•1••••*•>•»••••••>»»•>•>•>•••^>••>»•>•>•••••^ Jernej Kosi »JEDEL JE PRAV MALO, KAKOR JE BILA NJEGOVA NAVADA. PIL JE VEČ. « Ivan Cankar, slovenski bohem -prispevek k zgodovini bohemstva na Slovenskem Uvod Janko Omahen, ki se je v svojih dijaških letih spoprijateljil s takrat veliko starejšim Cankarjem in je s sošolci pogosto zahajal k njemu na Rožnik, je v spominih na ta srečanja zapisal naslednjo misel, ki sicer govori o 'največjem slovenskem pesniku', Francetu Prešernu: »Mogoče je to, da ga ne poznamo, tudi prav. Kajti samo tako ga sprejema vsak neobremenje- no in povsem svobodno in po svoje zidealizira- no, daje v nas že ves doživet, vsrkan in z nami stopljen. Tako se zdi, kot da je v vseh odtenkih svojih misli, pogledov in bolečine od vekomaj tako naš, da bo živel, kolikor časa bo pač pri živ- ljenju naš narod. In vendar bi kljub temu vsak želel vedeti in vide- ti, kakšen je v resnici bil res pristni in verodostojni telesni lik tistega zapitega in vodeničnega kranj- skega advokata. O, če bi še to vedeli, bi verjetno vedeli o njem še kaj več, kakor vemo danes. Kako drugače je to pri Cankarju, ki smo ga po- znali in o katerem lahko povemo še to in ono, če- sar ni on nikdar napisal, kar pa spada h končni in popolni predstavi o njegovem duhovnem liku in njegovi tvorni moči!...«' Danes se nam, povprečnim dvajsetletnikom z opravljeno maturo, stvari (pri)kazujejo v po- polnoma drugačni luči.2 Čeprav o življenju dr. Figa, njegovih alkoholnih podvigih ter veselja- ških verzifikacijah, ki jih je sestavljal v pogostih stanjih zamaknjenosti, vemo prav veliko,3 tega v srednješolskih učbenikih ne moremo najti. Taki- sto je s Cankarjem in njegovimi bohemskimi po- hajkovanji po Dunaju ter Kranjskem na splošno in Ljubljani še posebej.4 Predpostavljamo lahko, da se kaj takega pač ne sklada s prikritim učnim načrtom, saj vemo, da je šola predvsem vzgojna (disciplinarna) instituci- ja. In vendar si upamo zatrditi, da uporaba evfe- mistične fraze 'Imelje težave z alkoholom''skoraj zagotovo ne bi zavedla na stranpot prav nobe- nega dijaka. Še več: če bi ob vseh Cankarjevih literarnih dosežkih in političnem delovanju bil pripisan še stavek: 'Bilje bohem', to najverjetne- Janko Omahen, Obiski pri Ivanu Cankarju, Maribor, 1969, str. 65. Prlm. Anton Šepetavc, Pijem, torej sem Slovenec ali alko- hol(tzem) kot tabu tn fenomen slovenstva, v: Zgodovina za vse, •/1, str. 18-36. Samo zapokuštno: »Oj Savica, ti nisi več devica, st lepra- sica, ki tak široko ščtš.* Recimo berili za srednje izobraževanje: Berilo 2, Maribor, 1994, tnBranja3, Berilo tn učbenik za 3- letnik gimnazij ter štiriletnih srednjih šol, LJubljana, 2002. Jernej Kosi, JEDEL JE PRAV MALO. KAKOR JE BILA NJEGOVA NAVADA.. ZGODOVINA ZA VSE je ne bi škodilo mentalnemu zdravju slovenskih gimnazijcev. Tudi njegovi 'uradni' življenjepisi se tem dej- stvom izogibajo. V njih, denimo, ni možno zasle- diti omembe, da je Cankar razvijal načrte svojega pisanja in gradil like tudi v alkoholiziranem sta- nju, sloneč ob šanku oz. sedeč za mizo v kavarni, čeprav je takšno delovno okolje izpričano v nje- govem pismu Mici Kesslerjevi.5 Pa vendar sem prepričan, da bi se tudi pozna- valci literarne zgodovine strinjali z menoj, da na pisanje pomembno vplivajo številni dejavniki avtorjevega vsakdanjega življenja.6 Njegov življenjepis za splošno rabo in 'pißanje' v gimnaziji in drugih srednjih šolah je, blago reče- no, prirejen, na nekaterih mestih tudi zamolčan - predvsem to velja za njegove kronične težave z alkoholizmom, saj je spominov njegovih sodo- bnikov, ki opisujejo ta del njegovega življenja, res- nično veliko, da o Cankarjevi korespondenci, pol- ni omemb prekrokanih noči, niti ne govorimo. Postavlja se logično vprašanje, zakaj je tako. Zakaj o dejanskem življenju Ivana Cankarja - s primerjavo s sodobniki na Slovenskem in po Ev- ropi -, ni napisana nobena resna zgodovinsko- sociološka študija, ki bi, v to sem prepričan, še enkrat več pokazala na njegov izjemen položaj v slovenski zgodovini? Verjetno ne bi bilo pretežko povezati tega dej- stva z drugim, to je, da so se Slovenci kot mo- deren politični narod oblikovali na podlagi za- vesti skupnosti, ki govori slovensko. Zato pa je posledično domača literatura tudi bila zmeraj razumljena kot prav posebej pomembno podro- čje,7 ki mora biti očiščeno vseh neprimernih po- drobnosti.8 Dandanes so zgodovinarji, ki ne bi soglašali z Blochovim prepričanjem, da zgodovina mora biti resnica,9 verjetno redki, in večina bi se stri- njala z mano, da je ob vsej estetiki Cankarjevega umetniškega ustvarjanja primerno poznati tudi banalno vsakdanjost njegovega življenja. Teorija Ne bomo zgrešili, če že na začetku postavimo trditev, da je Cankar živel bohemsko. Kot bohe- ma so ga namreč opredeljevali že njegovi sodo- bniki, pa tudi sam je v pismu bratu z Dunaja za- pisal, da živi bohemsko življenje. Takšen način bivanja je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje zna- čilnost umetniških krogov po celotni Evropi. Za bohemstvo kot življenjsko prakso velja ena- ko kot v splošnem velja za večino zgodovinsko izpričanih pojavov in praks na slovenskem ozem- lju - ni produkt domače grude, pač pa je uvože- na dobrina. Tako je tudi za ta prispevek nujno potrebno poznati temeljne vzroke in pogoje za prvotni nastanek pojava, kar nam nato v nasled- njem koraku omogoča razumevanje in pravilno umestitev pojava na slovenskem ozemlju. Po Jeroldu Siegelu10 se prvi zapisi, ki govorijo o bohemi {»la Bohème«) kot o posebni vrsti živ- ljenjske prakse, pojavijo med leti 1830 in 1840 v Franciji. Njen nastanek je potrebno povezovati z besedno igro, saj namiguje na besedo, ki se v francoščini uporablja za poimenovanje ciganov - bohémien. Njen izvor je namreč povezan z zmotno določitvijo pokrajine Bohemia (današ- nje Češke) za pradomovino ciganov.11 Pravzroki za pojav bohemstva se po mnenju Elizabeth Wilson nahajajo v cezuri francoske buržoazne revolucije leta 1789; prekinila je s sta- rim in postopoma vzpostavila nov produkcijski način. S procesom postrevolucionarne industri- alizacije se je bilo mecenstvo, do takrat prevladu- joča oblika podpore umetniškemu ustvarjanju, prisiljeno umakniti zakonitostim trga. Obenem je umetniška produkcija, ki je bila do takrat in- tegrirana v institucije religije (umetniško ustvar- janje za religiozne namene) oziroma je nastajala 5 »Cenjena gospodična Mici! Zadnjič sem šel v rotovško klet praznovat drugi akt svoje komedije; praznoval sem na to sorto, da sem popil dvoje steklenic ljutomerske starine; zraven pa sem gradil tretji akt in zdi se mi, da sem ga dobro zgradil...*- v: Ivan Cankar, Zbrano delo, 29. knjiga, Pisma IV, Ljubljana, 1974, str. 277. 6 Cankar seje skozi celotno življenje otepal z dolgovi iti ker mu je bilo pisanje edini vir preživetja, je pisal res ogrom- no - tudi veliko prav ubogih dosežkov ima na grbi. 7 Ne bi bilo vendar spodobno, da bi Cankarja, tega genija slovenske besede in mitološke osebnosti par excellence našega nacionalnega imaginarija, ki progresivno teče od Karantanije (oziroma Venetov) preko Trubarja, Val- vasorja, Zoisa in Prešerna (ekipa z bankovcev) in v kate- rem Cankar zavzema eno izmed osrednjih mest (tako na bankovcu kot v nacionalnem imaginariju), pa čeprav so redki, ki ga berejo in še redkejši, ki prebrano razumejo, prikazovali kot bohema, alkoholika in ženskarja. s To je hipoteza, ki bi jo bilo seveda potrebno dokazati. 9 Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev po- klic, Ljubljana, 1996. 10 Jerold Siegel, Bohemian Paris; Culture, Politics, and the Bo- undaries of Bourgeois Life, 1830-1930, Baltimore, 1999- " Ibidem, str. 5 VSE ZA ZGODOVINO 45 ZGODOVINA ZA VSE loto XI. 2004, št. 1 na aristokratskih dvorih (slavljenje vladarjeve veličine in prikazovanje dvornega življenja), v prvih desetletjih 19. stoletja vzpostavila avto- nomno polje in se osvobodila tradicionalnih pa- tronov. Prvotno navdušenje nad emancipacijo pa je bilo kratkega dana; saj je umetniška pro- dukcija postala blago in s tem posledično odvis- na ocl muhavosti trga. Namesto za stare so sedaj delali za nove, za povrh še filistejske gospodarje - nouveaux riclies.12 Elizabeth Wilson definira bohemo kot »ime za poskuse umetnikov, pisateljev, intelektualcev in radikalcev 19. in 20. stoletja, da bi ustvarili alter- nativni svetznotrajzahodne civilizacije.*13'Obe- nem meni, da je potrebno bohemo razumeti kot kulturni mit," katerega personifikacija je bohem. Pojavi se v funkciji imaginarne rešitve problema umetnosti v zahodnih industrijskih družbah, saj se z njim poskuša definirati položaj umetnika kot nekoga, ki je hkrati znotraj in zunaj trgovi- ne in potrošnje, obenem pa uskladiti ekonom- sko negotovost umetnikovega poklica z idejo o umetnikovi nadarjenosti in superiornosti, ki jo je razvilo romantično gibanje na temeljih industrij- ske in francoske revolucije. Romantični genij je tako umetnik nasproti družbi. On ali ona uteleša disidentstvo, opozicijo, kritiko statusa quo; vse lo pa se izraža v političnem ali estetskem nazoru oziroma v umetnikovem obnašanju in življenj- skem stilu. Sestavine tega mita so še prestopki, ekscesi, ekscentrično obnašanje, revščina itd. - pa tudi bogastvo, če ga bohem razmetava, na- mesto da bi ga smotrno investiral.15 Osnovne sestavine za oblikovanje bohemske identitete izvirajo iz množice življenjskih zgodb mnogovrstnih posameznikov, ki pa same še niso zadostovale za oblikovanje mita. Ta je zaživel v tre- nutku, ko so bohemstvo začeli opisovati pisatelji in ga upodabljati slikarji. S tem so po mnenju Wil- sohove prihodnjim generacijam predočili trajne in arhetipske primere načina umetnikovega biva- nja in udejstvovanja v kapitalističnem svetu."' Za enega najpomembnejših soudeležencev pri ustvarjanju mita o bohemih velja Henry Mur- ger.17 Kot pripadnik spodnjega srednjega razre- da se je odločil za literarno kariero. Zelo dolgo je živel v revščini, nato pa mu je leta 1845 padla sekira v med s serijo skečev za satirični Le Corsa- ire. V njih je opisoval svoje življenje in življenje svojih prijateljev, ki je potekalo po principu iz rok v usta. Pripovedoval je o katastrofah, ki jih je povzročala revščina, o komičnih pobegih iz naj- etih stanovanj brez plačila stanarine, o občasnih uspehih itd. Bil je tudi prvi teoretik bohemstva, še posebej obseden pa je bil z razlikovanjem med pravimi'm 'lažn i vi mi' bohvmi.• Na tak način, s slavljenjem bohemskega živ- ljenja, je po mnenju Wilsonove torej nastala ne- kakšna matrica - mit, po katerem so se zgledo- vale prihodnje generacije umetnikov. Kot bomo videli v nadaljevanju, je njena teorija za ta primer uporabna.1'' Predpogoj za pojav bohemstva je bil nastanek velikih mest, kar je omogočilo povečanje druž- bene mobilnosti in razvoj novih identitet. Mesta so bila tako podlaga za oblikovanje novih druž- benih skupin in prijateljstev, ki niso več temeljila na sorodstvenih razmerjih, pač pa na skupnih in- teresih.-" Za bohemstvo torej velja, da je izvorno velemestni pojav. '-' Elizabeth Wilson, Bohemians The Glamorous Outcasts, Sew Jersey, 2000, sir. 16-18. " Ibidem, str. 2. " Mitje tu razumljen po Barthesovi definiciji - hot imagi- narna rešitev problema cut konflikta, za katerega družba ni sposobna najti racionalne razlage. " Wilson, Bohemians..., str. 5-6. "• Ibidem, str. 6. 17 Siegel, Bohemian Variš..., str. 31-58 in Wilson, Bohemi- ans..., str. 57. u Wilson, Bohemians..., sir. 58. '"' Obenem pa je tudi primer, pomemben za teorijo, saj jo potrjuje. -'" Wilson, Bohemians..., sir. 28. 46 VSB ZA ZGODOVINO Jernej Kosi, JEDEL JE PRAV MALO, KAKOR JE BILA NJEGOVA NAVADA. ZGODOVINA ZA VSE Znotraj velemest se je navadno na določenem področju razvil posebni bohemski okoliš, kate- rega nevralgične točke so bile kavarne. Le-te so imele večplastno funkcijo. Hkrati so bile ogreva- ni bivanjski prostor, v katerem je bilo v zameno za plačilo ene kave možno presedeti ure in ure, študijski prostor za individualno delo (v kavar- nah po Dunaju in Ljubljani je pisal tudi Cankar), prostor, v katerem so se umetniki lahko srečevali s svojimi založniki in uredniki itd. Kavarna pa je bila tudi, in to je njena najpomembnejša funkci- ja, prostor interakcije med umetniki, nekakšna bohemska univerza, ki je umetnikom omogoča- la razpravljanje o njihovem delu.21 Kompleksno in široko analizo vzrokov za na- stanek bohemstva, ki sicer izhaja iz drugačnih podmen, a se s teorijo Wilsonove sklada pred- vsem v poudarjanju romantizma kot pomembne prvine, najdemo pri Campbellu.22 Njegov pristop je specifičen.23 Bohemo defi- nira kot »družbeno utelešenje romantizma, in bohemstvo je bil poskus uskladiti življenje z ro- mantičnimi načeli; zato so bohemi najopaznej- ša in najnatančnejša ilustracija romantičnega značajskega ideala v sodobni družbi«.2* Pri bo- hemstvu naj bi šlo za obrnjen prednostni red askeze in uživaštva, prav nasprotno kot pri tržno naravnanem meščanstvu. Meščani naj bi si tako zlahka omejili užitke, če so si s tem povečali udo- bje, medtem ko pa so se bohemi na lovu za užitki zlahka sprijaznili s pomanjkanjem. Sledi rahli intermezzo, s katerim bomo ubi- li dve muhi na en mah: teorijo zadnjih stavkov bomo konkretizirali in hkrati dokazali, da je bil Cankar tudi po definiciji bohem: »Kdor koli se je pri nas resno posvetil kakemu umetniškemu poklicu, je po iztreznjenju prvih dnijel razmišljati tudi o gmotnih pogojih svoje- ga obstoja. Tudi Cankar! O tem dovolj pričajo že objavljena pisma. Vzlic temu sta bili in sta men- da še danes mogoči samo dve poti: ali človek kot umetnik popusti v korist 'ljubemu kruhku', ali se pa 'vsakdanji kruh' odmakne v spoštljive razda- lje in umetnik ostane, dasi mora često zgodaj v grob.«25 Kaj je tisto, da človeka vedno vleče doli k ubo- gim, stradajočim, padlim, ponižanim in razža- ljenim? Sto priložnosti na levo in desno te vabi v življenju, samo poseči je treba po tem, kar se imenuje bogastvo, zemeljska sreča, radost in uži- vanje. In vendar zamahneš z roko, pljuneš na srečo in greš svojo pot, da tolažiš in povzdigu- ješ, da besniš in se pretepaš z lažnjivci, debelimi trebuhi in zakrknjenimi pijavkami malih in ne- močnih, ki se ne morejo braniti! Kaj je tisto, da se puntaš proti vsem, ki zadovolj- no priznavajo zakone, živijo v miru, se plodijo brez bolesti in mislijo, da so brez napak? Kaj je tisto, da hrepeniš nekam daleč čez to vsakdanjo zemljo, čez ta stari planet, ki se na njem z mate- matično natančnostjo menjajo letni časi, ki živi po neomajnih zakonih večne brutalne materije? To sta dva sveta, nepomirljiva med sabo, duša in telo, duh in materija, nebo in zemlja, cesar in berač, Rotschild - in Ivan Cankar.«26 Konec intermezza. Za razumevanje bohemstva pa je, kot bomo zelo hitro videli, še pomembnejša Campbellova diferenciacija med klasičnim, lahko bi mu rekli umetniškim bohemstvom, in bohemstvom, po- vezanim s študentskim statusom. Ena izmed njegovih temeljnih tez je, da je nara- va meščana dvojna, sestavljena iz puritanskega in romantičnega dela, ki se zlijeta v nekakšen puri- tansko-romantični'osebnostni sistem. Ta dvojna narava pa se zrcali v meščanskem življenjskem krogu, kjer bohemski mladosti sledijo meščan- ska zrela leta in gre tako za nekakšno zaporedno obliko povezovanja v celoto.27 Preprosteje povedano: po obdobju mladosti, v kateri se ob študiju predvsem popiva, veselja- ci, drogira in ženskari, sledi obdobje ustvarjanja 21 Ibidem, str. 34-35. 22 Collin Campbell, Romantična etika in duh sodobnega po- trošništva, Ljubljana, 2001. 23 Campbell nadgradi slavno Webrovo delo Protestantska etika in duh kapitalizma. Dokazati poskuša, da seje ob racionalistično-utilitarističnem toku nekoliko kasneje razvil še pietistično-sentimentalistični tok protestantske (puritanske) etike in doživljanja sveta. Prvi je eden iz- med najpomembnejših vzrokov ekonomske akumulacije, drugi pa moderne potrošnje. 24 Ibidem, str. 290. 25 Miha Maleš (ur), Podoba Ivana Cankarja: spominski zbornik, Ljubljana, 1945, str. 178. 26 Prvič objavljeno pod naslovom Spomini na Cankarja, izšlo 15. decembra 1921 v šesti številki Naše vasi. Tukaj citirano po Igor Grdina: Novačanovi spomini na Ivana Cankarja, v: Jezik in slovstvo, letnik XXXIII, Ljubljana, 1987/88, str. 185. 27 Campbell, Romantična..., str. 330-332. VSE ZA ZGODOVINO 47 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 1 družine, gradnje hiše in poletnega dopusta ob morju. Praksa Argument, ki potrjuje to tezo in je obenem po- memben vir za spoznavanje življenja slovenskih študentov na Dunaju ob prelomu stoletja, so me- moarji Henrika Turne.28 V svojih spominih Tuma opisuje, da so se štu- dentje na Dunaju v obdobju, ko je sam študiral, to- rej malo pred prelomom stoletja (med leti 1881 in 1885), združevali predvsem v narodnostno zame- jena študentska društva, ki pa so bila odprta tudi za študente drugih narodnosti. Tako je bil Tuma ob članstvu v Sloveniji,29 še član Bukovine in Češkega akademskega spoleka, kot gost pa še v srbski Zori, slovaškem Tatranu in poljskem Ognjisku. Po splošni navadi, da si vsako društvo najde ka- varno, v kateri so se potem lahko zbirali njegovi člani, je imela tudi Slovenija svoj lokal (v mez- zaninu kavarne Tischer). Turni ta prostor ni niti najmanj ugajal: »To je bila velika rak rana na slovenskem dija- štvu. Ves dan pa pozno v noč so švigale krogle na biljardu ali pa padale karte po mizah. Pogosto je kavarna bila zbirališče za družbo, kije potem krokala vso noč.«30 Tuma pač ni imel dlake na jeziku in je marsi- kaj povedal ne le o pivski, pač pa tudi seksualni nevzdržnosti slovenskega študentskega življa na Dunaju: »Slovenski dijaki so imeli poleg tega še shajališ- če v krčmi nekega Krulca v nekem predmestju, kamor so hodili na kranjske klobase, kislo zelje in cviček. Dijaštvo pa je tudi uživalo priložnost razuzdanega spolnega dunajskega življenja.«31 Tuma, ki je bil v povprečju kakih pet let starejši od vrstnikov, o slovenskih študentih nasploh ni imel kaj prida dobrega mnenja. Njegov splošni vtis je bil negativen; menil je, »da je /.../naše di- jaštvo precej surovo. « Udeleževanje pri zborih vseh študentskih dru- štev, katerih član oziroma gost je bil, je od nje- ga zahtevalo nemalo napora. Ne samo, da so ti zbori navadno trajali po cele noči, pač pa je po običaju beseda dala besedo, steklenica pa vino in vse skupaj se je prelevilo v krokanje. »Tudi to življenje sem hotel poizkusiti in sem vestno prekrokal tiste noči. Nisem se pa nikdar opil; navadno sem bil v krokarski družbi za bla- gajnika, koje bilo že vse pijano.«32 V zelo podobno okolje pade Cankar, ko pride okrog 20. oktobra 1896 prvič na Dunaj. Pomen- ljivo je, da že takoj na začetku svojega bivanja v habsburški metropoli zavrne študentsko obliko bohemskega življenja - zbrano okrog društva Slovenija. Na prvem društvenem sprejemnem večeru za novopečene bruce ugotovi, da mu tako ozračje ne ustreza in se zato s prijatelji od- loči, kot je zapisal v pismu bratu Karlu, »da nihče izmed nas ne stopi v 'Slovenijo', ker nas prav nič ne mika, med tepci sedeti.«33 Svojo odločitev mu je obrazložil z naslednjimi besedami: »...Jazsemprašal, kaj je prav za prav 'Slovenija' doslej storila, da zasluži tako pijeteto. Nič, prav nič! Tisti naši stari pisatelji, s katerimi se baha- jo, ker se sami s sabo ne morejo, se niso vzgojili v 'Sloveniji', temveč v svojem ožjem krogu, v ka- terem so čitali in se razgovarjali o literaturi. In kaj je v Sloveniji' zadnja leta? Krokarija in pa zabavljanje na 'te proklete farje'. Za resno po- litiko in za literaturo se ne briga živa duša. V 'dvorani' 'Slovenije' se tarokira in šahira, tu pa tam pogleda kdo kakšen časnik; bore malo jih je, ki bi razen Naroda'še kaj čitali. In niti za tega se ne zmeni vsakdo. - V kavarni, kjer je časo- pisov na izobilico, - tam igrajo bilijár in motijo s svojim hrupom še tiste, ki pridejo čitat. In to je naša - 'inteligenca'! To so bodoči - 'rešitelji do- movine'!...«34 Kmalu zatem so mladi intelektualci ustanovili svoj literarni klub (člani so bili Cankar, Zupančič, Govekar, Eller, Škrjanec, Vidic, Goestl in Jančar) in si kot klubski lokal izbrali Ederjevo gostilno na Ottakringstrasse v XVII. okraju (vsak četrtek so tam večerjali poceni domače klobase, jetrnice in krvavice). Pred večerjo je na vsakem sestanku nekdo od članov prebiral svoje literarne izdelke, a Henrik Tuma, Iz mojega življenja: spomini, misli in izpo- vedi, Ljubljana, 1937. 29 Akademsko društvo Slovenija na Dunaju je bila liberalna (ob njej je od leta 1894 delovala klerikalna Danica) štu- dentovska organizacija z dokajšnjo tradicijo in ugledom. Ustanovljena je bila leta 1869. 30 Ibidem, str. 124. 31 Ibidem, prav tam. 32 Ibidem, str. 125. 33 Ivan Cankar, Zbrano delo, 26. knjiga, Pisma I, Ljubljana, 1970, str. 21. 34 Ibidem, prav tam. 48 VSE ZA ZGODOVINO Jernej Kosi, JEDEL JE PRAV MALO, KAKOR JE BILA NJEGOVA NAVADA.... ZGODOVINA ZA VSE nato pa je sledila kritika in diskusija. Po 'urad- nem delu' in večerji je sledil obisk nočne kavar- ne Fin de siècle z godbo in ženskimi gosti.35 Ivan in Karlo sta si bila od vseh sestra in bra- tov Cankar najbolj blizu, zato so njuni stiki ne samo pogosti, pač pa tudi izredno pomembni. V Ivanovih pismih bratu se namreč dobro odraža stanje, v katerem je živel na Dunaju. Kasneje, ko je Karlo postal duhovnik, je bilo njuno dopisova- nje bolj poredko in manj osebno izpovedno, kot je bilo prej. Opazno je, da o svojih svetovnona- zorskih prepričanjih brata nista več razpravljala, saj sta se želela izogniti medsebojnim idejnim sporom.36 Ivan mu 18. januarja 1897 piše: »Dragi! Ti se gotovo čudiš, da Ti zdaj takó malo pi- šem; toda hvali Boga, daje takó; čitati bi moral same večne lamentacije. Moje življenje je zares interesantno, po priliki tako, kakor parižkih bo- hémov', če si že kaj čul o njih. Časih je prijetno, drugikrat pa spet neznosno, da bi skočil najrajši v Donavo. Kakor sem že povedal, je moje življenje inter- esantno. Od česa se živim? Bog vé! Časi od nič- esar ne. Kadar se bo prigodilo, da boš imel kak- šen forint prost, pojdi na pošto in pošlji ga meni. Kakor sem že velikokrat rekel: jaz Ti enkrat vse povrnem. Zdaj sem namreč še zmirom v stadiju 'čakanja' in pisanja. Samó da se pripravim in pošljem sem in tjé kakšne podlistke, sem rešen. Ali zdaj pišem najmanj pet stvarij naenkrat in ne odpošljem ničesar. Takó živim oddnédo dné: zdaj deset, zdaj pet, zdaj dva krajcarja, in časih po par dníj nič. Zadnjič sem dobil pet forintov iti danes sem suh. Kupil sem - tepec - knjige. Ali prav je tako. Pisati bi Ti imel morda še veliko, pa ne pride mi takoj na misel: to je od tega, ker nimam ci- garet. Zdaj se odpravim v aulo, da tam koga do- bim, ki bise dal napumpati. Sploh pa se mene ne smeš predstavljati poleg vse mizerije, da morda izgledam, kakor kakšen cigan. Nikakor ne! faz imam primerno dobro obleko, lepe kravate, čiste manšete in ovratnike, cele in krasno svetle čevlje, - skratka, nič zoper akademsko čast. Samó malo bolj suh in zelen sem in večje brke imam ...•37 To pismo je zelo pomembno, saj potrjuje te- orijo Wilsonove, da je bohemstvo postalo ne- kakšna matrica, ki se je širila med umetniškimi krogi, predvsem skozi prebiranje literature o bo- hemih in katero je kot življenjsko prakso, ki naj bi se skladala z njegovimi umetniškimi napre- zanji, prevzel tudi Cankar. Seveda je bila forma bohemske identitete do neke mere zapolnjena z drugačno, lokalno specifično vsebino.38 Pomembnost zgornjega pisma je še v nečem: že tukaj, na samem začetku postajajo vidni za- metki specifične ekonomije, temelječe na avtor- skih honorarjih39 in 'pumpanju', ki jo je Cankar v poznejših letih razvil do popolnosti. Denar si je tako izposojal na vseh koncih in krajih. Izpo- sojenega povečini ni vračal in posledično so se dolgovi kopičili. 'Pumpal' je večino prijateljev40 in znancev, zelo podobno pa je bilo tudi z zalo- žniki, ki so mu pogosto pošiljali predujme, poso- jila, delna izplačila in podobno. Založnik Anton Pesek se je spominjal hudih te- žav, ki jih je imel s Cankarjem: »Veš, s Cankarjem je križ! Ta hoče zmeraj imeti honorar po trikrat. Prvič, ko kaj obljubi, drugič, ko prinese rokopis, in tretjič, ko delo izide.«41 Denarja se Cankar ni branil, četudi je prihajal od idejnih nasprotnikov. Založniku Schwent- nerju, s katerim je bil v tesnih odnosih in ki je založil večino njegovih del, je tako 6. februarja 1905 pisal: »Res sem nameraval pisati za družbo sv. Mohorja. Pa vendar še zdaj ne vem, ali bi ali ne bi. Saj veš kako je z mano. In vendar sem že skoro za trdno prepričan, da tega greha ne bom storil...«42 Že maja naslednje leto je greh storil in zaradi gmotnih razlogov na lastno pobudo začel pisa- ti tudi za Mohorjevo, pri čemer pa je bil dolžan svoje izdelke prilagoditi njihovim zahtevam in brzdati svoje satirično pero, če je želel, da mu •» Ibidem, str. 303- 16 Ibidem, str. 293 37 Ibidem, str 30. 33 V Parizu cviček zagotovo nI igral tako pomembne vloge kol v Ljubljani. Če poenostavimo. 39 Na splošno o tem: Anton Šepetavc, Honorarji - nujno zlo literature (Oris nekaterih gospodarsko-socialnih vidikov slovenske književnosti), v: Celjski zbornik 1992, str. 55- 68 40 To je lepo vidno tz njegove korespondence. Skoraj ga ni pisma prijateljem aH znancem, v katerem ne bi prosil za krono ali dve. 41 Miha Maleš (ur.), Podoba Ivana Cankarja: spominski zbornik, Ljubljana, 1945, str. 178. 42 Ivan Cankar, Zbrano delo, 27. knjiga, Pisma II, Ljubljana, 1971, str. 151. VSE ZA ZGODOVINO 49 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 1 spise sprejmejo. Prilagajanje se je vsekakor spla- čalo, saj je imela založba za slovenske razmere izredno visoke naklade in je lahko plačevala pi- satelje bolje kot drugi založniki.43 Opozoriti je treba, da je Cankar s pisanjem za takratne slovenske razmere zelo dobro zaslužil. Samo honorar Mohorjeve družbe za povest Krč- mar Elija je na primer znašal 500 kron,44 med- tem pa je služkinja z večletnimi izkušnjami pred prvo svetovno vojno za 15 do 16 ur dela po slo- venskih mestih zaslužila 10 do 12 goldinarjev na mesec.45 Iz tega jasno izhaja, da je bila njegova malo- marnost, ko je šlo za denar, izključni razlog za Cankarjevo visoko zadolženost in posledično težavne življenjske razmere. Denarnice baje naj sploh ne bi imel, krone pa naj bi mu, po spo- minih Cankarju nadvse ljube natakarice,46 ležale po vseh žepih. Podobno se spominja Omahen: »Z denarjem ni bil nikoli prav na čistem. Vedno mu ga je primanjkovalo in pogosto je bilzastran njega v zadregi. Svoje založnike je moledoval za predujme, tako da si jih je počasi po vrsti od- tujil in jih tako izgubil. Na koncu mu je ostalle Schiventnet; kije bil v zahtevah do njega strožji in nepopustljivejši. Zato, verjetno bo to držalo, ga je tudi najbolj cenil. Je že tako, da sleherni človek spoštuje močno roko, zlasti jo poveličuje tisti, kdor jesam nima. Dolžan je bil na vse stra- ni in mašil je luknje s honorarji, kolikor je šlo, saj drugih dohodkov ni bilo. Bilje prvi slovenski pisatelj, ki je živel samo od honorarjev...«47 V zadnjih letih življenja - predvsem po vrnitvi v Ljubljano - si je, navkljub stalnemu pomanjka- nju denarja, uspel ustvariti dokaj lagodno življe- nje: »Toda kljub temu se ni dal odvrniti od svojih počitniških izletov na Bled, v Kranjsko goro, Trst itd. Pravil nam je, kako je živel na Bledu, se vozil z izvoščkom in obiskoval svoje znance in prijate- lje, krokalzdaj tu, zdaj tam in na koncu le imel svoje počitnice in skoraj zastonj oddih. Bilje po svoje življenjski virtuoz, ki mu nihče po zuna- njem videzu sodeč, ne bi bil pripisoval težkega življenja ...(•48 Nečimrnost slovenskih (malo)meščanov, čez katere je tako rad udrihal v svojem literarnem in publicističnem delu, mu je v vsakdanjem življe- nju prišla še kako prav: »Sicer pa, kdo ni rad po- vabil Cankarja v svojo družbo? In kdo ga ni rad tudi obilne) Cankar, Zbrano delo, 29- knjiga..., str. 498. 84 Ibidem, str. 261-262. 56 VSE ZA ZGODOVINO Jernej Kosi. JEDEL JE PRAV MALO, KAKOR JE BILA NJEGOVA NAVADA.. ZGODOVINA ZA VSE - O ti moj bog saj to je vendar Cankar! - se mi je v hipu izvilo spoznanje. Stal je proti svetlobi, tako, da sem dojel le njegov obris. Pogledal sem ga natančneje, ker nisem mogel na prvi mah verjeti, daje vse to res. Paje le bil on; zrl je topo in izgubljeno. Površno in mlahavo je šel z rokami po obleki, kakor bi si hotel otresti prah z obleke, potem sije popravil lase in se za- gledal skozi okno v mimo hiteče življenje.^ Nato se je s težavo odpravil proti domu: »Pod mizo nekje je ujel svoj klobuk, lep črn klobuk, ves pohojen in povaljan. Nataknil si ga je na eno roko, z drugo pa ga je z rokavom otiral in od časa do časa ogledoval. Pri tem je nekaj govoril in godrnjal, ne da biga kdo poslušal, kaj šele ra- zumel. Takrat se je pojavila vrh stopnic iz restavracije domača hčerka. Vsa nasmejana je stekla k Can- karju, mu vzela očiščen klobuk iz rok in mu ga, ne da bi bila kaj rekla, posadila na glavo s tako silo, da mu ga je potisnila prek oči do ušes. Pri tem se je delala, kakor da se ji je to ponesreči- lo in da ni bilo namerno, čeprav se je smejala in mu venomer nekaj pripovedovala. Klobuka sneti z glave pa mu ni pomagala, temveč ga je tako nekaj časa gledala, nato pa je spet stekla po stopnicah in smeje se izginila v restavracijske prostore. /.../ Ko se mu je posrečilo potegniti klobuk z glave, seje nasmehnil, pogledal tja gor proti stopnicam in smeje sepožugal v prazno s prstom.«86 Kronika poslednjih dogodkov v pisateljevem življenju je znana. Po usodnem padcu po stop- nicah, ki mu je botrovala močna vinjenost, so ga 29. oktobra prvič hospitalizirali. Po odpustu se je ponovno vrnil v bolnišnico 25. novembra in v njej 11. decembra umrl.87 Stari prijatelj, Lojz Kraigher, mu je, po cinič- nem pripisu Ivana Robide88 na kopijo njegove- ga zdravstvenega zapisnika,89 naredil še zadnjo uslugo - preprečil je obdukcijo: »Kraigherju, ki je bil tedaj zdravnik(?) bolni- ce je šlo za to, da reši čast večkratnega tatu(?), goljufa, sleparja, - skratka pravega vagabunda - za vsako ceno. Za to je preprečil obdukcijo na kro. alkoholizmu(P) in tuberkolozi trpečega shi- zoidnega psihopata. «-90 Krajši zaključek Po zgoraj zapisanem težko razumem, zakaj se o dejanskem življenju tega velikega avtorja tako malo govori. Dejstva o meščanstvu v Ljubljani na začetku 20. stoletja nam namreč prikazujejo porazno situaci- jo. Leta 19IO so pri popisu našteli samo nekaj več kot 40.000 prebivalcev91 izrazito provincialnega mesta, v katerem močnejših socialno-gospodar- skih skupin ni bilo, narava mestnega jedra pa je bila malomestna, s prevladujočimi uradniško- upravnimi in obrtno-trgovskimi značilnostmi.92 Mi pa, kot da bi se sramovali resnice, da s Can- karjevo smrtjo nismo izgubili samo velikega mojstra slovenske pisane besede, pač pa obe- nem tudi enega od najvidnejših bohemov v ob- dobju pred prvo svetovno vojno, ki je na zaspa- no in periferno (malo)meščansko sceno uvozil ščepec hudo primanjkujočega kozmopolitskega duha, mišljenja in navad. In namesto da bi tudi s tem in podobnimi dej- stvi nečimrnosti omogočali, da se izzivi nad 've- ličastnostjo' nacionalne zgodovine, jih puščamo tiho ležati v omarah arhivov ter knjižnih polic in o njih raje molčimo. " Omahen, Obiski..., str. 172. 86 Ibidem, str. 175. 87 Glej npr: Dušan Moravec, Ivan Cankar, Ljubljana, 1978, str. 235. 88 Ivan Robida (1871-1941), leposlovcc in znanstvenik, študiral je medicino, specializiral iz nevrologije. Oral je ledino nevrološko-psihološke znanosti s slovensko termi- nologijo in izraznostjo. 89 Ta zapisnik je bil objavljen v že večkrat omenjenem član- ku Mojce Šavnik (str. 94); zapisnik smo našli tudi v za- puščini Ivana Robide. 90 NUK, LJubljana, Rokopisna zbirka: Zapuščina Ivana Ro- bide, Ms 1423, ovoj 6. 91 Studen, Stanovati..., str. 17. 92 Ibidem, str. 82. VSE ZA ZGODOVINO 57 ZGODOVINA ZA VSE leto XI, 2004. št. 1 Zusammenfassung „ER Aß RECHT WENIG, WIE ES SEINE GEWOHNHEIT WAR. ER TRANK MEHR." Ivan Cankar, ein slowenischer Bohemien - ein Beitrag zur Geschichte der Boheme auf slowenischem Gebiet Das tägliche Leben des großen slowenischen Schriftstellers Ivan Cankar wird im Bildungspro- zeß der Volks- und Mittelschulen meist beschö- nigt beziehungsweise verschwiegen. Auch seine „offiziellen" Biographien sprechen nur selten von seinen Schwierigkeiten mit dem Alkohol, und das trotz der Fülle an Daten, die in den Memoiren seiner Zeitgenossen und in Cankars persönlicher Korrespondenz zu finden sind. Eine Erklärung dafür ist, daß sich die Slowenen als moderne politische Nation auf Grundlage des Bewußtseins von einer Gemeinschaft, die Slowenisch spricht, ausgebildet haben. Folglich wurde die heimische Literatur immer als beson- ders wichtiges Gebiet verstanden, das frei von allen unschicklichen Details sein muß. Cankar selbst verstand sich als Bohemien, schrieb er doch in einem Brief aus Wien an sei- nen Bruder, daß er das Leben eines Bohemien führt. Auch Cankars Zeitgenossen sahen ihn als Bohemien. Die Boheme als Lebenspraxis wurde in das slowenische Gebiet importiert. Erste Nieder- schriften über die Boheme als besondere Le- bensart tauchen in Frankreich in den Jahren 1830 bis 1840 auf. Die Ursachen für das Auftre- ten der Boheme liegen laut Elizabeth Wilson in der Wende nach der Französischen Revolution, die eine postrevolutionäre Industrialisierung ermöglichte, mit der das Mäzenatentum als vor- herrschende Unterstützungsform für künstleri- sches Schaffen den Gesetzen des freien Marktes weichen mußte. Die Boheme ist so die Antwort der Künstler auf die geänderten Verhältnisse; ein Kulturmythos, der die imaginäre Lösung des Kunstproblems in den westlichen Industriege- sellschaften ermöglichte. Cankar begann sein Leben als Bohemien nach seiner Ankunft in Wien, wo er als erstes die Mit- arbeit im Verein slowenischer Studenten „Slove- nija" ablehnte, weil ihm das übermäßige Feiern der Studenten nicht gefiel. Mit Gleichgesinnten gründete er daraufhin einen literarischen Klub. Noch vor seiner Ankunft in Wien entwickelte Cankar eine spezifische Ökonomie des Überle- bens - basierend auf Autorenhonoraren, Vor- schüssen und fortwährendem Ausleihen von Geld -, die ihn bis zu seinem Tod begleitete und ihm im Ater ein relativ bequemes Leben ermöglichte. In seinen besten Jahren waren seine Honorare für damalige slowenische Ver- hältnisse vergleichsweise hoch. Seine ständige Geldknappheit ist seiner Nachlässigkeit zuzu- schreiben. Angeblich hatte er nicht einmal eine Brieftasche und Kronen lagen in allen seinen Kleidertaschen herum. Seine endgültige Rückkehr von Wien nach Ljubljana Ende 1909 gilt als Wende in seinem Leben, die den Beginn seines physischen und künstlerischen Niedergangs markiert. Die Erin- nerungen seiner Zeitgenossen betreffen vor al- lem diese Periode und beschreiben Cankar als jemanden, der viel trank, obwohl er schon durch kleinere Mengen an Wein „umgeworfen" wurde. In seinen letzten Lebensjahren soll er unter Al- koholeinfluß auch geschrieben haben. Nachrichten über Cankars Leben als Bohemi- en verbreiteten sich anscheinend sehr rasch im Lande Krain und im breiteren slowenischen Ge- biet, denn schon 1912 initiierten angesehene slo- wenische Bürger eine Aktion, mit der sie Cankar aus seinen Lebensnotlagen helfen wollten. Sie waren aber erfolglos. Nach seinem schicksalhaften Sturz auf einer Treppe, mitbedingt durch starke Trunkenheit, wurde Cankar am 29. Oktober 1918 das erste Mal ins Krankenhaus eingewiesen. Nach seiner Entlassung kam er am 25. November wieder ins Krankenhaus und starb dort am 11. Dezember 1918. Es ist eigentlich erstaunlich, daß über das täg- liche Leben des großen Schriftstellers haupt- sächlich geschwiegen wird, geht es doch bei Cankar um einen der prominentesten slowe- nischen Bohémiens vor dem Ersten Weltkrieg, der in die verschlafene und periphere Laibacher (klein)bürgerliche Szene eine Prise kosmopoliti- schen Geistes, Denkens und Verhaltens einführ- te, an denen eklatanter Mangel herrschte. 58 VSE ZA ZGODOVINO