Anton Hribar:  Odkletje.
515
učitelja, in takemu veljaj naša ljubezen, naše najudanejše spoštovanje.
Najboljši slovstven spomenik je postavil še živemu Praprotniku naš nepozabni Marn v „Je-zičniku" XIX. 1. 189t ., str. 9—-25. V tem so našteti natančno vsi njegovi spisi in je označena njihova vsebina. Ob njegovi smrti pa ga je najlepše, najresničneje poslavil „ Učiteljski Tovariš" v 14. številki, kjer je objavil njegov dnevnik, segajoč do leta 1884., in njegovo sliko. Spominjali so se ga žalno vsi slovenski listi in ljubljanska šolska poročila.
O malokaterem Človeku se sme reči, kar trdimo o pokojnem Andreju Praprotniku, da je bil po svetopisemskih besedah ljub Bogu in ljudem.
Naposled podajemo po „Jezičnik"-u pregled Praprotnikovega slovstvenega delovanja.
1.   Začetki, poskusi, sestavki v vezani in nevezani besedi v Navratilovem „ Vedela" 1. 1848. in 1849., v „Sloveniji" 1. 1849.; njegove proizvode so objavljale tudi „Drobtince" 1. 1850., »Slovenska Bčela" 1. 1851., 1852., 1853.; »Šolski Prijatel" posebno obilo spisov in spiskov: 1. 1852., 1853., 1854--, 1855., 1856.; »Glasnik slovenskega slovstva" 1.1854. ima nekaj pesmic; mnogo je dopisoval v „Danico" kakor tudi v „ Novice".
2.   Spisje ^a slovensko mladino. Spisal And. Praprotnik^ učenik. V Ljubljani 1852. 8°. II. na-tisek je izšel popravljen in pomnožen 1. 1866., III. leta   1873.,  IV. 1. 1881., V. 1. 1887.
3.   Slovenski abecednik 1. 1856.
4.   Pervo in drugo Berilo %a slovenske šole 1. 1857.
5.   Pesmi, cerkvene in druge. Zložil Andrej Praprotnik, učenik. VLjubljani 1856. 8°. Str. 140.
6.   Koledar Slovenski \a navadno leto 1858. Dal A. Praprotnik.  Tretji tečaj.  V Ljubljani.
7—9. D ar ek p r idili mladosti, podelil Andrej Praprotnik, učenik. Z nekaterimi podobicami. Pervi zvezek. V Ljubljani 1861. 160. Str. 136.
—  Drugi zvezek.  V Ljubljani 1863. Str. 134.
—  Tretji zvezek. V Ljubljani 1864.. Str. 135.
10.   Svete pesmi %a šolsko mladost. Nabral in na svitlo dal A. Praprotnik. VLjubljani 1864. 16".   Str. 140. .II. natisek 1. 1869.,   III. 1. 1873.
11.   Marija naša Pomočnica in šopek duhovnih cvetic, molitvic in pesmic, posvečen milostivi Devici Mariji, ČešČeni na Brezjah na Gorenjskem. Spisal A. P. V Ljubljani 1866. 8°. Str. 455.
12—14. Palček. Koledar za leto 1866. Dal Andrej Praprotnik. Jednako zal. 18G7 in 1868.
15.    Slovenski Abecednik za pervi razred ljudskih šol. 1868.
16.   Slovensko-nemški Abecednik.   1869.
17.   Slovenska Slovnica ^a pervence. Spisal Andrej Praprotnik, učitelj. V Ljubljani 1869. 8°. Str. 94.
18.  Učiteljski koledar ^a navadno leto i8ji. Izdalo učiteljsko društvo za Kranjsko. Vredil Andrej Praprotnik.  V Ljubljani.
19.   Dr. Lovro Toman. Založila in izdala Mat. Slov. VLjubljani   1876.  8°.  Str. 180.
20.   Slovenski Spisovnik, svetovalec v vseh pisarskih opravilih. Spisal Andrej Praprotnik. Izdala in založila Družba sv. Mohora. V Celovcu   1879.  8".  Str. 372.
21.    Abecednik za slovenske ljudske šole. Sestavil Andrej Praprotnik, nadučitelj in voditelj I. m. peterorazredni deški ljudski šoli v Ljubljani.
22.   Učiteljski Tovariš, katerega lista je uredil dvaiset letnikov.
Odkletje.
l_veži,  leži gozdič prostran, Prostran gozdič, gozdič teman;
V  njem bukov je in  hrastov les, In vitke jelke,  smreke vmes.
V   gozdič ta ne prodre  nikdar Z  neba goreči solnčni žar.
V   gozdiča sredi jasa je, In v jasi čuda krasa je: Tu virčki žuboreč teko, In bujno trave tu rasto, Tu cvete čarobojni cvet, Sem zbirajo se ptice pet.
V   to  bujno jaso,  v  mlado  rast. Prihaja srnica se past.
Po trati tu  paševa  se, Pri  virčku   ohlajeva se. In  cesto  lovec jo  sledi, Sledi jo  pač,  a ne  dobi. Ko  bliska bi zažaril  kres, Zgubi žival se v  temni  les. Ne bode lovec je ujel, Če  tudi proži lok in  strel. Žival morilni strel pozna, In usmrtiti se ne  da. Med lovci pa je pripoved, Ki srne te poznajo sled, Da srna deva bila je, Se z godcem  zaročila je.
516
Anton Hribar: Odkletje.
A trda mati  htela ni, Da godca vzame njena hči; Prekolne  mati  svojo  hčer   — In  hči postane divja zver, Postane srna,  steče v log, Potice v  šumi  se okrog . . . Le godec devo  bo  odklel, Odkleto  si za ženko vzel.
Pa  pride godec  neki dan, To  čuvši,  ide v les teman, In  plazi v les  do jase se, Kjer brhka srna pase se: Kako je zala,  oh kako, Kako žari  se jej  oko! „Da,  moja bode!"  godec de, „In  naj  velja,  karkoli že." Ni pred  zverjadjo godca   strah, Pod  bukev  belo  sede v  mah, Na strune lahno  dene  lok, Čarobna godba vre spod  rok. In  vre  mu lahno,  vre  milo, Da ni  še  nikdar  mu tako; Polahko  s prva, jače  zmir Drsi po  strunah ločji tir; Kot bi iz  raja čui  se  spev, Stoterno  vrača les odmev, Da sluša slavec in  strnad V grmičju  v  jasi sred   livad; Skrjanec lozni ne žgoli, In  ptičja družba vsa molči. Okrog in  krog tišina je, Očarana zverina je. Nič  ne šepeče listje  z  vej, Ko gode godec  še naprej; Celo  v studencu  bistri  val, Da  sluša godbo,  je obstal. Sedaj  zapoje godec vmes, In godba,  spev odmeva v les: „Oj srnica, ne pasi se, Ne  mudi v  travah  v jasi  se! Le godbi  moji prisluškuj, In  čuj,  kaj  pojem, čuj   me, čuj! O j  tebi,  srnica,  igram, Že  dolgo,   dolgo  te   poznam. Jaz  nimam  puške,  srnica, Svinčenega ne  zrnica. Imam le goslice in lok In zate dvoje zvestih rok. Oj  pridi,  da te bom  otel, Ki  matere te srd proklel. Naj  temna je prokletstva   noč, Ljubezen ima višjo  moč; Če mati te zakleti sme, Tvoj  godec te odkleti ve. Oj  pridi,  srečna boš  odslej, In s tabo srečen jaz, kot prej — !" In  dvigne plaha se žival,
Brhko  preskoči virčka val, In dviga se in niža se, Po  bujnih travah bliža se. Počasi gre  naprej,   naprej Do godca v  senco loznih vej, In  ljubko godca zrč in zre, In sluša godbo,  uha pne — In  legne h godcu v sivi  mah In liže z  nog mu znoj in prah. A godec gode še naprej, Mileje gode,  kot doslej, Mileje gode, poje vmes, Da čara ptice,  čara les: Opeva mladih let radost, Ljubezni prve  moč,  sladkost; Ljubavi  strte  strah in jok Izvablja  mu  iz goslij  lok. Privreva pesem  iz  srca, In gode,  kar le ve in  zna. Več plaha srnica mu ni, Se solznimi ga  zre  očmi; In bolj  ga  sluša,  bolj  ga zre, Bolj jej  srce  za godca mre. Tri strune strgal,  stri je lok, A goslij  še ne da iz  rok. In gode,  gode,  ne neha, Na  zadnjo  struno  še brenklja, Brenklja,  da prsti ga bole In izza nohtov  krvave; In  poje,  poje,  da že  kri Iz prsij  mu in ust kipi  — Obliže srna mu roko, Na godca nasloni glavo, In tik leži',  na njem  slom, Na strani godčevi zaspi. In godec gode in  igra,           ^
Da zadnja struna odneha; In  poje  vedno  bolj  lahno, Lahno, mirno, na pol glasno. In ko večerni  vgaša sev, Umira godcu  v  prsih spev, Tik vitke srnice  zaspi, Ko  nočne sove mrak budi. Oba objema sen sladak, Ko ziblje v vejah ptice mrak. Kaj  sanjata tu srci dve, Nikdo ne zna,  nikdo ne ve? Onadva znata le sama, In Bog nebeški vrh neba. — —
Zarana pride lovec v gaj, Dospe pod bukev v jase  kraj: Pod  bukvo najde zlomljen lok, Na goslih  sled  krvi iz  rok   — Tam  onkraj  jase pa dekle Za godcem-možem v šumo spe. Prispejo lovci,  še prežeč Po srnici,  a ni je več.   —   —
Anton Hribar,