DRŽAVNO TOŽILSTVO v LJUBLJANI DoSIo 19.VI.19S0
na plaCana v gotovini številka 2 Oin
Naročnina: 1 mesec 8 Din, */4 leta 20 Din, '/i teta 40 Din, vse leto 80 Din. — Račnn poštne hranilnice v Ljubljani štev. 15.393. — Dopisi: ,,Roman", Ljubljana, Breg 10-12
Tednik za vse / Izhaja ob sobotah / Ljubljana, 21. VI. 1330 Leto II. - Štev. 25
SIROTA Z MILIJONI
Roman v 4 knjigah Francoski napisal Jules Mary. Poslovenil B. R.
Prva knjiga LJUBEZEN IN DENAR
Laguyane je odnesel nazavestno dekle v hišo, eden obeli laži-stražnikov pa j,e pograbil bič in udaril po konjih, da sta poskočila in zdirjala. Ker je bil mrtvec naslonjen na steno voza, ni padel.
Čudna, grozna je bila ta vožnja po Parizu. Konja sta drvela po ulicah in se nista hotela ustaviti. Ljudje, ki so videli to čudno vprego, so se smejali.
»Dolgo si je moral gasiti žejo to noč," so reikli nekateri, misleč, da je voznik pijan. Simeon se je bil umirajoč krčevito oprijel povodca in ga ni spustil.
Bilo je še zgodaj zjutraj in ulice prazne. V ulici Dunkerque pa je nenadoma prihitel izza ovinka avto in z blatnikom, oplazil voz, da se je zazibal. Šofer je zaklel in hotel neprevidnega voznika ozmerjati, toda beseda mu je zastala v grlu.
Mrtvec je bil izgubil ravnotežje in se zvalil na tla. Suknja mu je zdrknila z ramen in pokazalo se je bodalo, ki je tičalo v vratu.
Ko je Aliče še ležala v nezavesti, so se odprla skrita vrata in v sobo je stopil marki Norbert d’Argental. Obraz mu je sijal od veselja.
Brez besed je gledal Aliče, kakor bi se ra-doval nad tem, da je brez zavesti.
„Mislil sem, da si zame izgubljena,“ je zamrmral. „Našel sem te in zdaj si moja!"
Aliče je odprla oči. Izprva Norbert a ni spoznala, potem, pa je vzdrhtela. Iz oči ji je sijala brezmejna groza.
,,Vi... vi...“ je zajecljala in se stisnila v kot.
„Da, jaz, Aliče,“ se je zmagoslavno nasmehnil Norbert in v njegovih besedah je bilo toliko skritega poroga, da jo je zazeblo v srce. „To pol mi ne uidete. Sam vas bom stražil, dokler ne postanete moja žena.“
„Nikdar,“ je kriknila. »Povedala sem vam že, da vas preziram, da vas mrzim... in da rajši umrem, kakor bi nosila vaše ime.“
„Vem,“ je potrdil marki. Aliče je bila v tem trenutku strahu in srda tako lepa, da kar ni mogel odtrgati oči od nje. „Pobro vem, da me mrzite in da mi nočete postati žena... Ljubim vas, Aliče,“ je povzel nato. „Ko ste bili izginili, sem mislil, da mi je umreti...“
„Zakaj lažete?" je vzkipela. »Mojega premoženja se vam hoče, ha, ha! Prestanite s komedijo, saj veste, da vse vem. Sami ste se Izdali, ko ste mi odkrili, da sem bogata."
„Motite se, Aliče... Ljubim vas!..."
»Pustimo to," je nestrpno 'odmahnila, »vaše sovraštvo bi mi bilo ljubše."
»Nocoj odidem iz Pariza in vi pojdete z menoj!“
„Kam?“ se je vznemirila Aliče.
»Na moj grad Bois-Tordu, kjer se v nekaj lednih poročiva."
Aliče je mrzlo izpreletelo.
»Prijatelje imam," se je skušala narediti pogum]no, a glas jo je izdal. »Prijatelje, ki me bodo branili!"
»Murada?"
»Da, in še druge."
»Poslušajte, Aliče! Ne delajte neumnosti! Na mojem gradu vas čaka oče."
»Oče?"
»Da! In on bo dal dovoljenje za poroko. Prepričan je, da iščem njegovo izginulo hčer. Ivo vas vidi...“
»Ali ne ve resnice?"
»Ne, vse sem mu prikril. Tudi vi boste molčali. Kajti listi trenutek, ko vaš oče zve resnico, bo mrtev."
Vztrepetala je.
Norbert o v glas je bil tako mrzel, da jo je groza obšla.
,,Pri prvi besedi, ki bi me izdala, ga ubijem — pri prvi besedi, ki jo čuje iz vaših ust. Vaš oče je iže obsojen. Stražita ga dva moža, ki ga nikdar ne spustita izpred oči. Ali vam je dovolj?"
Aliče ni odgovorila.
»Pripravite se na pol!“
Molče je šla za njim. Na ulici je Vrvelo ljudi, a nihče se ni zmenil zanju. Tudi stražnik je bil v bližini. Samo en klic, pa bi bila rešena.
Toda Norbert se je sklonil k njej.
,.Mislite na moje besede!*' ji je siknil na uho.
'V obupu se je vgrizla v ustnico, da ji je zakrvavela.
I) e v c i 11 a j s l o poglavji:
SREČANJE Z OČETOM
Grad Bois-Tordu stoji na samoti, daleč od ljudi. Vse okoli je obdan z gozdovi.
Od dne, ko se je naša povest začela, se, je grad popolnoma izpremenil. Ni bil več ogromaia razvalina, kjer razen lastovk nihče ni domoval. Ril je ves nov, prazničen kakor mlada nevesta, ki čaka na ženina
Marki ja je sprejel na postaji njegov razkošni avto.
Jutro je bilo hladno. Solnce, ki je pravkar vstalo, je razgnalo meglo, da sc je nalik belemu pajčolanu lovila med drevjem in izginjala v višave.
Pot, kjer je vozil avto, je bila zapuščena in divja. Vila se je zdaj po globokih soteskah, zdaj po strmih klancih. Aliče je občutila to samotnost. Dokler je bila v Parizu, bi bila morda še našla koga, ki bi sc zanjo zavzel, a tu? Kdo naj jo išče v lej samoti, polnih neznanih potov?
Avto je že davno krenil z glavne ceste in zavil na bližnjico, ki se je izgubljala med drevjem. Aliče je drhtela; gozd se je raztezal v ned ogledu ost in nikjer mu ni bilo konca.
Nenadoma pa je postalo svetleje in malo nato je avto že brzel po dolgem travniku. Aliče je zagledala grad.
Tedaj je marki pokazal na moža, ki je stal ob potoku pod gradom.
,.Poglejte, Aliče, vaš oče!“
„Oče!“ je vzkliknila Aliče in sklenila roke. /a\ trenutek je pozabila nase. Sklonila se je i/. avtomobila, da bi ga bolje videla.
„Kaj dela?“
..Hibe lovi.“
Vzdrhtela je. Ali je oče vedel, v kakšni nevarnosti je?
Takrat se je starec obrnil in zagledal voz. Spoznal je Aliče in počaisi stopil proti avtu.
/ lice je odprla vratca voza in se mu vrgla v naročje.
„()čc, moj oče ...“ je zaihtela.
Tudi njemu so prišle solze v oči, a od veselja, da jo je spet našel.
Ubogo moje dete,“ je zajecljal, „zdaj si pri meni... Rešena si... Če hi vedela, koliko 'lin pretrpel..."
Aliče mu je z globokim sočutjem stisnila rclk o.
Sli so v grad. Aliče .se je obesila očetu za ra1110.
„Kaj ti je, Aliče?"
,.N ič. Glava me hoče boleti."
Norbert sc je sklonil k njej. »Pomnite moje ' s‘de!“ Poleni se je obrnil k Rertari. ..Poglejte, če je Aličina postelja pripravljena! Med tem popeljem vašo hčer v obed-nico."
.Starec je ubogal. Ko ga ni več ibilo, je Nor-berl poklical dva moža, ki sta stala v bližini.
, Ponovila pred gospodično, kaj sem vama ra ročil."
„L)a nadzirava starega Rertaro."
„In če pobegne?"
.,... ga ubijeva."
„tn če kaj zasumi?"
  ga ubijeva."
, In če se bo preveč razgovarjal s svojo hčerjo?"
 ga ubijeva."
„Če bo gospodična Aliče skušala pobegniti, če se vama bo upirala?"
,,... ubijeva njenega očeta."
Tedaj so se odprla vrata in iz veže je stopil stari Bertara.
Norbert je moža odslovil.
,,Gospod Bertara!" je rekel nato, ..gospodična \ lice bo nocoj najbrže pretrudna, da bi vami povedala, kaj je pretrpela v jetništvu. Gotovo sle opazili, da se je zelo izpremenila. Tudi njeno srce..."
Premolknil je. Nato pa je odločno povzel:
,,Gospod Bertara! Še zmeraj ljubim Aliče in... tudi ona me ljubi. Ali mi jo daste za ženo?"
Dvajseto poglavje
OČE IN HČI
Aliče je dvignila roko, kakor bi se bolela ubraniti strašne prikazni.
„Vse morate vedeli, gospod Bertara," je resno nadaljeval marki. „Nihče vam še ni povedal, da sle dedič po svojem bratu, ki je pred tridesetimi ali štiridesetimi leti odpotoval v Ameriko. Zadnja leta je preživel v Carigradu, kjer je tudi umrl. Njegovo premoženje je bajno in vse je zapustil vam, tako da se Aliče ne bo treba več preživljali z delom. Moje imetje je sicer veliko, toda še zdaleka ne tolikšno kakor njeno. V zameno ji dam nekaj drugega, svoje ime, ki je eno najbolj znanih v Franciji. Oprostite, da sem vam doslej prikrival resnico. Zdaj pa vi svoje povejte, gospod Bertara."
Starec je brez besed strmel zdaj v Aliče zdaj v Norberta. Mislil je, da sanja.
„Alice, ali je resnica? Ali sva res bogata?"
„Res, oče."
„Gospod Norbert," se je Bertara nalo obrnil k markiju, „naj vas imenujem s tem imenom. Ljubili ste mojo hčer, ko je bila še revna. Prosili sle za njeno roko in jaz sem ji rekel, naj sama odloči. Tudi zdaj ostanem pri svoji besedi. Njena volja naj bo moja. Aliče, odgovori gospodu Norbertu!"
Aliče pa je molčala, kakor bi ji neznana sila stiskala grlo. Bila je žrtev zločina, ki pa ga ni smela izdali.
„\lic,e,“ je rekel Norbert s prisiljeno nežnostjo, „Alice, zakaj ne govorite?"
„Govori, otrok," je poprosil oče. „Govori, kakor ti veleva srce. Čeisa se bojiš?"
„Alice,“ je ponovil marki, to pot že odločneje. „Alice, zakaj ne odgovorite?"
Segel je v žep in Aliče je v svojo brezmejno grozo čula, kako je napel petelin.
„Da, vaša žena bom ...“ je rekla, a tako liho, da se je moral skloniti k njej, če je hotel razumeti njene besede.
Omotica se je je polaščala. Če je ne bi bil prestregel, bi se bila zgrudila.
Posadil jo je na klop in odšel.
Oče in hči sta ostala sama. Stari Bertara je bil ves srečen, da se mu ne bo treba več bali gladu, Aliče pa si je grizla ustnice, da ni izbruhnila v jok.
Starec jo je začudeno pogledal.
„Kaj ti je, Aliče?"
„Nič, oče."
„Povej mi, ali ga imaš res rada?"
„Da... res..." je z muko spravila iz sebe. Obraz ji je gorel od vročice in ustnice so ji drhtele.
„Nu, potem, pa res ni hudega," je menil starec. „Če se ljubita, se ti ni treba tako žalostno držati. V nekaj tednih boš njegova žena. Zdaj pa povej, kje si bila doslej."
To je bilo zanjo nova muka. Morala si je nekaj pametnega izmisliti. Dvajsetkrat najmanj ji je med pripovedovanjem hotelo udariti na dan: Ali ne vidiš, da lažem, da moram lagati? Niti besedica ni resnična. Ne ljubim Norberta, še več, zaničujem ga iz dna srca. Če sem pristala na poroko, sem storila zato, da sem ti otela življenje...
Ko je Aliče povedala, da so jo zločinci ugrabili zaradi njenega premoženja in kako jo je potem Norbert rešil, ji je starec rekel:
..Ljubi ga, otrok; življenje je tvegal, da te reši. Ne pozabi tega!"
Pograbila ga je za roko in jo krčevito stisnila.
„Ne, oče, nikdar ne pozabim," je nemočno šepnila in se zgrudila.
Enaindvajseto p o g 1 a v j e
BREZ NADE
Marki ni izgubljal časa. Čez nekaj dni so bile priprave za poroko že v teku.
Aliče se je bala, da ne zblazni, in časih, v trenutkih najhujšega obupa, si je dejala, da bi to bilo še najbolje, ker vse drugače ne reši sramote.
Tri ali štiri dni po prihodu na Bois-Tordu jo je marki povabil v salon. Taml je sedel nekdo, ki ga ni poznala.
,.Krojač iz Pariza," je rekel Norbert. „Pri-nesel vam je nekaj oblek. Ali bi jih pomerili, Aliče?"
„Puslite me," je vzkliknila z brezdanjim prezirom. „Ne grem. Ne maram vas videti."
,,Navaditi se me boste morali, Aliče, saj naju je usoda združila. Preden bo štirinajst dni, boste moja žena."
„Vsak dan vas bolj ljubim,“ je vroče nadaljeval, »ker ste najlepša in najokrutnejša žena, kar sem jih videl. Ta ljubezen me je gnala v zločin...“
Glas se mu je bil čisto izpremenil. Skoraj proseče so bile njegove poslednje besede. Zdrknil je na tla in pokleknil pred njo.
„Uslišite me, Aliče...“
Toda ona je bila neizprosna.
»Nikdar vas ne bom ljubila, nikdar!1*
„Ne recite tega, Aliče, sicer še zblaznim. Cas izbriše vse spomine ... pozabili boste ..
„Ne,“ je rekla odločno. „Čas bo samo povečal moje sovraštvo. Nikar se ne vdajajte varljivim nadam — nikoli ne pozabim, kaj je bilo!"
Norbert jo je poslušal s pobešeno glavo. Zdajci pa ji je pogledal v oči. Bil je tako razburjen, da se je komaj premagal. Stopil je k vratom in se prepričal, da nihče ne prisluškuje.
„Ali naj vam dokažem, da nisem tak, za kakršnega me imate? Ali naj vam dokažem, da isem hotel seči po vašem premoženju samo iz obupa? Čujte: Pustiva bogastvo, ki je vzrok vsem nesrečam, in pobegniva od tod. Vašega očeta vzameva s seboj in nekje daleč bomo živeli vsi trije, skriti, zadovoljni... srečni... Ali boste potem pozabili?"
»Če spustite očeta, če mi vrnete prostost, bom skušala pozabiti..
„Ali me boste ljubili?"
„Nc,“ je odločno odkimala. „Nikdar!“
»Pomislite, Aliče, da bi me trohica vaše ljubezni osrečila. Ko bi ljubili..."
»Ljubim, a ne vas! Sami veste," je mrzlo odvrnila.
»Moj Bog, povsod ta Valentin," je bolestno kriknil Norbert. „\li veste, da bi ga bil zmožen ubiti? En zločin več ali manj, kaj je to?"
„Branil se bo. Močan je."
Norbert je posmehljivo skomignil z rameni.
Okno na vrt je bilo odprto na stežaj. Z vrta se je čulo škripanje peska. Stari Berta ra je čakal na svojo hčer.
»Aliče,“ je spet povzel marki, »povedal sem vam že, da bi me odvrnili z zločinske poti, toda niste me ubogali. Ali se ne zavedale, da je vaše in vašega očeta življenje v mojih rokah? Tudi Valentinovo bo kmalu..."
Potegnil je iz žepa revolver in se z njim poigraval.
Bertara je šel pravkar mimo okna in obstal ob gredi. Marki je pomeril nanj.
»Poglejte, da se mi roka prav nič ne trese," se je nasmehnil. Bil je res tako miren, kakor bi meril na tarčo. Pridušeno je vzkliknila in zaprla oči.
Starec, ki ni slulil nevarnosti, je počasi odšel. Ko je Aliče odprla oči, ga ni bilo več.
Od nekod je priletel kos in sedel na bližnje drevo. Zibal se je na vejah in si požvižgaval.
»Ptičjega petja ne poslušam rad," je dejal marki. Pomeril je in sprožil — kos je zakrilil in padel na tla z zdrobljeno glavo.
Norbert je spravil revolver v žep.
»Dobro premislile moje besede, Aliče!"
»Da rešim svojega očeta, sem privolila v zakon z vami, da bi vas ljubila, me ne morete prisiliti. Moje ljubezni ne boste nikdar imeli — samo moje sovraštvo. V vsakem mojem pogledu ga boste čitali, v vsaki moji besedi..."
Njena odločnost mu je vzela pogum. Molče je pogledal v tla. Šele čez dolgo se je toliko opogumil, da je zamrmral:
»Kakor hočete!"
Priklonil se je in šel.
Dvaindvajseto poglavje
V	TEŽKIH URAH
Naslednji dnevi so- potekli mirno. Marki je poostril nadzorstvo nad /Mice in njenim očetom.
Norbert je sklenil praznovati poroko z velikimi sijajem. Obred naj bi se bil vršil v domači cerkvi, potem pa bi odšla z Aliče na poročno potovanje.
Stari Bertara se je odpovedal pravici do dedščine v Aličino korist. Zahteval je in dobil popolno oskrbo pri svoji hčeri in bodočem zetu.
Dan poroke se je bližal. Samo še nekaj dni je ločilo Aliče od trenutka, ko bo morala stopiti pred oltar. Zdelo se ji je, da je tisoče milj od sveta, od Pariza. V tej gozdni samoti je mislila na Valentina, nanj, ki je bil tako po-
gumen in .vdan, pa tudi na mladega Indijca, ki ji je obljubil svoje varstvo.
Ali jo more še kdo rešiti? Neprestano ji je vstajalo v duši to vprašanje.
Vsi, ki so jo videli, so ji zavidali in -se ji klanjali. Kako rada bi bila menjala z njimi!
Norbert ni imel več staršev in je bil poslednji svojega rodu. 'Po bližnjih gradovih je imel nešteto prijateljev. Ivo so zvedeli, da se ženi, so jeli trumoma prihajati na obiske, da vidijo njegovo lepo nevesto.
Pod Norbertovim grozečim pogledom je morala Aliče z nasmeškom na obrazu sprejemati čestitke.
Živela je v neprestani vročici, ki jo je žgala v srce.
Časih jo je oče srečal, zatopljeno v žalostne misli.
„Zdi se mi, Aliče, da ti vendarle nekaj manjka," je rekel v skrbeli in jo pobožal po laseh.
„Nič ni,“ mu je neprestano zatrjevala.
Marki sicer ni več govoril z njo o ljubezni, loda nikdar se ni ganil od nje.
Prisilil jo je, da se je vozila z njim v bližnje miesto, kjer so jo prebivalci navdušeno pozdravljali. Ona pa je tiho sedela v avtu, le časih se je nemo priklonila. Nikdar ni izpre-govorila, niti nasmehnila se ni. Nema bol, ki ji je stiskala dušo, je pustila na njenem obrazu sledove, neki bolesten izraz, ki pa je le še povečal njeno lepoto.
Bertara je vse to slutil. Toda med pripravami za veliko slavnost je imel toliko dela, da ni utegnil biti neprestano pri njej. In vselej kadar jo je našel, jo je vprašal, ali je srečna.
Aliči so bile njegove besede oister meč v srce.
Triindvajseto poglavje
VEČER PRED POROKO
Prišel je večer pred poroko.
Dopoldne je bil krasen dan, kakršnih je malo v letu. Proti večeru pa se je vlila ploha in ohladila izsušeno zemljo. Ko je legla noč, je sicer prenehalo deževati, toda v gozdu so še zmeraj padale z drevja debele kaplje.
Ob pozni uri, ko so samo še lovski tatovi 'ia nogah, je bilo v gozdu mirno in liho, kakor bi vse spalo. Kdor pa bi bil zašel med nizko grmičevje v dnu gozda, bi se bil prepri-
TVORNICA
CIKORIJE
čal, da temu ni tako. V ogljarski koči pri vhodu v sotesko je bilo zbranih pet mož. Eden izmed njih je krenil čez goličavo. Pod drevjem vrh strmega obronka je obstal in se skrbno razgledoval na vse strani. Očividno je pazil, da se ne bi priplazil kak nezaželjen opazovalec. Drugi pa so ostali v koči. Noč je bila tako temna, da so se spoznavali le po glasu.
Od dežja so bili vsi premočeni, vrh tega pa je brila ostra burja, da jih je zeblo do kosti.
„Br,“ je zagodrnjal eden izmed njih. „Mraz je. Kaj ko bi zakurili?11
„Ne bi bilo napak,“ se je oglasil drugi iz kota. „Mislim, da imam še neka j vžigalic."
V	temi so našli nekaj dračja in z združenimi močmi zakurili sredi bajle. Kmalu nato je majhen plamenček osvetlil obraze mož. Bili so sami naši znanci: Murad, Valentin, Trompelet in Trutat. Peti, Chilperic, pa je bil na straži.
Kako so bili prišli semkaj? Kdo jim je povedal, kam je Aliče izginila?
Umor Simeona je zbudil v Parizu splošno pažnjo. Izkazalo se je, da umorjenec ni bil poklicni voznik.
Pravi lastnik voza se je javil in izpovedal, da sla ga tisto jutro obiskala dva neznanca in
kupila njegov voz in konja. Več ni vedel povedati.
Ghilpčric je še Listi dan zvedel, kaj se je zgodilo. Pohitel je v javno mrtvašnico in v mrtvecu spoznal svojega dragega tovariša, ki je z njim preživel toliko veselih in žalostnih ur. Ob pogledu na njegov negibni, od groze spačeni obraz, se je zaklel, da ga maščuje.
Javil je na policijo, da umorjenca pozna. Vendar je zamolčal vse, kar se je tikalo Aliče in Murada.
Umor Simeona je bil za Chilperica najjasnejši dokaz, da je Aliče spel v oblasti tistih, ki jim je že enkrat utekla, pa tudi dokaz, da hoče Norbert d’ Argenlal neizprosno nadaljevati boj.
Začel je na lastno pest iskati.
Poznal je njene in svoje sovražnike in bil prepričan, da jih najde. Računal je tudi na slučaj, ki mu je že lolikrat pri iskanju pomagal.
Poslednje dni je bil Trompelel zanemaril svoje posle in hotel pogledati za novim zaslužkom, 'ker ni maral izrabljali Trutatove gostoljubnosti.
Iskal je povsod, dobil nikjer. Če ga je delodajalec vprašal, kaj zna, mu je odgovoril, da vse, in to je bilo prav toliko kakor nič. Da bi uganjal čarovnije, za to ga ni nihče potreboval.
Nekega jutra je šel žalostno po ulici Lu-miere mimo mestne hiše desetega okraja, ko je zagledal kopico ljudi, ki so stali pred poslopjem z rokami v žepu. Ogovoril je enega izmed njih:
„Ali tu oddajajo delo? Jaz ga iščem!"
„Tudi jaz,“ mu je odvrnil nagovorjenec. ..Počakajte, morda kaj zaslužite."
„Kako?“
„Na zelo lahek način. Starši pozabijo dostikrat pripeljati priče s seboj, kadar javijo rojstvo svojih otrok. Nu — mi za majhen denar potrdimo, da so res pravi. Časih kane frank, časih desetak, često še kupica vina ali piva, dostikrat tudi nič, kakršne volje je kdo. Saj veste, da je porod časih zaželen, drugič pa ne."
„Z minogočim sem se že pečal," se je nasmehnil Trompelet, „takega posla pa še nisem imel. Nu, dobro, bom pa še jaz poskusil biti za pričo."
Stopil je k vratom in čakal, čakal. Dolgočasil se je, toda potrpljenja ni izgubil. Ko ni vedel kaj početi, je začel čilati razglase na uradni deski. Nenadoma pa je kriknil od presenečenja. Naletel je na razglas, ki je javljal, da se v Corbignyju poročita Aliče Bertarova in marki Norbert d’ Argental.
Kar so mu dale moči, je tekel k Trulalu.
„Trutat,“ je zaklical ves zasopel, „Trutat, pomisli! Aliče in Norbert... čez nekaj dni...“
„Kaj blebečeš?" ga je tovariš nejevoljno prekinil. Da bi se Aliče poročila z Norbertom?
„Hudiča!“ je zarobantil. „Kako je do tega prišlo? Ali je Aliče pristala?"
„Poiščiva Valentina, potem, obvestimo Murada," je odločil Trompelet. „Toda hitro, mudi se."
Pol ure na to sta Valentin in Mu rad že vedela, kaj je Trompelet odkril, in še isti večer sta se odpeljala proti Gorbignyju v spremstvu artistov in Chilperica,
V	Corbignyju so se razgubili. Če so drug drugega srečali, se še pozdravili niso, kakor se ne bi poznali.
Vsak po svoji poti so jo mahnili proti Bois-Torduju. V ogljarski kolibi so se sestali. Tam so ostali nekaj dni in se potikali po grajski okolici. Vsako noč so kovali načrte za odločilni naskok.
Po vaseh v bližini so ljudje govorili samo še o bližajoči sc svatbi. Naši znanci so nekajkrat šli v gostilnico na koncu Corl>ignyja. da Iti zvedeli vse podrobnosti. Krčmar Gerard jim je pripovedoval kakor je vedel in znal. Pravil jim je, da je bodoča markiza zelo bogata, toda šele nekaj dni, kar je zvedela, da je dedinja mnogih milijonov. Povedali je vedel tudi, da ima mnogo sovražnikov, predvsem nekega Turka, ali kali, ki jo je hotel prisiliti, da ga vzame. Marki, njen ženin, ki jo je že dolgo skrivaj ljubil, pa jo je rešil iz njegovih krempljev. „L)a, da," je končal krčmar, „kdo bi si mislil, da je v Parizu toliko zlobnih ljudi."
Valentin, ki so ga morali neprestano opozarjati, naj l)o previden, je nekega večera zašel v grajski park in se tam skril.
Že zjutraj je bil na istem mestu in doživel nekaj, kar ga je gnalo v obup. Videl je Aliče, kako je slonela ob balkonu ograje in strmela v daljavo. D asi je bil daleč, jo je vendar spo-
znal — srce mu je reklo, da je ona. Hotel je pohiteti k njej in ji povedati, da je pomoč bliizu, toda zavedal se je, da utegne vsak nepremišljen korak vse pokvariti. Zvečer sc je vrnil na isti kraj. Česa se je nadejal? Kaj je hotel? Ali je mislil, da pride Aliče sama v park, da bo z njim govorila?
Ko je bil mrak, ko je že padala noč na zemljo, je Valentin zdajci opazil, kako je prihajala Aliče počasi po poti iz gradu in krenila proti parku. Ni bila sama. Spremljala sta jo oče in Norbert. Skozi druga grajska vrata pa so istočasno prišli trije možje in ji sledili, pripravljeni na vse.
Šla je tik miimo njega, ki je bil skril za drevesom ob poti. Čisto razloči: o je videl, kako se je v teli kratkih dneh izpremenila. Zdelo se mu je, da se je postarala najmanj za deset let, in vendar je bila še lepša ko prej.
S težavo se je premagal, da ni planil na Norberta in ga zadavil — kajti to bi pomenilo izgubiti Aliče za zmeraj.
Niti za trenutek se v Valentinovi duša ni zbudil dvom, da je morda Aliče prostovoljno pristala na poroko z Norbertcm. Vse, kar je zdaj videl, mu je jasno pričalo, da je samo jetnica in žrtev okrutnega markija.
Čudil se je le, zakaj ni še poskušala pobegnili, kakor takrat, ko jo je rešil Murad. Isto vprašanje je vznemirjalo tudi Indijca. S kaikšnimi zvijačami in grožnjami jo marki drži v svoji oblasti?
Med lem so potekali dnevi in poročni dan je bil pred vrati. Morali so se odločiti.
Vsi poskusi, da bi se sestali z Aliče, so bili brezuspešni. Ostalo jim je samo še eno: vdreti v gr ad in se polastiti Norberta. Če bi imeli njega v rokah, hi bila Aliče rešena.
Spet so se zbrali v ogljarski kolibi in določili natančen načrt. Prepričani so bili, da v gradu še ne vedo, da so tako blizu. Pet jih je liilo, pet krepkih in odločnih mož, ki se niso ničesar bali, tudi krvi ne.
Štiriindvajseto p o g 1 a v j e
V	VARSTVU NOČI
Murad je olj) desetih zvečer odšel s svojimi prijatelji iz ogljarske koče. Deževalo ni več, toda tla so bila razmočena, da se jim je ponekod vdiralo do gležnjev. Ko so bili že blizu gradu, so se ustavili. Nihče si ni upal izgovoriti
besedice. Čutili so, da jih čaka hud boj in vsem je bilo tesno pri isrcu.
Plazili so se skozi gozd in se bližali goličavi pred grajskim parkom. Paziti so morali na številne žice, ki so bile razpele pri tleh. Na vsaki je bilo pritrjenih nekaj raket za jutrišnji umetni ogenj. Pri najmanjši neprevidnosti, bi se jih bila vžgala cela vrsta.
Troimpelet in Trutat sta zavila na levo, da j.cgledata okrog gradu. Chilperic pa je krenil proti drevju pred gradom, a za njim sla se pla-z la Murad in Valentin. Ko so prišli dovolj daleč, so se stisnili v kol in čakali, da se artista vrneta. To se je tudi kmalu zgodilo.
„Sodim, da vsi spe,“ je šepnil Trompelet. ..V nekaj minutah bomo opravili.“
Potem so šli naprej. Ničesar ni bilo čuti, niti pesek jim skoro ni škripal pod nogami.
Obrnili so se k vratom za služinčad, odkoder so mislili vdreti v grad. Chilperic je imel s .ser:oj težko železno palico. Zataknil jo je pod vrata in prizdignil. Zapah je popustil. Vrata so .bila odprta.
Malo na to so stali na grajskem dvorišču.
„Naprej!“ je vzkliknil Murad s pridušenim glasom. „Začnimo!“
Vrata na desno stopnišča niso bila zaklenjena. Valentin jih je hitro odprl, v istem trenutku pa je začul iz parka zategel žvižg.
Tesno jim je bilo pri isrcu. Ali ni skriven znak? Odkod prihaja? Kdo ga je dal?
Še krčeviteje so stisnili svoje revolverje.
Izžeta citrona
Angleži ne brez razloga tožijo, da jih davki izže-inajo. Naslednja zabavna zgodbica, ki so jo prinesli belgijski listi, se je nedavno tega primerila	v Londona — če ni resnična,	je	pa mična.
V nekem javnem lokalu se je znan boksar poslavljal, da je njegova pest kakor iz železa.
„Dajte mi citrono,"	je	rekel, „trikrat	jo	stisnem,
in če spravi potem kdo	še	kapljico iz nje,	mu	plačam
dobro večerjo."
S temi besedami je stisnil citrono, kakor je rekel, in jo potem dal drugim gostom, ki se jim vzlic naporom ni posrečilo, iztisniti iz nje niti atoma soka. Tedaj pa je pristopil k boksarju neznaten možiček, vzel citrono in glej — dve kapljici sta prilezli na dan.
„I)obili ste," je, rekel boksar. „Toda povejte mi, kdo ste prav za prav? Kako vam je ime?"
„0," je skromno odgovoril junak, „ime je postranska stvar, po poklicu pa sem uradnik na davkariji."
Branko Sodnik:
Planika
Jutro je bilo. Na planini je še vse spalo. Le Janez je že vstal. Otresel se je sena in se pretegnil. Potem je stopil pred stan, pogledal na hribe in zaukal, da je odmevalo od vseh strani.
„Kam bi šel?" si je rekel. „Kje bi dobil najlepših planik? Tistih, ki so velike kakor šmarni tolar in še večje. Tistih, ki jih hoče Franca? ,Jutri lahko prideš pod noč k meni/ mi je rekla, ,samo planik mi moraš prinesti, Uaikoršnili še Jernej ni Meti prinesel.' “
Ni dolgo premišljal. Zavil je proti Debelemu vrhu, kjer je bil že tolikrat. Tam so rasle med skalami največje in najlepše. Razen njega ni nihče vedel zanje.
Počasi je šel navkreber. Časih je za trenutek obstal in se ozrl nazaj. Franca je stala pred svojim stanom in mu mahala. Prešerno ji je zavpil: „Najlepših li prinesem!" Nasmehnila se mu je in mu odgovorila: »Potem pa le pridi!“
Prišel je pod steno, pljunil v roke in začel plezati. Mišice so mu pokale in kri mu je šla v glavo, toda omagal ni. Ko je posijalo izza hriba solnce, je stal vrh stene in gledal doli podse, kjer se mu je zdelo vse tako majhno. Pri nogah je bilo vse polno planik, toda prave še niso bile. Tiste velike, ki jih je hotela Franca, so bile še visoko nad njim, gori v skalah. Težko je priti tja, toda Franca jili hoče imeti.
„Moram jih dobiti!“ se je zaklel. Spet si je zavihal rokave. Pogledal je na skalo nad sabo. Tam rastejo prave! Ali bo zmagal steno? Ali jo bo?
Skala je bila strma in robata, da si je razpraskal kožo na rokah. Ko je videl, da naravnost ne pride, je zavil v ozko grapo ob strani. Hitro je šlo navzgor.
„Še pet metrov!" se je razveselil. Odpočiti se je moral, tako ga je zdelala pot. Znoj mu je curkoma tekel po licu.
„Še štiri metre — še tri metre!" S poslednjimi močmi se je pognal naprej. Še en prijem in rože bodo njegove — tiste, ki jih je Franca hotela. Segel je po njih, kakor da grabi kup cekinov. Izpulil jih je s korenino.
Tedaj pa se mu je odkrušila skala pod nogo in zmanjkalo mu je tal. Čutil je kako pada, pada. Stisnil je rože k sebi.
Zvečer Janeza k Franci ni bilo. Ko so ga drugo jutro šli iskat, so ga našli mrtvega v brezdnu. In čudno. Čeprav je treščil ob toliko skal, mu ni razbilo glave. V roki je držal rušo planik in na krvavečih ustnicah mu je igral nasmešek, kakor bi hotel reči:
„Najlepšili sem li prinesel, Franca!"
Anekdote
Ko je bil Rihard Strauss ravnatelj dunajske dvorne opere, je prišel k njemu mlad komponist z rokopisom. Strauss nm je obljubil, da bo rokopis pregledal, in je glasbenika naročil čez nekaj dni.
Novinec je bil ločen. Strauss je bil v tem prtgle-dal partituro in jo docela raztrgal. Sklenil je z uničujočimi besedami: ..Najbolje bo, da komponiranje opustile in si izberete spodoben poklic."
Ves bled in opotekaje se se je mladi umetnik poslovil. Tedaj pa ga je Strauss še enkrat poklical nazaj: „Naj vam ne gre preveč do srca! Prav tako so tudi meni rekli, ko seih predložil svoje prvo delo."
Zvezda velikega operetnega gledališča se je nedavno tega poročila z nekim bankirjem. „Zelo je srečna," je pripovedovala njena tovarišica. „Rekla mi je, da je v sedmih nebesih." — „%e mogoče," je na Io odgovoril tenor, „bila je že šestkrat poročena."
Sloviti filozof Schopenhauer, ki ni maral žensk, je nekoč zašel v družbo dam in gospodov. Tedaj so ga vprašale neke dame, naj jim pove, kdo je v splošnem pametnejši, moški ali ženske. „Ženske", je odgovoril filozof, „zakaj one se poroče z možmi, možje pa — z ženami."
Vsiljiv Anglež je na vsak način hotel videti Voltaira. Filozof pa je zavpil iz sobe svojemu slugi: „Reci, da senu umrl." „Potem bi ga pa rad videl na smrtni postelji," odvrne žilavi Anglež. „Povej mu," sc je srdito zadrl Voltaire, „da me je že hudič vzel."
Ringelhardt, direktor gledališča v Lipskem, je s/o-vel po svoji neotesanosti. Nekega tenorista je takole nadrl: „Gospod, sicer je res dognana stvar, da imajo tenoristi pravico, da smejo bili strašno neumni, toda, Rog mi je priča, vi to pravico zlorabljate."
L^ksika, umetnostne in svetovne zgodovine vseh založb, na,modernejšo svetovno bel«trintiko (Gals-wortuy, Jack London, Emil Ludwig, Gorkij, Th Mann itd) ter vsa klasična dela kakor tudi strokovno literaturo dobite pod najugoHn* jšimi pogoji na ugodne mesečne obroke pri
B. Z. RUFFU
zastopniku založbe „Minerva“, Zagreb.
Vse informacije daje „Rornan“.	51
T I	P
Dvaindvajseto poglavje LAJNA
Tako se je zgodilo, da je Jack šel na ples, ki ga je gospa Hardyjeva priredila na čast Mi«s Silviji Lestrovi, ki je la večer prvič stopila v družbo. Gospa Hardyjeva je bila zelo vesela, da se je Jack Lodge še v poslednji minuti odzval vabilu, zakaj pol tucata drugih gostov se je opravičilo, da ne morejo priti, in vse je kazalo, da bo prireditev izgubila domala ves nadejani sijaj. Družabno je bila Silvija na vmesni stopnji, bila je sicer iz zelo dobre rodbine, toda brez tradicije. Denarja je imela dovolj, čeprav ni bilo baš moči govoriti o velikem bogastvu. Bila je zala, a na žalost je imela pretenak vrat, ki so se na njem kite napele, če je naglo okrenila glavo. In pri smehu so se ji usta čez mero razširila. Vse to je njena mati dobro vedela, tako natanko vedela, kakor bi ji bil prerok oznanil, da čaka njeno hčer samo tedaj uspeh na parketu, če jo bo znala z dovolj velikim poudarkom postaviti v družbo.
To nalogo je bila prevzela gospa Hardy-jeva, in tudi ona se je popolnoma zavedala nje ležkoče; zato je bila v nemajhnem obupu, ko ji je več povabljencev z velikim obžalovanjem sporočilo, da ne morejo priti. Toda Jack Lodge ji je rešil večer. Bil je tako dolgo na potovanju in je tako malo hodil na zabave, da je bil ta trenutek res naj dragocenejši gost, in to je tudi bil razlog nenavadno prisrčnega smehljaja, ki ga je z njim gospa Hardyjeva sprejela. Pri prvi priliki, ki se ji je ponudila, je poklicala Silvijo Lestrovo na stran.
„Jacka Lodgea posadim zraven vas,“ je rekla. „Gotovo ga še ne poznate?"
Seveda ga ni poznala, vendar je že mnogo čula o njem.
„Poiza*bite to, kar ste čuli,“ je rekla gospa Hardyjeva. „Jack je velik in resen na oko, vendar je nedolžen kakor otrok. In tega ne prenese, da bi ljudje cirkus uganjali z njimi. Ne govorite mu za Boga o njegovih lovskih zgodbah. Kolikor vem, je lov edina stvar, kjer je res doma, in kakor vsi pravi možje ne pre-
nese, da bi ga kdo spoštoval zaradi tega, kar zna.“
„Komično,“ je odgovorila Silvija in široko odprla oči. „Kako to?"
„Ne vem," je vzdihnila gospa Hardyjeva, in ker je prav takrat zagledala dva gosta, ki sla prihajala proti njej, je naglo odgovorila: „Bog je ustvaril može, ne jaz!“ in odhitela.
Mala Silvija je bila malce prestrašena, malce zamišljena in hudo dobre volje. Prvič je nocoj doživela, da je celo znamenita gospa llardyjeva pokazala človeške slabosti; in zdaj je sedela zraven Jacka Lodgea za mizo.
Večerja je gladko minila. Pripravljena je bila v podolgovati visoki obokani dvorani, in orkester je bil, zakrit med zelenjem, namieščen na balkonu v zadnjem koncu dvorane. Baz-igrane volje je Jack Lodge gledal po omizju. Morje luči je migljalo in se lesketalo v vseh barvnih odtenkih. Nedolžno in milo so se svetila lica dam; nalik iskrečim se kapljicam je bliščalo iz kristalov, ki so zeleno, rumeno in škrlatno odbijali lesket draguljev. Zaprl je oči in pomislil na tangle; in ko jih je spet odprl, je videl, kako se mu je Silvija Lestrova nasmehnila.
Bila je mirne narave; s sramežljivo vnetostjo se je trudila, da bi bila zabavna, pri tem pa je ohranila neko dražestno rezerviranost, pred vsem pa je plesala z očarljivo ljubkostjo. Večer je brzo mineval, vse je plesalo, in Jack ni videl drugega več kakor mladost in vedrost in zdaj pa zdaj v ozadju ostri pogled gospe IIai,'dyjeve ali vesel nasmešek svoje matere. Ti dve dami sta sedeli skupaj in govorili o vsem in ničemer. Bilo je že blizu polnoči, ko je gospa Hardyjeva iznenada prijela drugo za roko.
»Povejte vendar, kaj je danes Jacku?"
„Ker pleše kakor vsi drugi?"
ARHITEKTI!
Nad vse ugodna prilika za izpopolnitev vaše strokovne knjižnice je nabava najboljše enciklopedije vaše stroke. Najugodnejši pogoji: mesečni obroki od 100 Din dalje.
WASMUTH, LEXIK0N DER BAUKUNST
1. zvezek je že izšel, ostali v kratkih presledkih.
Vse informacije daje .Roman”.	52
„Tak poglejte ga samo trenutek!" S svojih s.dožev sta imela razgled po vsej dvorani. ,, \1 i je presenetljivo dober igralec, ali pa se res imenitno zabava!"
..Dober igralec gotovo ni," je zamrmrala gjspa Lodgeva.
, Res, na takem glasu ni," je pritrdila gospa ai Ivjeva, in dami sta. se druga drugi nasmehnili, zakaj Jacku so očitali, da je uprav kmečko odkrit, in njegovo zehanje je bilo strah vseh gospodinj.
Cula sem, da gre spet na potovanje? V /a. zibar ali kaj."
. Tiho, prosim vas! O tem vpričo Jacka ne g vorinvo! Mislim, da se res spet odpravlja na ;in vsak dan je tako nekako poslednjič v naši sredi."
Gospa Hardvjeva se je nasmehnila Njena d a sinova sla bila drugega kova.
,‘časoma," je zamrmrala, „se vsi spame-!ujejo."
In Jacku je nocoj res bilo, kakor da prvič \ :li ta mlada dekleta, kakršna so. Še nikoli pr j se ni zavedel, da bi na plesu in muziki moglo biti nekaj prav tako Vznemirjujočega :a or če ti pride pred oči velik afriški bivol. : a ti stisk ženske reke zagomazi po vsem te-Ts =, kakor če primeš s koncem prsta petelin : >uške in veš, da se bo sprožila. Kakršenkoli je /■ bil. preden se je bil seznanil s tanglom, !rj je bil docela drugi človek.
Ork vster je bil odigral komad; ples je zarini, toda vse se je zgrnilo okoli godbenikov n prosilo za nadaljevanje, in orkester je za-1 novo melodijo; radosten plosk — in že so
plesalci zavrteli. Toda Jacka Lodgea je zdajci objel nemir. Ta komad rpu je bil ne-! a :o znan; nagnil je glavo in se skušal domisliti, česa ga ta muzika spominja. Naposled ■ mi je razodelo. Glas gosli se mu je zazdel mri, spremljava klavirja je narasla, in zdajci c začul lajno, ki je škripala isto melodijo, a ■ie v dvorani, nego na cesti.
„Kaj vam je?" je vprašala Silvija Lestrova.
,Nič! Prav nič!" Niti pogledal je ni.
„Pravkar sle bili videli tako črnogledi — aajle spet," je rekla.
Toda on ni odgovoril. Iz vsega srca si je zaželel, da hi ples prestal in godba umolknila; n da se reši privida, se je po sili zagledal v .;aj bližjo plešočo dvojico. Plavi lasje Rulh
Anglejrsove so potegnili nase njegovo pozornost. Ravno se ji je hotel zahvalili, da je umela prepodili njegovo iluzijo, tedajci pa je ugasnil lesk njenih las in potemnel, kakor hi bil oblak legel nanje; toda iz oblaka je vstal val leske-čočih se črnih las in pod njimi dve veliki temni očesi in dvoje resnih ustnic; in roka, ki je počivala Rulh Angleysovi na ramenu, je bila zdajci prečudno lepo oblikovana in je imela jamice namestil členkov. Mary Doverjeva!
..Oprostile!" ga je takrat nekdo zmotil.
Brezobzirno se je bil zadel v plesno dvojico; jecljajoč opravičilo je plesal dalje. Silvija ! estrov a ga je vsa začudena pogledala. Nu, \sckako je bil incident spet porušil njegovo vizijo, in v ta namen hi bil rad plačal tudi trikratno ceno.
Pri nekem obratu je pogledal v obraz možu, ki je plesal za njim. Ril je Billy Phipps, in njegov obraz je bil rožnat kakor dekliški, toda zdajci ga je nestalo in namestil njega je zagledal mrk obraz s prsteno kožo ko star pergamen, trdo napeto čez lične kosti, s kljukastim nosom, brutalno močno brado, porogljivo režečimi se listi in ostrim pogledom. Pavijan!
Zaprl je oči; ko jih je spet odprl, se je hija : n igla raztepla, a samo za kratek trenutek. Silvija Lestrova mu je nekaj rekla, toda njen (holmi, lihi, visoki glasek se je izgubil za globljim, melodičnim glasom, mehkim ko žamet in ne mim, v srce segajočim — Mary Doverjeva!
Še zmerom je čul lajnarja, še zmerom je škripal na cesti, še zmerom je muzika šumela. Rilo mu je, kakor bi jo hudič vrtel. Hudič je izpreminjal Silvijin obraz v ljubke črte Mary Dover jevc. Hudič je pretvarjal sleherni moški obraz v rogajoči sc Pavijanov reža j. Kaj so i le \sc te deklice? Rile so 1(0 napačne note in zvenele so malce ostro, a plehko. Ušesa so bo-1 la od njih, v njih ni bilo te dovršene obline, lega brezmadežnega zvoka Marynega glasu!
Zdajci se je v kolu dvorane ustavil.
,.Milostljiva gospodična," je rekel, „ali mi morete oprostiti? Ni mi dobro!"
.Ali vam smem kaj prinesti? To bo srce," se je prestrašilo dekletce. „Videla sem, kako vas je napadlo — kako ste se izpremenili
„l)a, da, moje srce —“
„To je strašno! Dajte, da —“
„Ne, ne, 'nič hudega ne bo. Rad bi se poslovil in odpeljal domov!"
Njegova mati in gospa hardyjeva sla vstali, ko sla ga videli odhajali. Opravičila, obžalovanje; in že so bili na ulici. Na potu domov ga je mati prijela za roko in mil ostro pogledala v oči.
„Jack,“ je rekla, „li nisi bolan. Kaj se je zgodilo?"
„Ne, nisem bolan," je odgovoril. „Toda neka fiksna ideja me muči do neznosnosti."
„Kaj neki?"
»Nekaj strašnega, da me je kar sram. Toda nocoj še ji hočem priti do konca, lej vražji fiksni ideji."
T r i n d v a j set o poglavje SVARILO
Sanlord je imel navado, da je čakal na svojega gospoda in ni šel prej spat, dokler nrJack trdno zaspal; tako je tudi nocoj bedel, ko se je njegov gospod vrnil domov, in ker je bila mrzla noč, si je zažgal ogenj v kaminu. Najtežje, kar je Jacka čakalo, je bilo San l ordu povedati svoj sklep; obstal je pred ognjem, počasi slekel rokavice in strežaja pogledal od strani.
Le-ta je med tein hodil po sobi, trudeč se, da gospoda zadovolji; postavil je na pravo mesto rokavice, popravil spalni suknjič in prinesel kozarček žganja in jabolko; dokler se mu ni Jackovo dolgo molčanje iznenada zazdelo predolgo in se je naglo okrenil. Ko je pogledal v Jaokove oči, so se njegove razširile.
»Talki se mi vidite, gospod, kakor da se odpravljate v družbo, in ne, kakor da ste iz nje prišli," je rekel in se nekam neugodno zasmejal.
»Bogme, vselej pogodite pravo, Sanford -res se odpravljam iz hiše."
»Dobro!" je vneto prikimal Sanford. „ Al i vzameva nočni vlak, gospod?"
»Nocoj potujem sam. In vlak tja ne vozi, kamor želim."
„V tangle!" je dahnil Sanford.
„Res, Sanford, poiščite mi naglo ono staro obleko. V desetili minutah hočem biti na potu."
Prestrašeni izraz v Sanfordovih očeh se je umaknil premetenemu pogledu.
M
„Žal mi je, gospod. Mislil sem, da je nič več ne potrebujete, in sem jo zažgal."
»Prekleto!"
»Morda pa bi bilo jutri zjutraj še dovolj rano?"
Zakaj že pogosto je doživel, da je Jack čez noč pozabil svoje načrte. »Dotlej bi vam pa preskrbel novo opremo, gospod." S lemi besedami je stopil proti vratom.
»Trenutek!" je zavpil Jack za njim.
»Želite?"
»Sanford, vzemite stvari ven!"
Strežaj je opustil nadaljni odpor. Stopil je lik li gospodu.
»Gospod," je rekel, »ali vam smem reči dve besedi?"
»Dvajset."
»Moje ime je Vaudrain. To veste. Pred desetimi leti je bilo to ime v tanglu dobro znano. I udi danes še ni čisto pozabljeno, in prav tako malo sem jaz pozabil tangle. Gospod, vi ste enkrat bili tamkaj in sle s celo kožo nazaj prišli. Vedi Rog, kako je to bilo mogoče. Toda v drugo ne pojde tako gladko. Gospod, kolnem se vam, če pojdete zdaj tjakaj, bo kri tekla. Poznam tangle, in vem, kako je."
„\li ste gotovi?"
»Da, gospod."	*
»Prinesite mi tedaj moje stvari." Odložil je površnik in ga vrgel na tla. Za njim sla prišla iia vrsto frak in telovnik. In Sanford je brez besede šel, da izpolni zapoved. Skrbno je položil stare cape na stol, kakor bi bile večerna obleka najdražjega krojača, in nato izginil v svojo sobo.
Ko je bil Jack oblečen, je rahlo potrkal na vrata in jih za špranjo odprl.
»Jutri zjutraj, Sanford," je rekel, »recite proisim] gospe Lodgevi —“
»Kako, gospod?" je vprašal Sanford in se prikazal na vratih, odevaje si površnik; tudi on je bil oblečen za tangle. Njegov gospod ga je molče pogledal.
»Kot človek človeku, Sanford," je zdajci rekel, »bi vam rad povedal, da ste najspodob-nejši dečko na svetu, tako mi Boga!"
In kakor bi ga bilo nenadoma postalo sram lastnih čuvstev, se je obrnil na peti in šel po stopnicah nizdol in skozi hišna vrata ven.
Toda ko sta bila na ulici, sla prišla v dosego oči, ki jim je bil sij cestnih svetiljk oči-vidno svetal kakor solnce, in še preden sta imela dve hiši za seboj, se je za njima prikazal vitek mladenič z okroglim klobukom, ki je pri hoji požvižgaval in čigar ikorak se je zdel čudno negotov. Preden sta se prav zavedla, sta imela osrednje mesto za iseboj. Dospevši v spodnji del mesta, je Sanford položil gospodarju roko na ramo.
»Gospod," je rekel, „so že za nama."
„Ni mogoče!"
„Že dolgo nama je za petami neki možak z okroglim klobukom." Jack se je ozrl po prazni cesti.
„Ali je opustil zasledovanje?"
»Dognal je, kam sva namenjena, in je telefoniral, da naju pričakajo."
Jack je radovedno pogledal Sanforda, zakaj mož je trepetal od smrtne groze in vendar se je hotel narediti, kakor da mu niič ni.
»Sanford," je rekel Jack, »poslednjič: ali ne bi šli domov in počakali, da se vrnem?"
»Gospod," je odvrnil strežaj, »poslednjič: ne maram."
Potem nista več govorila, nego sta naglih korakov stopila, dokler nista prispela na Mal-verrfški drevored, v temno, krivo ulico, ki drži iz boljših predelov mesta naravnost v tangle. Cesta je bila poipolnoma temna, in njene visoke hiše so zbujale vtis globokega črnega tolmuna, le tu in tam v nerednih presledkih, kjer so cesto križale druge ulice, so to terno pretrgali več ali manj svetli prameni.
Na enem teh križišč sta srečala v dve gube sključeno postavo, ki je zavita v veliko ruto čepela v dolbini zidu. V njenem obrazu si razločil samo oči, ki so tlele v temi; koščena, krempljasta roka se jima je iztegnila naproti. Jacku je zagomazelo po hrbtu in hotel se je umakniti tej roki, hkrati pa je spustil v njeno dlan pest srebrnih novcev. Nista pa še bila šest korakov daleč, ko sta se zdajci ustavila in se obrnila; za seboj sta bila začula komaj slišen žvižg.
To je tisti glas, ki ga je vsakogar strah, ta ostri, prodirljivi pisk, to naj preprostejše svarilno znamenje, in ko sta se okrenila, sta videla, da jima je krempljasta roka beračice pomigala.
„Pst!“ je šepnila in zavila posušeni vrat na vse strani po cesti gor in dol, in ga potlej iztegnila z vsem naporom! tako daleč nazaj, da je mogla videti Jacku v obraz. »Tiger je, je že prav," je tiho zamrmrala pred se. „Pst, Tiger!"
Premagal se je in se sklonil k .njenemu zgr-bainčenemu obraizu. „Ne idile po tej ulici! Idite drugod!"
»Saj sem vam rekel," je rekel Sanlord. „So nama že zaprli pot."
»Zakaj naj ne grem po tej ulici?"
„Ta ulica," je odgovorila, »ni dovolj varna."
In zlovešče je pomežiknila.
,,Ali mož ne sme iti, kjer ga veseli?"
„Pač. Mož lahko. Toda Tiger ne. Pst!" Pomignila mu je, naj stopi bliže. „Royton in še šest drugih!"
,vPsi!“ Segel je v žep in potegnil bankovec, pri čigar pogledu je od veselja zakrakala.
„Zdaj pa mi še povejte, kako to da ste n\e posvarili?"
Toda ona je odkimala,
„Ivdo vas je poslal?"
Spet je odkimala.
»Poglejte!"
Vzel je iz žepa še večji bankovec, in čul je, kako je težko zadihala.
»Drž! Kdo vas je poslal?"
»Nihče; kvečjemu glad in mraz, Tiger."
»In nihče drugi?" je ostro vprašal.
Mehanično je segla po bankovcu in posrečilo se ji je, da ga je konec dobila v kremplje.
»Pst! Tiger!"
»Poslušam, dobra žena!"
»Najboljšo prijateljico izgubim, če izve, da nisem molčala."
»Vaša skrivnost je pri meni na varnem."
»Kdo drugi naj bi mi bil rekel, naj pazim na vas, če ne Mary Doverjeva? Toda če iizve, da sem vam samo besedico o tem črhnila, me odere pri živem telesu."
Spustil je bankovec v njeno roko in še enega navrgel, potlej pa se je obrnil in naglo zavil na levo v drugo ulico.
Vsa stara bolest je zdaj še bolj vroče vstala v Jackovi duši. Spomnil se je vseh teh mladih deklet na večerji pri gospe IIa;rdyjevi, z njihovimi nedolžnimi, bistrimi očmi — kaj bi Ie-te neki mogle storiti, da rešijo človeku življenje, kakor je pravkar storila Mary? In če bi
ena izmed njih imela moč, katera bi tako skrivaj storila to dobro delo, ne računajoč na najmanjšo nagrado? Srce mu je udarilo ko kladivo, če je pomislil nanjo.
In ko so pete njegovih čevljev udarjale po tlaku, so mu vdarjale trdno prepričanje v zavest: karkoli se je zgodilo z njenim telesom, njena duša je čista! Njena duša je čista!
Potlej pa mu je pogled spet naskočila Pavijanova slika in ga oslepila. Naj je grešila s kakim moškim, toda kako je mogla grešiti s tem peklenščkom v človeški podobi! Z vso silo je poskušal izruvati misel nanjo iz svoje zavesti iin, tainglu okreniti hrbet, toda nalik magnetu ga je neka notranja sila gnala naprej. Ob vsakem koraku se mu je zdelo bolj nemogoče obrniti se in se vrniti. In pri slehernem koraku si je dejal: „Naj je že storila karkoli, zdaj je čisla in ljubi te, kakor te ne bi mogla nobena ženska!" Toda naj si je še tako vnelo govoril, se je vendar upiral globok instinkt v njem, ki jo je obdolževal.
In zdaj je spet stal pred črno hišo, pred ,Ukročenim merjascem*	in se	tiho splazil v
svojo staro sobo.
Najstrašnejši trenutek mojega življenja*
7
Šest let mi je bilo takrat. Otožna, mračna, polna strupenega diha je bila tista pomlad. Vse pusto, prazno. Tiho je bilo zunaj, liho tudi doma, lejer je ležala bolna moja mati. Moja mati — šestim otrokom je dala življenje-------
Očka je bil v vojni----------boj---------beg skozi
Albanijo-----------bolezen,	strašna-------mati sama
z otroci doma v bedi — — — oh, mati, nničeniška moja mali!
Oči neskončno milino izžarevajoče, oči dobre, globoke kakor morje so se zaprle----------Da, oči moje
matere-----------mati,	mati---------Naše	sreče	ni	več,
o	mati —-------
Dolga vrsta ljudi, vsi dobri, sočutni — kako ne
bi bili — saj je umrla moja mati   in mi mali,
v nemi boli zapuščeni------------Kaj	bo z nami? In ta
grob teman — oh, groza — za mojo mater — — — Motne, temne so moje oči-----------—-Hreščeče se zapirajo vrata------------------------mati-mati------zakaj
vse to?---------
Strašno pusto, mrtvo je brez tebe — — — mati —• — — Strto je moje življenje — — — daj pridi, mati!----------- Horvatova.
Dragi gospod!
Večkrat bi bila že rada Vam pisala ali nisem se upala ateka prosit za 1 d 50 p., ker bi rada tekmovala, gotovo sem jaz najmlajša tekmovalka med vsemi!?
Bilo je lani po leti zelo lep in vroč dan je bil igrala sem se z dvema sestricama in enim bratcem na veliki terasi! ker nam je bilo zelo vroče smo prosili mamico da nam nanosi v žehjenk vode ker bi se . adi kopali ona je vode nanosila in smo jo na solneu segreli kmalu je bila topla in mi štirje poskačemo z veseljem kot žabe v vodo. Bilo je prav veselo dostikrat je prišla mama pogledat če jc vse v redu. Meni ki sem najstarejša je mama ukazala naj dobro pazim na manjše tri stara sem bila takrat 8 let in sedaj bom pa 22 maja 9 let ali moja 4 lela slara sestra se je vode kmalu naveličala in šla iz vode jaz pa sem pozabila da je tud ona meni poverjena v varstvo. Nekaj časa je hodila po terasi potem je pa splezala na visoko železno ograjo ko je bila na višku je tam obstala in od veselja kričala da že zna tako visoko plezat, mi smo se ji pa smejali in se z njo vred veselili, naenkrat pa o groza Krislinka izgubi ravnotežje in zagrmi dol čez ograjo na sosedovo dvorišče!
še danes me je strah tega groznega trenutka. Končno sem se zavedla kaj se jc zgodilo grozen strah pred stariši me je prevzel tako da skočim naglo iz vode in stečem neopažena na podstrešje, čez čas zaslišim glasno govorenje in tekanje sem in tja in še nekaj trenutkov pa za slišim obupno vpitje in jokanje mamino tistikrat sem imela grozne slutnje najraje bi bila umrla. Kaj se je doli godilo nisem vedela ali slutila som oh kako sem trepetala v samih kopalnih hla-čicah v zaprašenem tesnem kotu zobje so mi šklepetali in cela sem se tresla. Potem sem slišala še ateka ki ga sicer v takem času ni bilo doma. Tako sem čepela vsa v groznem strahu do večera seveda so me že pa tudi iskali postajalo me jc strah in lačna sem bila po dolgem času sem se končno odločila da grem doli v gotovosti sem bila da je sestrica mrtva! Že sem bila v predsobi naprej se nisem upala potem so me opazili in me peljali v sobo kjer je sedela mama pri postelji Kristinke. Ko bi me ata in teta ne branili bi me mama grozno pretepla ona namreč čez meje bije kadar je jezna ker je tudi živčno bolana. Sedaj sem šele izvedela da sestrica ni umrla pač pa se je močno pobila bila je cela obvezana samo očke in nosek je imela prost.
Drugi dan so prišli gg policisti mislila sem da so prišli po mene ali oni so zmerili višino in ugotovili da je uboga moja sestrica 6 in pol metra globoko padla mama pravi še danes da jo je sv. angel varuh varoval. Dr. je bil vsak dan v hiši. Sestrica je polagoma ozdravela in padec je na mojo veselje ostal brez posledic ali tega strašnega trenutka jaz nigdar ne bom pozabila!
Margareta K., učenka Ul. r. Ij. šole v Ptuju.
To otroško pisemce bi pokvarili, če bi ga popravljali; zato ga natisnemo tako, kakor smo ga dobili.
Ali je tuberkuloza podcf?!^5 °
Napisal Dr. L. Dunner.
Do src.de prožlega stoletja je l>i!a sušica bolezen, ki ji zdravniki niso vedeli zdravila. Videli so, da ta bolezen posebno pogosto nastopa v nekaterih rodbinah, in tako je nastala sodba, da je tuberkuloza po-dedljica. Iz tistih časov se je še do danes ohranilo v krogih preprostega ljudstva, pa tudi med razumniki prepričanje o podedliivosti Mišice. Ta nabiranje ie -vsaj v tej obliki — krivo.
Zrak, mir 111 brana
Bistveno sta ta nazor izpremenili dve ugotovitvi. Brehmer je dokazal, da je tuberkulozo moči ozdraviti z zrakom, mirom in primerno hrano. Danes je zdravljenje in možnost ozdravljenja sušiee v sanatoriju nekaj, kar je samo po sebi razumljivo. Drugo dejstvo, ki je učinkovalo kakor revolucija v vprašanju tako zvane podedl jivosti tuberkuloze, je bilo odkritje povzročitelja tuberkuloze po Robertu Kochu. Pred njim niso vedeli, od česa sušica izvira. Mislili so. da se podeduje. Koch pa je z absolutno gotovostjo pokazal, da se sušica v telesu nikoli ne more razviti, če ni njen povzročitelj, namreč bacil, prišel v telo. Ni tuberkuloze brez bacila, z drugimi besedami: če je človek obolel za sušico, so morali priti v njegovo telo luberkli, t. j. bacili tuberkuloze, moral se je s temi bacili okužiti.
Natančne preiskave, ki so trajale leta in desetletja, so potem dalje pokazale, da bacil tuberkuloze ne preide direktno od očeta ali matere na otroka s podedovanjem. Naj bo oče ali mati tuberkulozna, otrok se rodi zdrav.
Nagnjenje za bolezen
A kako si potem razlagamo, da sc v nekaterih rodbinah vedno in vedno pojavlja tuberkuloza? Tu igra tako zvana dispozicija ali nagnjenje za bolezen glavno vlogo. Vsi vemo, da so nekateri ljudje posebno nagnjeni k tej ali oni bolezni. Tako poznamo ljudi, ki so slabi na črevesu in kaj radi ohole na črevesnem katarju, drugi spet sc radi prehlade itd. Ta lastnost nagnjenja k tej ali oni bolezni je doma v nekaterih rodbinah; pravimo: la in ta je nagnjen k tej ali oni
I	bolezni. Tako nagnjenje — in samo to — pa se v resnici lahko prenese z roditeljev na potomce. A nagnjenje samo še ni bolezen. Da ostanemo pri primeru črevesnega katarja: nagnjenje (dispozicija) samo še ne napravi katarja, mora priti še kak priložnostni vzrok, na primer uživanje nekih živil. Kak drugi človek, čigar črevo k tem boleznim ne inklinira, ostane pri uživanju istih živil zdrav. Slična je stvar tudi 'pfi sušici. Nagnjenje za sušico se res da podedovati. Toda nikoli ne bo človek, naj je še tako zelo disponiran, obolel za tuberkulozo, če niso v njegovo telo prišli tu-
berklovi bacili. In zdaj tudi razumemo, da ljudje, ki imajo dispozicijo, radi ohole za tuberkulozo, če imajo priložnost, da pridejo v dotik s tuberklovimi bacili. Nevarnost okuženja s temi bacili je seveda posebno velika tedaj, če doličnik stalno živi skupaj s človekom, ki kašlja in v čigar izmečku so tuberklovi bacili. Na drugi plati pa ne smemo iz navedenega sklepati, da oboli za sušico samo oni, ki ima podedovano nagnjc-n c za njo. Poznamo mnogo velikih krepkih ljudi iz čisto zdravih rodbin, ki so tuberkulozni, z druge plati pa ostanejo potomci iz rodbin, kjer je mnogo sušič-ni!\ popolnoma zdravi.
Kako se varujemo sušiee
S	lem, da smo povedali, kako tuberkuloza nastane smo hkrati pokazali pot, kako se je lahko ognemo. Boj n ora v prvi vrsti veljati širjenju tuberklovih bacilov, v drugi vrsti pa mora človek dobiti tako telo, da 11111 bacili ne morejo do živega. Če se okužiš z bacili, se začne pravcat boj med teboj in bacili. Kdor je močne:ši, zmaga, če pridejo bacili v oslabelo telo, sila že vsidrajo kakor pa če naskočijo telo, ki je krepko in se lahko hrani. To velja za vse ljudi, zlasti pa še za one, ki so nagnjenje za tuberkulozo podedovali. prr>c''ovano nagnjenje danes ni za nas nič več strašilo, ker iz izkustva vemo, da je dispozicijo moči popraviti, tako da lahko dotičnik boj z bacili uspešno preslane. Vsa moderna higijenična stremljenja za mladino in odrasle, kakor jih kažejo šola, sanatoriji za tuberkulozne i. dr., služijo okrepitvi posameznikov. Oskrba pa velja seveda najbolj ljudem iz tako zvanih s tuberkulozo obremenjenih rodbin. Tako na primer 'o treba otroke tuberkuloznih roditeljev kolikor mogoče dostikrat poslati na oddih. Vsak posameznik pa se mora pri tem zavedati, da lahko tudi sam mnogo prispeva k učvrstitvi svojega telesa /. umnim načinom življenja, snažnostjo itd.
!'e glede na dispozicijo spada k postanku tuberkuloze tudi tuberklov bacil. Prod njim se moramo po možnosti varovati. Seveda se nam ni mogoče tega bacila popolnoma obvarovati, ker je povsod, v zraku, v cestnem prahu itd. Samo po sebi je razumljivo, da ga je posebno dosti v okolici človeka, ki je bolan na pljučih, ker tak človek pri kašljanju, in kar je še važnejše, pri pljuvanju vse povsod stresa te bacile. \Ta pljučih bolni človek, ki živi v majhnem stanovanju skupaj s svojci, le-te neprestano izpostavlja nevarnosti okužitve, ki je seveda tem večja, čim bolj lahkomiselno in neprevidno pljuva:	če na primer
kašlja otroku v obraz, ali pa, kar je še hujše, pljuva na 'la in se otrok na tleh igra in dobi izpljunek, tudi če se je že posušil, na roke in prste in potem morda celo vtakne prste v usta.	Konec prihodnjič
Priporočamo modni salon
Alojzij ombar
zi gosnod^ in dame	25
Lj"-3b!(nna, VII., CelovSCta c. 53
Potepuh, ki je dobil zarodi tatvine ure dve. leti: ,.Kako dobro je urar vedel. ,Zajamčeno dve leti' je bilo napisano na lističu, ki je bil pri uri."
„7,akaj ste ukrali zapestnico iz draguljarjeve izložbe'?“ — „Vidite, gospod sodnik, zraven je bil listek in na njem je bilo napisano: ,Ne zamudile lepe priložnosti', pa se nisem, mogel premagati."
„Osemdeset dinarjev petdeset par moram plačati, ker sem svojo ženo pretepel pred pričami. ' — „Ne razumem, zakaj ravno petdeset par'!" — „To bo najbrž veselični davek."
Učitelj: „Slavko, ali bi mi znal poiskali Varšavo na zemljevidu?" — Učenec: ..Varšava — Varšava... Ne Vem, gospod učitelj, loda v radiju vam poiščem vsako postajo."
„Tako, zdaj bi si pa ogledali mitnicijsko tovarno, t oda prosim, bodite oprezni. Lani je tu ubilo dvanajst ljudi." — „Nu, to se nam ne more pripetiti." — „Za-kaj ne?" — „Ker smo samlo trije."
Kritika Aniona II., ki se ga je vse balo. je igralec poklical na telefon: „!lali>, moram vam sporočiti, da je Basserman obolel in da drevi jaz prevzamem njegovo vlogo."
„llvala za svarilo," odvrne B. in obesi slušalko.
Profesor (po izpitu): ..Veste, zakaj niste izkušnje prestali?" — študent: „Ne morem si misliti..." — Profesor: „Vidite, prav zato!"
„Gospod plačilni, zakaj je porcija danes tako majhna, včeraj je bila najmanj dvakrat tolikšna?" -..Kje pa ste včeraj sedeli?" — ,,'Tamle pri oknu." — ■•Potem je stvar v redu; gostje, ki sede pri oknih na promenado, dobe večje porcije — zaradi reklame."
„Ali ste svojo ženo pustili v letovišču?" — „Da, se zmerom se prepiru z odmevom za zadnjo besedo."
Vsa obupana pride mlada žena v sobo k svojemu možu. ..Pomagaj mi, Evgen, sinček noče in noče za spati, ie polno uro mu neprestano pojem, pa se samo dere. Kaj za Boga naj storim? ‘ ..Preslani peti!'
Š p i n a č a
Kdor hoče bili zdrav in odporen, mora jesli špinačo, ki jo pač vsakdo dobro pozna. Toda kako nemoderno jo malone povsod še pripravljajo! Skuhajo jo v preobilju vode, nato pa jo postavijo še v mrzlo vodo, da po možnosti vse izgubi, kar je v njej dobrega in zdravega. In to nemočno in brezsočno sočivje, ki dobi vso redilnost samo od obilne zabele, imenujejo potem špinačo!
Pokazati vam hočemo, kako se špinača pravilno pripravi, to je tako, da popolnoma izrabimo njeno re-dilnosl in zdravilnost. Vegetarijanci jo sesekljajo sirovo in jo potem samo nekaj minut duše z dodatkom nekaj sirovega masla. Dobra pa je tudi, če jo pripravimo na drugi način. Najprej jo dobro operemo in jo kuhamo v prav malo vode nekaj minul, nato jo fino sesekljamo (z obilo zelenega kopra), zmešamo z moko, sladko smetano in vodo. ki smo jo odlili s krompirja, in solimo po okusu.
K a k o pripra viš švicars ki s i r Dobro skuto premešaš s soljo in postaviš v porcelanasto ali kameninasto posodo, dokler se ne sesiri, kar traja nekaj dni. Ko postane že lepljiva, segreješ v ponvi nekaj sirovega masla, vliješ v ponev sirovo skuto in mešaš vse skupaj na ognju, dokler ne dobi g'adke površine. Potem zliješ v kalup, ki si ga prej iz-p aknila v mrzli vodi, in pustiš, da se strdi. Tako dobi en sir je izboren, se dolgo drži in kar je glavno — ni drag.
Nasveti za z d r a v o k n h o Hišna gospodinja pazi na zdravje vse rodbine in si je v svesti, kako važna je prava hrana za razvoj in ohranitev moči. Ne bo škodilo, če na tem mestu prikličemo v spomin nekaj dobrih nasvetov za materija! in pripravo hrane.
Če naj bodo jedi dobre in zdrave, je važno, da rabiš vedno samo dober materijal. S tem porabiš dosti manj, kakor če bi vzela slabšo kakovost, ker dobre snovi mnogo prej nasitijo in občutek nasičenosti tudi del j ostane. Tri južine iz dobrega materijala zadoščajo na dan in okrepe človeka bolj kakor pet ali šest iz manj vrednega materijala. Zlasti pri zabeli sc varuj manj vrednih margarin, ki nimajo nikake redilnosti.
21
Oglasi v »Romanu
uspeh
v kupčiji in prodali
Vse jedi moraš dovolj mehko prekuhati, da olajšaš želodcu delo. Dodaj vselej za noževo konico jedilne sode — soda bicarbonica — vsakemu sočivju, tudi govedini, da, celo pečenki, če se ti zdi žilava in trda. Soda napravi jedi prebavljivejše, vrhu tega prihraniš pri tem tudi čas (torej tudi gorivo), sočivje ohrani svežo barvo in dodatka niti ne čutiš.
S soljo prava kuharica skopari. Naknadno še zmerom lahko soliš, preslane jedi so pa neužitne. Sploh je vsak .preveč' vselej škodljiv, tudi pri sladkorju, dišavah in začimbah in masti.
Črešnjev močnik.
Potrebščine: 0 dkg surovega masla ali masti,
6	dkg sladkorja, 2 jajci, 20 dkg moke, 1 osoljek, 'A zavojčka Dr. Oetker-jevega pecilnega praška, 'A kg črc-šenj.
Priprava: Surovo maslo ali mast se pomeša, da postane rahla; nato se dodajo sladkor in rumenjaka ter se to meša 'A ure. Končno se izmenoma primešavata s pecilnim praškom zmešana moka in beljak obeh jajc ter sol. Masa se presiplje v namaščen tortni model ali v kaserolo, se obloži s črešnjami in peče počasi v pečici.
»PLANINKA" “
iz najboljših zdravilnih zelišč, čisti in prenavlja kri in učinkuje izborno pri slabi prebavi želodca, zaprtju telesa, napenjanju, nerednem delovanju črev, hemoroidih (zlati žili), poapnenju žil, izpuščajih in žolčnem kamnu. Preprečuje kislino in zbuja tek. Pravi „Planinka“ čaj je zaprt in plombiran in ima napis: Lekarna Mr. Ph. 1. Bahovec. Ljubljana
6	ter	stane	zavojček	20	Din
HiMOVt C
m
PLANINKA
IDPAVIIMI
Agfa
Kodak
Zeiss-lkon
Voigtlander
Foto
kino
aparati
Stalno v zalogi
foto-materijal
Janko Pogačnik
Ljubljana
Tavčarjeva ulica štev. 4.
gH g.	S ■ ttjr m po Din 60— s tri-
AA M ■ ■ I«	letnim	jamstvom
IVAN PAKIŽ, LJUBLJANA
it	Pred	Škofijo	15.
Blagovna znamka
»Svetla glava"
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki se prigla-šajo vsako leto, pač pa ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena je postal znak nepozaben.
„Znamka Oetker“ jamči za najboljšo kvaliteto po najnižjih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-Jev pecilni prašek
Dr. Oetker-Jev vaiiillnov prašek
Dr. Oetker-Jev prašek za pudinge itd.
tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvitljenim“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oetkerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego je Oetker-jev puding s svežim ali vkuhanim sadjem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to. da se dobe pristni Dr. Oetker-jevl fabrikati, ker se često ponujajo manj vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne in močnate Jed),
pudinge In spenjeno smetano,
kakao in čaj,
šartlje, torte in pecivo.
Jajčni konjak.
Zavojček odgovarja dvema ali trem strokom dobre vanilije.
Ako se pomeša A zavojčka Dr. Oetker-jevega izbranega vanilinovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja in se dasta 1 do 2 jajčni žlici te mešanice v skodelico čaja, tedaj se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prinašajo izbiro izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, boljih, finih in najfinejših močnatih jedi, šartljev, peciva, tort itd.
Za vsako obitelj so največje važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svoje enostavne priprave, svojega odličnega okusa in svoje lahke prebavljivosti povsod in vedno pohvalo gospodinj — tudi onih, ki stavijo večje zahteve — in ker je, kakor je pokazala izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu; ako ne, pišite naravnost na tovarno DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konsorcij „Romana“ K. Bratuša; urejuje in odgovarja Vladimir Gorazd; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.