222
Književnost.
potem slede 703 regesti, in neprecenljiv je na koncu osebni, krajevni in rečni imenik, ker se iž njega mnogo nauče tudi nestrokovnjaki. Pri sosednih narodih, kateri menijo, da smo na nizki stopinji omike, dobivamo si s takimi knjigami potrebni ugled. Vzbudila se nam je samo jedna želja. Ne bilo bi napačno, ako bi se jedenkrat sešli slovenski zgodovinarji in določili nekatere izraze, katerih ljudstvo več nima, ali sploh ni imelo v svojem jeziku. Opazuje se, da si preiskovalci zgodovine pomagajo na razne načine, a jedinosti manjka. Besede: Herrschaft, Gult, Pfennig itd. Slovenijo se različno, kar bi lahko škodovalo stvari sami, ako za časa ne dobimo leka. O šolskih počitnicah bi bil tak shod zgodovinarjev v Ljubljani, združen s skupnim izletom v kak zgodovinsko znamenit kraj naše domovine, mogoč, koristen  in  zabaven.                                       A. K.
Hrvaška književnost.
Knjige ,,Matice Hrvatske".
Mirko Bogovič. Pjesnieka djela. Sve^ak drugi. Pripoviesti. 8". str. 347. Cena 1 gld. 50 kr. — Da postavi „Matica Hrvatska" dostojen spomenik Bogoviču, jednemu izmed prvih pisateljev v dobi absolutizma, izdala bo njegova dela v treh zvezkih. Lani smo dobili dve njegovi tragediji: „Ma-tija Gubec, kralj seljački" in „Stjepan, posljednji kralj bosanski", a letos evo nam njegovih zbranih povestij! Bogovič je bil jako velik um, vendar književnost hrvaška, posebno pa pripovedna, začela je ob njegovem času šele rasti, in to se pozna v njegovih povestih. Dasi je bil najboljši izmed vseh svojih vrstnikov, vendar mu je pripovedovanje okorno, nenaravno in zagrnjeno v romantično obleko. Dejanje je zajemal največ iz hrvaške minulosti, katera ga je tedaj, kot dobrega domorodca, jako zanimala. Da je zadel s tem pravo struno, kaže najbolje to, da je občinstvo jako rado čitalo njegove povesti. Te njegove povesti, osem jih je po številu, podala je letos Matica svojim članom. Prvikrat so izšle vse, razven jedne, v tedaj jedinem leposlovnem listu hrvaškem, v Nevenu (od 1. 1852.— 1858.), katerega je ravno Bogovič oživil in mu bil prvi urednik. L. 1859. jih je izdal Bogovič v posebni knjigi: „Pripoviesti". Prvo izdanje je že povsem pošlo, a mlajši svet že slabo pozna Bogovičeve spise. V njih vlada največ domoljubno čuvstvo; le v jedni („Silo za ognjilo") se nam predstavlja pisatelj kot humorist. S to knjigo se bo osvežil spomin na njega, ki je to iz vestno zaslužil po svojem književnem delovanju. Hkrati nam je pa ta knjižica tudi merilo, katero nam kaže, koliko je hrvaška književnost napredovala v poslednjih desetletjih. One
elegancije, lahkosti v pripovedovanju, katero imajo nekateri sedanji pisatelji, Bogovič ni imel, pač pa ima več domačega duha, kateremu so se že odtujili nekateri sedanji pisatelji. Knjigo je uredil in pregledal prof. Milivoj Srepel, kateri bo za tretjo knjigo napisal tudi obširen pokojnikov življenjepis in oceno njegovega književnega delovanja.
Ksaver Sandor-Gjalski: Male pripoviesti. Sve^ak prvi. Str. 227. Cena 75 kr. — Pisatelj, brez dvojbe jeden od najboljših talentov v sedanji hrvaški književnosti, znan je ne samo v svoji domovini, ampak tudi v širnem svetu, ker je že več njegovih spisov prevedenih v ptuje jezike. Posebno v knjigah „Matice Hrvatske" smo se ž njim srečali že večkrat. Letos nam podaje zopet nekoliko manjih povestic in nekoliko drobnih črtic, katere so bile največ že priobčene v „Viencu". Dasi ne moremo zatajiti, da piše zelo mikavno, vendar nam ta knjižica manje ugaja, kakor one, katere je popreje izdal v Matici. „Angjeo" je lepa črtica, kjer se nam podrobno opisuje predobro in požrtvovalno materinsko srce, „Pelud" se tudi ugodno bere, dasi je cela stvar precej neverjetna, a tudi v oddelku „Iz moje bilježnice" se javi lep, posebno satirični dar pisateljev. No, o drugih sestavkih ne moremo soditi tako pohvalno. V „Notturnu" je udaril pisatelj po novi poti; razvijati hoče nekaka spiri-tistiška načela in oponašati neke pisatelje ptujih narodov, vendar s tem izvestno ne bo uspel. Ne najdemo ga na tej stezi prvikrat (Doktor Mišic), ali s takim pisanjem si izvestno ne bo osvojil srca hrvaških čitateljev. „Kobne slutnje" niso prav nič boljše. Cela stvar je neverjetna, dane rečem, smešna. A v „Starem panduru" je hotel pokazati potrpežljivo naravo hrvaškega naroda, začel je pretiravati in menda v dobri nameri zašel, zakaj značaji, kakor je bil pandur Stefič, niso nikakor častni za hrvaški narod, a tudi jih v obče ni. Ne da se tajiti, da je hrvaški narod morda bolj nego vsak drugi blage in potrpežljive narave, vendar v takih prilikah, kakor je bil pandur Stefič, pokazal bi tudi on svoje moštvo; to ni več potrpežljivost, to je „kukavština". Ravno tako se nahaja v zbirki črtic: „Iz moje bilježnice" poleg nekaterih lepih tudi nekoliko takih, katere moramo obsoditi. Pisatelj je znan med hrvaškim občinstvom, on je res mojsterski opisal krasno hrvaško Zagorje in njegove gradove, verno naslikal lepo vrsto starih grajščakov in plemenitašev, a v najnovejšem času kakor da se nekako odtujuje s svojim pisanjem od domačega naroda. Menimo, da bo ta knjižica malokomu ugajala; želimo pa od srca, da v drugem zvezku „Malih pripoviesti" srečamo zopet simpatičnega pisatelja „starih krovova" i „rodjene grude".                                Janko Barle.