Peitnina plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 Ur — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto X. — Štev. 20 (207)
UDINE, 1. - 15. DECEMBRA 1959
Izhaja vsakih 15 dni
Prijateljstvo se širi
Ko je bilo oktobra 1954. leta rešeno tržaško vprašanje, so se hitro začeli boljšati odnosi med Italijo in Jugoslavijo. Prvi so bili boljši ekonomski odnosi, ker sta obe državi sosedi in druga drugo izpopolnjuje v ekonomskih stvareh. Prav Prestolnica Furlanije Videm je bila sedež, v Palači Belgrado pomembnih ekonomskih pogajanj med obema državama. Zato imamo videmski sporazum o malem obmejnem prometu. V Vidmu so se pogajali in sporazumeli tudi o blagovnem Prometu.
V zadnjih letih pa se niso izboljšali samo ekonomski odnosi, ampak tudi splošna atmosfera med obema narodoma. Veliki italijanski listi so pisali resno in objektivno o Jugoslaviji in je niso več napadali zato, ker je v Jugoslaviji drugačen družbeni sistem: v Jugoslaviji i-majo socialistično ureditev, pri nas v Italiji pa kapitalistično.
Med videmsko provinco in med Slovenijo je bilo nekoliko kulturnih odnosov, sicer dosti manj kot med drugimi italijanskimi provincami. V Vidmu so razstavljali slovenski umetniki, v Ljubljani Pa furlanski, v Čedadu je bil koncert slovenskega okteta, in mislimo, da je bilo to v glavnem vse. Pač pa so mnogi dijaki iz videmske province napravili izlete v Slovenijo in so iz Slovenije prišli obiskat Furlanijo v kolektivnih izletih mnogi profesorji univerzitetni študentje in drugi.
Med videmsko provinco in med sosed-hjo avstrijsko Koroško je bilo mnogo Več kulturnih odnosov kot pa s Slovenijo, pa čeravno ne more glavno mesto
Koioèke Celovec (Klagenfurt) nuditi toliko kulturnih vrednot kot Ljubljana s svojimi gledališči, orkestri, baleti, pevskimi zbori in drugimi kulturnimi organizacij ami.
Kar se pa tiče ekonomskih odnosov, je Pa po naši oceni več ekonomskih stikov •Ped Slovenijo in Furlanijo kot pa s Koroško. Zelo nas je razveselilo, da je prišlo letos 11. in 12. novembra v Beogradu tudi do političnih stikov med obe-*Ua državama. Zaenkrat se je razgovarjal Italijanski državni podtajnik Folchi z Jugoslovanskim državnim podtajnikom bfličunivičem, in kasneje enkrat se bosta tUzgovarjala in reševala razne probleme Pied obema državama oba zunanja ministra — Pella in Popovič. Že dosedanji razgovori niso bili navadni vljudnostni Pomenki, ki kmalu izbledijo, ampak je bilo postavljenih in deloma rešenih ali Pa na pravo pot usmerjenih cela vrsta Problemov med obema državama. Najtrdnejše prijateljstvo je bilo zmeraj tisto, 'ti je počivalo na konkretnih realnih temeljih. Imamo kot sosedje celo vrsto vsakodnevnih realnih problemov, in če te probleme rešujemo prijateljsko med beboj v medsebojnem sporazumu, je že to atmosfera prijateljstva, kateremu dajo naši politiki z ene in druge strani še lormalno obliko sporazumov, konvencij, Prijateljskih paktov in deklaracij.
Nas je razveselilo, da so imeli v Beogradu prve prijateljske politične stike •hod obema državama, še bolj nas je sPravilo v optimistično razpoloženje, da Pri prvem političnem kontaktu že Opravljali o konkretnih problemih, ki tudi nas zadevajo. Saj ima ravno Fur-'ahska Slovenija, zelo dolgo mejo z Jugoslavijo. Ker smo mi furlanski Sloven-c' ob meji, smo v obmejnem pasu, in Ithu naša videmska provinca tudi mali k'agovni obmejni promet, in smo severu zainteresirani, ker smo pač ob meji, da bi bili prijateljski odnosi še večji in ^ glob ji.
V Beogradu sta se oba državna po,. tajnika sporazumela, da bi pospešili in končali pogajanja o razmejitvi. Posebno P1' furlanski Slovenci bi se prav res °ddahnili, ko bi že bil sklenjen spora-*um o definitivni meji. Imeli bomo na-Ptreč mir pred raznimi nacionalistični-PP špekulanti, ki vsako toliko vznemirjajo nas Slovence, Furlane in Italija-ne ob meji s svojimi hujskanji. Meje
sicer sedaj skoraj ne čutimo, odkar je mali obmejni promet in hodimo z obeh strani gor in dol, kot da bi meje ne bi-
lo.	Meja bo verjetno ostala skoro vse-rod tista, ki je za sedaj provizorična. Reševali bosta in seveda sporazumeli obe komisiji za razmejitev še glede nerešenih vprašanj na Kolovratu. Za nas domačine pa tudi Kolovrat ni noben problem, ker gre za visokogorske senožeti, ki jih lahko obdelujemo kakor hočemo in ki nimajo za nas več tiste vrednosti kot pred vojno, še doma pri hišah tež-
ko obdelamo vrtove in njive, ko so pa vse mlade delavne sile na delu v emigraciji. Gori v senožeta nam nihče ne brani, da ne bi šli seč travo in bi zlahka obdelali, toda ni nikogar doma, ki bi lahko spravil seno. Kakor bosta obe komisiji za postavljanje konfinov rešili po prijateljsko in v uporazumu, bo prav ker gre pač za zemljo, ki sedaj ljudi le malo več interesira. Ne maramo se kregati za mejno zemljo brez vrednosti kot se Kitajci z Indijci. Imamo sicer v Vidmu tudi pri nas neke vrste kitajskih nacionalističnih mandarinov, ki bi radi kvarili prijateljske odnose med obema državama, toda na te stare gospode ni treba, da se kdo ozira.
Naši intelektualci
Kolovrat	..unisce
Mi furlanski Slovenci hočemo, da bi Kolovrat združeval narode, ne pa jih ločeval. Delimo popolno mišljenje Italijanskega socialdemokratskega poslanca Paola Rossi-ja, ki je rekel na Dunaju letos novembra na avstrijskem sociali-stičnejm (kongresu ig]|ede Brennerja, ki loči Avstrijo od Italije:	»Separo le
acque, unisco i popoli«. Tudi mi hočemo, da bo Kolovrat združeval narode in ne da bi jih ločeval. Kar bo v prijateljstvu in soglasju sklenjeno, to z veseljem sprejmemo. Edina naša želja je, da bi obe komisiji kmalu prišli skupaj in hitro rešili, da ne bi mogli videmski mandarini še nadalje zastrupi j e vati ozračja.
Poleg tega čisto konkretnega vpraša-nja konfinov, nas je pa tudi zelo prijetno iznenadilo, da bosta obe vladi: i-talijanska in jugoslovanska konstruktiv-
,	-	i	'	J'	H	ti-JJ", ■-! ■
no delovali na reševanju položaja narodnih manjšin v skladu s sedanjimi dobrimi sosedskimi odno?! Glede nas furlanskih Slovencev namreč ni bil dosežen na tem področju noben rezultat, ker v Vidmu niso hotele lokalne oblasti dati nobenih pravic kljub določilom italijanske konstitucije. Upamo, da bosta obe vladi v duhu prijatelstev sklenila čisto konkretno, kakšne pravice morajo dati videmske oblasti nam fur-
lanskim Slovencem na področju šolstva, jezika, cerkvi in uradih: kar bosta obe vladi sklenili bo veljalo.
In kulturni program za Furlanijo?
Oba državna podsekretarja sta bila kar uma glede kulturnega programa za leto 1959-1960, o tem kako bosta obe državi sodelovali. Gre namreč za velika kulturna gostovanja, za operne in koncertne prireditve v velikih italijanskih in jugoslovanskih mestih, za predavanja po radiu, za skupne televizijske nastope in tako dalje. Mi smo sicer mala provinca, za katero se nadrobno ne moreta ukvarjati obe ministrstvi zunanjih zadev. Toda po analogiji na velika mesta bi morali tudi pri nas v Vidmu, Čedadu in tudi v kakšnem večjem kraju Furlanske Slovenije (zakaj pa ne, saj imamo pogosto tu&i 'avstrijske kulturne goste) imeti kulturne prireditve slovenskih ustanov. Za to bi se morali majo bolj pobrigati ljudje okoli videmske prefekture, provincialne administracije in raznih kulturnih organizaciji.
Tudi v tej zadnji vojni smo dali mi furlanski Slovenci precej žrtev. Največ je naših ljudi izginilo v nesrečnem korpusu Armir v Sovjetski Zvezi, kamor (Nadaljevanje na 2. strani)
Furlanska Slovenija je imela nimar malo lastnih intelektualcev. Enkrat v starih časih je bilo silno težko dati koga v šole. Za nunca so naši stari še koga spravili. Pa vseglih smo imeli mi Furlanski Slovenci marsikaterega slavnega učenega moža. O naših slavnih možeh smo že pisali in zato danes to pustimo ob strani.
Nas dandanes zanima, kaj je z današnjimi našimi ljudmi, ki končajo srednje ali visoke šole. V starih časih so bili naši posebno visoki intelektualci zvesti svojemu rodu - slovenskemu rodu slovenskemu jeziku in niso nikdar nastopali proti lastnemu narodu. Naši stari intelektualci so končali laške visoke šole in dobili na Laškem visoke službe, pisali po laški govorili po laški, toda ko so prišli med nas so govorili po naše po slovenjski. Ko so pisali v bukvah o nas furlanskih Slovencih, se vsi ti Podreke, Musonij Trinki Guyoni, Ste-lini bili objektivni in pravični do »Slavi nel Friuli«. Ko je prišel nesrečni fašizem, se je vse to spremenilo in so morali seveda vsi naši ljudje negirati, da so sploh Sloveni nelle valli di Natisene. Ta fašistična moda je trajala še nekaj let po vojni. Sedaj je tudi to šlo mimo.
Imamo precej več šolanih ljudi in študentov po šolah kot enkrat. Posebno po vojski prva leta so se razni instituti in kolegiji okoli Vidma in Čeddaa, kako bodo zastonj ali prav poceni študirali naše puobe in čečice. Imamo že kmalu o-semdeset let učiteljišče v špetru. Nekaj naših otrok “štuHira na slovenskih šolah v Gorici in Trstu. Vsako leto je več diplomiranih učiteljev, učiteljic, geometrov ragionierjev, profesorjev, tehnikov raznih vrst in tudi nekaj zdravnikov in veterinarjev advokatov in inženirjev, ki so doma iz naših krajev.
Različna so pota teh naših diplomiranih šolanih ljudi, ko dobijo diplomo srednje ali visoke šole. Učitelji in učiteljice morajo čakati leta in leta, da do-
Bisogna protestare, civilmente protestare...
Il giornalista (e giornalisti siamo anche noi per quanto il »Matajur« sia un periodico di scarsa risonanza) |non è un teorico e quindi non è tenuto a prendere posizioni nei confronti dei criteri di interpretazione della storia e della vita.
Tuttavia è ben chiaro che nessuno ormai osa misconoscere il peso grandissimo che le questioni economiche hanno sulla vita dei popoli e sulla storia.
Quando vaste regioni o piccoli circondari, troppo povere condizioni di esistenza riescono ad offrire a coloro che ci abitano, è evidente che, a lungo andare, rimangono spopolati e le genti sono costrette a migrare altrove.
E’ la condizione questa del Friuli tutto e in particolare della Carnia e dei comuni della Slavia Friulana. Gli stessi nnz'onalisti sono di ciò preoccupati giacché le emigrazioni permanenti e in fondo quelle temporanee determinano situazioni gravissime per le quali interi casolari restano disabitati e veri e propri paesi ospitano solo vecchie c vecchi; sempre più scarse numericamente diventano quelle leve alpine per mezzo delle quali, nei tempi passati, furono formati i più forti reggimenti italiani.
A noi quest’ultima cosa interessa molto mediocremente giacché alla pace pensiamo e non alla gerra; ma moltissimo invece ci preme che le nostre popolazioni possano sopravvivere restando nelle loro terre. Gli udinesi sanno che uno degli spettacoli più strazianti è la partenza di un treno di emigranti; per noi si tratta anche però di uno spettacolo che oi riempie il cuore di indignazione contro tutti quei governi che, succedono l'uno all’altro, ben poco fanno per venire incontro alle miserie dei pae-
si friulani di montagna. I miliardi sono facilmente reperibili per altre regioni, per altre zone, per popolazioni che più forte sanno alzare la voce, che meglio sanno reclamare o addirittura che sanno ricattare gli organi centrali di governo; i friulani sono pazienti, la Carnia è »fidelis«, la Slavia Friulana -è a-bituata alla miseria: cosi’ si pensa in troppi luoghi e oosi si rimanda la soluzione di problemi o addirittura se ne vuole ignorare l’esistenza.
Si prendano in esame le Valli del Na-tisone dove il prato ed il bosco rendono sempre meno, dove la mano d’opera esistente non va al di là della qualifica del manovale, dove il patrimonio zootecnico va sempre più diminuendo, dove la proprietà è frazionata in modo da non poter dar da vivere a nessuno. E nella stessa condizione sono i paesi della Val Torre, della Val Cornappo ed altri ancora, in comuni abitati o da genti di lingua slovena o mistilingui (comuni sloveni-friulani). Non si può dire che qualche senatore e qualche deputato manchi d’interesse o di buona volontà; ma si tratta di voci che, nella grande platea romana, perdono di risonanza o sono soffocate da altre che ai governanti romani sembrano alludere a problemi più gravi e urgenti, anche se non è vero.
Di fronte a questa situazione drammatica la Comunità Carnica ha elevato una protesta in forma compatta e civile: la minaccia delle dimissioni di un numero rilevantissimo di sindaci.
Ora a noi del »Matajur« sembra che l’esempio dei camici debba essere imitato anche dai sindaci dei paesi della Slavia Friulana. Occorre che sindaci, membri di giunta comunale e membri di consigli comunali, parroci (si! an-
che parroci!), tutti compresi della gravità della situazione economica delle nostre genti, tutti disposti a mettere da parte rivalità di partiti, personalismi,, rancori antichi o recenti, si uniscano in una azione concorde, in una protesta formulata in termini civili ma rilevanti decisione estrema. I senatori, i deputati della nostra provincia devono restar convinti, dal tono della protesta, che la pazienza delle nostre genti non può ulteriormente essere sfruttata; e quando tutti i senatori, tutti i deputati si saranno convinti di ciò, allora è ben facile che essi, a Roma, sappiano a loro volta convincere ministri e sottosegretari ad essere con noi, con i Friulani tutti meno avari.
Non vogliamo elemosine! Vogliamo lavorare in modo che i proventi del nostro lavoro siano tali da garantire un’ esistenza umana e non bestiale ai componenti delle nostre famiglie. Vogliamo che si affrontino piani di sviluppo zootecnico, dell’artigianato, dell’industria casearia; vogliamo che le iniziative per la diffusione della istruzione professionale raggiungano tutti i piccoli centri affinchè cessi il privilegio del cittadino sul campagnolo o di questo sul montanaro.
Non si dica che nei nostri paesi non c’è nulla da fare; ciò non £ esatto. Si deve dire invece che il problema del risollevamento economico delle nostre zone è difficile. Ora, appunto perchè si tratta di un problema difficile, occorre l’intervento dello stato con iniziative che a lungo andare devono rivelarsi ben positive.
Se lo stato non interverrà vorrà dire che i suoi governi saran rimasti legati ai criteri superati del più cieco libern-rismo economico.
bijo kakšno provizorično službico ir. šele kasneje, če so prav srečni stalno učiteljsko mesto. Veliko število jih pa ostane sploh brezposelnih in se potikajo nekaj let vsi nesrečni doma, potem pa giedo od doma in primejo za vsako službo, tudi za takšno, za katero ni potreba i-meti nobenih posebnih šol.
Nekoliko na boljšem so ragionieri in geometri, ki tudi težko dobijo službo, se pa laže spravijo samostojno na noge. Vsi pa niso taka srečni in ostanejo nekateri stalno brez službe primerne njihovim študijam.
Takšnih, ki bi zmogli študiranje na univerzah imamo bolj malo. Od časa do časa imamo kakšnega mladega profesorja ali profesorico, ki pa sn izgubijo nekje na srednjih šolah po Italiji. Manjkajo pa nam doma po občinah in v Čedadu, Vidmu in Centi domači naši zdravniki, veterinarji in advokati.
Večina naših šolanih ljudi gleda, da
SBAGLIATI SALVATAGGI
Si credette di salvare la Patria col chiamare il distretto »di S. Pietro al Natisone« anzicchè »degli Slavi« come »Provincia di Udine« anzicchè »del Friuli«, quasicchè gli antichi nomi non suonassero ricordi di antica fedeltà slava e friulana e non equivalessero ad anello di congiunzione alla gran Patria.
(Carlo Podrecca: Slavia italiana.
Le Vicinie.) pag. 155
.čimprej dooi kakšno službo 1 n se bo vsake stvari, ki bi jim škodovala pri o-blasteh. Naši intelektualci niso več kot nekoč, nahujskani po nacionalizmu in fašizmu, sovražni nasproti svojemu rodu, nasproti Slovencem. Le precej boječi so brez razloga. Saj je tudi med Fur-lani in Italijani vsepolno šolanih ljudi, ki so člani opozicijskih partij in se jim zairadi tega nič ne dogodi in ostane naprej v državni ali pa kakšni drugi javni službi.
Naše ljudstvo rabi šolane ljudi, rabi intelektualce, da bi ga poučili. Zdaj se dogaja, da še kot študenti malo govorijo z domačimi ljudmi, ko pa gredo v službe, jih pa sploh ni blizu. A vseeno opazujemo, da gre nekaj na bolje. Tisti ki so študirali na slovenskih državnih šolah, pridejo skupaj in se pogo /ar ja jo o problemih Furlanske Slovenije. Najdejo se tu pa tam tudi z rojaki, ki so študirali na italijanskih šolah. Vse polno je brezposelnih diplomirancev s srednjih šol in sicer z italijanskih in slovenskih šol. Imajo torej vsi skupne skrbi, kako priti do službe. Imajo oziroma imeti bi morali obojni skupne interese in skrbi, kako živi njih ljudstvo, kako postopajo z njimi oblasti, kakšna pravice uživa in kakšne krivice se mu godijo. Naši intelektualci so vzeli slabe navade od italijanskih kolegov, ki se ne zmenijo za svoje ljudstvo, medtem ko pa so slovenski intelektualci vsi drugačni. Ti so namreč zmeraj v stiku s svojimi ljudmi in po- > magajo voditi slovenska prosvetna društva. Čutijo se eno s svojim ljudstvom: Ce se ljudem dela krivica se jim zdi kot da bi se njim samim dela krivica. Slovenski šolani ljudje na Tržaškem in Goriškem visoko spoštujejo italijanski jezik in narod, toda še bolj spoštujejo in ljubijo svoje slovensko ljudstvo in svoj jezik. Tako bi morali delati tudi naši ljudje.
Imamo že takšne čase demokracije in prijateljskega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo, da morajo tudi naši študenti in diplomiranci nekaj napraviti za svoje ljudstvo. Skupaj naj se najdejo naši dijaki z italijanskih in slovenskih šol. Skupno naj branijo svoje interese in interese svojega ljudstva. To so moralno dolžni napraviti. Naj gredo po stopinjah Petra Podreke, Ivana Trinka in vseh požrtvovalnih prednikov.
Stara grda navada
'■* H «
REZIJA
Težavni gospodarski položaj Karnijskega okraja
Pri nas teče življenje bolj počasi kot drugod. To smo že večkrat zapisali. Vse stvari pridejo k nam z zamudo, tako tudi razni zakoni z olajšavami. Zakon o montanji sicer imamo, toda ljudje niso mogli več čakati in so šli v emigracijo. Tako je to prepozno in za koga bo zakon o montanji, če ni ljudi.
Tudi slabe stvari ostanejo pri nas bolj dolgo kot v večjih, civiliziranih krajih.
Drugod v Italiji nimar bolj ponehuje slaba navada pijančevanja, alkoholizma. Ljudje nimar manj pijejo vina, nimar manj se opijajo. Posebno italijanska mladina pije manj vina, se manj opija. Mladina v Italiji pije razne brezalkoholne pijače: od ameriške coca cole pa do raznih oranžad in podobnih bibit. Nismo navdušeni nad temi bibitami in je ta farbana voda doati draga, še dražje so pa razna vina in likvorji po oštarijah.
V Furlanski Sloveniji pridelamo zelo malo vina, ker nimamo vinogradov. Nekaj malega v Nadiški dolini okoli šen-petra in po stranskih dolinah neke vrste domačega vina. Nekaj vina pridelajo tudi tisti naši ljudje, ki so se naselili po Furlaniji okoli Fojde, Cente, Nem, Tavorjane, Ahtena in drugih krajih kolikor so se ljudje navadili na delo z Vinjami.
Zato se v naših oštarijah proda zelo malo domačega vina. Prodajo pa tudi malo furlanskega, slovenskega vina iz Brd, pač pa največ »pulije«. »Pulijo« vozijo oštirji cele kamione. In sicer tiste, ki jo poceni kupijo v velikih magacinih, kjer dostikrat delajo vino s kemikalijami in z baštonom. Naši ljudje pijejo na veliko »pulijo« in se opivajo s tem slabim strupenim vinom. Drugod je nimar manj pijančevanja, mi) pa se še držimo stare slabe navade.
Pijejo vsi in rogovilijo pijani po gostilnah.
Zdaj ko bodo prišli emigranti okoli božiča, bq teklo Vino od miz. Naši emigranti delajo težka dela v minierah, živijo v težkih razmerah v emigracijah in pijejo v Belgiji in Franciji slabo vino po kantinah. Posebno ob sobotah se nacejajo z vinom.
Ko pridejo pozimi domov na zimski počitek, prinesejo s sabo precej denarja in ga zavržejo največ za slabo »pulijo«.
Pijejo pa tudi likvorje in žganje.
Po vseh naših dolinah razsaja pijančevanje. Pijejo pa tudi doma po družinah. Mnogo naših emigrantov ne more-prihraniti ničesar, ker dajo vse za pijačo. Ne pijejo pa samo delavci-emi-granti, ki se pri težkem delu spotijo in rabijo tekočine, da pogasijo žejo. Pijejo ljudje vseh starosti, mladi in stari. Kar je pa najbolj grdo in škodljivo za zdravje, pijejo po nekih vaseh tudi žen-
(Nadaljevanje s 1. strani)
jih je s silo nagnal fašistični režim. Marsikateri naš človek je pa padel ali kot partizan v jugoslovanskih partizanskih vrstah ali kot mobilizirani vojak v italijanske armade. Zato je dobro, da o-be državi skleneta sporazum o prenosu smrtnih ostankov padlih v drugi svetovni vojni. Saj je tudi v naših hribih par del marsikateri jugoslovanski partizan, pa bi radi njegovi, da bi imeli zakopane ga, kje v svoji bližini.
Listi v videmski provinci proti prijateljstvu
Na prvem političnem prijateljskem se Stankom med obema državama niso izgubljali časa s praznimi besedami in frazami, ampak s konkretnimi sklepi ke vali prijateljstvo, ki mora sloneti na sporazumu in enakopravnosti. Upamo, da bodo do prihodnjega političnega sestanka med on. Pello in Kočo Popovičem rešili že celo vrsto vprašanj in priprar vili vse potrebno za vrsto novih pri j ar teljskih sporazumov. Počasi se moramo tudi mi furlanski Slovenoi dvigniti iz naše podrejenosti v bolj enakopravno stanje. Obe državi sta enakopravni, njih narodi enakopravni, njih narodne manjšine morajo biti enakopravne na obeh straneh. Ne more biti v tem splošnem prijateljstvu, da bi mi furlanski Slovenci edini ne bili deležni prijateljskega sodelovanja in sožitja med obema držar vama. Prijateljstvo ne bi bilo popolno, nekaj bi to kvarilo. Tudi tiste sile v videmski provinci, ki so proti prijateljstvu in zlasti pa proti temu, da bi mi postali enakopravni, se morajo spraviti v sklad z ostalo Italijo. V naši provinci
ske. Tujci se čudijo, koliko pijejo naši ljudje.
Nimamo nobene organizacije, ki bi se borila proti pijančevanju pri nas. Naši duhovniki in učitelji bi morali nastopati proti alkoholizmu v naših krajih. Pijančevanje je ena naših naj večjih nesreč za naše ljudi.
BRDO
Skuozi blok v Učji dovoljen prehod z motornimi vozili
Ni dolgo od tegai, da so na podlagi videmskega akorda dovolili, da smejo voziti skozi obmejni blok v Učji tud automobili in druga motorna vozila.
V naši deželi je dosti obmejnih blokov, a prve kategorije je samo eden, tisti v štupci. Samo skozi ta blok se gre lahko v Jugoslavijo z motornimi vozili in zato je bilo potrebno, da so dovolili vožnjo skozi ta prehod, ki je edini v čen-skem okraju.
Te dni smo videli več avtomobilov in motorjev, ki so šli ali prišli iz Jugoslavije in zato se sedaj Učja ne čuti več tako zakotna vas. Mali obmejni promet skozi ta blok ni bil ibogve kako velik, ker so prve vasi na oni strani meje precej oddaljene in avtobus ne vozi do bloka, v Učji in zato so hodili ljudje raje skozi štupco na čedadski trg namesto v Tersko dolino.
Danes ima skoraj vsaka družina pri hiši kako prometno sredstvo in zato bo odslej lahko prišel v naše kraje več kot kak iz Bovškega.
Prav bi bilo, da bi se oblasti sporazumele in vzpostavile avtobusno linijo Cen-ta-Učja-Bovec. Seveda bi bilo prej potrebno popraviti cesto.
PADEC PREBIVALSTVA
Na komunu so konstatirali, da je prebivalstvo (popolazione) komuna Brdo v zadnjih petih letih zmanjšalo za 450 duš, kar se pravi 20 procent celotnega prebivalstva. Ce se bo padec prebivalstva nadaljeval s takim ritmom, bo čez par desetletij Terska dolina prazna.
Če ne bodo oblasti poskrbele, da se zboljšajo življenski pogoji tem ljudem, jih ne bo zadržala zares nobena sila pri hiši. Treba bi bilo ustvariti kakšno industrijo, da bi se zaposlilo vsaj del domačega prebivalstva.
Ta beg ljudi iz vasi bi moral zaskrbeti oblasti tudi zaradi tega, ker če bodo vasi prazne, bo občutila škodo tudi furlanska ravnina. Terska dolina je namreč predel, kjer pade največ dežja v Evropi in če ni ljudi, da vodo stalno regulirajo, pride lahko do velikih povodenj po Furlaniji. Lanske povodnje so nam to dokazale.
nimamo, govorimo kar odkrito, nobenega lista, ki bi zagovarjal prijateljstvo med obema državama, ki bi pisal vsaj nekoliko bolj v prijateljskem duhu o našem sosedu, o Jugoslaviji. Eden list izhaja v glavnem mestu naše province, piše če le more sovražno o Jugoslaviji, o Slovencih in seveda tudi o nas. Drugi list, ki ga dnevno bere velika večina ljudi in ki izhaja izven province, pa tudi ne najde nobene prijateljske besede za Jugoslavijo, izbira neugodne in sovražne vesti o njej in še to kar naj) bi bilo prijateljsko napisano je samo mrzlo in samo korektno. Bralec v videmski provinci kratkomalo ne dobi v roke lista, ki bi pisal v duhu večletnega prijateljstva med obema državama. Kot poznamo razmere, se tudi v bodoče poročanja listov ne bo dosti spremenilo.
Centralna rimska vlada bo morala poskrbeti, da se bo prijateljska politika do sosedne Jugoslavije tudi konkretno izvajala. Sedaj morajo prebivalci videmske province — na svojih obiskih v sosednji državi kot lastniki obmejnih pro-pustnic — sami ugotavljati, kako resnično prijateljske čustva imajo ljudje onstran meje do Italije, do njene kulture in razumevanje za njene uspehe. V listih, ki se berejo v naši provinci, ni ničesar pozitivno ugodnega o Jugoslaviji in njenih narodih. Oblastniki v naši provinci so še zmeraj preveč zapeti abo-tonati, neprijazni in še po starem krivični do furlanskih Slovencev. Odpasti morajo vse ovire za pravo prijateljstvo fned sosednimi narodi. Ali naj se vi-tìemska provinca še zmeraj izkazuje po svojem rednem neznanju in zaostajanju za dogodki na ekonomskem in kulturnem sodelovanju?
Preteklo nedeljo so imeli Kamijci v Tolmeču (Tolmezzo) svoj shod, kjer so razpravljali o težkem ekonomskem stanju v katerem se nahaja ves gorski predel Furlanije. Tega shoda so se udeležili prvikrat tudi Rezijani in so poslali v Tolmeč številno delegacijo. Rezija pripada tolmeškemu okraju in komun je tudi vključen v »Karnijsko skupnost« in zato je prav, da se tudi Rez j ani priključujejo raznim manifestacijam, ki se vrše v Kami ji.
Na tem shodu so več ali manj govorili o vseh karnijskih komunih in obrazložili njihovo težko ekonomsko stanje, le naši zastopniki se niso oglasili in zgledalo je, da niso prisotni. Morda naši delegati niso bili pripravljeni in so zato ostali tihi. Prihodnji shod, kot je bilo že napovedano v nedeljo, se bo vršil januarja, ko bodo prišli domov emigranti. Do takrat naj bi se delegati iz Rezije dobro pripravili, da bodo znali pravilno razložiti njihovo ekonomsko stanje, ki ga lahko smatramo za naj-slabšega v tolmeškem okraju.
Prav bi bilo, da bi tudi pri nas ustanovili odbore za preporod (comitati di rinascita), kot jih ima Kamija v vsakem komunu. Tako bi lahko skupno proučevali vse probleme, ki se tičejo našega komuna in jih obrazložili oblastem in posameznim parlamentarcem. Poslanci se ne morejo zanimati za rešitev naših problemov v Rimu, če jih ne poznajo in zato je prav, da napravimo to potom odborov, ki naj bi jih izvolili ljudje sami, ker od komunske administracije nimamo kaij pričakovati.
LOV JE TREBA BRANITI
Zadnja leta se je v naši dolini zaredilo nekaj sm in gamsov (divje koze), a na žalost vidimo, da je lov nanje preveč strasten. Ce bi pustili, da bi se ta vrsta divjačine razmnožila, bi to lahko predstavljalo Za našo dolino naravno bogastvo in tako privabljalo tudi dosti tujcev. Rezija leži med gorami v dolini in zato so tu vsi pogoji za lovske revirje. Tako pa najbrže ne bo nič, ker bo kmalu več divjih lovcev kot pa sm in gamsov.
GORJANI *
TUDI FLIPAN SE HOČE ODCEPITI
Že vemo, da se je mala gorska vas Breg odcepila od Gorjani in se priključila k Brdu, sedaj pa slišimo, da se hoče odcepiti tudi Flipan in se priključiti k Centi. Pred dnevi so v ta na, men podpisali vsi družinski poglavarji prošnjo pred notarjem Pividorjem iz Cente in jo predložili centralnim oblastem.
Flipan v resnici gravitira geografsko in ekonomsko na Cento in ta je tudi najbližji center in zato imajo ljudje čisto prav, da so se odločili za ta korak. Gorjani so seveda nasprotni tej odcepi-
Kar smo v ponedeljek 14. novembra zjutraj odprli žomale, so se pred našimi očmi parkazale tri fotografije mladih puobov ob močno razbitem avtomobilu, ki se je nekaj minut po ponoči zaletu v njekšno drevo v Vidmu v Viale Palmanova. Se buj nas je pretresla nesreča, kar smo zvjedali, da so vsi ti puobi iz sovodenj skega komuna in smo jih dobro poznali. Bluò jih je pet v avtomobilu in par nesreči so izgubili življenje 19 ljetni študent Graziano Petri-čič, 25 ljetni Danijo Vogrič in 20 ljetni Bruno Cemoja, hudo ranjen pa je ostal 20 ljetni Humbert Obala, Tiziano Cen noja je pa ušafu lažje poškodbe. Vse se je zgodilo v adnim samem momentu zavoj preveč hitre vožnje.
Komaj so pokopali te nesrečne žrtve in že se je pripetila druga smrtna nesreča. Silvio-Romeo Juretič, star 19 ljet in doma iz Podbonesca se je zaletu z motorjem par mostu v Dolenjem Bar-nasu in sie hudo poškodoval. Prepeljali so ga« v čedadski Spital, kjer je že isto
tvi, ker tako se bo komun zlo skrčil in ne bo štel več kot 500 prebivalcev. Vzdrževati tako mali komun se ne izplačar, ker bi bili ljudje preveč obremenjeni s taksami. Ce bi do odcepitve zares prišlo, bi morali razpustiti ves komun. O tem se dosti govori v Gorjanih in ljudje so razdeljeni v dva tabora: eni so za ohrar nitev komuna ne glede na število prebivalstva, drugi pa za razpustitev in priključitev ostalih vasi k Ratinju (Ar-tegma).
SOVODNJE
MAŠERA NI VE C IZOLIRANA VAS
Te dni so končal djelat novo cjesto, ki veže Mašero s sovodenjsko dolino. Ljudje te vasi so zlo tarpjel, ker so bli brez cjeste, zak vse pardjelke so umorali prenašati na hrbtu. Dolgo so jim obečuvali, da jim bojo nardili tisto cjesto in končno so objubo izpounili. Part strošku je kril komun za ostalo pa je dala kontribut država.
Sada bi umorali v Mašerah napraviti še kanalizacijo. Tisto djelo je zlo nucno iz higijenskih razlogov, ker sedaj teče gnojnica katr po poteh in so seveda z njo napojene tud hiše. Troštamo se, da bo tud tisto djelo preča narejeno, saj je država že dodelila po! milijona lir.
GRMEK
NOVE CJESTE V GRMEŠKEM KOMUNU
Pred dnevi so dali v Vdimu pri »Ente Friulano di Economia Montana« v apalit
Štiri nove šole v
Preteklo nedejo so inaugurai u našem komunu kar štiri nove šole (škuo-te) in tuo v Tipani, Viskorši, Kmahti in Platiščih. Nove šole so ble narete skuažej samo na komunske stroške (spese), država (stato) je dala le mali kontribut.
Sevjeda ni manjkalo ob tej okažjoni propagande, kot če bi komun ali država ne imjela doverja djelati novih šol za svoje citadine, ki regolamo plačujejo davke (tasse). Propaganda ali ne, im-portant je, da imajo končno vse vasi našega komuna modeme šole. Naravno je, da te šole niso nobedno darilo (regal) in nobedan ne bi smel kaj takega zatrjevati (sostenere). Vse šole so ble narete z denarjem davkoplačevalcev (tjeh, ki plačujejo tase) in ti bojo muo-rali plačati dolg (debito), ki ga je na-redu komun za ta publika d j eia. Zatuo šole njeso nobedno darilo (regal) kakega Candolina, niti ne demokracije kristjane, kot bi nam nekateri radi ucepili v glavo, ma je blo vse nareto z našimi fadijami, z žulji in sudorjem naših ljudi in s sudorjem bomo umorali plačat
nuoč umru. Juretič je paršu pred parimi dnevi iz Nemčije, kjer je bil na djele.
Zadnje čase je število prometnih vozil (mezzi di trasporto) po naših dolinah zlo narastlo. Ljudje hodijo v estero na djelo an kar se vamejo damu kupijo najprvo motorno vozilo. Teli še ne-izučeni vozači vse preveč hitro vozijo po asfaltu in takuò pride par nas do pogostih smrtnih nesreč. Statistike so pokazale, da je blo v Furlaniji največ smrtnih prometnih nesreč v Nadiški dolini in vse zavoj neprevidne vožnje. Tro-štajmo se, da bo smrt štirih mladeničev, ki so v cvetu mladosti izgubili življenje v štirih dneh, opozorilo tistim, ki imajo prometna vozila.
GLASBENA SOLA V A2LI
Zvjedali smo, da bojo v kratkem odprli v Ažli glasbeno šolo, kjer se bojo učili tud otooci iz okuoliških vasi, ki i-majo vese je do muzike. Solo bo vodil profesor Marti iz Čedada.
gradnjo cjest, ki bojo vezale Brdo s Platcom in tisto iz Dolenjega Grmeka v Gorenji Grmek. Djelo je preuzela im-preza Vidoni iz Forgarje. Celotni stroški za tisto djelo bojo znašali 22 milijonov lir, ki jih bo krila država na podlagi zakona (legge) o pomoči gorskim krajem.
LJUDSKE HIŠE ZA MINATORJE Zvjedali smo, da bojo v kratkem začel djelat nove ljudske hiše, ki bojo ko-štale 22.700.000 lir in bojo imjele 14 stanovanj (appartamenti). V ta stanovanja bojo paršli stat največ minatorji, ki djelajo sada v Belgiji. Djelo je uze-la v apalt impreza Comuzzo iz Vidma.
PODBONESEC
DEMOGRAFSKO GIBANJE Mjesca oktobra so na komunu zabeležili takole demografsko gibanje: rodil se je Donato-Mario Speccogna; umrli so 78 ljetni Angel Butera, 70 ljetni župnik Anton Cuffolo iz Laz, 69 ljetni Ivan Domeniš, 77 ljetna Antonija Guyon in 69 ljetni Ivan Malghin; poročila se je Pasqualina Birtič z Ambrožen Guffanti-jem; prišli so v naš komun Vincenzo Debellis in Luigi Madeotti; iz komuna pa. so šli Lidija Pierich, Valter Marchio-ni in Ezio Turolo.
Končno je dala država tudi za naš komun nekaj. Popravili bojo rečni nasip ob Nadiži, ki ga je poškodovala lanska pouodnja. D j eia bi muora’a pričeti v kratkem.
našem komunu
parfin bencin (benzina), ki ga je dopo ralo 20 avtomobilov od Camdolinijev in njihovih akompanatorjev, ko so paršli ob okažjoni inauguracjona obečuvat tuo, kar nam že 14 ljet obečuvajo.
Otroci so deklamirali poezije o patrijii vaški poglavarji pa so se plazili okuoli tjeh političnih špekulantov kot kače in ubogi ljudje bi muorali še naprej vjer-vati tjem poklicnim lažnikom (bugiardi di professione). O žalostnem ekonomskem stanju pa ni blo govora. Kako dolgo bo še tuò duralo?
SV. LENART SLOVENOV
Dne 24. novemberja je umru v Gorenji Mjersi 67 ljetni Azzolini Pietro po poklicu mesar. Zapušča sina, ki je im-pjegat na komunu an ženo, katjerim izrekamo naše sožalje.
Dne 22. novembra pa je umru Peter Durli-Tičarjev iz škrutovega, star 52 ljet. Zapušča dva otroka, ki sta v zavodu, ker sta brez matere.
ČEDAD
NESREČA NE POČIVA
Anton Lesica iz Sredenj si je par sje-kanju drv v gozdu odsjeku parst leve
noge. Prepeljali so ga v špital in bo ozdravil v treh tjednih.
Jakob Dri, star 10 ljet, doma iz Ro-mandolja je padu na neko skalo in si močno poškodoval nogo. Ozdravu bo v 15. dneh.
Natale Dorbo’o iz Podbonesca je padu iz pijuola, ker je zgubu ravnovesje in se močno udaru v glavo. Ozdravu bo v treh tjednih.
SREDNJE
STRELA UDARILA V OBLIŠKI TURAN
Pretekli tjedan, kar je bla posjerode huda ura, je udarila strela v obliški tu-ran. Bluò je okuoli 11 ure ponoči, kar so ljudje začul strašan tresk in ropot, ker se je poderu turan vaške cjerkve. Strjo la je udarila v zvonove in podrla turan, ki je zgrmel na cjerkveno strjeho in ta se je udrla, takuò da so razvaline poškodovale tud notranjost cjerkve. Koliko je blo škode, še ni konstatirano. OBMEJNI BLOK V KLINACU ZAPRT
Z dnem 1. decembra so zaprli sezonski blok skuozi muost Klinac, odprli ga bojo spet 1. marca 1960, kar bojo počela d j ala na puoju.
luminili im milimi n n mi m iiiimii"! i* -iìiiiiii ir’ ii i n in n 111 imi i il 11111 mi 1111 ili i il li 11 ri i lili'
Prijateljstvo se širi
SV. PETER SLOVENOV
V štirih dneh štirje mrtvi zaradi prometnih nesreč
ii iiiiiiiiii.iiMiiiiiiiHiiii ni milil 11111 n imun mi iimin iiliiiiiiriiiiiiiuiiiiiiiiiiii u i m m m m in imumu»
TAJPANA
Zbolšajmo hlevski gnoj in gnojnico
Umetna gnojila nam ne služijo le za neposredno uporabo na njivah in travnikih. Z njimi lahko večkrat obogatimo tudi naša domača gnojila. Oglejmo si n. pr. kako superfosfat služi v te namene. Vsi dobro vemo, da se iz gnoja in gnojnice izgubljajo velike količine dragocenega dušika. Sečnina, glavni izvor hod vplivom bakterij pri primerni temperaturi spremeni v amonijev karbonat. Le-ta je lahko topljiv in se zato izpira ali pa pri višji temperaturi razkraja v amonijak, ogljikov dvokis in vodo. Amo-nijak sg pri tem sprosti in kot plin u-haja v zrak. Tako hlevski gnoj in gnojnica zgubita precej dušika. S superfosfati imamo možnosti, da se izgube, ki nastanejo pri spravljanju, shranjevanju in Uporabi hlevskega gnoja in gnojnice, Zmanjšajo na polovico. Superfosfat se namreč veže z amonijakom in tako se onemogoči izguba plinskega amonijaka. Dobro je, da se v blatnike odnosno v žlebove za odtekanje gnojnice potrese tlnevno žjutraj in zvečer superfosfat in sicer tolikokrat po pol kilograma, kolikor glav goveje živine je v hlevu. S tem Uporabimo pametno superfosfat in izboljšamo gnojnico in gnoj. Superfosfat lahko dodamo gnojnici tudi neposredno in to 3 kg superfosfata na 1 m3 gnojnice. S tem napravimo sledeče :
1.	V veliki meri preprečimo izgube du-
E
E
0
m
šika iz hlevskega gnoja in gnojnice.
2. Povečamo odstotek fosforne kisline v hlevskem gnoju in gnojnici v njih razmerju med dušikom, kalijem in fos-forom. Hlevski gnoj in gnojnica postaneta torej popolni gnojili.
3. Fosfor iz organskih gnojil rastline bolje izkoriščamo kakor fosfor iz umetnih gnojil.
4. Izboljša se zrak v hlevih, ker je v zraku manj amonijaka; zmanjša se mu-šja nadlega in hlev postane bolj suh.
Tudi kdor nima gnoj nične jame, lahko hlevski gnoj zlaga, takoj stlači in ga hrani primerno vlažnega do uporabe. Konserviranje gnojnice in hlevskega gnoja s superfosfatom uporabljajo že od zdavnaj napredne države — Danska švedska in Holandska.
V pripombo še to, da vsebuje hlevski gnoj povprečno le 0,2% fosforne kisline, 0,4% dušika in 0,5% kalija.
Gnojnica nima skoraj nič fosforne kisline, pač pa 0,6% dušika in 0,5% kalija.
Kaj bomo delali tale mesec
llllllllllllllllliri I flllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllililiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiniiinnununnninniiimi,!,,,,,,,,!!,,,,,,,,,,!,!,,,,,,,,,!,,, ll,:lillll|I>'l;lil||l|ll;liai|ll!
Pravilno klanje perutnine
Le redko katera gospodinja zna pravilno zaklati perutnino. Zaklana perutnina je zato običajno grdo razmesarjena in ni čudno, če se marsikatera gospodinja klanja boji. Četudi porabimo meso doma, da opravimo klanje tako, da ima zaklana in očiščena perutnina čim okusnejši izgled.
Perutnino, ki smo jo odbrali za klanje, prenehamo krmiti 24 ur pred klanjem in ji 12 ur prej ne damo nobene vode. S tem dosežemo, da se prebavila izpraznijo, kar nam zelo olajša čiščenje. Samo klanje mora biti izvršeno hitro in čisto. Da ne bi živali mučili, jo pred zakolom omamimo s krepkim u-tiarcem s topim kosom lesa po tilniku. Rotem takoj z ozkim, ostrim nožem ali tudi s koničastimi škarjami prerežemo skozi kljun vratne žile. Kokoš obesimo za noge nad primemo posodo, da hitro izkrvavi. Gosi, race in pure lahko zabodemo tudi skozi uho. Glavo živali položimo postrani na desko in z ostrim koničastim nožem zabodemo. S tem prerežemo žile in poškodujemo živčni center, zaradi česar je žival takoj mrtva. Za klanje perutnine uporabljajo v klavnicah tudi posebne klešče, ki delo še Lolj olajšajo. Take klešče bi bile primer-
ne tudi za uporabo v gospodinjstvu.
S skubljenjem moramo pričeti čimprej dokler je telo še toplo. Ohlajene živali zelo težko oskubemo. Najprej populimo krilna in repna peresa. Zatem oskubemo perje na trupu, vratu in hrbtu, preostale tulce in dlakasto perje odstranimo s topim nožem. Kokoši z rumeno kožo je laže oskubiti kot kokoši z belo kožo. Zaradi nežne kože je težko snubiti tudi mlade živali, posebno piščance. Paziti moramo, da se koža ne zatrga. Naše gospodinje si najraje in največkrat olajšajo delo s tem, da zaklano kokoš poparijo. Ce že nimamo časa čistiti drugače, glejmo vsaj toliko, da voda ne bo prevroča in da kokoši ne namakamo predolgo. Tako očiščena perutnina nikdar ne vzdrži toliko časa kot na suho oskubena. Gosi in race skubimo vedno na suho, ker poparjeno perje nima skoraj nobene vrednosti.
C e zaklane perutnine ne mislimo porabiti doma, temveč smo jo namenili za pošiljko ali prodajo, je zelo važno, da je pravilno očiščena in pripravljena ali kot pravimo - dresirana. Drobovje izvlečemo s prstom ali posebno kljukico skozi kloako (črevesno odprtino, ne da bi morali odpirati zadek z rezanjem.
Na travnikih: Travnike branamo zato. da uničimo mah in prezračimo rušo. Zelo ugodno vpliva na proizvodnost travnikov gnojenje s kompostom in z umetnimi gnojili. Za gnojenje travnikov najrajši uporabljamo Thomasovo žlindro in kalijevo sol.
Na njivi:	V	tem času dajemo ozim-
nim posevkom dušikova gnojila, da jim pripomoremo k rasti. Dobro razvite rastlinice si hitreje nabirajo hrano, katero vskladiščijo v podzemnih delih. Take rastline bolje prezimijo, ker so prekaljene. Urediti moramo površine tako, da se bo voda odtekala in da se posevki ne bodo dušili.
V vinogradu: Vinograde okopavamo in gnojimo. Zamenjujemo stare kole z novimi in obrezujemo trte. V prehladnih dneh ne smemo obrezovati.
V sadovnjaku: Sadna drevesa pripra-
III 1.1,111IIIIIIJII IIIII llllf 11111,111IIIIII l l l lil l l l l.l l.llll
Na ta način očiščena perutnina se speče v mnogo bolj sočno in okusno pečenko, kot če bi bila na vseh koncih razparana. Iz prazne trebušne votline iztisnemo z močnim pritiskom na prsno kost čimveč zraka. Peruti skrčimo in prav tako noge ter jih krepko zasuče-mo. Glavo zavijemo do vratu v papir. Tako dresirana perutnina je že na pogled mnogo okusnejša in privlačnejša pa tudi trajnejša.
Limonin in pomarančni sladkor
Pripravimo si ga lahko na dva načina. Sladkorne kocke obribamo ob pomarančo ali limono ali pa limone oziroma pomaranče prav na tanko obribamo, tako da odstranimo od njih samo rumeni del kožice. Bela koža greni. Naribane olupke denemo v steklen kozarček, ki se doibro zapira, ali pa ga moramo zavezar ti s celofanskim papirjem. Olupke zmešamo, preden jih spravimo, s sladkorno sipo ali pa denemo v kozarec najprej plast sladkorja, nato plast olupkov itd. Na vrhu naj bo sladkor. Olupke pomaranč spravimo ločeno od olupkov limon.
Tako pripravljen, limonin ali pomarančni sladkor uporabljamo za pripravo sladic, ker jim da tak sladkor še posebno dober okus in aroma. Porabljamo ga tudi za čaje in druge pijače. Hranimo ga lajhko zelo dolgo. Da se tako pripravljeni sladkor ne zdiši, ga moramo v kozarcu po vsaki uporabi dobro zapreti.
Ker bo sedaj vedno več limon in po-
vijamo za zimsko škropljenje, škropimo v mirnih in neprehladnih dneh. škropljenje mora biti izvršeno z naj večjo natančnostjo.
Na vrtu: Nadaljujemo z načetimi de-
li.	Posebno važna je zaščita zelenjave pred mrazom. V hladnih dneh delo na prostem zastaja, zato pa imamo čas za urejevanje prostorov in za popravljanje orodja.
Kako čistimo madeže
od blata? Madeži od blata naj se najprej dobro posuše. Iz pletenin in svilenih tkanin jih nato skrtačimo ali zdrgnemo z roko. Preostale madeže očistimo s prerezanim surovim krompirjem;
ko se posuše, jih še enkrat skrtačimo in tkanino prelikamo. Madeže na pralnem blagu prav tako zmencamo suhe in jih nato speremo. Madeže, ki jih z vodo nismo mogli odstraniti, namočimo v toplo kisovq vodo in jih izperemo z milnim špiritom;
madeže od petroleja očistimo s kašico iz krede in bencina ali z mešanico saL miakovca in vode v razmerju 1:8 ;
osmojene madeže, nastale pri likanju
odstranimo takoj po nezgodi s čisto vodo, slano vodo, borovo vodo, salmiakov-cem ali kisovo vodo ali z limoninim sokom. Čistilo nato dobro izperemo s čisto vodo;
od loščila za čevlje očistimo najprej z milnim špiritom ali terpentinom, nato s salmiakovcem in špiritom;
znojne madeže še sveže očistimo z mešanico vode in boraksa ali salmiakov-ca in alkohola. Iz svile jih odstranimo z belim kisom. Za odstranjevanje madežev iz bele svile pa vzamemo mlačno vodo in salmiakovec. Porumenela mesta pa očistimo z limoninim sokom. Iz volnenih tkanin jih odstranimo prav tako z mlačno vodo in salmiakovcem in nato še z bencinom. Stare madeže najprej zmočimo, potresemo z jedilno sodo in čez čas operemo.
Kako zdravimo porjavelo vino
Ta napaka je zelo pogosta, zlasti v letih, ko je grozdje močno nagnito, in pri onih mladih vinih, ki so siromašna s kislino. Dokler mlado vino vre, običajno ne porjavi, ker je na površini prekrito z ogljikovim dvokisom, ki preprečuje dostop zraka. Lahko pa porjavi takoj po vrenju, če ni ob pravem času in pravilno žveplano, če se sod ni redno dopolnjeval, ali če je dalj časa na pipi. K porjavitvi nagibajo tudi ona vina, ki so stala dalj časa na tropinah. Lahko porjavi tudi povsem zdravo vino, če ga pretočimo v sod, kjer se je nahajalo vino s to napako, če soda prej nismo razkužili.
Porjavitev preprečimo, če že pri trgatvi odstranimo vse gnile jagode, oziroma gnilo grozdje čim hitreje stisnemo da pride mošt čimmanj v dotiko z zrakom. Mošt je potrebno takoj razsluzitl z žveplom. Vinu, ki nagiba k porjavitvi, moramo pred pretokom dodati na 1 hi 10 do 15 g kalijevega pirosulfita in ga pretočiti ob dostopu čim manjše količine zraka v močno žveplani sod. Vinu, kjer je ta napaka že nastopila, dodamo prav tako sulfidne tablete, da usmrtimo encin, ki povzroča porjavitev. Ce je
maranč na trgu, si jih bomo sčasoma res lahko privoščili in napravili t2k sladkor, ki nam bo vedno prav prišel. Razen tega pa so limone in pomaranče bogate vitaminov in prav zaradi tega zelo priporočljive za množično uporabo predvsem pozimi, ko manjka zelene na vitaminih bogate hrane.
porjavitev šele v začetni fazi, običajno s tem izgine. Vinom, ki so močno porjavela odstranimo napako s čiščenjem z želatino, 8 do 15 g na 1 hi, v hujših primerih s kazeinom ali mlekom. Čiščenje z želatino se izvrši na naslednji način: potrebno količino želatine je nujno namakati pred uporabo nekaj ur v vodi. Potem je treba vzeti po teži 10-krat toliko vina kot želatine in ga segreti v e-majlirani posodi, ki jo postavimo v vodo do temperature 45 stopinj Celzija. Ko v vodi namočena želatina nabrekne, odlijemo vodo in jo primešamo segretemu vinu. Ko se želatina raztopi, prelivamo mešanico iz posode v posodo, da se čimibolj speni, in ohlajeno na 25“ C zlijemo v sod in dobro premešamo. Na dnu soda se bo vsedla želatina z vsemi nečistočami. Očiščeno vino je treba nato pretočiti.
Mleko kot čistilo ni najprimernejše, ker kvari buketne snovi, zato je bolje, da tudi za manj kvalitetna vina vzamemo namesto mleka kazein, in sicer glede na jakost porjavitve po potrebi 5 do 25 gr na hi. Med stalnim mešanjem prašek raztopimo v 5- do 10-kratni količini hladne vode. Jo mešanico med stalnim mešanjem zlijemo v vino. Ker se kazein naglo sesede je potrebno, da nekaj dni zaporedoma vsak dan vino premešamo. Cez kakih 14 dni vino pretočimo.
Odgovorni urednik: Jedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije St. 47
SREZNEVSKIJ :	7.
Gli Slavi del Friuli
(Frjuljskie Slavjane). 17-19 f.
A Doglia mi fermo a pranzare e non so ancora se arriverò a destinazione e come troverò Resia. L’oste sa dirmi due parole in tedesco. Gli chiedo di Resia e lui mi addita un giovane in calze e scarpe nere ; dicendomi che Quello è il cappellano di Resia. Fortuna mia ! Corro a lui e gli parlo in tedesco. «No capisco» (italiano nel testo; mia nota), mi risponde in friulano. Di questa fortuna dunque che debbo fare? Bisogna allora che eserciti per la prima volta il mio italiano.
Tu puoi immaginare come andò. Ad ogni modo riuscii a cavarmela. Benché friulano, il cappellano parla il resiano ed io gli dicevo qualcosa in italiano e qualcosa in carinziano ; lui faceva altrettanto. Ce la cavammo insomma. Il cappellano mi disse che doveva andare per affari e che ci saremmo incontrati a Resiutta.
Fu così che il 28 aprile arrivai a Resia.
La valle è come una conca circondata da ripide pendici tutto all’intorno, tranne una sola stretta uscita in un Punto. Il parroco del luogo ha 73 anni, ma è vivace, allegro ed orgoglioso che Resia e Russia siano la stessa e medesima cosa. Egli mi circondò di attenzioni quanto più e meglio che gli fu possibile e fino dalla sera del mio arrivo mi volle confidare svariate, interessanti- informazioni sugli abitanti.
Altri Russi erano già stati là. I soldati della Campar gna d’Italia (la Spedizione del Suvorof: mia nota). Il Conte Pototzki.
Passai tutto il giorno 29 nella valle, visitando i vil-1{*ggi ed interrogando la gente sui loro costumi, lingua e tradizione. Il cappellano veniva in giro con me.
Fu qui che mi parlarono di altri Slavi, di una popolazione che vive sui monti a sud della valle di Resia. Mi Presi perciò un Resiano per guida e con lui feci una escur-
sione di 3 giorni, arrivando fino qui a Gorizia.
Il giorno 30, passando per Resiutta, Venzone e Ge-mona, arrivammo a Tarcento. Gemona giace in una posizione straordinaria: ha giardini e orti a non finire all’intorno. Sopra un ciglione altissima sta il castello. Tutto all’intorno Alpi.
Bisognava pernottare a Tarcento. Domandai dove poter trovare una camera ed un letto. Là — mi dicono. Andiamo perciò là. E’ una «osteria» (italiano nel testo; mia nota), come di solito chiamano un albergo in Italia. Ecco com’è fatta:
A) — Grande stanza oscura.
a) — Tavoli lunghi con panche.
b) — Porta larga che dà in stanza piccola con le
panche tutt’intomo.
c) — Focolare di pietra con nel centro la fiamma.
Sopra la fiamma una caldaia. Sopra la caldaia una larga cappa a campana.
Mentre io e Toni Bobez beviamo il vino, essi mi preparavano la stanza da letto. Più tardi entrai là dentro ... Oh terrore ! Era una camera enorme col pavimento a mattoni, la porta con fessure amplissime, i vetri rotti alle finestre, le pareti tutte imbrattate, un tavolo con sole 3 gambe, una sedia con sole 2, ma appoggiata alla parete e lenzuola soldatesche sul letto.
Spaventevole, ma non c’era altro. Debbo dire che dormii benissimo lo stesso.
A sera mentre stavo cenando la frittata, entrarono due «Slovegni», ovvero come son chiamati qui a Tarcento, due «Schiavi». Io chiesi loro informazioni intorno alle loro montagne, le loro abitazioni ecc.
Il 1. maggio andai ai loro monti. Il sentiero era selvaggio e scosceso. Le montagne? — Ecco come sono :
Nell’abisso scorre un ruscello senz’argini. Il sentiero s’inerpica fra le pietre e macigni, a mezza costa. Non c’è erba. A questo modo camminai fino a Lusevera, dove, come ho appreso solo ieri, è cappellano uno «Schiavo», un indigeno cioè. Egli è un vecchietto buonissimo e passai con lui 4 ore, in conversazione e visitando le case. Le case sono di pietra e sono incredibilmente povere. In compenso quella -popolazione è molto bella.
Poi continuai il mio viaggio fino a Nimis, sempre per sentieri simili. A Cialminis mi s’aperse davanti una veduta meravigliosa e maestosa della valle in cui si trovano Udine, Cividale ecc.
Anche il prete di Nimis è uno «Schiavo». Lui pure mi diede informazioni sugli «Schiavi». Nimis è giù al piano. La discesa da quei monti è paurosamente ripida : 2 ore fra sassi e scoscendimenti.
Al piano appaiono i campi : la vite s’avvinghia agli alberi e le strisce dei campi stanno fra filari d’alberi.
Andammo a pernottare a Cividale. Chiediamo dell’osteria e ce la indicano. Chiediamo una camera per dormire e ce la mostrano. Abituato e viziato alle camerette tedesche, sono pieno di capricci, non mi accontento e vado in cerca di un’altra osteria, d’un’altra camera. Invano ! Cerca, cerca, dovetti accontentarmi d’una camera sporca e sudicia, in compagnia d’uno che doveva essere un calzolaio.
Mi addormento. Ma non posso respirare ; cos’è? — Il «calzolaio» ha bevuto ed è pieno di vino come un otre: dorme e russa, intanto la stanza s’è riempita d’un puzzo insopportabile, acre, acidulo ed insopportabile. Bella punizione per i miei capricci !
Moltissime cose in Germania sono stupide, ma le osterie, le camere ed i letti sono molto comodi e fatti per chi viaggia, non come qui in Italia ...
Oggi stesso siamo partiti da Cividale ; alle 3 siamo arrivati a Gorizia. Oggi è domenica. Qui in città i Friulani sono tutti vestiti benissimo. Cantano e bevono e tutto è in fiore. Avvicinandoci a Gorizia, ho veduto l’Isonzo dal colore azzurrognolo che si snoda come un nastro. A Gorizia la popolazione è slava, tedesca ed, in maggioranza, friulana : predomina la lingua friulano-italiana.
Dalla finestra della mia stanza vedo giù in piazza tutta la società locale : dame dalle vesti bellissime, di ottimo gusto e assai ricche.
Ti bacio e abbraccio, mamma cara. Assieme all’angelo ti mando un saluto : che Dio ti dia salute e tranquillità. Fratello mio caro, tanti saluti anche a te.
FINE.
^	/)	«Kr^fgfjP
rrwaLcU,
Stari Kristelj in njegov kos
LITOVSKE PRAVLJICE
Kralj In
Nekoč je hotel kralj izvedeti, kako kaj živi njegovo ljudstvo. Preoblekel se je v krošnjarja in se je odpravil na pot.
Zjutraj je šel mimo gozda in zagledal kopača, ki je ob poti kopal jarek. Zvečer se je vračal, kopač pa še zmeraj ni končal svojega dela.
»Vidim, da veliko delaš!« ga je nagovoril kralj. »Kam pa devaš zaslužek?«
»Del zaslužka pomečem v vodo,« je odvrnil kopač. »Z drugim delom odplačujem dolg, tretjega dajem naposodo, s četrtim se preživljava z ženo, a pri tem stradava.«
Kralj se je zamislil. Obračal je kopačeve besede sem in tja, a jih le ni mogel razumeti. Ce tako težko dela — zakaj pa potem meče denar v vodo? In če odplačuje dolg — kako da potem sam posoja denar?
Kralj je mislil in mislil, a ni nobene izmislil, zato je dejal :
»Veš, jaz nisem krošnjar, temveč tvoj kralj. Preoblekel sem se v krošnjarja, da bi spoznal, kako živi moje ljudstvo.
z medaljo in
Ranjki župnik Anton Cuffolo je bil vsestransko delaven človek in zato ga bomo mi turlariski Slovenci še dolgo pogrešali. Nimar je bil mož na svojem mestu, in zato ni lahko povedati v enem samem posmrtnem članku, kaj je vse napravil v življenju. Ranjki Cuffolo je v prvi vojski proti Avstriji napravil več kot svojo dolžnost poštenega in zvestega državljana, v drugi pa svojo dolžnost najprej kot državljan in potem kot socialno čuteč demokrat in zaveden Slovenec proti ostankom fašizma in nar cizma.
V prvi svetovni vojski je bilo 50% slovenskih duhovnikov iz Furlanske Slovenije v vojaški službi, dva sta padla, trije so bili oficirji, šest jih je bilo vojnih kaplanov. Duhovniki Furlanske Slovenije so imeli takrat v Vidmu svoje društvo in je videmski nadškof potrdil pravila in obstoj društva. Kako so se spremenile razmere na slabše sedaj, ko se duhovniki ne smejo zganiti ali pa braniti jezik svojih faranov v cerkvi.
Anton Cuffolo ni bil navaden vojni ka plan, ampak je napravil več kot svojo dolžnost v vojski. Odlikovan je bil z najvišjim odlikovanjem, z zlato medaljo za vse kar je dobrega napravil za fante o vojski, za vse kar je riskiral v trincejah, pri bombardamentih, za civilno prebivalstvo. Ni se boril z orožjem, ampak je z besedo dajal pogum italijanskim vojakom, da so se borili proti avstrijskemu invazorju. Anton Cuffolo ni bil med tistimi, ki so s svojim obnašanjem zakrivili »Oa.poretto« leta 1917, ker takim pač niso vojaške oblasti dajale najvišje odlikovanje kot ga je nosil ubogi kaplan, nato ubogi vikar in na koncu ubogi župnik Anton Cuffolo. U-bogi Cuffolo je bil navaden furlanski Slovenec, ki napravi svojo dolžnost v vojski in se v mirnem času bori za življenje in če potreba tudi za pravice, ki jih država mora dati svojim državljanom. Ranjki Cuffolo ni delal kapitala iz vojaškega odlikovanja, ki ga je dobil, ni špekuliral ne s patriotizmom in niti ne s trikoloro. V mirnem času so se pojavili drugi patrioti, takšni, ki so bili med vojsko ali imboscati ali pa nekje zadaj na varnem po raznih komandah in susistincah. Takšni patrioti se nimar prikažejo po vsaki vojski: po prvi vojski jih je bilo vse polno med fašisti, ki niso niti od daleč povohali polvere od kanonov in pušk, po drugi vojski jih jes pa takšnih špekulativnih patriotov jnr-v golelo med trikoloristi in napadalo Cuf-fola in druge prave državljane, prave patriote, takšne kot Cuffola in polno drugih med nami zavednimi furlanskimi Slovenci, ki so se izkazali med vojsko.
Prav tisti Cuffolo, ki je bil odlikovan, ker je napravil še več kot dolžnost pravega) italijanskega državljana, je smar
Razloži mi svojo uganko, pa ti dam zato tri cekine! In tako mi je tvoja uganka všeč, da je ne smeš nikomur več razodeti, dokler se ne bova še enkrat videla!«
Kopač je spravil cekine.
»Z enim delom zaslužka kupujem sol, ne morem vendar jesti neslano. Veš, kralj, sol si tako obdavčil, da se reveži večkrat samo za sol pehajo. Z drugim delom zaslužka preživljam starše — to se pravi, da jim vračam svoj dolg. Vse življenje so garali za gospodo, na stare dni bi pa od lakote pomrli, če bi ne bilo mene. S tretjim delom vzrejam o-troke — to se pravi, da jim dajem naposodo. S četrtim delom se pa preživljava z ženo, a pri tem stradava. No, zdaj pa veš kako živi tvoje ljudstvo !«
Ko se je kralj vmil domov, je po vsem kraljestvu razposlal tale razglas: Kdor reši njegovo kraljevsko uganko, bo poleg njega prva oseba v deželi. Prišli so najimenitnejši možje in veljaki iz vseh koncev in krajev in kralj jim je zastavil
trai v mirnem času za svojo dolžnost, da se je boril za pravice svojih rojakov, svojih furlanskih Slovencev, za njih jezik. Odlikovanec z italijansko vojaško medaljo je bil odličen pravi patriot iznad vsakega dvoma in se je boril za pravice Slovencev v videmski provinci zato, ker jim te pravice kot dobrim državljanom pritičejo. Kdor jim teh pravic noče dati, je bil po mišljenju ranjkega Cuffola slab državljan, je delal na škodo italijanske države, je hotel iz dobrih napraviti slabe državljane. Ce kdo, je bil Cuffolo poklican, opravičen in z vso legitimacijo vojaškega odlikovanca najbolj pozvan, da se bori za pravice posebne kategorije italijanskih državlja-nov-furlanskih Slovencev. Zato so ga napadati! in blatili prav tisti, ki niso nikoli ničesar žrtvovali za italijansko državo.
Bili so hudi časi za Cuffola pred fašizmom, za, časa fašizma in tudi sedaj po vojski. Čeravno je imel s svojim vojaškim odlikovanjem vso pravico javno nastopati, so pa imeli vso besedo tisti, ki patriotizem napačno pojmujejo, ki iz patriotizma napravijo nauk za preganjanje pravih demokratičnih državljanov. Zato se je moral junak Cuffolo iz prve svetovne vojske kot toliko tisoč pravih italijanskih patriotov, skrivati, skrivaj delati za pravice svojih 1 j udi-f ur lanskih Slovencev.
Ranjki Anton Cuffolo je s svoj'm praktičnem življenjem učil svoje sobrate, slovenske duhovnike v Furlanski Sloveniji in vse nas furlanske Slovence, da moramo biti dobri državljani, posebno kadar je država v sili in nevarnosti in da moramo prav zato, ker smo se izkazali v vojski, nadaljevati s svojim junaštvom tudi v mirnem času in zahtevar ti legalno od države, da izpolni svoje dolžnosti nasproti nam.
Ranjki Cuffolo je pa tudi opozorilo civilnim, vojaškim in duhovnim italijanskim oblastem, da tisti, ki se kot on bore za jezik in druge narodne pravice svojega ljudstva še niso zaradi tega anti-italijani, ne-patriotični ljudje, slabi državljani, ampak ravno nasprotno. Cuffolo in tisti, ki gredo za njegovim zgledom izpolnjujejo svoje državljanske dolžnosti v večji meri kot drugi ki so pripravljeni žrtvovati svoje življenje za italijansko državo, če je v stiki in nevarnosti, hočejo pa tudi, da bodi italijanska država pravična in enakopravna za vse državljane, tudi za furlanske Slovence, takšna, da bodo ne samo Cuffolo in zavedni furlanski Slovenci pripravljeni se zanjo boriti, Oblasti se morajo prepričaš ti, da ne smejo iskati med zavednimi furlanskimi Slovenci sovražnikov Italije pač pa med tistimi, ki hočejo nam zagreniti življenje na domači zemlji in nas še naprej pustiti brez pravic.
kopačevo uganko. Belili so si glave in belili, a nihče je ni uganil. Spet so se razšli po domovih, ne da bi jo rešili a-li izvedeli njeno rešitev.
Drugič je kralj poklical k sebi vse najožje plemiče, naj rešijo uganko.
Pa je prišel h kopaču njegov gospodar in mu potožil:
Kralj mi je zastavil tako težko uganko, da je ne more nihče razvozlati. Pravi, da nekdo meče del zaslužka v vodo, drugi del posoja, s tretjim pa odplačuje dolg.«
»Cesa ne poveš, saj to uganko sem mu jaz zastavil! Viš, zdaj pa toliko ljudi muči z njo!«
»Kaj ti jo znaš rešiti?« ga je vprašal gospodar.
»Pa še kako, saj mi je kralj dal tri cekine za to!«
»Jaz ti dam ne samo tri — temveč dvakrat po tri cekine,« je dejal graščak, »če mi poveš rešitev!«
Kopač je dobil šest cekinov in grar ščak je odšel na kraljevski dvor, da bi povedal rešitev kraljevske uganke. In besedo za besedo je razložil kopačevo u-ganko.
Seveda je kralj spoznal, da kopač ni držal svoje obljube.
»A tako — tak je! Rešitev mu je povedal!« si je dejal. »Pa sem mu vendar ukazal, da je ne sme nikomur povedati, dokler se še enkrat ne vidiva!«
Kralj je poklical kmeta in ga hotel obsoditi na smrt.
Siromak je prišel na dvor. V mošnjičku je imel s seboj cekine, tiste tri, ki mu jih je dal kralj, in še tistih šest, ki mu jih je bil graščak plačal za rešitev u-ganke.
»Zakaj si svojemu graščaku razodel u-ganko?« ga je strogo vprašal kralj. »Domenila sva se bila: Dokler me ne boš še enkrat videl, ne boš nikomur razodel svoje uganke!«
»Pa saj sem te Videl in ne samo enkrat,« je odvrnil kopač, »temveč trikrat po trikrat!« Razmotal je mošnjiček in položil cekine na mizo. »Poglej, na vsakem novcu je tvoja glava!«
In kralj mu ni mogel do živega.
Lejte, tako se je pameten kopač rešil smrti.
Prva leta po vojni smo stanovali v visokem pritličju lepe ljubljanske vile. Zraven naše družine sta bila v sobah še gospa in gospod. V kletnem stanovanju pod nami pa sta stanovala babica in črni kos, o katerem bom pripovedoval.
Babica je imela čisto bel obraz in bele lase in nikoli več se ni dvignila iz postelje, ker so ji med vojno v rosnem majskem jutru ustrelili edinega sina kot talea v Gramozni jami. To je bilo že pred sedmimi leti in sedem let je babica nepremično ležala, groza je še zmeraj zijala iz njenih oči in le težko je govorila.
Ko sta se naša fantiča — v šolo še nista lodila — ujela mladega kosa, sta se, kdo ve zakaj, spomnila: »Nesiva ga bar bici.« Morda sta se spomnila zato, ker so na temnem kletnem hodniku kraj babičinih vrat stale tri velike ptičje kletke, mimo katerih smo hodili po drva v drvarnico.
Tako so deli črnega kosa v kletko in jo obesili na steno nasproti babičine postelje. Vsako dopoldne so sončni žarki poiskali kletno okno prav pri tleh lepe vile in razsvetlili sobo. Mlad črni kos je zažvižgal. Kako se je babica razveselila. Nadvse rada je imela rože in sonce, a vedela je zatrdno, da ne bo nikoli več šla čez spomladni travnik, kjer bi ji pele ptice iz gozda.
Cmi kos je pel in babica se je polglasno pogovarjala z njim o vsem, kar je že sedem let težilo njeno žalostno srce.
»Ljubi črni kos,« je rekla, »vsaj tebi lahko pripovedujem, česar nikomur ne morem. Saj nimajo časa, da bi me poslušali. Tudi zdaj, ko je vojna minila, nimajo časa.«
Kos j,e veselo požvižgal, ker je prav tedaj sončni žarek našel stezico do njegove kletke. Babici se je zdelo, da ji je odvrnil, naj le pripoveduje, saj jo ima rad in jo z veseljem posluša.
Počasi je babica pripovedovala o sinu, kakšen je bil kot otrok, kje so živeli, ka
Gozdarju in otrokom je bil v veliko veselje, ker je žvižgal tako lepe popevke. Pomislite, ljubčki moji, da je to bilo okoli leta 1930, ko so bili Italijani na Primorskem gospodarji in ko je bil sam gozdar J talij an. Temu Italijanu je bilo zelo všeč kosovo petje, ni pa vedel, da so to naše znane slovenske popevke.
Gozdar in njegovi otroci so marsikaj poizkusili, da bi ulovili kosa. Bodisi da ptič tem ljudem ni zaupal, ali da so mu bili premalo znani, več kot na dvorišče ni priletel in še tu se je skrbno varoval gozdarjevih psov in mačk.
Ko je prišel stric na Predmejo, je kos visoko na smreki žvižgal slovensko popevko in je obenem prešerno gledal na male Italijančke, ki so stali na dvorišču. Po ptičevem petju je stric takoj spoznal, da je to njegov pobegli kos. Gozdarju je rekel, da je prišel po svojega kosa in da ga bo odnesel domov. Le-ta stricu ni verjel, da bi bil to njegov kos. Ne verjame, da bi mogel on, stric Kristelj, ujeti tega ptička, ki je zelo prebrisan. Njegovo žvižganje pa je Italijan zelo hvalil.
Tedaj pa je stopil stric bliže k smreki in je zažvižgal. Nenadoma je kos utih-nih in, kakor da ne more samemu sebi
Čarobni
Pred nedavnim časom je živel med gorami siromašen drvar s svojo ženo. Bila sta že stara in brez otrok, čez dan je hodil mož sam v gozd po drva, žena pa je sedela pri statvah in je delala za sebe in za njega.
Neki dan je zašel mož globje v gozd nego je bila to njegova navada. Nenadoma je postal na robu malega studenca, ki ga ni bil nikoli prej videl. Voda je bila čudovito čista in mrzla in ker je bil žejen, je pokleknil in se ohladil z dolgim požirkom, čudno je bilo, kako ga je voda osvežila. — Ali glej, kako je osupnil, za-gledavši svojo podobo v studencu kakor
ko ga je šolala in kakšno zlato srce je imel. Pravila je kosu o tistem strašnem jutru, ko se ji je sanjalo, da jo je klical, klical. Solze so ji drsele po licih, srce pa se ji je počasi lajšalo, in nasmehnila se je.
Takrat je resko potrkalo na vrata. Vstopila je gospa iz gornjega stanovanja in
rekla: »Moj mož je zelo nervozen, odgovorno službo ima. Ne more poslušati ptičjega čivkanja. Prosim, uredite, kakor veste in znate.«
Babici je zastal dih, ne samo glas v grlu. Potem so vsako jutro, kadar je posijalo sonce, pokrili kletko s črnim predpasnikom. Kos se ni več pogovarjal s
verjeti, je zletel za nekaj vej nižje. Sedaj pa je začel stric tako požvižgavati, kot je kos znal. In glej ! Ptič je zletel vse rože in bliže, a nazadnje je priletel stricu na ramo, nakar mu je dal stric drobtinic ki jih je kos pojedel iz stričeve roke. Nato ga je stric spravil v kletko, ki jo je prinesel s seboj.
Neverni Italijan se je sedaj na svojo žalost prepričal, da je ta ptič res stričev kos. Bilo mu je žal za pevcem. Hotel je imeti kosa in je ponujal zanj ovco z dvema jagnjetoma. Sric je ponudbo odklonil in se je vmil s kosom domov, kjer je le-ta še naprej žvižgal v velje vseh domačih in vaščanov.
Toda ta zgodbica ima tudi žalosten konec.
Ob neki priliki je kos zopet zletel iz kletke na dvorišče, da bi med kokoškami pobiral hrano. Seveda so bila vratca odprta. Sosedova mačka, ki je že davnaj prežala na ptiča, se je zaprašila med kokoši in je pograbila kosa. Končno je dobila svoj plen, ki ga je požrla za plotom. Ko so stričevi otroci zvedeli za mucino zlobo, so jo nabili, stricu Kristeljnu pa je bilo žal, da ni zamenjal kosa za ovco z dvema jagnjetoma.
studenec
v ogledalu. To je bilo njegovo lastno obličje ali ne takšno kakor ga je videl po navadi doma v starem kovinastem zrcalu — bilo je obličje mladega moža. z obema rokama se je prijel za glavo, ki je bila ravnokar še vsa plešasta. Začutil je tam goste, kodraste lase, njegova lica so bila gladka, kakor pri otroku, vse gube so izginile in v udih, ki so bili malo prej še vsi veli od starosti, je začutil napete mišice in mladostno moč.
Z radostnim krikom je planil pokonci in tekel domov, kakor ni še tekel v svojem življenju, žena se ga je prestrašila, ko ga je zagledala. Mislila je, da je tujec in ko ji je pripovedoval o čudežu, skoro ni hotela verjeti. Le s težavo jo je prepričal, da je ta mladi, sveži človek res njen mož. Tedaj mu je rekla:
»Ti si zdaj tako lep in mlad, da ne moreš več imeti rad takšne starke, kakršna sem jaz. Tudi jaz se napijem tiste vode.«
In pri tisti priči jo je ubrala v gozd. Našla je studenec, pokleknila in začela piti. — O, kako lepo hladna in sladka je bila voda! Pila je in pila in se samo oddahnila, da bi zopet znova začela.
Mož jo je nestrpno čakal doma. že jo je videl prihajati kot vitko, lepo mladenko. Ali ni se več vrnila. Tedaj ga je obšel strah in šel jo je iskat. Ali tudi pri studencu je ni mogel najti. Že se je hotel žalosten okreniti, ko zasliši v visoki travi, kraj studenca, tiho javkanje. In glej, tu je ležala njegova žena, obleka in poleg nje majčkeno dete.
Od želje, da bi postala lepa in mlada za svojega mladega moža, je stara ženica predolgo pila iz čarobnega studenca in se je zapila preko svoje mladosti do nemega detinstva.
Mož je vzel dete v naročje. Gledalo ga je z otožno začudenimi očmi. Tako ga je nesel domov, šepetal mu sladke besede in turobne misli so mu rojile po glavi.
sončnim žarkom, molčal je in verjel, da je temna noč. Tudi babica je umolknila.
Zastonj sta naša fantiča hodila poslušat k zamreženemu oknu.
»Mama,« sta vpraševala, »zakaj kos ne poje več?«
Nato je črni kos umrl. Dečka sta mU mehko postlala krsto v beli škatli, ki j® še dišala po milu in ga pokopala s petjem in cvetjem.
Mlajši pa, ki nikomur ni posodil niti ene svoje igrače, se je spomnil:
»Mama, daj nesimo beli babici naše zlate ribice. Saj veš, zakaj je moral črni kos umreti. Ribice ji ne bodo čivkale. Mogoče jih bo imela rada.«
Nesli smo babici zlato in rdečo ribico in na njenem obrazu je počasi ugasnila žalost za ljubim črnim kosom.	<	.
Anton Cuffolo kot odlikovanec
v
kot Martin Čedermac
niiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiriiiii iiiiiiriiiii ini iiiii i i i i l M t i imi t i i i i i i IM IIIMIIIIIII111IIIIIIIIII11 u i iiiiiii
lini minili! i mi i^mìi imiij;i:i i m 1111 imi 1111111 iiiiihiiiiiiiiiiimiii ii i i i ii i n im iiiiiiiiii m i umih umiiimi!! imuni
j