Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani _

108897


/

Drugo Berilo

za

slovenske šole.

Velja vezano v platnenem herbtu 41 kr.

2;Ta 33'u.aa.a.ji.

V c. kr. založbi šolskih knjig.

1878 .


/

108897

Šolske bukve, v ces. kr. zalogi ^šolskih bukev
na svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, kot
je na pervem listu postavljeno.

umBj !(|5f

Pervi razdelek.

Podučne povesti in pesmi.

1. Molitev.

Blagoslovi , oče večni, delo moje pridno sti
K tvoji slavi, moji sreči naj obračam svoje dni!
Čednosti mi v serce s&di, vselej bodi ti z menoj !

Hočem pridno se učiti, bom otrok pokoren
tvoj. Daj, da vedno rastem v dobrem, da obnašam
se lepo, in da enkrat srečno pridem k tebi v ljub¬
ljeno nebd!

2. Božja volja.

Nekega zelo ubožnega in bolnega človeka
sosed vpraša, kako se mu godi.

„Prav dobro se mi godi,“ odgovori ubožec.

,,Saj si ves reven in nadložen,“ pravi
sosed, ..kako li moreš reči, da ti je dobro ? u

| *

„Pa vendar vem, da se mi dobro godi/
reče dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog
mi obrača in dela vse po moji volji.“ Sosed
se še bolj čudi, in pravi: .,To še manj raz¬
umem ! Reven in bolehen si, in praviš, da ti
Bog obrača vse po tvoji volji; kako je to ?‘‘
„Prav lahko!“ pravi ubožec. „Ce mi Bog kaj
pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, mislim si:
Bog hoče tako! In ravno tako, in nič drugače
hočem tudi jaz, zatorej je njegova volja vselej
tudi moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača
in pošilja, kakor in kar hoče, on obrača in
dela vselej in z vsem po moji olji.“

Tako je govoril zadovoljni ubožec, in je
zapel Bogu zahvalno pesem. Sosed gre dalje,
in si misli: Menil sem, da je ubožni sosed
prav zapuščen in nesrečen človek; zdaj pa
vidim, pa je zadovoljnejši in srečnejši, kot
jaz in veliko drugih.

3. Bog yse prav obrača.

Jernej, razumen in pobožen oče, so svoje
otroke ob vsaki priložnosti spominjali na
božja dela, in so jih učili spoznovati Boga iz
njegovih stvari. Večkrat so pri delu na polju
govorili od Boga, kako je to in uno tako

5

dobro in modro naredil in uredil. Otroci so
radi poslušali ljubega očeta, in so tudi mar-
sikterikrat popraševali, zakaj je to in uno
ravno tako, in zakaj ne drugače. Oče so
otrokom na sve prav modro odgovarjali.

Enkrat so sedeli oče ravno pri južini
na hribcu v senci pod drevesom. Naj mlajši
sinek, Jožek, se je igral pri njih. Pod hrib-
cem pa se je pasla čeda ovrfc. Mimo pride
neki tujec, ki je imel psa pri sebi. Ko ovce
psa zagledajo, stečejo in zbežč po ternju v
germovje.

Bodoče ternje izpuli ovčicam nekaj volne.
Jožek vidi to, je nevoljen, in pravi: „Vidite,
vidite, oče, kako ternje v germ volno terga
ubogim ovčicam! Precej posekajmo to gerdo
ternje, da ne bo več nagajalo ubogim revi¬
cam!“ Oče malo pomolče, potem pa pravijo:
„ Tedaj hočeš, da bi posekali to ternje ? d
„Hitro bi ga posekal, ako bi imel le sekiro
pri sebi,“ pravi Jožek. Oče nič ne reko k
temu, in gredo počasi domov.

Drugi dan vzamejo oče sekiro s saboj,
in gredo zopet na ravno tisti kraj. Jožek gre
vesel ž njimi, in že komaj čaka, da bi oče
začeli sekati neusmiljeni ternjev germ. Oče
pa zopet sedejo na zeleni hribec, in pra-

6

vijo sinu: »Poslušaj, kako lepo poj6 drobni
ptički! Ali niso tudi ptički prijetne in ljubez-
njive živalce ?“ „To je res,“ pravi Jožek,
»ptičke imam zelo rad.“ — Med tem zleti
neki ptiček ravno na ternjev germ, pobere s
svojim urnim kljunčkom ovčjo volno, in jo
nese v neko votlo drevo. »Vidiš, Jožek,“
pravijo oče, »s to volno naredi ptiček svojim
mladim v gnjezdu mehko posteljico. Ta volna
se bo ubogim, golim ptičkom prav dobro
prilegla. Ovčice lahho pogreše malo svoje
debele in kožuhaste volne, ubogim ptičkom
pa bo ta volna prav dobro djala. Ali pose¬
kam tedaj ternjev germ?“ »Ne!“ pravi Jožek,
ker se je premislil. »Ne grajaj, in ne zame-
tavaj nobene reči prehitro/' pravijo oče, »ako
kaj ne razumeš; le misli: Bog vse prav stori
in oberne, akoravno mi večkrat ne razumemo
vsega."

4. Bog pomaga v potrebi.

V nekem mestu na Nemškem so bili revni
starši, ki so imeli troje otročičev. S pridnimi
rokami so pošteno živili sebe in otroke. Oče
so bili priden delavec, in mati so bili bra¬
njevka in zraven dobra gospodinja. Po zimi
pa so oče zboleli in za dolgo boleznijo umerli.

7

Bolezen je bila pobrala precej denarja; oče
niso, kakor poprej, dnine donašali k hiši, in
mati so mogli kupčijo bolj vnemar puščati,
da so stregli bolnemu očetu. Že ob očetovi
smerti je tedaj jelo pomanjkovati, ter je bilo
Čez dolgo zimo če dalje huje. Zdaj to zdaj
uno je bilo treba prodati ali zastaviti, da so
si kupili potrebnega živeža. Bližal pa se je
sv. Jurij, in mater je močno skerbelo, kje
bodo vzeli, da bi najemščino plačali. — V to¬
liki stiski se obernejo k Bogu, ker vedo, da
le od njega more pomoč priti. Vsak dan in
še večkrat čez dan so z otročički pokleknili
pred staro sveto podobo, ktero samo so še
meli (bila je podoba sv. Hijeronima), ter s
solzami v očeh Boga prosili, da bi se usmilil
in pomagal. Priserčna molitev je potolažila
njih serce; ali stiska vendar le ni prešla, po¬
manjkanje ni odjenjalo. Sv. Jurij pride. Hišnik,
ki je bil precej terd mož, tčrja najemščino,
in ker je reva ne more plačati, jo rubi ter
ji po dražbi proda vse, kar je še imela: po¬
steljo, mizo, stol, omaro in uno podobo, drag
spominek še rajne stare matere. Postelja, omara,
miza in stol — vse to ni veliko doneslo; po¬
dobo pa sta dva gospoda dolgo in pazno
ogledovala, in njiju eden, ki je bil obra-

zar, obljubi tri goldinarje zanjo. Drugi, ki se
je tudi razumel na umetna dela, reče, da plača
šest goldinarjev. Na to reče obrazar: dvajset
goldinarjev, ter misli, da bo uni gospod umolk¬
nil. Ali ta pravi: petdeset; in tako sta jo
gnala do šest sto goldinarjev. Vdova in otroci,
ki so zraven bili pri dražbi, stermeli so in se
čudili, da more kdo toliko obljubiti za staro
podobo, ki bi jo bili radi dali za en goldinar.
Ta gospod je tedaj naštel šest sto goldinarjev
za podobo, in obrazar mu še srečo vošči, da
jo je dobil, ter pravi, da bi jo bil on še više
gnal, ako bi imel več gotovine, ker je ta po¬
doba izvirno delo imenitnega malarja Rafaela.
Zdaj je vdova najemščino lahko plačala in
vse svoje reči rešila; ostalo ji je pa še precej
denarja za kupčijo in za izrejo otrok. Ves
čas svojega življenja je rada pravila to pri-
godbo, in vselej pristavila: Bog -  pomaga v
potrebi tem, ki vanj zaupajo.

5. Ne odlagaj molitve.

Zaplata je precej visoka gora no Gorenj¬
skem. Velik kos gore je obrasten s travo, in
je razdeljen na senožeti. Kmetje jeseni travo
pokose in po senožetih v stoge spravijo do

9

zime; po zimi jo še le z gore vlačijo, ko je
germovje s snegom pokrito, in jim je toliko
ne pobere, kakor ako bi jo precej spravljali.

Bil je lep zimski dan; ljubo solnce je
prijetno sijalo, da že davno ne tako. Torej je
neki posestnik (tako pripovedujejo stari ljudje)
ukazal svojim ljudem na goro iti po seno. Že
so senarili precej časa, kar zazvoni poldne
spodaj po cčrkvah, in ker se je tudi slišalo v
goro, djali so nekteri: „Poldne zvoni, tovariši!
treba je, da molimo angelovo češčenje, da se
nam ne primeri kaka nesreča.“ — Odkrijejo
se in nehajo delati, ter molijo vsi, le trije ne,
ki so svoj pot dalje delali, rekoč: ,.Ni časa,
da bi zdaj molili; kar bomo prej delo dokon¬
čali , toliko bomo prej z mraza; nujmo le
urno dalje ! 11

Tako prederzno so govorili ti trije de¬
lavci, in kaj se zgodi? Komaj to izgovorč,
uterga se nad njimi plaz snega, ki ga je
solnce ogrelo, in zasuje vse tri, kjer so revno
poginili.

6. Sreta Neža.

Koga vendar ne veseli, če vidi lepo po¬
dobo svete Neže, ko je sveta devica nama-
lana z ovčico v znamenje bele nedolžnosti? —•

10

Sveta N e k  a je živela v četertem stoletju, ta¬
krat ko so nevarni cesarji kristijane neusmi¬
ljeno preganjali. Ta devica je že v pervi mla¬
dosti priserčno in iskreno ljubila svojega zve¬
ličarja, in mu je obljubila večno zvestobo. Od
nje se posebno lahko reče: „Blagor jim, kteri
so čistega serca; Boga bodo gledali. 1 '

Devica Neža je bila še le stara trinajst
let, ko jo je rimski sodnik ukazal prijeti in
k sebi pripeljati. Prav v serce je ganilo sod¬
nika, ko vidi lepo, mlado in nedolžno devico.
Kratko in prijazno je vpraša: „Ali si tudi ti
kristijana ?" „Sem,“ odgovori mlada devica;
„Jezusu živim. Jezusu umerjem, njegova sem
živa in mertva!" Sodnik jo izkuša pregovo¬
riti , da bi zapustila kristijansko vero, in ji
obeta veliko bogastvo, čast in veljavo. Pa
vse zastonj. Ona le odgovarja: „V mojem

sercu ne sme nobeden drugi biti, kakor le
Jezus sam.' 1  Sodnik se huduje nd-njo, in ji
žuga; toda mlada, lepa devica ostane zvesta
svojemu ljubeznjivemu Jezusu. — Sodnik te¬
daj izreče sobo, rekoč: „Peljite jo na mo¬
rišče, in odsekajte ji giavo!“ Vsi pričujoči se
razjokajo, ko zaslišijo to neusmiljeno smertno
sodbo, in ko vidijo nedolžno, krotko mlado-
lično devico. Peljejo jo na morišče. Rabelj

11

ima že meč v roki, toda ne more se dotakniti
nje ponižne, deviške glavice. Sveta Neža pa
ga prav serčno nagovori, in pravi: „Ne pusti
mojega ljubega zveličarja tako dolgo čakati
mene. Pervi si me je izvolil, imeti me mora;
njegova sem. Zakaj li, o rabelj! se še obo¬
tavljaš ? u  Serčno mu poda svojo lepo, mlado
glavico, in rabelj izpolni ves trepetajoč ta
njen ukaz. Padla je nedolžna glavica; njena
duša pa je šla k ljubeznjivemu ženinu v ne¬
beško veselje.

7. Otročja hvaležnost.

Lizka, hčerka ubožnih pa poštenih kmeč¬
kih staršev, je na dan svojega pervega sve¬
tega obhajila sklenila, da ne bo več nadlego¬
vala svojih staršev, temuč da si bo v pri¬
hodnje sama pomagala, kdkor si bo vedela in
znala. Dvanajst let je bila takrat stara. Kar
pa kdo sklene, mora tudi storiti. Tako je na¬
redila Lizka. Kmalu potem gre v mesto slu¬
žit. Akoravno je pervo leto še malo prislužiti
mogla, vendar je že kmalu prihranila tri gol¬
dinarje, ktere je na svoj rojstni dan poslala
svojim ljubim staršem, in je zraven pisala tako
le pismo:

12

Ljubeznjivi starši!

Toliko let ste me živili, oblačili, varovali in v
božjem strahu skerbno redili! Na svoj rojstni dan
mislim še posebno prav živo na vse dobrote, ktere
sem tako obilno iz vaših rok prejemala. Nisem po¬
zabila besede svetega pisma, ki pravi: „Spoštuj
svojega očeta, in ne pozabi bolečin svoje matere.“
Oj, da bi le mogla vsaj nekoliko tega dolga po-
verniti! — Da vidite, da je to moja resnična volja,
vam pošiljam tukaj danes svoje pervič prihranjene
tri goldinarje. Upam, da bom do svojega druzega
rojstnega dneva že kaj reč prihraniti mogla. Pro¬
sim vas, sprejmite blagovoljno ta mali dar, in
blagoslovite

svojo

pokorno hčerko
Lizko.

8. Kuha.

Z nekim starim očetom sta njegov sin in
njegova snaha gerdo delala. Bolehnega sta
tako zelo zanemarila, da ni mogel več biti
v hiši, v kteri je tako dolgo živel in neutru-
jeno delal, in je že sam želel, da bi ga pe¬
ljali v nbožno bolnišnico tiste vasi. To se
zgodi. Ob slovesu, kjer so bile oči starega
očeta milo solzne, njegovega sina pa suhe,
prosi stari mož, da bi mu še dve ruhi poslali

13

za njim v bolnišnico. Sin poišče dveh naj¬
slabših ruh, ki jih je imel v hiši, ter jih da
svojemu sinku, da bi jih nesel za starim oče¬
tom v bolnišnico.

Primeri pa se, da oče naleti sinka ravno,
ko eno tistih ruh prav skerbno skriva v neka
derva. Oče ga pokliče in vpraša, kaj se tu
mudi ? Sinek pa mu prav preprosto odgovori:
„Eno teh ruh sem zato skril, da mi vam
boljše ne bo treba dati, kadar boste vi šli v
bolnišnico.“ Kmetič se predrami in prestraši.
— Se tist dan gre v bolnišnico po očeta, ga
pripelje zopet, domov in mu vse bolje streže
kakor poprej.

9. Hvaležni rejenec.

Marijana je bila hči ubožnih staršev v
neki vasi. Ko je bila še komaj šestnajst let
stara, služila je že v mestu. Bila je veliko let
prav pridna, zvesta in poštena dekla, in si
je prihranila nekoliko denaija. Njeni starši
so v tem umerli.

Enkrat pride Marijana v svoj rojstni kraj.
Pokopavali so ravno neko vdovo, ktera je za¬
pustila še le šest let starega sinka. Marijana
vidi to sirotko, in se ji zel6 smili. Pelje ga s
sabo v neko hišo, in ga vpraša: „Janezek!

14

ali greš z menoj v mesto ?“ In deček prikima,
da gre. Marijana ga vzame v mesto, in mu iz¬
prosi hrano; stanovanje in obleko pa je sama
zanj plačevala. Janezek je imel prijazno Mari¬
jano zel6 rad, in jo je imenoval in klical svojo
mater. Ona pa je tudi prav po materino zanj
skerbela. Pošiljala ga je prav zvesto v cčrkev in
v šolo, in Janezek je bil od dne do dne vedno
bolj razumen in pokoren deček. Marijane je
to zelo veselilo. Dala ga je pozneje čevljarstva
učit. Ko ie bil šestnajst let star, bil je že za
pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k svoji
krušni materi, in ji je vselej, če je le mogel, kaj
malega prinesel, čez nekaj časa si je pridni
Janez že nekoliko denarjev prihranil, in je
začel sam zase delati. Veliko dela je imel, in
kmalu je slovel po mestu kot pervi čevljarski
mojster. Svojo staro krušno mater, Marijano,
je vzel k sebi, in jo je z vsem potrebnim
preskerboval ter prav ljubeznjivo in hvaležno
ž njo ravnal. Ko so ljudje k njemu hodili,
pravil jim jej, kako lepo je stara Marijana
zanj skerbela, in je djal: „Vidite, to je moja
ljuba mati! Bila je ubožna dekla, in je po¬
vzdignila mene zapuščeno sirotko v sedanji
premožni in zadovoljni stan.“

Marijana' je prav mirno in srečno živela
na svoje stare dni pri hvaležnem Janezu.

15

10. Zjutraj.

Solnce milo prisvetilo lčpo nam je čez gord,
in zapeli so veseli ptički svojo pesmico.

Kak’ cvetice in rosice že po travi se bliščč!
Cvetje klije, žlahtno dije, čbeliee po njem šumč.

Vse raduje, oživljuje zjutraj se in omladf; tudi
moje serce poje, stvarnika naj počasti!

11. Moli in delaj.

Bila sta dva beraška dečka, ki sta
zmirom skupaj hodila. Imč jima je bilo Šimen
in Gašper, in sta bila oba iz ene vasi domd.
Šimna je veselilo, da bi se bil kaj učil, pa
nobenega ni imel, da bi mu pripomogel k
temu. Gašperju pa je bilo leno in malopridno
potepanje najbolj všeč. Pozabil je tudi Bogd.
Zjutraj je vstal, in ni nič molil, in zvečer je
šel spat, pa tudi nič ni molil. Imel je sicer
še očeta, ki so pa zanj premalo skerbeli;
Šimen že ni imel ne očeta ne matere. Več¬
krat pa mu je hodilo na misel, kar so mu
rajna mati mnogokrat pravili, rekoč: „Človek,
kteri nikoli ne misli na Boga, zajde nazadnje
v mnoge hudobije; kdor pa je pobožen, in
se kaj uči, tega Bog gotovo nikoli ne zapusti/

Neko noč sta spala v enem skednju na
slami. Šimen, ko se prebudi, pravi: „Veš kaj,

16

Gašper, sanjalo se mi je od pokojne matere.
Svarili so me in me nagovarjali, naj grem
služit, in naj delam .' 1  „Jaz pa že ne!“ zavpije
preširni Gašper. Te besede sliši kmetov hla¬
pec, ki je v bližnjih svislih spal. Naglo odpre
skedenjska vrata, in ker meni, da sta ta dva
beračuna prišla krast, prime ju in pelje oba
k gospodarju. Prestrašena pripovedujeta, da sta
prišla v skedenj samo lčč, in da nista nič
hudega mislila. — „Nikjer ne morem dobiti
dela,“ pravi Šimen, „in zato moram kruha
prositi.“ „Pri nas je zadosti dela , 11  reče kmet,
„če le kdo hoče delati / 1  Šimen je zadovoljen,
in ostane pri kmetu. Gašper pa je komaj
čakal, da se je izmuznil z zdravimi ušesi od
hiše tega kmeta.

Šimen je bil prav priden, in si je vse
prizadeval, da bi bil ustregel svojemu gospo¬
darju. Ko kmet vidi, da je Šimen priden in
poslušljiv deček in da tudi včasi kaj bere in
pisari, pošilja ga pozneje v ondotno farno
šolo. Tudi gospod fajmošter in šolski učenik
sta bila s Šimnom zelo zadovoljna. Vedel in
znal je odgovoriti iz katekizma in od drugih
šolskih reči vselej najbolje izmed vseh drugih
učencev v šoli. Tudi pri sveti maši je Šimen
rad stregel. Gospod fajmošter ga vprašajo, ali

17

bi se rad učil latinsko? ,.Rad, če mi dovoli
moj gospodar/ 1  pravi Simen. Gospodar je bil
premožen mož, in ga je veselilo, da je verlemu
dečku kaj mogel pomagati. Simen se je hodil
vsak dan k gospodu fajmoštru še posebej učit,
in kmalu je znal toliko, da je mogel iti v mesto
v latinske šole. Prav pridno se je učil in lepo
vedel, in se je s pomočjo svojega gospodarja
in gospoda fajmoštra popolnoma izšolal, ter je
bil potem duhoven. Velikokrat je obiskoval
svoje dobrotnike, in je bil povsod vsem v lep
zgled.

V soseski, kjer je bil Simen duhoven,
bila je tudi jetnišnica za hudodelnike. Veliko
tatov in tolovajev je bilo notri zapertih. Neki
dan pokličejo gospoda Simna k hudodelniku,
kteri je bil na smert obsojen. Gospod Simen
gre nemudoma k njemu. Pa kaj zagleda! Ta
ubogi hudodelnik je bil njegov nekdanji tovariš
Gašper. Lenoba in brezbožnost ste ga pri¬
peljali do tatvine, ropa in do drugih hudobij.
Ujeli so ga in izročili sodniški pravici, da bi
ga pokorila za njegova obilna hudodelstva.
Kesal se je, toda že pozno. Gospod Simen lepo
podučuje nesrečnega Gašperja, in ga vendar
še srečno pripelje k pravemu spoznanju,
predno je ta nesrečnež mogel sramotno umreti.

9

Drugo Berilo 7 .a slovenske Sole. ~

v ’

18

Tako različna so pota, po kterih ljudje
hodijo. Kdor hoče po pravem poti hoditi,
mora se že mlad na pravi pot podati.

12. Šol a.

Potrebna je sola za mlade ljudi, in blagor je
temu, ki prav se uči. Omika, razumnost in žlahtno
serce z naukom se v soli bogato dobe. Kdor to si
osvoji, je dosti bogat, naj bode kdor koli , če star
ali mlad.

13. Škoda zavoljo nevednosti.

Neki ubog dninar je imel na tujem brata
kterega že dvajest let ni bilo domov. Ljudje so že
mislili, da je umeri, ker se že tako dolgo ni nič
slišalo od njega. Kar pride pismo na tega dni¬
narja, ki je bil ravno v mestu. Ker ga ni znal
brati, gre v bližnjo gostilnico, in prosi oštirja,
da bi mu prebral to pismo. Oštir prebere nekoliko
pisma na tiho, in pravi potem: „ V pismu je
zapisano in se ti naznanja, daje tvoj brat umeri,
in da ti je sporočil petdeset terdih tolarjev; pati
bi moral iti sam ponje." „Kam bi moral iti po
nje?" vpraša dninar. „ V Carigrad na Turško,"
pravi oštir, „to je več ko 100milj od tod." „0j!
100 milj od tod in 100 milj zopet nazaj, to je
200 milj pota. Taka pot in zamuda ob sedanji žetvi

19

bi mi bila skoraj večja škoda, kakor bi tam denarja
potegnil!'  — „Veš kaj, “ pravi prekanjeni oštir,
„če ne greš sam rad v daljnje kraje, daj meni to
pismo, in prodaj mi to pravico za trideset tolarjev,
in jaz bom izkušal iskati tega denarja: morebiti, da
še nič ne dobim. Ne povej pa nobenemu človeku nič
od tega.“  •— Dninar je tega vesel in popolnoma
zadovoljen. Oštir prinese trideset tolarjev in mu
jih odšteje. Dninar jih spravi in gre vesel domov.

Cez več let potem je oštir popolnoma oubožal
in na zadnje tudi za smert zbolel. Na smertni
postelji spozna očitno, in se kesa, da je bil pre¬
kanil ubozega dninarja. V unem pismu pa je
bilo zapisano: „Kdorpokaže to pismo pri proda¬
jalcu I., naj se mu plača 2000 tolarjev dobrega
denarja.“ Oštir je bil tudi prejel te denarje: pa
kakor lahko jih je bil dobil, tako lahko jih je
tudi zapravil.

14. Miloserčna Ančka.

Ko je Ančka šla iz šole, sreča na poti staro,
slepo ženico, ki ni mogla dalje po poti. Blagi
deklici se uboga ženica v serce smili. Precej se
ji ponudi, da ji hoče pomagati, in jo po poti pe¬
ljati. „Sem še majhna,“ pravi priljudna deklica,
„pa peljem vas vendar lahko, ker lahko hodim in
dobro vidim!' Žena se je prime za roko, in tako

2 *

20

greste počasi dalje. Kmalu ji sreča neki gospod,
ki postane in ubogi slepici podeli dar ek vbogajme.
Zraven pa tudi popraša, kdo je ta deklica, ki
ubogi slepici tako lepo streže. Ko gospod zve, da
ste si Ančka in ubožica tuji, zavzame se in Ančka
mu je zelo všeč. Prijazno jo poboža in reče:
„Deklica, to je lepo; mlada in majhna si še, pa
že vendar tako blazega, milega serca. Tudi tebi
moram za to dati spomini‘ — Gospod sname svoj
dragi perstan s svojega persta in ji ga dd rekoč:
„ Vzemi ta perstan in hrani ga. Kadar odrasteš,
ti bo prav; nosi ga in pomili, da je blago in dobro
serce največja lepota za leta mlade.“  — Ančka
se gospodu prav lepo in ponižno zahvali, in shrani
lepi perstan. Ko je bila že stara, imela je že
perstan, in je še zmirom pomnila, da je blago
in dobro serce največja lepota za leta mlade.

15. Postrezi ji vi deček.

Andrej je bil sin ubogih staršev, kteri so
ga lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je
učil prav veliko lepega in potrebnega. Slišal
je tudi, kako se mora človek vesti in obna¬
šati, da bi ga vsi pametni ljudje radi imeli.
Vse to si je dobro zapomnil. Ce je srečal na poti
kterega bolj imenitnega človeka, prijel je hitro
za klobuk, lepo se odkril in spodobno pozdravil.

21

Ako ga je Jedo potreboval in česa prosil, bil je
berž pripravljen postreči. AJco so odrastli ljudje
kaj posebnega govorili, ni se vtikal v besede, ker
si je mislil: tega ne razumem, in ne spodobi se
mi zdaj govoriti.

Enkrat je bil v gozdu in je nabiral suhih
derv. Mimo pride neki tujec, lepo oblečen. „Ali
ves, deček," nagovori tujec Andreja, ,,če ta po¬
stranska pot derzi na cesto? Hotel sem nekoliko
peš iti in sem poslal voz do bližnje gostilnice,
in zdaj ne vem, če sem šel prav ali ne ?“ „ Ta
pot," odgovori Andrej, „derži sicer do ceste, pa prav
lahko se zajde. Ce vam je ljubo, dragi gospod,
grem z vami, in vam pokažem." Tujcu je bil ta
prijazni in priljudni deček zelo všeč. Po poti
ga marsikaj poprašuje, in Andrej mu na vsa
vprašanja tako lepo odgovarja, da ga ima tujec,
vedno rajši. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik ?"
vpraša ga tujec na zadnje, ko prideta na cesto.
„Mizar bi bil rad, ako bi se mogel kje učiti,"
odgovori odkritoserčni Andrej. „Le zaupaj v Boga,
in nikdar ne izgubi veselja do učenja"pravi mu
tujec, in mu stisne v roko neki denar, ter skoči
v svoj voz in zdirja tako naglo dalje, da se mu
deček še zahvaliti ni mogel.

Več let je bilo minolo, in Andrej je bil že
odrastel za šolo. Njegov učenik mu reko necega

22

dne: „Ljubi moj Andrej! ti si me zelo veselil,
ker si bil vedno priden in si se lepo obnašal.
Tudi jaz morem tebi danes nekaj prav veselega
povedati. Lej, neki imeniten gospod, kteremu si
bil ti nekaj malega postregel in si mu bil za¬
voljo lepega obnašanja zelo všeč, je od tistikrat
pozvedoval po tebi. Veselilo me je, da sem te
mogel le hvaliti in priporočevati; in lej, ta gospod
mi je toliko denarja poslal, da se bo lahko tvoja
volja izpolnila, da se boš mizarstva šel učit.
Tudi mojstra sem ti že preskerbel.“

Andrej je bil tega zelo vesel. Na tisto, s
čimer je bil tujcu postregel, je bil že davno po¬
zabil. „Kdo je vendar ta moj dobrotnik? rad bi
se mu zahvalil,“ vpraša deček poln hvaležnih
solz. „Ne moreš se mu z besedo zahvaliti,“ pra¬
vijo učenik, „ker se ti neče razodeti; ostani pa
le tako dober in priden, kakor si bil do zdaj,
in skerbi, da boš še vedno bolj popolnoma. Taka
zahvala bo najlepša zahvala, in tvojemu blagemu
dobrotniku ne bode ostala neznana.“

Andrej je ubogal svojega ljubega učenika.
Bil je umeten mizar in pošten soseščan. Ljudje
so ga radi imeli in spoštovali.

16. Dobro oberneni denar.

Jakob so bili skerben in moder oče. Kadar
so hoteli revežem kaj podeliti, so to vselej storili

23

0  rokami svojih otrok, zato da bi se bili otroci
že zgodaj navadili ljubiti svojega bližnjega, in
da bi bili dobrotljivi. Večkrat so dali svojim
otrokom tudi kak denar, in so jim prepustili, da
so ga smeli po svoji volji obračati. Vselej pa so
potem tudi vprašali, kam in kako so ga obernili.
Zdelo se jim je, da se s tem najlaže otrokom
pokaže, kako morajo gospodariti z denarjem,.

Svoj rojstni dan so dali enkrat svojim trem
otrokom vsakemu štiri sreberne četertake. Za
osem dni so jih vprašali, kam so djali te de¬
narje. Mlajši sin je rekel: „Jaz imam še vse,
le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nekemu
revnemu možu.“

Jerica, ki se je ravno šivati učila, in je že
znala sama nekaj obleke delati, pokaže očetu
platno, ki so ji ga kupili mati za ta denar.

„Jaz pa,“ djal je starejši sin, „sem siroma-
škemu Tomažu toliko dodal, da si je napravil
par čevljev, da bo mogel po zimi v šolo hoditi. “

„Dobro, ljubi moj,“ djali so oče, „ne bil bi
mogel svojega denarja bolje oberniti, kakor si
ga. Tvoj brat in sestra sta sicer dobro obernila,
ti pa si ga obernil najbolje.“

Denar le ceno pravo ima,

Ce ž njim storiš kaj dobrega.

24

17. Beračica.

Neki dan ob času draginje je po vasi ho¬
dila zena, ki je bila sicer revna, pa vendar ne
prav po beraško oblečena, in je vbogajme prosila.
Pri nekterih hišah so jo odpravljali prav s ter-
dimi besedami; pri drugih pa je dobila le kak
darek. Samo v eni hiši so jo bili prijazno spre¬
jeli, in gospodinja, ktera je ravno kruh pekla,
dala je ji pervi hlebček, ki ga je vzela iz peči.

Drugi dan so bili vsi ljudje, pri kterili je
prosila ta neznana beračica, povabljeni v graščino
k večerji. No pridejo v obednico, vidijo majhno
mizico polno naj drazih jedil,  — zraven pa tudi
veliko mizo z velikimi okrozniki, na kterih je
bila pa le sem ter tja kaka plesnjiva skorjica
kruha, nekaj krompirja, kako perišče otrobov in
malo ali nič druzega.

Graščinska gospa pa je svojim gostom
djala: „Jaz sem bila tista preoblečena beračica,
in sem vas hotela poskusiti, kako v sedanjem
hudem času pomagate potrebnim revežem. Samo
dva človeka sta me pogostila, kar in kolikor sta
mogla; zato bosta zdaj pri meni jedla in po
verhu jima bom odločila še nekaj denarja na
vsako leto. Vi drugi pa le bodite zadovoljni
s temi darmi, ki ste mi jih bili podelili, in ki

25

jih vidite tukaj na veliki mizi. Zraven pa se
tudi spomnite in pomislite, da se vam bo enkrat
na unem svetu ravno tako godilo.“

S kakoršno mero se meri, s tetko se tudi vrača.

18. Rešeni rokodelski deček.

/Ae/i no/oAedd/ Aece/ pes de/ v

nepvecpem mmza d dvepo cu/ico d/ozi
Aodpo /aed/iepo d/za medla cdozana
nd Op.ezd/em- /AdueAo, /ac/o e/asp e

zeoto. t^ddi/o de po/a in dediče dod-
zice mu ze zmečzippo nei Iče/iad-
nicaZ. ,, O/, e^u/  ’ A/op / zAi/ipe
adopi Aece/, „Aadec in Aadec la/p
ni vadi in nadene /oce; zmcrzni/i
dom moped Cp, /a/o nudo doAo
po/adi in dado vaZ m epa Aodčee mah/
d/oAo do /isolem d/ečded te a epe n
pim ■tdadid /na/as / ?Anipe /o

en

oce

26

dlo/iali, loda vdi ac^e do Zifi ze
oletft/i; zaj/ian in Itaden /eze v
dnepa na dvopo cuZco in zapliii
dVeZ/fiodlni Z/afiec /itipezd mčmo
'd aJozepa, decZa ze vdepa tet¬

in Vli

e

i/epa /e/ate n dnepa. /rop/ec/a pa in
Zet za/iazi, da pe z'iv.\ pezd Ziltpe
da^e in naznani te v dltazni Židi
ZZi čep ep a medla.  — „ Zlap fiomapa/
/itedno /itidemo ven do trepet, /o
ze ZaZZo dvaZtal zmetani// p'ita-
vpo lam tetdi neoZčalnezi. Zpte/ de
pe n Ip dltaznici ladi dninat, in Zo
vde te zve' in d/idi, v detce de rna dmiZi
a/opi de ceZ. ZZZo p te ven na cedlo, in
teče na tavnodl do nedtečnepa Ztapa,

27


Mečna ačim.

c/oZ/ uJozepzi c/ečda, zadana pa na
varno /n pa nede c/o Z/izpe d/de-.
//dotam pa c/avpna d -mapam, /mnada
v-ac/no Mča d ao-moti, in pa
% mupa />o^c, ožame
pa d da/o o madto, m c/e// z p/m
d/ano in pomoto, a/omtmo dam
n/ ime/ oe/Zo. /Zece/pa Zrna/u
ozo/mva/ /n pa odda/ d //m/azznim
davcam

Kdor bratu pomaga in dobro stom,
Najboljše plačilo pri Bogu dobi.

19. Povračuj hudo z dobrim!

Oče Miklavž so sedeli zvečer pod lipo, ravno
ko se je večerja hladila, in okoli njih je bilo
troje otrok. Pogosto so oče svoje otroke učili, da
večerja človeku takrat najbolje diši, kadar je po¬
prej kaj dobrega storil in pa, da človek nikoli
mehkeje ne spi, kakor kadar ga hvali dobra vest.

28

„Kaj ste danes dobrega storili ?“ vprašajo oce
otrok. „Jaz sem, dala svoj košček kruha ubogi
deklici, ki je šla davi lačna mimo nas v šolo,“
pravi jBarbka.  — Jurce, njen brat, reče: „Jaz
sem v šolo grede videl vrata na sosedov zelnik
odperta in svinje v škodi. Hitro sem jih izgnal
in vrata zaperl."  — „Kaj pa ti, Stefan ?“
vprašajo oce. Stefan molči, potem pa vendar
počasi odgovori: „Saj ste nas učili, oče, da se
ne smemo hvaliti, ker Bog ve vsa naša dobra
dela." „ Res je tako!" pravijo oče, „pa meni le
povej; naj slišita tudi bratec in sestra, kaj si
lepega storil." „Ko sem šel danas iz šole," pri¬
poveduje Stefan, „lotil se me je sosedov Tonče,
in me je tepel. Pripelje se nekdo mimo in nažene
potepuha. Ta skoči naglo čez plot ter si nogo
zvine. Nič več ni mogel stopiti na noge, in silno je
vpil. Vzdignil sem ga, in na rami domov nesel."

„Glejte, ljubi otroci, to je najboljše delo,
tudi sovražnikom dobro storitidjali  so oče.
„Tako je tudi storil tvoj godovnik, sveti Stefan,
in je dopolnil Kristusovo zapoved, ki veli: Molite
za tiste, ki vas preganjajo, in dobro delajte
tistim, ki vam hudo hočejo; tako boste otroci
nebeškega očeta."

20. Pregovori.

Danes meni, jutri tebi.

Kar danes lahko storiš, ne odlagaj do jutri.

29

Delaj, kakor bi večno živel; moli, kakor
bi jutri umeri.

Kakor si kdo postelje, tako bo ležal.
Vsak je svoje sreče kovač.

Stara navada, železna srajca.

Poterpljenje železna vrata prebije.

Za dežjem solnce sije.

Mož beseda veljsi.

Kdor je v malem zvest, njemu se da
veliko v pest.

En krivičen denar požre deset pravičnih.
Kakor prišlo, tako prešlo.

Ako bi nihče ne skrival, nihče ne bi kradel.
Naj se kaka reč še tako skerbno skrije,
poprej ali poslej jo gotovo solnce obsije.

Roka roko umiva, lice pa obč.

Bolje krivico prebiti, kakor pa storiti.
Boljša je kratka sprava, kakor dolga pravda.
Vsak sam ve, kje ga čevelj žuli.

Prazen sod ima velik glas.

Vsak berač svojo malho hvali.

Dobra jed se sama ponuja.

Sreča je opotočna.

Ni nesreče brez sreče.

Obljuba dela dolgove.

Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar pa
vrača, herbet obrača.

30

Cesar je polno serce, rado iz ust gre'.

Goste službe, redke suknje.

Siromaštvo in kašelj se ne dasta skrivati.

Pijanec se preoberne, kadar se v jamo
zverne.

Prebrisana glava, nedolžno sercč je boljše
bogastvo, kod zlate gore.

21. Drago zelijce.

Dve dekli, Marijana in Urša, ste šli v
mesto na terg, in vsaka je nesla težak jerbas
sadja na glavi. Marijana vso pot godernja in
zdihuje; Urša pa je vesela in se smeje. Marijana
pravi: „Kako se moreš smijati in tako dobre
volje biti? Tvoj jerbas je ravno tako težak,
kot moj, in ti nisi močnejša od mene.“

Urša odgovori: „Priložila sem v jerbas
neko skrivno zelijce, in komaj čutim, da kaj
nesem. Stori tudi ti tako.“

„Joj!“ pravi Marijana, „to zelijce je gotovo
zelo drago! Rada bi si tudi jaz ž njim polajšala
svoje breme ; povej mi, ljuba moja, kako se
ji imenuje to zelijce?“ Urša odgovori: „To
drago zelijce, ki zlajšuje vse težave in jih dela
prijetne, imenuje se p o t e r p e ž 1 j i v o s t.“

31

22. Večerne misli.

Lepo migljd večerni žar, smehljd skoz’ drevje
se zeleno; to božji je prezlati dar — prelepo soln-
čeee rumeno.

Lepo je, če veččraica na jasnem nebu se
utrinja; lahko se misli na Boga, ki zvezdni venec
nam razgrinja.

In kdor končal je z Bogom dan, sladkeje še
mu serce bije, in dvakrat lepši zvezdni plan zvečer
naproti mu prisije.

Kdor hudega nič storil ni, mu zvezdica migljaje
reče: -Le spavaj sladko, bratec ti, vsa noč naj mimo
ti poteče!“

In sladko, mirno on zaspi', mu angelček cvetice
vije tak’ dolgo, da se prebudi, ko zarja v lice mu
prisije.

23. Zadovoljnost.

Mladi Tinče je svoje ovce pasel v lepi
dolini med zelenimi hribi, in si je veselo
žvižgal in prepeval. Bilo je prav lepo pomladnje
jutro, in kralj tiste dežele pride po lovsko
napravljen ravno v ta kraj lovit in streljat
zverine. Kralj pokliče veselega dečka k
sebi, rekoč: , Kaj si tako dobre volje, ljub¬
ček moj?“ Pastirček ne pozni kralja, in mu
odgovori: „Zakaj bi li ne bil vesel in dobre
volje? saj se še našemu svetlemu kralju ne

32

godi bolje, kot meni!“ — „Kako bi to bilo?
Povej mi vsaj, kaj pa imaš tako dobrega ?“
vpraša ga kralj.

Deček začne pripovedovati, rekoč : „Solnce
rumeno na nebu meni ravno tako ljubeznjivo
sije, kakor našemu kralju. Doline in hribje
meni ravno tako lepo zelene in cvetejo, kakor
našemu kralju. Svojih zdravih rok Ibi ne dal
za tisoč zlatov, ne svojih oči za vse kraljeve
gradove. Verhu tega imam vsega dovolj, kar koli
želim, in še več, kot potrebujem. Vsak dan
se najem do sitega, imam toliko oblačila, da
se vsako nedeljo lahko pražnje oblečem, in
zaslužim toliko denarjev, kar mi jih je
treba. Zdaj pa recite, ali ima kralj kaj več,
kot jaz ?“

Prijazno se mu kralj nasmeje in pravi:
..Prav govoriš, blagi deček! Le bodi vedno
tako veselega serca! Grotova resnica je: Z a-
dovoljnost je polovica srečnega
življenj  a. “

24. Pravila zadovoljnosti.

Sosed soseda vpraša, kako je to, da je
poleg vseh svojih stisk in težav vedno dobre
volje. Sosed odgovori: „Vsako jutro, predno se
podam po svojih opravilih, obernem oči na

33

tri reči. Pervič povzdignem oči k n e b e s o m,
ter se spomnim, da le od Boga vse dobro
prihaja, Drugič obernem oči na zemljo,  in
si mislim, kako malo potrebuje človek prostora,
v kterem bo skoraj počival. Tretjič obernem
oči okoli sebe,  in gledam, koliko je ljudi,
kterem se veliko huje godi, kakor meni. Potem
se izročim v sveto božjo voljo, ter s svetom
in svojimi prav zadovoljno živim. — Delaj
tako, in bodeš tudi ti zadovoljen!

25. Zvoni kar jeva.

Ko dan se zaznava,

Danica priplava,

Se sliši zvonjenje čez hribe; čez plan :

Zvonovi zvonite!

Na delo budite,

Ker naše življenje le kratek je dan.

Kdor hoče živeti,

In srečo imeti,

Naj dela veselo, pa moli naj vmes:

Zvonovi zvonite!

K molitvi vabite,

Ker prazno je delo brez sreče z nebes.

Če delav’c se vpeha,

Terpljenje mu neha,

Drugo Berilo za slovonske šole.

3

34

Ga delopust vabi, večer ga hladi:

Zvonovi zvonite!

Nedeljo znanite,

Gospod ne pozabi, plačilo deli.

Oh naglo nas mine
A 7 es trud, bolečine;

Utrujen se vleže na pare terpin:

Zvonovi zvonite !

Domov ga spremite,

Od dela in teže Adamov gre sin.

26. Sprava.

Poštenega žlahtnika, po imenu Hilde-
branda, bil je drugi žlahtnih, Bruno, silno
razžalil. Nosil je hudo jezo v svojih persih, in
je komaj čakal dneva, da bi se maščeval nad
svojim sovražnikom. Vso noč ni zatisnil očesa,
in zjutraj zgodaj si že pripaše meč, in gre
proti hiši svojega sovražnika. Ker pa je bilo
še prezgodaj, postoji na poti pri neki kapelici,
sede in ogleduje na stenah narisane podobe.
Bile so tri. Na pervi je bil zveličar odet z
norčevskim oblačilom, ko so ga peljali k
Pilatu, in spodaj so bile zapisane te le besede:
„Ko je bil zasramovan, ni klel.“ Na drugi je
bil privezan k stebru, in zraven je bilo
napisano: „On terpi in se ne jezi.“ Tretja

35

podoba je kazala njegovo križanje z napisom:
..Oče, odplisti jim !“

Ko žlahtnik vse to ogleda, poklekne in
moli. Potem se vzdigne, stopi iz kapelice, in
na pragu sreča Brunove služabnike, katere
prijazno obgovori in vpraša : „Kaj dela Bruno,
naš brat?“

„Zalostni, silno žalostni so naš gospod,
ker mislijo na storjeno vam krivico, in se
vam bojč pokazati, “ pravijo služabniki.

Hildebrand ne izpregovori besedice,
temuč pridruži se, in gre ž njimi. Na mo-
stovžu v gradu sreča Bruna, poda mu najprej
roko, in predno kaj izpregovori, objame ga
prijazno in poljubi. Ostal je ves dan v nje¬
govi hiši, in kadar sta šla svečer narazno, sta
si skazovala toliko prijaznosti, da so se jima
ljudje čudili.

Hildebrandu pa se je ta dan večerna
svetloba zdela lepša in prijetnejša, kakor
jutranja.

27. Nagla jeza.

Bogoboječ kmet je imel hlapca silno
nagle jeze, ki je v serdu preklinjal, da je
bilo groza. Gospodar ga je svaril, naj iz
ljubezni do Boga tolaži svojo naglo jezo.

3 *

36

Hlapec se je pa le izgovarjal, da ne more,
ker ga ljudje in živina preveč dražijo. Nekega
jutra pokaže gospodar hlapcu svetlo križavko
in reče: „Poglej je! tvoja bo, ako ves dan
ne bo slišati hude besede od tebe/ Vesel mu
seže hlapec v roko.

Družba ga je ta dan še nalašč dražila,
da bi ga bila pripravila ob denar. Toda
hlapec se premaguje, in ne zine ves dan
nobene hude besede.

Zvečer mu dd gospodar križavko in
pravi: „ Sramuj se, da iz ljubezni do malo¬
vrednega denarja tako moško krotiš svojo
jezo, iz ljubezni do Boga ie pa nečeš !' 1

človek se lahko zderži,

v

Ce le hoče, vseh reči.

28. Kerščanska Taričnost.

Iz nekega malega mesta je poslala go¬
sposka nekaj meščanov v bližnje vasi, da bi
tudi tam kaj nabrali za ubožne mestne pogo-
relee. Med potjo pridejo ti mestni možje na
dvorišče nekega premožnega kmeta. Dobč ga
ravno pred hlevom, in slišijo, kako terdo
krega svojega hlapca, ker je po noči konjske
vervi na dežju popustil, in jih ni spravil pod
streho. „Ta gospodar je skop!" pravijo si

37

popotniki, ,, tukaj ne bomo dobili kaj prida. “
„ Poskusimo/ pravijo drugi, in gredo bliže.

Kmet prav prijazno sprejme te tujce, in
ko pridejo ž njim v hišo, naznanijo mu svojo
ponižno prošnjo. Zelo se začudijo, ko jim prav
radovoljno podeli lep dar v denarjih in še
zraven obljubi, da bo pripeljal tudi derv in
živeža ubožnim pogorelcem v mesto. Meščani
me morejo drugače, kakor da mu odkrijejo in
povedo svoje misli, da jih je njegova rado¬
darnost zelo ganila, in da se čudijo, posebno
zato ker so ga ravno kar slišali kregati hlapca
zavoljo tako malovredne reči. Ljubi moji
prijatelji!“ odgovori jim kmet, „ ravno zavoljo
tega, ker svojih reči vselej lepo varujem, in
ker vidim tudi male neskerbnosti, sem toliko
zmožen in srečen, da morem kaj pomagati
svojim ubožnim sosedom. k<

29. Goreča roda.

„Ne dotakni se tega, kar ni tvoje! Tuje
peče!“

Bil je v neki vasi deček, ki je kradel,
kakor sraka, kar mu je bilo všeč, in kar je
mogel vtakniti k sebi, akoravno je dobro ve¬
del, da je greh. Enkrat pride do apnenice, in
zmakne cel6 nekaj kosov živega apna. Ker

38

je imel že vse žepe s sadjem natlačene, skril
ga je spredaj pod telovnik za srajco. Kmalu
potem sreča nekega tovariša, ki je jezdil dva
konja na vodo. Kakor bi trenil, dvigne se
tatek na zadnjega konja, in šli so v skok proti
vodi, ktera je tekla skozi vas. Konji gredo
na ravnost v vodo. Tatek pa zderkne in pade
v vodo. Ker zna plavati, plava nekoliko dalje,
pa naglo začne vpiti in kričati na vse gerlo:
„Pomagajte! pomagajte! gorim! gorim!“ Ljudje
mislijo, da se nepridni deček le norčuje, ker
vedo, da ne more goreti v vodi. — Komaj se
privleče h kraju, pade ves upehan na tla, in leži
na pol mertev. Njegov tovariš in drugi ljudje
prihite tja, in vidijo, da ima nesrečni tatek
vso obleko in tudi kožo na persih že sežgano
in razjedeno od apna. Veliko je mogel preter-
peti, predno je sopet ozdravel. Ljudje pa so
mu rekli: „Ne dotakni se tega, kar ni tvoje!
Tuje peče, — vsaj na vesti, če ne drugje!' ;

30. Tat.

Bil je semenj v mestu, in vse je derlo
tja iz bližnje vasi; le kak starček ali otrok
je še ostal doma. Zaperte in prazne so bile
skoraj vse hiše po vasi. Prav terda tema se je
bila že storila, sejmarjev pa le še ni bilo domov.

39

Od temnega gozda sem se prikrade neki
čern mož. Plazi se tikoma zidu, skerbno po¬
gleduje okoli sebe, ter smukne prav urno proti
bližnji hiši. Ko daleč okoli ne Čuti nobene žive
duše, leze po vse štireh proti izbinemu oknu,
in se notri splazi. Okrasti je mislil ljudi, ki jih
ni bilo doma. Skozi okno pride v veliko pro¬
storno izbo. Zraven izbe je bila pa še druga
čumnata, in vrata so bila le malo priperta.
Tako ogleduje sem ter tja, in ne vč, česa bi
se najprej lotih Se enkrat postoji in vleče na
uho; nobenega ni, vse je tiho. Da bi se še
bolj prepričal, poluka tudi v čumnato. Notri
vidi malega otroka, ki je sam ležal v poste¬
ljici, in je molil veččrno molitvico s povzdig-
nenima ročicama. Tat nastavlja uho in dalje
posluša. Dete je molilo počasi in prav po¬
božno. Ko pride molitvica do besed: „In nas
ne vpelji v skušnjavo, temuč reši nas od hu¬
dega, amen,“ je to tega hudobnega človeka
tolikanj ganilo in presunilo, da je ostermel in
samega sebe ga je bilo groza. Serce se mu
omeči, spčča vest se v njem zbudi, greh, ki ga
je ravno mislil storiti, ga pretresne; dalje sto¬
piti se ne prederzne. Po ravno tej poti, po kteri
je prišel, gre zopet nazaj, prosi Boga, da bi
mu odpustil, in se mu lepo zahvaljuje, da ga

40

je ravno ta otročja molitvica tako globoko
pretresla in odvernila od greba.

Zares, ganljiva in zbudljiva je pobožna
molitev ljubeznjive mladosti. Mladega dečka,
mlado deklico videti pobožno moliti zdi se
človeku, kakor da bi videl angelčke igrati
pri ljubem Bogu. —

31. Večerna pesem.

Glejte, že solnce zahaja, skoraj za goro bo šlo;
hladen počitek nam daja, pojdmo veselo domov!
Čujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj!

Cujte pro drevji šumeti, glejte kak’ vetrec pihlji,
urno se hoče mračiti, hitro da bomo domd. Cujte
zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko
počivat zapoj!

Delo smo danes storili, naj se serce veseli!
bomo se tud' poživili, že se večerja hladi. Cujte
zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko
počivat zapoj!

Sed mo za mizo in jejmo s pametjo božje darf,
serce hvaležno imejmo stvarniku, ki nas živi. Cujte
zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj, sladko
počivat zapoj!

Sez’mo po jedi in pijmo sladkega vinca bokal,
zraven očeta hvalimo, k’ je nam tak’ dobrega dal.
Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj!

41

Zdaj si počijmo po volji, naj nas petelin zbudi,
kadar skerjanček na polji juternjo pesem drobi.
Cujte zvoniti! počivat zvoni. Zvoni, le zvoni nocoj,
sladko počivat zapoj!

Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi,
delo za vselej končali, v hišo očetovo šli. Takrat
zvonovi zvonite lepo! Klič’te k očetu domov, klič’te
nas v sveto nebo!

32. Umirajoči oče.

Neki dober oče so bili za smert bolni.
Poklicali so tedaj otroke k svoji postelji, in
so jih še zadnjikrat prav lepo učili in opomi¬
njali. Priporočevali so jim posebno, naj hodijo
pridno h kerščanskemu nauku, in naj prav
zvesto izpolnjujejo njegova prelepa vodila.

„ Ljubi moji otroci!“ djali so, „ živel sem
sedemdeset let, in sem užil veliko veselja na
tem svetu. Najčistejše in sladkejše in pravo
nebeško veselje pa mi je dajala le sveta vera.
Ona mi je vsako veselje ohranila čisto, ga je
povikševala in žlahtiia; tako pričam pri Bogu!

Živel sem sedemdeset let in sem tudi
veliko prenesel in preterpel na tem svetu. V
vseh bridkostih in križih pa sem dobival naj
boljše tolažbe in najgotovejšo podporo le v
naši sveti veri. To pričam pri Bogu!

42

Živel sem sedemdeset let, in večkrat sem
mislil, da sem že blizu smerti, zdaj pa gotovo
vem, da ne bom preživel večera. Iz skušnje
tedaj pričam pri Bogu: Le božja moč svete
vere more odvzeti ali zmanjšati strah pred
smertjo, le po našem zveličarju pogumno
stopimo v večnost, in zaupno gremo pred
pravičnega sodnika.

Učite se tedaj njega, našega zveličarja, prav
spoznati, in prizadevajte si, izpolnjevati nje¬
gove svete nauke. Tako vas bo Bog rad imel;
zadovoljni boste živeli in enkrat srečno umerli.“
V sercu ganeni so otroci poslušali te mile
besede umirajočega očeta, ki so še tist večer
zaspali v Gospodu. Ohranili so ta zadnja spo¬
ročila, ter jih pomnili vse svoje žive dni, in
so pozneje tudi sami izkušali in se prepričali,
da so prava in Čisto resnična.

33. Marija pomočnica.

O devica pomočnica,

Vedno zvesta si nam ti!

Le sladkosti in blagosti
Tvoja roka nam deli!

Ko cveteča in dišeča
Si, Marija, rožica.

Sem iz raja, svečga kraja
Diješ cvetje upanja.

Kakor zarja iz viharja

V temni noči siješ nam.

Mati mila vedno bila
Si ubogim grešnikom.

Ob slabostih in bridkostih
Mile solze nam sušiš;

Ob skušnjavah in težavah
Brez moči nas ne pustiš.

Čast Marije naj razlije
Se po svetu krog in krog!
Njo častimo in prosimo
Pomočnico vseh nadlog.

O devica, pomočnica
Bodi naša vsaki čas!

V svoje krilo skrij nas milo,
Ko nevihta straši nas!

Ti nas vodi, z nami hodi,
Kaži pravo nam stezo;

Nas ob vari, blagodari
Z roko svojo milostno!

In ob smerti raj odperti
Nam doseči milo daj,

Kjer veseli hvalo peli
Bomo tebi vekomaj!

Drugi razdelek.

Spoznava sveta in narave.

34. Sre t.

Neki jasen poleten dan so bili oče s svojim
sinom Ljudovikom na bližnji gori, od koder sta
videla daleč okoli po deželi. Razgemena so bila
pred njima mnoga sela z lepimi hišami, z zelenimi
verti in obsejanim poljem.

„ Oj, oče, tukaj je lepo,“ pravi Ljudovik,
„vidi se na dolgo in Široko okoli!“ „Res daleč
se vidi," pravijo oče, in ko bi hotela priti do
sinjih gor in pečin, ki daleč tam nebo meje,
mogla bi popotovati še marsiktere dneve. Vendar
vse to, kar tukaj okoli vidiš, je le še malo naše
zemlje. Na kaki višji gori bi se videlo še dalje
okoli: pa tudi to bi bilo še le nekoliko ustvarjenja

Okrožje, ki ga pregledati moremo, imenujemo
ob z orje ali horizont.  Tudi dalje še zunaj
našega horizonta se razprostirajo nebeške planjave.
Povsod so nebeške luči visoko nad zemljo. Vse,
kar vidimo: nebo s solncem, z luno in zvezdami,

45

in zemlja z vsem, kar je na njej, imenuje se
sploh svet.

Kdo je ves svet tako modro in prečudno
naredil, ti ni treba 'praviti. Prva beseda svetega
pisma pravi: „ V začetku je Bog ustvaril nebo
in zemljo.“

35. Zvezde.

Tukaj gori se neznani veTki sveti sučejo,
z lučjo solnca so obdani, krogle pote tekajo;
zvezda zvezdi je soseda, njih za nas števila vi;
ena v drugo svetlo gleda, vsaka božjo čast gori.

Svetla cesta je razpeta čez brezkončni neba
zid; tam se vozi čast Očeta, viža pote zvezdnih
rid; vse je kroglo, vse se miga, vse prijazno
sveti se; vse oznanja, da velika roka svet
vstvarila je.

Tvoje veličastvo, Večni! trume zvezd nam
pravijo; kako bomo še le srečni, če mi k tebi
pridemo! Skoz ’ teh svetov svet bo pela naša duša
stvarniku, z verha svetov bo vesela petje pela
angelsko.

36. Premične, stalne in repate zvezde.

Sobice razvetljuje našo zemljo in luno,
ktera se suče okoli zemlje in ž njo okoli solnca.
Solnce pošilja pa svojo svetlobo tudi vsem drugim
zvezdam, ktere se ravno tako, kakor naša zemlja,

46

sučejo okoli njega. Te zvezde imenujemo pre¬
mične, ker se po svoji krožni poti okoli solnca
zmirom dalje pomičejo in se nikdar nič ne usta¬
vijo. Z gerško besedo jim tudi planeti pravijo.
Tak planet je tudi naša zemlja.

Med zvezdami pa, ki jih brez števila miglja
na jasnem nebu, jih je le prav malo, da bi se
sukale okoli solnca, in bi dobivale svetlobo od njega.
I 'se druge se zmirom na enem mestu vidijo in
ena proti drugi kar nič ne premaknejo. Stalne
zvezde  jih zato imenujemo. Poglejmo n. pr. tako
imenovani veliki  voz , ki je iz sedem prav
svetlih zvezd sestavljen. Kjer smo te zvezde videli
lani po letu zvečer ob desetih, ondi in v ravno
tisti versti jih vidimo tudi letos. Teh sedem in
vse druge stalne zvezde ne dobivajo svetlobe od
solnca, temuč svetijo s svojo svetlobo, in imajo
še svoje planete, kterim ravno tako svetlobo
dajejo, kakor solnce zemlji in svojim drugim
planetom.

Razen premičnih in stalnih zvezd se časi
prikažejo še druge zvezde, ki imajo svetle repe,
in jim zato repate  zvezde pravimo. Komete
jih tudi imenujejo. Repate zvezde ali kometi pa
od solnca dobivajo svojo svetlobo, in se tudi okrog
njega obračajo, to d,a ne po prav krožnih, a vendar
še daljših potih , kakor premičnice. Zato jih

47

malokdaj in le takrat vidimo, kadar se naši
zemlji nekoliko bolj približajo. Rep ali metla za
njimi je neka megla, ki jih obdaje, in se v na¬
glem teku daleč za njimi raztegne. Solnčni žarki
se v zvezdo in v uno meglo vprejo, in oboje
razsvetli.  — Repatim zvezdam so se ljudje vselej
prav čudili, pa vendar tudi solnce, luna in druge
zvezde niso nič manj čuda polne. Pa je že tako,
da se čudimo le temu, kar malokdaj vidimo,
vsakdanje pa prezremo. Vražni ljudje pa celo
menijo, da so tisti repi šiba božja, po kterih nam
Bog hude čase napoveduje. Pa ne vojske, ne kuge,
ne druge nadloge nam zvezde repatice ne ozna-
njujejo, temuč kažejo nam le vsemogočnost in ne¬
skončno modrost stvarnikovo, pred kterim se mora
človek do tal ponižati in ga ponižno moliti.

37. Zemlja in solnce.

Z e ml j a, na kteri prebivamo in na kteri
živi na milijone živali in raste brez števila
rastlin, krogla je silno velika. Ako bi kdo okoli
nje potovati hotel, in bi vsak dan deset ur
prehodil, potreboval bi tri cela leta, da bi prišel
okoli nje. Ta grozno velika krogla pa se nikamor
ne naslanja; prosta visi in plava v zračnem
prostoru; derži in vlada jo le božja vsemogočnost.

48

Tudi  solne  e je krogla, pa še veliko večja,
kak&r naša zemlja. Iz solnca bi se lahko nare¬
dilo  /% milijon zemelj. Solnce se nam sicer ne
vidi toliko; le kakor srednje velika okrogla ploča
se nam zdi. Pa mislite si, da topova krogla naglo
naglo leti, da nobeden ptič ne tako, in vedite: ko
bi zdaj od solnca doli kdo na enega izmed vas
namerni in ustrelil, lahko bi ta na zemlji še
celih pet in dvajset let brezskerbno okoli hodil,
pil in jedel, in krogla bi ga še ne zadela. Ali
ni to neizrečeno daleč? Le zato se nam tedaj
solnce tako majhno zdi, ker je tako neizrečeno
daleč od nas.

Vsak dan nam solnce vzhaja in zahaja, in
opoldne stoji najviše. Tisti strdni neba, kjer
solnce vzhaja, pravi se vzhod ali jutro.  Kjer
solnce zahaja, ravno nasproti vzhodu, ti strdni
se pravi zahod ali večer.  Strdni, kjer solnce
opoldne stoji, pravi se jug ali poldne.  Ravno
nasproti poldnevu pa je četerta stran neba, ki
se ji pravi sever  ali p ol  no  č.

Naša zemlja je temna, solnce pa je svetlo.
Solnčni žarki raširjajo luč in gorkoto po vsi
zemlji, in delajo, da morejo živeti ljudje in živina,
da rastejo zelišča, da cvetejo cvetice, in da zori
sadje. Solnce je nam zemljanom neizrečeno velik
dar božji. Brez gorkote, pa tudi brez svetlobe

49

ga m in ga ne more liti nobenega življenja in
nobenega pridelka. Neizrečeno velike so tedaj do¬
brote, ktere nam ljubi stvarnik po solncu deli.

38. Juterno solnce.

Budijo v svetli zarji se venČane gore, kjer solnčece
rumeno tak’ lepo vzhaja že.

Le pridi solnce zlato, odkrij nam svet neznan,
in Černa noč naj zgine, kraljuje beli dan!

Zelena trav ca vstaje in červič oživi, vse lepo
solnce božje na svetu obudi.

Po srebrosvetli rosi ledin’ ce plavajo; na ver tu
rozce moje veselo vstajejo.

Skakljajo, ščebetajo po gaju ptičice, se tebe vese¬
lijo, preljubo solnčece!

Že kmetič gre na polje, in hvali stvarnika, pa¬
stirček dobre volje živin’co past peljd.

Kak lep in ljubeznjiv pač H mora stvarnik bit’,
ki lepo solnce tebe je znal iz nič storit’!

39. Večerno solnce.

Kak’ lepo se solnce ozira , zahaja in jemlje slovd,
že žarek za žarkom umira, nas skoraj zapustilo bo.

Za gore visoke se skriva, še malo ozira se zdaj,
kak’ v senci dolina počiva, že s hladom odeva se qaj!

Vse spravlja se mirno počivat, potihnejo trudne
stvari , počitka potrebnega vživat, tud deček pohlevno
zaspi.

Drugo Berilo za slovenske šole.

4

50

Oj solnce, ti naše veselje! prisijaj spet jutri
lepo, v nebo boš dvigdvalo želje , veselo pri sercu
nam bo.

40. Kako se zemlja suče.

Vidi se nam, da se pomika solnce vsak dan
od vzhoda do zahoda in da zemlja stoji mirno.
Tako se nam vidi; a vendar ni tako. Ako se
peljemo na kacern hitrem vozu ali po železnici,
zdi se nam, da se drevesa in hiše mimo nas po¬
mikajo. Vendar pa vemo, da popotniki dalje
gredo, in da druge reči ostajejo na svojem kraju.
Tako se godi Uidi z zemljo. Nam se sicer zdi,
da zemlja stoji, in da solnce vsak dan hodi od
vzhoda do zahoda; pa vendar se le zemlja verti
okoli osi od zahoda proti vzhodu.

Zemlja se zasuče od zahoda proti vzhodu
v 24 urah, to je, v enem dnevi enkrat okoli
o s i, in tako se naredi dan in n o c. Proti
solncu obernena stran ima dan, druga od solnca
obernena polovica pa ima noč. V tem, ko se
zemlja suče okoli svoje osi, ne ostaje zmirom na
enem mestu. Verti se tudi okoli solnca,  in
sicer od zahoda proti vzhodu. Okoli solnca se
zasukne zemlja v 365 dneh in v šestih urah, to
je,'v enem letu.  Sest ur čez 365 dni je pa v
štireh letih en dan; in tedaj je vsako četerto
leto prestopno leto, ktero ima 366 dni.

51

41. Lima ali mesec.

Medlo sveti luna  po noči. Tudi luna je krogla,
vendar ni tolika, kakor solnce, in se tolika ne
kakor zemlja. Luna je petdesetkrat manjša od zemlje.
Luna se okrog sebe  suče, in se tudi okoli zemlje
premika. To se zgodi v 27 dneh in v 8 urah. Zraven
pa se suče luna tudi z zemljo vred okrog solnca , in
dobiva od njega svetlobo. Kaže se nam včasi kakor
okrogla ploča , včasi se je kaže le pol, včasi le malo
v podobi šerpa, in kmalu je ni nič videti. Nje sve¬
tloba se tedaj izpreminja.

Kadar se lune prav nič ne vidi, pravimo, da je
mlada luna ali mlaj. Čez nekaj dni vidimo majhen
serpast rob , kterega je vsak dan nekoliko več; in v
kakih sedmih dneh po mlaji se že pokaže vsa desna
polovica. To se imenuje pervi krajec.  Sedem dni po
pervem krajci se pokaže luna v celi ploči, in se ji
pravi ščep ali polna luna.  Zopet se zmanjšuje nje
svetloba. Kmalu se vidi, da je nekaj manjka na desni
strani. Sedem dni po polni luni se le še vidi nje leva
stran, in to je zadnji krajec.  Sedem dni po zadnjem
krajci imamo zopet mlaj ali mlado luno. Tako gre ne¬
prenehoma dalje. Luna izpreminja tedaj vedno svojo
podobo, ker ali raste ali se pa zmanjšuje.

42. Solnčni mrak.

Merkniloje solnce. Otroci in posli niso vedeli,
ka j bi to bilo, in prestrašeni vprašajo očeta, zakaj
je tako temno.

4 *

52

,,Sobice je ravno tako na nebu, kakor po¬
prejpravijo  umni oče; „toda njegovi žarki ne
morejo priti do zemlje, zato ker je zdaj luna
ravno med solncem in zemljo. Solnčni žarki sijejo
tedaj le na nasprotno lunino stran, ter ne pridejo
do nas. Poterpite le malo, kmalu bo svetlejše, da
le luna dalje odide." Tako in enako razlagajo
ode svojim otrokom in poslom, kakor je bilo pri¬
merno za njih plitvo vednost. „Pa še nekaj bolj¬
šega bi se lahko učili od solnčnega mraka," govore
oce dalje. „ Ravno kakor luna stopi med sobice in
zemljo, in nami zaderžuje solnčne žarke, tako
delajo tudi naši grehi in hudobni nagibi steno med
Bogom in med nami, in nam odtezajo božji glas
in njegovo milost. Stemni se nam, serce nam
omerzne, in naša volja nam opeša in oslabi za
vse, kar je dobrega in blazega. Tako pride tudi
v nas temota in dušni mrak.  — Bog nas hrani
tacega dušnega mraka!"

43, Štirje letni časi.

Vsakoletno sukanje zemlje okoli solnca, in
ker v tem zemlja svoje stanje proti solncu izpre-
minja,  — oboje to nareja, da vidimo sobice vcasi
dalje, vcasi blizke v svojem okrožju, da nam tedaj
opoldne višje ali nižje sije. To dela izpremembo
letnih časov, in pa da so dnevi daljši ali krajši,

53

Dne 21. sušca vzhaja solnce zjutraj ob 6., in
zahaja zvečer ob 6. uri. Takrat ga vidimo na
nebu ravno 12 ur sijati. Dan in noč sta mako
dolga, in začenja se p o m l a d.

Od tega časa se solnce vedno više vzdiguje,
in zdi se nam, da ima daljšo pot, ter je zavoljo
tega tudi dalje na nebu. Dan in gorkota rasteta
dotlej, da je solnce opoldne najviše nad nami.
To se zgodi 21. dne rožnika meseca: takrat
vzhaja solnce zjutraj ob 4., zahaja pa zvečer ob
8. uri. Ta čas nam sije solnce 16 ur, noč je
dolga le 8 ur. Leto  je.

Od tega časa dalje se solnce zopet niza.
Dan se krajša, noč se daljša.  — Dne 23. Jcimovca
sije solnce ravno 12 ur nad nami. Dan in noč
sta zopet enaka, in začne se j e s e n.

Kmalu pa se pomika solnce proti jugu, in
pot, po kteri se zdi da gre, vedno je manjša in
nižja. Noč se potegne, in biva merzlejša. Dne
21. grudna gre solnce po najmanjši poti. Takrat
imamo najdaljšo noč. Solnce vzhaja še le zjutraj
ob 8., zahaja pa zvečer ze ob 4. Noč je dolga
16 ur, dan pa le 8 ur. Začne se ter da zima.

Zopet vstaje solnce više, in sije močneje.
Dan se daljša, noč se krajša. Vreme je od dne
do dne lepše in prijetnejše. Sneg in led se začne
topiti in zopet se nam približuje vesela pomlad.

54

44. Pomlad.

Pomlad mila odklenila svoj veseli nam je raj,
Cvetje klije, radost sije , zeleni že vert i gaj.

Zdaj le hiti vence viti, o mladina! zdaj je čas.
Dan zbeguje , cvet vsahuje, kmalu mine rožni kras.

Zraven tudi ne zamudi poiskati dušni sad!
Pomlad ide, zopet pride,  — čas mladost’ je le enkrat.

45. Veliki teden in velika noč.

V začetku pomladi se navadno goduje v e-
lik a noč.

Malo pred svojim terpljenjem je sel naš
Gospod in Zveličar, Jezus Kristus, v Jeruzalem.
Ko se je bližal mestu, rekel je dvema učencema:
„ Pojdita v vas, kteraje pred vama, in bosta našla
oslico privezano in zebe pri nji; odvežita in pri¬
peljita mi ji. In če vama kdo kaj poreče, recita,
da ju Gospod potrebuje, in berž ji bo vama p ustil.“

Učenca sta storila, kakor jima je učenik
zapovedal, in sta mu pripeljala oslico z žebetom.
Tako se je bližal mili Jezus na ponižni živinici
proti mrestu Jeruzalemu. Tamkajšnji stanovdvci so
ga sprejemali z velikim veseljem. Sila veliko ljudi
je razgrinjalo svoja oblačila po poti; drugi pa so
sekali veje z dreves, in stlali ob poti. Množice
pa, ktere so šle spredaj in zadaj, vpile so: „Hozana
sinu Davidovemu! Hvaljen bodi, kteri ide v
imenu Gospodovem!“

55

V spomin tega slovesnega zveličarjevega pri¬
hoda v mesto Jeruzalem se goduje današnje dni
c v etn a nedelja.  To nedeljo nosijo otroci in
tudi odrasli v cerkev oljkove veje in zelene
zvežnje, ktere duhovni blagoslove.

S cvetno nedeljo se začne veliki teden.
Cetertek po cvetni nedelji se imenuje veliki
de ter tek.  Ta dan se spominjamo, kako je zve¬
ličar postavil presveto rešnje telo, ki ga radi in
večkrat, pa vselej s čisto vestjo in pobočnim
sercem prejemajmo. Veliko število pobožnih ob-
hajancev prazničnost tega dneva še bolj povikšuje.
Na veliki četertek pojo zvonovi le še zjutraj, čez
dan pa in v v e liki  p et  ek  na žalost utihnejo.
Tudi orgle se ne oglase, dokler zvonovi zopet
ne zapojo. Oba ta dneva nas spominjata brid¬
kega terpljena in smerti Jezusove, kteri nas je
odrešil in zopet spravil z Bogom. V cerkvi so
oltarji zakriti s cevnimi zagrinjali, in opravljajo
se mnogi pomenljivi obredi, kteri nam živo pred
oči stavijo bridko terpljenje Jezusa Kristusa.
Napravijo tudi božji grob, kamor sveto rešnje
telo preneso in izpostavijo.

Po veliki soboti pride vesela velika  noč.
Ko je Jezus tri dni v grobu ležal, vstal je od
smerti, da je poterdil svoje svete nauke in pokazal

56

svojo božjo moč. Prikazal se je svojim žalostnim
apostolom in drugim prijateljem, kteri so silno
žalovali zavoljo njegove nedolžne smerti. Vsega
tega nas spominja velika noč. Vsi kristijani se
vesele zveličarjev ega vstajenja, ter mu prepevajo
veselo alelujo. Ze v soboto zvečer, ali pa veliko
nedeljo zgodaj se slovesno goduje Kristusovo vsta¬
jenje. Razlegajo se veličastni glasi bučečih zvonov,
in prepevajo Bogu prelepe hvalne pesmi, ktere
napolnjujejo človeško serce z nebeškimi navdihljaji
in počutki.  — Otrokom pa prinaša velika noč tudi
še drugo veselje. Dele se jim o tem času lepi,
rodeči pirhi, s kterimi se različno igrajo in
kratkočasijo.

Perva nedelja po veliki noči je bela n e-
delja.  Takrat gredo otroci, kteri so že bolj
odrasli in so dobro poučeni v resnicah svete vere,
pervikrat k svetemu obhajilu. V nektemh krajih
pa to slovesnost pozneje praznujejo.

40. Fervo sv. obhajilo.

Ze od mladih nog — tako je pravil neki zeld
spoštovan gospod — sem rad in večkrat popotoval
po dragi domači deželi. da sem videl njene gore,
hribe in doline, ogledoval njene mnogotere prirodne
imenitnosti, pa poznaval tudi ljudi raznih krajev,
njih dela, šege in navade. Iz ravno tega namena
se neeega leta kmalu po velikonočnih praznikih

57

tudi na Gorenjsko updtim. Bila je bela nedelja, ko
se zjutraj bližam majbni vasi, da bi bil tam pri
svetem opravilu. Pridružim se množici odraslih
ljudi in snažno oblečenih dečkov in deklic, ki is
sosednje vasi k farni cerkvi hite, ter z veseljem
slišim, da se bo danes posebna slovesnost godovila.
„Danes,* pravi neka priljudna deklica, „nas je
ljubi Jezus k svoji sveti večerji pervikrat povabil.
Naš marljivi duhovni gospod so nam že več tednov
Jezusovo večerjo razlagali, ter djali, da Jezus letos
tudi nas želi vabiti; zatorej so nam pa tudi pravili,
kako se nam je vesti. “

Y podbudnih pogovorih, v kterih mi ljudje za¬
sluge svojega duhovnega očeta z veseljem naštevajo,
pridemo do lepe cčrkvice. ki na zelenem holmcu
stoji med dvema košatima lipama. Jaz se nekoliko
oddahnem, odrasli ljudje se odpravijo v cerkvico,
dečki in deklice pa gredo v šolo, kjer jih sprej¬
mejo gospod fajmošter, da ž njimi še obujajo serčne
želje po nebeškem prijatelju. Potem zvonovi glasno
in veselo zapoj d, za milimi zastavami stopajo iz šol¬
skega poslopja lepo zverščeni otroci, ter gredo v
hišo božjo na odločeni kraj. Za njimi tudi jaz sto¬
pim v lepo ozaljšano cerkvico. Vse na kolenih
kleči. Lepo vedenje malih in velikih mi je serce
ganilo; prava pobožnost in živa vera v živega Boga
se jim je na obrazu videla.

Začne se sveta maša, in otroci veselo zapojd:
„Jezus male k sebi kliče.“ Po sv. evangeliju pa
gospod fajmošter, siv častitljiv starček, na prižnico

58 -

stopijo. Prav ganljivo govore od neskončne ljubezni
in ponižnosti Jezusove, ki sam sebe našim dušam
v živež daje, od obilih nebeških darov, s kterimi
hoče napolniti serea otročičem, ki so danes pervi-
krat povabljeni; živo roditeljem na serce polagajo
sveto dolžnost, nedolžne in tako bogato obdarovane
otročiče odslej še v posebno varstvo vzeti, varovati
jih zapeljevanja in jim svetiti z lepim kerščanskim
življenjem. Na zadnje pa se k otrokom obernejo in
povzdignejo svoj glas rekoč: „Vi pa, otročiči moji!
veste, kako vas dobrotljivi Jezus ljubi. Kakor
nekdaj, tako tudi danes govori: Pustite male k meni
priti in ne branite jim. O kmalu, kmalu bo prišel
tist trenotek, ko bo kralj nebes in zemlje na oltar
stopil in z oltarja k vam pristopil. Sprejmite ga s
serčnim veseljem, z živo vero, s terdnim zaupanjem
in z gorečo ljubeznijo. Varujte darov, ki vam jih
bo prinesel, poslušajte vselej radi lepe nauke svojih
skerbnih roditeljev. Ker pa veste, da jim ne morete
nikoli poverniti njih skerbi in truda, pa vsaj vsak
dan, posebno danes in vselej, kadar vas bo enaka
sreča došla. za nje pobožno molite, da bi vam jih
ljubi Jezus v vašo srečo in v njih zveličanje še dolgo
ohranil, takrat pa, kadar mu bo dopadlo, vam jih
vzeti, k sebi sprejel v večno življenje.“

Ne eno oko ni suho ostalo, ne malim, ne odrast-
lim. Blagor čedi, mislim si, ki ima tako vnetega
dušnega pastirja; blagor pa tudi pastirju, ki tako
vdano čedo pase!

Po pridigi gospod fajmošter zopet k oltarju

59

pristopijo, in med petjem na tihem sreto mašo daljo
bero. Po svojem sv. obhajilu pa nekoliko preje-
njajo. Cerkveni strežniki povabljenim male svečice
za znamenje žive vere in goreče ljubezni prižgd;
potem se mašnik k njim obernejo s kratkim nago¬
vorom in obudijo ž njimi vero, upanje, ljubezen.
Ko potem otroci še kerstno obljubo ponovč in za-
gotovč, da se grehu odpovedd in da hočejo Jeztisu
samemu služiti, duhovni gospod reko: „Odprite svoja
serca. — Jezus je pripravljen, vanja stopiti.“ —
Pridi hitro, o Jezus! zdihujejo priserčno otroci, in
trume angelov spremljajo živega Boga, kteri prinaša
nebeško veselje otrokom, ki so ga pervikrat prejeli
v svoja serca.

Za novimi povabljenci še tudi obilo odraslih,
posebno roditeljev, k. sv. obhajilu pristopi. In to je
prav: kar roditelji otrokom priporočajo, naj tudi sami
delajo; zgledi k sebi vlečejo, besede le ganejo.

Sveta maša je dokončana. Ko otroci še zahvalno
pesem veseli zapojd. gospod fajmošter od oltarja
odstopijo. V cerkvi pa je vse, kakor je bilo, na
kolenih ostalo. Jaz sem bil edin, ki sem božjo hišo
zapustil, in tudi jaz le zato, ker bi me bil mogel
sicer prijatelj, s kterim sva se hotela sniti, predolgo
čakati.

Predno pa kraj zapustim, kjer sem tako sladke
ure preživel, še nagovorim gospoda fajmoštra, ki
ravno iz zakristije stopijo, in jih poprašam, če je
današnje sv. opravilo z vsem doveršeno? „0 ne, u
prijazno mi odgovore. „ v er n e ovčice, ki ste jih vi-

bO

deli, še dolgo v cerkvi ostanejo, da se Jezusu za¬
hvalijo. Popoldne se jih bo zopet polno cerkev na¬
bralo v zahvalo današnje sreče. Po litanijah pa pri¬
dejo navadno mladi in stari k meni zahvalit se, kar
bi pač treba ne bilo, ker sem le služabnik božji. Pa
ker nobenega pobožnega počutka v njih rad ne za¬
tiram, jim tudi to dopuščam, ker vem, da iz serca
ide. Zal mi je, da ne morete, kakor pravite, dalje
tukaj ostati; videli bi, kakšno veselje bodo naprav¬
ljale blagim ovčicam male svetinjice, ki jim jih bom
v spomin pervega sv. obhajila dal. Ne bodo mi
mogli zadosti božjega plačila navdščiti. Cediea, ki
je meni izročena, uboga je pač s časnim blagom,
ali bogata je z dušnimi in nebeškimi darovi. “ Potem
še dalje naštevajo dobre lastnosti svojih faranov!

Čas mi je pretekel; s spoštovanjem se poslovim
od čestitljivega dušnega pastirja. Se enkrat se ozrem,
— blazega starčka in prijazno cerkvico pogledam,
potem pa se v tek spustim po zelenem holmcu,
globoko zamišljen v to, kar sem videl in slišal, in
tako več letč, kakor gredč pridem do kraja, kjer
sva se s prijateljem sešla.

47. Križev teden.

Stara navada je v katoliški cerkvi, da se
zadnje tri dni pred Kristusovim vnebohodom v
bližnjo cerkev ali pa tudi po polju hodi s pro¬
cesijo. V tem času zeleni in cvete ravno setev, cveto
travniki, ovočje (sadno drevje) in terta, ter vse obeta

61

o bitega pridelka. Prositi moramo tedaj Boga, da
bi nam vse to ohranil, odvračal vse nevarnosti,
in da bi ohranil deželo draginje, lakote, bolezni
in drugih nadlog. Prav primerno je, da se pri
teh obhodih pojo in molijo litanije vseh svetnikov.
Verni se zberejo v cerkvi, pokleknejo in pohlevno
prosijo trojnega Boga, da bi se nas usmilil. Ko
se potem pri litanijah verni obernejo do svetnikov,
vsi vstanejo, in gredo v lepem redu iz cerkve.
Po dva in dva v versti in s križem naprej se
pomika pobožna družba dalje in dalje. Pervi za
križem gredo dečki, potem mladeniči in možje. Za
temi v sredi gredo duhovni, cerkveni strežniki in
pevci, in za temi se versti ženski spol, deklice,
dekleta in žene. Tako gre in pride procesija na
polje, kjer se ptičje petje združi z molitvijo po¬
božnih ljudi. Vse časti stvarnika. V vasi je v
tem času vse prazno, le zvonovi zvone, in povzdi¬
gujejo slovesnost s svojimi veličastnimi glasovi. Reči
nam hočejo, da smo na svetu le popotniki, in da
bi, ko prosimo Boga poljskega blagoslova in dru¬
gih pozemeljskih dobrot, tudi ne pozabili svoje
prave, nebeške domovine.

48. Vnebohod, duhovo (binkošti) in
sveto telb.

Jezus je ostal še štirideset dni po svojem
vstajenju pri učencih. V tem času jih je še

62

mnogo poučeval in uterje r al v sveti veri. Potem
pa jih je vzel s saboj na oljsko goro poleg Jeruza-
lema, jih je blagoslovil, in se je vzdignil izpred
njih oči v nebo. V spomin tega Kristusovega hoda
k svojemu nebeškemu očetu goduje se praznik
vnebohoda,  kteri je vselej v četertek križevega
tedna.

Predno se je Jezus ločil od svojih apostolov
in učencev, obljubil jim je druzega tolažnika in
pomočnika za vse čase, namreč svetega Duha.
Apostoli so ostali, kakor jim je Jezus naročil,
v Jeruzalemu. Deset dni po vnebohodu, ravno
v nedeljo dopoldne, ko so bili vsi apostoli
zbrani in so molili, izpolnilo se je, kar jim
je bil Jezus obljubil. Sveti Duh se je prikazal
v podobi gorečih jezikov na vse zbrane. Tako so
bili apostoli zmožni, Kristusove svete nauke
oznanjevati ljudstvom po vsi zemlji, in so jih tudi
oznanjevali, dokler so živeli. V spomin tega čud¬
nega prihoda svetega Duha godujemo duho¬
ve praznike.  Ker se je tist dan po pridigi
apostolov v Jeruzalemu pričela perva kerščanska
občina, zato je duhovo tudi praznik ustanovitve
ali tako rekoč rojstveni dan svete cerkve, pri kteri
sveti Duh ostane in jo vlada do konca sveta.

Ker se vnebohod in duhovo godujeta v naj¬
lepšem letnem času, so ti prazniki še tem

63

ljubeznjivejši in prijetnejši. Gozd je ves zelen; trav-
nici so vsi pisani lepih cvetic; nebo je jasno, in
čiste sape prijetno dihajo. Vsa narava je Terasna
in praznična. Ljudje se te dni po dokončani božji
službi radi izprehajajo po zelenih Togih in poljih,
tergajo si šmdrijnice in druge dišeče cvetice, ter
se mnogotero vesele.

Kmalu po duhovem biva veseli praznik
svetega telesa.  Tudi ta praznik se praznuje
v ■ četertek in sicer v slovesno češčenje presve¬
tega rešnjega telesa. Prav za prav je veliki
četertek pravi dan tega spomina ; ker pa globoka
žalost velicega tedna cerkvi ne dopušča vesele
slovesnosti, prestavljen je na drugi četertek po
duhovem. Ta dan je slovesna procesija s presve¬
tim rešnjim telesom. Po vseh krajih, koder gre pro¬
cesija, so ovenčani mlaji postavljeni, in belo oble¬
čene deklice potresajo pot pred svetim rešnjim tele¬
som s cveticami. Razlega se mogočni strel, in pra¬
znično zvonjenje se lepo ujema z veselimi pesmimi,
ki se prepevajo pri slovesnem obhodu. Na štireh
krajih so pod milim nebom napravljeni oltarji, kjer
pojo svete evangelije in kjer dele sveti blagoslov.

49. Na svetega telesa dan.

Trosimo cvetice in vence lepe, ker Jezus zveličar
med nami zdaj gre.

«4

Pa tudi darujmo mu rozce serca,  — naj vsak
mu nedolžnost obljubi in da.

O Jezus premili, ozri se na nas! Ti srečno nas
vodi življenja ves čas!

Naj čednosti rozce nam vedno cveto, in daj, da
odprejo nam rajsko nebo!

50. Poletje.

0 kresu pomlad mine, in se začne poletje.
Takrat je najdaljši dan in najkrajša noč. Dan se
potem sicer krajša, toda vročina pritiska vedno
bolj od dneva do dneva. Pa čim gorkejši so
dnevi, tem prijetnejši so hladni večeri, noči in
jutra. Tudi dež in nevihta ohladi časi prehudo
soparno vročino.

Kar zbudi in oživi pomlad, to izgotovi in
dozori toplo poletje. Pisane cvetice na travnikih in
vertih krasno razcvitajo in prijetno delite.
Češnje in jagode že zore. Polja se rumene, in
globoko se pripogiblje bogato žitno klasje. Zenjice
brusijo šerpe in žanjejo žito. Pnkaže se tudi ne~
številno obilo drobnih živalc, ktere se veselo
igrajo na solnčnih žarkih. Metulji letajo sem ter tja,
čebele šume po drevji in cveticah, čverčki čverče
po travnikih in poljih.  — Kdo li more našteti
vse, kar leto dobrega daruje ljudem in živalim ?
Bog odpira svojo milo roko in napolnjuje vse, kar
živi in diha, s svojim neskončnim blagoslovom !

65

51. Huda ura.

Solnce vroče se je skrilo, černo se nebo stemni;
ptičev petje je vtihnilo, tam od daleč grom buči.

Sem od gore po dolini se vzdiguje huda piš;
rože. drevje po ravnini vklanja vse nevihtni vriš.

Blisk se po oblakih zvija, grom pretresa terda
tla; ploha se na ploho vlija, toča bije in rožljd.

Vendar mene nič ne straši serdna vsa nevihta
krog; blisk, germenje me ne plaši, ker me brani
ljubi Bog.

On, ki vlada moč viharja, ljubi oče zove se.
Po viharji lepa zarja dar njegov nam zopet je.

52. Jesen.

O svetem Miheli nastopi jesen.  Dnevi se
krajšajo, in več ni tako gorko, kakor po leti.
Vreme je večjidel deževno, oblačno in megleno.

Akoravno je jesen bolj žalostna in dolgo¬
časna, nam vendar le napravlja še mnogo pri¬
jetnega veselja. Sadje, kar ga še ni dozorelo po
leti, dozori jeseni. Zunaj je vse živo ljudi, ki
veselo domov spravljajo mnogotere pridelke. Tu
tresejo in obirajo sadje, tam kopljejo krompir:
vinogradniki berejo grozdje, in zopet drugje ru-
jejo repo in korenje, in sejejo ozima žita,

Drugo Berilo za slovenske šole. O

ter že zemljo obdelujejo za pomlad. Sčasoma mi¬
nejo tudi cvetice, in vsa zelišča umirajo: listje
rumeni in pada z drevja. Ljudje si napravljajo
derva in steljo, in rokodelci zdelujejo različna
zimska oblačila. Ptiči utihnejo in nekteri se pre¬
selijo v druge toplejše kraje. Nektere živali si
nabirajo za zimo veliko živeža, druge gredo spat,
in se ne zbude poprej, dokler ni zopet kaj ži¬
veža za-nje.

Ljudje ne dobe po zimi nič živeža, pa ljubi
Bog jim po leti in jeseni podeli toliko, da so •
po zimi z vsem preskerbljeni.

53. Zima.

V dolinah, po hribih sneg 1  debel leži, in solnce "
rumeno ga z žarki zlati.

Vse tiho je v gozdu, ni slišat’ glasu, drevesa
so polna sneženga prahii.

In sapa razmrazna pribrija ostro, ter skorja
ledena pokriva vod<5.

Popotnik podviza, ker mraz ga podi, s stopinjo
mu vsako pot zmerzla hrešči.

v

Ce ravno viharji razsajajo z’lo, narava počiva
pod snegom sladko.

S pomladi pa zbudil bo stvarnik jo spet, podaril
ji bode zelenje in cvet.

67

54. Božič.

Konec meseca grudna se obhaja praznih,
kterega otroci že dolgo poprej težko pričakujejo
— sveti b oži c. Na sveti večer je bil rojen naš
odrešenik in zveličar tfCZUS KvisttlS, in sicer
prav ubožno in zapuščeno. Njegova perva poste¬
ljica so bile jaselce v nečem hlevcu pri Betle¬
hemu. Vendar so se angeli veselili njegovega
rojstva, in so prepevali Bogu hvaležne pesmi.
Tudi ubogim pastirjem so oznanili, da je prišel
pričakovani zveličar na svet. Sli so gledat, kar
jim je bil angel povedal, in so našli v hlevu
Marijo in Jožefa s presvetim in ljubeznjivim
detetom. Lepo so ga molili in častili. Vsi drugi
pa, ki so vse to pozneje zvedeli, so se čudili
temu, kar so jim pastirji pravili.

V spomin Jezusovega prihoda na zemljo ob¬
hajamo b o žičn i praznik. Na sveti večer je o
polnoči sveta maša. Vse po cerkvi je svetlo in
praznično. Veselo pojejo orgle in razlegajo se
vesele božične pesmi.

Osem dni po božiči mine staro leto, in se
začne novo. Za novo leto  si drug druzemu
voščimo dobro srečo. Novo leto nam zbuja prav
resne misli. Marsikteri se ga zadnjikrat veseli.
kadar nastopi drugo novo leto, počiva že ta in

5  *

68

oni v hladnem grobu.  — Noben človek ne ve,
kaj ga čaka v prihodnjem letu,  — ali ga bo za¬
dela sreča ali nesreča. To je znano le Bogu
samemu. Pervi dan leta je tedaj prav primerno,
da pobožno molimo in prosimo Boga, da bi nas
blagoslovil v novem letu.

55. Letni časi in človeško življenje.

Vsako leto ima štiri letne čase; tudi naše
življenje ima štiri dobe. Doba podaje dobi
roko, in nobena se ne sme zamuditi. Vsaka za¬
muda je velika škoda, ktera se težko ali pa Še
celo ne popravi.

P o ml adi podobna je otročja mladost. Dete  j
zraste otrok, čverst deček, zala deklica , in se  j
začne učiti. Kolikor se otrok dobrega nauči, in  j
česar se privadi, to si za svojo starost pripravi. \
Otrok, kteri malo seje, bode tudi malo žel.  —
Cas otročje mladosti je zlati čas.

Po let ju podobna so leta mladeničev in
deklic. Mladenič že kaže, kaj zna, in devici se 5
vidi, kaj bo iz nje. Mladina začne skerbeti v teh  [
letih, kako bo živela in kruh služila sebi in  j
drugim. Ce se otrok slabo izuči, tudi mladeniči
ni prida, in tudi dekle ne kaj vredno.

Rodovitni jeseni  podobna je moška doba  *

<59

že •postavnih ljudi. Mož in žena uživata dobiček
svojega truda, če sta dobro gospodarila in pridna
bila v svojih mlajših letih. Vsega potrebnega
imata vzeti v roko, za starost skerbeti jima ni
treba. Delo pridnih rok rad blagoslovi dobri Bog
za stare dni.

Z i m i podobna je naša starost in sniert.
Starčka in staro ženo zapušča že moč; lasci
beli, kakor sneg, že pokrivajo glavo, in po ma¬
lem izpadajo, kakor listje z drevja. Staro truplo
leze k zemlji, umerje in pokopljejo ga v hladno,
černo zemljo, da počiva; duša pa gre v večnost,
uživat, kar si je zaslužila.

Prišla pa bo tudi za rajne mertve, kteri
spe v Gospodu, vesela pomlad. Vsemogočni Bog
jih bo po dolgi zimi smertnega spanja obu¬
dil za mlado in večno življenje. Čast in hvala
bodi neskončno dobremu Bogu, ki bo tudi nas
obudil k novemu življenju, kterega smemo upati,
če ne zamudimo lepih dni sedanjega mladega
časa.

56. Naše življenje je popotovanje.

PopotVanje, bratje, je naše življenje; mož mo¬
drih od nekdaj je to govorjenje. Skoz’ ktere dežele
pa pot nas pelja, naj pesmica moja na znanje
vam da.

70

Po travnikih perva nas pisanih pelje, marjet’ce,
zlatice v stezice nam stelje. Otroci brezskerbni po
travi teko, v rumenkaste lasce cvetice pleto.

Mladen’čev, dekličev je druga dežela, razlega
se petje veseFga kerdela. Si delajo sanje od zlatih
gradov, pa skušnje jim manjka, modrosti darov.

Po tretji hladno je, gre pot čez višave, se kri
že umiri, se zjasnijo glave, se trudijo z delom po¬
stavni možje, sad truda berejo, za prihod skerbe.

Cez gole verhove v ceterti so pota, je merzlo
že v sercu, ne greje gorkota; pa starčekom kmalu
dežele je kraj, — tako je na zemlji le kratek
naš raj.

57. Svetloba in gorkota.

Solnce daje svetlobo.  Veliko reci pa,
recimo bukve, tabla, miza i t. d. se ne svetijo,
in se le takrat vidijo, kadar jih kaka druga
reč razsvetljuje. Take so n e s v e t i 1 n e ali
temne  reči. Ako kdo s prižgano lučjo stopi
v temno izbo, je naglo vse po nji svetlo. Luč
se tedaj na vse strani naglo razširja. Kjer ni
svetlobe, je tema.

Svetloba se ne razširja samo po tacih
rečeh, ktere se same svetijo, ampak razširja
se tudi po temnih rečeh, če padajo nanje
žarki svetlobe. Neprozorne in temne reči žarke
zopet od sebe o d b i j a j o.

71

Luna je sama na sebi temna, pa nam
vendar nekoliko sveti, ker solnčni žarki pa¬
dajo od nje na nas. Bolj ko je kaka reč go¬
sta in gladka, bolj in močneje žarke od sebe
odbija. Zavoljo tega se reči v ogledalu vpo-
dabljajo in na tanko vidijo.

Vsi žarki gredo na ravnost dalje, in sicer
dotlej, dokler ne pridejo iz kake tanke v bolj
gosto, ali iz goste v tanjšo reč. A. k o pridejo
iz goste v tanjšo, prelomijo  se. Zato na
priliko, če paličico pošev vtaknemo v vodo
in pogledamo po strani, nam se vidi prelom¬
ljena na verhu vode. Lomljenje žarkov nareja,
da se nam vidi čista voda manj globoka,
kakor pa je res. Večkrat se narede tudi mnoge
barve, če se žarki lomijo. Vsak žarek ima
sedem barvenili delov; vidimo pa jih le takrat,
če so razločeni; skupno se nam žarek vidi bel.
Razdele pa se barveni deli, če se kak žarek pre¬
lomi, ker se po takem posamezni deli mnogo-
tčrno lomijo, in se tako kažejo v različnih
barvah.

Najlepše se pokažejo barveni žarki pri
mavrici. Mavyica  pa se naredi, kadar gre
dež pred nami,  v tem ko za nami soince
sije. Solnčni žarki se lomijo v deževnih kaplji¬
cah, in dohajajo mnogo barvani v naše oči.

72

Mavrica je spričalo zaveze, ktero je Bog sklenil
z Noetom in z vsem človeškim narodom. Ka¬
dar koli vidimo na nebu lepo mavrico, spomi¬
njajmo se ljubega stvarnika, ki je vse tako
lepo naredil in uredil. Le poglejmo, kako
krasna je sedmero-pisana mavrica! Zgoraj je
rudeča, potlei zagorelo rumena, dalje svetlo-
rumena, potem zelena in svetlo-višnjava, zra¬
ven zagorelo-višnjava in spodaj je vijoličasta.
— Ako se kozarec vode postavi na bel papir
tako, da sije solnce nanj, pokažejo se za ko¬
zarcem tudi mavrične barve.

Solnčni žarki nam dajejo tudi gorko  to;
na solnčnem kraju je gorkeje, kakor v senci.
Brez toplote bi ne živeli ne ljudje ne živina, in
bi ne moglo nič rasti; vse bi bilo terdo, kakor
led in kamen. Ako toplota močno greje, pra¬
vimo ji vročina;  če ni toplote, nas zebe
in je m r a z.

Svetloba in gorkota ste večjidel skupaj
združeni; solnčni žarki svetijo, pa tudi gre¬
jejo. Svetloba se vidi, vselej pa se ne čuti;
gorkota. pa se ne vidi, temuč se le čuti.

Toplota se oživi, in ogenj  se vname na
soineu, ako se s steklenim vžigalom solnčni
žarki nabero ter se napeljejo na gobo ali na
kaj druzega suhega. Tudi ukreše se ogenj, in

73

divji ogenj se naredi, če se dva lesa drug- ob

v

druzega dergneta. Zepieni klinčki se vnamejo,
ako se kod ž njimi podergne. Tudi neposušena
in mokra kerma se na kupu sama vname.

Ogenj je žlahtna in koristna stvar, dokler
ga pazimo. Pi i ognju kuhamo in pečemo živež,
in ž njim tudi grejemo svoje stanovanje po zimi.
Umetniki delajo z ognjem mnogoverstne reči,
čistijo železo, srebro in zlato in vse druge
rudnine. Maloktera reč je, ktere bi se ne prijela
gorkota, in da bi je ogenj ne izpremenil. Ogenj
se pokaže v žarjavici ali pa v plamenu, pa
sape ali zraka mora imeti; zatorej vselej raje
gori na vetru. Ako pride voda do ognja, ogenj
ugasne. — Ogenj pa tudi lahko napravi veliko
škodo in nesrečo. Velikokrat je že iz majhne
iskrice vstal velik ogenj, kteri je pokončal in
upepelil hiše, vasi in cela mesta. Z ognjeni se
mora tedaj prav varno ravnati.

58. Zepieni klinčki.

France se je rad igral z žeplenimi klinčki,
akoravno So mu oče že večkrat prepovedovali. Ne¬
kega dne se igra brezskerbni deček zunaj pred
skednjem. Klinček, ki z njim potegne po pragu, pade
mu v slamo. Slama se vname in že gori z visokim
plamenom, ko še France ne misli na to. Prestraši
se, pobegne, in nikomur nič ne povč. Ker niko-,

74

gar ni bilo, da bi bil polil in pogasil precej pervi
plamen, sezal je in švigal dalje po lesu v trame in
dilje, in nazadnje vžge tudi podstrešje, seno, slamo
in vse, kar je bilo branjenega pod strebo. Plamen
predere tudi skozi strebo in se vzdiguje, kakor turen
visoko. Ljudje so zagnali hrup: Gori! gori! — Za¬
čelo je zvoniti, in od vseh strani bite ljudje k ognju
s posodo in z brizgalnicami, s kterimi so gasili: toda
prepozno je že bilo. Nič druzega ni ostalo, kakor
osmojeno hišno zidovje; vse drugo je bilo prah in
pepel. Francetovi starši niso imeli potem ne hiše,
ne druzega poslopja, ne denarja, da bi bili mogli
novo napraviti. Zgorelo je tudi v hiši vse orodje, vsa
obleka, in vse, kar so imeli. Oj, kako zelč in milo
so žalovali ubogi starši? In vse te neizrečene nesreče
je bil kriv poredni in neubogljivi France, ker ni
maral za očetovo prepoved, ter se je igral s takimi
nevarnimi rečmi.

Glej, iskrica, mala nesrečo napravi,

Človeka na palico beraško postavi.

59. Eazširjanje gorkote.

Ako hočemo pri gorki peči roko pogreti,
dotaknemo se peči z roko; od peči gre potem
gorkota v roko, kjer se roka peči dotakne. —
če deržiš iglo na luči, ne segreje se le na
tistem koncu, kteri je v plamenu, temuč gor¬
kota gre zmirom dalje, da pride do druzega

75

konca, kjer te v perste speče, da moraš iglo
spustiti. 1 — Vtakni žareče železo v merzlo
vodo, in njegova gorko ta ali vročina bo švi¬
gala v vodo dotlej, da bo oboje, železo in
voda, enako gorko.

Razširjanje gorkote od reči do bližnje
reči se imenuje v o d i t e v gorkote ali
toplot  e.

Ce iglo na enem koncu večkrat poviješ
s papirjem in jo na tem koncu v roko pri¬
mes, goli konec pa na luči deržiš, gre gor-
kota od igle do papirja in od tod dalje do
roke, vendar pa veliko bolj počasi, kakor pri
poprejšnji izkušnji. Papir počasi sprejema in
razširja gorko to; torej mu pravimo, da je
slab prevodnik toplote.

Rudnine, kamenje, opeka i t. d. hitro
sprejemajo gorkoto in jo tudi hitro dalje po¬
šiljajo ; pravimo jim tedaj, da so dobri pre¬
vodniki toplote.  Slabi prevodniki pa so:
volna, svila, platno, slama, kožuhovina, pčrje,
les, sneg in led, voda in zrak.

Dobre prevodnike toplote rabimo, kadar
hočemo gorkoto hitro razširiti. Da voda
hitro zavre, dene se v železne posode. Železne
peči se hitro razbelijo, ker gorkoto hitreje
sprejemajo, kakor lončene. — Slabe prevodnike

76

toplote pa rabimo, če hočemo gorkoto prider-
ževati, ali pa če hočemo odvračevati prehudo
vročino. Gorkoto svojega života prideržujemo
po zimi z obleko iz slabih prevodnikov to¬
plote, namreč iz volne, kožuhovine i t. d.
Drevesa in vodnjake povijamo s slamo, da jim
prideržujemo gorkoto; sneg varuje po zimi
mlade setve, da ne pozebe. Likalnik in druga
železna orodja, kfera se razbeljujejo, imajo
lesene ročnike, da se ž njimi odvrača prehuda
vročina. Na vročo peč pod steklo devamo
košček papirja, da se steklo ne razpoči. Iz
tega se tudi lahko ve, zakaj je pod slamnato
streho po letu hladneje, po zimi pa gorke je,
kakor pod tako, ki je pokrita s kositarjem
ali z opeko.

60. Toplomer.

Gorkota vse reči razteza,  mraz pa
jih stiska "n kerči.  Večja ali manjša gor¬
kota tedaj dela, da se kaka reč bolj ali manj
raztegne in razprostre. Stopinja ali velikost
gorkote se imenujte toplina.

Da se toplina izmeri ter zvč njena stopi¬
nja, imamo neko posebno mero, ki se ji pravi
toplomčr ali termometer.

77


Toplomer je tanka ste¬
klena cev, ki ima kroglico na
spodnjem koncu, in je na po¬
dolgovato pločico iz lesa ali
iz kake rudnine priterjena.
Kroglica in nekaj cevi ste z
živim srebrom naliti; na plo¬
hici pa so narejene zareze,
ktere stopinjo gorkote ali
pa stopinjo mraza kažejo;
zakaj kolikor večja je gor-
kota, toliko bolj se živo sre¬
bro razširja ter v cdvi vstaje;
kolikor bolj pa gorkota od-
jenjuje in mraz nastopa,
toliko bolj se živo srebro
kerči ter v cevi pada.

Zareze ali st o p i n j e na
toplomeru, ki stopinjo gor¬
kote ali pa mraza kažejo, pa
se tako le narejajo. Toplomčr
se vtakne v sneg ali v led, ki
se ravno tajati začne. Tedaj
se živo srebro v cevi skerči,
enakomerno skerčeno ostane,
dokler se sneg ali led popolnoma ne raztopi.
Ta kraj v toplomeru, kjer živo srebro stoji,

Toplomer.

in tako dolgo

78

dokler se sneg ali led taje, zaznamena se z
ničlo (0), in se imenuje zmerzln.  — Potlej
se toplomer vtakne v vrelo vodo. V vreli vodi
se živo srebro razširi, in se v cevi vzdigne
do nekega kraja, kjer obstoji. Tist kraj, kjer
živo srebro v toplomeru stoji, dokler se v
vreli vodi deržl, zaznamena se s številko 80,
in se imenuje v reli  n. Ta prostor med zmerz-
linom in vrelinom se potem razdeli na osem¬
deset enacih delov, ki se z zarezami zazna-
menajo, in stopinje gorkote od prav merzle do
vrele vode kažejo.

Ako je pa bolj merzlo, kakor voda iz
ledu, ki se ravno taje, skerči se živo srebro
še pod ničlo (0) ali pod zmerzlin; torej se
tudi pod ničlo (0) ravno tolikšne zareze na¬
pravijo, kakor so nad nj6, in nam stopinje
mraza kažejo.

v

Oe toplomer v hiši na zid obesimo, nam
precej pokaže, koliko gorkote je v nji. Ako
n. p. živo srebro pri peti zarezi nad ničlo (0)
stoji, pravimo, da je pet stopinj gorkote v
hiši. Ob tako majhni toplini nam je pa v hiši
prehladno; tedaj jo zakurimo, da živo srebro
v toplomeru vstane najmanj do dvanajste
zareze, t. j. da je 12 stopinj gorkolo v hiši,

79

V vročih dnevih po letu imamo pri nas
pod milim nebom v senci navadno 15 do 20
stopinj gorkote; po zimi pa 5 do 10 stopinj
mraza. Kadar pa toplomer po zimi do 18. ali
do 20. zareze pod ničlo (0) pada, takrat je
že silno mraz, da vse škriplje in poka, kar
se pa le malokdaj zgodi in kmalu odjenja.

61. Hlap in sopar.

Kadar voda v kaki posodi vre, vzdigujejo
se od dna proti vrhu neki mehurji, ki se
na vrhu razpočijo, in iz vode puhti nekaj
dimu podobnega, kar hlap  ali s o p a r i c o
imenujemo. Če dalje voda vre, manj je je, ker
se v hlap izpreminja. Tako se godi pa tudi z
vsako tekočino pri ognju. Gorkota tedaj vodo
in vsako tekočino v hlap izpreminja.

Izkušnja uči, da posoda, v kteri krop vre,
poči, ako je tako dobro zamašena, da hlap iz
nje ne more. Hlap, ki se v nji dela, jo razžene.
Iz te in iz enacih izkušenj so umni možje
spoznali, da ima ulovljeni in stisneni hlap
veliko moč, in da bi se dal ravno tako v prid
obemiti, kakor voda, ki jo na mlinska kolesa
napeljejo, da jih goni. In res so iznašli pri¬
pravo, v kteri je hlap tako napeljan, da verti
kolesa, ter goni parne vozove  z dolgo

80

versto obloženih vozov vred po železnicah,
I a d i j e p a r n i c e po morju in parne  ma-
šine v fabrikah.

Pa ne samo velika vročina, ampak tudi
manjša gorkota vodo v soparico izpreminja,
to se ve pa, da toliko bolj počasi, kolikor
manjša je gorkota. Tedaj pa je soparica tako
tanka, da je celo ne vidimo, ko se iz vode k
višku vzdiguje, ter jo imenujemo sopar.  Ako
n. p. vodo pustimo več dni zunaj stati v od¬
kriti posodi, vidimo, da je je čedalje manj;
deževnica na cesti izgine; mokro perilo se na
zraku posuši, to je, mokrota se v sopar iz-
premeni in v zrak zbeži.

Kjer se voda v sopar izpreminja, ondi
je potem bolj hladno. Ob veliki vročini po¬
letu čutimo po dežji prijeten hlad, ravno tako
tudi, če tla z vodo pokropimo; voda namreč,
ko se pari, gorkoto nase vleče, in jo tako
rekoč použije. V mokrem oblačilu nam je
mraz, ker sušenje mokrega oblačila životu
gorkoto jemlje.

62. Zrak.

Zemlja je okrogla, in prosto plava v
podnebnem prostoru. Okoli in okoli in prav
visoko jo okrožuje zrak, ki ga pa ne vidimo,

81

ker nima nobene bane; le v prav veliki dalj-
nosti se nam vidi višnjav, in zato je tudi nebo
višnjavo. Da je zrak kaj telesnega, lahko se
prepričamo, če z roko ali z vrati naglo sem
ter tja mahamo.

Zrak je tekoča, razložljiva in prav tenka
telesnina, in za to se povsod razširja in vleze
v najmanjše praznine vseh drugih reči; ni ga
praznega prostora, da bi zraka v njem ne bilo.

Zrak je ljudem, živalim in rastlinam tako
potreben, da jim brez njega ni mogoče živeti
in obstati. Kadar koli človek ali žival zasope,
potegne zrak v sd, in ga dihne iz sebe. Kjer
bi zraka ne bilo, človek bi se zadušil in tudi
žival. Rastline bi ne zelenele in ne cvetie, in
bi ne prinesle sadu brez zraka.

Zrak ni povsod enako čist. V izbi ali
staniei, 'kjer sope veliko ljudi ali kjer gori
veliko Iliči, tam se zrak izpridi. Staniče se morajo
tedaj po letu in po zimi prezračevati ali pre-
vetrovati, da se izprideni zrak iz njih izpravi
in z dobrim namesti. — V zaperti hiši žarja-
vico imeti je zelo nevarno, posebno po noči,
ko vse spi. in se ne ve, če in kdaj kdo v
omotico pade. Veliko ljudi je že tako ob
življenje prišlo. Zarjaviea namreč zrak tako
izpridi, da v njem ne more ne človek živeti

Drugo Berila za slovenske sol e. 0

82

ne luč goreti. Tudi v kleteh, kjer vino kisa
in vre, v globokih vodnjakih in jamah je zrak
zelo izpriden, da ni varno vanje hoditi. A ko
bi imel kdo v takih krajih kaj opraviti, naj
prej notri spusti lue po motozu; če luč ugasne,
naj ne hodi notri: zakaj kjer luč ne more
goreti, tudi človek ne more živeti.

Zrak se na gorkem raztegne in stanjša,
na mrazu pa. se ekerči in zgosti. Merzel zrak
je tedaj težji od gorkega, in kjer koli pride
zraven gorkejšega, steka se naglo vanj, in
takrat se naredi sapa ali vete  r. Tega se po
zimi lahko prepričamo, kadar je hiša dobro
zakurjena. Oe kdo vrata odpre, berž šine
zunanji zrak vanjo, in tako dolgo v hišo tišči,
dokler ni zunaj in znotraj enako merzel ali
enako gorak. Ravno tako se godi pod milim
nebom. Ce n. pr. v kakem kraju bolj gorko
postane, stanjša se ondi zrak; torej se zrak
iz merzlega kraja v gorkejši kraj steka, to
je, veter vleče. Sapa ali veter ni tedaj nič
druzega, kakor tekoči zrak.

Po razni moči in naglosti imajo vetrovi
razna imena, namreč: sapa, piš, vihar,
ver  ti  n ec. Viharji večkrat velike škode na-
rejajo: hiše razkrivajo, drevje lomijo, barke
na morju poškodavajo i t. d. Vertinec vstane,

če si dva močna vetra nasproti pišeta, se za¬
deneta in se verteti začneta, in tedaj s saboj
vred prah, listje in druge reči sučeta.

Dasiravno vetrovi ljudem marsikako
škodo napravljajo, vendar ta škoda popolnoma
izgine, če pomislimo dobrot, ki jih nam Bog
po njih deli. Vetrovi čistijo zrak škodljivih
sopar, oblake razganjajo ter nam ob veliki suši
dobrotljivi dež prinašajo, premajujejo jezera
in morje, da se voda v njih ne usmradi,
gonijo barke na morju, in kjer tekoče vode
ni, imajo tudi mline na sapo. — Glej, kako
koristni so vetrovi!

63. Zrakomdr ali Tremenik.

Napolni kozarec z vodo do verha, in po-
krij ga s papirjem, pritisni z dlanjo leve roke
papir h kozarcu, z desnico pa vzdigni in
oberni kozarec na robe, potem odmakni levico,
in boš videl, da papir ne bo padel od kozarca,
in da se ti ne bo nič vode razlilo. Zrak pod
kozarcem namreč tišči papir z večjo močjo h
kozarcu, kakor pa ga voda doli tlači. — Ge
je včha pri sodu dobro zamašena, ne bo ti
vino teklo, kadar čep odpreš; zrak ga namreč
nazaj tišči. Kadar pa včho odmašiš, zrak
pritisne skozi veho na vino, in zdaj rado teče

6 *

84

po čepu. Iz tega se lahko spozna, da zrak na
vse strani tišči  in tlači reči.

Zrak pa ni vselej enako težak; merzel
je težji od gorkega. Učeni so iznašli neko
posebno orodje, s kterim zraku težo merijo.
Pravijo mu barometer,  po naše zrak o-
mer;  in ker se po večji ali manjši
zrdkovi teži večjidel izpreminja
vreme, pravi se mu tudi vremeni  k.

Zrakomer ali vremenik je do
34 palcev dolga steklčna cev, ktera
je v zgornjem koncu zadelana, v
spodnjem pa ima odperto in na k
višku zakrivljeno kroglico. Krogli¬
ca in nekoliko cevi ste z živim
srebrom naliti, nad srebrom pa je
prazen prostor, ki se je bil mogel
pa tudi zrak izpraviti iz njega, in
sicer zato, da zrak le na spodnjem
koncu tišči na živo srebro. Steklena
cev je priterjena k pločici, na kteri
so zaznamenaUi palci in čertice ali
linije.

Ker je cev zgoraj zadelana,
zrak le na spodnjem koncu tišči
Zrakomer. na živo srebro, ter ga ob svoji
srednji teži derži 28 palcev visoko

85

v cevi. Če pak zrak težji biva, tišči še bolj
na živo srebro, in to se vzdiguje po cevi eno,
dve, tri in celo 12 čertic više, to je, do 29.
palca. Kadar pa zrak lažji biva, tudi manj
pritiska na živo srebro, in to pada v cevi
eno, dve, tri in »še več čertic niže, in pade
včasi do 27. palca.

V naših krajih po,sebno burja in sever
živo srebro v vremeniku vzdigujeta, ker iz
merzlih krajev pišeta in torej bolj merzel in
gost zrak prinašata, Ti dve »sapi ste sploh
bolj suhi, in delate torej lepo vreme. Kadar
se tedaj živo »srebro v vremeniku vzdiguje,
napoveduje lepo  vreme. Jug in z a h o d n i
veter  delata, da živo srebro v vremeniku
pada, ker prihajata iz južnih, bolj gorkih
krajev, in torej gorkejši in lažji zrak k nam
prinašata. Med potjo čez sredozemsko in ja¬
dransko morje se navzameta vodenih sopar;
tedaj sta mokra in dež nosita, Kadar tedaj
živo srebro v vremeniku pada, deževno
vreme naznanja. K lepemu ali gerdemu vre¬
menu pa razen zrakove teže tudi še druge
okolščine pripomorejo; tedaj tudi vremenik
ali zrakomer ni vselej zanesljiv vremenski
prorok.

Toplomer in vremenih »rta si na videz

86

podobna. Oba sta iz steklene cevi, ki je živo
srebro v nji; nad srebrom pa je pri obeh ne¬
kaj praznega prostora, v kterem ni še zraka;
pri obeli ste cevi priterjeni na pločici, na
kteri so zareze ali čertice zaznamendne. Ven¬
dar se pa v več rečeh ločita : 1. Cev pri to¬
plomeru je na obeh koncih zadelana; pri
vremeniku pa je le zgoraj zadelana, spodaj
pa je odperta (zakaj 3i ?) 2. V toplomeru

se živo srebro zato vzdiguje, ker ga gorkota
razteza, v vremeniku pa zato . ker ga z ra¬
kova teža gori tišči. 3. Razdelitev pri vre¬
meniku kaže palce in čertice ali linije, pri to¬
plomeru pa !e enako ndrazno napravljene za¬
reze ali stopinje. 4. Vremenih je vsak enako
dolg; toplomer pa je lahko daljši ali pa krajši.

64. Kosa in slana.

Gorkota vodo v soparo izpreminja, hlad
pa soparo zopet v vodo zgoščuje. Ako v čist
kozarec merzle vode vliješ, tedaj se kozarec naglo
ohladi, sopara oboli merzlega kozarca se urno
zgosti v drobne kapljice, ki se kozarca pri¬
mejo. Takrat pravimo, da je kozarec potdn ali
rosam Kadar je zunaj hladneje kakor v hiši,
pote se šipe v oknu, to je. zgoščena vodena,
sopara, ki je v hiši, je po njih legla.

87

Tako se naredi tudi ros a. Po dnevi se
namreč zemlja in vsa zelišča od solnca spa¬
rijo ter puhte iz sebe soparo, ki se v ozračje
vzdiguje in po zraku razprostira. Zvečer
po solnčnem zahodu in po noči vročina odje-
nja, zrak se ohladi, sopare se skerčijo in za¬
voljo svoje teže padejo na zemljo, kjer se
namnože v kapljice, kterim pravimo rosa.

Rosa pa ne pada samo z ozračja na
zemljo, ternuč se dela tudi iz tistih sopar,
ktere zemlja in zelišča še po solnčnem zahodu
iz sebe pulite. Zemlja namreč in zelišča, ki
jih je solnce po dnevi sparilo, se po solnčnem
zahodu ne ohlade tako hitro, kakor zrak;
torej še vedno puščajo iz sebe nekoliko sopar,
ktere se precej verhu zemlje shiadč, na zelišču
obvise in kapljice t. j. rosa postanejo. Tega
se prepričamo, če ktera zelišča, predno rosa
pada, s kako posodo pokrijemo. Zjutraj so
tudi ta zelišča rosna, kakor da niso bila
pokrita.

Rosa se pa le takrat na zelišča nabira,
kadar ni vetra; veter namreč vse tanke sopare
prežene, predno se morejo v kapljice zbrati.

Kadar kaka večja merzlota pritisne, rosa
zmerzne. Zmerzli rosi pravimo slana.  Kadar
je nebo oblačno, ni slane, ker oblaki kakor

38

odeja priderz ujejo gorkoto na zemlji, da rosa
ne zmerzne.

Ledene cvetice, ki se po zimi delajo na
oknih, narede se iz sopar, ki so v hiši, in ki
na merzlem oknu zmerznejo.

65. Večerna rosa.

Povsod je tiho, vse molči,

Počiva vse, narava spi;

Šopa reki le se zbirajo,

Cveticam roso delajo.

In zbirajo se kapljice,

In pravijo si pravljice,

Sladko obračajo obraz,

In delajo si kratek čas.

Jaz zmerznila sem v hladni sneg,

In padla sem na uni breg;

Pol leta sem počivala,

Potem se zopet vzdignila.

Jaz bila vino sem sladkč.

Zdravilo jaz sem h’la grenkd.

Ko biser jaz svetila se,

Napdjala sem ptičice.

V  očesu jaz nesrečnega
Sem bila solza žalostna.

Jaz pa sem bila še nocoj
Na pridnem čelu trudni znoj.

Pri meni so se ravno še
igrale nagle ribice.

Jaz danes žejo trudnemu
Glasila sem popotniku.

Jaz megli sem pomigala,

Ko polje je namkala.

In jaz pa svoje ljubice
Kropila sem cvetičice.

Tako se kratkočasijo,

Da v spanje se zazibljejo. —

In zjutraj, ko se prebudi,

Je vsaka v drugem kraji že.

66. Megla in oblaki.

Voda se že ob navadni gorkoti nekoliko
v sopare izpreminja. Iz morja, jezer, vod in iz
vlažne zemlje tedaj vedno vstaje jo sopare, ki
jih pa ne vidimo, dokler so še prav tanke.

Tega se prepričamo, če vode k ognju
pristavimo. Voda se segreje, in soparica se
vzdiguje iz nje. Poglejmo pa tikoma nad po¬
sodo, in soparice ne bomo skoraj kar nič vi¬
deli ; še le nekoliko više jo zagledamo, ko
namreč že nekaj gorkote izgubi in se zgosti.
Tudi sopar, ktere iz sebe dihamo, na gorkem
ne vidimo, ampak samo na mrazu, kjer se
precej zgostč.

90

Ravno tako se godi tudi s soparami, ktere
neprenehoma vstajejo iz vode in druzih vlaž¬
nih reči. Dokler imajo še tisto gorkoto v sebi,
ktera jih je iz vode v sopare izpremenila, so
tako tenke, da se ne vidijo; kolikor više pa
se v ozračje vzdigujejo, toliko več gorkote
izgubč, ohlade se in zgoste', da jih vidimo, in
jim pravimo oblaki.

Oe je pa hladno vreme in zrak merzlejši,
kakor sopare, ki jih je zemlja izpuhtela , se
sopare precej nad zemljo ohlade in zgoste, da
jih vidimo. Takrat jim pa pravimo megla.

Zgoščene sopare tedaj, ki ležč po zemlji,
ali pa se nizko nad zemljo vlačijo, imenujemo
meglo; če pa više v ozračje splavajo, pravimo
jim oblaki. Prebivalci v dolini vidijo verh vi¬
soke gore zavit v oblake; popotnik na gori
pa hodi v megli.

Da so oblaki rudečkasti, černkasti, sivi ali
beli, to delajo solnčni žarki, ki jih obsevajo,
ter se mnogobarvno utrinjajo na njih.

87. Dež, toča, sneg.

Kadar v ozračju, kjer oblaki plavajo, mer-
/iota vstane, mraz oblake skrči in stisne, in
zopet se izpremenč v kapljice. Ker pa so kap¬
ljice težje, kakor zrak, ne morejo obviseti v

91

oračju, torej začno doli padati proti zemlji,
združijo se grede še z drugimi kapljicami in
pridejo kaplje na zemljo, to je. dež gre. K
dežju tudi visoke gore veliko pripomagajo.
Ce namreč oblaki , ki so polni sopar, prav
nizko po vetru gredo in do kaeega visokega
hriba pridejo, vanj se zadenejo in stisnejo, ter
dež iz sebe dado. Zato se lahko zgodi, da na
unem kraju ravno tiste gore lepo solnee sije
v tem, ko na tem kraju dež gre. Blizu mor¬
ja in velikih jezer raje dežuje, kakor drugod,
ker iz njih vedno vstaje veliko sopar, ktere
se, če jih veter v druge kraje ne zanese, za¬
voljo svoje teže ne morejo dolgo časa v zra¬
ku obderžati, torej kmalu v kapljah nazaj
padajo.

Deževne kaplje niso vselej enako debele.
Kadar iz prav tankih in nizkih oblakov dež
gre, so kapljice prav drobne, ker se med
potjo niso z drugimi sprijele in takrat pra¬
vimo, da perši.  Ce pa dež is višjih oblakov
pride, so kaplje debelejše, ker se grede z dru¬
gimi spopadajo — in dež rosi.  Iz oblaka,
kteri se naglo na kacem mestu naredi in ga
vetrovi stisnejo ter dalje ženejo, pride n a I i v.
če se pa oblak mahoma ohladi in prav zelo
stisne in prežme, da naglo vso vodo iz sebe

92

na zemljo izlije, tedaj pravimo, da se je
oblak utergal.

Kadar je močna sapa, vstanejo v ozračju
viharji, ki oblake stisnejo, da dado od sebe
debele kaplje, ktere potem zmerznejo in kot
ledene kepice na zemljo padajo. Pravimo, da
gre toča.  Po tem, kakor  so bile kapljice ^
debelejše ali drobnejše, je tudi toča debelejša j
ali drobnejša. Prav drobna zernca imenujemo
s oder  g o. Toča gre večjidel le po leti ob
viharju in nevihti, ter veliko škodo na polju
napravi. K sreči le nektere kraje in bolj
majhne kosove zadene. Pustimo tudi tukaj
gospodariti božjo previdnost, ki z eno roko
jemlje, z dvema pa daje.

Po zimi, ko je sploh večji mraz, sopare;
v ozračju zmerznejo in naredč oblake polne j
tankih kosmičev, kteri po ozračju letajo, sel
sprijemajo, in [totem zavoljo teže na zemljo
padajo, to je, sneg  gre. Ce sneženi kosmič
ujamemo in ga skozi povekševalnik ogledu¬
jemo, vidi se kakor čudno lepa šestovoglata in
prav umetno zrezkana zvezdica, če je zrak
bolj merzel, padajo zeld majhni kosmiči na
zemljo; če pa ni tako merzel, padajo večji,
ker so bolj mehki in se grede spopadajo z več
drugimi.

Ako je prevelik mraz, sneg ne more iti,
dasiravno so oblaki polni sneženih kosmičev;
ker takrat se spodnje z rakove sklade tako
skerČijo in zgoste, da jih sneg tako rekoč
predreti in na zemljo padati ne more.

Kadar pa pred sneženimi oblaki gorak
veter potegne, zgodi se, da se kosmiči že
grede raztopč, in namesto snega dež gre. Iz
tega se lahko vidi, zakaj včasih na višjih
hribih sneg, v dolinah pa le dež gre.

68. Elektrika.

če pečatni vosek ob sukno ali drugo vol-
nato blago dergnemo, in potem nad papirnatimi
kosci deržimo, kosci urno smukajo na pečatni
vosek, in zopet odletavajo. Z dergnenjem seje
tedaj v vosku zbudila neka moč, ktera papir¬
nate kosce na-se vleče in zopet odganja. Ravno
to se tudi zgodi, ako derg-nemo steklo, smolo
in jantar, če te reči v temi tako dergnemo,
vidimo na njih neko svetlobo. Ako je pečatni
vosek, kterega dergnemo, dolg in debel, in se
ga dotaknemo s perstom, švigne iz njega
iskrica, ki nas nekoliko zbode ali vščipne.
Moč, ktera tako dela, imenuje se elektrika:
reči pa, v kterih se ta moč zbuja, imenujejo
se električne  reči. Ime' elektrika  izhaja

94

odjantara, kteri se po gerški imenuje elektron.
Ze v starih časih so ljudje to moč zasledili.

Elektrika se zbuja in prikazuje pri elek¬
tričnih rečeh, ako se primerno dergnejo. Nektere
reči hitro sprejemajo elektriko, in jo tudi prav
hitro razširjajo in oddajejo. Take reči imenu¬
jemo dobre električne prevodnike.
K njim se štejejo: vse rudnine, voda, mokri
zrak, živalska trupla i t. d. Zopet druge
reči pa sprejemajo elektriko bolj počasi in
le tam, kjer se jih električne reči dotikajo,
potem jo pa tudi terdo prideržujejo. Imenujemo
jih zato slabe električne prevodnike.
Taci so: steklo, vse smole, svila, suhi zrak,
maščobe i t. d.

To, kar se pri električnih rečeh vidi v
majhni primeri, pokaže se veliko in mogočno
ob h u d e m vremenu.  Ako se namreč zračne
sopare ohlade in izpremenč v mehurčke, nabira
se na njih elektrika, v debelih in velikih
oblakih je je včasi prav veliko, posebno če se
soparni mehurčki združijo v velikč oblake.
Oe tak oblak blizu drugega ali pa tudi blizu
zemlje pride, in sicer, Če iskra iz oblaka
v oblak švigne, pravimo, da se je zabli¬
skalo;  ako pa švigne iskra iz oblaka na
zemljo, pravimo, da je treščilo ali da je

95

strela udarila. Najraje treska v visoke stvari
in v bolj dobre električne prevodnike. V  visoke
reči zato rado trešči, ker so najbliže viharnega
oblaka; v dobre električne prevodnike pa
zato, ker po njih elektrika najhitreje pride do
vlažne zemlje. Zvoniki, visoke hiše. samotna
in visoka drevesa, dim iz dimnika in ee!6
dež naredi večkrat blisku pot, po kteri trešči.
Potem gre in šverka okoli najboljših električnih
prevodnikov, gre po žlebovih in drugih terdih
rečeh : tanke in rudninske reči vžiga, ljudi in
živali pa večjidel nagloma ubije.

Kadar se zabiisne, ob enem tudi z a-
g e r m i. Nam pa se ne zdi tako, ker še le
nekaj časa po blisku grom zaslišimo. Denarja,
ki derva cepi, vidimo od daleč najprej mahniti,
in še le nekaj časa potlej mahljaj slišimo.
Kadar kdo daleč od nas ustreli, vidimo najprej
ogenj iz puške, in potem še le zaslišimo pok.
Luč nam tedaj veliko hitreje pride do očes,
kakor pa glas do ušes. Kadar vidimo blisk,
je gromni glas še med potjo, in še le pozneje
pride do nas.

Blisk in germenje nam zrak čisti, zemljo
pretresa, pomnožuje rast in rodivnost, ter je
velika dobrota božja, akoravno nas naudaje
s strahom in trepetom.

96

Dober varuh od strele je strelovbd,  ki
ima na visokem drogu iz kotlovine narejeno
in pozlačeno sulico. Strela šine v ta nastav¬
ljeni drog, in se odpelje po železni ali kotlo-
vinski šini v zemljo.

Strelovod.

Ta električna moč pa se [tudi posebno
Čudno rabi pri telegrafih ali daljnopisih.
Od velikih mest napet je ob cesti po stebrčh
bakrčni (kotlovinski) drat v daljnje kraje in
po tem dratu šine električna iskra iz kraja v
kraj, kamor daljnopisec hoče. — Oj, kako
čudne moči je Bog ustvaril, da jih Človek
zasleduje in v svoj prid obrača!

97

69. Božje varstvo.

Bil je vroč poleten dan. Neki kmet je oral.
Po šoli pride tudi sinek pogledat k očetu na polje.
Pa kmalu se je jelo napravljati k hudemu vremenu.
Nebo se je zatemnilo s černimi oblaki. Sliši se že
od daleč bučeče germenje. Čedalje terje germf, in
kmalu začnejo padati debele kaplje na zemljo. Oče
pravijo tedaj sinu: „Stopi malo pod un le hrast,

nevihta bo kmalu minola!“ Toda nevihta biva še
hujša, in dež začne liti, kot reka z neba. Tudi oče
pustč konje, in gredo pod hrastovo streho. Blisk in
germenje pa je splašilo konje, in dirjali so čez plot
in log. Oče skočijo hitro izpod hrasta za konji,
in tudi deček steče za njimi. Komaj pa sta bila
oba kakih dvajset korakov od hrasta, strela v hrast
odari in ga razkolje ter raznese od verha do til.
Oče in sin padeta omotena na tla; toda kmalu se
zopet zavesta. Oteta sta bila nagli in strašni smerti.

Drugo Berilo *a slovenske Sole.

Tretji razdelek.

v

Človek in družtvo ljudi.

70. Človeško telo.

čudno in modro je ustvarjeno Človeško
telo. Vsak del ima svoje posebne lastnosti, in
vsak ud ima svoja opravila. Vse skupaj pa je
zalo in umetno delo neskončno modrega
stvarnika.

Podstaje telesa so kosti, ktere so po vsem
telesu razstavljene, in derže život, da se ne
zruši. Mišice  po telesu so to, kar imenujemo
meso. Kite  so životu vezi, ki rastejo h
mesa in vežejo in ovijajo kosti; nategujejo
se in kerčijo, ter delajo, da lahko gibljemo
roke in noge, da sčdamo, lčgamo in da :
vstajemo, ako smo čversti in zdravi. Kite i D
mišice so zel6 gibljive in močne; toda treba
jih je že od mladih let vaditi in krepčati. Zib
so votle cevi, po kterih kri teče po vsem ži¬
votu. Živci  so prečudne žilice, ki izhajajo
iz možganov in iz herbta po dve in dve p°
vsem životu; s tčrni čutimo, z drugimi se
pa gibljemo.  Ako možgane kaj stisne a ' !

99

pretresne, ali če se čutni živci  (čutnice) na
kakem kraju prerežejo ali prevežejo, človek nič
ne čuti, in se ne zavčda. Z živci  se pa tudi
gibljemo; zato oterpne tist ud, kteremu se
g i b n i živec  (gfbnica) ukončd. — Pregrešne
navade, ali strasti, jeza, tegota, strah, nečisto dja-
nje in vse močne pijače slabe in kvarijo zdravje.

Koža  je odeja človeškega telesa in ima
brezštevilno veliko luknjic, ki jim pravimo
p 61 n i c e. Po teh luknjicah potimo iz kervi
voden sopuh.

Telo se razdeljuje na tri poglavitne dele,
kteri so : gl a v a, trup ifn zunanji udje.

Glav  a je visoka čuval ni ca človeškega
trupla. Verh in zadnji del glave odevajo
Insjč.  Sprednji očitni del se imenuje obraz
ali obli  č j e. Za čelom so možgani,  ktere
zakriva koščena čepinja. Iz možganov izhajajo
živci po vsem životu. Ako bi možgani bili kaj
ranjeni, človek omedli; tudi lahko izgubi pamet
ah še celo umerje. — V glavi so najimenit¬
nejša čutila: oči, ušesa, nos in usta z jezikom.
Usta  imajo dve čeljusti, zgornjo in spodnjo,
v  kterih stoji 32 zob. Štirje sprednji  zobje
vsake čeljusti odrezujejo ali odgrizajo jedila.
2a njimi je na vsaki strani v zgornji in spodnji
čeljusti .oster podočnik,  potlej pa po

100

5 ploskih in gerbavih kočnikov,  kteri drobč
in meljejo. Blagor mn, kdor ima zdrave in
čverste zobe, da lahko živež grize in žvčči, kar
zdravju posebno dobro tekne. Treba je tedaj
dobrih zob prav skerbno varovati, ne premer-
zlega piti, ne prevročega jesti in ne- gristi
preterdih reči. Tudi večkrat izmivati zobe,
posebno po jčdi, je dobro in potrebno.

Trup  nosi glavo na vratu, in obseza
persi, trebuh pa herbet. Vrat  je toliko gibičen,
da lahko gibljemo glavo, pa je tudi tako močan,
da lahko nosimo veliko težo. Herbtaneč  je
močan steber, pa tudi gibljiv, in ima na vsaki
strani po 12 rčber, ktere kakor močdn, spleten
koš oklepajo serce in pluča ter narejajo
persi.  V spodnjem životu je t r e b uh, v kterem
so želodec in čeva.

Zunanji udje so: roke in noge.

Vsaka roka  ima zgornjo in spodnjo ramo,
kteri se deržite na komolcu,  in vsaka ima
dlan in pet perstov.  Roke so čudno in
umčteljno ustvarjene; ž njimi si človek služi
živež, in ž njimi lahko naredi mnogo lepih
reči. Kdo bi ne povzdignil hvaležno svojih
rok, in bi ne hvalil ljubega stvarnika za svoje
dobre in zdrave roke! — Trup nosijo noge. Na
kolenih  klečimo; nad kolenom je stegno,

101

pod kolenom pa so piščal in mčča,  Pod
gležnjem je stopdlo,  ki obseza peto, pod¬
plat  in pet perstov. Podplatje so toliko
žilavi in močni, da nosijo vso težo trupla,
Kdor hoče imeti zdrave noge, naj jih ohra¬
njuje tople ter naj jih varuje mokrote.

71. Zdravi udje.

Jože, čevljarski pomagavec, je popotoval po
deželi. Neki dan pride ves truden in spehan k go¬
stilnici. Ukaže si prinesti kozarec piva *) in kos
černega kruha. Ni mu bilo kaj po volji, da je mogel
peš hoditi, in da si ni mogel privoščiti kaj boljšega.

Kmalu za njim se pripelje lepa gosposka ko¬
čija, v kteri je sedel premožen mož visocega stanu.
Da si prinesti kos merzle pečenke in masljic naj¬
boljšega vina. Yse to použije v kočiji.

Jože ga prav zavidno pogleduje in si misli:
ko bi se pač tudi meni tako godilo! Tujec to za¬
pazi in reče Jožetu: „Ali bi morda rad menjal z

menoj ?“ — »Zakaj ne?“ Jože nepremišljeno pravi,
»le stopite, gospod, iz kočije, in dajte mi vse, kar
imate; tudi jaz vam dam, kar je mojega.“ Tujec
ukaže svojemu strežniku, naj ga vzdigne iz kočije.
Ali žalosten pogled! Njegove noge so vse mer-
tvoudne; ne more stati ne stopati, temuč strežnik
ga mora deržati tako dolgo, da mu prinesejo bčrle,
ua ktere se je opiral.

') pivo ali ol.

102

„Ali te zdaj še mika, da bi menjal z menoj ?“
vpraša tujec Jožeta. ,,Bog me varuj tega,“ pravi
prestrašeni Jože; »moje noge so mi ljubše, kakor
sto in sto konjskih. Tudi rajši jem čem kruh, in
sem sam svoj gospodar, kakor pa da bi imel pe¬
čenko in vino, in bi me mogli drugi voditi, kakor
otroka. Z Bogom, gospod!“

8 temi besedami se Jože poslovi in vstane, da
bi odšel. „Prav govoriš," še pravi tujec; ,,ako bi
mi ti mogel dati svoje zdrave noge, dal bi ti jaz za
nje svoj voz, svoje lepe konje, svoj denar in vse,
kar imam. Ubog pa zdrav človek je srečnejši, kakor
pa bogat hromeč."

72. Serce, pluča in želodec.

Kri, ktera človeku toploto, sok, moč in
rast daje, teče po ciplah ali odvodnicah
od serca po vsem životu, po kervnicah ali
do vodnicah  pa zopet nazaj v serce. Ta
kervotok terpi, dokler človek živi, in je tedaj
vir človeškega življenja in zdravja. Serce  je
v persih na obe strani zavito v serčno mreno,
in ima dve posodici, v kteri kri zajema, se
razprostira in zopet stiska, in tabo pošilja kri
po vsem životu. Zatorej se tudi čuti, da serce
bije. Pri malem otroku udari serce v eni
minuti po stokrat; pri odrastlih ljudeh pa
udari le po sedemdeset do osemdesetkrat.

103

Ako serce prenaglo bije, naznanja, da človek
ni prav zdrav. To pozna zdravnik po od¬
vodnici *), ki jo potiplje. Pregrešne navade
in hude strasti pokvarjajo kervotok, in kraj¬
šajo življenje; varovati se jih je treba.

Pluča  so človeku meh, in odevajo serce
po vsaki strani, ter napolnjujejo persi. S pluči
dihamo in potezamo zdravi zrak skozi dušni k
ali sapnik  in pihamo škodljivo sapo iz sebe.
Pluča so mehka, imajo dve strani, in so polna
shrambic, v kterih se zrak druži s kervjo, ter
jo poživlja in krepča. Zdrav, čist zrak ze!6
tekne človeku in daje  življenju novo moč.
Treba je tedaj pogosto okna odpirati in stano-
valnice prevetrovati, posebno tam, kjer je več
ljudi skupaj. Tudi ni zdravo, persi stiskati
ali ko pišeš, naslanjati se na nje; tesne persi so
slabe. Ako kdo preveč tčka, skače, pleše ali
Če pije preveč vina ali žganja, prenapolnijo
se pluča s kervjo, in tak človek lahko ne¬
varno zboli ali še celo umerje. če je v plučih
kri prevroča, rada se vnamejo; in če se kdo
vroč prenaglo napije, ter se prehitro shladi,

) Žile „odv6dnice“ ali „ciple“ namreč bijejo (cipajo), žile
„dovodnice,“ tudi „priv6dnice“ ali „kervnice,“ pa ne.
Le-tčm se pravi „kervnice“ posebno zato, ker se po
smerti kri le v njih nahaja.

104

kri se v pluča sesede, da ne more dalje po
žilah, ter pluča začnejo gnjiti in se gnojiti.
Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod
zemljo. Zrak gre v pluča iz nosnic ali iz ust
skozi dušni  k. Dušnikov zgornji nekoliko
debelejši konec se imenuje kerhelj,  in se ob
požiranji gori in doli premika. Zraven dušnika
je goltanec*),  skozi kterega požiramo. Da pa
kaj jedi ali pijače v dušnik ne pride, ima zgoraj
pokrovček. Kadar dihamo, je pokrovček odpert,
kadar pa požiramo, se zapre, in jed ččzenj v
goltanec smukne. Jeziček pa brani jedilom in
pijači v nosnice. Oe pa količkaj jedi ali pijače
v dušnik pride, ali kakor pravimo, če se nam
zaleti, tedaj precej zakašljamo, ter jo s kašljem
iz dušnika izpravimo, sicer bi se zadušili.
Kadar sapo skozi dušnik izženemo, lahko se
oglasimo, govorimo ali pojemo. Kakor dušnik
bolj ali menj napnemo in sapo z večjo ali
manjšo silo dajemo, je tudi glas v govorjenji
in petji tanjši ali debelejši, močnejši ali nežnejši.
Govor  je velik dar božji, kterega živina nima.
Govorimo le vselej vse prav in pošteno!

Želodec  je kuhar človeškega trupla, in
je pod sercem nad cevi. Želodec dobiva živež iz
ust po goltancu, ga dobro prekuha, ter soku

') iudi jetnik in požiravnik imenovan.

105

podobnega Čevom pošilja. Žolč, ki izvira iz
jeter,  loči iz jedilnega soka, kar je redivnega
v njem, v mlečnati podobi; to se združi s
kervjo, ktera po svojem vednem krogotoku
donaša slehernemu udu primerno hrano; kar
pa je nepridnega, Čeva iz života odpravljajo.
V r d n i c a, ktera je na levi strani blizu rčber
pod želodcem, slabo kri sprejema, jo jetrom
pošilja ter pripomaga k napravljanju žolči.
Obisti ali ledvice  ležč v ledjih na obeh
strančh. Ceva, kterih se namota šestkrat to¬
liko, kakor je Človek dolg, so drobna in široka,
čedno povita v mrenico in herbtancu prira-
stla, da se ne zamotajo, in da ostanejo ne¬
prenehoma mokra in topla,

73. Čuti.

Človeško telo ima pet Čutov, s kterimi
čutimo in spoznavamo zunanje stvari. Ti le
so: vid, sluh, voh, okus in tip.

Oči pod čelom so nam okna, da gle¬
damo in se veselimo mnogih lepih reči. Oko
je okroglo, kakor drobna jagoda, in ima v sebi
mnogo kožic, ktere mu hranijo potrebne teko¬
čine. V sredi očesa je neko leči podobno zernce,
ki je čisto in svetlo, kakor kristal, in ga zato
kristalno lečo imenujejo. S pomočjo te lečice

106

se zunanje stvari, ki jih gledamo, v očesu
izobražajo, in s čutnico, ki od tod drži v
možgane, se jih zavedamo, to je vidimo  jih.
Oči so žlahten in zelo občuten ud našega
telesa. Modri stvarnik jih je zato v koščene
jamice postavil, jih je zgoraj in spodaj ogernil
s trepalnicami,  da jih varujejo, in jim je
dal obervi  za streho, da bi jim vroči pot
od čela ne škodoval. Oči je treba varovati, ter
ne brati v mraku, ne na solncu ali v tacem
kraju, kjer se preveč blešči. Predrobno delo
in predolgo napenjanje oslabi oči, in prisili
naočnike nositi, če tekočina v očesu usahne ah
izteče, človek oslepi. Tudi mrena dostikrat oko
preraste in vzame človeku ljubo luč. Slepec
je velik ubožec.

Ušesa  so sluhu dvoja stranska vrata.
Lepo so okrožena, kakor polževa hišica, po
kteri glas zadoni na znotranjo, bobnu podobno
kožico, da slišimo.  Ušesno maslo brani, da
nam kaj v uho ne zaleze, in da preostra sapa
sluhu ne škoduje. Preblizu ušes streljati in
pokati, ni zdravo; tudi zaušnica lahko ogluši
človeka. Prehudi vetrovi posuše ušesno maslo,
in nas po malem oglušč. Nekteri otroci že na
svet pridejo gluhi,  in taki pozneje tudi ne
morejo govoriti, ker ne slišijo, kako drugi

107

govori. Modri učeniki pa tudi nemoglušce
izučč, da znajo pisati, brati in včasi tudi
kakšno besedo izgovarjati. NemoglušČi, po¬
sebno če niso izučeni, so veliki reveži na svetu.
— „Uho, ki sliši, in oko, ki vidi, naredil je
Gospod, “ pravi Salomon. Velik, velik božji dar
je uho! Le radi poslušajmo dobre nauke in
nikoli ne odprimo ušes hudobnim rečem.

N o s v sredi lica je Čuvaj, ki z nosni¬
cami voha in sodi, česar oko ne more, če
kaka stvar diši ali smerdi, jeli dobra ali
ne. Nos nam tudi pomaga razločneje govoriti.
Premočno dišeče cvetice in druge take dišave
so škodljive; od njih boli glava, in tudi
omdtica človeka lahko prime. Včasi pa se tudi
bolnik poživi, če se mu dd povohati kaka
močna dišava.

Usta  so poglavitna vrata, skozi ktera gre
sapa in živež v človeka. Jezik  je vratar, ki
s svojimi ostrimi bradavicami vse okusi, ter
presoja in povč, kaj je dobro, kaj ni. Okus
nam naznanja sladko in grenko, kislo ali
žarko, če jezik ni čist, ni tudi pravega okusa,
in jed se ne prilega. Nad jezikom je nebo,
polno žlez, iz kterih se sline cedijo. S slinami
pomočimo jedila, da nam bolje tdknejo.

Ako je človek zdrav, čuti  po vsem životu

108

skozi čutnice. čutimo merzlo in toplo, mehko
in terdo, golo in kosmato; le noht j e, lasjč in

kosti ne čutijo. Najbolj tanko čutimo na

konceh perstov, s kterimi tudi ubogi slepci
tipaje poznajo denar in berejo še celo bukve,
ktere so nalašč narejene takim uboščekom.

Tudi predica čuti s persti, če je nit zadosti
tenka ali ne.

Tako je stvarnik človeku dal pet čutov
za pet dragih talentov, da bi jih prav modro
rabil, da bi ž njimi koristil drugim in sebi,

in da bi veliko dobrega storil za časno in
večno življenje.

74. Kaj imam.

Očesi dve imdm, ki bistro gledate svetlo, zdaj
zemljo, zdaj lepo nebd, da lahko vse poznam. Oči
so ljubi, božji dar; le greha gledati nikddr!

Ušesi dve imdm; kar ljuba mati rečejo, al’
dobri oče vprašajo, odgovor hitro dam. Ušesa so
tud’ božji dar; poslušat’ greh me Bog obvar’!

Mam jezik od Bogd, da lahko pojem, govorim,
potožim se in zakričim, kjer je kaj hudega. Obrača
se mi jezik rad; pa ne opravljat’, ne lagdt’?

'Marn tudi roki dve; na vsaki perstov pet, ž
njim’ pisat’, vsako reč prijet’; prav zdrave ste obč!
•Z njim’ delati, ne pa igrat’; ž njim’ služit;, pa ne
jemdt!“

109

Dve nogi tud’ imam, da lahko hodim in stojim,
od doma grem, nazaj hitim, se kamorkol’ podam.
Potepat vendar se ne grčm, in škode delati ne smem.

Im&in še eno reč, mi v persih kljuje dni, noči,
— serce, ki ljubiti želi, kar mu je najbolj všeč.
Naj ljubi moj’ga Jezusa, ker me otroka rad imd!

75. Skerb za zdravje.

Zdravo telo je najboljše blago na zemlji.
Mladi ljudje velikokrat premalo premislijo,
kako velik dar in velika dobrota je zdravje.
Tudi ne vedo, kako naglo se zapravi ljubo
zlato zdravje, in kako kmalu si človek nakoplje
bolezen ali pa še sme rt. Veliko mladih ljudi
se že pokvari v pervi mladosti, da so ves čas
življenja nadložni, ali pa morajo prezgodaj
iti pod černo zemljo, zato ker se niso varo¬
vali in so nerodno živeli. Tudi Bog sam za¬
poveduje , da moramo za zdravje skerbeti.
Kdor hoče tedaj po božji volji za zdravje
skerbeti, naj se ravna po teh pravilih:

1. Bodi, kolikor je mogoče, v čistem in
zdravem zraku.

2. Bodi zmeren v jedi in pijači. Ne
jej in ne pij nikoli več, kakor toliko, kar
potrebuješ v življenje. Potrebno je vsako
jed dobro zgristi in prežvečiti, zato da že-

110

lodec jed laže prebdvi, in da nam živež bolj
tekne. Prevroče ali premerzlo in tudi pre¬
mastno ni zdravo. Ne jej tudi nikoli nezrelega
sadja in nobenih jagod, gob in drugih zelišč,
kterih ne poznaš; veliko stvari je zel6 stru¬
penih. — Nikoli ne pij, kadar si vroč, pa tudi
ne pij vode na vsako jed, da se ti želodec ne
prehladi in da ne dobodeš merzlice. Čista
studenčina je najboljša pijača mladim ljudem.
Nobena močna pijača, naj si bo pivo ali vino,
ne prilega se mladini. Posebno pa je žganje
velik strup vsacemu človeku.

3. Varuj se, posebno v mladih letih,
škodljivega tobaka. Od tobaka zobje sperhnb
in se toliko hitreje zdrobe, kolikor prehitro je
kdo začel tobak kaditi. Tobak tudi suši persi,
iz kterih tobakar več ali manj svojega zdravja
izpljuje, če ni posebno tolstega života. Toba-
karjeva kri se skali, usmradi sapo, slabi želo¬
dec ter manj ali več krajša življenje.

4. Ne prehlajaj se. če ti je vroče in se
potiš, ne razpravljaj se, in ne hodi v tak
kraj, kjer veter vleče, temuč po malem se
izprehajaj in ohlajaj. Nezdravo je s pomladi
in jeseni ležati na mokri ali hladni zemlji. Tudi
kopati se je nezdravo, dokler je še kdo pre¬
vroč in se še ni ohladil. Po zimi prehitro iti

111

iz mraza na vročino, je zel6 škodljivo, zato
zmerzlega človeka ne denejo na toplo, am¬
pak ga zakopljejo v sneg, da se počasi odtaje.
Kdor ozčbe, ne sme iti za peč, temuč naj ozeblino
dergne s snegom, ali pa naj premerle ude
obeže z mokro platneno obezo.

5. Ne bodi pretesno oblečen. Pretesna
obleka tišči in opovira kervotok po životu.
Pretesna obutal pokvari noge, in pretesni mo¬
dreci so krivi persnih bolezni. Tudi pretoplo
oblačilo ni zdravo mladim ljudem. Pretopla
obleka nareja, da se mladi čovek razvadi in
pomekuži, in mu potem škoduje že vsaka
sapica. Glavo, vrat in persi le prav lahko
pokrivaj, trebuh in noge pa ohranjuj tople ter
se varuj, da ne boš imel mokrih nog.

6. Bodi v vseh rečeh prav čeden in sna¬
žen. Snaga je prijateljica ljubega zdravja;
nesnažnost pa mu je velika sovražnica. Ne¬
snaga zamaže potne luknjice, da se život prav
ne izpoti, in to napravlja bolezni. Ako. hočeš
imeti svetle oči, zdrava ušesa in zobč, glavo
in noge, le pridno jih umivaj.

7. Delaj pridno, pa tudi počivaj ob svojem
času. Počitek je človeku tako potreben, kakor
živež. Zmerno spanje daje človeku moč in
zdravje; neizmčmo poleganje pa je nezdravo

112

in oslabljivo. Delo in hoja nam oživlja in
krepča ude; lenoba pa nas dela otožne in
bolehne.

8. Pomisli pa tudi, da sveta čednost
ohranja ljudi krepke, zdrave in vesele; strast
pa jih kazi ter dela revne in nesrečne. Bo¬
lezen in prezgodnja smert je gostokrat šiba
za pregrešno življenje. Nedolžen človek je
zadovoljen, zdrav in vesel, in bode dolgo živel.

76. Človeška duša.

Duše sicer ne vidimo, ker ni nič telesnega,
vendar pa se nam naznanja po svojih delih.
Duša čuti s peterimi čutili našega života; gleda
z očmi, sliši z useši, okuša z jezikom, voha z
nosom in čuti po vseh udih. Ako se duša loči
od telesa, c lovek umerje, in merlič ne vidi,
da-si ima oči, ne sliši, da-si ima ušesa, zato,
ker nima duše.

Kar je duša videla, slišala ali čutila, to
si lahko še pozneje pred oči postavi ali misli.
Recimo: Vašega konja ste doma ze večkrat
videli; zdaj ga sicer ne vidite z očmi, vendar
pa si ga mislite, kakšen je. V mislih ga zdaj
gledate, kakor ste ga večkrat z očmi videli, ali
kakor pravimo, stavite si ga pred oči. Kako reč
v misli gledati ali si jo pred oči staviti,

113

pravi se tudi: pomisel  o kaki reči imeti, n.pr.
vi imate zdaj pomisel o vašem konji.

Človek podobe tistih reči, ki jih je videl,
slišal ali občutil, v glavi hrani, ter jih pomni.
Kdo ne pomni, kako lepo in veselo je bilo lani o
veliki noči ali pa o duhovem ? Kobro še vemo,
kako sladke so bile zrele češnje in kako prijetno
so nam dišale nabrane sladke jagode. Dušna
moč, Ictera nas spominja tega in unega, imenuje
se spomin.  Spomin je velik božji dar. Prav
žalostno bi bilo, in kaj bi začeli, ako bi ne
mogli pomniti, kar se naučimo! Kdor pa hoče
vse dobro pomniti, mora tudi vse prav zvesto
poslušati, kar se mu dokazuje in pravi. Čutila
donašajo duši posamezne podobe, ktere potlej
spomin hrani.

Razum  potem vse te podobe v red deva
v 0- med saboj primerja. Videl si, recimo, zeleno
perje, zelen travnik, zeleno sukno; veš tedaj,
kaj ti zndči beseda: zeleno in kaj si moreš mi-
sliti ž njo, to je, imaš pojem  o zelenem,
d ako imamo še stotero in stotero pojmov. Dobro
vem , kaj si moram misliti o besedi: miza, stol,
okroglo i t. d., in gotovo ne bom premenil nobe-
ne ga teh pojmov s kakim drugim. Z razumom
delamo pojme .— Z razumom pa tudi lahko pr e-

Dru & 0  Berilo za slovenske sole. 3

114

tehtujemo in sodimo,  to je, lahko pripovedu¬
jemo o stvareh, kaj so, kakšne so in kaj
delajo. Ce si mislimo konja, lahko sodimo in
rečemo: konj je domača živina, je močen,
vleče voz i t. d.  — Z razumom pa tudi naša
duša lahko sklepa,  to je, lahko nareja iz
dveh razsodeb tudi še tretjo, na priliko: vsak
človek mora umreti; tudi jaz sem človek: zatorej
moram tudi jaz umreti. Moremo pa tudi sklepati
iz učina na vzrok, na priliko: če je po zimi
hiša gorka, lahko mislimo in sklenemo, da je bilo
zakurjeno v peči.  — Razum je tedaj tista dušna
moč, s ktero kako stvar spoznavamo, sodimo in
sklepamo o njej.

Ako vam kdo pravi: Storite to, kar vam
zapovedujejo starši,  — lahko hitro umete, da
je to prav in resnično. Ce pa vam kdo reče:
Ni vam treba storiti tega, kar so vam zapove¬
dali starši,  — lahko zopet umete, da ni go¬
voril prav in resnično.  — Ako vselej storite to,
kar vam zapovedujejo starši, veste sami, da de¬
late prav in dobro. Če pa ste staršem nepokorni,
lahko veste, da ne delate prav, ampak krivično
in hudobno. To vse spoznava duša. Tista dušna
moč, s ktero tedaj človek razločuje pravo od ne¬
pravega, imenuje se pamet  ali um.  Pamet je
velik božji dar. S pametjo tudi človek lahko

115

razsodi, da niso ljudje naredili živali in zelišč,
solnca, lune in zvezd, temuč da je ' vse to
ustvaril Bog, da je ustvaril tudi človeka, in vse,
kar se vidi in ne vidi. S svojo pametno dušo
človek lahko spozna tudi Boga, svojega najljub¬
šega očeta.

Pirhi ali pisanke so zelo všeč otrokom;
vsak bi rad imel svoj pireh o veliki noči, to se
pravi, otrok zeli pirha, in ima moč zelenja. Ima
pa moč tudi studiti to, kar mu ni všeč. Bog je
dal človeku prosto voljo,  da lahko izvoli,
kar je prav, če se mu tudi ne ljubi in mu ni
všečno; pa tudi lahko opusti, kar je hudo, če ga
tudi še tako mika in vabi. Ta dušna moč je
najplemenitejša, in daje Človeku največjo vrednost,
če vse po pravici želi, izvoli in stori, kar koli
more. Ako hočemo imeti pošteno in prosto
voljo, ne smemo dati gospodariti meseni poželji-
vosti, ter si ne dovoliti vsega, česar hoče naše
dobo zelenje. Človek si mora pogosto kaj priter-
gati ali odreči; mora se skerbno premagovati
tn storiti, kar je prav , če tudi bi bilo to zelo
težavno.

V glavi, pravijo, imamo razum in pamet;
tz serca pa izvira želenje in volja. Ako je serce
dobro, čisto in pošteno, so tudi dobre naše misli
tn želje. Kokoršno pa je naše serce, taka je

8 *

116

tudi naša volja. Kristus pravi: „Kogar je poln)
serce, usta govore; dober človek prinaša dobro
iz dobrega zaklada; hudoben človek pa prinaša
hudo iz hudega zaklada. Blagor jim, kteri so
čistega serca; Boga bodo gledali."

11.  Test.

„Otroci! dobra vest  je mehko zglavje, na kterem
se sladko spi in počiva in potlej lahko umerjej
djali so neki gospod učenik svojim, učencem, „sker-
bite za dobro vest!“ „Kaj pa je dobra vest f u  vpra¬
šajo učenci. V odgovor jim povedo učenik to lično
povest: „Neki oče pošljejo svojo hčerko Micko v pro-
dajalnico, da bi zamenjala bankovec za 10 goldinar¬
jev. Prodajavec naglo našteje denar, in Micka ga
vzame, ter odide. Po poti pa vendar tudi še sama
denar prešteje, in dobi en goldinar preveč. Uštel st
je prodajavec, misli deklica, kaj bom storila? Ne bo
pogrešil enega goldinarja, če ga obderžim in drugjb
10 goldinarjev dam očetu■ Toda Bog ne daj! Ni '
smem vzeti in obderžati tega, kar ni moje, in bilo
bi kakor ukradeno.  — Tako pomisli blaga Micka,
oberne se, zdirja k prodajavcu, in mu verne goldinar,
za kterega se je bil zmotil. To se prodajavcu tako
dobro zdi, da pošteno deklico prav lepo pohvali, 1,1

117

ji ta goldinar podari. Prav priserčno je veselilo tudi
Micko, in tudi znotraj jo je nekaj hvalilo, da je tako
naredila in prav storila.  — Kdo li je ukazal deklici,
naj si ne obderži tujega denarja? Vest jo je opomi-
njevala.  — Kdo je tudi znotraj hvalil blago deklico,
da je bila tako vesela? Hvalila jo je dobra vest, to
je, znotranji božji glas, ki nas svari hudega in nas
graje, če storimo hudo , pa nas tudi hvali za dobro
delo.  — Dokler se varujemo hudega in storimo
dobro, imamo dobro vest; ako pa storimo greh,
imamo nemirno in hudo vest. 11

Poslušaj svojo vest zvesto ,

Te prav vodila vedno bo ;

Serce , ki cisto vest ima ,

Je polno slada rajskega:

Nečista vest pa vedno skli,

Pokoja nima dni t  noči ,

78. Stanovi.

Bog je ustvaril lepi raj, in ga je dal
Adamu, da bi ga obdeloval. Bog je tedaj
delo človeku odkazal že v začetku, da bi si
ž njim potrebni živež dobival. Tudi mi si z
delom potreben živež služimo, in kdor ne dela,
pi'avi sv. Pavel, naj tudi ne jč. Adam je gre¬
šil, in lepi raj se je izpremenil v težavno,
solzno dolino. Pravični Bog je djal človeku:

118

„ Živil se boš v trudu vse svoje dni, in v potu
svojega obraza boš kruh jedel, dokler se ne
poverneš v zemljo, iz ktere si vzet.“ Od ti¬
stega časa je težavno delo naša osoda; težav¬
nost dela je kazen greha. Voljno jo moramo
terpeti in prenašati, da na tem svetu zado¬
stujemo za grehe. Pridno delati nam bodi
čast, postopati pa gerdo in pregrešno. Delo
nas varuje mnogih grehov, zakaj lenoba je
vseh grehov začetek. Vsacega človeka naj¬
večja dolžnost je: Moli in delaj !

človek sam ali pa kaka sama družina
si ne more dobavljati in pripravljati vsega,
česar je treba v živež, obleko in stanovanje.
Tudi najbolj premeten in močen človek bi si
ne mogel sam sezidati hiše, niti sam narejati
obleke, in še kruha, ki ga vsak dan potre¬
buje, ne bi si mogel pripravljati, ako bi sam
bil. Prav dobro tedaj in še celo potrebno je,
da več ljudi skupaj živi na enem kraju.
Nektere družine pridelujejo živež, druge de¬
lajo obleko, zopet drugi ljudje stanovanja,
ter še drugi narejajo mnogoverstno orodje
in take reči, ktere se ne dobodo na vsacem
kraju.

Vse, česar potrebujejo ljudje v življenje,
je od Boga. Ljubi Bog je ustvaril rodovitno

119

zemljo, mnoge rastline in živali vsakoverstnih
plemen; ljubi Bog ohranjuje vse to, in tako
vedno po očetovo skerbi za nas, svoje oboke.

Nekteri ljudje se ne bdvijo z drugim,
kakor s tem, da obdelujejo zemljo in pride¬
lujejo živež. Delajo po polju, po travnikih,
po vertih, v gozdih in se bdvijo z živinorejo.
To so kmetje ali kmetovdvci.

Drugi se bdvijo s tem, da izdelujejo zčmelj-
ne pridelke v drugo blago, ter napravljajo
stanovanja, obleko in mnogotero orodje. Takim
pravimo rokodelci, obertniki.

Zopet drugi zčmeljne pridelke in druge
reči, ki jih delajo rokodelci, skupujejo ter jih
prodajejo takim, kteri jih nemajo. Takim
ljudčm, ki kupujejo in prodajejo, pravimo
kupčevdvci ali tergovci.

Delo ali opravilo, ktero si človek izvoli
do konca svojega življenja, imenuje se njegov
stan ali poklic.  V vsaki deželi so ti trije
človeški stanovi: kmetski, rokodelski
in tergovski.  Zraven njih pa so še drugi
stanovi, posebno duhovski in uradniški.
Duhovski  stan je Kristus postavil, da nam
oznanjuje njegov nauk, deli svete zakramente,

120

ter nas vodi k bogoljubnemu življenju. Zra¬
ven duhovske gosposke je pa tudi še deželska
ali svetna gosposka, ktera skerbi in varuje,
da se v deželi vse lepo, redno in varno godi
in zveršuje. Ti svetni vikši ali uradniki imajo
tedaj svoj uradniški  stan. Potem je zopet
kralj ali cesar,  kterega nam je Bog posta¬
vil za najvišjo svetovno gosposko. čez vse
pa je Bog,  kralj vseh kraljev, kteri čuje in
sodi, kako sleherni izpolnjuje dolžnosti svo¬
jega stanii.

Dober človek in kristijan je priden, de¬
laven in zadovoljen v svojem stdnu, zraven
pa tudi spoštuje vsak drugi stan. Pokoren
je svoji duhovski in deželski gosposki, udan
in zvest svojemu cesarju, ljubi vsacega člo¬
veka, kakor samega sebe, in Boga ljubi
čez vse.

79. Občina.

Kraj, kjer stanujemo, je mesto, terg
ali je vas. Tu živi skupaj več družin; vsaka
ima svoje hiševanje, in vse so tako zdru¬
žene, da pomagajo druga drugi, in da vse
opravljajo ter storč, kar en sam človek
opravljati in storiti ne more. Z združenimi

121

močmi se stori marsikaj, česar posameznim
ni mogoče.

Vsi stanovavei enega kraja pomagajo drug
druzemu in imajo skupaj marsiktere pravice
in dolžnosti. Taka zveza se imenuje občina,
soseska ali srenja.  Veliko je opraviti za
občinsko korist; vsak posamezni ud ne more
vsega tega sam opravljati in storiti. Zavoljo
tega so pri vsaki občini odločene nektere
osebe, ktere v imenu vseh drugih občanov
preskerbujejo občinske stvari. Te osebe so
župan in svetovdvci. Županstvo  je občinska
gosposka. Ona priseza na Boga, da bo vestno
in zakonito (postavno) skerbela za občinsko
blagost, in da bo nepremično udana in zve¬
sta svojemu presvetlemu cesarju.

Pokorni ud občine povišuje občinsko
blagost, nepokorni pa jo izpodkopava in
pripravlja nemir v občino, popači druge
s svojim slabim zgledom, in je vreden kazni.
Da je v občini vse redno in mirno, treba
je kaznjevati tacega, kdor ni miren in reden,
kakor drugi. Tako mora biti v vsaki družini,
v  soli in v občini.

Vse to, kar je potrebno in koristno ob¬
činskim stanovavcem, mora občina presker-

122

bovati. Najimenitnejše poslopje v vsaeem kraju
je cerkev,  kamor se shajajo stanovdvci k
očitni božji službi, kjer se opravlja daritev
svete maše in kjer se shranjuje presveto rešnje
telo. Občina mora za svojo cerkev skerbeti,
da je čedno in spodobno opravljena. Ako
ima občina lepo in spodobno cčrkev, kaže,
da ima tudi pobožnega duha.

Ravno tako mora občina skerbeti tudi za
šolo  ali učilnico, kjer se občinski otroci uče
in vodijo, da bi kedaj bili modri in pošteni
ljudje.

Kjer je več ljudi skupaj, tam je tudi treba
paziti, da se ne razdere mir, in da se ni¬
komur ne dela kaka škoda. To mora sker¬
beti občinsko županstvo. Za vse to pa je
treba previdnosti, truda in tudi denarja. Ob¬
činsko županstvo skerbi za korist vse občine,
posamezni udje pa mu morajo pomagati z
denarjem in tudi z delom, če je treba. Vse
to se mora na tdnko in zakonito dajati.

Vsi stanovdvei enega kraja ali tudi h
več krajev skupaj, ki so pridruženi k eni
farni cčrkvi, imenujejo se farna občina ali
fara.  Vikši pri vsaki fari so gospod fajmošter.
Oni skerbč posebno tudi za dušno srečo

123

svojih faranov, in se imenujejo tudi duhovni
oskerbnik ali duhovni oče. Fajmošter so tedaj
duhovna gosposka v svoji farni občini. Oni
uče kerščanski nauk, oznanjujejo božjo be¬
sedo , opravljajo očitno božjo službo, dele
svete zakramente in spremljajo mertve na
pokopališče. Duhovni pospod pomagajo svo¬
jim faranom pri vseh rečeh od zibeli do
groba, in so tedaj njih velik dobrotnik. Dobri
farani spoštujejo svojega duhovna, kakor svo¬
jega pravega očeta, in duhovnik jih imajo za
svoje farne otroke.

80. Deželna ali deržarna oblast.

V vsaki hiši in v vsaki soseski mora kdo
hiti, da zapoveduje, kdaj in kako naj se
opravlja vse, kar je potrebno hiši in soseski,
da se po tacem ohrani red, mir in edinost.
Tako in še bolj je potrebno vsej deželi,
kjer živi toliko družin in sosesk, da je kdo,
ki zapoveduje vsem prebivavcem po deželi,
in čuje, da je povsod vse redno, pokojno in
pravično, ter da se ohranjuje varnost živ¬
ljenja in svojine vsem prebivdvcem. Tega
občnega oskerbnika imenujemo deželnega
oblastnika.  Deželnega oblastnika je na-

124

menil in postavil Bog. To nas razločno uči
in nam kaže sveto pismo: „Kteri koli so

oblastniki, postavil jih je Bog.“ — „Kdor se
upira oblasti, upira se božji volji, zakaj
oblastnik je namesto Boga.“

Naš deržavni oblastnik je presvetli cesar
Franc Jožef I., naš občni oče, kteri skerbi
za 34,000.000 avstrijskih podložnikov, ki
so mnogih narodov in raznih jezikov. Vse
svoje podložnike bi rad videl srečne, ter
vsem bi rad storil prav in dobro, kakor
oče svojim ljubim otrokom. Ali kako težav¬
no je to! Moliti moramo za svetlega cesarja,
ljubiti ga, zvesto in voljno izpolnjevati mu
zakone (postave) in ukaze, ter moramo vse¬
lej lepo in spoštljivo govoriti od njega, ka¬
kor pravi sveti duh: „Moj sin! boj se Boga,
in spoštuj cesarja ter ne pridružuj se njijnim
za ničeva vcem.“

česar presvetli cesar ne more sam pre¬
gledati in upravljati, v tem mu pomagajo
cesarski kraljevi oblastniki, kteri imajo pra¬
vico, čast in oblast od cesarja. Svetli cesar
ima svoje ministre, v vsaki kronovini pa svoje
namestnike ali deželne poglavarje. Vsaka
dežela ima svoja okrožja s svojim pogla¬
varjem in z uradniki, kteri v imenu presve-

125

tlega cesarja vladajo svoja okrožja ter skerbe
za njih srečo in blagostanje. Pa tudi občinski
župani, svetovavei in odborniki morajo pridno
pomagati cesarskim uradnikom, da je vse
lepo mirno, ter da se množi in zvišuje sreča
in splošna blagovitost.

81. Dolžnosti podložnikom.

Ne le samo svetlemu cesarju moramo
biti iz serca udani, kakor otroci svojemu
skerbnemu očetu, tudi cesarske namestnike,
deželsko gosposko smo dolžni spoštovati ter
na tanko in zadovoljno izpolnjevati njili ukaze
in povelja. „Vsak bodi podložen višji obla¬
sti, zakaj le od Boga je vsaka oblast, in vse,
kteri imajo oblast, postavil je Bog\ Kdor se
tedaj ustavlja oblasti, ta se ustavlja božji na¬
vedbi, in nakopava sam sebi pogubljenje/

Dolžnost vsacega podložnika je pa tudi,
da ljubi svojo deželo. Ni še zadosti, da le
v sercu čutimo vsako veselo in žalostno do-
godbo svoje dežele, in da ji iz serca želimo
vse dobro; dolžni smo tudi z besedo in
djanjem, z blagom in življenjem, če je treba,
pomagati svoji deželi. Dolžni smo, braniti
svojo deželo, da ne pridejo zunanji sovraž-

126

niki na-njo, da ne palijo mest, vasi in hramov,
ter da nam ne jemljejo imčnja in življenja.
Kogar Bog z gosposko pokliče na vojaščino,
ta se ne sme braniti, ampak mora biti pri¬
pravljen, vojskovati se za vero, cesarja in za
domovino, in mora ji darovati tudi svoje
imčnje in življenje, ako ne more biti dru¬
gače.

Varujmo pa se tudi skrivnih zapeljivcev,
kteri podpihujejo deželane in na tihem šču-
jejo ljudstvo na poglavarje, kralje in cesarje,
ter nosijo strašnega razboja ogenj v streho.
V ognju pogori hiša, v uporu pa dežela.

82. Zakaj so davki?

„Zakaj toliko davkov pri nas ‘V vprašajo
radi nekteri nezadovoljneži. — V božjo čast
in v povišanje pobožnosti morajo biti cerkve
in šole. K temu je treba duhovskih in de¬
želskih učenikov in prednikov. Da se ohra¬
njuje red in pokoj, varnost življenja in ime-
nja, ter da se izpolnjujejo zakoni in povelja
deželnega oblastnika, potrebni so uradniki,
sodniki in drugi cesarski služabniki, ktere
morajo podložni živiti. Da se tergovina zlaj-
šuje in povišuje, da se obili domači pridelki

127

drugam pošiljajo, in da se nam potrebne redi
vozijo iz drugih krajev, morajo se napravljati
in ohranjevati železniee, ceste, mostovi in
druge take oprave. Da se zunanji sovražniki
odvračajo od domovine, potrebni so vojaki
in vojaške čete. Ti morajo biti vsi preživ-
Ijeni, oskerbljeni in opravljeni s potrebnim
orožjem in še druge hranilne naredbe se jim
morajo pripravljati.

Ker te naredbe in naprave koristijo vsi
deželi, dolžan je tudi vsak podložnik po svoji
moči in po svojem imčtku pomagati k po¬
trebam dežele, ter je tudi dolžan, zadovoljno
in zvesto opravljati in dajati vse davke,
kteri so naloženi ter se nakladajo deželi na
korist.

Cim več je po svetu goljufov, hudodelcev
in krivičnikov, tem več mora presvetli cesar
imeti pomočnikov in varuhov; po številu teh
rastejo tudi davki. Ako bi bilo manj hu¬
dobnežev in zunanjih sovražnikov, padali bi
in se zmanjševali tudi davki; upori (punti) in
vojske pa povišujejo davke. Kako neumno je
tedaj, ako kdo čerti gosposko, ktera pobira
zemljiške, užitne, dohodne in druge davke!
Kako hudobno bi bilo, goljufati pri davkih!
Namesto tacega goljufa morajo dodajati

128

drugi; taka goljufija je tatvina, s ktero se
okrade vsa dežela in deržava. Nam v zgled
je Kristus plačal davek za se in za Petra ter
je rekel: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega,
in Bogu, kar je božjega!“

83. Človeški udje se upro.

Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje
človeškega trupla naveličali služiti želodcu, in se
upro, rekoč: „Cemu bi mi težko delali in priprav¬
ljali želodcu, a on bi sladko užival brez dela r“
Noge niso hotele več nositi, roke ne delati, zobje
ne gristi, tudi nos se je vihal in branil vohati.
»Saj smo vsi udje enaki,“ djali so, „vsi bodemo
uživali in enako veselo živeli.“ — Pervi dan svoje
nepokorščine so uporni udje izhajali še precej dobro,
in bili so zelo dobre volje. Drugi dan že začno
slabeti, tretji dan omagovati, četerti dan so bili tako
oslabljeni, da se niso mogli ganiti, in peti dan so že
skoro umirali.

Uporni udje pokličejo deržavni zbor, da bi se
posvetovali in postavili svojo vlado; ali glej siro¬
maštva! Oči so tako vpadle in oslabčle, da niso
mogle razločiti nobene reči; noge so omahovale in
niso mogle nositi trupla; roke so se tresle od sla¬
bosti, in tudi jezik, proprej najhujši podpihovavec,
ni se mogel več obračati po ustih. Truplo je ležalo
na tleh in je že pojčmalo.

129

Zdaj se oglasi glava, rekoč: ^Prevzetni upor¬
niki! zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste ho¬
teli dajati, kar mu pristoji, pa tudi on nima moči,
da bi vam dal, česar potrebujete. Vi mu nečete
pomagati, zato pa vam tudi on ne more pomagati.“
— „Res je tako,“ poterdijo vsi udje; „prav govori
želodec, da nas priganja k delu.“ — Voljno seže
vsak ud za svoje delo, in vsi dajejo radi želodcu
to, česar potrebuje. Kmalu ozdravijo vsi udje in so
zopet terdni in močni.

Tako se godi vsaki deržavi, v kteri je potreba
delavcev, pa tudi vladdveev. Podložniki plačujejo
davke, gosposka pa jim daje moč. Druzemu brez
drugega ni mogoče živeti; Bog je tako naredil in
uredil.

84. Vojaštvo.

Delavcem, kmetom, umetnikom in nam
v sem so potrebni varuhi, v o j a k i, kteri nam
hranijo ljubi mir, nas branijo znotranjih in
zunanjih sovražnikov, da smo si v svesti
življenja in imenja. Čestitljiv in koristen nam
,}e tedaj vojaški stan,  in kogar Bog po go¬
sposki pokliče na vojaščino, ne sme se braniti
] n ne uhajati. Pobegunov in uhajavcev čaka
°stra kazen in žalostna smert; serčnega in
Pogumnega vojaka pa čaka velika čast in
plačilo pri višjih, pred svetom in tudi pred

Drugo Berilo 7. a slovenske sole.

130

Bogom. Mladenič! kadar pride versta na te,
da boš mogel iti k vojaški nabili, ne odmikaj
se in ne uhajaj k potepuhom. Bogu se ne
moreš skriti, če ti je Bog namenil in odločil
vojaški stan, ne boš mu utekel drugače, kakor
s strašno in nesrečno smertjo. Brez božje
volje ne boš vojak, če pa je božja volja tak6,
naj še tvoja bo! Kaj bo naredil Bog s takim,
ki si kvari in kazi zdrave ude, da bi ne bil
za vojaščino? To je velik greh, kterega tudi
deželska gosposka po pravici ostro kaznjuje.

Ako si poteijen za vojaka, ne bodi ža¬
losten, ampak bodi vesel, da te je Bog ustva¬
ril verlega junaka, kakorsnega potrebuje ce¬
sar. Voljno in serčno prisezi na zastavo! Tvoja
služba bo čestita in srečna, ako boš priden
in zvest. Nikdar ne pozabi svoje prisege,
dokler ne dostaneš in ne doslužiš odločenih
let! Kdor uhaja, prelomi prisego, zasmehuje
Boga in zastavi svojo dušo hudobnemu duhu.
Vojaški pobegun ne sme na svetlo, in je
kakor volk v domači deželi. Ako ga ulov&
kaznjujejo ga ostro; ako pa ga ne dobodo,
dobil ga bo peklenski sovražnik.

131

85. Spartanka.

Sparta staro mesto bilo, ki junakov spodredilo,
hrabrih sinov slavni broj. Kakor skale v boju stali,
radi so življenje dali, branit’ dom in venec svoj.

Sin Spartanke pa pobegne, ko mu strah na
serce segne. in prinese k domu meč. Mati sinu meč
izdere, in mu persi z njim predere: „Ne boš vhajal,*
pravi, „več!“

* M ati. kaj ste mi storili!“ zdiha, „sina ste
vmorili; ne poznate sina več?“ — r Lažeš, izrod/
reče mati, ,.sina nečem te poznati; moj sin z vojske
ne beži!'

Se Slovenka ne sramuješ, ko Spartanko hvalit’
čuješ? Kdko govoriš pa ti? — Gerda, slaba taka
mati, ki sinovi more djati: „Sin! uidi in se skrij/

Bežeč, ki iz vojske vhaja, dom sovražnikom
izdaja, on je Iskarjotov brat. Hitro bode tihotapec
'sake hudobije hlapec, bo razbojnik in bo tat.

86. Trije nauki vojakom.

Pobožna in bogobojeČa mati je naročilo
svojemu sinu, ko je šel na vojsko, te posebne
b'i nauke:

9

132

1. Boj se Boga in zvesto služi gospodu
vojaških trum, ako ne moreš očitno, pa vsaj
moli v duhu. Kdor ne služi Bogu, tudi ni
svest cesarju. Vojak brez vere in pa ptič hrez
peruti sta enaka. Hrabri božji vojščaki so bili
Jozuve in David, sveti Jurij, sveti Martin, sveti
Sebastijan, sveti Florijan in veliko drugih, ki
so zdaj svetniki.

2. Varuj se greha; greh je najhujši
sovražnik. Bodi pokoren in zvest; nezvestoba
enega samega lahko pokonča vse kerdelo.
Izdajavec ne najde pokoja na svetu, in božja
kazen mu ne odide.

3. Na bojišči bodi lev, doma pa jagnje;
bodi pogumen proti sovražnikom in ljudomil
premaganim, ter nikoli ne zatdji kerščanskega
sočutja, Ne boj se krogel, kadar okrog tebe
žvižgajo; umreti za dom in cesarja je slavno,
in srečna je smert, ako si v milosti božji. Ne
bo te zadela krogla, če ni božja volja! V
božjih rokah si, kjer si in koder hodiš. Pa¬
dali bodo na desnici, umirali na levici, ti pa
boš prišel zdrav in vesel domov, ako je božja
volja. Bog te obvaruj!

To je bilo dobre matere lepo slovo.

133

87. Sveti Martin.

Sveti Martin je bil rojen 316. leta in
sicer v poganski veri. Njegov oče je bil
imeniten vojak. Tudi Martin si je izvolil
vojaštvo. Videl pa je pri vojakih marsikaj
nerodnega in razuzdanega, kar je dobrega
mladeniča silno v serce bolelo, in se zatorej
tudi nikoli ni udeleževal takih nespodobnosti
svojih tovarišev, temuč še prizadeval si je,
kolikor je mogel, odvračevati jih od gredih
navad.

Martin je imel prav dobro, pobožno in
usmiljeno serce. — Neki hud zimski dan, ko
je šel z vojaki iz mesta, zagleda berača, ki
je na pol gol in zmerzel ležal na cesti
in milo zdihoval ter prosil milostinje. Toda
drugi mimo gredoči se ne zmenijo zanj,
Martinu pa se v serce zasmili. Misli si: De¬
narja nimam, kaj bi li revežu dal ? Naglo
vzame svoj vojaški plašč raz sebe, potegne
meč, in prereže plašč čez sredo; da ga polo¬
vico beraču, s polovico pa se zopet ogerne. Ko
tako na pol ogerneu Martin tovariše dojde,
posmehujejo se mu in ga zaničujejo. On pa
ne posluša zasramovanja, temuč se le veseli,

134

da je mogel siromaku pomagati. — Po noči
potem se mu prikaže zveličar v družbi an¬
gelov , oblečen s polovico plašča, ter jim
reče: „Martin me je oblekel s tem oblačilom,
in vse, kar kdo stori najmanjšemu svojih bra¬
tov, to meni samemu stori!“ Ta prikazen je
Martina tako ganila, da se je dal precej drugi
dan kerstiti. Bil je potem še celd škof' na
Francoskem, in je umeri svetnik leta 402.

Četerti razdelek.

Prirodopis.

——

88. Živalstvo.

Lepo je na polju, kadar s pomladi in
po letu okrog in okrog vse zeleni in cvete.
Solnee močno sije in vse ogreva; prijetno je
hladiti se v senci košatih dreves; studenci
Junija j o po gladkih kamenčkih in se vijd
po cvetočem travniku. Vendar bi nam zem¬
lja ne bila tako ljuba, ako bi na nji ne živele
tudi mnoge in različne živali. Najlepše cvetje
je nemo (mutasto); drobni ptički pa veselo
skačejo z vejice na vejico, ščebetajo in pre¬
pevajo, ter oživljajo vse okoli sebe. Po cvetju
šumč pridne čebele in letajo pisani metulji; po
zemlji pa vse mergoli različnih mergolincev,
hroščev ali kebrov in drugih živalec. Nekaj se
jih giblje sem, nekaj tja. V potokih plavajo
8'ibične ribe, in se izkušajo druga pred drugo

136

naprej in nazaj. Zraven teh brezštevilnih živalec
vidimo pa tudi na paši cede ovdc, krav, volov
in konj. Bog je ustvaril toliko živali, da jih
je napolnjena vsa zemlja. Vidimo jih po
zraku in v vodi, po gorah in dolinah; tudi
še celo v zemlji veliko živalec prebiva.

Vsaka živalca na zemlji najde svoj ži¬
vež,  ta travico, druga zernce, tretja meso.
Oče nebeški vse preživi ob pravem času.

Vsaka žival ima svoje različno telo tako
modro ustvarjeno, kakor ga potrebuje, s takimi
lastnostmi, kakoršne se ji prilegajo. Nektere
lazijo počasu, druge naglo tekajo ob tveh,
ob štireh, tudi ob šest in še ob več nogah.
Nektere imajo peruti in noge; druge nimajo
ne nog ne peruti, kakor čer vi e, kteri gibaje
se po zemlji lazijo. Ribe imajo plavuti, s
kterimi kakor blisk po vodi švigajo.

Različna in prav primdrna je živalska
odeja,  s ktero jih je preskerbe! dobrotljivi
stvarnik. Po vročih krajih imajo živali naj¬
več tanko dlako, kakor slon; po merzlih
krajih pa so zel6 kosmate, kakor medved.
Na zimo zraste pticam bolj gosto perje,
konjem, volom in kravam pa bolj gosta dlaka,
da jih ne zebe. Ribe imajo gladke, terde luske
s polzko žlezo po sebi, da lahko plavajo

137

in se gibljejo po vodi in da se ne ranijo ob
kamenje in ob korenine. — Živalska obleka
koristi tudi človeku. Daje nam kožuh na
zimo, volno za sukno in perje za posteljo;
še zajec nam daje svojo mehko volno za
klobuk. Kako modro je Oče nebeški vse
oskerbel!

89. Doječe žirali.

Nektere živali rodč žive mladiče, ki jih
potem dojč. Imenujejo se zavoljo tega do-
jčče živali ali dojivke,  pravi se jim
tudi sesavci.  Imajo rudečo in gdrko kri,
ter dihajo s pluči. Dojčče živali živč večjidel
na suhem; le nekoliko jih je tudi v vodi.

Najkoristnejše so nam naše domače
živali.  Konj, osel, vol, krava, prašič, ovca,
koza nam koristijo za živež, za delo in za
lagotnost. Pes varuje hiše in imenja ter
kodi tudi na lov. Mačka lovi miši in pod¬
gane i t. d.

Po gozdih in gorah žive lovske ž i-
v a 1 i ali divjdčina,  namreč: jelen, serna,
divja koza, zajec, veverica, polh i t. d.
Lovstvo je kratkočasno pa tudi nevarno; za
kmeta je močno zapeljivo in zelo škodljivo.

138

Pregovor pravi: ..Kmet na strelu, polje v

plevelu . u

Veliko doječih živali živi ob mesu drugih
manjših živali; nektere cel6 človeka napadajo,
če so zeld izstradane. Imenujemo jih zatorej
d e r 6 č e živali ali zveri.  Prebivajo po
gozdih, gorah in luknjah. Deroče živali v
naših krajih so: lisica, dehur, kuna, podla¬
sica, jazbec, volk in medved; v gorkih krajih
pa: lev, tiger in ris.

Smešne dojivke so opice  (mčrkvice).
Hodijo ob štireh nogah; znajo dobro opo¬
našati ljudi in druge živali, so mnogoverstne
postave in nektere zeld podobne človeku.

Povodne dojivke  so v naših krajih
vidre,  ki živč za vodami in po jezerih, kjer
se potikajo po luknjah. Vidra ima rujavo
kožo, iz ktere se delajo drage kape; njeno
meso se sme tudi v postu jesti.

90. Goveda.

Med domačo živino so goveda  najko¬
ristnejša. Za poljedelstvo so še važnejša
kakor konj. Vol vleče oralno drevo, vozi oh
žetvi polni voz domov, in gnoji zopet izser-
kano njivo. Ubožni kmetje, kteri ne morejo
imeti konja, žive se s kakima dvema kra-

139

vama. Koliko bogastvo, kako obile dari ima
človek v ti sami živali! Goveda mu dajo
najzdravejše in najtečnejše meso, ki je mnogim
vsakdanji živež, kterega se nikoli ne naveli¬
čamo, kakor tudi ljubega kruha ne. Kako
blaženo je mleko, iz kterega napravljamo sir
in maslo, ktero rabimo pri kavi, močnatih
jedilih in pri različnih pekarijah. Z govejo
tolščo si razsvetljujemo noč in čedimo perilo,
zakaj naše sveče in milo napravljajo največ
iz loja goveje živine. Govejo kožo nosimo
na nogah, s kostmi si lase češemo, s kervjd
čistimo cuker. Govedina je blagoslov in dar
božji. Še celo neka bolezen te živali, namreč
kravje ose'pnice, postala je dobrota človeštu.
— Za veliko dobrega, kar človek dobiva od
goveje živine, pa ona tudi hoče, da jo dobro
oskerbujemo.

Govedo štejemo, kakor ovco in kozo, k
p r e ž v e k o v d  v k a m. Te ži vali imajo po štiri
želodce. Rastline, ob kterih živč, pridejo le
malo prežvečene v pervi želodec in iz tega v
druzega. Iz tega se pahajo v gobec, in pri¬
dejo potem v tretji in četerti želodec, da se
Popolnoma prebavijo.

140

91. Pastir.

Bilo je lepo prijetno jutro, in čednik je pasel
na zelenem pašniku svojo živino. Solnce je ravno
vzahajalo in vse okoli je bilo pozlačeno z rumenimi
žarki. Travniki so bili prepreženi z najlepšimi cve¬
ticami, na kterib se je lesketala zlata in sreberna
rosa. Ptiči so peli svoje juternje pesmi, in skerjanec
se je povzdigoval visoko po zraku, najveselejši pevec
med krilatimi tovariši. Mirno in veselo se je pasla
pastirska čeda po zeleni ledini. — Vse to čednika
globoko gane. Misli v Boga, kteri preskerbuje,
ohranjuje in razveseljuje toliko stvari pod nebom in
na zemlji. Tudi mu živo na misel pride kar so v
nedeljo gospod duhovni oče v cčrkvi govorili od
velikosti in dobrote božje. Zbudč se mu v sercu
pobožne misli in sklepi, ter pravi sam sebi: O Bog,
kako lepo je vendar vse, kar si ustvaril, in kako
ljubeznjiv in milostjiv si vsem svojim brezštevilnim
stvarčm! O kako zeld sem srečen, da te tudi jaz,
ubogi pastir, morem spoznati in čestiti! Tukaj sem
čisto sam, toda ti, o Gospod! me vidiš, in imaš
svoje dopadajenje nad mano, če tudi na tihem izpol¬
njujem tvojo sveto voljo. Obetam ti, da ti bom vselej
zvest po svojem stanu. Varoval bom škode, in bom
storil dobrega, kar bom mogel. S čim bi se li
mogel tebi zato bolj hvaležnega izkazati, kakor z
zvesto pokornostjo in s priserčno ljubeznijo!

141

Tako je premišljeval in govoril pobožni pastir,
ter je šel po pašniku , ga je trebil, je popravljal
plot, je zatiral škodljive rastline in nabiral dobre in
zdravilne. S kratka: on si je vedno prizadeval, da
je storil kaj dobrega in tako pomagal svojemu bliž¬
njemu, — Vsi ljudje v vasi so radi imeli tega pri¬
ljudnega, in delavnega eednika, in ga niso zapustili,
kadar je bil že star in nezmožen.

Tako je lahko človek tudi v najnižjem stdnu
pobožen, lahko dela dobro in pomaga sebi in svojemu
bližnjemu.

92. Pastirska pesem.

1. Na trati zeleni
Ni šuma ljudi,

Je ž’vinca pri meni,
Me pet’ veseli.
Prijazno odpira
Se gor’ mi nebo;

Se milo ozira
V mč božje ok<5.

3 .  Pastirstvo izvoli
Si Abelj najpred;
Bogi on rad moli.
Daruje od čed.

4. Oko zavidljivo
Je Kajnovo res,

Al’ Bog dopadljivo
Dar gleda z nebes.

5. Za čedami z brati
Tud’ Jožef rad grč,
Vse skoz’ obderždti
Nedolžno sercč.

6. S’cer bratov zavidnost
V Egipt ga prodi,

Al’ božja previdnost
Ga v čast pripelji.

7. In David bil tudi
Pastirček je mlad;

Se hvale ne vtrudi
Gospodu spevaf.

8. Pri ovčjem kerdelu
Od Boga poznan,
Poglej, Izraelu

Za kralja je dan.

142

9. So pri Betlehemu
Pastirci s rotni,

In znani le njemu,

K je stvarnik reči.

10. Njim angel Gospodov
Oznani najpred:
„Zveličar narodov
Je rojen na svet.“

11. Se tud imenuje
Sam Jezus pastir;
Nad svojimi čuje
In vodi jih v mir.

12.0, srečne dušice.

K’ se njega derže.

So prave ovčice,

Za njim le hite.

13. Pri Jezusu biti

V ljubezni povsod,
Za njim le b oditi.
Kjer kaže on pot.

14. To želje so moje,
To Bog ti mi dsj;
Od milosti svoje
Ne loči me kdaj.

15. Potem prepevati
Veselo jaz smem;
Zakaj žalovati —
Kaj baČ se ne vem!

v

16. Ce tudi zapira
Oblak mi neb<5.

Se milo ozira

V me božje oko.

93. Pes.

Domač varuh in človekov zvest prijatelj
je pes,  kteri je mnogoverstnih plemen in
razne postave. Angleški  pes  je visok in
dolg, pa medel in pretergan. Mesarski
pes  je velik in se dobro redi. Ovčarski
pes  nosi grebenico, da ga volk ne zadavi.
Lovski  psi so medli in nagli. Koder
ima kodrasto dlako in se rad nauči mnogo-

143

verstnih šal. Domač  pes čuje in laje po noči
: n po dnevi.

Psom se ne sme dajati prevroče jesti, pa
tuči pretepati in dražiti se ne smejo, da ne
stek'). Stekli pes ima strašno strupene sline:
če k brega ugrizne, ali če ga le oslini, tudi
steče, \bodi si človek ali kaka žival. Steko
tudi volkovi in mačke. Ako pes neha lajati
in ne pijte, ampak žalostno omahuje in reži
celo na domače, ako povčša ušesa in stiska
rej) med noge, ako začne jezik moliti iz
gobca in sline cediti, naznanja, da je stekel,
in berzo ga je treba ustreliti in globoko za¬
kopati. Kogar stekel pes ugrizne, naj si hitro
rano izžme, da izteče kri in ž njo strupene
sline. Potem naj umiva rane z lugom, z apneno,
solnato ali pa svojo vodo. Potrebno je jitotlej
rano ožgati z žarečim železom, in hitro poslati
po zdravnika.

94. Lagati ni smeti!

Matijček je popotoval z nekim kupcem v
daljnje kraja, in tukaj se je navadil prav nesramno
lagati. Ko pride domov, vzamejo ga oče s saboj v
bližnje mesto, kjer ni bil še nikoli. Po poti se
Pogovarjata od mnogih reči, kako je to in uno po
svetu. Doide ju neki mesar z velikim psom. Matijček

144

pogleda psa in reče očetu: „ Videl sem, že ne vem
dobro kje, še desetkrat večjega psa, kakor je ta
Gotovo je bil večji, kakor naš največji konj/
Oče, ki so precej vedeli, da se je sinek dehdo
zlagal, pravijo na to: „Ta se ti je morebiti zdel
malo prevelik; pa vse je mogoče, ker v vsacemkraju
se še vidi kaj posebnega in čudnega. Tudi tukaj,”
pravijo oče nalašč, .ne daleč od tod, je čida poln
most, ki je pa tako narejen, da če čezenj gre tak
človek, ki se je zlagal tisti dan, zlomi se mu gotovo
noga na njem. Le naglo hodiva, bora kmalu tam!”
Matijček dobro vč, kaj mu je, in se zeld prestraši.
Vedno bolj in bolj ostaje zadaj in vpije za očetom:
*Oče, kako sem vam že pravil od tistega psa, da
je tako velik, kakor naš konj? To je res malo pre¬
več, pa tako velik je bil vendar, kakor vol/ Uče
pa tiho in vedno hitreje odhajajo. Matijček vpije
zopet za očetom: „Ne hodite vendar tako naglo,
govoriva še od tistega psa. Pes ni bil ravno tako
velik, kakor vol, večji pa je bil, kakor kako tele.”
Prišla sta že do mosta, in treba je čezenj iti. Oče
hočejo na ravnost čezenj; pa Matijček jih prime za
roko, rekoč: „Ljubi oče! Počakajte še malo, predno
preideva most. Tist pes ni bil nič večji, kakor
drugi psi/ Oče ga potem terdo posvarč in pravijo:
„Matijček, lagati ni smeti /

145

95. Lisica.

Kdo še n! slišal od zvite in premetene
lisice?  Velika je kot sredenj ovčarsk pes;
ima ozek gobec, ostre zobe in nohti ter
zelo kosmat rep. Dlaka njena je rudeča; v
tujih deželah so pa tudi Černe, sive in bele
lisice. Za živež ima lisica najrajša kuretino,
golobe, gosi in race, zajce, mleko in jajca;
posebno pa hrepeni po me'du in grozdju,
če sicer nič teh svojih sladkob doseči ne
more, pa se tudi zadovolji, ako ima kače,
kuščarje, žabe, miši in podgane. Ves živež
si pridobiva največ po noči in z zvijačami.
Dasiravno sta s psom bližnjega rodil, ven¬
dar se zelo sovražita. Če psi gonijo lisico,
in če ji gre že hudo za kožo, skače sem ter
tja, zažene se potem na kako skalo ali na
kak parobek, in se potuhne. Psi izgubč sled in
ne pridejo ji blizu. Tako se otme. Veliko
smešnega in zvitega pripovedujejo od lisice.
Zato tudi imenujejo zvitega in prekanjenega
človeka lisico.

Lisičjo kožo kerznarji rabijo za pod-
lako pri kožuhih. Meso pa ni kaj dobro.
Lovci sovražijo lisice posebno zato, ker jim
pojedajo zajce; gospodinje pa, ker jim kra-

Drugo Berilo za slovenske Sole. 1Q

146

dejo pridne kokoši, ktere bi jim nanesle še
veliko jajc za kuho in za prodaj.

96. Molitev tudi slabemu daje serčnost.

V neki vasi na Ogerskem je stanovala uboga
vdova. Bila je bolna, in ker ji primanjkuje derv,
pošlje svoja dva dečka s sanmi v bost o p6-nja.
Starejši deček ni bil še polnih dvajset let star,
mlajši pa še le osem. Ko gresta s sanmi mimo
ečrkve, pravi mlajši: „Tonče, meni je danes prav
nekako čudno pri sercu; zdi se mi kakor da bi
naju čakala kaka nesreča. Pojdiva poprej v cer¬
kev/' Starejši odgovori: „Le pojdiva v cerkev, saj
vsako delo moramo z Bogom začeti." Popustita te¬
daj sani pred cerkvenimi vrati, gresta noter in
molita. Potem odideta vesela, akoravuo prav
težko hodita po snegu. Dobila sta veliko sukih
derv, in ravno se pripravljata, da bi jih naložila
in povezala, kar zagledata od daleč dva volka, ki
sta na ravnost derla proti njima. Uiti jima ni bilo
mogoče. Drevesa, da bi splezala nanje, ni bilo blizu,
ker okol in okoli je bila sama bosta in germovje.
In kaj bi jima bilo pomoglo tudi najvišje
drevo? Volka bi bila stražila in ju čakala pod dre¬
vesom ; mogla bi se bila jima udati. Kaj bi li sto¬
rila v tej veliki sili? Starejši, pogumeu deček, hitro
zakrije s sanmi mlajšega brata, ter nanje dene še
derv in hoste, in mu prigovarja: ,,Moli, pa ne gani
se, jaz sem serčdn !“ — ,,Oh ! ljubi bratec." pravi

147

jokaje mali deček. ,.ako bi midva tukaj umerla, k-j
bodo vendar počeli najina ljuba mati!“ — Manjši
deček je pod dervi, večji pa stopi s sekiro
naproti. Kadar pride volk proti njemu, mabne ga
s sekiro tako močno po glavi, da precej telebi na
tla. V tem pa prime dečka drugi volk za ramo,
in ga verze na tla. On pa zgrabi z vso močjo voi-
kov gobec, ga derži od sebe, in nič ne vpije, da
bi ne izdal svojega skritega brata. Manjšega brata
obide spodaj neka groza, verze sani in derva od
sebe, popade sekiro, ki je ležala na tleh. in seka
z vso močjo po volku. Volk se oberne in zažene
na druzega sovražnika, in raztergal bi ga bil. ko
bi ne bil starejši brat urno segel po sekiro, s ktero
je udaril volka po glavi, in tudi tega pobil.

Tako sta tedaj dva slaba dečka z božjo po¬
močjo in s serčnostjo pokončala dva serdita volka,
in sta se srečno otčla. Strahoma ogledujeta zveri,
ki ste ležali na tleh z odpertima žreloma, ogledujeta
hude in ostre zobe. kteri bi ju bili kmalu raztergali.
Oba poklekneta, molita in zahvalita Boga za pre¬
čudno zmago in rešenje. Potem naložita derva
in mertva volka na sani, ter gresta neizrečeno vesela
proti doma.

97. Teljblod (kamela).

V vsacem kraju je Bog' posebne živali

ustvaril. da človeku služijo. Nam je dal

10 *

148

konje in goveda, prebivavcem v ledenih se¬
vernih krajih pa dirježe ali severne jelene.
Prebivavcem velikih puščav je Bog veljbloda
ali kamelo  podaril. Neizmčrne peščene pla¬
njave, ktere se razprostirajo med Azijo in
Afriko, ločile bi ondotne prebivavce, kakor nas
Evropljane loči Atlantovo morje od Amerike;
vsa kupčija bi zastala, ali bi bila nemogoča,
ko bi ne bila božja previdnost podelila tem
krajem veljbloda.

Mislimo si lepega arabskega konja, kako
hitro bi se pogreznil v valovih pešččnega
morja, in bi poginil! Kopita bi se mu raz¬
pokala in noge bi ohromele. Veljblod ima
pa na podplatih kos mesa, ki je z debelo
kožo oble'čen. Ta mesnata in vendar ne pre¬
občutljiva noga mu lajša težavno hojo po
pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov
nositi, posebno zato ne, ker bi se mu moralo
razen tovora tudi veliko kerme za živež na¬
lagati. Veljblod pa za-se kaj malo potrebuje ;
s koprivami in z osatom je zadovoljen, pa
lahko dvanajst centov nosi in na dan preide
po dvanajst milj. Veljblodovi gerbi ste
sedlo sami na sebi. Veljblod je 7—8 čevljev
visok, tedaj višji, kot največji konj. Ta vi¬
sokost pa ob nakladanju ni prav nič na poti,

149

ker veljbiod vselej na kolena pade, kadar mu
nakladajo ali razkladajo. — Puščava ne rodi
ne ovsa ne ječmena, ki sta za tovorne konje
potrebna, ampak le tu in tam kako bodoče
zelišče izpod peska poganja, in s tem je veljbiod
zadovoljen. Modri stvarnik mu je dal terde
ustnice, da ga osorne koprive in pusti osat
ne bodejo. Veljbiod lahko štiri in dvajset ur
strada, konj pa tega ne more; še več pa je
vredna veljblodova lastnost, da v najhujši
puščavni Isoparici osem ali pa še več dni lahko
žejo terpi. Prežvekovavke, kterim se tudi
veljbiod prišteva, imajo po štiri želodce, velj¬
biod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno
znameniten; v tega namreč veljbiod lahko ve¬
liko vode shrani. Kadar tedaj do vode pride,
se je dosti napije, in potem še svoj vodnjak
napolni. Čudno je posebno to, da voda zmi-
rom hladna in čista ostane, in da se nobenega
duha ne navzame. Ce so tedaj popotniki v
nevarnosti, od žeje poginiti, zakoljejo
veljbloda, in se tako otmo hudi smerti. —
Če verhu tega še pomislimo, da ta žival le
malo spanja potrebuje in skoraj noč in dan
lahko popotuje, razumeli bomo, zakaj je velj¬
biod prebivavcem teh krajev najljubša do¬
mača žival.

150

Ako je pa veljblod sploh ljudstvom ju-
trovih dežel za tovorno žival neprecenljive
vrednosti, je za Arabljana posebno se veliko
bolj imeniten, ker ta skoro vse, cesar potre¬
buje, pri njem dobi; veljblod mu daje namreč
tudi živež in obleko. Veljblodovo mleko je
Arabljanu poglaviten živež; daje mu sir in
maslo. Tudi meso je, posebno od mladih
veljblodov, ktero mu je neizrečeno slastno,
in ktero hrani v posebnih posodah. Iz dlake
delajo tvarino za obleko, tudi jo prodajejo
za imenitno blago v Evropo. Koža daje dobro
usnije, in še celo veljblodjak Arabljani rabijo
ne samo za gnoj, ampak tudi za kurjavo.
Arabljanu je tedaj veljblod to, kar je nam
konj, ovca in govedo.

98. Ley.

L e v, kteri v Afriki živi, je najmočnejša
in najserenejša zver; njegovo oko je ognjeno,
njegov pogled je znamenit in ukazljiv, njegova
hoja mogočna. Po pravici se tedaj lev imenuje
kralj zverin. Dolg je do osem čevljev, visok
pa do štiri čevlje. Velike grive, ki pokrivajo
vrat in pleča, daj6 mu veličastno podobo.
Ona je manjša kot on in nima grive. Levov

151

glas je zamolklo doneče rjovenje, kakor da
bi iz zemlje zagermelo. Po uro daleč se sliši
njegov glas, od kterega beži vsa zverina in
skoraj od straha niti dahniti ne more. Zobe
ima tako močne, da ž njimi vse kosti zdrobi
in da v gobcu lahko celo goved s saboj vleče.
Tudi v repu ima lev tako moč, da lahko ž
njim človeka ubije. Vsak dan mora imeti
najmanj po 15 funtov mesa. Pri nas vidimo
leva samo v menažerijah.

Ko lev zagleda svoj plčn, bliža se mu
počasi do 12 stopinj, potlej pa nanj skoči,
kakor bi ustrelil, ter ga zgrabi in umori. Tudi
človeku je lev nevaren. Kdor se ž njim na¬
meri brez orožja, more se le oteti, če je
serča'n in se ne da od strahu omamiti. Ako
človek pred levom pri miru in negibljivo ob¬
stoji ter mu ostro v oko gleda, levu navadno
serce upade, da se počasi splazi in se kmalu
pobere. Kdor pa pred levom beži, tega nič
ne more oteti pogubi.

99. Ptice.

Ptice imajo gorko rudečo kri, pluča,
da dihajo, dve peruti in kljun; odete so s
perjem, ktero vsako leto enkrat, največ
jeseni ali s pomladi, odveržejo in drugo

152

dobodo. S pomladi nesd jajca, in izvali iz
njih mladičke.

Ptiči žive' po drevju, pa tudi po vodah,
le malo jih prebiva na terdi zemlji. Nekteri
ob svojem času lete v tuje kraje po samem
in skupaj, in pridejo zopet nazaj. Ptiči nimajo
zob, temuč zobljejo hrano s kljunom ter ste-'
ro zerno, ali pa celo požro.

Prav umetno in čudno je narejeno gnjez-
do nekterih ptičev, in znajo ga dobro skriti.
Starka sedi na jajčkih in leže; on pa ji pre¬
peva, jo razveseljuje in ji nosi jesti.

Ko se mladiči izvale, jim stari nosijo
jedi, dokler niso godni in jih ne izpeljejo.
Veselo jih stara kličeta in vabita letat od
veje do veje, od drevesa do drevesa. Hu¬
dobno bi bilo, ptičicam razdirati gnjezda,
jemati jim jajčeca, ali pa loviti in terpinčiti
mladiče.

Najbolj nas razveseljujejo ptice pevke.
O juternji zori se začnejo glasiti in pre¬
pevati lepe juternje pesmice. Slavček
že po noči milo prepeva. Skerjanček
ščebčče po polju od jutra do večera : visoko
se vzdiguje pod nebo. pa se zopet spušča na
zemljo, iskat si živeža, ter nam kaže, da
moramo tudi mi neprenehoma moliti in de-

153

lati. — Sčinkovce z žarečim železom slepiti,
da bi rajši peli, je grozovito. Tudi ptičica
bi rada tožila, ako bi mogla. Rekla bi:
Kaj sem ti storila hudega, neusmiljeni človek!
da mi ljubi vid jemlješ? — Hudobni ptičar
je oslepil sto in sto ščinkovcev in jih je drago
prodajal v mesta. Na stare dni pa je tudi
sam oslepel. Vodil ga je neki deček od hiše
do hiše prosit kruha. Tako hudo se mu je
povračevalo.

Brinovka, kos, kukavica,  d e t a 1
in druge hostne ptice živč posebno ob
takih merčesih, kteri bi škodovali drevju in
drugim rastlinam. Pobirajo červe, gosenice
in druge take škodljive merčese in so tedaj
naše velike dobrotnice. Tudi vrane, kro¬
karji,  k a v k e, pisane srake  in prederzni
vrabci  pozobljejo in pospravijo veliko škod¬
ljivih merčesov.

Pošto ji na,jastreb, sokol, skope c,
sova in čuk so u j d d e ali deroče
ptice,  imajo močen, zakrivljen kljun in zel6
ostre nohti.

Ptiči, kteri se derže po močvirjih in mlakah,
imajo dolge noge in dolg kljun, ter žive ob
ribah, žabah, kačah in ob laznini. M 1 a k a-
r i c e so: žerjav, s t e r k in kljunač.

154

Posebno koristne so nam kure, race
in golobje,  ker so nam v živež. Kokoš
nese jajca, kokla leže p iščeta, in petelin je
kakor čuvaj in gospodar med njimi.

Najlepši ptič pri nas je pav z lepim,
pozlačenim pčrjem: na solncu rep zasuče v
kolo, da se lepo izpreminja, N o j je naj¬
večji ptič, nese jajca, debela, kakor otročja
glava. Najmanjša ptičica je koli brij,  ki
živi v južni Ameriki; nje jajčeca so drobna,
kakor grah. Pri nas je k ral ji če k, ali kakor
mu nekteri pravijo, s t e r ž e k ali palček
najmanjši ptiček.

Tako nam kažejo in pričajo tudi ptice
božjo vsemogočnost, modrost in dobroto.

100. Ptice pevke.

Neko prijazno vas je okroževalo vse polno naj-
rodovitnejšega sadnega drevja. S pomladi je bilo
čez in čez vse prepreženo s prelepim cvetjem.
Veseli ptički so se gnjezdili po košatem drevju, in
sr> sladko prepevali od jutra do večera. Jeseni pa
so bila vsa drevesa polna slastnega sadja mnogih
plemen. Otroci so se razveseljevali po vertih, in si
nabirali lepih jabelk, hrušek, češpelj in sliv. —
Bili so pa v tisti vasi nekteri hudobni dečki, ki so
začeli preganjati ljube ptičke: razdirali so jim gnjez-
da in pobirali mladiče. Uboge živalce so bile vse

155

preplašene in so zapustile ta nemirni kraj. Potihnilo
je potem v prijazni vasi lepo ptičje petje in vse je
bilo žalostno. Namesto ljubih ptičkov pa so prišle
gosenice in drugi požrešni merčesi, in so požerli
lepo cvetje in pčrje drevesno. Vsa gola in brez sadja
so stala drevesa po vertih. Otroci pa, ki so poprej
vsako leto dobivali obilo sad ja, so zdaj žalostni
postopali pod suhimi stebli, in niso imeli kaj deti
v usta. Dobri ptički, ki so jih pregnali hudobni
otroci, so poprej po drevesih pobirali škodljive
gosenice in merčese, da je sadje lepo cvetlo, rastlo
jn rodilo.

Oe ptičke preganjaš in gnjezda razdenoš,

Tud’ petje in sadje od sebe preženeš.

101. Seliviie ptice.

Nekaj ptičev ne živi samo ob čer veh,
ampak tudi ob zernji, in ti ostanejo tudi po
zimi pri nas. Drugi le ob čer veh žive, in
gredo jeseni v druge gorkejše kraje, kjer se
golazen ne poskrije v zemljo. Taki se ime¬
nujejo selivni ptiči, ptiči selivci,  na
priliko: lastovke, penice, pastiricice, kukavica,
žerjavi, šterki, pustolovke i t. d. Žalostno se
zbirajo, kadar se odpravljajo, kakor da bi
se poslavljale od naših ljubih krajev. Zbrane
se vzdignejo in zlete v daljne daljne dežele
preko širocega morja. Kadar se zopet povrača

156

ljuba pomlad, prihajajo nazaj tudi selivni ptiči,
ter nam prinesejo znane pesmice in obude
novo veselje. Kadar vidiš prijazne selivne ptiče
zopet priti, misli: Nebeški oče jim je že pri
nas za to leto mizo pogernil, da jih bo živil;
ako pa Bog -  za ptičice skerbi, tudi nas, svojih
otrok, pozabil ne bo. Le tudi ti ne pozabi,
njega hvaliti in mu zvesto služiti!

102. Domača lastovka.

Vsacega veseli, ako vidi s pomladi per-
vikrat zopet lastovko sedeti in ščebetati na
strehi. Pregovor sicer pravi: „Ena lastovka

še ne prinese pomladivendar  ako jo že
vidimo, lahko si mislimo, da se že začenjajo
veseli pomladnji dnevi. Lastovka ima dolge
peruti, bel trebušek, širok in vilicam podo¬
ben rep. Skoraj ves dan šviga po zraku sem
ter tja, in lovi mnoge merčese. Zdaj šverkne
na ravnost dalje, zdaj se spusti iz zraka
nizdolu in v hipcu se oberne ter smukne
tikoma nad vodo. Kadar se v poletnih vro¬
čih dneh napravlja k hudemu vremenu, leta
lastovka plahoma po zraku, in glasno čverči.
Če si naredi gnjezdo pod hlevno, skednjeno
ali hišno streho ali nad oknom, radi ga ji

157

pustimo, saj ljuba živalca nobenemu ne dela
škode, temuč preganja le škodljive merčese.
Ko se pa približajo jesenski merzli dnevi, ni
jim več ostanka pri nas. Zberejo se v trope,
poslove se od svojega starega doma in potu¬
jejo čez gore in doline, mesta in dežele, dokler
ne pridejo v gorko Afriko. Nimajo nobenega
vodnika, in vendar ne zajdejo na dolgem
popotovanju. Gorka pomlad jih zopet pokliče
nazaj v naše kraje, kjer svoja stara gnjezdeea
poiščejo. Ako se je že morebiti kak siten vrabec
vgnjezdil v njih čedno gnjezdece, kmalu ga
lastovke vse serdite izklujejo.

103. Kukavica.

Vsakdo je že slišal veselega ptiča, ki nam
sredi malega travna, ko še logi niso popol¬
noma ozeleneli, in še samo zvončki in jagleci
cveto, veselo pomlad oznanjuje, „kuku“ vpije,
da se daleč čez polje celo v vas in v mesto
razlega. Ako bi kukavico zares radi ogledali,
kakšna je in kako je oblečena, beži z drevesa
na drevo, iz germa v germ, in se nikakor ne
da videti. Po pravici se tedaj pravi od tega
ptiča, da ga je skoraj vsak že slišal, malokdo
pa še videl.

Kukavica je velika, kakor golob, po verhu

158

in ob straneh pepelnatega perja; po persih in
med nogami pa je belkasta in s temnimi pro¬
gami preprežena. Perja je zelo tacega, kakor
sokol, po podobi pa se dobro loči od njega;
kukavičin kljun je droban in ravan, sokolov
pa je debel, kriv in oster.

Kiikaviea prebiva v zelenem logu; vsako
drevo je njena hiša, sleheren germiček njena
stanica. Za družbo ne mara. Samotna leta ves
ljubi dan z naglimi perutmi po svojem pohištvu,
in kot prevzetna gospodinja ne terpi ne gostov
ne beračev v njem. Zakaj pa tako sovraži
vsako družbo, in je le najrajša sama ? To
lahko zvemo, če pogledamo, kaj kukavica je,
kaj ima za kosilo in za večerjo. Grosenieic in
žužkov, metuljev in mušic išče neprenehoma
od zgodnje zore do poznega mraka; njen
želodec je velik, ti merčesi pa so zel6 majhni.
Zato ves dan leta za svojim vsakdanjim kru¬
hom, berzo leteč gosenice po cveticah pobira,
in mlado listijče sovražnih žužkov trebi. Kar
koli ji zeleno hišo poškoduje, ona v kazen
h rez usmiljenja požre.

Kadar drugi ptiči začnejo gnjezda delati,
kukavica, le počiva in jih gleda, ter jim za
kratek čas „kuku“ poje. Tasiče, penice, pasti-
ričice in drugi ptički v storjena gnjezda jajčeca

159

nesejo, in še hodijo kaeega červička iskat,
predno začno valiti. V  tem pa kukavica tiho
priferči po germovju, ogleda tuje gnjezdo, in
če ji je všeč, urno svoje jajce vanje znese ter
potem odleti. Za nekaj dni znese v drugo
gnjezdo zopet eno jajce, in tako kakih pet ali
šest. Drobni ptički ne vidijo, da imajo tuje
jajce v gnjezdu, ter sedejo in skerbno vale.
Mlade ptičice se izvale in ž njimi vred tudi
mlada kukavica. Stari pridno červičkov do-
našajo, vedno odperte kljunčke polnit; toda
mlada kukavica je največja in grozno silna
ter nesramežljiva, neprenehoma čverči, in vse
hoče sama požreti. Tako manjše bratce iz¬
podjeda, da vedno pešajo. Kadar pa lalcomi
podverženec toliko odraste, da mu začne
gnjezdo premajhno biti, jih celo iz njega po-
meče. Iz gnjezda že zleze in hodi z veje na
vejo; skerbna, prevarjena reditelja jo pa še
vedno pitata, dokler se ji perutnice toliko ne
uterdijo, da si sama more živeža iskati. Potem
pa mlada kukavica pobegne: ali ne da bi se
rediteljema za težavno skerb zahvalila.

160

104. Sraka in pavje perje.

Pravijo, da je bila sraka nabrala pavjega
perja, ktero se svčti, kakor čisto zlato, kadar ga
solnee obsije. Olišpa in našopiri se ž njim, ter tako
ozaljšana gre ošabno mimo srak, svojib tovarišic, in
vsa napihnena jib še ne pogleda, temuč se prevzeto
pomeša s pavi v tovarištvo. Pavi hitro spoznajo
svojino, izrujejo tujki pavje pčrje, in jo zaženo na
pol golo, od koder se je bila priklatila. Vsa za-
sramljena in okljevana se privleče med svoje sestre;
pa tudi srake jo začno čertiti, kljevati in preganjati
tako, da sirota izgubi še svoje pčrje, ter da poslednjič,
povsbd zaveržena, nikamor ne ve.

Oblači se pametno, in le po svojem stanu, ne
posnemaj šege, ktera ti ne pristoji. Ne vtikaj

se med gospodo, če si kmet, in ne sramuj se svo¬
jega stanu. Ošabnost prinaša le zaničevanje, poniž¬
nost pa čast in dobro ime.

Prevzetnost se povsod spotika,

In sramota se za njo pomika.

105. Dvoživke,

Dvoživke imajo gol in gladek ali pa
7 j  luskami in oklopi pokrit život, merzio in

rudečo kri ter pluča, da dihajo. Dvoživke

lazijo in jajca nesejo. Imenujejo se d v o-

161

Živke zato, ker lahko živč v dvojnem, na
suhem in v vodi. Nekoliko jih lazi po štireh
nogah, druge pa se plazijo po trebuhu. Čudno
hitro jim rastejo udje, ako se jim kteri odter-
ga; tudi prebodo dolgo brez živeža. Vsako
pomlad slečejo staro kožo.

Želva  ima terdo čepinjo na herbtu, iz
ktere delajo lične tobačnice, glavnike i t. d.
Njeno meso daje dobro postno jed.

Žabe  so mnogoverstne. Kraki povod¬
nih žab so dobra jed za postne dni. Rega
ali zelena žaba nam napoveduje dež, m o-
čerad  pa lazi po dežju. Krastavica  (krota)
biva po temnih kotili.

Martinček  (k u š č e r) se rad greje na
solncu, pa ne stori nič hudega; a zeleni
kušČer hudo ugrizne.

Kače  so nektere strupčne, ker imajo
hud strup v svojih zobeh, recimo: gad,

zagorelo rujava kratka kača, ktera je po herbtu
pisana, in se nahaja po germovju in pečevju.
Belouška  ni škodljiva, še manj pa slepec.

106. Hibe.

Ribe  imajo rudečo, pa merzlo kri,
dihajo s skergami, in žive samo v vodi. Večji

Drugo Berilo za slovenske .sole. 11

162

del so odete. z luskami, švigajo ob svojih
plavutih hitro kot blisk, in imajo za plavanje
mehur v sebi, kterega natezajo in zopet
stiskajo. Ribe se zelo množijo. Plemenite
ribe, ktere imajo malo koščic in dobro meso,
so v naših krajih z 1 a t o k a, ki ima rumeno
meso, poster  v, černorudeče pikasta, sulec,
m e n i k, som,  tolsti k a r p, tanka š c- u k a,
mrena, lipan, pešk u r i t. d. Viza  ima
drag mehur, s kterim vino čistijo. Jegulja
je gladka riba, kači podobna, pa ima dobro
meso. Klen  ima veliko ostrih koščic, zato
ga je nevarno jesti.

Tuje ribe v naših krajih prodajejo:
polenovke,  suhe brez glave, sardele,
slanike  (arnike) i t. d. Velike morske ribe
so: kit,  ki po 100 čevljev dolg zraste, in
daje po 90 čebrov ribje masti; morski  volk,
ki po 100 centov težek zraste, in celega
človeka požre ali mu nogo ali roko odgrizne.
Kit ie dojivka, dasi tudi ta ribe živi v morju.

107. Ribica.

Tam sira gora mi stoji, tu videti drevesa ni;
je v tmini skrito jezero, vodica čista kot sre bro.

163

Je notri bila ribica, še nežno mlada postervca;
v globini malo ji je všeč, domd le biti grenka reč.

O mati, mati! kak’ lepo je vse tam zunaj, vse
svetlo; o naj vsaj malo ven bitim, se lep’ga sveta
veselim.

Zdaj ne, o hččrka! v strahu bom, je najbolj
varen tebi dom; sovražnik nema sem moči, drugje
te kmalu zasledi.

Ne sluša mlada ribica, kar stara ji je pravila;
skrivaj pokaže se na dan, kjer potok se odteka
v stran.

Se veseli, okrog vertl, s potokom plavati hiti;
prijazno blešči se nebo, ob kraju cvčtke ji evetd.

Pa ribič pod drevescem tam sedi z goljufhim
ternekam; preprosta pride ribica, ujame se sirotica.

Preširna tak’ se pogubi, nevčrna v to, kar mat’
uči. V spomin naj bo ti njen izgled, da ne izgiibiš
ž njo se vred.

108 . Žuželke ali žužki.

Žuželke (žužki, mergolinci, insekti) ima¬
jo prežeto truplo in na tri dele tako raz¬
deljeno, da se glava in rep le na tanki nitki
derži trupla. Na glavi imajo t i p a. 1 n i e e, s
kterimi okrog sebe tipajo; nog imajo po 4,
6, celo po 100 in še po več. Namesto ker vi

11  *

164

imajo bel merzel sok, za odejo roženasto
kožo, ali dlako. Mnogo jih se lepo svčti in
so vse pisane. Zuželek je vse polno po zraku,
po zemlji, v zemlji, po rastlinah in na človeku,
pa tudi v pijači in v našem živežu.

Zuždlke se iz vale iz jajčec, kterim pra¬
vimo zaplodek,  in veliko se jih po trikrat
čudno izpremeni. Pervič se iz jajčka izleže
ličinka (červ ali gosčnica);  ta se za¬
plete v mešiček,  in iz tega vstane, kakor
iz groba, žužek ali metulj,  ki pa le toliko
časa živi, da zopet nanese zaplodek mladih
červov.

Žuželke žive ob takih stvareh, ktere bi
drugim škodovale, tako rekoč le pometajo
gerdo gloto. Veliko jih dela škodo, na priliko:
gosčnice ovočnemu drevju; nekoliko pa jih
je, ki človeku dajo mnogo dobička, kakor:
čebele, svilopredke.

Kebri  (hrošči) imajo rožčnaste perutnice,
in s pomladi drevje hudo objedajo. Rogač
ima na glavi klešče, s kterimi hudo uščipne.
S t e r g u 1 j a rada zleze v uho. Kresnice
se o kresu po noči svetijo. Uši in b o 1 h e
delajo nečednim ljudem veliko nadlego;
pozemeljske bolhe so pa tudi vertom huda
uima.

165

Polak rilci na pol skačejo na pol lč-
tajo in so večjidel prav škodljiv merčes, kakor:
molji,  ki zernje in sukno snedd, čverčki,
smerdljive stenice in kobilice.

Metulji  so mnogotere barve in veli¬
kosti, imajo po 6 nožič. Čudno lepi in krasni
so, a le malo časa žive. Metulj izleti iz
mešička, ter je podoba našega vstajenja od
mertvih; njegova mati je gosčnica. G o s e-
n i c e drevje objedo, ako se ne ukončajo s
pomladi.

Čebele  imajo velike oči in tankokožnate
peruti, s kterimi letajo po cveticah in po drevju,
sterdi nabirat. Vsak panj ima svojo matico,
po nad sto t r o t o v in po deset do šestnajst tisoč
d e 1 a v e k. C m e r 1 j i so večji kakor čebele,
in se radi gnjezdijo pod zemljo. Ose narede
umčteljen osinjak ali osir, in so hude jeze.
Seršen  hudo zbode; pregovor pravi: ,,Deset
Seršenov za eno kačo.“ Seršeni snedo mnogo
sladkega grozdja in ovočja. S i š k a r i c e
jajčka v hrastovo pčrje zasade in ga napikaio,
da iz njega prirasto šiške in jezice.

M ahe imajo po dve perutnici in rilec,
da serkaio. Komarji  hudo zbadajo, in m u-
š i c e nas nadlegajo, časi nam tudi nazna¬
njajo deževno vreme.

166

Pajki  predejo zelo tanke mreže, v ktere
love muhe, pa tudi kažejo izpremembo vre¬
mena. Škorpijon  useka s .strupenim repom,
pa tudi daje zdravo olje za strupeno rano.
Pravijo, da ugrizne in umori sam sebe, kakor
zaviden človek.

Mravlje  imajo velika mravljišča, po
kterih si narede gladke ceste in stanovanje,
ter so človeku zgled pridnosti.

K žuželkam štejemo tudi rake,  ki hitreje
ritenski, kakor naprej lazijo. Raki so post¬
na jed.

Tudi žužki so nam večjidel v prid, ne-
kteri nam dajo lepe nauke, vsi pa oznanjajo
božjo modrost in vsemogočnost.

109. Hodi y šolo k mravljam?

Mravlje žive v čedni družbi med saboj, kakor
dobri podložni v deržavi. Imajo svoje zakone, in
se na tanko derže svojega reda. Mravljišče, v kte-
rem prebivajo, podobno je mestu, po kterem derže
ceste na vse kraje. Nektere mravlje delajo po
zidarski, ter nadelujejo tlak z ilom; druge zbirajo
po tesarski lesne bilke, nastavljajo jih ob cestah
in delajo z drugimi bilkami pristojen strop, ter jih
nakladajo preko unih. Ravno te mravlje so tudi

187

umeteljni Streharji, ki narejajo iz skalie, slamic in iz
listja streho na stanovanje. Nektere poshranjujejo
živež v shrambe, druge pospravljajo jajca in mlade
Merviče v stanice.

Živež si mravlje vse leto marljivo nanašajo. Ta
nese mertvo muho, druga zernce; nobena ne sme
brez dela pohajati. Nektere hodijo na ogledi, in ko
kaj pripravnega najdejo, hitro oznanijo drugim, in
vse kerdelo se napravi pobirat najdenega zaklada.
Tako hodijo v dolgi procesiji na lonec cukra, na
kos satovja, ali na medno *) hruško. Vsaka se mora
deržati odkazanega pota, da ne zdjde. Ako so mrav¬
lje po letu pridno delale, poskrijejo se po zimi
v svoje stanice in uživajo sad svojega poletnega truda.
Se bolj, kakor za živež, skerbč pa tudi mravlje za
svoje mladiče, tako, da ob času, kadar se mladiči
izležejo iz jajčec, streže jim vsa družina, da jih do¬
bro odrede.

Po pravici nam Modri v svetem pismu pravi:
„Lenuh, pojdi k mravlji, pogleduj jo pri delu in
zmčdri se! Brez učenika in vodnika se preskerbuje
po leti z živežem, in si nanaša ob žetvi, da bi ime¬
la kaj jesti po zimi.“

*) Sadje mediti ali meščati, tudi omediti ali zmehčati; hruške
se medijo (se mehfiajo) itd.

168

110. Svilopredka.

Po letu vidimo letati lepe, pisane me¬
tulje, ktere otroci radi lovijo. Metulji se na-
rede iz mešičkov, v ktere se izpremenč go¬
senice. Gosenice so zelo požrešne ter drevju
in drugim rastlinam silno škodljive. Koristne
so nam samo tiste gosenice, ki žive ob mur-
bovem perji, in ki jih imenujemo svilne
gosenice ali sviloprčdke.  Svilni metulj
zleze v nekoliko dneh 400 do 500 jajčec, ki
so velika kakor prosčno zerno in iz kterih
se na gorkem izvalč gosenice v kakih sedmih
dneh. Te gosenice potem zelo hitro rastejo,
in ko mine dvajset dni, že presti začno, ter
potrebujejo v to 3 ali 4 dni; potem pa se
zavijejo v mešičke. Ta mešiček (kokon )  je
kakih 1000 pedi dolga nitka, ktera je
prečudno zravnana in z nekim sluzom uter-
jena. Ako se da mešičku dosti časa ležati,
pride iz njega nečeden metulj, kteri je bel
z rujavkastimi progami in tudi s kako liso
na sprednjih perutih. Izlesti pa se da le
tistim metuljem, kteri so odločeni za pleme,
zato ker se preja ne da izviti, ako je preter-
gana pri luknjici, iz ktere je metulj prilezel.
Vsi mešički, kteri niso za pleme odločeni,

169

denejo se v peč, ki je tako gorka, kakor za
kruh, zato, da se pomore. Potem se nitka
prav varno zmota in podela v svilo. Za en
funt svile se potrebuje kakih 2000 mešičkov
ali kokonov.

111. Červje.

čer v j e imajo kakor žuželke bel, merzel
sok namesto kervi, in tipalne nitke na glavi,
na kteri so oči. Nimajo nog, ne kosti, ne
dlake; njih truplo je mehko in zvito na kol-
četa, s kterimi gibljejo in lazijo. Nekteri
červjč so veliki, največ pa so tako drobni, da
jih ni videti z golimi očmi. Mnogo červov
živi v vodi, še več pa v zemlji, nekaj v
živalskem truplu, in še celo v človeškem
drobu in v čevih. Cervjč živč ob rastlinah,
ovočji, prahu : najrajši pa jedo merhovino.
červje imajo terdno življenje, in če jim
kdo del života odterga, hitro jim zraste
drugi. Veliko jih čudno dolgo živi brez
vse piče.

Najbolj znani so nam polži,  ki nosijo
svojo hišo na herbtu in nam dajo dobro
postno jed. Mavrasti polži se rabijo za kolo-
maz. K červom štejemo tudi pijavke,  ktere
kri pijejo; rabijo jih zdravniki.

170

Vsaka kapljica vode, vsaka skorjica plesnji-
vega kruha vsa gomezi tako drobnih živalec,
da jih ne vidimo z golimi očmi: le Bog vd
za nje, on jih vidi in oskerbuje.

112. Polž.

Komaj pomladanjski dež pervič zemljo
pomoči, na enkrat je vse živo polžev.  Po
tleh se počasno plazijo dolgi nagokožniki, ter
belo cesto za sabo puščajo: po deblih dreves
pa, ki ravno svoje popke odpirajo, plezajo
majhni polžki, ki imajo rumene in s čel¬
nimi progami opisane hišice na herbtdh;
celo po vodah in lužah plavajo v sivih in
rujavih lupinah. Polž je zelo uborna živalca,
in sploh je za podobo počasnosti. Pa ven¬
dar se morete tudi od polža marsikaj učiti!

Na glavi ima štiri roge, s kterimi poišče
pota, po kterem hoče hoditi. V večjih dveh
rogovih ima oči; mala dva rožička pa ima za
vohanje. Le pogledite, kako varno obrača
oči ravno tja, kamor misli iti, in kako skerb-
no povoha vsako travico in vsako cvetico,
predno se je dotakne. Hodite in potujte tudi
vi vselej tako skerbno, varno in previdno.
Dobro pa tudi pogledite in preudarite, če je
pot, po kterem hodite, dober in pravi.

171

Grledite pa tudi, kako občutljiv je polž.
Ce se ga le malo dotakne kaka reč, hitro se
skrije v kot svoje hišice. Ljubi otroci! kadar
se vas hoče dotakniti pregrešnost in hudoba,
obernite se tudi vi hitro nazaj v svoje /no¬
tranje stanovanje, — svoje serce in v dušno
zvestobo.

113. Povračilo.

Bil je nekdaj deček hudobnega in terdega
.serca, po imenu Tone. Dražil je nedolžno žival,
ptičke, mačke in pse. Ko enkrat posmehujde se
ujeti sinici nožiči tare, primeri se, da ravno go¬
spod fajmošter pristopijo k njemu. Duhovnik stermč
nad neusmiljenim dečkom. Živo mu očitajo pegreš-
no djanje, in mu govore na serce, kako more
tako neusmiljen biti do nedolžne živali, ktere ni
Bog ustvaril zato. da bi jo terpineili, temuč zato,
da bi bila ljudem v prid, in da bi tudi ona imela
svoje veselje na zemlji. Ker pa dobrohotni gospod
vidijo, da se njih besede celd nič ne primejo deč¬
kovega serca, rekd mu še: „Vedi. neusmiljeni

fantin! da bo tebe gotovo enkrat zadela božja pra¬
vična kazen za tvojo veliko neusmiljenost — prej
ali pozneje; takrat se spomniš mojih besed, in
boš utegnil terpeti take muke, kakoršne si zdaj
napravil ubogi ptičici." — Prederzni fantin se le
posmehuje dobro mislečemu gospodu, gre svojim po-

172

tem, in je še neusmiljenejši do živali in ljudi, kakor
poprej.

Y svojem dvajsetem letu udari enkrat tova¬
riša s kladivom tako silno po glavi, da se ta omoten
na zemljo zverne. Y mislih, da ga je pobil do
smerti. zbežal je in šel k vojakom. Kmalu potem
vstane vojska, in tudi on mora iti na bojišče. Že
v pervi bitvi mu je debela topova krogla pervemu
zdrobila obe nogi. Ypil je na vso moč od pre¬
velike bolečine. Zdravniki mu potem odrežejo obe
nogi v takih bolečinah, ki se popisati ne dadč.
Zdaj so mu stopile vse njegove neusmiljenosti
pred dči. Spomnil se je pretečih besed duhov¬
nega očeta in vseh tistih, ki so ga tolikrat opo-
minjevali, naj odjenja od pregrešne neusmilje¬
nosti. — „0j, kaj sem delal,“ vpije ves skesan v
bolečinah, „božje stvari sem hromil, terpinčil in
moril, ki mi niso nikdar storile nič žalega! Koliko
živalcam sem jzlomil nedolžne nožiče in sem jih
brezčutno gledal, ko so čivkale in pojemale. In
zdaj so tudi moje noge zdrobljene. Bog je pra¬
vičen, in me kaznjuje, kakor sem zaslužil.O kako
je bil on zdaj ves drugačen! Ce je bil pri otrocih,
pripovedoval jim je svojo žalostno zgodbo; pravil
jim je, kako hudoben in neusmiljen fantin je bil
nekdaj, in kako se mu zdaj vse to hudo povra-
čuje. Opominjal je otroke, naj bodo vselej usmiljeni
do nedolžne živali, in da nobeni ne store nikoli
nič žalega, ker one so tako stvari božje, kakor

173

mi, čutijo tako, kakor mi, in ljubijo življenje tako
kakor mi ljudje.

Otroci so ga poslušali in občtali, da nečejo ni¬
koli neusmiljeno počenjati z nobeno živaljo.

114. Bog za rse skerbi.

Na zemlji miške najti ni, da b’ ne imela
mamice, ki ji prinese skorjice, da rev’ea stradala
ne bo; tud’ ji postelje postajico; Bog ljubi pač za
vse skerbi.

Pod nebom tudi ptičce ni, da ne b’ imela
suknjiče, prav lepe, tople, pernate ; da greje ptičico
gorko, in da je mrazek vzel ne bo, jo Oče mili
o skerbi.

Cervieka na vsi zemlji ni, da bi ne našel kap¬
ljice, katere on napije se; on najde dosti živeža, in
lakote še ne pozna; nebeški oče zanj skerbi.

Metulj po travnikih leti, obišče svoje rožice,
preleta polja, travnike; ima prelčpo suknjieo, tan¬
čico svetlo, pisano; ga dobri Oče preskerbi.

Pod solncem stvarce take ni, naj bi še tako
mala b’la, pri Bogu ni pozabljena; ina vsaka svojo
hišico in vsaka svojo postajice. Yse ljubi Oče
preskerbi.

Glej, moje dete, tudi očeta dobrega imaš,
lahko se njemu v roko daš, lahko se njega veseliš,
ker v božjih rokah ti živiš. Bog Oče tud’ za te
skerbi!

174

115. Pregovori.

Boljše je hranjeno jajce, kakor sne'den vol.
Krava pri gobcu molze.

Po malem raste konju trava.

Psu, kteri raženj liže, ne upaj pečenke.

Ena garjava ovca vso čedo pokvari.

Kdor se med otrobe meša, svinje ga pojedo.
Kar mačka rodi, miši lovi.

Kadar mačke doma ni, miši so dobre volje.
Gorjč mu, pri kterem se bratijo mačke in miši.
Ptica, ki visoko leta, nizko obseda.

Vrana vrani ne izkljuje oči.

116. Rastlinstvo.

Stvari, hi tudi nekako žive ter rasto in
se množe, vendar pa ne čutijo in se ne pre-
mičejo, imenujemo rastline.  Živež dobivajo iz
zemlje in iz zraka. Tisti del rastline, ki v tla
raste, in se v tleh terdno derži, imenuje se ko¬
renina.  Korenina iz tal živež v se vleče in ga
dalje pošilja. Tisti del rastline pa, ki k višku
raste ter veje, pjerje in cvetje nosi, imenuje se
steblo ali deblo.

Perje ali listov  j e je rastlinam zelo
važno; ima veliko majhnih luknjic, skozi ktere

175

mokroto in zrak v se jemljejo in zopet izpuhtevajo,
cesar ne potrebujejo. Zato pravimo, da rastline
i perjem sopejo ali dihajo, kakor mi s pluči.

C v e tj e je najlepši del rastline; daje ji
zah in lepo podobo, in dozori sad ob svojem
času. Sadje  je mnogotero, mesnato ali soč-
nato, 'erdo ali mehko, v lupini ali brez lupine;
nam je zelo koristno, pa tudi lahko zelo škod¬
ljivo.  — Ako pride seme  v zemljo, skali in
rodi novo rastlino, če dobiva dovolj živeža, to¬
plote in svetlobe.

Število rastlin je silno veliko. Različno
imajo barvo, rast, podobo in se ločijo tudi po
mnogih drugih svojstvih. Kdo bi se ne čudil
ako vidi, kako hitro se množijo vsako leto ter
pokrivajo zemljo, in sicer tako prijazno zeleno in
krasno pisano, da se jih oko nagledati ne more.
Po visokih planinah in nizkih dolinah, po ster-
mem pečevju, in kjerkoli je peščica prazne zemlje,
zeleni trava in drevje; še na strehi najde zernce
svoje mesto in življenje.

Le malo se ozrimo po svetu in pomislimo le
naše domače rastline, in vsaka bilka, vsako
peresce, vsak cvet in vsako zerno, celo vsaka
travica nam dokazuje, kako mogočen, moder in
veličasten je Bog, ki jih je ustvaril.

176

117. Drevje.

Drevje zraste med vsemi rastlinami naj
bolj močno in visoko. Ima korenine, d ebo
in veje,  ktere se razprostirajo v en ali v več
verhov, in poganjajo mladike, listov je, popke, svetje
in donašajo sadje. Zunaj drevje skorja di lub
odeva; pod Ivbom je tanko ličje, a potlej les,
ki ima v sredi st er žen. Les ni ves enako čverst;
precej pod ličjem je mehek in voden, in mu
pravijo belina;  proti sterzenu pa je čedalje
bolj čverst. JSekteri les je terd, recimo hrastov,
mecesnov, bukov; a nekteri bolj mehek,  recimo;
lipov, smrekov. Deblo otečejo za bruna, ali
jih pa razrežejo v deske, ali pa derva napravijo
iz njih, tudi vejevina se rabi v kurjavo, a listje
v steljo. Pridni ljudje tudi panj izkopljejo in
razcepijo v kurjavo. Drevje se množi s kore¬
ninami, ki se sade, ali se semenom, ki se vseje;
plemeniti pa se s cepljenjem mladik in očesec
(popkov).

Ovočno  (sadno) drevje  nam prinaša veliko,
veliko dobička. Daje nam dobro ovočje in tudi les
v mnogoverstno orodje, v domačo rabo in v prodaj.
Lesnike rastejo po goščah, oplemeničena ovočna
drevesa pa po vertih. Hr uška  ima podolgovato

in sladico sadje s pečici v sredi; tepka daje
dober hruševec. Jablana  ima okrogla, sladka,
pa tudi kisla jabolka, ktera suše' in tudi tolčejo
v jabolčnjak. Kutine  so le suhe,  — slive in
češplje  pa sirove in suhe plemenita in dobra
jed; iz teh delajo in žgejo tudi slivovec. Češnje
so tudi sirove in suhe zdrava jed, posebno kisle
višnje. Orehi  dajo sladka jederca vpovitico in
olje. Marelice in breskve  rastejo po vertih
in vinogradih ter imajo v sredi koščice.
Murve  imajo osladen sad in perje za
svilopredke.

Tuje  ovocho drevje raste pri nas le v po¬
sebnih vertih, kakor: kisle limone  in sladke
pomaranče. Smokve  (fige) so dobre sirove
in suhe, in rode sad trikrat na leto. O I j k a ima
ozko in bledo perje in podolgovat sad, iz kterega
tlačijo olje; raste v toplih krajih.

Kdo bi mogel povedati in našteti, koliko
dobrot nam daje ovočno drevje? Koliko se
proda sirovega ovočja, koliko se ga posuši, ko¬
liko se naredi iz njega zdrave pijače, in koliko
bolnikom se lahko z njim postreže! Drevje daje
tudi ptičem živež in streho, živini kermo in steljo,
a polju in travnikom gnoj.

Drevje je božja stvar; Bog skerbi zanje.
Ako smo dobri božji otroci, mora se nam smiliti

Drugo Berilo za slovenske Sole. 12

178

drevje, da ga ne bomo poškodovali. Tudi drevesce
živi, kakor mlado dete, in da-si stoji mirno na
svojem mestu, ter ne išče okoli živeža, ima ven¬
dar po koreninah in po perju žile, s kterimi
iz zemlje in iz zraka dobiva živež. Človek ima
kožo, drevo pa ima lubje. Kdor lub odere, drevo
hudo rani. Veliki škodljivci in drevoderci so tisti,
kteri brez potrebe breze in druga drevesa ver-
tajo ter nasekujejo, da se jim sok, drevesna kri,
izteka; škodljivci so tisti, ki belijo smreke in
delajo kozole za smolo, in ki lomijo mladike in
verhe samo za igračo in kratek čas.

118. Kaj nas drevesa uče.

Prav lepi so nauki, ktere nam je ljubi Bog za¬
pisal na vsako drevo. Drevje nam kaže v nebesa, da
bi ne pozabili, kje je naš pravi dom. Kamor se
nagne mlado drevesce, tja raste staro drevo, ter kaže
otrokom, naj se dado že mladi lepo ravnati in učiti.
Drevje s pomladi prelepo cvete; tudi mladeniči in
deklice cveta svojih mladih dni v beli nedolžnosti. Merzli
sever poškoduje cvetje, mraz ga zamori, škodljivi jug
ga prevzame, in sadu ni. Se bolj žalostno je pri
mladih ljudeh, ako raztergajo svoj prelepi in dragi
venec nedolžnosti ali poteptajo cvetje Čistosti, in če
izgube zdravje in poštenje.  — Drevo, ktero ne prinese
dobrega sadu, poseka se in verze v ogenj. Tudi človeku
se godi tako , ako neče biti priden in pravičen. Kakor

179

v jesenskem času popada list za listom z drevja, tako
bomo tudi mi drug za drugim šli gnojit Černo zemljo.
Drevje po zimi spi in počiva , s pomladi pa spet oživi
in vnovič razcvita. Tudi mi bomo zaspali, Bog daj,
da bi le srečno; tem lepši pa bomo zopet vstali, čim
bolšji bomo umerli. Ves svet je božji sadonosnik,
kterega je zasadil ljubi Bog in dal človeku, da bi ga
obdeloval. Srečen je, kdor ga obdeluje skerbno in
neutrudno. Dober človek hvali ljubega očeta v nebe¬
sih, pa tudi skerbi, da bolje in lepše drevje pusti
svojim naslednikom., da bi tudi oni kaj uživali in
Boga hvalili. Tacemu človeku pravični Bog veselo
poreče: „Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec; ker si
bil v malem zvest, ti bodem veliko zaupal; pojdi v
veselje svojega Gospoda !“

119. Hruška.

Stari oče Urban so sedeli pred svojo hišo v
senci pod hruško. Njih vnuki kramljajo tam okoli,
jedo hruške . in ne morejo nikoli zadosti prehvaliti
sladkega sadja.

Stari oče jim reko: Naj vam povem, ljubi moji,
kako je to drevo sem prišlo. Pred več kot petdeset leti
je bil tukaj Še prazen prostor, in ravno tu, ker smo
zdaj in kjer stoji to drevo , tožil sem enkrat sosedu
svojo revščino. Djal sem, da bi bil zadovoljen,
a/co bi imel le sto goldinarjev svojih.  — Sosed, moder
mož, pa mi pravi: „To je prav lahko , ako le hočeš
začeti. Glej, na tem mestu, kjer stojiš, je še več ko

12 *

180

sto goldinarjev skritih; poskusi jih dohitiJ" 1  — Jaz
sem bil takrat še mlad in neizkušen, in sem precej še
list večer tukaj izkopal globoko jamo, toda nisem dobil
ne enega denarja. To mi je zelo merzelo. Ko sosed
zagleda zjutraj to jamo , smeje se mi prav debelo in
pravi: „Ti si vendar brezumen! jaz nisem mislil tako.
Dal pa ti bom mlado hrušico, vsadi jo v to izkopano
jamo, in za nekaj let se ti bodo denarji prikazali
Vzel in vsadil sem mlado drevesce, zrastlo je lepo to
drevo, ktero tukaj vidite. Sladko sadje, ktero mi je
dajalo drevo že nekaj let. prineslo mi je že več kot
sto goldinarjev, in Še vedno mi prinaša prav obile
obresti.

Nisem Še pozabil znanega pregovora, tudi vi si
ga zapomnite, ki pravi:

„Jablane, hruške in druge čepe
Cepi v mladosti za stare zobe!“

120. Jabolčni pečki.

Nežica je jedla jabolka in je metala pečke
stoži okno na cesto, ko pride nje starejši brat France
iz šole domov. Ljuba sestrica*, pravi brat, „ko biti
vedela, kar jaz vem, ne bi metala pečkov skozi okno.“
„Kaj pa veš, povej mi!' pravi radovedna Nežica.
France odgovori: „ Učenik so nam ravno danes rekli,
naj pečke nabiramo in spravljamo; če se jeseni pečki
vsade v zemljo, sčasoma iz vsacega zraste drevo,
ktero rodi sad je.“  — Sestrici se to prav čudno zdi;
vendar hoče poskusiti , kakor ji je France povedal.

181

Oba gresta tedaj na vert, in vsejeta pečke v samoten
kotiček. Precej s pomladi so se že prikazale male rast-
linke, ter večje so bile od leta do leta, vedno bolj de¬
bele in košate. Oplela in privezala sta jih h količkom ,
da so ravno zrastale. France se je od učenika na¬
vadil cepiti in drevesca plemenititi, ter je dobil tudi
nekaj mladik ali cepičev plemenitih dreves, da je ž
njimi pocepil in oplemenitil svoje pečkovce.

Kmalu sta France in Nežica tergala sadje od
dreves, ki sta jih sama zredila. To ju je neizrečeno
veselilo, in France je djal svoji sestri: „ Vidiš, ljuba
Nežica, kaj ne, da je bilo prav, da si me takrat poslu¬
šala in pečke hranila ?  — „Prav je bilo,“ pravi
sestrica, „Še bolje je bilo pa to, da si ti prav pridno
hodil v Šolo, in da si se učil toliko koristnih reči P

121. Sadjereja.

Povsod leže denarji in veliki zakladi v
zemlji, da bi si jih le hoteli pridobivati! Vsako
vsajeno drevo je zaklad v zemlji, ki ob svojem
času cvete, dozoH in dober sad pnnese. Veliko
divjakov ali lesnik je dobrotljivi stvarnik zasadil
po goščah in po lesu, človeku pa je dal um in
pamet, da bi jih oplemenitil in presadil ob potih,
cestah in na v er te. Bivajo kraji, v kterih se po
več ur hoda gre po cesti med samim sadonosnim
drevjem, da lahko popotnik počije v senci in da
se ohladi in pokrepča z dobrim in plemenitim sad-

jem. Ako bi le hoteli mladi ljudje pridni liti,
bila bi v kratkem času vsaka soseska lep in
cvetoč ovočen vert. Kjer ni divjakov, lahko si jih
zredi iz pečkov, kolikor in kakoršne kdo hoče.
Jeseni nabrane sirove koščice in pečki se polože
v jamice po 2 palca na redko, skerbno se zager-
nejo in s pomladi čedno oplevo. Potem se ople¬
menitijo, in oplemeničeni presadijo. Nožiček, zd-
zico, drevesno smolo ali vosek si vak lahko pre-
skerbi, da cepi drevesa in lepša zemljo, vert božji.
In kdor mlad drevje sadi, star sadja doživi.

122. Gozdno drevje.

Neki učenik so imeli navado, da so se ho¬
dili z učenci večkrat kam izprehajat in sicer
zato, da so jih bolj seznanili z okolico, in da so
jim razkazovali lepa božja dela.

Lep dan popoludne jih vedo *) na bližnji
hrib, po kterem se je razprostiral veličasten gozd■
Tukaj pokažejo učencem najprej mogočen hrast,
in jim pripovedujejo od njega, da učaka več ko
sto let starosti in daje  100 čevljev visok. „Hra¬
stov sad, želod,“ pravijo, „je dobra piča prašičem
in ako se posuši, je tudi tečna kava. Lubje in
jezice rabijo usnjarji, in hrastov les je naj-
bolšji les za tesarstvo.“

*)  peljejo-

183

Potem stopijo učenik k druzemu drevesu,
in pravijo: „T o j e bukev,  ima najboljši les
sa kurjavo in za ogljije, ktero ogljarji v gozdih
pripravljajo. Ima pa tudi bukvice ali žir, kte-
rega prašiči radi jedo, in iz kterega se dela tudi
dobro olje za luč.  — Tam stoji breza;  njene
tanke vejice so za metle. Tudi malopridnim otro¬
kom je brezovka dobro znana.  — Tukaj nam
dehti prijetno lipovo cvetje, L ip a je veličastno,
slavno in lepo zrastlo drevo; njen les je dober
za podobe, njeno cvetje pa za zdravila.  — Tam
stoji j er e bik a z lepim listjem in z lepimi
čudečimi jagodami.“

„Tukaj, ljubi otroci,“ pravijo učenik dalje,
„vidite več dreves z ravnimi visokimi debli, ktera
imajo iglam podobne listove in se j el o vina,  jelov
ali hvojev les imenujejo. To drevje ostane (razen
mecesna) tudi po zimi zeleno in poti iz sebe smolo,
ktera se rabi za mnoge reči. Jelka, smreka,
m e c e s en in  borovec  imajo češarke, “

Toliko in še več lepega so pripovedovali
učenik ljubim učencem, in potem so šli zopet
veseli proti domu. Med potjo pa so jim dali
učenik uganiti še ti le

Ugank i:

Poznam očeta, kteri vsem svojim sinom
daje kapice, sam pa je nema. Ivdo je ta?

184

Sem velik kot hiša, pa majhen kot miš,
grenak kot žolč, pa me le radi jedo. Kaj
je to? —

123. Germovje.

Germi  poganjajo iz koreninja po več ver-
hov in se okašate. Po vertih imamo dišeče ger-
miče za lepoto, pa tudi sadne za dobiček, in
zdravilne za pomoč v bolezni.

Pozni  g er  m cvete lepo belo in rudeče, pa
še lepše diši: s ternjem obrasten nas uči, kako
se mora lepota nedolžnosti skerbno in ostro varo¬
vati. Španski bezeg  (lipovka) cvete meseca
malega ali velicega travna in daje prijeten duh.
Ribez  ali laško grozdijče ima kisle rudeče ja¬
gode, ki so dobre za jed pa tudi za kuho. Kos¬
mato grozdijče  ima ternast.e liste in rumen¬
kaste, sladke jagode.

Kopine  in ter  ni  k e rastejo po mejah,
in imajo černo-višnjavo grozdijče. Černiče
ali borovnice  rastejo po hribih, so sirove in
posušene dobra jed. M a l i n j e ima rudeče
maline, dobre za jed, pa tudi za kis in mali¬
novec. Bezeg  raste po vertih in vodnatih kra¬
jih, nam daje dobro cvetje za zdravilno pijačo,
pa tudi grozdijče za mnogo kuho. Dren ima

185

rumeno cvetje, rudeče kislo zernje, daje dober
kis, in drenovina je čverst, vladen les. B r i n j e
ima ostro iglovje in les za kajenje. Iz brino¬
vega zernja žgejo brinovec, kteri je po malem
dobro zdravilo. Leska  daje otrokom lešnike,
pa tudi leskovko, če niso pridni. Nešplje
rastejo po Sadovnikih, in imajo dobro okusen
sad. Tern je in robidje  raste povsod še pre¬
več, ako ga ne trebimo. Cerni tern cvete lepo
belo, in ima čeme skominave jagode. Sipe  čj  e
ima ternaste veje in rudece jagode, ktere so
po zimi pticam za zivez, pa se tudi rabijo za
kuho. S r ebot  se ovija in spenja po germovju
in daje tlačne terte za pletenice. B e r šl a n se
ovija drevja, skalovja in starega zidovja, ter
zeleni neprestano.

124. Tinska terta.

Za keršeanska ljudstva ni nobena rastlina
na zemlji tal,o pomenljiva, kakor vinska
terta.  Zveličar pravi: „Jaz sem vinska terta,
in vi ste mladike; kdor ostane v meni in jaz
v njem, ta prinese veliko sadu." Ljubi Jezus
je izvolil podobi kruha in vina, da se vedno
združuje z nami; in v teh podobah je priču¬
joč pri sveti maši.

186

Ravno tako, kakor redi kruh telo, tako
tudi pokrepčuje vino duha, in dela veselo ser¬
ce, ako se uživa zmčmo in pametno. Sveto
pismo pravi : „Vino razveseljuje človeško

serce.“ Za vsacega človeka pa vendar ni vse
dobro. Pregovor pravi: „ Mladosti je mleko
v i n o , starosti pa je vino mleko.”  Kaj se
to pravi?

Skoro vsak pozna vinsko terto, ako ne,
gotovo je že videl kak grozd ali vsaj že po¬
kusil grozdinke in cibebe, ktere niso nič dru-
zega kot posušene grozdne jagode.

Vino  je večjidel rudeče in rumeno, pa
tudi belo. Pri tergatvi nabirajo zrelo grozdje
in ga devajo v točilo (prešo), kjer tlačijo ali
stiskajo sok iz njega. Kadar ta sok teče iz
točila, kala'n je še in sladak, ter še diši po
jagodah; pravijo mu mošt. Mošt  pa se zelo
zelo izpremeni, če mirno stoji v sodih. Naredi
se na njem polno zračnih mehurčkov in začne
se vse vzdigovati in gibati ; pravimo: vino
v r e. Kadar vino odvre, v njem se več ne
poznd grozdni sok. Vino je redko, čisto in
prozorno, ima tudi drug, poseben okus, in
je dobilo svojstvo, živce vzbujati in kri
dražiti. Zavoljo tega se vino, kakor tudi
pivo in žganje, prišteva opojnim pijačam-

187

Dovrelo vino se pretoči v druge sode, kjer
ostane dotlej, da je po polnem čisto. —
Po stranicah napolnjenih sodov se prime
vinska skorja,  ktero rabijo za zdravila in
tudi za obertniške reči. Tudi se iz vina lahko
naredi kis (jesih) in vinski cvet.  —

V krajih, kjer raje raste ovočje, kakor
vinska terta, tlačijo in delajo vino iz jabolč¬
nega ali hruševega soka. To se dela tako,
kakor pri grozdju, vendar je jabolčni in
hrušev mošt manj močan ali opojen, kakor
grozdno vino; sadni mošt je po leti v vro¬
čini delavcem na polju dobra in zdrava
pijača.

125. Tern in Tinska terta.

Bilo je s pomladi, in nad vinogradom je cvetlo
belo, košato ternje, ter se je ogrevalo na soincu.
Pijano, svoje lepote prevzeto gleda v nižavo, in
zaničuje vinsko terto, rekoč: ,.Zakaj pa se lepše ne
oblečeš, hvaljena vinska terta? Ali te ni sram, da
tako revno čepiš v vinogradu in prelivaš solze?
Kaj ne, da ti težko de, kadar vidiš, kako veselo
šumč čebelice po meni, in otroci skačejo okoli mene,
tebe pa nihče ne pogleda ?“

Vinska terta pohlevno molči, in voljno prenaša
ternovo ošabnost, ter tiho in čversto poganja svoj
plemeniti sad.

188

Kadar dozori jeseni grozdje, pridejo stari in
mladi nabirat ga in zobat, ter prepevajo terti hvalno
pesem, rekoč: ,,Preljuba vinska terta, veselje na¬
šega serca !“ — Tern pa posekajo in ogradijo z
njim vinsko terto. „Sr>sed!“ ogovori ga tedaj vinska
terta, „ povej mi zdaj, kteri naju več velja ? Tvoja
prezgodnja hvala te je kmalu pustila, tvoje košato
cvetje je rodilo kislico, in vse se ogiblje tvojega
bodočega ternja. Mojega ponižnega cvetja plemeniti
sad je sladko grozdje, ktero oveseljuje otroke in
oživlja odrastle.“

Samosvoja hvala ti ne ho prida dala; le po¬
hlevna ponižnost nam daje pravo vrednost.

126. Jagode.

Neki star vojak z leseno nogo pride v bližnjo
vas pri cesti in nanagloma zboli. Teč ne more
oditi, ostane tedaj, in obleži v nečem skednju na
slami, kjer se mu prav slabo godi. Lojzki, ubogi
deklici neeega pletniearja, smilil se je zel(5 v serce
ta ubogi mož. Tsak dan je hodila k njemu, in nsii
je dala vselej po desetici. Neki večer pa ji pravi
ta pošteni vojak : „Ljuba deklica! slišal sem, da
sta tvoja roditelja ubožna, povej mi vendfr prav
odkrifoserčno, kje jemlješ vsak dan toliko denarja''
Veruj mi, da bi jaz rajši od lakote umeri, kakor
pa da bi vzel le en krajcar, ki bi ga ne mogel
imeti z dobro vestjo.”

189

„Ne skerbite za to, ljubi mož,“ pravi dobra
deklica, ,,pravičen je ta denar. Ysak dan grem v
bližnji terg v šolo. Po poti hodim skozi gozdiček,
kjer je vse polno lepih jagod. Natergam jih vse¬
lej polno torbico, prodam jih v tergu, in dobim za
nje deset krajcarjev. Moje roditelja vesta, da tako
delam, in jima je prav. Večkrat sta že rekla, da je
še veliko ubožnejših ljudi na svetu, kakor smo mi,
in da smo jim dolžni pomagati po svoji moči.“
Solzilo se je staremu vojaku, in ves ganen pravi
deklici: r O ljubeznjivi otrok! Bog na j blagoslovi
tebe in troja roditelja ter naj vam stoterno poplača
vašo miloserčnost!

Kmalu potem pride neki imeniten stotnik skozi
tisto vas. Zve za bolnega vojaka, in gre k njemu.
Precej mu pripoveduje vojak od svoje male do¬
brotnice. „Kaj, ubogi otrok dela tebi toliko do¬
brega ?“ začudi se stotnik; ,,tudi jaz ti ne smem
manj postreči; izročil te bom gostilničarju, da te
bo po potrebi preskerboval/

Storil je tako. Potem gre v malo hišico iskat
miloserčne Lojzke. Pravi ji : „Ljuba deklica ! tvoja
dobrota mi je ogrela serce, in me je ganila do solz.
Ti si ubozemu vojaku znosila in podelila precej
desetic: tukaj ti dajem zato ravno toliko cekinov.‘‘
Roditelja se silno zavzameta in pravita: ,.Preveliko
je to plačilo.' 1  A stotnik odgovori: „Nf preveliko,
to je malo ; boljše in vredno plačilo čaka dobre
deklice še le v nebesih.”

190

127. Zelišča.

Zelišča so nam za živež ali za zdra¬
vilo ; pa so nam tudi škodljiva, ako jih prav
ne poznamo in modro ne rabimo.

Po naših vertih in zelnikih raste g 1 a-
vato zelje,  kterega glave za sladko in kislo
zelje porežemo. Cvetni  v o h r o v t (karfijol)
ima rumeno cvetje, ktero daje plemenito zele¬
njavo. Spargelj, salato, špinačo, peso,
r e p o in korenje,  najbolj pa krompir
vsak zna; rastejo po vertih in po njivah,
čebula in česen  ima močen duh in oster
okus; ravno tako tudi redkev in h r e n.
Peteršilj  se za dišavo v kuho deva.
T i k v e rastejo po njivah, kumare  po gre¬
dah. V stročju nam zori bob, fažol, grah
in leč  a, Sladke rudeče jagode  rastejo po
solnčnem bregovju. Ob vodi raste rožje so¬
darjem in terstje zidarjem v rabo.

Po senožetih in ledinah raste lepa, zelena
trava,  in daje živini kermo, — seno in
otavo.  Sladka kerma se polaga govedini,
kisla pa konjem. Plemenito pičo daje d e-
t e 1 j a. Erman  daje purčetom, a kopriva
prašičem tečno pičo. Ni je travice, da bi ne
dajala kacega dobička.

191

Konoplje in lan nam dajo predivo
za platno pa tudi ličje za vervi in biče. Mak
daje dobro olje, in tudi solnčnica.  To¬
bak  raste na Ogerskem, pa tudi drugod.
Hmeljevo  cvetje rabijo za kuhanje piva.

128 . Žito.

Žita  imajo votle, precej dolge in vozlate
bilke, in so najkoristnejše rastline, ker nam
dajo vsakdanji kruh. K žitnim rastlinam, ktere
pri nas rastejo, • štejemo pšenico, rež, ječmen,
oves, proso, koruzo, ajdo in sirek.

Največjo ceno ima pšenica,  ktera je
mnogih plemen. Pri nas je navadna g o 11 c a
in osinka;  druga ima ošine ali rese, perva
jih nima. Dalje je pšenica ozlma  ali j a r a.
Pšenica cvete v klasju; zerno je na eni plati
oblo, na drugi pa ravno in gerbasto. Pše¬
nična moka se rabi za kuho, za kruh in za
razno peko.

Rež je tudi ozima ali jara, in ima vi¬
soke bilke s klasjem. Zerno je podolgovato,
gerbasto in zgoraj malo topo (tumpasto). Re-
žena moka ni tako bela kakor pšenična, pa
daje prav tečen kruh. Tudi daj6 režene bilke
dobro slamo.

192

J e č m e n ima resnato klasje. Zerno je po¬
dolgovato in ostro, ter stoji v 2, 4 ali v 6 ver-
stah na klasju. Ječmen se rabi za moko, pšeno
in za slad v pivovarnah. Ječmenove bilke
dajo dobro klajo za živino.

Oves  nima klasov, temuč latje in služi
v zmes za kruh, za pšeno, posebno pa konjem
in tudi drugim živalim za pičo. Oves raste
na vsaki zemlji, še celo tam, kjer druga žita
zaradi mraza ne rasto.

Proso  je belo, rumeno in sivo; ima
metlasto latje, ki je polno zernja. Proso rado
rodi, in služi za pšeno, za droži in kuretini
za pičo.

K o r u z a ali t u r š Č i e a, ki je prišla iz
Amerike, kakor krompir, nam je velika do¬
brota. Njeno klasje so storži (stroki), kteri
so zaviti v zeleno ličje, imajo rumeno in
rudečkasto zemje. V dobri zemlji rodi eno
steblo po 3 ali po 4 storže, in na vsaeem je
več kot 100 zern. Turščica se rabi za moko
in za debeljenje živine, posebno kuretine.
Suha slama je dobra za steljo ali pa tudi za
kurjavo, sirova pa je tečna piča za živino.

Ajda  ne raste, kakor drugo žito, v klasju
ali v latju, ampak kakor cvetica z verhi. Njeno

193

cvetje je belorudečkasto in polno medu, ki
daleč diši, in ki ga iščejo ter nabirajo pridne
čebelice. Zerno ima ajda trivoglato in černo
rujavo. Ajdova moka se rabi za kruh in za
kuho, posebno za žgance.

Sirek  je dvojen, k ep as t in me tla st.
Semena ima obilo. Moka je rudeča in se rabi
za oblodo prašičem in za pičo kuram. Iz
metlastih stebel delajo metle.

129. Molitev ob sejanju.

Blagoslovi Bog mi seme to, ki sem djal po¬
čivat ga v zemljd! Daj, da bi veselo prikalilo, v tvo¬
jem varstvu nam za živež bilo!

Malo, malo zdaj posejemo, in bogato pa na-
žanjemo. Torej hvalo serčno ti dajemo, pesmi
hvalne, slavo ti pojemo.

Upamo od tebe dobro vse; ohranjuješ ti nas
reveže. Milostljiv nam bodi vedno, ti služiti daj
nam vredno!

130. Kmet svojemu sinu.

Ljubi sin! postaral sem se v potu in trudu;
moči mi odpovedujejo; roke in noge se mi tresd
in kmalu bom mogel tebi prepustiti vso skerb za
dom in gospodarstvo. Glej, Bog me je zeld in obilo

Drugo Berilo za slovenske Sole. 13

194

blagoslovil. Ohranil je mene in vse moje veiikih
nesreč, in tudi tebi želim, da bi mogel tako reči,
kadar se postaraš. Najgotovejši pot do sreče je
pot pravičnosti in pobožnosti. Polje, ki ga obde¬
luješ v potu svojega obraza, naj ti bo knjiga, v
kteri je zapisana božja volja. — Kadar pripravljaš
njivo v sejanje, poruješ ternje in spraviš ka¬
menje z nje, ter jo tudi ogradiš, takrat si misli i
kako bi tudi svoje serce mogel pripraviti in ohra¬
niti, da bi v njem zernje božje besede dobilo dobro
mesto in rodovito zemljo. Kmalu boš videl in spo¬
znal, da serce, ktero se odpre minljivemu veselju,
ni dobra, temuč pusta in nerodovita zemlja. Spo¬
znal boš, da, kdor v sercu d£ rasti ternju posvet¬
nih skerbl, pri njem ne more sadu obroditi seme
božje besede. — Kadar te veseli lepa rumčna pšenica
na njivi, med njo pa tudi vidiš kvarljivo ljuljko,
ktere iztrebiti nisi mogel, boš spoznal, zakaj Bog
v svoji prizanesljivosti hudobne ljudi med dobrimi
terpl, da pa hudobneži vendar ob svojem času pra¬
vični kazni ušli ne bodo. Kadar ob žetvi ženjlee
žito v snope vežejo, a ternje in ljuljko odmotajo in
požigajo, spomni se tistega veileega dne vesvoljne žet¬
ve, ko bodo prišli božji angeli, in bodo odbrali krivične
in hudobne, ter jih vergli v večni ogenj, a pravične
vedli v kraj večnega veselja, kjer se bodo svetili,
kakor solnčna svetloba. — Tudi orodje, ktero rabiš,
poučuje te. Kadar prhneš za oralo in veš, da zdaj
ni časa se obotavljati in ozirati, spomni se, da tudi
v božjih rečeh ne smeš biti merzel in lenoben

195

in da le svete želje in stanovitni trud k vsemu
dobremu krepko pomagajo. Kadar vejaš, rešetaš
in čistiš žito, spomni se vselej Jezusovega nauku,
da je vsaka izkušnjava nam tudi nekako čiščenje,
in da moramo zatorej moliti za moč in stanovit¬
nost, da bi ne omagali, ampak v izkušnji poterjeni
obstali.

Najljubeznjivejšo in najveselejšo priliko vidiš
pa na pšeničnem zernu, ktero se vseje in zavleče,
pa zopet ozeleni, kakor bi od smerti vstalo. Spo¬
minja kmetovavca, da bo tudi on zakopan v zemljo,
zraven pa ga tudi tolaži, da mu bo s smertjo pri-
evetlo drugo neminljivo življenje.

Zveličar je tako kmetu dal lepo priliko, da
se ob vseh svojih poljskih delih spominja tudi na
dušne in nebeške reči. Derži se vselej in povsod
božjih zlatih naukov in srečen boš v življenju in
po smerti.

131. Lan in konoplja.

Lan in konoplje so tako potrebne v ob¬
leko, kakor druge rastline v živež. Vsak člo¬
vek, bogat in ubožen, potrebuje platnene ob¬
leke. Zato so se pa tudi ljudje vselej z lanom
in s konopljami pridno M vili.

Lan sejo jeseni in na' pomlad. Treba ga
je skerbno pleti. Le je predivo poglavitni na¬
men, zaradi česar gospodar lan seje, mora se

13 *

496

poruvati, ko seme še m po polnem zrelo,
ampak še malo mehkotno, zato, ker je potem
predivo močnejše in lepše. Ako je pa seme
poglavitna reč, bode predivo slabejše in manj
lepo, ker se mora čakati, da je seme zrelo. —
Ko se lan poruje, dene se sušit in se potlej
smuka, da se mu glavice osmukajo. Seme se
potem izmane, lan pa se godi (rosi) v vodi
ali pa največ razgernen po senožetih in praz¬
nih njivah. Ko je lan goden, sušijo ga in
otarejo, da se dobode predivo, ktero se potem
še na grebenih omika, in se loči v pražnje pre¬
divo in v hodnik. Predivo spredejo v prejo, in
iz preje delajo m nogo tč ro platno, vervi in
različne druge reči. Platno se navadno še bčli,
predno se iz njega srajce narejajo.

Konoplja  daje manj lepo a bolj močno
predivo. Rabijo konopnino v morske vervi, v
konjsko opravo, v močne mreže.

Lančno in konopno seme je dobra piča
mnogim živalim, a daje tudi olje v luč in v
barvo.

132. Predica.

Le prčdi, dekle, prčdi, prav lepo nit narčdi,
da se ne bo krotfčila, in tud’ ne tkalcu tergala.

Poštena je predica, in stara ta pravica, da tisto
dekle kaj velja, k’ obleko vso domačo ’md.

197

Le predi prav vesela; boš lepe pesmi pela, ko¬
lovrat pojde rad okrog, bo tekla lepše nit od rok.

Kolovrat tiho teče, naj tovar’šica reče, kar je
v nedeljo slišala pri navku v cerkvi svetega.

Boš tanko nit storila, da ne bi pozabila, kak d
življenje nežno je, ki kakor nit preterga se.

Ti prejo tkalV. bo hvalil, če ž njo ne bo se
žalil; pri Bogu boš pohvaljena, če ga ne boš raz¬
žalila.

Le pridno, dekle, prčdi, prav lepo nit narčdi;
bo skoraj smert nit vtergala, bo kon’c življenja
tvojega.

Kar si boš tu naprčla, boš v večnost saboj
vzela, al’ čednost’ lepih suknjico, al’ pa pregrehe
butaro.

133. Cvetice.

Lepota vertom, polju, travnikom in gajem
so mnogoverstne cvetice,  ktere nas razve¬
seljujejo s prijetnim duhom ali z lepim cvetjem.

Nektere cveto poprej, nektere pozneje.
Komaj je sneg s pomladi skopnel, že gledajo
iz zemlje beli zvončki  in rumeni jagleci,
kakor bi hoteli glasno oznanjevati zaželeni
prihod vesele pomladi. Potem se prikažejo
višnjave vijolice,  bele ali rudečkaste mar¬
jetice  in rumeno-svetle zlatice.  Otroci jih

198

radi iščejo in veselo nabirajo v kitice in vence?
s kterimi se nedolžno kratkočasijo. Pozneje
vidiš v gozdni senci t a 1 d g e, dišeče šmarij-
nice  in trojebarvane sirotice,  pri potokih
modre potočnice  (mačkine oči), med žitom
plavice in divji mak,  po vertih lepo
cvetoče rože in lilije.  In še pozno jeseni
se vzdigujejo solnčnice, georgine in
nebne iskrice  v krasoti svojega cvetja.

A ko pride zima, vse cvetice zveno in
poginejo, ter čakajo pod snegom, da nastane
pomlad, ktera jih zopet kliče in oživlja.

Tudi mi smo podobni cveticam. Človek
cvete, zori, vene in gre počivat v hladno zem¬
ljo ; prišel pa bode dan, ko ga bo zbudil Božji
glas in mu dal novo življenje.

134. Šmarijnice.

Nežka, hči ubožnega delavca, bila je bolna.
Županova Mina jej je nosila vsak dan piskree
dobre juhe, ker bolna Nežka ni mogla uživati dru-
zega, a njena roditelja sta bila preubožna, da bi
bila mogla sama mesa za juho kupovati. Ko Nežka
zopet ozdravi, misli si: Županova dobra Mina mi
je nosila vsak dan tečne juhe, kako bi jo li mogla
tudi jaz razveseliti? — Slišala je, da ima Mina
posebno rada dišeče šmarijniee. Kakor hitro se
prikažejo lepi pomladanski dnevi, hodi Nežka po-

199

gosto v bližnji gozd, da bi svoji dobrotnici nater-
gala pervo kitico prijetnih lepih cvetic. Večkrat jih
je že zastonj iskala; a necega dne jih vendar pod
starim bukovim drevesom zapazi daleč notri v gozdu.
V tem pa, ko vesela Nežka terga dišeče šmdrijnice,
sliši v bližnji goščavi govoriti dva človeka. „Gaspar,“
pravi eden, „zdaj se lahko maščujeva županu, ki
je mojega brata spravil v ječo zaradi par tolarjev,
ktere je bogatemu mesarju vzel. Glej, tukaj imam
ključ od vrat njegove hiše. Neumna dekla ga je
včeraj pustila tičati v vežnih vratih.“ — »Dobro,“
pravi drugi, , nocoj pojdeva k županu, bova njega,
ženo in hčerko poslala na un svet, in bova spraz¬
nila njegovo denarnico." — Nežka strahoma posluša
ta grozoviti pogovor, hitro se splazi s šmarijnicami
proti domu, nese jih županovi Mini in pove, kaj je
strašnega slišala. Zupan skrivaj pokliče nekaj oro-
ženih mož, in čuje z njimi zvečer na dvorišči pri
vratih. O polnoči res razbojnika skozi vrata prideta,
stražniki pa ju hitro zasačijo, in potem izročč sodni
pravici, kjer sta bila zaradi mnogih hudodelstev
kaznjevana.

Rad pomagaj ubozemu v potrebi; morebiti da
te reši kdaj iz velike nesreče.

135. Gobe in mah.

Gobe  so mesnate in nekoliko sočnate
rastline, ki imajo po večjem klobuček na

200

deblu. Rasto po zemlji, pod zemljo, po drev¬
ju in tudi po drugih rečeh. Nektere gobe so
dobre za jed, a veliko jih je škodljivih in
zel6 strupenih. Treba jih je tedaj dobro po¬
znati, da kdo od gob ne dobode bolezni ali
celo smerti.

J e d n e gobe  so  s mer  <5 ki  (mavrohi),
j u r i j č k i in maslenke, 1 i s i č i c e, kar-
željni in kukmaki  (šampinjoni). Posebno
znamenite so gomoljike,  ki se nahajajo
pod zemljo ali pa terdo pri tleh. Kresilna
g oba,  ki raste po starem drevju, rabi se
ustrojena in stolčena v kresanje in na rane,
da se kri ustavi.

Mah ima tanke listke, in raste po drevju,
po kamenju, in po zemlji, oblčče cele dobrave
in tudi travnike; drevju in travi je škodljiv.
Mah pa nam daje tudi obilo prida. Iz mahu
se napravljajo mehke blazine, ako se lepo
odbere in posuši. Mah pije po visokih gorah
dež iz oblakov, nataka studence in reke, varuje
drevja prehude zime, ohrani perst in seme po
skalovju, da ga veter ne odnese, in da ni
pečevje vse golo. Beli mah,  kteri raste po
gorah, je dobro zdravilo za jetiko.

201

136. Strupene rastline.

Kakor je vsa zemlja polna božjih darov,
tako tudi za vsakim voglom rado raste kaj
strupenega, Modri otroci ne jed6 jagod, ne
žvečijo zernja, in ne tergajo gob, kterih ne
znajo, da si ne napravijo nesreče.

Strupčna zelišča  so:

K r 1 s t a v e c, kteri ima zagorelo - zel eno

Naperstec.

202

narezano perje, belo cvetje, in v ostri jezici
čem o strupeno zernje. Zobnik  je kosmat
in zoperno smerdi. Volčja jagoda

Lisjak.

203

raste po hostah, ima po 4 čevlje visoko
steblo, zagorelo-zeleno perje, a v jeseni čer-

Trobelika.

Volčja jagoda.

204

no-svetle jagode, ki so na jhujši strup. T r o-
b eIIk  a raste za vodami in po močvirjih.
M i š j a k pikasti (s m e r d I j i v e e) raste za
mejami po senčnih krajih, ima kosmato

Razhudnik (grenkosladki).

pikasto steblo, in smerdi zelo po mišje.
Pasji (divji) peteršilj  je zel6 podoben
pravemu peteršilju; ako ga zmaneš, diši
kakor česen. Tudi podlčsek, naperstec,

205 ,

Razhudnik (pasje zelišče).

razhiidnik, volčjak, preobjeda in
1 i s j d  k so strupene rastline.

Strupčne gobe so največ nečedne in
omamljivo smerdljive. Ako se potipajo, so

206

(Cvet.) Volčja češnja.

polžke in sprijemskaste. M u š n i c a je rudeča
in belopikasta, a zelo strupena. Nastavljajo
jo muham, da počepajo.

137. Rudninstvo.

Rudnine  se imenujejo sploh stvari ali
telesnine, ktere ne živč in ne čutijo, tudi ne
rasto, ampak se le vekšajo z vnanjim nabi¬
ranjem enakih delov. Rudninstvo je v zem¬
lji, posebno v hribih, in se razdeljuje na persti
in  kamenje, soli, gorljive rudnine
in kovine  (metale). Najimenitnejše persti
so: i 3 ali ilovica,  iz ktere lončarji delajo
lonce, sklede in drugo glinasto posodo. Pa
tudi opeko ali cegel za zid in za streho nare¬
dijo iz ilovice. Kreme  ni  ca  se z lugasto
soljo raztopi v ognju, in nam daje steklo na
okna, steklenice in veliko drugih takih ste-

207

denih reci. A pne ni'k sežgejo v ognju v apno,
ia delajo iž njega lepe podobe; a z meljo
(kredo) pišemo.

Navadno kamenje  rabimo v zidanje; ta
se\imenuje apnenec ali apneni  k,  ki se
da sežgati v apno, drugi pa blest  ni  k,  kteri
je pid moker. Skril  daje lepe pl oče na streho,
pa hidi v pisne tablice. M r a m o r je bel, čern,
rudeč, zelen, in tudi pisan; iz mramorja se
režejo kameni za cerkvena tla, dragi stebri in
podobe. B r u s n i k k a m e n se rabi, da se ž
njim brusi skerhano orodje. — Izmed dragih
kam  eno  v ima največjo imenitnost dijamant,
kteri je tako terd, da steklo reže, pa je tudi
svetel kot luč, ako se lično izbrusi. Več je
vreden kot zlato in srebro, in se vkuje v drage
perstane in v razne lepotlne.

Sol se imenuje vsaka stvar, ktera se
raztopi v vodi in naredi na jeziku občuten
slad ali okus.

Gorljive rudnine  se dado žgati in

* v .

rabiti v kurjavo in svečavo. Šota,  ktere je
mnogo na ljubljanskem močvirju, je iz persti
segnjilih živali, korenin in zemeljskega olja,
kopljejo jo, suše in rabijo namesto derv v
kurjavo. Premog  je iz železnatega ila in
apna, navdan z zemeljskim oljem; čemo je

208

svetel, največ zelo terci, in je tudi dober z
kurjavo. Zeplo daje žeplenke.

Kovine  (metali) se poznajo po t&A,
svetijo se ter se dado v ognju raztopiti in ko¬
vati. Kopljejo jih v rudnikih ali čiste ali pa
zmešane z drugimi stvarmi, ter jih raztapljajo
v pMvežih in obdelujejo na mnoge koristne
reči. Najbolj znane so: zlato, srebro, ba'
ker ali k o tl o vi na, ko si tar, železo
in ž i v o srebro.

Prid, ki ga nam prinaša rudninstvo, je
velik Ne mogli bi zidati priročnih prebi¬
vališč brez apna, kamenja in železa. Koliko
pripravnega orodja bi ne imeli, ko bi ne bilo
rudnine. Brez soli bi ne bile jedi tako do¬
bre in zdrave. Tudi nektera zdravila se na-
rejajo iz rudninstva. Koliko stotčro in stotero
ljudi živi od obdelovanja rud in drugih ko¬
panim Iz zlata, srebra in iz kotlovine kujejo
denarje, da se s njimi polajšuje tergovstvo.
Tudi zlatarji rabijo zlato in srebro v drago¬
tine in posode.

Kako prečudno je razdeljeno bogastvo
narave!

138. Železo.

Železo  je najkoristnejša vseh kovin,
zato ga je modri stvarnik veliko več, kakor

209

drugih kovin, v zemljo shranil. Izkopavajo
ga, ko je še pusta ruda, ktera je zmešana z
apnom, ilovico in z žeplom, ter se imenuje
želdzn a ruda.  V plavežu se raztopi ter se
očisti v ognju od drugih reči; zdaj se imenuje
lito železo.  To pride zopet v ogenj, kjer
se razbdli; potem se dene pod kladivo in se
pokuje. Zelo terdemu železu se pravi jeklo.

Kar je pri živalih konj, to je pri kovinah
železo za človeško življenje. Lahko rečemo,
da je železo zvest in delaven domač tovariš,
kteri hodi s človekom na njivo in na bojišče,
ter vse hudo in veselo v življenju spremlja,
Če tudi tega ne čuti. Brez železa bi ne mogli
trenotka živeti, ker železo se pretaka v naši
kervi, in dela, da je rudeča; železo nareja
detetu zibelko in rake v (trugo) merliču;
železo nam zida hiše, greje stanice, zapira
vrata. Železo orje naše njive, kosi travnike,
žanje polja, in nam pomaga hraniti to, kar
smo si pridobili. Z železom uterjamo konju
podkove in ga berzdamo; iz železa nareja mo
parni voz in cesto železnico, iz železa je tudi
tisti električno-magnetičui tok,  kteri hitro,
kakor blisk, po tancem dratu nosi naše misli
od mesta do mesta, od dežele do dežele. Dan
današnji delajo čolne iz železa, in tudi po-

Drugo Berilo za slovenske Sole,

210

stavljajo železne hiše in cerkve. Še celo naj¬
drobnejše lepotine vlivajo iz železa. Zlato in
srebro je res svetlejše in lepše, a lahko smo
brez srebernih kozarcev in zlatih perstanov,
in kdor nima srebernih žlic in vilic, temu
se prileže jed tudi se železnih vilic in iz kake

v

p loče vinske žlice. Železo je najmanj očitno
med kovinami, pa vendar nam vse druge po¬
maga dobivati, in ž njim lahko vse druge
kovine namestujemo. Železo je, kakor žito,
ustvarjeno v potrebo in živež telesu in življenju,
potrebno nam je, kakor vsakdanji kruh.

139. Kladivo in železo.

Enkrat je železo milo kladivu se potožilo:
„Nehaj me tak’ z’lo kovat’, saj sem tudi jaz tvoj
brat.“ „Kaj me boš tako toz'valo,“ je železu klad’vo
djalo; „kaj jeziš se nad menoj, saj terpim tud jaz
s tab oj!“ Le železa se spomnimo, kadar reveži
terpimo; ako nam Bog- kladVo da, bod’mo vsmi-
ljen’ga serca.

140. Baker ali kotlovina.

Baker (kufer)  je rudečkast, lepo se
sveti, in je zelo raztezen. Kotlar ga obde¬
luje v različno orodje; dela kotle, ponve, po¬
krove i t. d. Tudi strehe pokrivajo z bakrom,
in delajo denarje iz njega. Ako pride na baker

211

kislina, naredi se zeleni volk  na njem, in
ta je hud strup. Zaradi tega morajo vse
bakrene posode biti počrnjene. Zelo nevarno
je tedaj, če se kuha ali kaj druzega shranjuje
v bakrčnih posodah. — Ako se baker zmeša
s činom, naredi se zmes, kteri pravimo bron.
Iz brona lijo topove ali kanone. Tudi zvonovi,
ki nas vabijo k božji službi in k molitvi, vliti
so iz brona.

141. Kuhinjska sol.

Sol se v vodi raztopi in dela občuten
slad na jeziku. Nahaja se v naturi v brez¬
končnih zalogah. V nekterih krajih so v zem¬
lji veliki skladovi soli, skale, ki so iz samih
terdih solnih kamenov. To je kamena  so  1.
Dobiva se po polnem čista, ali pa je zmešana
z drugimi dčli. Ako kamčna sol ni dosti
čista, raztope jo v vodi, pod ktero toliko
časa kurijo, da vre in izpuhti; kar potem
soli ostane, očistijo jo, razdrobe in jo naredč
v kosove ali pa vlože v sode. Naše cesarstvo
ima zel6 bogate solne jame na Gališkem, na
Tirolskem in Salcburškem.

Najčistejša in najboljša sol je studenč-
na sol,  ktero kuhajo iz takih studencev,
ki imajo sol v zemlji stopljeno v sebi. Taka

14 *

212

sol se dobi, ako se slanica večkrat napelje na
razloženo vejevje ali protje, da počasi pre-
kaplja in tako izpuhti. Tako očiščeno slanico
speljejo potem po ceveh v velik kotel, pod
kterim kurijo dotlej, da vsa voda povre in
izhlapi, ter da sol na dno sede. Potem jo
denejo v košare in jo posuše'.

Morska  sol je manj bela. Ta se dobiva
iz morja, ktero ima mnogo raztopljene soli v
sebi. Napeljejo namreč morsko vodo v ravne
in široke jame, kjer voda na solncu izpuhti,
sol pa ostane. Ker je ta sol ostra, dobra je
posebno v nasaijanje morskih rib.

Sol dela jedi okusne, ter brani, da meso
ne zadahne in se ne izpridi. Jezus je svojim
učencem rekel: „Vi ste sol zemlje.“

142. Vse stvari zaradi človeka.

Vse okoli je veselo, stvarnikovo moč časti;
meni, o Grospod! si stvaril, kar na svetu je reči.

Meni pasejo se čede, ptički v zraku mi pojč;
meni ribe povodnice plavajo tam pod vodč.

Meni cvetje se razgrinja, drevje daje sladki
sad; meni polja rumenijo, meni klije zelenjtid.

Tudi si zaklade drage shranil meni še v zemljd ;
meni solnce, luna, zvezde razsvetljujejo nebo.

Stvarnik, Bog neskončne slave, kako krasen si še
ti! z vsakim svitom, nebnim žarom misel nate se budi.

Peti razdelek.

Zemljepisje in domovinske zgodbe.

143. Zemlja in nje deli.

Zemlja, na kteri prebivamo, je terda, ne¬
prozorna krogla (kugla), ki plava v zraku, in
se vsako leto enkrat okoli solnca, a vsakih
24 ur okrog svoje osi zasukne. Proti solncu
obernena stran ima dan, a una noč zato, ker
zemlja dobiva svojo svetlobo od solnca.

Da je zemlja okrogla, nam pričajo ljudje',
kteri so šli na ravnost, v eno mdr po morju
ter so zopet z druge strani prišli na tist kraj,
od koder so se bili vpbtili. To bi ne bilo
mogoče, ako bi zemlja ne bila okrogla. —
Tudi sami se lahko prepričamo, da je zemlja
okrogla. Ako potujemo po veliki ravnini ali
po molju proti kacemu kraju, vidimo najpo-
prej verhove hribom, drevesom, zvonikom in
hišam; in ko bliže pridemo, nam se še le prika¬
zujejo počasi tudi spodnji ddli teh reči. To pa
bi se ne videlo tako, ako bi zemlja bila ravna-

214

Zemlja je zelo velika, ker ima v obsežku
5400 nemških milj. Najvišje gore na zemlji so
kakor pesek na krogli, in naša jezera so kakor
kapljice v vedru vode. Velika je zemlja, pa je
vendar le mala točka na nebesni širjavi.

Suha zemlja se deli' na pet delov. Pervi
se imenuje Evropa,  v kteri mi prebivamo;
drugi je Azija,  v kteri je bil pervi človek
ustvarjen, in kjer je bil naš zveličar rojen.
Tretji del je A f r i k a, kjer je najhujša vročina.
Ceterti del je A m e r i k a, ktero je našel Krištof
Kolumb 1492. leta; ravno nasproti nas je, in
ima noč, kadar je pri nas dan. Peti del zemlje
je Avstralija,  ki so je sami otoki, ktere
so našli v novih časih mnogi pomorniki. Pervi
trije deli zemlje se imenujejo stari,  a poslednja
dva novi  svet.

Imamo obraze ali podobe zemlje, ktere
imenujemo zemljevide.  Na zemljevidih vi¬
dimo lice zemlje, morja, jezer in rek, hribov
in dolin, deržav in dežel, a samo vse v prav
majhni meri. Zemljevidi kažejo po večjem le
posamezne dežele, manjše ali večje dele zemlje.
Upodabljajo pa tudi vso zemljo v dveh okroglih
polovicah na ravni ploskvi, da kaže ta stran
Evropo, Azijo in Afriko, a druga stran Ameriko
in Avstralijo.

215

144. Morje.

Suho zemljo obliva od vseli strani morje,
to je, zelenkasta, grenka in slana voda,
ktera se ne more piti. Pomorniki morajo
pomreti od žeje sredi morja, ako jim izmanjka
sladke vode. Morje je malokdaj mirno, temuč
se neprestano giblje, da se ne usmradi. Morje
pada vsakih 6 ur, ter odstopi nekaj čevljev
od kraja, a drugih 6 ur zopet hitro narasta
in nastopa. Padanje morja se imenuje o d t o k,
a rast pritok.

Poglavitni oddelki morja so: Severno
in južno  1 e d e' n o mo  r j e, kjer je največ
zima in led; veččrno, Atlanto v o morje
med Evropo, Afriko in Ameriko; tiho
m o r j e med Azijo in Ameriko. Nam najbliže
je jadransko morje,  ki seza do Tersta.
Dalje pod jugom je srednje  m o j- j e med
Evropo, Azijo in Afriko, čer n o morje  je
med Evropo in Azijo; vanje se stekajo naše
velike vode.

Pod morjem so velike gore in doline,
kakor po suhem, pa jih voda zaliva. Po
nekterih krajih je morje po mnogo tisoč *)

*) tisoč = taržent.

216

čevljev globoko, a po dragih plitvo, in se
lahko izmeri.

Na morju se živi veliko ljudi, ki v lad¬
jah parnieah in drugih po vseh krajih sveta
blago vozijo. Parniee goni hlap, a druge ladje
(jadrenice) sapa ali veter; hitreje begajo kot
ptice pod nebom. Na morju so velike nevar¬
nosti, ter pomorniki užijejo mnogo straha in
nadlog. Resničen je pregovor, ki pravi: „Kdor
ne zna moliti, mora na morje iti.“

145. Prebivalci na zemlji.

Na vsi zemlji živi nad tisoč milijonov
ljudi, ki so različne podobe, imajo razne šege
in vere, ter govore mnog’overstne jezike.
Ljudje, kakor smo mi, bele  kože in z rude-
čimi lici, živd po vsi Evropi in tudi še daleč
po drugih delih sveta v Aziji, v bližnjih kra¬
jih Afrike, v Ameriki in še celo v Avstraliji)
kamor so se preselili in se še preseljujejo.
Sicer pa so v Afriki čer ni murini (zamorci)
z volnatimi lasmi, v Ameriki Indijanci, ru¬
de ek a s t i, kakor b a k e r ali k u f e r, v Aziji
rumeni  Mongolci s tankimi lasmi in z majh¬
nimi očmi; v Avstraliji živd ruj a vi in divji
Malajci.

217

Mnogo ljudi je po svetu omikanih in
poučenih, a še mnogo več divjih, ki žive' v
temi nevere in krivovčrstva, ter še ne znajo
prav svojega stvarnika. Dobodo se tako si¬
rovi narodi, da pri njih prodajejo ljudi, kakor
pri nas živino, in jedo še celo človeško meso.
Omikana ljudstva se žive s pojedelstvom, z
živinorejo, obertništvom in s trgovino; a
divjaki se le žive z ribarstvom in zverinskim
lovom.

Zares razni in mnogoverstni so ljudje po
zemlji, a vendar smo vsi otroci nebeškega
Očeta ter bratje in sestre med saboj. Vsi se
moramo ljubiti in drug druzemu pomagati v
časno in večno srečo.

146. Materina dežela in domovina.

Kraj, kjer smo bili rojeni, imenuje se
naš r oj s t v e n i kr a j. V tem preljubeznji-
vem kraju je tekla naša zibelka, cvetle so
nam perve cvetice in prepevale ljube ptičice.
Še ptičica zna in ljubi svoje gnjezdo; kako
bi li človek mogel pozabiti svojega pri-
serčnega rojstvenega kraja! — Dežela, v
kteri je naš rojstveni kraj, imenuje se tudi
naša materina dežela.  Kranjcem je ma¬
terina dežela Kranjsko,  Korošcem K o-

218

roško,  Štircem  Stirsko itd. V materini
deželi smo preživeli svojo mladost. Sleheren
zelen hribček in vsaka dolinica nas spominja
veselih mladih časov; vsak studenec nam pri¬
poveduje od preteklih mladih let. Lepi trav¬
niki in zelene lediniee nam kažejo, kako smo
brali perve cvetice, lovili pisane metulje, in
kako veselo se nam je stekalo naše mladensko
življenje. Kdo bi priserčno ne ljubil svoje
mile materine dežele! Ne sramuj se ne svojega
kraja, ne naroda, in ne svojega jezika, kterega
so te naučili ljuba mati! Materina beseda je
živa priča iskrene materine ljubezni; kdor ma¬
terin jezik zataji, ta matere vreden ni.

Kranjsko, Koroško, Stirsko ali Štajersko
itd. so deli avstrijske  deržave. V tej
veliki deržavi je razen Slovencev še mnogo
drugih ljudstev, ki govore različne jezike,
imajo različne šege ali navade, in so zdru¬
žena pod očetovsko oblastjo našega svetlega
cesarja. Avstrija  je tedaj naša občna do¬
ni o v i n a.

V domovini dobiva vsak priden prebiva-
vec svoj potrebni živež; tukaj se izučuje in
izuči koristnih znanosti, ima varnost svo¬
jega življenja in imenja ter mnoge dobrote,
ki mu pomagajo zverševati namen.

219

V  domovini skerbi deželska oblast za
našo blagost, za ljubi mir in za pravico; a
duhovska gosposka skerbi za naše zveličanje.
Kdo bi za vse to ne bil priserčno hvaležen!
Kdo bi ne ljubil svoje drage domovine! Kdo
bi za njo ne dal blaga in življenja, ako bi
bilo treba.

147. Popotnikova pesem.

Popotnik ideni čez gord, od doma jemljem še
sloy<5; in kamor se oko ozre, povsod se mi nov svet
odpre. Tud’ tukaj solnee hodi v krog, dolino vidim,
hrib in log; a solnee naše bolj blišči, in hrib naš
lepše zeleni.

Tud’ tu cvet<5 cvetieice, po njih šume čebeliee;
a naših rož je lepši cvet, čebelic naših slajši med.
Skoz’ mesta hodim in vasi, povsod drugač’ se go¬
vori; jaz tuj’c nikogar ne poznam, in sred’ ljudi
povsod sem sam.

Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš,
kjer znanci moji še žive, prijatdji moji v grobih
spe? Zdihujem, vprašam vedno: kje? prijatelji,

k vam želi sereč- Perut imeti si želim, da k vam
domdv, ko ptič, zletim.

148. Kranjska in sosednje dežele.

Kranjska vojvodina  razpada na tri
dčle: Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

G o r e n j s k o stran v zgornjem delu
okrog in okrog oklepajo visoki liribje, med

220

kterimi T r i g 1 a v veličastno k višku moli.

V dnu Triglava izteka Sava,  največja reka
te dežele, iz dveh izvirkov. Ta gorata stran
je polna naravnih lepot, ktere so se tudi že
razznanile po širocem svetu. Posebno lepo se
kaže B1 č d s k o jezero;  ni veliko , a na
sredi ima otok, in z otoka se vzdiguje pri¬
jazna cčrkvica matere Božje. Spodnji del
gorenjske strani je v  velika ravnina, ki je ne¬
koliko preterguje Šmarij na gora  z lepo
cerkvijo Marije device. V koncu te ravnine
stoji Ljubljana,  poglavitno mesto kranjske
zemlje poleg Ljubljanice, južne in P«,udolfove
železnice; ondi imata svoj sedež deželni po¬
glavar in knezoškof. Tu je vec učilišč in učilnih
zavodov ali naprav, obert in tergovstvo. Druga
mesta na goren jski strani so : v  K r a n j, staro
mesto ob Savi, K h m e n i k, Škofja Loka
in R a d o v 1 j i c a ; Terzič  je terg z obilo
obertnostjo.

N o t r a n j sko je, razen Vipavske  (Li-
pavske) doline, povsod široko kamenato po¬
gorje, kakoršno se sploh imenuje Kras.  V tem
pogorju doline niso odperte, podobne so le ko¬
tlom ali nečkam; tudi je pod zemljo polno votlin
in jam. Pošto j inska jama  sluje daleč po
svetu in ima obilo lepega kapnika. Po Krasu
vode vse poniciijejo (potekajo) v votline in
lijakom podobne globine; gredo daleč pod
zemljo in prihajajo zopet na dan. Pri O e r k-
niei  t£ke  vode delajo sloveče jezero; a pri

V e r h n i k i se iz teh vod zbira Ljubljani  ca,
ki precej pri izvirku lahko ladje nosi. Na

221

notranjski strani stoji Idrija, rudarsko mesta,
ki ima zel6 bogate jame živega srebra. Lož
je staro mesto.

Dolenjsko  je, razen Kerške doline, vse
gorato; vendar hribje niso tako visoki; naj¬
višji je Kom z dvojno cerkvijo na verhu.
Okoli K o č e v j a in Ribnice  je svet enak
Krasu; doline so podobne kotlom, in vode
ponicujejo pod zemljo, ter tiste kraje, kjer
vode tako pod zčmljo ponicujejo,  imenu¬
jemo zato Ponikve.  Na dolenjski strani so
mesta: Novo mesto na Ker k k Kostanje¬
vica, K e r š k o, M e 11 i k a, 0 e r n 6 m e 1 j,
Kočevje in Višnja gora.

Kranjska dežela šteje stanovalcev do pol
milijona; ljudje se živijo s poljedelstvom,
nekaj tudi z rudarstvom, obertom in s ter-
govstvom. Poljedelstvo prideluje žita in kuhe
vsacega plemena. V Vipavski dolini in po
dolenjski strani raste tudi vinska terta. Ru¬
darstvo daje živega srebra, svinca, železa in
kopanega ogljija (premoga).

Od Krajnskega proti južnozahodni strani
leži avstrijsko Primorje,  ki se razteza
poleg jadranskega morja.  Primorje ob-
seza Teržaško mesto  z okolico, mejno
grofovino istrdnsko  in pokneženo grofovino
gor iško in gradiščansko. Terst  je
glavno mesto in pervo tergovsko pristanišče
avstrijskega cesarstva. Deželni poglavar in
škof imata ondi svoj sedež. V Istri je
P a z i n, Poreč,  škofov sedež, in P ulj (Pola),
vojaško pristanišče. K Istri se štejejo otoki :

222

K er k s škofovim sedežem, Cres in Lošinj.
Na G o r i š k e m je G o r i c a, lepo mesto blizu
Soče,  sedež pokneženega nadškofa; Oglej
(Aquileja), zdaj majhen kraj, a v starem
času sloveče mesto. — Ljubljano s Terstom
in Gorico veže železnica, od ktere derži tildi
cesta čez Bistrico v Istro in na Reko, ter
zopet čez Vipavo na Gorico.

Od Kranjskega proti severu leži koro¬
ška vojvodina.  Ta dežela je precej go¬
rata, a daje obilo železa in svinca. N a j v e č j a
reka je Drava,  ki teče podolgoma skozi
vso deželo. C e 1 o v e c je glavno mesto, sedež
deželnega poglavarja in kerškega knezoškofa.
Beljak,  mesto na Dravi, je velika založnica
koroškega železa. Hribje okrog Beljaka dajo
najlepši svinec. — železnica, ki seka Koroško
od vzhoda na zahod, veže to deželo tudi s
kranjsko. A Kranjsko veže s koroškim še
trojna cesta. Ta cesta je od Ljubljane do
Kranja le edina ; a nad Kranjem se deli na
tri strani Čez Ljubelj na Celovec, čez Koren
na Beljak, in ob Kokri na Kapljo.

Od Kranjskega proti severno - vzhodni
strani se razširja št irska  (štajerska) vojvo¬
dina,  ktero železnica in tudi druga cesta
veže z Ljubljano. Stirsko ima v severnem
goratem delu mnogo rudnikov in samokovov
(kovačij) za železo; tudi ima bogate soline
in dobro živinorejo. V južnem in vzhodnem
delu pa so rodovitne doline in ravnine, ki
dajo dosti žita in vina. Večji reki v tej deželi
sta Mura in Drava. Sava  dela mejo s.

223

Kranjskim. Gradec  je glavno mesto, stoji na
obeh straneh Mure, ter je sedež deželnega
poglavarja in sekovskega knezoškofa. Pomniti
je še treba na gorenjem  S t i r s k e m :
B r u k,  okrožno mesto poleg Mure , dalje :
Ljubno, Jud e n b u r g in M arij  n o 0 e 1 je,
sloveč božji pot; a na dolenjem Stirskem:
M a r i b o r, v  poleg Drave s škofovskim sede¬
žem, dalje Celje, Ptuj in Radgono.

Od Kranjskega proti južno-vzhodni strani
je h e r v a t s k a k r a 1 j e v i n a. Dežela je po
večjem ravna, in Sava  jo preteka po sredi.
Zagreb,  ne daleč od Save, je glavno mesto,
sedež deželnega poglavarja, ki se imenuje ban,
tudi sedež nadškofov. Pomnijo naj se še mesta:
Vara  ž d i n poleg Drave, K riževe i, K a r-
lovec,  terdnjava poleg Kolpe,  in zlasti
R e k a, prosto tergovsko pristanišče pri jadran¬
skem morju; Sisek,  na stoku Kolpe in Save,
središče žitnega tergovstva, — Kranjsko veže s
Hervatskim železnica skozi štirsko stran; a tudi
cesta derži iz Ljubljane do Novega mesta, ter
od ondod čez Kostanjevico na Zagreb in čez
Metliko na Karlovec.

149. Avstrijsko-ogersko cesarstvo.

Po sredi Evrope se razprostira ozemlje,
ktero obseza skoro 1(5. del Evrope. Ko bi
človek s kake primerne visočine mogel od
vseh strani pregledovati te velike dežele, ne
mogel bi se jih kmalu nagledati. Videl bi
velike in široke ravni, po kterih cveto lepi

224

vertje, in zelene rodovitna polja; videl bi
visoke gore z belimi verhovi, krasna jezera,
ktera se, kakor sreberna očesa, blesketajo
r zmed čverstega zelenja, videl bi neštevilno
rek, ktere se pretakajo po deželah in pospe¬
šujejo brodarstvo (plovstvo), obert in tergo-
vino; videl bi jadransko morje, ktero te dežele
druži z najdaljnimi tujimi kraji. 34 milijonov
ljudi se šteje srečnih, da prebivajo v tem
prijetnem podnebju. Tudi mi smo med temi.
To veliko ozemlje se imenuje avstrijsko-
ogersko cesarstvo,  naša občna in druga
domovina. Različen je jezik, kterega govore
avstrijski prebivalci; a vsi smo lepo zvezani
z domovinsko ljubeznijo, in smo združeni v
veliko ljudsko občino.

V avstrijsko-ogerskem cesarstvu so na¬
slednje kronovine:

1. A v s t r i j s k a pod Ani ž o, kjer je
glavno mesto Dunaj  ali B eč na D u n a v i,
ki je tudi glavno mesto vsega cesarstva
in sedež cesarjev.

2. Avstrijska  nad  A n i ž o, kjer je
glavno mesto Line  na Dunavi.

Avstrijska ali Avstrijsko pod in nad
Anižo je na dvoj v o din a Avstrijska.

3. Vojvodina Salcburška,  kjer ie
glavno mesto S a 1 c b u r g.

4. V oj v o d i n a št i r s k a (štajerska), kjer
je glavno mesto Gradec  (Graz) na Muri.

5 :  Vojvodina koroška,  kjer je glavno
mesto Celovec  (Klagenfurt).

225

6. Vojvodina kranjska, kjer je glavno
mesto L j u b 1 j a n a (Laibaeli) na Ljub¬
ljanici-

7. Kneževina g o r i š k a, Gradi¬
ščanska in Istra s Teržaškim mestom
ter z njegovim obmčstjem vred, kjer je glavno
mesto T e r s t (Tr iest) pri j a d r a n s k e m m o r j u.

Koroško, Kranjsko, Gorica, Istra in Terst
skupaj se imenuje 11 i r s k a.

8. P o k n e ž e n a g r o f o v i n a tirolska
in P r e d a r e 1 s k o,  kjer je glavno  mesto
I n š p r u k (Innsbruck) poleg I n a.

9. Kraljevina  če  š k a, kjer je glavno
mesto Praga  (Prag) na obeh strandh Vol-
t a v e.

10. Mejna  g r o f o v i n a m o r a v s k a,
kjer je glavno mesto B e r n o.

11. Vojvodina  gorčnja in dolčnja
s 1 e š k a, kjer je glavno mesto O p a v a
(Troppau).

12. Kraljevina gališka in lodo-
m i r s k a,  kjer sta glavni mesti Levov
(Lemberg) in Krakov.

13. Vojvodina  b u k o v i n s k a, kjer
je glavno mesto černovice.

14. Kraljevina dalmatinska,  kjer
je glavno mesto Z a d e r (Žara) pri jadran¬
skem morju.

Doslej naštete dežele imajo svojo vlado
na Dunaji ter so zastopane na Dunajskem
deržavnem zboru.

Drugo Berilo za slovenske Sole. 15

226

15. Kraljevina ogerska, kjer so
glavna mesta  : Budim-Pešta (Buda-Pest),
P o žrl n (Prefiburg), Sopronj  (Odenburg),
Košiče  (Kaschau), V č1 i k i V a r a d i n (GroB-
wardein), in Temišvar  (Temesvar). Z njo
je zdaj združena velika kneževina erdeljska,
kjer je glavno mesto Kološ  (Klausenburg).
Vlada in ogerski deržavni zbor sta v Budim-
Pešti.

16. K r a 1 j e v i n a li e r v a t s k a in s 1 a-
vonska,  kjer je glavno mesto Zagreb
(Agram).

150. Vode in gore.

Najimenitnejše vode  po avstrijskem
cesarstvu so: Dunava,  ktera teče iz Nem¬
škega mimo Dunaja na Ogersko, ter se na
Turškem izliva v černo morje; Vol ta v a ali
M o 1 dava in Laba  na Češkem, Tisa  na
Ogerskem. Po Štirskem teče Mura  mimo
Gradca; Drava  iz Tirolskega pridere, gre
po Koroškem, potem mimo Maribora, na Her-
vatsko, ter se združuje pod Osekom z Du-
navo. Druge reke po Slovenskem so : S a v a,
S d v i n j a, Kolpa,  S o č a i t. d. Po tek
vodah vozijo na ladijah parnicali in drugih,
ter na plaveli žito, vino, les in mnogo drugih
tergovskih stvari.

V e 1 i k a jezera so : na Ogerskem Blat¬
no in N e ž i d e r s k o jezero,  na Koroškem
Celovško,  na Kran jskem B1 č d s k o,
Bohinjsko  in čudovito C črk n iško  jezero,
ktero po letu usahne a po zimi se zopet nateče.

227

Gore in planine so po avstrijskih
deželah velike. Posebno g’orati kraji so: Ti¬
rolsko, Salcburško, gorenje Štirsko, Koroško
in Kranjsko. Po Ogerskem so velike ravnine.
Najimenitnejše gore na Češkem so: Rudne
gore  na saski in K e r k o n o s i na sleški
meji. Na Ogerskem so velike Karpatske
gore;  na Koroškem, Tirolskem in Gordnjem
Stirskem so visoke p 1 a n 1 n e se snežniki.
Najvišji Snežnik na Kranjskem je Triglav,
a na Koroškem Zvonik.

151. Na goro.

1. Na goro, na goro,
Na sterme verhč;
Tja kliče in miče
In vabi serce.

3. Na gori pod manoj
Oblaki visč,

Nad manoj višave
Bliščijo vedre.

2. Na gori cvetice
Najzaljše cveto,
In ptice preljube
Najslajše pojo.

4. Na svobodni gori
Ni zemskih nadlog;
Nad urin oj, pod manoj,
Krog mene je Bog.

5. Tedaj le na goro.

Na sterme verhč!
Tja kliče in miče
In vabi serce.

152. Pridelki v avstrijskem cesarstvu.

Avstrijsko prideluje toliko mnogoverst-
nega blaga ter toliko vrednega, da zaradi tega ni
na svetu deržave enake avstrijski. Za tergo-
vino imamo železnice in druge ceste po suhem,

15*

228

korablje (barke) in ladje parnice po vodah,
da se lahko pošilja blago iz kraja v
kraj. Zlato in srebro  kopljejo na Oger-
skem in Erdeljskem, cin na Češkem, svi¬
li e c na Koroškem, živo srebro  v Idriji na
Kranjskem. Dobro železo  se dobiva na
Štirskem in Koroškem. Sol napravljajo po¬
sebno na Salcburškem, v gorenjem Avstrij¬
skem in v Velički na Galfškem. Dobiva se
pa tudi mnogo morske soli iz jadranskega
morja.

Vina  in ž i t a se na Slovenskem in
Nemškem v dobrih letinah mnogo pridela,
ter se prodaje v druge kraje. Poljsko delo,
živinoreja, rokodelstvo  in o b e r t
cvete po avstrijskih deželah.

153. Rudolf Habsburški,

Rudolf,  g’ r o f H a b s b u r š k i, bil je
prav pobožen mož, kteri je po očetovsko ljubil
svoje podložnike. Kadar je uravnaval kak
pravni prepir, vselej je razsodil tako, da je
bilo prav pred Bogom in pred ljudmi. Večkrat
se je kratkočasil tudi z lovom. Enkrat pride
po slddu divje zverine do potoka. Tu zagleda
duhovnika, ki ravno misli izuti čevlje in
nogavice. „Kaj delate tukaj ?“ vpraša grof
duhovnega. In duhovnik odgovori: „Poklicali
so me k umirajočemu človeku, ter moram
hiteti, da mu prinesem sveto popotnico.
A naraste] se je od dežja ta potok tako zelo,
da je odnesel berv, in zato moram prebresti

229

vodo, da bolniku se ob pravem času pomorem
v smertni uri/ — Globoko gane to blazega
Rudolfa, Misli: tukaj je pričujoč Jezus, moj
Bog in odrešenik. Naglo stopi s svojega
konja, poklekne in ga ponudi duhovniku,
rekoč: „ Hitite umirajočega pokrepčat z

nebeško jedjo!“ — Drugi dan privede

duhovnik tega zalega konja grofu nazaj, ter
se mu priserčno zahvali za to dobroto. A
Rudolf pravi: „ Bog ne daj, da bi jaz zdaj
še rabil v posvetne reči konja, kteri je nosil
mojega Gospoda in odrešenika. Dal sem ga
temu, od kterega sem vse dobil in vse imam,
— čast, bogatstvo in življenje/

Ta pobožni, bogoboječi in pravični grof
Rudolf je začetnik naše avstrijske cesarske
rodovine, ktera gospoduje v najlepšem in naj¬
mogočnejšem cesarstvu na zemlji. Tako tedaj
Bog, kralj vseh kraljev, habsburški rodovini
stotero plačuje in blagoslavlja, kar je nekdaj
pobožni Rudolf na božjo čast storil,

154. Ljubezen do domovine.

1792. leta in pozneje, ho so se vojskovali
Avstrijanci s Francozi, vladal je na Avstrijskem
cesar  Fr a n c. V tem hudem času so cesarju
Francu njegovi podložniki dajali mnogo rado-
voljnih daril, da jih je obračal domovini v
hrambo. Posebno znamenit je ta zgled:

1793. leta pride neki preprost kmet na ce¬
sarjev dvor, in bi rad govoril s cesarjem. F)obri
cesar je vsacega tudi najuboznejšega podložnika

230

rad pred-se pustil. Kmet pride tedaj pred cesarja
in reče: „Tudi jaz sem Vam prinesel nekaj,“  —
ter položi na mizo v mošnjici tisoč goldinarjev.

Cesar se zelo začudi, da mu preprost kmet
daruje toliko in tako. „Kdo in od kod ste?“
vpraša ga prijazni cesar. „Tega ne sme nobeden
vedeti, “ odgovori'kmet zelo kratko, poslovi se in odide.

Cesarja zdaj še bolj mika zvedeti kaj o pre¬
prostem kmetu. Hitro pošlje služabnike za njim,
naj bi ga še vprašali za njegovo ime in domovanje.
Kmet pa se jim posmeje in pravi: „Ali menite, da
bom vam povedal, kar še cesarju nisem hotel ?“

155. Lep zgled.

Cesar Franc je stanoval po leti 1832. leta
v Badnu, mestu na doljenjem Avstrijskem. Zvečer
se večkrat hodi izprehajat, in ima le samega
spremljevalca s saboj. Prigodi se, da cesar sreča
štiri pogrebce, ki neso merliča v rakvi na poko¬
pališče. Ta merlič je bil ubožnega stanu, in
nobenega človeka ni bilo, da bi ga bil spremljal
na pokopališče. Cesar o tem z glavo zmaje, ter
pravi svojemu spremljevalcu: „To mora gotovo
biti kak ubožec, ker nima nobenega človeka, da
bi za njim žaloval; jaz sem deželni oče imovitim
in ubožnim: pojdiva mu midva k pogrebu.“ Po¬
božno odkrije cesar sivo glavo, ter gre tiho in
moli za ralcvo tega ubožca. To vidijo nekteri, in
hitro se tudi pridružijo, ter čim dalje gredo, tem
bolj narasta versta pogrebcev.

Tri leta potem je umeri tudi cesar Franc,
in obžalovali so njegovo smert vsi narodi veli-
cega avstrijskega cesarstva.

231

156. Cesarjeva podoba.

V majhni vasi so prišli necega dne zopet
gospod fajmošter k svojim ljubim malim v šolo.
Zdaj niso prišli sami; bili so £ njimi tudi
oče župan, oce šolski in še nekaj drugih sosedov
iz vasi. Tudi so gospod fajmošter prinesli s saboj
nekaj s pertom pokritega. Položili so to na mizo,
in ko z otroki odmolijo, začno tako govoriti:
„Ljubi otroci! že večkrat in mnogo sem vam
pravil od najvišje deželne gosposke, od našega
občnega očeta, presvetlega cesarja, in vem, da
ste si vse to prav dobro zapomnili.“ „Smo, smo!"
odgovori več učencev, in nekteri tudi vstajejo, da
bi odgovarjali.  — „ Vemo, da je cesarja postavil
Bog,“ pravi neki deček. „Vemo, da jim zato
moramo biti pokorni, vemo, da se cesarstvo našega
cesarja imenuje avstrijsko, ki je zelo veliko in
lepo, ter ima v sebi več dežel in da prebiva
v teh deželah do 34,000.000 ljudi, kterim vsem
so cesar ljub oče, kakor oče v družini kake
hiše; vemo, da cesarja spoštovati, ljubiti, služiti
mu in pokorovati se zapoveduje četerta božja
zapoved.“  — Tako so odgovarjali pridni učenci.

„Tako je prav,“ pohvalijo jih gospod faj¬
mošter ; „ali pa veste, kakšen li so naš ljubi ce¬
sar ?“  — „Ne vemo, ne vemo, nismo jih še ni¬
koli videli, “ pravijo učenci.  — „Ali bi jih radi
poznali ?“ „Iiadi, radi!“ oglasi se vsa šola. „Po-
gledite jih tukaj !“— S temi besedami odkrijejo
gospod fajmošter to, kar so poprej prinesli ter na
mizo položili, in povzdignejo k višku. „Joj, lepo,
lepo!“ zavpijejo vsi otroci. Bila je lepa podoba
z zlatim oklepom, ki je kazala presvetlega cesarja,

232

kakor živega.  — Otroci se ne morejo nikoli na¬
gledati te blage cesarjeve podobe.

Potem pravijo zopet gospod fajmošter: „Kaj
menite, ali naj pustim to podobo tu pri vas v
šoli, ali jo naj zopet vzamem s saboj domov?"
— „Tukaj, tukaj naj bo!" prosijo vsi z enim
gerlom.  — „Tedaj vam jo pustim tukaj," pravijo
gospod fajmošter, ter jo obesijo na čeden kraj
na steno v šolski izbi.

Zopet se obernejo k svojim ljubim učencem ,
in kakor da bi jih hoteli spomniti, naj pozdra¬
vijo cesarja, reko jim še: „Tudi znate neko
lepo pesem, ki vam je zelo ljuba."  — „Ta je
cesarska pesem," pravijo veseli učenci, in že se
pripravljajo, da bi jo zapeli.  — „Le zapojte jo,
pravijo gospod fajmošter, in otroci zapojo z ga-
nenim in zelo navdušenim glasom, ter po vsi šoli
se razlega ljubljena cesarska pesem.

157. Cesarska pesem.

Bog obvaruj. Bog obrani
Nam cesarja, Avstrijo,

Naj nas modro vlada, brani.
Močen z vere terdnostjo!

Krono mu branimo dedno
Zoper vse sovražnike:

S tronom habsburškim bo vedno
Terdna sreča Avstrije.

Stdjmo zvesti, jaki, brumni,

Za pravico in dolžndst;

Kadar pa velja, pogumni
V boji kažimo serčndst!

Avstrija iz vojsk viharja
Se brez slave ni prišla.

233

Vse za dom in za cesarja,

Kri, življenje naj velja!

Kar nam stvari obertnija,

Vdrje naj vojščak močin.

Učenost in umetnija
Naj zmagujete na dan!

Sreča naj deželi klije
S slavo njej zedinjeno:

Božje solnce v miru sije
Naj nad srečno Avstrijo!

Terdno dejmo se skleniti:

Zloga pravo mnč rodi;

Vse nam bo lahko storiti,

Ako združimo moči.

Brate vodi moč edina
Nas do smotra enega;

Slavna cesar, domovina!

Večna bode Avstrija!

(Pristavek.)

In s cesarjem zaročmca.

En’ga duha in rodu
Vlada mila cesarica
Nevenljivega cvetu.

Kar je v pravo srečo šteto,

Bog obema podeljuj;

Franc Jožefa, Lizabeto,

Hišo Habsburg obdaruj!

158. Evropa.

Evropa  je najmanjši a najlepši in do
zdaj tudi najsrečnejši del zemlje. V njej je
podnebje najbolj zdravo, zemlja najlepše
obdelovana, ljudstvo najbolj omikano, in sveta
vera najbolj razširjena. Evropljani so največ

234

kristijani, nekteri pa so tudi judje in maho-
metanci. Po jeziku je naj več Slovanov; potem
so Nemci, Francozi, Angleži, Lahi, Spanijoli,
Turki, Glerki, Ogri i t. d.

V Evropi je naša ljuba domovina,
avstrijsko cesarstvo.  Proti zahodu in
severu so zemlje nemške  deržave, kakor r
bavarska  kraljevina, kjer ste imenitni mesti
Mnihov in Augsburg; pruska  kraljevina,
v kteri je glavno mesto Beri  i n. V sredi
nemške zemlje je saska in virtemberška
kraljevina ter več drugih manjših deržav. Ime¬
nitna mesta v teh krajih so: Draždane,
Frankfurt  na Menu in Lipsk.  Na lipskem
polju je bila 1813. leta sloveča bitva z Napo¬
leonom I.

Proti solnČnemu zahodu so: Holandska,
Belgija in Francoska;  veliko mesto na
Francoskem je Pariz.  Med Avstrijo in Fran¬
coskim je švicarska  dežela. Pod veččrnim
jugom se francoskih deržav derži španska
kraljevina, v kteri je glavno mesto M a d r i d.
Za Špansko v zahodu je portugalska
kraljevina z glavnim mestom Lizbona.  Naj-
dalje v zahodu je angleška, irska in
škotska (šotlanska)  kraljevina, na otokih,
kjer je London,  največje mesto vse Evrope.

V severni Evropi je Danska, Švedska
in Norveška;  dalje je rusko ali rusov-
sko  cesarstvo, ktero ima svoje dežele v Evropi
in Aziji, ter je največja deržava v Evropi.
Slavna mesta so: Petrograd in Moskva,
a na Rusko-Poljskem Varšava.

235

Turško  cesarstvo je od nas proti jutru
in jugu, ter ima svoje dežele v Evropi, Aziji
in Afriki. Glavno mesto na Turškem je
Carigrad.  V turški oblasti so posrednje tudi
dežele: Serbska, Moldovska in Valaška.
— Za Turškim leži mala gerška  kraljevina
z imenitnim mestom Atene.

V južni Evropi je Laško ali T a 1 i-
jansko.  Glavno mesto je Rim,  kteri je tudi
glavno mesto vsega katoličanstva. Druga zna¬
menitejša mesta so: B e n e t k e, M i 1 a n, T u r i n,
Florenci j a, Napo 1 j in Palermo.

159. Sveta dežela.

Za srednjim morjem v Aziji je sveta
ali obljubljena dežela,  v kteri je bil rojen
Božji sin, naš Zveličar, kjer je terpel, umeri
in nas odrešil. Nekdaj so to deželo imenovali
Kanaan, a zdaj ji pravijo Palestina  ali
sveta dežela. Palestina je največ gorata. Proti
severu je Libanon,  to se pravi: Snežnik;
proti jugu, na srednjem morju je gora K a r-
m e 1, a v sredi dežele E f r a jim.

Najmenitnejša reka v Palestini je J o r-
dan;  teče od severa proti jugu, nad 50 milj
daleč. Ob jezeru G ene za ret, kjer so kraji:
Betsaida, Kapernaum in Tiberija,  je
Jezus pogosto hodil. Ti kraji in tudi Naza¬
ret, Kana  in Naj  m so bili v Galileji.
Proti jugu od Galileje je bila Samarija  s
kraji Samarija, Sihem  i t. d.

Južna stran Palestine se je imenovala

236

Judeja,  med srednjim in mertvim morjem.
Ta dežela je bila najbolj ljudnata; nje glavno
mesto je bilo Jeruzalem.  Na nečem mestnem
Lribu, na Sijonu, bilo je poslopje Davidovo;
na Moriji  je stal tempelj. Blizu mesta je bil
hrib Go Iga ta, kjer je bil Jezus križan. Drugi
imenitni kraji so bili: Jeriho, Em a v s,
Betlehem.  Med Jeruzalemom in oljsko goro
se je stekal potok Cedro  n,  v dolini Jozafat.

Vzhodna stran Palestine se je imenovala
P er e j a; ondod je Jezus le redko hodil.

Palestina je gorka in rodovita dežela.
Ljudje so se bavili s poljem in živinorejo.
Tudi vertna in sadna reja je bila na visoki
stopinji; posebno obilo dobička je dajalo
oljkovo drevo. Iz oljkovega sadja, iz oliv, se
je napravljalo zeld dobro in imenitno olje.
Tudi je bila ta dežela bogata se smokvinami
(figovimi drevesi), s palmami in z vinom. A
zdaj je vse bolj zapuščena.

160. Ozir na zemljo.

Veličastne in prečudne so vse stvari v
zemlji, na zemlji in nad zemljo. Vse oznanjuje
na glas božjo vsemogočnost, modrost in do¬
broto. A največje čudo na svetu je človek,
kteri po vseh krajih, pod vsakim podnebjem
lahko živi srečen in vesel, samo da pametno
uživa naturne dobrote, ktere mu je preskerbel
Bog, pr el j ubeznjiv! Oče, in da išče svoje sreče
v pravi božji ljubezni in v ljubezni do bližnjega,

Vsak kraj ima svojo posebno korist in

237

dobrote, kterih nemajo drugi kraji; te namestu-
jejo svojim prebivalcem to, kar jim nedostaje
(pomanjkuje) od druge strani. Kjer je huda
vročina, ohlaja jo in zmanjšuje po gostem
veter, ter hladilno ovočje raste tam, da se člo¬
vek lahko pokrepča, kadar omaguje od pre¬
hude vročine. Prebivalci merzlih krajev imajo
zverinski lov, kožuhovino in obilo derv; a kjer
ni dovolj lesa, dobiva se kopano ogijije in šota.

Poleg tega pa ima tudi vsak kraj svoje
težave in nadloge, da lahko človek spoznava,
da je zemlja zares solzna dolina, a ne naša
prava domovina. Severoe pritiska huda zima,
večen led pokriva njih snežinke; južne ma¬
rince tlači velika vročina, strašne peščene
puščave so v njih krajih; a kjer je dobra
in lepa zemlja, tam stanujejo hude zveri in
strupene kače.

Tako si pridobivajo povsod Adamovi
otroci, kruh v potu svojega obraza.

Ce  tudi povsod človeka tlači težavni
jarem, vendar lahko v vsacem kraju živi za¬
dovoljen, ako mu je ljubo to, kar mu Bog
v njegovem stanu daje dobrega, in ako zvesto
dopolnjuje vse svoje dolžnosti, ter se pazi
greha, svoje najhujše nesreče.

Ke : ' je tedaj zemlja nam le tuja dežela,
skozi ktero potujemo v svojo pravo in večno
domovino, zato ne navezujmo preveč serca
na minljive posvetne reči, temuč ozirajmo se
radi na Očetov dom, v kterem nam je ljubi
zveličar pripravil prostor in večno prebivališče.

Šolske pesmi.

Sestavil eno-, dvoje- in troje-glasno

Anton Nedved,

c. k. učenik godbe.

—^>K>-—

Predgovor.

Spoznavši, kako potrebne so šolske pesmi za
našo mladost, sem se veselo lotil tega dela, in
sem zložil izvirne napeve k pesmam, ki so v dveh
šolskih »Berilih •“

Upam, da bode ta mala zbirka lehkih in pro¬
stih pesmic dobro došla učiteljem in mladim pevcem.

Ne bodem razlagal tukaj, kako potrebno je
šolsko petje; samo to naj omenim, da se s šolskim
petjem najbolj budi veselje do petja in godbe, da
se ž njim izobražuje duh in serce, in sploh zel<5
povzdiguje cerkveno in ljudsko petje.

Te pesmi so postavljene za en, za dva in za
tri glasove. Ako se pojeta dva glasa, pojeta se obe
verstici perve včlike verste; če pa se pojejo trije
glasovi, izpusti se spodnja verstica perve včlike
verste, in se pojejo druge verstice v drugi in tretji
včliki versti.

V Ljubljani 7. avgusta 1877.

Anton Nedved.

239

10. Zjutraj.

(Stran 15.)

M

2.1

2. glas.

3. »las.

Zmerno, ne vlečeno.


» ; i

-4—4-

3t3

-(=— *

Solnce mi - lo prisve

=F


} —»—<g—#

4:

->=!-

-#■

^ I

- ti - lo le - po



240

22. Večerne misli.

(Stran 31.)

Krotko in l?ilino.

241

&■ ~iT

-J—

9 -

16

Drugo Berilo za slovenske Sole.

242

25. Zvonikarjeva.

(Stran 33.)

Lahko in prijazno.

243

tr -+

16 *

244

31. Teččrna pesem.

(Stran 40.)

Zmerno gibčno.

245

246

Zvoni, le zvoni nocoj, sladko po - Ci-vat za-poj!

247

33. Marija pomočnica.

(Stran 42.)

Malo počasno in ganljivo.

’ O de - vi - ca, po - moč - si - ca, Ved-no

248

I v ■» -v- -»■ *  — -a- -o-  — 4 —j. 4

t ■* *  -*■ fi- -* ■*

249

250

35. Zvezde,

(Stran 45.)

Zmerno gibčno.




i

* —*'-

p p

Tu - kaj

~f — f—r

i p p

IRBE


*—*~i

BE



251

252

M—!-

I ■=zzt=nE±-=£=l2E^-.

ni;


j — r-

P U

e - na v dru-go svet-lo gle - da, vsa - ka


:+k:

3=4=

3E*EE3

~*r-K

e  »

zJszz^zz


-I—

•-  r

±=z

•  «

•  * r p

1 1 1  1 r

bož - jo čast go - ri.

:Tfc

4=4:

— a 1 —g—«


'V =$

=1

253

39. Večerno solnce.

(Stran 49.)

Počasno in važno.

254

44. Pomlad.

(Stran 54.)

Lahko in ganljivo.

255

256

49. Na svetega telesa dan,

(Stran 63.)

Zmerno.

257

51. Huda ura.

(Stran 65.)

Drugo Berilo za slovenske Sole.

17

258


* g .

tre

tam od da - lefi

f l

grom bu - či.


rs *

53. Zima.

(Stran 66.)

Zmerno.

259

*

t ' i r r iTrr r r

p .

i i

i w i (

soln-ce ru - me - no ga z žar - ki zla - t£. Vse

r

i

s

ppj

q=q-

-=<- •-

q:=q=:=q=q—

* J- 3

T=l—*—St

dl




I

rr

-d-e

tq=q=

P


ti - ho je v gozdu, ni sli - Sat’ gla-sd, dre-

i


=fs=


=C=3c

»*

s£±j£d

šl

=t=t±

iŠ ♦ i 3 5?

- •

17 *

260

ve - sa so pol - na sne - žen’ - ga pra - hu.

56. Naše življenje je popotovanje.

(Stran 69.)

Počasno in važno.

261

V "f  •#- T+- f f * +-— -%■ sr  f

| l I t l I I J !

t

mo-drih od nek-daj je to go -  vor - je-nje, Skoz'

>—=1-

tr—»-»*

i *


=F^

• a

i

:q=^=.

=t±4

i--#


d=*

- ! M-

■»jr ■♦5: ■# ■*

3tZj±it

^ . i H .

tjrr

s —V i/ I

> ' ' ' >
kte - re de - že - le pa pot nas pe - lja, naj

i

li

3-K-N—N

-N—N

•  1  ^-0  •

I

« v*

S«

■W=

W=

-d—4=j=:

-#■ ■*


262

65. Večerna rosa.

(Stran 88.)

Lahko.

263

:£q=

iEfetE

=i=fc

£=:

• 0

&EE>.

isr 7  * Tr r  ■ * 1

Či - va vse, na - ra - va spi; So - parč - ki

I I

i!

! <;

pz=q:

-*_3=±

iEEiE

s)—•

-Jz

~sl - 9~

T 77

264

74. Kaj imam.

(Stran 108.)

‘265

-|*- T -*-r- 1 -N- 1 - iv-,

r=£z#=£ijE :::^tz  =3prf

P P P U ! u p u r P “ l/

lah-ko vse po-znam, da - lah-ko vse po-znam. O - či so

$ •  P.'; - !,:"-;!

3=F-

•-Š-

-K—N—K—N-

5E&


S

266

I

33

5—

I U I

sl it! 1:1

>*> .

P 1 r

fT

lju-bi, bož-ji dar; le gre-ha gle-da - ti nik - dar!

92. Pastirka pesem.

(Stran 141.)

Budno.

267

268

107. Ribica. *

(Stran 162.)

Lahko in prijazno.

-h-


I- g - e -0— 1 - g -0—0 _*- J

, r'ijT

Tam si - va go - ra

P  , u

I tl 1  '

mi sto-ji, tu

- r , ^

vi - de - ti dre-


_q——!—rt.

0 — 9 — 9—0


~3=£=\:

-  - g

1

* Napev je tako osnovan, da je treba zmiram po dve versti vkup jemati.

269


»2

p i P / H b ! H ^

ve-sa ni; je v tmi-ni skri-to je-ze-ro, vo - di - ca či-sta

—r —+ —+ —f —f ■#■ -#■ -£• —f ”+ “J* ~r

T t»t* f f f T

ma le bi - ti gren-ka red.

271

114. Bog za vse skerbi.

(Stran 173.)

Budno.

7 i : - i t i ;  | ;.y; j

-Ml


titl!

* » »


b 1? 'b _i_ ^~b~b~^lr1r

Na zem-lji miš-ke naj - ti ni, da Vne i - me - la


=fc*


4=

fc-

HHS

*



-* — »


-b—b~b x

4:

ma - mi - ce, Ki ji pri - ne - se skor-ji-ce, Da


=tc

bz:=tiz±zttzz


-0 —»

«■»««


272

273

i

£

:±=


T . -0- —'

lju - bi pač za vse sker - bi.

' *

m

IljfcZZjv;


i


132. Predica.

(Stran 196.)

Malo počasno.

Drugo Berilo za slovenske šole. 18

274

147. Popotnikora pesem.

275

Jt


l-fcrd—

gppl

Ul r r  i ^


i

(fcjlfc;

— -0—0 — 0 — 0 ——

v ^ i >»r

vsoti se mi nov svet od-pre. Tud’ tu-kaj soln-ce ho-di v

$=  »t 3 ±§  I * I

-h—K'

P

ZlZZlZZjr



18 *

276



r [/ 9  P p \>

bolj ble-ščl, In hrib nas lep - še ze - le - ni.

$

=J2PT=3=*

eSe^£


-m —» •-

i

i

• - rt-

3

—j-jr—N--K-H-^~'t— si —F

151. Na goro,

(Stran 227.)

277

rp-p , rrrn

278

157. Cesarska pesem.

(Stran 232.)

Slovesno.

Bog ob - va - ruj, Bog o - hra - ni nam ce-

q=3=3

sar - ja, A v - stri - jo! Naj nas mo-dro vla-da,

279

i


zizi-±=^=t

\  -»ir

i *• ».  * # #

! f 1 1  I P I ^

mn bra-m-mo ded - no Zo-per vse so-vraž-ni-


=(=*

*■ • —g—«

■*■  -#■*#■ ■#■ -*• -» -+-*-+  tu

-*r -at

280

281

Drugo Berilo za slovenske šole.

1»

Kazalo

Pervi razdelek.

Podučsne povesti m pesmi.

Stran

1. Molitev . . 3

2. Božja volja . - —

3. Bog vse prav obrača 4

4. Bog pomaga v potrebi 6

5. Ne odlagaj molitve . 8

6. Sveta Neža ■ 9

7. Otročja hvaležnost . 11

8. Buha 12

9. Hvaležni rejenec . 13

10. Zjutraj . . . 15

11. Moli in delaj • —

12. Šola -18

13. Škoda zavoljo neved¬
nosti • • —

14. Miloserčna Ančka 19

15 Postrežljivi deček 20

16. Dobro oberneni denar 22

17. Beračica . . .24

31. Večerna pesem . 40

32. Umirajoči oče . . 41

33. Marija pomočnica , 42

Drugi razdelek.

Spoznava sveta in narave.

283

Tretji razdelek.

človek in društvo ljudi.

284

Stran

106. Ribe • 161

107. Ribica • ■ -162

108. Žuželke ali žužki • 163

109. Hodi v šolo k mrav¬
ljam ■ • ■ 166

110. Svilopredka • 168

111. Cervje • • 169

112. Polž ..• 170

113. Povračilo 171

114. Bog za vse skerbi 173

113. Pregovori« • 174

116. Rastlinstvo ■ • —

117 • Drevje ■ ■ ■ 176

118. Kaj nas drevesa

uče • • • • 178

119. Hruška • • '179

120. Jabolčni pečki • 180

121. Sadjereja • -181

122. Gozdno drevje • 182

123. Germovje • • - 184

Stran

Peti razdelek.

Zemljepisje in domovinske zgodbe.

Stran

143. Zemlja in nje deli • 213

144. Morje • • 215

145. Prebivalci na zemlji 216

146. Materina dežela in

domovina • • -217

147. Popotnikova pesem . 219

1 48. Kranjska in sosed¬
nje dežele • —

149. Avstrijsko-ogersko ce¬
sarstvo • • 223

150. Vode in gore • • 226

Šolske pesmi

Stran

Natisnil KajeI Gorišek  na Dunaji.