Vidov dan.
V tretjič smo letos praznovali v torek 28. junija Vidov dan, spomin kosovskih junakov. Ko smo pred dvema letoma prvič slavili ta narodni praznik, smo se komaj zavedali njegovega pomena. Začeli smo se tedaj Šele globlje spoznavati v naši novi kraljevini. Ko smo lani drugič slavili ta praznik, je medsebojno spoznanje že silno naraslo. Prav ob teh dneh je prestolonaslednik regent Aleksander prišel med Hrvate in Slovence, ki so ga sijajno vzprejeli, vzljubili in utrdili vezi med Srbi, Hrvati in Slovenci.
A tudi letošnji Vidov dan bo važen v vrsti Vidovih dni. Ob letošnjem Vidovem dnevu jo bil položen trden kamen državni zgradbi, sprejeta je bila naša ustava.
Dobri dve leti je trajalo, predno smo si pripravili temelj za našo državno zgradbo. Ni bilo lahko to delo. Zakaj sestavni deli nove države so jako različni. Eden del, Srbi, so že bili vajeni samostojne države, ki so si jo v trdih bojih ustvarili in vzdrževali. Dragi del, Hrvati in Slovenci, so do združitve delali pod tujim gospodarjem, nesamostojno, skrbeč bolj za ohranitev svoje osebnosti, boreč se bolj proti nasilnostim gospodarjevim. Osamosvojeni so bili navdušeni za svojo svobodo, ki so jo hoteli oživotvoriti vsepovsod. Ali ker niso imeli izkušenj, so se pojavile želje in načrti, ne samo različni, nego celo naravnost nasprotni.
Veliko previdnosti, modrosti in umetnosti je bilo torej treba, da se je iz različnih zahtev in mnenj ustvaril temelj, ki bodi podlaga naši skupni državni zgradbi. Ta temelj je sedaj ustvarjen. Na tem temelju je treba sedaj dalje graditi. In treba bo mnogo dolgega in vztrajnega dela, da se dovrši ta zgradba.
Vidov dan naj bi nas vsako leto opozarjal, kako vršimo to delo. Spominjali naj bi so delavci pri tej zgradbi usodnega Vidovega dne leta 1389 na Kosovem polju. Dotlej je bila srbska država mogočna in se je uspešno branila proti sovražnim sosedom svojim, ki so bili takrat isti ko sedaj. Italijani na zahodu, Madžari z Nemci na severu in proti zapadu prodirajoči Turki na vzhodu.
Dušan Silni (1331—1355) je še mogel družiti domače moči v brambo domovine. Njegovi nasledniki tega niso mogli več. Posamezni knezi in gospodarji so gledali bolj, da bi v svojih dolih gospodovali čim bolj nezavisno od centralne oblasti, gledali so bolj na lastno korist, nego na skupne državne koristi, skratka: ni jim bilo za močno edinstveno državo. In ko je prišel močan nasprotnik nad državo, bili so to Turki, so mu mo-
rali podleči, dasi so se v zadnjem hipu hoteli zediniti proti njemu. Odporna sila celotnega srbskega naroda je bila na Kosovem polju strta. Turkom je bilo poslej lahko, si podvrgavati posamezne kose srbskega ozemlja.
V odvisnosti, v turški sužnosti je srbsko ljudstvo uvidelo vzrok svoje nesreče : sebičnost svojih voditeljev. Sebičnežu so lastne koristi več nego skupne. Naj jih trpi in propade sto in sto drugih, da se le njemu dobro godi, da, celo lastno mater zataji, če mu ie to v prid, lastnega brata izda za Jude-ževe groše.
Do tega spoznanja je prišlo srbsko ljudstvo, trpeč pod turškim jarmom, ko se je spominjalo nesrečne bitke na Kosovem polju.
In ko mi praznujemo leto za letom Vidov dan, spominjajmo se tudi tega zla, vo-dečega v propast. In če se otresemo tega zla, pa podredimo osebne koristi skupnim, višjim koristim, smemo biti prepričani, da se bo dobro godilo ne le naši državi, nogo tudi nam, ki baš sestavljamo to državo.