Izhaja vsak četrtak UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via Machiavelli 13/11., Tel. 3(5-491 — Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11 - Poštni predal (casella post.) Trst 431. — Pošt. ček. račun: Trst, št. 11/6464 Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Velikonočna št. Lin 40.— NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna lir 2000. Oglasi po dogovouu Spedizionie in abb. postale I. gr. ŠT. 46 TRST, ČETRTEK 7. APRILA 1955, GORICA LET. IV PO PODPISU GOSPODARSKIH SPORAZUMOV MED ITALIJO IN JUGOSLAVIJO Za pravo prijateljstvo med sosedi Ustavite priseljevanje! Dajte nam narodne svoboščine Pretekli teden so' zastopniki Jugoslavije in Italije podpisali v Rimu osrnero važnih gospodarskih dogovorov. Najvažnejša je trgovinska pogodba, s katero se blagovni promet med obema državama dvigne na vrednost 60 milijard lir letno, to se pravi potroji. Poleg tega splošnega sporazuma so v Rimu sklenili še dva, ki se tičeta obmejne trgovine v naših krajih. Na odseku Videm-Gorica so določili, da si obmejno prebivalstvo sme izmenjati po znižanih carinah za 2 milijardi lir blaga na leto. Doslej je znašala njegova vrednost le 1 milijardo' 200 milijonov. Ravno tako so več ko podvojili trgovino med Trstom in njegovim neposrednim zaledjem. Od sedanjih 2 milijard so prešli na 4 milijarde 200 milijonov in tudi tu vpeljali posebne ca-linske olajšave. »Sporazumi,« je izjavil predstavnik Jugoslavije Karahegovic, »predstavljajo važen dogodek za razvoj dobrih sosedskih odnosov med našima dvema deželama.« Italijanski minister Vanoni je istega mnenja. »Sedaj,« je rekel, »ne bo težko premostiti še ostala nerešena vprašanja.« Iz srca želimo, da bi imel minister Vanoni prav. Tako« želijo vsi ljudje, ki hočejo, tla bi se odnosi med sosednima narodoma in državama resnično izboljšali. KATERA VPRAŠANJA SO NEREŠENA? Bivši politični svetovalec pri ZVU Dingo De Castro je v časopisu Concretezza poudaril, da je nujno potrebno rešiti predvsem dve zadevi. Najprej naj mešani jugoslovati-sko-italijanski odbor v Vidmu uredi vprašanje osebnega prometa na obmejnem področju. Prebivalci bivše cone H morajo dobiti pravico, da hodijo svobodno v Trst in nazaj in da jim za to' ni pogreben potni lisi, temveč navadna osebna izkaznica. Mi se s to zahtevo popolnoma strinjamo, saj je tudi v korist slovenskega prebivalstva. Zakaj se vladi nista mogli doslej v tem zediniti? Zato, ker Jugoslavija zahteva, naj se iste olajšave dajo vsem ljudem na meji od Novega grada do Trbiža, medlem ko so Italijani mnenja, da je treba te ugodnosti dovoliti le prebivalstvu cone A in cone B. Cona A — piše De Castro — ni še del Italije, kakor cona B ni del Jugoslavije. Sedanja rešitev tržaškega vprašanja je samo so-*'nsna. Če bi se osebni promet na jugoslovan-sko-italijanski meji uredil na enak način, bi 8 tem Italija priznala, da je tržaško vprašanje dokončno rešeno, torej cona B za vselej izgubljena. Mi smo pa mnenja, da trajna ali začasna r&šitev tržaškega vprašanja ni prav nič od-vi»na od tega, ali smejo ljudje čez mejo z navadno izkaznico ali s potnim listom in ali smejo’ vzeti s seboj nekaj kil masla, kupovati pri nas razne potrebščine ter tu prenočevati. Ljudje hočejo med seboj svobodno občevati in kupčevati, hočejo živeti, pravne teorije nacionalistov jih malo brigajo. Zato je glede na osebni promet tudi italijansko prebivalstvo G (.'riške in Furlanije na strani Jugoslavije in ne De Castra. To mora Rim upoštevati! RANA IZSELJEVANJA Druga zadeva, ki bi baje morala biti takoj rešena, je naslednja: po londonskem spora- zumu se morajo Italijani v coni B odločiti do 5. oktobra 1956, ali se mislijo izseliti. De Castro sodi, da je ta rok prekratek. Treba ga je pedaljšati. Vsakdo naj ima več časa na razpolago, preden odloči za vedno o svoji bodočnosti. Tudi v tem vprašanju se z De Castrom strinjamo. Zakaj naj bi se rok ne podaljšal? Če bi se s tem zaustavilo izseljevanje Italijanov iz cone B, bi bili tudi mi zadovoljni. Tržaški in goriški Slovenci imamo le škodo od istrskih priseljencev: tu samo' večajo brez-(Nadaljevanje na 3 .strani) Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike vošči naročnikom, bralcem, sodelavcem in v sen, Slovencem NOVI LIST FMJfciHiŠJKEM Ul H« EGU 7. aprila 1959 NOVICE Z VSEGA SVETA RAAE POJDE V MOSKVO Avstrijski kancler Raab bo priletel v ponedeljek z velikim odposlanstvom na pogajanja v Sovjetsko zvezo'. Rusi bi radi sklenili mirovno pogodbo z Avstrijo, ki je 10 let po koncu vojne še vedno vojaško' zasedena. Pogodba bi morala biti že zdavnaj podpisana, saj so zapadne države bile pripravljene sprejeti vse sovjetske pogoje. Toda Moskva se je nato premislila ter izjavila, da mora mir biti sklenjen istočasno z Avstrijo in Nemčijo. Tako se je stvar za leta zavlekla Sedaj so pa Rusi voljni skleniti mir brez ozira na Nemčijo. Zahtevajo le jamstva, da se Avstrija nikoli več ne združi z Nemčijo in da se ne priključi nobenemu taboru, tem več da ostane nevtralna. Zapadne vlade so opozorile Raaba, da mi rovne pogodbe ne more skleniti na lastno pest z Rusi, temveč da je za to potrebno' soglasje med vsemi velesilami. PRISTOPIL BO TUDI PAKISTAN Arabske vlade se še zmerom ne morejo pomiriti, da je Irak sklenil vojaško' zavezništvo s Turčijo ter tako razbil skupnost a-rabskih dežel. Še bolj jih je razburilo, da se je temu zavezništvu priključila ta teden Velika Britanija. Sedaj pa je turška vlada povabila še Pa kistan, naj se pridruži. Vabilo' je bilo’ spre jeto. Na Srednjem Vzhodu nastaja tako mo gočna zveza držav, na katero se bodo Angleži naslanjali. Saj je štel Pakistan leta 1951 nad 75 milijonov prebivalcev in je trikrat večji od Italije. Angleži skušajo s tem počasi nadomestiti velike zgube, ki so jih pretrpeli po> zadnji vojni v raznih delih sveta. OF NI VEČ Po Trstu sc že več časa govorili, da misli OF svojo organizacijo razpustiti. In to se je res zgodilo preteklo nedeljo. Za predlog so glasovali vsi člani vodstva razen enega. Člane so pozvali, naj se vključijo v »enotno socialistično gibanje«, ki pa dosedaj ni bilo še uradno ustanovljeno. O nadaljnjem razvoju dogodkov bomo poročali. UMRL JE MSGR. SIROTT' Pretekli ponedeljek je umrl v Trstu msgr. Giovanni Sirotti. Široki javnosti je postal znan, ko je po odstopu nadškofa Sedeja leta 1930 prevzel kot apostolski administrator upravo goriške škofije ter nastopil proti Slo* vencem. Takoj je odslovil na škofiji vse slo* venske uslužbence, izgnal iz Alojzijevišča vse slovenske sestre, vpeljal v goriško bogoslovje kot uradni jezik namesto latinščine italijanščino, začel pritiskati na slovenske duhovnike, naj predavajo v šolah slovenskim otrokom veronauk v italijanščini, prepovedal pri procesijah slovensko petje itd. itd. O pokojnem msgr. Sirottiju, ki se je prej imenoval Sirotič, bi se dala napisati cela knjiga. Njegovo protimanjšinsko in katoliškim načelom protivno delovanje je vzbudilo močan odpor tudi v inozemstvu. Pij XI. ga zato ni imenoval za goriškega nadškofa. Sedejev naslednik je postal namesto Sirottija Karel Margotti. Pokojniku bodi Bog pravičen sodnik! NAŠE ŠOLE ZAPOSTAVLJAJO Oblastva so v začetku marca razpisala podpore za marljive in revne dijake na Tržaškem, a glej, slovenske šole so kratkomalo izpustili. Slovenskim šolnikom, ki so se pritožili, je skrbnik rekel, da razpis ne velja za slo-venske zavode. Zakaj ne? Ali naši revni dijaki niso podpore potrebni? Pri davkih smo Slovenci enakopravni, pri podporah ne. Proti krivičnemu ravnanju so organizacijo naših šolnikov protestirale. NENNI IN KATOLIČANI Pretekli teden je Nennijeva socialistična stranka imela svoj občni zbor v Turinu. Največ so razpravljali o odnosih do katoličanov. Nenni je poudarjal, da morajo socialisti brezpogojno sodelovati s Krščansko demokracijo. Sicer se utegne ta združiti z misini in drugimi desničarji in demokracija bi šla rakom žvižgat. V Italiji bi spet zavladala diktatura. Demokristjani odgovarjajo, da so pripravljeni sodelovati tudi z Nennijevci, če bi se ti odpovedali odvisnosti od Togliattija, ki dela za »diktaturo proletariata« in je torej pro-tiven demokraciji. Toda Nenni ne more iti tako daleč. V Turinu je izjavil, da je njegova zveza s Togliattijem neporušna. Sodelovanje s katoličani je padlo, kakor se zdi, v vodo. »NAJT1UJŠE BARBARSTVO« Ministrski predsednik Indije Nehru je i-mel v Novemi Delhiju shod, kateremu je prisostvovalo sto tisoč ljudi. Ostro je obsodil politiko, ki jo vodi Južnoafriška unija zoper tamkajšnje črnce. In res je črncem prepovedano sedeti v istem tramvaju z belci, v zadnjem času so jih naselili celo v posebnih naseljih. To nas nekoliko spominja na čase, ko so nam v Trstu prepovedali govoriti slovenski v javnih prostorih. Neznosno je — je dejal Nehru — da zlo-stavljajo ljudi samo zaradi tega, ker imajo kožo druge barve kakor oni sami. »To je najhujša oblika barbarstva!« FIAT Doslej so skoro v vseh velikih tovarnah I-talije imeli komunisti večino delavstva na svoji strani. Prejšnji teden se je pa zgodilo, da so pri volitvah v delavske svete pri znanem velepodjetju avtomobilov Fiat zmagali nekomunisti. Dobili so 63 odstotkov vseh glasov. Ta poraz je vzdignil po vsej Italiji veliko prahu. Stranka je delala za to odgovornega voditelja delavskih strokovnih organizacij (CGIL) Di Vittoriai. Vendar mož se je krepko branil. Poraza — je rekel — je kriva stranka sama, ker je gnala delavce v politične stavke, namesto da bi se brigala predvsem za njih gospodarske in socialne koristi. IŠČEJO PETROLEJ Italija ima zelo malo premoga in ga mora uvažati iz tujine. Zato so v zadnjih časih iskali v zemlji petrolej in ga res našli na Siciliji, v srednji Italiji in Padski nižini. Pred nekaj tedni so začeli vrtati tudi v Furlaniji v okolici Ogleja. Upajo, da so pod peščenimi plastmi tudi tu ležišča nafte. VRNITE SATURNIO IN VULCANIOI Tržaški pomorščaki so poslali protest rimskemu ministrstvu za trgovsko mornarico, ker vlada še vedno ni vrnila parnika Satur-nio in Vulcanio' našemu pristanišču. Ladji sta bili zgrajeni pri nas, sta bili določeni za Trst, a so nam ju vzeli in dodelili Genovi. Med tem so naši pomorščaki brez dela in njih družine v bedi. MAJHNA MIŠKA Jugoslovanski Kras je posebno ob obali pravi raj za učenjake, ki proučujejo živalstvo. Nemški profesor Stummer je našel tam najmanjšega sesalca na svetu. To je majhna miška, nič večja od muhe, ki tehta samo tri grame. Miška žre noč in dan drobne žuželke, škodljive rastlinam, je torej zelo koristna. Kako čudovita je priroda: nekatera bitja so orjaška, druga drobcena, drobcena in vsako ima svojo nalogo. FRANCOSKA MANJŠINA Novembrskih volitev Francozi iz Doline Aoste nikakor ne morejo preboleti. Peče jih, da so dobili le enega poslanca in bili izrinjeni iz uprave lastne domačije. Rim bi jih sedaj rad pomiril in jih je zato oprostil nekaterih davkov in carin. Takoj SO' padle cene raznim potrebščinam: za 1 kg sladkorja plačujejo le 100 lir namesto 260 in kava je za 500 lir cenejša kot v ostali Italiji. Bencin stane samo- 37 lir liter, pri nas pa 138. Te olajšave bodo dvignile ljudsko blaginjo in zelo koristile tujskemu prometu. Tako bi lahko bilo tudi na Tržaškem, če bi rimska vlada spremenila naše ozemlje v prosto cono, kakor enodušno zahteva vse naše prebi. valstvo. DRAGA STAVBA Za glavno tajništvo Atlantske zveze gradijo v najbolj razkošnem delu Pariza stavbo, ki bo imela nič manj ko tisoč sob in uradnih prostorov. Stala bo 3750 milijonov lir. Prava malenkost! STRAŠNA VROČINA Medtem ko je pihala pri nas burja in ljudje še kurijo, vlada v Egiptu neznosna vročina. V dolini reke Nila kaže toplomer 40 stopinj v senci. ROKA PRAVICE V Italiji je bil pred nekaj dnevi obsojen na 30 let ječe redovnik p. Minasso. Pod Mussolinijem je bil kaplan pri zloglasnih »črnili brigadah«, ki so uganjale po deželi razna zlodejstva. P. Minasso1 ni baje nikdar zastavil besede v obrambo nedolžnih žrtev. Obsodba je gotovo upravičena, zakaj de-mokristjanska vlada nima navade preganjati katoliških duhovnikov. Obsodili so ga, četudi je zadnja leta storil mnogo dobrega za reveže. RIBE Na zborovanju ribiških zadrug v Rimu so ugotovili, da poje vsak prebivalec Italije le 9 kg rib na leto. To je zelo malo, saj pride na primer na šved«kein po 44 kg na glavo. Ker je to zelo zdrava in izdatna hrana, proučujejo načrt, kako' bi tudi oddaljene kraje preskrbeli z ribami. Danes so ribe izvečine tako drage, da so za navadne žepe nedosegljive. Za pravo prijateljstvo poselnost in kolonizirajo slovensko zemljo. Naj le ostanejo na svojih domovih, kakor smo mi na svojih. Vsak narod naj se drži bivališč, na katerih živi stoletja, in naj ne vdira v posest soseda. Proti izseljevanju iz eone B smo torej mi 'ravno tako kakor De Castro. On trdi, da je proti izseljevanju tudi Jugoslavija, ker ostajajo njena podjetja brez kvalificiranih delavcev in istrska zemlja brez obdelovalcev. Če je pa množično izseljevanje v navzkrižju z narodnimi koristmi ravno tako Italijanov kakor Slovencev ter obenem škodljivo Jugoslaviji, zakaj se ne določi skupna politika, ki bi ustavila beg čez mejo? Od koga je to odvisno? V prvi vrsti seve od Italijanov samih. Oni morajo najprej sploh hoteti ostati na rodni zemlji. Če tega nočejo, ker jim je že misel odvratna, da bi živeli kot manjšina v Jugoslaviji, jim nihče ne more pomagali in je polom istrskega italijan-slva neizbežen. »NAPAKA SE NE SME PONOVITI« Kdo je odgovoren za silno pešanje istrskega italijanstva? Diego de Castro priznava, da se je Pula 1. 1947 izpraznila po volji Italijanov samih. Izseljevanje so organizirali iz Italije in ga umetno pospeševali. De Castro trdi, da je to bila politična napaka: od laške omike so ostala tam le poslopja. Ravno tako SO' umetno podpirali izseljevanje Italijanov iz Zadra, z Reke in iz ostalih istrskih mest. In kdo je organiziral množični beg italijanskih učiteljev iz cone B leta 1952? Zopet so to bili Italijani sami. Oni so spravili 52 učiteljev v Trst in jim tu pripravili nove službe. V Italiji so bili na vsako skupino novih beguncev naravnost ponosni, češ glejte, kako je naše ljudstvo narodno zavedno, da sili izpod tujega gospostva v matično državo! Sedaj so posledice vsem vidne: ljudje derejo v trumah čez mejo, ker vidijo, kako jih tu navdušeno sprejemajo ter jim dajejo prednost pred domačini. Posledice so italijanskim nacionalistom odprle oči. Danes spoznavajo, da je bila njih politika zgrešena. »Ne ponavljajmo napake,« piše Piccolo, »ki smo jo zagrešili v Puli.« Kar se tiče cone B, se napaka k sreči da še popraviti. Potrebna pa je zato povsem nova, pogumna in odločna politika. Najprej naj se osebam, ki lahko ostanejo na svojih domovih, prav nič ne olajšuje prehod čez mejo. Pritisniti je treba nanje, da ostanejo doma. Ljudje, ki so> se že izselili, naj se v čim večjem številu vrnejo v cono B. Zakaj jim je Scelba zagotovil v posebnem statutu to pravico? Gotovo ne zato, da se je nihče ne posluži! Kdor noče domov, mora povedati upravičene vzroke. Če jih ne more, se mu odtegne podpora. To je edino' sredstvo, s katerim se lahko rešuje italijanstvo cone B. NOVA POLITIKA Taka politika bo obenem v korist tukajšnjim Slovencem. Begunci ne bodo več odjedali služb in stanovanj domačinom, zaso-vražena tuja naselja sredi slovenske zemlje bi prenehala. To bi bila seveda popolnoma nova politika. Italijani se morajo odločiti: če hočejo naše kraje naseljevati z istrskimi begunci, jih ne morejo obenem zadržati v coni B. Ali e-no ali drugo! Kratkovidni nacionalistični nestrpneži bi radi oboje, a to je neizvedljivo. S svojo politiko so sami vabili rojake čez mejo, nato so pa vpili, da italijanstvo cone B usiha in posledice naj bi nosili tržaški Slovenci. Najprej naj se ustavi izseljevanje, nato naj Slovenci šele dobe pravice, ki jim gredo po posebnem statutu. Na goriške in beneške Slovence manjšinskih pravic pa sploh ni treba raztegniti! Diego De Castro ni tega mnenja. Po njegovem bi posebni statut morali uresničiti ne samo na Tržaškem, temveč ga raztegniti tudi na Slovence, bivajoče v italijanski republiki. Ti so namreč tako maloštevilna narodna skupina, da ne more bili nevarna Italiji. Če je predlagal, naj se vsi Italijani Tržaške, Goriške in Furlanije združijo v enotno avtonomno pokrajino, ni tega storil iz strahu pred tukajšnjimi Slovenci. Pač pa se je treba »braniti pred slovanskim svetom, ki se od Miljskih hribov razprostira z ene strani do Sibirije, z druge do Bolgarije«. Boje se torej mladega, prebujajočega se slovanstva, ki bo s svojimi stomilijonskimi množicami prej ali slej začel pritiskati na meje Italije. Mi v panslavistično gibanje ne verujemo. Ali vzemimo, da ima prav De Castro in da se bodo s časom res vsi slovanski narodi čutili eno1 s tržaškimi, goriškimi in beneškimi Slovenci ter šli zanje v boj. POGOJI PRIJATELJSTVA V tem primeru nastane vprašanje, kako preprečiti spopad med slovanskim svetom in Italijo. Italijani so po našem mnenju eno zgodovinsko priliko že zamudili. Svobodno tržaško ozemlje bi bilo' lahko skupna domačija tu živečih Italijanov in Slovencev. Eni in drugi bi lahko tu živeli v polni svobodi in enakopravnosti. Vsak vzrok medsebojne mržnje bi bil s tem odstranjen. Toda Italijani so Svobodno tržaško ozemlje odbili in nas spravili spet v položaj sebi podrejene manjšine. Kaj sedaj? Še vedno se jim nudi prilika, da se izognejo usodnemu sporu s slovanstvom. Dvignejo naj se do pogumnega dejanja ter dajo beneškim, goriškim in tržaškim Slovencem vse narodne in socialne pravice, ki jim gredo, tako da ne bodo imeli nobenega razloga za pritožbe. Naše področje naj proglasijo za prosto cono, ki bo osvobojena carin in odprta trgovini vseh sosedov. V ozračju popolne narodne enakopravnosti in svobodnega gospodarskega udejstvovanja ne morejo nastati spori, temveč se razvije lahko samo prijateljstvo. To je rešilna pot, ki kaže v bodočnost. Zato je pa potrebna; korenita sprememba dosedanje politike. Dokler se v Trstu niti pri skupnih verskih prireditvah ne bo smel u-porabljati jezik slovenskih vernikov, je seve vsak up na zboljšanje razmer jalov. Zaman je ravno tako sleherno upanje vse dotlej, dokler bo vladajoča stranka smatrala za svojo »zgodovinsko nalogo«, preprečiti slogo med Slovenci ter iskala med nami to ali drugo »katoliško skupnost«, s katero bi razbijala edinost našega ljudstva. Kaj jih vobče brigajo razmere med Slovenci? Kdaj smo se mi vtikovali v odnose med italijanskimi strankami? Kakor oni tako smo tudi mi gospodarji, da sami in neodvisno urejamo razmere v svojem narodu. To so pogoji našega prijateljstva z Italijani. Vsakdo mora razumeti, da so to obenem pogoji res dobrega sosedstva Italije s slovanskim svetom. Winston Churchill je odstopil Winston Churchill je v torek zvečer odložil mesto prvega ministra in se prostovoljno umaknil. Odstopil je samo zaradi starosti, saj je prekoračil 80. leto. Z njim je zginil s po'zornice največji živeči državnik našega časa. Pol stoletja je stal v javnem življenju in preživel 5 vladarjev. Že s 26. letom je bil poslanec in s 30. minister. Njegovo življenje je bilo burno, polno zmag in porazov. Za prve svetovne vojne je zahteval, naj zavezniki napadejo Dardanele, češ da je Tur-■ čija najšibkejša sovražna dežela. Če se ona zruši, bo vojne kmalu konec. Zavezniki so napad začeli, a ga kmalu prekinili. Za neuspeh so delali odgovornega Churchilla. Mož je padel v nemilost, zletel iz vlade in šel na fronto. Ko je kasneje prišel na oblast, so ga leta 1921 ponovno zrušili. Niti za poslanca ga niso marali. Trikrat zaporedoma je pri volitvah propadel. Živel je osamljen, a ni zgubil poguma. Pozneje se je izkazalo', da je v vprašanju Dardanel gledal pravilno edino Churchill. Turki so se ravno pripravljali na predajo, ko so zavezniki ustavili napad. Če bi bili poslušali Churchilla, bi bila prva svetovna vojna končala dve leti prej in bilo bi na stotisoče mrtvih manj. V NESREČI SREČEN Tudi pred zadnjo vojno je bil Churchill osamljen. Zaman je opozarjal rojake in svet na nevarnost v hitlerizmu. Pridigal je gluhim ušesom. Šele ko je izbruhnila vojna, so 64« letnega Churchilla poklicali, naj reši domovino in svobodni svet. Po veličastni zmagi nad nacizmom in fašizmom so Churchilla spet vrgli iz vlade. Taka je bila hvaležnost njegovih rojakov. Toda mož je v 77. letu starosti doživel še enkrat zadoščenje, da je stopil na čelo države in ostal tu do torka zvečer, ko se je prostovoljno umaknil. V svojem življenju je padal in vstajal, a ni zgubil miru. O sebi je rekel, da je bil vse svoje dni »srečen«, pa naj je bil od vseh zapuščen ali slavljen in na oblasti. Preden gre, je hotel doseči še to, da pomiri komunistični vzhod z zapadom ter tako prepreči novo vojno. Ta želja se mu ni izpolnila. Zato je njegov odstop ožarjen z otožnostjo, vendar nadvse lep in časten: stari Churchill 6e umika, obdan od občudovanja vsega sveta, spoštovan od prijateljev in sovražnikov. Z njim se ne poslavlja le državnik, temveč tudi velik govornik in izredno močan pisatelj ter človek nenavadnega poguma. Taki možje se rode redko, le nekateri v stoletjih. OPČINE Laški priseljenci so poslali zadnje čase zelo delavni. Njihov fantovski odsek Katoliške akcije pripravlja letos mogočno procesijo velikega petka. Pred vojno so take slovesnosti imeli v Kopru. Kaže pa, da mislijo begunci prenesti na Opčine tudi svoje navade. Procesija se bo začela pri odhodni postaji openskega tramvaja, šla mimo ezulskega naselja in se bo končala pri Obelisku, kjer bodo postavili velikanski križ. Na posameznih postajah bodo baje govorili laiki. Lice Opčin se je po' prihodu novih gospodarjev zelo spremenilo. Povsod srečaš tuje obraze. Hiše, ki so jih zapustili Amerikanci, so v glavnem zasedli državni uslužbenci, nekatere tudi italijanski častniki. Značilno je, da imajo nove družine mnogo* otrok, kar seveda jači laško šolo. Spremembo opaziš celo v cerkvi. Priznati moramo, da so italijanski obredi bolje obiskovani kot naši, kar nam prav gotovo ne dela časti. Kakor običajno bo tudi letos v soboto proti večeru slovesno vstajenje. Obred začne ob 19. uri, po procesiji pa bodo blagoslavljali jedi. Na veliko noč bo ob 11. uri slovesna peta maša. Pevski zbor bo izvajal Tomčevo mašo, ki jo sestavljajo sami slovenski velikonočni napevi. Želeli bi, da bi se je udeležili tudi Slovenci iz mesta. Zadnje dni so* v naši kino dvorani predvajali film »Quo vadiš«. Ljudje so bili zelo zadovoljni in izrazili so željo, da bi take filme večkrat videli. Ugotoviti moramo namreč, da pri nas kažejo povečini slabe filme. Le tu pa tam pride kak dober. Upamo, da bo lastnik upošteval naše želje, saj izbira med dobrim in slabim menda ni težka. BARKOVLJE Po dolgi bolezni je v ponedeljek, 4. aprila, umrl Fran Pertot, Matičetov, upokojeni sod-nijski uradnik. Izhajal je iz vzorne barkov ljanske družine, ki je dala celo vrsto prosvetnih delavcev. Pokojnika je odlikovala izredna ljubezen do slovenske pesmi. Udejstvoval se je zlasti pri cerkvenem zboru, ki je z njim zgubil svoj steber. Blagi pokojnik naj mirno počiva v domači zemlji. SorodnikonUizrekamo' naše iskreno sožalje. TREBČE Deset let je, skoraj, odkar sc je vojna končala, a se na žalost še vedno dogaja, da se nekateri naši ljudje igrajo z najdenim orožjem. Nič čudnega, če jim to nezakonito ravnanje povzroča preglavice, katerih posledice bodo občutili morda vse življenje. Tak primer se je pri nas dogodil pretekli teden. Nedaleč od vasi je policija ustavila 23-letnega domačina Marina Čuka, ko je pod pazduho nosil sumljiv zavoj. Odvedli so ga na opensko policijsko poveljstvo, kjer so zavoj odprli in v njem našli nič manj kot e-110 brzostrelko in en samokres. Fant je nedolžno povedal, da mu je orožje pred nekaj dnevi izročil v varstvo 27-letni Edvard Križ-mančič iz Trebč. Razume se, da so policisti zaprli tudi Križmančiča, ki je prijateljeve izjave potrdil. Dodal je, da je orožje našel na nekem travniku. Medtem ko so oblastva Križmančiča izpustila na začasno svobodo, so njegovega tova- po liša odpeljala v tržaške zapore. Seveda so oba prijavili sodišču. Mladeniča se najbrž niti ne zavedata, koliko žalosti in stroškov sta s svojim lahkomiselnim dejanjem vzročila družinam. Našo mladino svarimo, naj se najdenega orožja ne dotakne, pač pa ga naj naznani policiji. BORŠT V sredo snjo pokopali upokojenega nadučitelja Josipa Bertoka. Pokojnik se je rodil v Bertokih, služboval pa je v Kubedu, Ospu in končno tudi v Bertokih. Bil je vzoren u-čitelj, ki se je živo zanimal tudi za prosvetno in gospodarsko življenje. Razume se, da njegovo javno delo ni šlo v račun fašistom. Zato so ga začeli preganjali ter končno* tudi u-pokojili. Zadnja leta je živel v Borštu od revne pokojnine ter dolgo bolehal. Pogreba se je udeležila velika množica ljudi in se s tem nekoliko oddolžila za vse dobro, kar je pokojnik storil našemu ljudstvu. Naj mirno počiva v Stvarniku, sorodnikom pa iskreno sožalje. VELIKI REPEN Burja, ki je skoraj 10 dni nepretrgoma divjala, je povzročila mnogo škode. Kmetje niso mogli opravljati svojih del. Marsikdo ni še vsadil niti krompirja. Sedaj je skrajni čas. da povežemo trte, ki so že začele močno poganjati. Veliko škodo je zadnje dni utrpelo sadno drevje, ker je burja odnesla marsikateri cvet. Upamo, da bo sedaj lepo vreme, ko bomo’ lal*o opravili zaostala dela na polju. V torek zjutraj se je v Trstu ponesrečil 20-letni Roman Škabar. Mladenič je na delu padel z lestve ter se pri tem močno poškodoval. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer se bo moral zdraviti nekaj dni. Želimo mu, da bi čimprej okrevaj. SV. IVAN Naši cerkveni pevci se pridno pripravljajo na slovesno peto mašo, ki bo* na veliko noč ob 10. uri. Letos se je pevski zbor lotil dela z nekoliko večjo marljivostjo, ker bodo sveto mašo prenašali po radijskih valovih. Do sedaj se je slovenska radijska postaja posluževala cerkve na Opčinah ali pri Sv. Jakobu, letos se je pa odločila za Sv. Ivan. Prav bi bilo, da bi se te slovenske cerkvene slovesnosti udeležilo kar največje število tržaških Slovencev. Slišali bodo naše mogočno velikonočno petje, saj smo prepričani, da se bo naš zbor častno odrezal. Ker smo že pri petju, naj napišem še nekaj. Svoj čas smo Svetoivančani imeli odličen zbor, ki je nekaj let po drugi svetovni vojni začel na žalost pešati. Tega so bile krive politične razprtije, ki so se prav tedaj razbohotile ter povzročile občutno škodo ne samo cerkvenemu petju, temveč tudi vsemu našemu narodnemu življenju. Sedaj je skrajni čas, da naš zbor pomnožimo z novimi glasovi, ker že slišimo, da se mislijo vanj vriniti nekateri tujerodci. S tem bi mi znali počasi zgubiti važno* postojanko, ki jo do sedaj krepko branimo. Upamo, da bodo naši ljudje pravočasno priskočili na pomoč. SESLJAN Novo šolsko poslopje, ki ga naša vas tako krvavo potrebuje, prav zares nima sreče. Najprej je nastal prepir, ker večina Sesljan-čanov ni bila zadovoljna s prostorom, ki ga je bil pripravljen odstopiti devinski princ. Zato se je občinska uprava odločila, da zgradi šolo na Legiševein zemljišču ob novi cesti v Vižovljc. Pogodili so se že za ceno ter pripravili vse načrte, kar pride glas, da se šola na tistem mestu ne more graditi. Vzrok je v tem, da bodo speljali ravno po tisti parceli cesto, ki bo spajala današnjo* obrežno z avtocesto. Sedaj je treba čimprej najti nov prostor, kajti država je prvo vsoto denarja že nakazala. Priziv iiabrežinskega župana Te dni je župan Terčon vložil na general-1 rok 10 dni, ko se ima gradbeno dovoljenje iz- nega komisarja dr. Palainaro priziv proti imenovanju posebnega komisarja, ki je 7. marca v Nabrežini izdal gradbeno dovoljenje ustanovi »julijskih in dalmatinskih begun cev«. Sklicujoč se na obstoječe občinske in deželne upravne zakone, je župan zahteval, naj dr. Palamara prekliče ali odloži ukrepe podprefekta dr. Maceiotte. V prizivu g. Terčon trdi, da je postopek podprefekta nezakonit, kajti po obstoječih zakonih smejo nadrejena oblastva imenovati posebne konjarje le v primerih, ko občinski upravniki ne izvršujejo svojih dolžnosti ali pa ko se izkaže, da občinska uprava iz kateregakoli razloga ne more redno poslovati. V nabrežinski zadevi pa ni bilo niti prvega niti drugega primera. Občinska uprava je namreč s pismom z dne 25. februarja javila begunski ustanovi, naj do 10. marca počaka na dokončen odgovor, ni pa s tem občina izjavila, da je prošnjo beguncev dokončno odbila. Prav tako se podprefekt ne more sklicevati na dejstvo, da je begunska ustanova dne 18. februarja določila občini samovoljni dati, kajti noben zakon ne daje zasebnikom pravice, da smejo javnim ustanovam postavljati ultimatume. Šele po 10. marcu hi begunci in tudi podprefekt smeli ukreniti, kar bi smatrali za potrebno. Toda podprefek' dr. Maeciotla je kljub temu že 7. marca imenoval komisarja. Župan Terčon nadalje trdi, da je posebni komisar nezakonito ravnal tudi pri podpisu samega gradbenega dovoljenja. Kajti če zakon predvideva imenovanje komisarjev, ni še s tem rečeno, da zanje ne veljajo predpisi o izdajanju gradbenih dovoljenj. In ti predpisi jasno govore, da je treba najprej sklicati člane gradbene komisije, slišati njihovo mnenje in šele potem dovoljenje izdati ali odbiti. Ker posebni komisar ni niti sklical niti zaslišal članov komisije, je njegov podpis neveljaven. Vidimo torej, da ima naša občina poleg gospodarskih, socialnih in političnih še celo vrsto pravnih razlogov, ki govore v njen prid. Upamo, da bodo oblastva vse to upoštevala ter opustila svojo dosedanjo krivično in protislovensko politiko. Dopisi iz Goriške DRUGI RODITELJSKI SESTANEK Kakor napovedano je bil na cvetno nedeljo drugi roditeljski sestanek za starše dijakov nižje in višje gimnazije, liceja in učiteljišča. Sestanek je otvoril in vodil ravnatelj dr. Nemec. Najprej je v kratkem predavanju razvil nekaj misli o vzgoji profesor dr. Josip Bitežnik. V uvodu je omenil obrede oljčne nedelje in še zlasti dogodke velikega tedna. Ti stavijo zelo živo v ospredje glavno vprašanje vse prave vzgoje, to je vprašanje človekovega značaja ter ciljev vzgoje, ki je najvišja, a tudi najtežja človekova umetnost. Vodilno in zdravo smer lastnega in tujega vzgajanja je pa predočil v legendi največjega grškega narodnega junaka Herakleja. Ta se je na križpotju odločil za življenje, ki je zlasti v početku in mo bi bilo prav, da so ga njihovi potomci tam pustili in tudi sami tam o-stali ter zn svoj narod, če treba, tudi kaj pretrpeli. Medtem ko po drugih slo-venskih deželah ni bilo še slovenskih učnih knjig, so jih na Tržaškem imeli že izza 1. 1846. Preskrbel jih je prav Stadion, pisal pa jih je znameniti Goričan Štefan Kocjančič. Mimogrede naj omenim, da je prav pred kratkim pisal o njegovem bogatem jezikoslovnem delu g. Cro-nia, profesor na vseučilišču v Padovi. Tržaške osnovnošolske učbenike so dolga leta rabili po slovenskih šolah, dokler niso začele izhajati šolske knjige Slomška, Močnika in Praprotnika. Šele septembra leta 1848 je prišel splošni ukaz z Dunaja, naj se v ljudskih šolah poučuje v materinem jeziku. A je šlo vedno počasi. Statistike iz leta 1851 povedo, da je še takrat od sto za šolo godnih otrok na Primorskem hodilo k pouku komaj devetindvajset; na Kranjskem pa še mnogo manj. ŠE NEKAJ KULTURNIH DROBCEV Ne sinemo misliti, da v Trstu pred sto leti ni bilo slovanske ali slovenske kulture. Slovenski šolniki so že takrat poučevali tudi na višjih šolah. Z namenom, da se dvigne pomorstvo, je vlada 1. 1817 ustanovila pomorsko šolo. Glavni jezik je bil seveda nemščina. Leta 1857 so na tem zavodu poučevali matematik Zečevič, astronom doktor Kuneš in geograf Čižman. (Se nadaljuje) SU&zi ftoč UfdjeHfa------------------------- v cuufo pavelilaHfo F. KR AL) KRIŽANI Dolga, temna stoletja smo živeli kakor v groznici, ki je glasnica smrti. Komur je Bog dodelil mehko dušo, k sanjam nagnjeno, v zvezde zamaknjeno, zvesto dušo, ki ne pozna nasilja in veruje v pravico, tak človek je kmalu ponižen hlapec svojemu sosedu. Ker ta sosed nima mehke duše, pač pa ima prostrano posestvo in potrebuje sužnjev, da delajo zanj.. . Tako smo živeli dolga stoletja, kakor nekoč v stari Kartagini sužnji Hamilkarjevi . . . Lačni in goli smo uklenjeni gonili silni mlin, od zore v mrak ... od zore v mrak .. . brez nehanja, mleli pšenico za gospodarja . . . Nihče med nami se ni upal pomisliti, da bi lahko bilo drugače in da Hamilkarjev ukaz ni božji ukaz. Nezaslišano je bilo trpljenje Gospoda našega Jezusa Kristusa. Ker trpljenje njegovo je bilo trpljenje vsega človeštva od stvarjenja do sodnega dne. Ko je na Cvetno nedeljo jezdil v Jeruzalem in so ga obsipali s cvetjem, nastlali mu z oljkovimi mladikami zmagoslavno pot, klicali mu hozana, je bil tih in žalosten pogled njegovih oči; gledal je v nezvestobo, v ponižanje, v neizmerno bolečino in v smrt. Na Oljski gori se je Bog sam razjokal pod težo svoje bridkosti, razjokal se s krvavimi solzami ob grozoti, ki jo je videl pred seboj. In prosil je, Bog sam je prosil: »Daj, da gre tat kelih mimo mene!«. Vesoljno človeštvo je malodušno klečalo na tleh, trepetalo, omahovalo za trenotek; ni omahni- lo. Mir je legel v dušo, ki je spoznala, da je za poveličanje in vstajanje treba ponižanja in smrti na križu. Njega čistega so gonili od Ane do Kajfa, gonili so ga uklenjenega, zasmehovali so ga, pljuvali mu v sveti obraz; bičali so ga, kronali ga s trnjem, da je lila kri na uboga lica. Vse je tako moralo biti; kajti rečeno je, da skozi noč bridkosti, ponižanja in trpljenja vodi pot v poveličanje. Trikrat je omagal Kristus pod križem, trikrat so se mu zastrle oči. In ko so ga razpeli na ta strašni križ, ko so vadljali pod njim za njegovo rdečo haljo, rdečo od1 božje krvi, je zaklical On sam. zaklical v neznani bolesti: »Bog, o Bog, zakaj si me zapustil/« Tudi to je moralo tako biti. Zakaj treba je bilo Sinu božjemu, treba je človeku, narodu in človeštvu, da pred sijajnim vstajenjem svojim toči krvave solze na Oljski gori, treba mu je Judeža izdajalca, krivičnih sodnikov, zasmehovanja in bičanja in trnjeve krone, treba križeve poti in povišanja na križ ... Ta sveta povest je naša povest! Je povest vsakega trpečega človeka, vsakega trpečega naroda; je povest trpečega človeštva . .. Dolga, temna stoletja smo blodili po močvirju, s potrtim srcem, brez upanja, brez ve- re v svetlobo in življenje, zakrknjeni v svoje ponižanje, v svojo sramoto in bridkost. Ali planil je silen vihar, razgnal je oblake, u-gledali smo sonce in ugledali pot. Nič več nevere, nič več nezaupanja — ven iz močvirja, ven iz teme! Morda ni še dan Vstajenja, morda je šele Cvetna nedelja in je pred nami še Oljska gora in križev pot in Golgota. Ali naj se zgodi, kar se mora zgoditi! V naših srcih je zapisano, v evangeliju, da vstajenje pride, ker mora priti. Uprimo oči v sonce: naše veliko jutro je blizu, v lica nam diha rosna zarja njegova. Na večer križanja Bilo je proti polnoči. Skozi odprto okno spalnice je valovil dan prve palestinske pomladi. Ob oknu je slonel mož zrelih let, z oblastnim orlovskim nosom, z belo blamido preko pleč. Gledal je v nejasno gručo mesta pod sabo, kjer je biil dnevni vrvež utihnil. Sel je k oknu, ker ni mogel zaspali. Čakal je, da je zaspala žena, se po (tihem dvignil od nje in se naslonil na podboj. Morda je minila ura, odi/ar je (bfiili tu, ne da bi &i mogel v tem času kaj pomiriti živce.Zlivci, to je bilo tisto, kar mu ni dalo spati po teh razburljivih d!neh, po teh dogodkih, bi so ga potegnili y svoj vrtinec .. . In tako je slonel in giledal na mali trg za templjem, kjer je zdaj val mesečine drsel preko kameni tega doprsja cesarja Tiberija. Luna je Sla za oblake im tudti malli trg je potemnel. Rahli polnočni vetrič je dahnil na vrtič ob vznožju vile, da je stara košata oiljka zatrepetala v srebrnem odblesku . . . Živci . . . 'Mož si je vrgel konec hlamide na dirugo ramo. Se pol noči ije imel pred saibo, preden bi lahko doživel novi dan, svetlobo, ki bd ga pomirila. Se pol noči . . . In vendair m bilo vzroka, da bi tako ponočeval: zvečer ga je suženj sbopal in nadr.gniil, tudi večerja je bila po njegovem okusu, tudi bati se mu ni bilo treba ničesar, saj je legionar spodaj pod vrtom stopal goir ip dol z dvignjeno sulico. Bilo je bolje, če je poskusil še enkrat zaspati. Tiho je legel poleg žepe. »Kaj ti j'2, Poncij?« Ali žena torej ni spala? Ali se je samo delala, da spi, pa je opazovala vsako njegovo kre'njo? »Nič,« je rekel. »Oh, zakaj mi je Jupiter naložil to breme. Morda bi bilo zame bolje, da bd bila žena vaškega lončarja kot žepa Ponči ja Pilata.« »Kaj pa ti je?« »To živdjenje s teboj tu, daleč od domovine, sredi' teh, J udov, ki nas sovražijo. Ali ne bi bilo bolje dat bi bdi konzul kje v Germanij!? Tam bi vsaj bila med odkritimi sovražniki. . .« ■»Mislili sem, da si ta čas spala.« »Vem, da si mislil. A nisem spala .Gledala sem te. ko sd stal ob oknu.« Pilat legel na bok, potegnil si je odejo gor do ušes, kakor da hoče dokazati, -da bo zdaj res spal »Tudi vedela sem, zakaj si Sel k oknu . . .« Besedi je Pilata zbodla. Toda ni odgovoril. »Plrav dobro sem vedela . . .« A to, da je žena tako vztrajala, je bilo dovolj. In Pilat je odbid osorno: »Spi In molči.« »Kakor hočem.* • Spet nd odgovoril. A ko žena začela že jasneje aikaiti, je Pilat mailone pobesnel. Vrgel je odejo raz s^be. Pol se je dvignil na bok. »Pošljem te nazaj v Rim.« je rekel. »Lahko bd me poslal že zdavnaj, e-kaj koncertov in koncertamtnih sbladb za violin«, čelo in klavir z orkestrom, Lirična, Siavmostna i« Dramatična uvertura, Suita, dve kantati (med nji--ma Sonetni vepec pa besedilo Prešernove istoimenske pesnitve) in še številne druge simfonične skladbe nam izpričujejo njegovo bogato tvornost. Razen nekaj redkih stkladb, v katerih je Škerjanc uporabil sodobnejše načine, se v večini skladb positižuj« u-merjejiih sredstev, ki se verno prilegajo široki patetičnosti, bi je zanj značilna. Vplivi pozni**: romantikov in impresionistov so .vidni v yseh njegovih delih. Iz Škerjančeve šole je izšlo mnogo mladih skladateljev. Nekateri so ostali zvesti njegovim psačtnom: najmočnejši med temi je Janez Matičič; njegova široko osnovana Prva 'Simfonija je žela lani odličen uspeh. Pod vplivom učitelja in francoskih impresionistov ustvarja tudi Aleksander Lajovic (Pet pesmi iz Gradnikove Kitajske lirike za sopran in orkester): Drugi Škerjančevi učenci ubirajo različna pota: veofcrat se zelo oddaljujejo od načinov, ki. stv dragi Škerjancu: med te spada Uroš Krek, čigar koncert za violino smo imeli že priliko slišati v Trstu; K. Mfzeritat (poznem samo njegovo Prvo simfonija) označuje gost, timbrično pester in močen govor,- Vladimir Lovec ima rad jasen stavek in spada med 'naj-močnejše osebnosti v mladem pokolenju; Dane Škerl (Serenada idr.) spada med najmlajše in je ortvseh Škerjančevih učencev tisti, ki rabi najbolj sveža in sodobna sredstva. Vzporedno s Škerjancem in njegovo šola .moram omeniti Slavka Osterca in njegove učence. Osterc je pri nas razširjal drzna sodobna načela in pisal glasbe«, ki zaradi ekstravagance in nepripravljenosti ofc&irastva ni še dosegli zasluženega priznanja:•Med*’ nj«gf>viimi simfoničnimi- skladbami velja omeniti'dve1* suiti; za orkester, Klasiteo- uverturo, nekaj kantat, koncerte in druge skladb** za> različne instrumenta!-1' ne sfctt?)ine. Iz njegove šole so izšli: in se’ orel javili pa simfoničnem področju Pavel Sfvic (Sušita za klarinet ir«' orkester idr.), Marijan Lip®vše8s (»kantate in čista* orkestralna dela), Primož Ram-ovS (Simfonije, kla--ivirski Gcascertino, Koncert zS dva Mavi rja in orke- -,jter idr.). Glasbeni govor viWvteh' j»-sproščen, sred- -stVa svobodna in modema. Ramovš«; je priljubi jetra vedra’ prodornost. Omeniti moram še vrsto sJtiadatelj(Wr bi niso izšli Ser omenjetisia dveh šol in ki !prii>adhsy» v glavnem pokolenju Sieerjamca in Osterca. Blaž Armtfc se je razvil iz'organiste v dobregia skladatelja.. Znane in priljubljene so» njegove simfonične pesnitve (Ples čarovnic, Zštp«ljiwc, Pesem planin), a je-pisal še mnogo> drugega*.Njegov govor je-ii*aaito’lizace-n in lahko nazumljm. Matija^ Bravničar je zelo plodovit, n»raawaden v izberi i sredštew in ljubi močne-ručihilte:'. (S&nfonlčna antiteza" itd;). Mairijan Kozina spada med .samostojnejša1 (osebnosti: djKH je" znali prežeti svojin glasbi:o. z:. zmaSiTraiostmi ljudske glasber (Bela krajirtai idr.). VasiSj Mir&, Tržačan pc*i rodti; Ki i gw pozmamo predvsem po- zborovskih in, kOmortrih’-skU;dbah, je 'obogat®'sl6venslto simfoničnoliitersfcumoo -a. marsikatero 'slogovno, atognano in 'Šteto-straffljo. Naai.ippvem aa zaključek ,da’: je SlPvensaa-akademija znanosti iia umetnosti jtedavn**'izda&aB v/ okusni opreaiisi tti; p34ne*nbp\2 sle..zenske -partiture:: Lajovičev Capriccio; Sikerjančev .tlavirshi koncert- rp Kozi-povec Setlo. kradimo. Ker so- izdaje takih -\ nas red-ke, ijihntrroeasna. zt vnesel jam f^afc^avjSš.;, ALOffiffi KUMER ¥ CD po rini breg loč)* Italijanski nogomet je zabeležil .pretekli teden v Nemčiji dve značilni zmagi. Kdo bi si bil mislil, da bo svetovni prvak tako žal<«tno, z druge strani pa tako častno izgubil? V resnici ni nič čudnega, saj pri nogometu zmaga, kvfor je močnejši in kdor se zaveda, kaj je pravzaprav? cilj nogometa. Italijani so bili tokrat tehnično na zelo dosto> ni višini ter so znali izkoristiti Slbke točke nert*-, Ske enajstorice, ki so bile v glavnem v o«i otorarn*. bi. Nemška obramba je bila preveč odprta in h&ri čestokrat slojf&askes lfesfcwtoe so Htt&duk,, dinama ter Partizan s 35 ,točki«m.. Vse kaže, da, bosAai.dala Atovo prvi ligi Lokomofcžva. ter eden o-& tlvebs: Vardar ali Železni. &arr. V Plemiči »o zaključi/ i slovensko prvenstvo v sjfc-okift;. Zmagal je Rogelj Albin* in to — pričakovano,.. Polda, je namreč bil tokrat odsoten. Sledita mu Langus in Zidar :f# ledna i bi lafiko več dosegel,, če bi se nsalo bolj sa mami; s stilom. Km soi "stedje smij»5)i# rske prireditve v alpskih dl-spipllnah v glavnenst /leoničane, lahko približno ugotovimo) lestvico 20 ai^jboltjSih smučarjev. V njej pa ni. ne dufoa ne sljtlia o predstavnikih Jugoslavije ip I&ailiift. Nedvor mf.) j© prvi 25.letni Avstrijec Mol-terer. Sedi mu a&ripina Avstrijcev (Schuster, Sai-lwv Obrtraigncr, H interseer, Rieder), nato še Avstrijci, Švicarji, Ver Francozi. Letošnja sezona je iipk-azaia, da s ut stari že zaslužili pokoj in da je K. ŠIROK Jezus na križu je govoril Jezus na križu je govoril: »Rad bi se, bratje, poslovil, rad bi podal vam za slovo svojo pohabljeno roko! Pa je ne morem nikomur podati, moram jo mirno ob križu držati, mirno držati pribito roko, pridite b irueni po slovo!« Kje je zdaj množica vernih ljudi, ki za menoj je hodila? Kadar je videla križ nad menoj, se je potuhnila in potajila. Zdaj sem visoko na križu razpet, hlapci pod mano na kocke igrajo, a farizeji čez plote zijajo in »e tolažijo: »Zdaj ga imamo!« Moje tptežno telo ste razpeli, z žolčem ste me napojili, svete resnice pa niste ujeli, niste na križ je pribili!« izprehiodi italijanskega napad* so sq zaključevali na zelo razburljiv način.. Poleg tega ške^kS v katemnjena^ Avstrlj- zensklm prostorom ne samo »aradi prožno italijanske obrambe, temveč v glavnem ?»to, kur nis* znali v zaključevanju poif&ati primernega,, prost* ra za streljanje na vrata. Poleg toga pa go Nemci netočno podajali žogo ter skušal* zabijat! gol# v gneči. Tudi Italijani niso sicer igrali klasičaega nogometa, da sploh ne govorimo o 1. polčasu - vendar so v nekaterih trenutkih pokazali hitro igra. Najboljši del italijanskega mo&va je bila obramba, ki je čestokrat pokazala, kako se »<5isU« kazenski prostor, ter bi lahko bila v vzgled marsikateri re. prezentanci. Na koncu še tole: »Italijani so zasm-ženo zmagali, Nemci dostojno ia^uhili, mednarod,-športna javnost pa je še bolj prepričana, da cev (Tirolci) tej- Francozov. V mednarodni lestvici vidimo torej„ /v^/^^A/y^/A^AA/^AAAAA/'^AAAAA^AA/'AAAA<^AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA/w -A M W>it IjMflj; Ko je žensko spravil na varno, se je vrnil po Ab- Ukanjeni Arabci so kmalu opustili iskanje. Pie- Ob jasni svetlobi zvezd sta vso noč jahala po pu-dula. Arabci so že razbijali po vratih. V trenutku, salka je tedaj milo prosila Tarzana, naj jo reši. ščavi. Ko se je zasvitalo, sta zagledala karavano ko so odnehala, je Tarzan vzdignil Abdula in se Povedala mu je, da so jo ugrabili svojcem in pro- in izgubljena šejkova hči je bila vrnjena žalost- z opičjo spretnostjo ponovno vzpel na streho. Se dali za sužnjo. Bila je hčerka starega šejka, Tarza- nemu očetu. »Vse, kar je moje, je tvoje,« je rekel hipec, pa bi bila izgubljena. novega prijatelja iz Sidi-Aissi. šejk ter mu ponudil gostoljubje svojega rodu. Copyrifht, 1929, by Edgar Rio« Bu.-roujh*. Inc. Ali righu nMfved. Tarzan je tisti dan potoval z njim. žalosten se A kmalu ga je vznemiril drugačen glas. Nobeno Ko so se koraki približali, je Tarzan obstal in je drugega dne poslovil od dobrih ljudi, da bi se človeško uho, razen njegovega, ga ne bi spoznalo, pripravil puško. Nagovoril jih je v francoščini, češ, vrnil v Bu Sader. Pod afriškim mesecem ga je ob- Tarzan je dobro razločil korakanje precejšnjega kaj hočejo od njega. Odgovor je bil blisk iz puška hajalo silno hrepenenje po džungli. Slišal je kaš- števila bosih nog. Bližali so se mu izza hrbta. 2e — in kralj džungle se je zgrudil. Eden izmed na-ljanje leoparda in tuljenje panterjev. davno je bil prepričan, da ga zasledujejo morilci, padalcev mu je nastavil puško, da bi ga končal. Skrivnost DRJA FU-MANCUJA HOMAN » Spisal t Sax Rohner m Prevedel! A. P. Slednjič je bila pozornost prijatelja vendarle poplačana. Urno ■sem se nagnil naprej. Smith je dobesedno drhtel v pričakovanju kakega odkritja. Spet je nenavadni parfum privel v najino skrivališče; in ne da bi gledal na desno ali levo, sem videl Karamaneh — zakaj bila je ona, o čemer nisem dvomil — ki je spet korakala na nasprotna stran »obe in izginila.• »Moški, s katerim je govorila!« je siknil Smith. »Morava ga videti! Morava ga dobiti!« Odgrnil je zaveso in stopil v vežo. Bila je prazna, šla sva po hodniku in prišla skoraj do vrat v veliko sobo, ko so se ta odprla in je z urnimi koraki prišel ven neki moški, odprl vrata, ki so držala na cesto, in še preden je mo.gel Smith priti do njega, je bil zunaj in je za seboj močno zaloputnil vrata. Prisegel bi, da nisva bila niti štiri sekunde za njim, toda ko sva stopila na cesto, je bila prazna. Najin plen je zginil, ko da bi se bil vdrl v tla. Velik avtomobil je pravkar zavil okoli vogala proti Leicester Squaru. »To je dekle,« je zarenčal Smith, »toda kje za božjo voljo je človek, ki mu je prinesla poročilo? Rad bi dal sto funtov, da bi zvedel, kaj se pripravlja. Če človek pomisli, kako priliko sva imela in je nisva izrabila!« Jezen in v zadregi je stal na vogalu ceste in gledal v smer zelo prometne ulice, v katero je odpeljal avto. Po svoji navadi se je vlekel za uhelj in slišal sem, da je škrtnil z zobmi. Tudi jaz sem bil ves zamišljen. Že tako sva imela tiste dni tako malo sledov v borbi z nasprotnikom-velikanom. Sama misel, že sama misel je bila grozna, da bi lahko majhna zamuda nocoj pomenila zmago Fu-Mančuja, da bi lahko pomenila preobrat ravnotežja, ki ga je vzpostavila modra previdnost med belim in rumenim plemenom. Smithu in meni, ki so nama bile nekoliko znane tajne sile. ki so bile na delu, da prevržejo indijsko oblast, se je zdelo, da se je velika rumena roka stegnila nad London. Dr. Fu-Manču je bil nevarnost za ves naohraženi svet. Vendar pa mnogi milijoni niso slutili, da živi on, ki bi hotel voditi njihovo usodo. »V kakšen tajinstven naklep sva pogledala?« je rekel Smitli. »Kakšno državno skrivnost hočejo ukrasti? Kateri zvesti služabnik britske države naj zgine? Na koga je zdaj Fu-Manču pritisnil svoj smrtni pečat?« Vč&ele uelik&mbie i/iKa^ilce. uoZcifa Trgovina jestvin Velišček Teodor Gorica, ul. Montesanto 91 Trgovina jestvin Terpin Franc ŠTEVERJAN 1 TOVARNA lPtincic KRMIN - CORMONS TELEFON ŠT. 32 Izdeluje vsakovrstno pohištvo, spalnice, jedilnice, kuhinje itd. Izvrši vsako delo po naročilu. Prodaja po tovarniških cenah, jamči za solidno delo. TVRDKA K E R Z E ]p It JS. & & J5. S. O I O Vil NIV It tl TRGOVJNA NA DROBNO IN DEBELO Emajlirani električni štedilniki in na plin najmodernejših oblik. Popolna oprema za kuhinje, jedilnice, restavracije, iz emajla nerjavečega inox jekla itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni stroji, grelci za vodo, hladilniki. Dekorativni predmeti umetne obrti, od keramike do brušenega kristala. Lestenci ter vseh vrst električnih luči, klasične in moderne oblike. Prodaja tudi na obroke. Dr. Igor Franko zobozdravnik-specialist Gorica, ul. Carducci 7-1 — Tel. 29-09 Krojačnica za dame in gospode T. Hlede Gorica, ul. Seminario 2 — Tel. 37-50 Trgovina čevljev Andrej Čotar Gorica, ul. Rastello 3 Gostilna »» Hall” Pevma, ul. Bella veduta »Morda ob lej priliki Karamaneh ni delala kot doktorjeva odposlanka?« »Prepričan sem, da je bila, Petrie. Nal koga se je nanašalo’ nje' no pomočilo, koga naj ovije rumeni oblak? Naročila tistemu mo škemu so bila nujna. Saj si opazil njegov nagli odhod. Vrag z njim!« S stisnjeno pestjo desnice je udaril v dlan levice. »Ves čas nisem imel prilike, da bi vsaj površno videl njegov obraz. Človek bi zbesnel, če pomisli, koliko ur sem prcčakal na tistem mestu, da bi doživel kako srečanje — potem pa pokvariš vse, ko prilika nastopi!« Skoraj nič nisva pazila, katero pot sva ubirala; tako sva bila zdaj ob Piccadilly Circusu in sva zašla v sredo nočnega prometa. Pri tem sem še pravočasno potegnil Smitha na stran, da sem ga rešiti prednjih kole® velikega avtomobila. Nato je bil ves promet ustavljen in znašla sva se prav nevarno stisnjena v sredi raznih vozil. ' ' j i ' ; 1 !'* ™ S težavo sva se izmotala iz stiske, vozači taksijev pa so se nama režali, zakaj povsem naravno so naju imeli za dva navadna orientalska obiskovalca. Prav v času, ko je n e prest opna ovira, namreč roka londonskega redarja, omahnila in so vozila nadaljevala svojo pot, sem zaduhal lahen, komaj zaznaven vonj. Taksiji in avtomobili so bili že spet v toku in tako nama ni ostalo’ nič drugega, ko da sva se hitro vrnila na pločnik. Nisem utegnil ozreti se, toda nekaj mi je pravilo, da je nekdo, ki je uporabljal tisti nenavadni parfum, nagnjen skozi okno avtomobila. »A ndaman — drugi!« je bilo čuti lahen šepet. Prispela sva na pločnik, ko je že spet veliki promet girmel svojo pot. Smith ni bil zaduhal tistega vonja, ki je privel od osebe iz avtomobila in ni ujel zašepetanih besed. Toda jaz nisem imel povoda, ne verjeli svojim čutilom, in tako' sem za gotovo vedel, da je bila Karamaneh le nekak meter pred nama, da naju je spoznala in zašepetala tiste besede, ki nama naj bi bile v pomoč. Ko sva bila spet pri mojem stanovanju, sva se skoraj vso uro ukvarjala z vprašanjem, kaj bi lahko pomenilo »Andamau — drugi«. »Zlodeja!« je zavpil Smith, »pomeni lahko marsikaj — tako na primer izid kake dirke.« Bruhnil je v svoj redki smeh in si začel tlačiti tobak v pipo. »Ne vem' za nikogar — za nobeno važno osebo — v Londonu, na katero bi ta čas Fu-Manču nameraval izvršiti napad.« je dejal. »Izvzeti moram seveda naju.« Pričela sva po redu prebirati vsa imena, ki sva jih imela na seznamu, in pregledovali najine zapiske. Ko sem s^ slednjič odpravil domov, se je noč že umikala novemu dnevu. Toda vendarle nisem mogel zaspati »n besede »Andaman — drugi« so se mi kot porogljiva pošast suitah1, po možganih. Potem je zazvonil zvonec telefona. Govoril je Smith. Že minuto pozneje je bil v moji sobi; obličje mu je bilo togotno. (Nadaljevanje)