Moja prva Lravja kupčija Kmečka črtica. — C. M. Pri naši hiši je mukala v hlevu le edina kravica, druščino ji je delalo kvečjemu dvoje pra»et in par kokoši. Nekoč pa je ata kravico prodal, ker je bila breja in je dajala premalo mleka za našo mnogoštevilno družino. »Petnajst goldinarjev je dobička; kaj deš k temu, Mica?« je dejal ata, stopivši v kuhinjo, veselo proti mami. »Že, toda kje hočemo iskati drugo kravico?« je zaskrbelo dobro našo mamico. »Brez mleka ne morem kuhati, neobhodno pa ga mora imeti mala Verica.« »Boš pa ti pogledal čimprej za drugo kravico,« se je obrnil k meni. »Bi šel sam, a radi nujnega pisanja res ne utegnem. Išči okoli pri kmetih in če najdeš kaj primernega, pa zaaraj. Potem pa bom sam šel kravico pogledat in plačat, če bo za našo hišo.« Zavest, da mi je ata poveril silno važno nalogo, me je navdala z nemalim ponosom. Moje misli so že begale pri kupčiji. Kar spati nisem mogel. Sklenil sem, da se bom pri tem postavil kar najbolj moško, da se ne osmešim. Drugo jutro zavijem zgodaj na križpotju za vasjo v hrib med kmete. Kjer koli sem potrkal, sem bil deležen pohorske vljudnosti, celo s kavo in kruhom so mi postregli tu in tam, le kravice nisem našel, ki bi bila po mojem okusii. Nič kaj zadovoljen sem se spuščal naposled nazaj v dolino. Zatopljenega z mislimi me nenadoma vzdraniijo koraki. Po stezi od desne strani skozi leševje sem videl prihajati moža. »Če ni nemara kakšen ropar, a jaz imara v žepu desetak!« me pogreje po udih. Takoj pa se mi strah razblini, ko spoznam v možaku strica Kotnika, znanega govejega mešetarja. »Kaj pa ti delaš tukaj, ali veter loviš, ali meglo preganjaš?« me možak podraži. »Kaj dela oče? Piše, kaj?« »Da, ata piše doma, jaz pa ne lovim vetra, ampak kravo, ki ima dosti mleka. Ali veste za katero?« »Ti iščeš kravo? Ojej!« se popraska Kotnik za ušesom. »Da si le predrzneš, fantič! Še irene, ki sem izvedenec v kupčijah, napetnajstijo včasih ljudje pri kravah, da se kar kadi. Laže je kupiti deset parov volov, kakor pa eno res dobro kravo.« Za trenutek je utihnil, potem pa nada'jeval: »Za Kavčičevo žago veš nemara?« »Za tisto pri Svetem LovrencuT« »Da! Žagar ima na prodaj pridno kravico. Tisto kupi, če misliš resno, ne bo ti žal. Pa OfSeta mi pozdravi!« Stem se poslovi stric Kotnik in jo mahne navkreber. Jaz pa napravim par skokov ter jo uberem naglih korakov za reko proti Kavčičevi žagi. Čez eno uro sem bil na cilju. Žagar, možak srednjih let, se nekako poredno namuzne, ko mu pojasnim namen prihoda, in, reče, da res ima kravo na prodaj. Po njegovem zagonetnem nasmehu sem sklepal, da si je možakar mislil, da bo mene glede cene lahko napetnaj3til. Šla sva v hlev. Kravica se mi je koj na prvi pogled dopadla. Bila je res lepa živalica, tudi mlečna je bila videti. Vprašal sem la ceno. Mož pove ceno, jaz pa posilim zelo začuden obraz. »Kaj pa mislite, oče! Tako kravlje, pa jo ce nite kakor dirkača iz kraljevega hleva! Re cite vendar pravo ceno; kar je predrago, je predrago. Sami vidite, da tega denarja kravi ca niti pri glavi, niti pri repu ni vredna.« Medtem iščem skrbno z očmi in rokami nn kravici le kako morebitno hibo, ker ta cena se mi je zdela, odkrito povedano, primerna in sem hotel samo zaradi lepšeera zbarantati kak goldinar. Kravico sem naposled tudi kupil, odnosno »zaaral* sem io z očetovim desetakom. V upu dobre kupčije korakam vesel proti domu. Moj vatop v domačo hišo je takoj prepodil skrbi očeta in mame zaradi moje pozne odsotnosti. Ko seclem, pričnem pripovedovati o moji kupčiji, oče pa je zadovoljno prikima- val in rekel naposled: »Kar sam boš nesel jutri žagarju še ostali denar; upam, da nisi slabo kupil.« Naslednjega jutra sem se najedel koruznih žgancev. Nato sem poiskal vrv, denar skril v notranji žep na prsih ter jo mahnil proti Sv. Lovrencu. Hitel sem in zelo naglo prispel do žage. »Čujte, žagar, po kravo sem prišel, tudi denar je tu,« sem vpil v možaka, zaposlenega pri jarmu. »Stopite no bliže!« Moje besede niso nič izdale. Mož se je delal, ko da žagi posveča vso pozornost. Slutil sem, da nekaj ni v redu. Kaj neki ga žuga? Včeraj je bil toliko prijazen. Slednjič, po dolgem stikanju po žagi, vendar pride bliže, zapiči vame strašno srep pogled ter vzroji: »Le poberi se, pobalin, odkodei si prišel! In to takoj! Goljuf smrkavi! Krave ne dobiš, da veš. Svoj denar le obdrži. Tudi tega, na, nazaj!« mi zapodi desetak pod noge. »Šema pretkana! Da nisem sinoči poizvedel tamle v oni gostilni, kako so cene živlni v zadnjem tednu poskočile, bi me bil opeharil za pet in dvajset goldinarjev. Le poberi se!« »Oho, očka, tako pa to ne bo šlo!« sem odvrnil neustrašeno. »Kar sem kupil, sem kupil. Krava je moja.« »Zgubi se, pravim! Krave ne dobiš!« se je zadrl nad menoj na ves glaa. »Tedaj mi vrnite dvojno aro, pravico imam po zakonu,« sem se upiral. »Počakaj malo, to pa dobiš, In še trojno, 6e hočeš, takoj!« Pri tem skoči h kupu lesnih odpadkov, pograbi debel kol in se ml tako oborožen bliža. Za tako >aro« pa seveda nisem bil dovzeten. Nabrusil sem pete in jo odcvrl. Tega pa mi nihče ne mcre zameriti, ker sem bil šele trinajstleten šolarček.