Satelitski televizijski programi so se močno razširili po Srednjem Vzhodu in Severni Afriki zaradi pretežno skupnega arabskega jezika, intenzivne delovne migracije ter diasporizacije palestinske in kurdske skupnosti. Po definiciji so ti programi "deterestrializirani", na več načinov pa so tudi "deteritorializirani". Lahko prihajajo iz tujine, namenjeni so gledalcem v tujini, najemajo tujce itd. Sprejemanje teh programov omogoča gledalcem, da "uidejo" teritorialnim in zakonskim omejitvam držav, v katerih živijo. Prispevek ugotavlja obstoj deteritorializacije in poskuša dognati, kateri so ključni akterji in odnosi moči v satelitskem komuniciranju. Prvi del članka obravnava politične odgovore na izzive satelitske tehnologije, drugi pa posledice, ki so jih imele politike za preureditev komunikacijskega prostora v tem delu sveta. V zaključku avtor ugotavlja, da je satelitsko komuniciranje na Srednjem Vzhodu in v Severni Afriki v nekaterih pogledih sicer deteritorializirano, vendar je ta proces predvsem posledica delovanja posameznikov in skupin v posameznih državah, ki imajo politično moč in dostop do kapitala. Satelitska televizija sicer lahko prestopa meje, vendar s tem še ne prinaša svobode izražanja.

Pravice