RAZSTAVE, DELAVNICE
EXHIBITIONS, WORKSHOPS
V PREMORU PO PRVEM DEJANJU
(O razstavah Prvo dejanje:
Predstavitev Slovenskega etnografskega muzeja)
Slovenski etnografski muzej je jtinija 1997 v okviru Evropskega meseca
kulture odprl vrata nove upravne stavbe v obnovljenih prostorih na Metelkovi
ulici 2 in s tem predstavil izboljšane pogoje delovanja, obenem pa so se njegovi
sodelavci odločili nakazati tudi identiteto in vsebino ustanove, kot naj bi ju bodoči
(in sedanji) obiskovalci lahko pričakovali v bodoči razstavni palači. V tem okviru
Prvo dejanje: Predstavitev ponazarja, kaj vse lahko SEM razstavi, triptih pa
nakazuje tudi zamisel in smer, po kateri se bodo v prihodnosti gibale postavitve
v drugi muzejski stavbi, namenjeni predvsem razstavam in obiskovalcem.
Muzej se predstavlja s tremi zgodbami: 1. Kabinet čudes? Baragova zbirka
predmetov iz Severne Amerike: korak od kabineta čudes k modemi znanstveno-
raziskovalni zbirki (avtorica - mag. Mojca Terčelj, obHkovanje - Jurij Kocbek). 2. Okna
zbirk. Pogled v muzejski thesaurus (zamisel in besedila naslovov - mag. Inja Smerdel,
izbor besedila k posameznim predmetom oziroma k skupinam predmetov - kustosi
zbirk, oblikovanje - Mojca Turk). 3. Vrata kroga. O rojstvu in zgodnjem otroštvu na
Slovenskem (avtorica - mag. Janja Žagar, oblikovanje - Tomaž Marolt).
Če obiskovalec sledi postavitvi, se za uvodno dvojezično seznanitvijo z
ustanovo, njeno specifičnostjo in obenem vsesplošnostjo ter vsemi tremi
razstavami najprej sreča z razstavo zbirke predmetov, ki jih je etnografskemu
oddelku nekdanjega Kranjskega deželnega muzeja leta 1837 poslal slovenski
misijonar Friderik Baraga. V sedmih vitrinah so z originali in nadomestnimi
modeli pravih predmetov predstavljeni prevozna sredstva, bivalna oziroma
notranja oprema, obrtni izdelki, noša, moška oprema za kajenje in bojna oprema
- večinoma materialna in del socialne kulture Indijancev Otawa in Ojibwa. Kot v
razstavni brošuri opominja avtorica razstave mag. Mojca Terčelj zaradi Baragove
misijonarske gorečnosti, pa tudi njegove zavestne odločitve, manjkajo predmeti
duhovne kulture, posebno religioznega značaja.
Baragov izbor predmetov, ki jih je ob vračanju v Ljubljano omenjenemu
muzeju poslal misijonar, tudi avtor leta 1837 izšle monografije Geschichte,
Character, Sitten und Gebräuche der nord-amerikanischen Indier, pomeni prvo
391
Razstave
392
Kabinet čudes (foto: Miha Fras, 1997).
neevropsko zbirko predmetov v Sloveniji sploh, poleg tega pa tudi eno najstarejših
zbirk Kranjskega deželnega muzeja. Gre za prvo etnološko zbirko, nastalo po
vnaprejšnji znanstveni raziskavi, in zbirko, ki je zaradi svojega geografskega
porekla pripomogla k preseganju regionalnih okvirov. Zato ima ta zbirka tudi
evropski in širši svetovni pomen.
Kot je zapisano tudi na enem izmed razprtih svitkov, ki pomensko in funk-
cijsko osmišljajo razstavljene predmete (in že sami po sebi zaradi oblike dajejo
vtis zgodovinskosti), želi razstava poudariti in prikazati Baragovo strokovno
sistematično in neposredno povezavo predmetov z njegovo etnološko mono-
grafijo, saj ta zbirki daje večjo historično in muzejsko vrednost. Kabinet čudes?
naj bi nakazoval tudi koncept bodočih stalnih postavitev neevropskih zbirk SEM
- kot srečevanje Slovencev z drugačnostjo. Predmeti, ki so ob prihodu v muzej
predstavljali predvsem eksotičnost, ki so bili razstavljeni kot posebnost, čudesa
in redkost, danes kažejo na kulturnoprostorsko in časovno drugačnost ter kot
študijska zbirka omogočajo "ustrezno kodiranje tega drugega (sic) v mišljenjski
resničnosti naše istovetnosti in s tem k celovitejšemu dojemanju sveta," kot je v
brošuri (str. 13) zapisala avtorica razstave.
Obiskovalcem sta v muzejski trgovini na razpolago tudi delo dr. Franceta
Goloba Misijonarji - darovalci indijanskih predmetov (Ljubljana 1997), v katerem
je predstavljeno življenje, delo in pomen misijonarjev Friderika Barage, Franca
Pirca in Ivana Čebula ter katalog predmetov prvega; ob razstavi pa je izšla tudi
dvojezična brošura avtorice mag. Mojce Terčelj Kabinet čudes? (Baragova zbirka
predmetov iz Severne Amerike: korak od kabineta čudes k modemi znanstveno-
raziskovalni zbirki). Med 16. in 20. junijem 1997 so v SEM potekali tudi Baragovi
Razstave
393
Vrata kroga (foto: Miha Fras, 1997).
Študijski dnevi, ki so bili posvečeni dvestoti obletnici misijonarjevega rojstva.
Baragovo delo so v tem času predstavili strokovnjaki iz Slovenije, Nemčije in
ZDA: etnologi, zgodovinarji, teologi, arheologi in umetniki.
V muzejskem thesaurusu so zbirke Slovenskega etnografskega muzeja prika-
zane z izbranimi eksponati in besedili o posameznih (skupinah) predmetih(-ov).
"Razstava je poskus tolikokrat ponavljanih besed o vsem, kar muzej hrani; o
predmetnih pričah 'gospodarjenja, dela, bivanja, oblačenja, trgovanja, družbo-
vanja, ljubljenja, verovanja in umetniškega ustvarjanja'", kot navaja besedilo ob
tem delu Predstavitve. Gre za prikaz poljedeljskih, sadjarskih, vinogradniških
orodij in uporabnih predmetov, panjev in košnic, predmetov za nabiralništvo,
lov in ribolov, predmetov, povezanih z živinorejo, zbirke modelov hiš in stavbnih
delov, predmetov, povezanih z lesarstvom (gozdarstvom, prometom, lesnimi
obrtmi), kovaštvom, kolarstvom, gostilničarstvom. Predstavljeni so tudi bivalna
kultura, predmeti v zvezi s šegami življenjskega in letnega cikla, različnimi
vrstami obrti, nošo, vero in ljudsko umetnostjo. Okna zbirk pa ne izpuščajo tudi
mestnega okolja, ki ga kažejo skozi mestne oblačilne obrtnike, lectarstvo, medi-
čarstvo in svečarstvo, pa tudi primerke iz zbirk pohištva ter gospodinjskih
predmetov in naprav. Neevropska etnologija obsega zbirke predmetov iz Ame-
rike, Afrike, Azije in Oceanije. Da pa zbiranje ni nekaj zaključenega in statičnega,
da se zbirke nenehno dopolnjujejo tudi s predmeti vsakdanjika sodobnosti, je
poudarjeno predvsem z opozorilom na nastajanje novih zbirk o življenju
slovenskih izseljencev in zamejcev ter narodnostnih manjšin na območju Slovenije.
Ob nastajajoči zbirki o kulturi spominjanja pa so sodelavci ustanove povabili k
Razstave
sodelovanju tudi vse obiskovalce, naj se s svojimi albumi fotografij, spominskimi
knjigami, spominki s potovanj,... vključijo v tovrstno zbiranje, katerega rezultat
bi bila lahko čez nekaj let razstava Spominjam se te, dvajseto stoletje.
Zgodba o človeku, ki naj bi jo pripovedoval del bodoče stalne razstave, se
začenja z Vrati kroga, s pripovedjo o rojstvu in obdobju zgodnjega otroštva, z
vstopom v življenjski, pa tudi letni, dnevni ipd. ciklus. Razstava mag. Janje Žagar
z besedo in sliko, zvokom, svetlobo in z razstavnimi eksponati govori o začetku
življenja namišljene osebe, ki naj bi pomenila rdečo nit dela stalne muzejske
postavitve tudi v bodoče. Avtorica je osvetlila razmerja in vrednote z začetka
prejšnjega stoletja, in sicer v zvezi s spolnimi odnosi, nosečnostjo in neplodnostjo,
načini kontracepcije, porodom, sprejemom novorojenčka v družino in širšo druž-
beno skupnost, varovanjem in vzgojo otrok, otroško igro, šolanjem in pomočjo
pri delu, pa tudi razlike glede na družbene sloje. V delu kroga, ki podrobneje
seznanja s porodom, lahko skozi okno v panoju pokukamo v notranjost kmečke
sobe (s predmeti in silhuetami), kar spremljajo tudi razUčni zvoki otroških in
odraslih glasov, in si tako skušamo tudi ambientalno predstavljati kontekst zgodbe
o rojstvu otroka v namišljeni družini. Razstava žeH pokazati predvsem vidike rojstva
in otroštva z začetka 19. stoletja, toda, kot si je to zamislila njena avtorica, osvetljuje
tudi nekatera univerzalna intimna vprašanja (o odločitvah za ali proti rojstvu, o
idealnem otroku in o lastnih spominih na otroštvo,...) in skuša "ujeti pravo mešanico
informacije in povabila k individualnemu doživljanju teme".
Predstavitev ni troplastno dejanje le po vsebini, ampak tudi po sporočilih,
ki jih različne muzejske postavitve in pristopi ponujajo obiskovalcu. Vsem
razstavam je skupna estetska dodelanost, sicer pa so ljudje kot uporabniki
predmetov in nameni postavitev v ospredju na različne načine. Kabinet čudes?
je zaradi pomena zbirke izoblikovan v klasično vitrinsko (študijsko) predstavitev
predmetov, ki se jih postavi na ogled, njihovo vlogo in funkcijo pa razloži s
pisano besedo. Predmeti sicer niso postavljeni na piédestal kot raritete, ki jih je
potrebno občudovati in se jim čuditi, poudarek je bolj na vsebini in pomenu
zbirke kot celote, toda za marsikoga, ki morda postavitve ne vzame tako študijsko,
kot je zamišljeno, lahko npr. mokasini še vedno predstavljajo "oddaljeno
zanimivost". Ce pa si nekoč v prihodnosti predstavljam več podobnih sicer
"zastekljenih" načinov predstavitve zbirk skupaj in ob tem še njihov kontekst,
kdaj, kako, zakaj so nastajale, potem bi se lahko zarisali tudi okviri pogleda na
lastnosti zbiranja in hranjenja predmetov kot početja.
Thesaurus kot predstavitev zbirk in muzeja v prostorih predavalnice v upravni
stavbi obiskovalce seznanja z vsebino, ki jo na bodočih razstavah muzeja obiskovalci
lahko pričakujejo, ne pomeni pa dela koncepta bodoče stalne postavitve. Gre za
nizanje predmetov, prikazovanje njihove funkcije in razvoja, toda samo ta del trodelne
Predstavitve SEM (razen povzetkov ostalih dveh razstav v brošurah) tudi upošteva.
__Razstave_
da precej obiskovalcev te nacionalne ustanove ne razume slovensko, a jih življenje
Slovencev kljub temu zanima. Morda še toliko bolj. In kljub vitrinam, predmetom za
steklom, so ljudje v tem delu poudarjeni in vsaj fizično postavljeni v ospredje. Povečani
so z manjših fotografij, ki prikazujejo katerega od predmetov, prikazanih tudi v
zbirki; postavljeni v ospredje kot uporabniki predmeta in tisti dejavnik, ki mrtvemu
objektu dahne življenje, mu dodeli nek pomen.
Vrata kroga pa so nabita s simboliko in gradijo na želji, da bi se obiskovalec
z vstopom v krog nekako zavedel, da vstopa v samo jedro etnologije - v način
življenja, v tem primeru na njegovo prvotno in večini skupno stopnjo rojstva in
otroštva. Vstopa v krog kot v maternico, polno semen, potrebnih za začetek
novega življenja; pod popek v svetlobo, ki, kot da bi se lomila v tekočini (k
čemur pripomore tudi posebno steklo, za katerim so postavljeni predmeti na -
razstavi), in sredi zvokov, lahko da tudi "glasov od zunaj" (ki jih morda zarodek
sliši iz materine notranjosti - dejansko pa glasbe in ne npr. pogovora, šumov
prometa, dela na polju ali v hiši...). Simbolika vključenosti vsakega posameznika
v krog, ki ga z omenjeno razstavo za pretekla obdobja začenja predstavljati Slo-
venski etnografski muzej, pa se je kot opisana zgoraj po premlevanjih, kaj je kaj,
predstavila zgolj avtorici prispevka. Morda komu drugemu padejo v oči samo
semena in ne ve, zakaj je strop prostora na sredini usločen. Pot interpretacij je
odprta, vsakdo iz številnih malih lučk pronicajočo svetlobo, "drugačnost" stekla
vitrin, simbole, iztisnjene po stenah papirnatega kroga lahko razume po svoje...
ali pa jih tudi ne upošteva. Poti so odprte, a če je namen razstave vsebinska
razširitev znanja in predstavljanja, pa tudi občutkov in misli, ne bi bilo tako
slabo te (morebitne?) ideje o vrnitvi na začetek nekako tudi nakazati. Postavitev
morda vzbuja tudi občutke zmedenosti, ne-ravno-bistroumnosti, spraševanja:
"Zakaj zdaj vse to, ta usločenost in to...?". Dobra stran razstave so tako
vseprežemajoča simbolika, s pomočjo katere lahko vsakdo v zgodbi najde tudi
delček sebe, poudarek na vsebini in ne na prikazovanju obsežnosti ter raznolikosti
zbirk predmetov (čemur je ob izhodu iz kroga delno namenjen dotikalni ekran
računalnika s podatki o zibkah, spanju, oskrbi/dojenju otrok, vsebina pa se sča-
soma tudi bogati in spreminja), okno, skozi katerega pokukamo v notranjost
hiše in zaslišimo otroške in materine glasove. Škoda pa bi po mojem mnenju
bilo, da razstava svoje polnosti, neizrekljive, medvrstične plati, ki temelji na
vsebini, zgodovinskosti in univerzalnosti obenem ter osebni noti, zaradi česar je
nekako nasprotna postavitvam, na katerih prevladujejo predmeti (ki tu vsebino
le ponazarjajo), ne bi razširila med čim več ljudi (to naj bi bil verjetno tudi njen
namen) - in ne le med drugim: tudi neslovensko govorečih.
Dejanja, ki bodo sledila, bodo, upam, po začrtani poti obdržala vzpostav-
ljeno identiteto življenjskosti in živosti muzeja, pa tudi spodbujala obiskovalce k
osebnemu (dotikajočemu ali miselnemu) stiku s predmeti.
Mateja Habinc