M4 37 Rojstna matična knjiga Ormož, let.1895, zap. št. 67. 38 ZAP, MOO, Družinski list za popis prebivalstva v letu 1931, št. popisnega lista 41. Zgodovinski zapisi - 75 - Njegovo posestvo v Preddvoru se je dalo v najem ženski državni delovni službi, zato so izvedli potrebne gradbene spremembe za ureditev delovnega taborišča. To potrjuje članek Preddvor z okolico in dolina Kokre v metežu II. svetovne vojne39, kjer je opisano, da je preddvorska graščina, v kateri je urejen Majeričev sanatorij, od začetka vojne služila potrebam nemške vojske in oblasti in da o zasedbi zgradbe Majeriča ni nihče ničesar vprašal. Tako je bila v Preddvoru ves čas nemške okupacije policijska posadka, ki je zasedla del grajskega poslopja. Obremenilno je tudi dejstvo, da je pri podpisovanju uporabljal tudi nemško obliko tsch namesto č. Majerič se je podpisoval tako s slovensko kot nemško končnico, pri čemer je pomembno, da se je z nemško končnico podpisal zelo redko, pa še to le takrat, ko je posloval z uradi ali v pisni korespondenci z različnimi tujimi, zlasti avstrijskimi institucijami, česar pa ni potrebno posebej utemeljevati, saj je bil podpisan v času okupacije. Nemški jezik črke č ne pozna in je v tistem času tudi ni bilo na pisalnih strojih. Zato je bilo včasih izpisano ime Majerič s c, včasih z tz ali pa s tsch, ki glasovno ustreza izgovorjavi črke č. Večinoma pa se je Majerič podpisoval v slovenski obliki, o čemer pričajo razglednice in uradni dokumenti. Samo podpisovanje v nemški obliki priimka s končnico tsch še ne pomeni oziroma ni odločilen dokaz za to, da bi bil nemške narodnosti, prav tako dejstvo, da se je v drugih dokumentih podpisoval s slovensko obliko priimka, ne pomeni, da je bil zaveden in lojalen Slovenec. Na podlagi originalnih fotografij, na katerih so zapisi v nemškem jeziku, povsod pa je ime Majeriča napisano s slovensko končnico č,40 je razvidno, da je velik del fotografij Ormoža, ki prikazujejo motive kopališča in sanatorija (zdravilišča) založil Majerič sam, torej je kot naročnik tudi sam odločil o tem, da mora biti njegovo ime napisano po slovensko. Dr. Majerič je bil vase zagledan možak, ki se je predvsem zanimal za svoje medicinske dosežke in bil nanje tudi zelo ponosen. V vseh publikacijah, ki opisujejo dr. Majeriča, so citirane zgolj in samo njegova zasluge v zvezi z medicino in posameznimi uspešnimi primeri zdravljenja, nikjer pa ni zaslediti nikakršnih političnih udejstvovanj. Iz zbranega arhivskega gradiva, ki ga je občina Ormož združila v 39 Benedikt, Predvor z okolico in dolino Kokre, str. 369– 375. 40 Korpič, Pozdrav iz Ormoža, 2001. obsežni publikaciji Ormož skozi stoletja,41 je ime dr. Majeriča omenjeno zgolj v povezavi z njegovimi investicijami in delom v Ormožu in s tem v zvezi je njegova izjava, kjer Majerič sam opisuje težave, ki jih je imel pri zagonu kopališča. Izrecno je celo poudaril, da so imeli Sokolsko društvo, vojaki in šolski otroci brezplačen vstop, kar tudi kaže na njegov odnos do ljudi. Zanimivo je zlasti, da navaja sokolsko društvo in vojake, torej pripadnike skupin, ki so priznano delovali v smeri interesov in varovanja takratne države in narodov. Prav tako so podrobno opisani pogoji za tehnični prevzem kopališča ob Dravi, stroški, ki jih je imel dr. Majerič z izgradnjo, cenik storitev in datum odprtja, nikjer pa ni zaslediti podatka o njegovem političnem udejstvovanju in opredeljevanju. Zanimiv je tudi zapis o nastanku dokumentarnega filma iz leta 1935, ki dovolj nazorno opisuje vlogo dr. Majeriča pri tem projektu in je v njem moč zaslediti tudi kratek opis samega Majeriča z očmi višjega arhivista in vodje Slovenskega filmskega arhiva v Ljubljani Ivana Nemaniča. Avtor med drugim navede tudi to, da je bil Majerič leta 1942 izgnan iz Ormoža s strani Nemcev in da je bil kljub slovenskemu rodu bolj naklonjen nemškemu mišljenju. Avtor ne navaja virov za takšno oceno, pač pa navede šaljivi časopis Osa, ki je Majeriča hudobno karikaturno označil kot samozadostno in vase zagledano osebo.42 Zapis zvočnega filma iz leta 1935 je reklamni material za njegovo kopališče in sanatorij z opisom prireditev, ki se odvijajo v Ormožu in okolici skozi vse leto, namenjen bodočim turistom in bolnikom, nikjer pa v filmu ni zaslediti podatka o njegovem političnem opredeljevanju in udejstvovanju. V različnih dokumentih je Majerič naveden kot jugoslovanski državljan oziroma kot oseba slovensko– hrvaške narodnosti, vendar pa je treba vedeti, da organi, ki so pisali te dokumente, niso pristojni za določanje državljanstva, razen tega pa so nekateri od njih bili napisani pred 28.8.1945, ko je začel veljati zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije.43 Nesporno je, da je Otmar Majerič bil državljan bivše Kraljevine Jugoslavije, vendar pa po 28.8.1945 oziroma v letu 1948, ko so se začele voditi državljanske knjige, v njih ni bil vpisan kot jugoslovanski oziroma slovenski državljan, niti mu 41 Ormož skozi stoletja III, str. 150–155. Ormož skozi stoletja IV, str. 281–294. 42 Nemanič, Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža, str. 281– 294. 43http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads /zakonodaja/prostor/denacionalizacija_zakon.pdf Zgodovinski zapisi - 76 - državni organi, pristojni za določitev državljanstva, niso podelili nobenega dokumenta, ki bi navajal na njegovo državljanstvo.44 Mogoče bi se s svojim nelojalnim vedenjem pregrešil zoper narodne in državne interese narodov FLRJ pred vojno. Da bi se o tej okoliščini lahko argumentirano izrekli, je predvsem treba izhajati iz pomena, ki ga pojem lojalnost označuje. Tako slovenski pravopis (str. 829) kot Slovar slovenskega knjižnega jezika (str. 632–633) ter Veliki slovar tujk (str. 675) pod pojmom lojalnosti v smislu, kot ga je imel v mislih zakonodajalec, razume: biti lojalen do države: izpolnjevati državljanske obveznosti in zakone zaradi dolžnosti – biti lojalen, a ne aktiven državljan; držeč se zakonov, poslušen oblasti, zvest oziroma vdan. O Majeričevi zvestobi ali vdanosti državi, v kateri je živel, ni dvomiti. Vse svoje znanje in denar je dejansko med vojnama vlagal v dobro tako svojega rojstnega kraja Ormoža kot kasneje tudi v Preddvor. Glede na odmevnost njegovih metod zdravljenja, slavo in priznanje, ki ga je požel, bi z lahkoto svojo dejavnost usmeril tudi v tujini in s tem tudi bistveno več zaslužil. Nasprotno temu je kljub težavam, ki jih je včasih imel v zvezi s pridobivanjem dovoljenj za svoje delo in gradnjo, vseeno vztrajal in celo dodatno investiral. Bil je uspešen zdravnik, financiral je prvi zvočni film. Vendar pa je treba vsa ta dejanja dr. Majeriča predvsem oceniti z vidika njegove odločitve, da bo kljub naporom in denarnim vložkom svoje delo posvetil predvsem ljudem iz svoje okolice, torej Ormoža, ki je bil do tedaj znan kot malo večja obmejna vas; da je zdravil v prvi vrsti ljudi iz vse Jugoslavije, da so bili gostje njegovega penziona predvsem Jugoslovani, da je dejansko svoje življenje podredil zdravljenju ljudi tudi na mejnih področjih medicine, ki so v tistem času šteli za skoraj neozdravljive. Z navedbo njegovih poslovnih uspehov in njegove strokovnosti ne moremo dokazati njegove lojalnosti. Stvari, ki so naštete, odmevnost njegovih metod zdravljenja, slava in priznanja, ki jih je požel, vlaganje v dobro rojstnega kraja, financiranje prvega zvočnega filma, odprtje javnega kopališča pa nam ne povedo nič o njegovi politični dejavnosti. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je bil dr. Otmar Majerič slovenski državljan, pa tudi na podlagi dejstva, da je emigriral v ZDA. Dr. Majerič je namreč moral dobiti dovoljenje za migracijo, takšnega dovoljenja pa ni mogel dobiti nihče, ki se je tako ali drugače boril na strani okupatorja. 44 Vir: Davorin Bešvir, višji svetovalec na Upravni enoti Ormož. Sklep Na osnovi literature in analize različnih virov sva ugotovili, da je bil sanatorij v Ormožu nekaj posebnega, saj je dr. Otmar Majerič v njem zdravil po t.i. Zeileisovi metodi. S svojim sanatorijem je prispeval k prepoznavnosti majhnega mesta ob Dravi v širšem slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Preprosti ljudje so ga imenovali tudi nekakšen »Lurd«, saj je na mestu tedanjega sanatorija stala nekoč frančiškanska cerkev, pa tudi zato, ker je pomagal revnim pacientom. Sanatorij je sprejemal bolnike iz vse Jugoslavije in tudi iz tujine. Za težje bolnike pa je uredil sanatorij v Preddvoru pri Kranju, ki ga je okupator med drugo svetovno zasedel, danes pa je v denacionalizacijskem postopku. Turizem se je v Ormožu razvijal tudi zaradi kopališča, ki je bilo za tisti čas na precej visoki ravni, zato si številni Ormožani kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti. O takratnem izgledu kopališča nam pričajo stare razglednice, ki so hkrati imele vlogo reklamnega materiala. Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942. Takrat so Nemci Majeriča izgnali, kar je bil tudi glavni vzrok za propad kopališča. Podobne rezultate sva pridobili na podlagi fokusnih skupin, kjer učenci in stari starši menijo, da je vzrok za propad druga svetovna vojna oziroma da je med vojno sodeloval z Nemci. Odgovor na vprašanje, zakaj so ga izgnali, je zapleten. Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, sva se poglobili v proučevanje arhivskega gradiva in literature. Naposled sva prišli do sklepov, da so v vseh publikacijah in arhivskih gradivih, ki opisujejo dr. Majeriča, citirane zgolj in samo njegove zasluge v zvezi z medicino, njegove investicije in delo v Ormožu ter v Preddvoru, nikjer pa ni mogoče zaslediti podatkov o njegovem političnem udejstvovanju in opredeljevanju. Tudi na podlagi zapisa zvočnega filma iz leta 1935 nisva zasledili podatkov o njegovem političnem udejstvovanju. Skratka, prišli sva do sklepa, da je bil Majerič vdan svoji državi, da je bil lojalen slovenski (jugoslovanski) državljan, ki je po vojni emigriral v ZDA, kjer je tudi umrl. Na koncu lahko povzamemo, da sta nekoč znano kopališče in sanatorij v Ormožu utonila v pozabo. Danes so na mestu nekoč modernega kopališča samo še razvaline, kar prikazujejo naslednje fotografije. Zgodovinski zapisi - 77 - Slika 9: Stopnišče iz bazena na teraso. Foto: M. Polič. Slika 10: Ostanki notranjih prostorov kopališča. Foto: M. Polič Slika 11: Pogled na ostanke terase. Foto: M. Polič Ključne besede Dr. Otmar Majerič, Ormož, kopališče, sanatorij, okrevališče Preddvor Pisni viri – Zgodovinski arhiv na Ptuju, Mestna občina Ormož (MOO), Rokopisna zbirka, R–70, Kronika mesta Ormoža. – Ptujski tednik. Slika 12: Pogled na ostanek bazena za otroke in del terase. Foto: M. Polič. Slika 13: Pogled z Drave na ostanke nekdanjega kopališča dr. Majeriča. Foto: Štefan Hozyan ml., 2002. Spletni viri – http://www.gfk.si/3_1_kvalit_raz_c.php (14. 11. 2006) – http://sicris.izum.si/rand/documents/discoverSlove nia/places/preddvor.html (23. 1. 2007) – http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/page uploads/zakonodaja/prostor/denacionalizacija_zak on.pdf (4.2.2007) – http://www.poetovio.net/portal/vec.php?id=241_0 _150_M4 (4. 2. 2007) Literatura – Franc BENEDIKT: Preddvor z okolico in dolina Kokre v metežu II. svetovne vojne. Preddvor v času in prostoru, Zbornik občine Preddvor, Preddvor, 1999. – Rupert BUTLER: Ilustrirana zgodovina gestapa. Prevod: Tone FERENC: Nič več strogo zaupno II – Nacistična obveščevalne službe in njihova dejavnost pri nas. Ljubljana, 1978. – Tone FERENC: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor , 1968. Zgodovinski zapisi - 78 - – Peter Pavel KLASINC: Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. Ormož skozi stoletja III. Ormož, 1988, str. 137–164. – Nevenka KORPIČ: Pozdrav iz Ormoža, Ormož na starih razglednicah. Ptuj, 2001. – Marjan KOŠIČEK: Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana, 1986. – Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana, 1937. – Ivan NEMANIČ: Utrinki iz zgodovine mesta Ormoža ob dokumentarnem filmu iz leta 1935. Ormož skozi stoletja IV, Ormož, 1993, str. 281– 294. – Ljubica ŠULIGOJ: Ormoški Nemci med obema vojnama. Ormož skozi stoletja III, Ormož, 1988, str. 203–232. – Jože TOPORIŠIČ: Slovenski pravopis. Ljubljana, 2001. – Veliki slovar tujk. Ljubljana, 2002. Povzetek V nalogi sva uporabili metodo analize virov (arhivskega gradiva, literature, filma), terenskega dela in fokusnih skupin. Raziskave in rezultati so pokazali, da je dr. Otmar Majerič svoje znanje in denar v obdobju med obema svetovnima vojnama vlagal v dobro tako svojega rojstnega kraja Ormoža kot kasneje tudi v Preddvor. Bil je uspešen zdravnik. Financiral je prvi zvočni film o Ormožu. Ustanovil je sanatorij v Ormožu in okrevališče v Preddvoru. V sanatoriju je zdravljenje potekalo z elektroterapijo. Njegovi pacienti so prihajali v glavnem iz mest tedanje Jugoslavije pa tudi iz tujine. Leta 1932 je odprl kopališče ob Dravi, ki ga je uredil v glavnem na lastne stroške. Kopališče je imelo tri bazene in je delovalo do leta 1942, takrat so Nemci dr. Majeriča izgnali, za kopališče pa ni nihče več skrbel in je propadlo. Danes na Majeričevo kopališče spominjajo samo še razvaline, za preostanek njegove zapuščine pa poteka boj med dedičem in državo, saj še vedno poteka denacionalizacijski postopek.