BRANJE TEKSTA
Michael Riffaterre
Obvezni bralni odziv: medbesedilni gon
Medbesedilo je eno ali več besedil, ki jib mora bralec poznati, če naj razume literarno delo v njegovem celotnem smislu (v nasprotju s posameznimi pomeni zapovrstnih besed, besednih zvez in stavkov).1 Razlika je pomembna, saj jezikovna raba zadostuje za razumevanje takih pomenov, čeprav se lahko še nadalje razvijajo tudi pod pritiskom estetskih konvencij. Vendar pa bralci iz izkustva čutijo, daje celoten smisel manj odvisen od nanašalnosti (bistvene za običajno govorno sporazumevanje) kot od odnosa med obliko in vsebino ali celo od podrejenosti vsebine obliki. Ta, tako čutimo bolj ali manj zavestno, vzpostavlja literarnost besedne umetnine.
Takega dojemanja oziroma bralnega odziva na besedilo ni mogoče razložiti z jezikovnimi strukturami, saj so te opazne tako v neliterarnem kot literarnem izražanju. Prav tako nista razložljiva s tropologijo, retoriko ali katerim koli sklopom običajnih oblik, katerih predmete najdemo že na ravni stavka: le-te lahko pojasnijo govorne pojave, ne morejo pa razložiti razlike med govornimi in besedilnimi. Literatura je zares sestavljena iz besedil. Literarnost je potemtakem treba iskati na ravni, na kateri se besedila združujejo ali pomenjajo tako, da se nanašajo na druga besedila, ne pa na nižje znakovne sestave.
1 Za dober pregled teh problemov glej medbesedilnosti posvečeno številko revije Texte: revue ae critique et de theorie utteraire, II., 1983. Izčrpno bibliografijo je prispeval Don Bruce (str. 217-58).
Ko govorimo o poznavanju medbesedila, moramo razlikovati med dejansko vednostjo o obliki in vsebini medbesedila in zgolj zavestjo, da tako medbesedilo sploh obstaja in ga je mogoče odkriti. To prepričanje je že samo po sebi lahko dovolj, da bralec doživi literarnost kakega besedila; to je mogoče zato, ker zaznava, da v besedilu nekaj manjka - vrzeli, ki jih je treba zapolniti, nanašanja na še neznane nanosnike, nanašanja, katerih zapovrstno pojavljanje natančno očrtuje obris medbesedila, ki ga je treba odkriti. V takih primerih bralcev občutek, da prikrito medbesedilo obstaja, zadostuje, da odkrijemo, kje se bo le-to navsezadnje razkrilo.
Za to vrsto najmanjšega bralnega odziva je nujno razlikovanje med medbesedilom in medbesedilnostjo. Druga je splet funkcij, ki sestavljajo in urejajo odnose med besedilom in medbesedilom. Te funkcije delujejo, ko so utelešene v razvidnih odnosih ali pa v programski obliki, le da v tem primeru medbesedilo zgolj zahtevajo in bralca opominjajo, da mora svoj odziv utemeljiti z domnevo, ki jo besedilo zahteva, to pa tako, da mu kažejo, kako domneva lahko vodi k aktualizaciji in kakšno vrsto medbesedila bralec lahko pričakuje.
Dva načina bralnega odziva sta nerazdružljiva. Prvi je občutek bralcev, da rabijo odmor od zahtev, kijih besedilo postavlja njihovi bistroumnosti, in od odklonov besedila od sprejete jezikovne rabe ali konvencij pripovedovanja in opisovanja. Drugi zadeva pritisk oziroma omejitve, s katerimi isto besedilo ovira bralčevo iskanje prej omenjenega olajšanja. V nasprotju s priljubljenim odzivom kritikov na težavnost (tudi oni pogosto z zadovoljstvom spodbujajo dvoumnost, da se zdi, kot da ne poznajo izhoda iz dekonstrukcije) sama dejstva o branju dajejo slutiti, da besedilo - ko sproži oziroma da v obtok medbesedilo - bralcu pušča le malo mogočosti za stranpoti in v celoti vodi njegov odziv. Ravno tako besedilo ohranja svojo istovetnost kljub spreminjajočim se časom in razvoju sociolekta in kljub povečanju bralstva, kakršnega si avtor sploh ni mogel domišljati.
Očitno mora biti ravno omenjeno dogajanje imperativ branja. Nuja razumeti bralca sili, da z razbiranjem medbesedila zapolnjuje vrzeli besedila, dešifrira povezave in odkrije, katera pravila idiolektične slovnice povzročajo odklone besedila od logike, uveljavljene rabe (torej od sociolekta), od toka pripovedi, utemeljenega na vzročno-posledičnem zaporedju in od veijetnosti opisovanega. Taka bralna strategija - naj si bo še tako očarljiva - pa vendar
ne more zagotoviti prave identifikacije medbesedila, saj je soočanje besedilne neslovničnosti in medbesedilne slovničnosti početje, podobno iskanju igle v senu besedilnega korpusa ali literarnega kanona - in to celo takrat, kadar predvidevamo, da nobena izmed dveh kategorij ni doživela historičnih sprememb, in bi tako postala običajnim bralcem nedostopna. (Tu mislimo na bralce, oborožene le z jezikovno kompetenco, na bralce, ki poskušajo preživeti brez filoloških bergel, opomb in učenjaških komentaijev.) Prepričan sem, da le posebna, specializirana znamenja lahko hkrati zastopajo med-besedilo, kažejo njegovo mesto in razkrivajo njegovo identiteto.
Poskušal bom določiti, kateri indici vodijo bralce k posebnim in relevantnim medbesedilom in jih napeljujejo k njihovemu iskanju celo takrat, kadar so jih kulturne spremembe zabrisale. (Ko je kultura, ki jo zrcali besedilo, še v bralčevem dosegu, njegovo nalogo olajšujeta pogostnost referenc, nanašajočih se na znana medbesedila, oziroma naključna srečanja z njimi.) Ti kažipoti so besede in besedne zveze, po eni plati označujoče težavna mesta - nepomembno ali nepopolno izražanje v besedilu -, ki jim lahko odpomore le medbesedilo, po drugi plati pa nakazujoče pot do njihove razrešitve. Te značilnosti, tako leksikalne kot besednozvezne, od sobesedila ločuje njihova dvojna narava. S stališča besedila so problem, ko pa se razkrije njihova medbesedilna plat, hkrati tudi rešitev. Zato pripadajo tako besedilu kot medbesedilu, pravzaprav ju povezujejo in odsevajo njune skupne značilnosti. V skladu s tem jih bom imenoval povezovalniki; poskušal jih bom identificirati in pokazati, da združujejo znakovne sisteme besedila in medbesedila v nove semiotične skupine in tako odrešujejo besedilo odvisnosti od rabe in uveljavljenih konvencij, njegove opisne in pripovedne postopke pa podrejajo strategiji, značilni za posamezno besedilo.
Besedilo, ki sem si ga izbral za primer, je pesem v prozi Andreja Bretona, posebej skrivnostna in neugodje zbujajoča, saj jo je avtor napisal 'po diktatu nezavednega'; to so francoski nadrealisti označevali kot ecriture automatique. Ta način pisanja naj bi pokopal tradicionalno literaturo skupaj z zanjo značilnim skrbno izpiljenim slogom, to je uredilo izbruhe domišljije, poudarilo približanje načina izražanja snovi in iskanje mot juste; taki literaturi je Andre Breton pravil litterature de calcul in v njej videl zgolj arbitrarne konvencije, spretnost, dolgočasno in utrujajoče ponavljanje vse preveč znanih tem. Avtomatično pisanje, najsibodi neposreden izraz nezavednega ali pač
prirejen poskus njegovega predstavljanja, daje prednost asociativnim zaporedjem, zasnovanim na podlagi analogij in homofonij, in odklanja opisno in pripovedno logiko. Izbrana pesem pa se kljub temu izogiba naključnosti in svojevoljnosti, saj medbesedila upravičujejo očitno naključne prehode od enega niza podob k drugemu. Nadomeščajo namreč ravno tisto, kar avtomatična pisava zanikuje: urejeno teleološko napredovanje proti sklepnemu in združenemu smislu, sistematičen razvoj, ki je iz besedila izbrisan z mimezis nezavednega. Omenjeni razvoj je treba doseči zunaj besedila, z njegovih robov torej, s pomočjo sistema zunanjih referenc in oblikovnih modelov, sestavljenih iz medbesedil. Avtomatično pisanje potemtakem naloži breme komunikacije medbesedilnosti, tako pa jo naredi razvidnejšo za analizo.
Pesem govori o poželenju. Poželenje, spolno ali drugačno, je predstavljivo le s frustrirano sedanjostjo ali s predvidevanjem tistega, kar bo še prišlo. Poželenje, ki sicer traja le toliko časa, kolikor ostaja nezadovol-jeno, je treba opisati z napetostjo, odlogom ali pa z nemožnostjo, da bo zadovoljeno. Kakršna koli literarna mimezis poželenja zato vsebuje element zaželenosti (upanja, na primer) in element prepovedi. Le-ta prvemu preprečuje uresničitev, oba elementa pa besedilo poželenja ustvarjata z zasičenostjo ali nadomeščanjem. Zasičenost je pri delu takrat, kadar so vsi glagoli besedila zaznamovani pozitivno ali negativno, pač odvisno od tega, ali avtor poudaija anticipacijo ali frustracijo, nadomeščanje pa takrat, kadar so samostalniki v besedilu metonimi zaželenega objekta; njegove nasprotujoče si lastnosti izražajo metonimi, zaznamovani z zaželenostjo, in metonimi, zaznamovani s prepovedjo:
/1/ Sur la montagne Sainte-Genevieve il existe un large abreuvoir oü viennent se rafraichir ä la nuit tombee tout ce que Paris compte encore de betes troublantes, de plantes ä surprises. /2/ Vous le croiriez desseche si, en examinant les choses de plus pres, vous ne voyiez glisser capricieusement sur la pierre un petit filet rouge que rien ne peut tarir. /3/ Quel sang precieux continue done ä couler en cet endroit que les plumes, les duvets, les poils blancs, les feuilles
dechlorophylees qu'il longe detournent de son but apparent? /4/ Quelle princesse de sang royal se con-sacre ainsi apres sa disparition ä l'entretien de ce qu'il y a de plus souverainement tendre dans la faune et la flore de ce pays? /5/ Quelle sainte au tablier de roses a fait couler cet extrait divin dans les veines de la pierre? /6/ Chaque soir le merveilleux moulage plus beau qu'un sein s'ouvre ä des levres nouvelles et la vertu desalterante du sang de rose se communique ä tout le ciel environnant, pendant que sur une borne grelotte un jeune enfant qui compte les etoiles; /7/ tout-ä-1'heure il reconduira son troupeau aux crins millenaries, depuis le sagittaire ou fleche d'eau qui a trois mains, l'une pour extraire, l'autre pour caresser, P autre pour ombrager ou pour dinger, depuis le sagittaire de mes jours jusqu'au chien d'Alsace qui a un oeil bleu et un oeil jaune, le chien des anaglyphes de mes reves, le fidele compagnon des marees.1
/1/ Na gori svete Genovefe je veliko napajališče, kamor se pride, ko pade noč, osvežit, kar je v Parizu še razburljivih živali in presenetljivih rastlin. /2/ Mislili bi, da je izsušeno, ko ne bi, ko si stvar ogledate pobliže, opazili, kako po kamnu muhasto polzi droben rdeč curek, ki ga nič ne more osušiti. /3/ Kakšna dragocena kri torej kar naprej teče po tem kraju, ki ga peresa, puh, bele dlačice, listi brez klorofila, s katerimi soseduje, odvračajo od njegovega navideznega smotra? /4/ Katera princesa kraljevske krvi se,
' To je osma od dvaintridesetih pesmi v prozi, naslovljenih Poisson soluble, ki so izšle leta 1924 (Breton, (Euvres completes, ur. Marguerite Bonnet, Pariz, 1988, vol I., str. 347-99), med to pesmijo in drugimi pa ni zaznati medbesedilnega odnosa. Z drugačnega stališča sem to pesem obravnaval v 'Desir, representation, textualitö', Degräs, XLIX-L, pomlad-polctje 1987, še posebno str. 6-11.
potem ko je izginila za zmerom, tako posveča negi tistega, kar je daleč najbolj nežno v favni in flori te dežele? /5/ Katera svetnica s predpasnikom iz vrtnic je storila, da polje po žilah kamna božanski ekstrakt? /6/ Vsak večer se čudežni odlitek, lepši od dojke, odpre novim ustnicam in kri vrtnic se v poživljajoči kreposti spoji z nebom, ki jo obkroža, medtem ko na kamnu od mraza šklepeče dete, ki prešteva zvezde; /7/ zdaj zdaj bo odgnalo svojo čredo s tisočletno dlako, od strelca s puščico iz vode, ki ima tri roke, eno, da ruje, drugo, da boža, tretjo, da senči ali da kaže, od strelca mojih dni do psa iz Alzacije, ki ima eno oko modro in drugo rumeno, do psa iz anaglifov mojih sanj, zvestega spremljevalca bibavice.
(Prevedel Aleš Berger)
V pesmi je skicirano nočno prizorišče, ki paradoksalno združuje mesto in deželo. V samem središču Pariza, sredi Latinske četrti, na montagne Sainte-Genevieve stoji čarobno napajališče - objekt, ki ga ljudsko vedenje po navadi sicer postavlja v divjino -, napajališče, ob katerem se zbirajo živali iz domišljije, rastline ob njem pa so čudežno obdarjene s sposobnostjo premikanja. V bližini mlad pastir pazi na čredo, ki pa je prav tako nenavadna, saj se namesto ovac pasejo bitja, ki označujejo nebesna znamenja.
Bralec zlahka prepozna znano legendo o čudežnem izviru, katerega bistra voda dere od tam, kjer so posilili in umorili devico, in se razliva po prizorišču zločina. Kristalno čist tok vode zabrisuje sledi zločina in simbolizira žrtvino čistost. Sodobno različico te legende preigrava film Ingmaija Bergmana Deviški izvir, v katerem je žrtev princesa. Četrti stavek v pesmi zares namiguje na princeso, ki po svoji smrti teši potrebe žejnih. Iz korita se zliva kri in ne voda - drugačna in bolj nadnaravna različica, prav tako velikokrat preskušena v folklori. Vendar pa pesem dve razlikujoči se tekočini združuje tako, da krvi dodeljuje moč potešiti žejo, to pa je sicer lastnost vode. Ker je ta atribut krvi čudežen, postane kri zaželena pijača.
Bralci mirakel o vodnjaku krvi rade volje sprejmejo, saj je v skladu s sprejetimi pravili fantastičnega. V okviru deskriptivnega sistema za besedo vodnjak kri namesto vode in izvir, ki nikdar ne presahne, označujeta čudežno. Opis je slovničen, tako samozadosten, da ga ni treba podpreti s primeri legend, v katerih potoki krvi spominjajo na žrtvovanja svetnikov.1 Kadar bralci naletijo na kaj takega, v pesmi vidijo različico teme, ta pa ponazarja fantastično. Omenjeno preverjanje je odvisno od naključja: čeprav z umeščanjem zgodbe v tradicijo poudarja verodostojnost znotraj fantastičnega, pa sama zgodba le aktualizira danosti žanra pravljice, torej tisto, kar bi bil bralec zmožen interpretirati, tudi če ljudskih pravljic sploh ne bi poznal. Namesto o prepoznavanju medbesedila je v tem primeru bolje govoriti o temi: besedilo bralec razbira tako, da upošteva rabo in tradicionalne pripovedi.
Medbesedilnost bi opisanemu temeljnemu bralskemu mehanizmu zmogla kaj dodati le tedaj, če bi morali za razumevanje tega, daje prej omenjena kri res nekaj dobrega, poznati še druge različice teme. Pa ni tako. Za postopek je značilna paradigma različic v hvalo krvi, v katerih se beseda kri ponavlja kot nekaj pozitivnega in vsakokrat v prenesenem pomenu, a tudi dobesedno, z olepševalnimi asociacijami. Navedeni Bretonov odlomek iz krvi najprej naredi objekt občudovanja. Besedna zveza kraljevska kri na primer lahko dobesedno označuje vladarjevo kri, lahko pa je le metonim za 'kraljevo družino' (prim, princesse du sang, princesa kraljevske krvi). 'Ekstrakt' (extrait) je beseda, izposojena iz kemijskega besednjaka, še posebej pa iz besednjaka izdelovalcev parfuma; označuje dragoceno tekočino -destilat cvetnih listov vrtnice, ki ga uporabljajo za najredkejše parfume. Literarni sinonim za ta ekstrakt v konvencionalnem francoskem pesniškem jeziku je sang des roses ('kri vrtnic' oziroma 'rožna kri'). 'Dragocena kri' (sangpräcieux) navadno označuje natanko to, hkrati pa je - v religijskem diskurzu - izraz za Kristusovo kri, oziroma še natančneje: pomeni to kri, ko postane pitna; besedna zveza označuje spremenjeno vino evharistije.
1 Večina teh legend nastanek vodnjakov s krvjo pripisuje nasilni smrti ženske, naisibo žrtvi posilstva ali martirija. Za drugi primer se zdi, da ni obremenjen s seksualnimi konotaciiami. Daleč od tega: žensko obglavijo ali razsekajo na kose, kri ali voda pa izbruhne na kraju, kamor so padle njena glava ali prsi.
Ta pomen je mogoče dojeti z normalno jezikovno kompetenco, njegova nepričakovana ustreznost za simboličnost pesmi ni razvidna vse do naslednje stopničke na lestvi paradigme: predstave krvi, razprostrte prek neba. Ta podoba napoveduje pomembno premeno od krvi kot predmeta občudovanja h krvi kot objektu poželenja, tj. h krvi, po kateri nas žeja.
Ta premik je značilen za pesem in pravzaprav oblikuje njen idiosinkratič-ni smisel. Ravno zaradi omenjenega premika se pesem najočitneje odmakne od slovničnosti. Bralci bi bili lahko zadovoljni z resnico in lepoto rožne krvi kot metafore za nebo, obarvano s svetlobo zahajajočega sonca. Vendar pa jim tako naravno in samoumevno branje ni dovoljeno, saj ga preprečuje dejstvo, da osebek stavka ni sama rožna kri, ampak njena vertu desalter ante, poživljajoča krepost, lastnost, ki je enako nesmiselna tako za govorjenje o nebesnih odtenkih kot o destilatu cvetnih listov vrtnice.
To je točka, na kateri vstopi v igro medbesedilo in omogoči in tako rekoč zahteva drugo branje, obvezno; medbesedilo upravičuje na prvi pogled svojevoljen in absurden stavek, v katerem žejo tešljiva moč lahko rabi kot subjekt za predikat 'spoji z nebom, ki jo obkroža'. Medbesedilo je tokrat leposlovno, čeprav je tudi predmet Tintorettovih in Rubensovih del (to mu je zagotovo dalo višjo vrednost): mit o Junoni, prisiljeni dojiti Herkulesa, čeprav je bil otrok Jupitrov bastard. Blodni vladar bogov porine zlakoteno dete k prsim speče Junone; požrešna Herkulesova usteca jo zbudijo in odrine ga od prsi, iz katerih je sesal. Božansko dojenčevo sesanje je bilo tako silovito, da iz Junoninih prsnih bradavic še zmeraj brizga mleko in se razliva po nebesnem obodu: tako je nastala Mlečna cesta.
Ker je prej omenjeni odklon še poudarjen z medbesedilom, ki ga odrešuje, se bralčeva pozornost vrne na začetek pesmi, k prvi nepravilnosti, ki se mu je morda izmuznila ob prvem stiku z zmešnjavo nasprotujočih si podob. Namesto preprostega opisa čudežnega vodnjaka - to bi bilo v skladu s prakso ljudskih pravljic - mu je ponujen drugi stavek, ki se zaradi dvojne anomalnosti korita ne ujema s fantastičnostjo motiva. Postavljanje podeželskega dvorišča v prostor velemesta je neslovnično, prav tako to ni slovnično v kontekstu deviškega vrelca. Verjetnost zgodbe o nadnaravnem (kot literarnega žanra) je združljiva z locus amoenus bukoličnega prizorišča, kjer potoček počasi teče prek zaobljenih skal in se suklja skoz zeleno livado ali pa tihi ribnik odseva sence drevesnih vej itn. Ravno narobe: pravilno
bi se bilo odpovedati prozaičnemu, uporabnostnemu domačijskemu dekoru.
Mitološko medbesedilo zagotavlja vnovičen preskok v fantastično. Čeprav ima mit o Junoni kulturne konotacije, ki po svoje odpravljajo neposreden vpliv fantastičnega v keltski zgodbi o vodnjakih, so tako prsi kot vodnjak nespregledljivo nadnaravna elementa. Nadomestiti prsi s tistim, kar izločajo, in jih še zmeraj predstavljati kot izvir - to ni več absurdno, ko razumemo podobnost med votlostjo izločenega in korita, podobnost, ki jo potijuje dejstvo, da iz obeh izvirov teče dobrodejna kri. Transformacija je kljub vsemu boleče prisiljena, dokler je ne primerjamo z medbesedilom, ki pritajeno ždi za moulage,' čudežnim odlitkom'. Ta besedna zveza ima tu vlogo povezovalnika, saj je še bolj tehničen pojem kot abreuvoir, 'napajališče'. Izvira iz kiparjeve delavnice in pomeni mavčni kalup prsi ali pač kip, ulit po njihovem modelu: staljeni bron v kalupu dobi obliko prsi. Njihova lepota postane nesmrtna. Kalup je torej vmesni člen med vodnjakom in prsmi, saj premore nenaravnost prvega člena in erotičnost drugega. Medbesedilo ponazarja to z znanim motivom o ironiji Usode, v katerem je Narava kipar, kalup pa je naključen odtis ženske dojke v okameneli lavi v Pompejih.
Kratka zgodba Theophila Gautiera Arria Marcella ponuja popolnoma razvito različico tega medbesedila:
... ogledoval si je košček strjenega črnega pepela s plitkim vtisom. Podoben je bil fragmentu odlitka, ki se je bil zdrobil med ulivanjem. Umetnikovo poznavalsko oko bi zlahka prepoznalo obris čudovite dojke in pasu, katerega slogovna čistost je bila enaka grškim kipom. V vsakem vodniku boste našli razlago, da se je lava nied ohlajanjem oklenila ženskega telesa in ohranila njegovo mikavno obliko. Nenadni izbruh, ki je uničil štiri mesta, je vse do današnjega dne ohranil žlahtno obliko telesa, ki je padlo v prah pred dva tisoč leti. Mnoga cesarstva so vmes 'Zginila brez sledu, zaobljeni obris dojke pa se je ohranil stoletja dolgo.1
1 Prvič izšlo v Un Trio de romans (1852), ponatisnjeno v: Theophile Gautier, La Morte amoureuse, Avatar et autres recits fantastiques, ur. Jean Gaudon, Pariz, 1981, str. 167-8.
Obstaja še precej različic zgodbe o odlitku dojke, a o tem pozneje. Pompejska različica je ena najpogosteje navajanih in tudi najlaže zapomljiva - iz dveh razlogov. Prvi je njena kompleksnost; učinek zgodbe še stopnjujeta dve drugi temi, ena govori o ljubezni ali poželenju, ki ga napaja zmagoslavje prsi nad smrtjo, druga o tem, da umetnost ali lepota preživita padce cesarstev (tej je dodana poanta, da preživita tem bolj gotovo, čim bolj je minljiv njun medij; ta motiv je postal znamenit s Horacovim slavljenjem moči poezije, ki da preživi bronaste kipe, monumentum exegi aere pereenius). Gautiereva zgodba je narativni dokaz večnega poželenja; v sanjah se mlademu popotniku prikaže mrtva lepotica in ga zapelje. Bralci ne morejo biti gotovi, ali niso to zgolj domišljijski prebliski oziroma erotične sanje vzburjenega popotnika ali pa gre za zaresen obisk 'neumrle', ki se je dvignila iz groba. Ne glede na to, katera od teh domnev utegne biti pravilna, obe kar najjasneje izrekata aksiom poželenja: če je frustracija večna, mora biti taka tudi narava libida.
Drugi razlog za sloves pompejske različice je ta, da njena melodramatska napetost dobro razkriva ustroj strukture, ki ni nič manj kot osnovni mehanizem medbesedilne izmenjave. Žensko je v ljubezenski poeziji mogoče opevati z opisovanjem njenega telesa kot kipa, enako učinkovito slavljenje, ki si jo zamišlja kot kalup, v katerega bo ulit kip (na primer motiv oropanega ljubimca, ki iz kupe, narejene po obliki ljubičine dojke, nazdravlja spominu svoje mrtve drage), pa ima ravno nasproten učinek. Še nadaljnje obračanje medbesedilnega čolnička je popisovanje oblike ženskega telesa z izogibanjem figurativnemu ali dobesednemu votlemu kalupu. Ta mehanizem prežema vso Bretonovo pesem: primerjanje telesa in artefakta je zloraba, kot na primer v izjavi o čudežnem odlitku, lepšem od dojke. To bi bilo paradoksno oziroma nesmiselno, če bi pesem govorila o resnični stvari. Medbesedilna manipulacija temelji na dejstvu, da beseda abreuvoir označuje izvotljen kamen in da je iz njega izvirajoče podobe laže prepoznati kot sinonime, če naj se ohrani kamnita komponenta, kot v primeru čudežnega odlitka. Odlitek potemtakem označuje moker kalup telesa, kije - kot bomo kmalu odkrili - dobesedno lepši spolni objekt kot sama dojka.
Dve medbesedili (moulage, odlitek in vesoljstvo), rokohitrsko vpeti v isti stavek in združujoči dve podobi poželenja (spolnost in žejo), postavljata idiolektično pravilo, uporabno le v okviru pesmi in sorodno njenemu smislu,
na novo vpeljana enakost krvi in mleka pa je sinekdoha za žensko v celoti.
Vendar pa ostaja vprašanje, zakaj da je kri spremenjena v predmet poželenja? In če teče v spomin žrtve iz zgodbe o posilstvu in umoru -kdo sploh je ona? Odgovor je, seveda, pastirica! Tista, ki so z njenim imenom poimenovali pariški grič, zavetnica mesta in zatorej metonim zanj, je bila pastirica, a tega se večina bralcev ne bi domislila. Samo ime potemtakem lahko postane povezovalnik ali eden od povezovalnikov, a šele takrat, kadar se bralci zavedo, da ni vse, pripovedovano v pesmi, nič drugega kot dolga perifraza, opis za potlačeno besedo bergere. V sami naravi perifraze je, da z besedo ne pride na dan, da besedo, ki je njena leksikalna ustreznica, skriva. Perifrazično vijuganje in mnogi vprašaji vodijo bralca proti identifikaciji žrtve z bergere in končno k premišljanju, kateri vidiki semema 'pastirica' le-tej omogočajo delovati kot vzorčen predmet poželenja, in celo o tem, kaj pesmi daje besedilno identiteto.
Kot zmeraj v literarnih besedilih tudi v tem primeru niz sekundarnih signalov zagotavlja, da bodo celo najbolj raztreseni bralci odkrili nit, ki vodi k razrešitvi. Omenjene signale sestavlja ponavljanje besed iz deskriptivnega sistema1 'pastir(ica)' ali združevanje teh besed v perifraze, od katerih je vsaka mali opis, ki ne skriva svoje poante. Sama dolžina, namenjena razvijajoči se predstavi, ta postopek še poudarja. Dete iz šestega stavka je sam pastir, kot nam povesta dve perifrazi. Prva se približuje definiciji in sproža bogato medbesedilo s poetičnimi aluzijami o mističnem rojstvu astronomije. Tako v Franciji kot drugod je zelo razširjeno vedenje, da so bili prvi, ki so bili zmožni poimenovati skupine zvezd in razlikovati med njimi, možje, ki so zaradi poklica morali vso noč bedeti, varovati črede in premišljati o zvezdnem obodu. To so bili duhovniki starodavne Mezopotamije. Sledi nov perifrazičen pristop h ključu - z metonimi pastirja. Na začetku čreda sama v povezavi z zodiakom potrjuje nadnaravno, morda zgolj metaforično ali simbolično naravo pripovedi. Potem pastirski pes,
1 Opisni sistem je mreža besed, povezanih z drugimi okrog jedrne besede, a v sklaau s sintaktičnimi odnosi med sememi semema tega jedra. Vsaka leksikalna komponenta sistema deluje kot metonim jedra.
dvakrat opisan kot tak s svojo vrsto in z značilnimi očmi različne barve.1 In zdaj, ko imamo pastirja, čredo in pastirskega psa, manjka le še pastirica. Pa vendar ne za dolgo, saj je pes simbol zvestobe in besedilo pušča prazen prostor le še za ime tistega, ki to zvestobo uživa. Ker to praznino zapolnjuje obnovljeni nesmisel - bibavica - je še toliko bolj nujno, da bralci temu odpomorejo z edino primerno, a v zgodbi še neizrečeno besedo. Kajpada, katera koli ženska bi lahko bila predmet poželenja, a je tako, daje bergere, ki jo je bilo tako težko razkriti, idealna beseda za ta primer, saj kot konven-cionalen posameznik pastoralnega uteleša spolnost v zvrsti bukoličnega pisanja. Tako je od idil antične književnosti do pesniških bergerades sedemnajstega in osemnajstega stoletja, tudi v slikarstvu in ljudski rabi. Vse do danes je bergere pogovorni izraz za dekle nižje vrste ali celo za 'izgubljenke'. K temu - kot na primer v zvezi l'heure du berger - je treba dodati še humorni evfemizem, označujoč trenutek vdaje voljne ženske, in etoile du berger, drugo ime za planet Venera. To ime je, mimogrede, tudi sinonim za prvo nebesno znamenje in prav tako občasna sinekdoha za besedo zodiak-, to nas vrača k še drugi plati pesmi, k mimezis fantastičnega, in tako še enkrat udejanja vmesni prostor pogleda in spolnosti.
Z bergere zgoščeno in predstavljeno medbesedilo iz deskriptivnega sistema, utemeljenega s to besedo, izbere tiste opisne detajle in pripovedne situacije, ki zmorejo dobesedno ali v prenesenem pomenu aktualizirati spolnost, še posebno pa v hiperbolični obliki moškega poželenja: s posilstvom. Pastirica, sama in nebogljena v samoti gozdov in pašnikov, je nespregledljiv simbol ženske ranljivosti, in to tako zelo, da ni celo vznik pesniškega žanra - srednjeveške pastourelle - nič drugega kot narativna razširitev poročanja o posilstvu. Za modalnost izkušnje, ki določuje pastirico, se zdi, da je ženska dostopnost. Ta stereotipna izpeljava iz samega imena osebe je tako močna, da zadeva oziroma je okužila celo tiste dele opisoval-
' Vključenost psa v opisni sistem pastirje simboliziran trikrat, zadnjič povsem razkrivajoče z obskurno podobo anaglifi. Beseda bi se morala nanašati na vrsto basreliefa, a se nanaša na pripravo oziroma igračo iz dvajsetih let, na nekakšen stereoskop, katerega rumene in modre leče so pričarale reliefne podobe, podobno kot naočniki, ki so jih trideset let pozneje morali nositi ameriški gledalci, kadar so si ogledovali filme v tridimenzionalni tehniki. Pastir(ica) se torej trikrat nanaša na kod pes, ali pa je vanj prevedena ali zakrinkana.
nega sistema, ki s samo strategijo dejanja nimajo ničesar skupnega. Najprej psa. Moral bi varovati svojo gospodarico. Namesto tega postane sostorilec pri njeni smrti. Potem izvir vode. In potem drevesa, ki senčijo prizorišče. Zadnja dva elementa sta zgolj rekvizita v bukoličnem locus amoenus. Zdaj simbolično znova ponavljata prizor, o katerem ni mogoče govoriti, dejanje, ki pastoralno senčnico blaženosti spreminja v dramatični oder nasilne sle.
Zgoden primer medbesedila nam daje vpogled v novo vlogo psa. Mar-montel je napisal kratko zgodbo La Bergere des Alpes; prvič je izšla v Contes moraux in domišljijo bralcev je tako razburila, da so morali leta 1766 pripraviti še njeno glasbeno-odrsko različico, to je leta 1795 nasledil plagiat - komedija abbeja Desfontainesa, leta 1852 pa sta to delo Desnoyers in Dennery razvila v bogato igro s petimi dejanji. Govori o lovcu, ki se je izgubil v gorah in ga je rešil pes. Pes ga pripelje do koče svoje gospodarice. Junakinja zanosi, a vse je dobro, če se dobro konča: kmalu se poročita. Pes, ki se je iz zavetnika prelevil v zvodnika, je primer zamenjave vlog in poskrbi za sklepno negotovost, značilno za melodramo. Ta strukturni premik je trajno zaznamoval žival z literarnostjo in iz nje naredil pritiklino zgodbe o zapeljevanju, to pa tako popolno, da že zgolj njena navzočnost pove, kaj se v zgodbi dogaja.
Poznejša različica medbesedila nam ponuja še popolnejši primer prenosa, saj psa in okolico spremeni v simbolično pripoved o dogodku. V tej različici, romanu Jeana Giraudouxa iz leta 1926 Bella, spolno privlačen pariški dandy (Pan en veston, Pan v jutranji halji) pohajkuje po podeželju. Z njim se spoprijatelji ovčarski pes (ravno drugače kot po navadi) in ga pripelje k svoji gospodarici. Literarna funkcija psa kot metonima za gospodarico v vlogi spolnega objekta (to je ravno nasprotno kot v resničnosti, v kateri jo pes varuje) je jasno izražena: pes je tisti, ki dvori (le chien de la bergere 1'avait seduit), pastirica pa ima tako kot on oči različne barve. Metonimični prenos je ponovljen z imenom: psu je namreč - to je presenetljivo - ime Rdeče nogavice, zagonetka, ki jo razreši zavoj v pripovedi. Namesto preprostega opisovanja besedilo raje po ovinkih namiguje na to: dekle naključnemu mimoidočemu pokaže rob rdečih nogavic. Na koncu različica pomladanske teme ponovi zgodbo, ki je kot komentar Bretonove pesmi: "Ne pastirica, zapeljevalo ga je samo prizorišče. Kako odlična, kako močna je bila jerebika,
pod katero je sedela. Drevo je posiljevalo zemljo, zemlja pa se je upirala. Potok je tekel: kmalu se bo treba dotakniti njegove vode."1
Ležeče sem navedel podobe, ki se morda zdijo le okras in izumetničena slogovna sredstva; ko pa dojamemo njihovo skupno povezanost, dobijo novo funkcijo in postanejo členi paradigme sinonimnih predstav poželenja. Beremo jih kot figurativno parafrazo implicitne zgodbe o posilstvu.
Kot smo videli, se rešitev bergere pred bibavico ne more ponesrečiti, saj besedna zveza zvesti spremljevalec bibavice za pastirskega psa ne more biti sklenjena brez berger ali bergere, od teh dveh pa je dosegljiva le druga. Celo ko bi deskriptivni sistem, ki sem ga opisal, ne bil aktualiziran in tako ne bi olajševal pravilne interpretacije zagonetke, bi nadomestek, izbran za zvestega spremljevalca, kazal na pastirico, saj je bibavica smiselna le v povezavi z njo. V paradigmi, kjer je treba bibavico, ki potlačuje imenovanje ženske, brati kot metaforo za menstruacijo. Vse mitologije so si podobne v tem, da so ženske cikle in bibavico povezovale z luninimi menami. Množinska oblika zamenjavo še bolj poudarja, saj se francosko regies ('perioda') uporablja le v množini.
Ko bralec odkrije to povezavo, vsi nesmisli izginejo. Paradigma sinonimov opisuje kri kot nekaj zaželenega, medbesedilo pa jo razkriva kot nekaj prepovedanega: menstrualna kri je v vseh zahodnih verskih tradicijah nečista. Povezovalnik potemtakem aktualizira frustracijsko komponento v mimezis libida. Konec koncev tretja Mojzesova knjiga prepoveduje odnos z žensko med menstruacijo. Posledica tega je, da sta obe tekočini, tako čudežni izvir kot tabuizirana menstrualna kri, odlični metafori za poželenje.
Bretonova pesem v prozi kljub vsemu niza podobe, ki se zdijo naključne. Zlitje dveh nezdružljivih prizorišč, mestnega in podeželskega, je popolnoma neutemeljeno, njuna zveza s simbolizmom krvi pa je privlečena za lase. Čudežni izviri se po navadi skrivajo v gozdovih in dolinah, po katerih so se nekdaj sprehajale nimfe. Ko urejeni vodnjak nadomesti naravni izvir, bi le-ta svojo magijo lahko prenesel nanj in ostal v ozadju kot medbesedilna opomba. Pravi problem je nadomestitev: razložiti je ne more niti uporabnost
1 Bella, Pariz, 1926, str. 194. 134	LITERATURA
vodnjaka za pastiije, saj bi - še posebno v bukoličnem - njihovemu namenu enako dobro rabil tudi ribnik ali potok.
Ključ do rešitve uganke ni sama stvar, ampak beseda zanjo. Abreuvoir štrli iz konteksta, saj je tehnicizem, termin, ki ga najdemo le v posebnem slovarju kmečkih opravil z živino in bi bil zato smiseln le v realističnem opisu kmečkega dvorišča. Sam po sebi zbuja veliko pozornost, čeprav je silno odtujen od besedila - kot tak pa bralce spodbuja k iskanju vzroka za to stanje. Ker zanj ni kontekstualne upravičenosti, se bralci po odgovor napotijo k zunanjim asociacijam. Najdejo ga v leksikalni podobnosti z besedo abreuvoir, katere podobni pomen na fonetični ravni zbuja pozornost, še posebno zato, ker je tako neskladna s slogovno ravnijo besedila. Po obliki tako podobni si besedi, a tako slogovno različni sta torej skoraj silepsa. Omenjena beseda iz kmečkega okolja pa je povezana le še z eno besedo iz slovarja, s terminom, ki se - to je paradoks - uporablja le v konvencional-nem literarnem kontekstu: z glagolom abreuver ali s'abreuver, 'potešiti žejo'. Še več: žeja, o kateri se govori, je metaforična (njen redko uporabljani dobesedni pomen je zmeraj melodramatičen), žeja po krvi kot v s'abreuver du sang de l'ennemi, 'potešiti žejo po sovražnikovi krvi' pa je vsekakor primerno obnašanje.
Krvi žejno hiperbolo bi že zdavnaj pozabili, pokopali bi jo besedičenje političnih sporov revolucionarnega časa, klasicistične tragedije ali zastarelo pripovedništvo, ko je ne bi pri življenju obdržala francoska državna himna. Noben francoski bralec ne more preiti od abreuvoir k s 'abreuver, ne da bi pri tem prepoznal medbesedila, na katero ga sicer opominja vsak javni dogodek oziroma refren:
Aux armes, citoyens! Formez vos bataillons!
Marchons! Marchons!
Qu 'un sang impur abreuve nos sillons!
Orožje vsi v roko! Zberite se v pohod!
Naprej, naprej!
Naj to zemljo sovrag poji s krvjo!
(Prevedel Pavel Oblak)
Nečista kri; žeja po njej; in beseda sillons, 'brazde', ne pa champs, 'polja', ali labours, 'zorane njive'; sinekdoha za campagnes, 'podeželje'; in nazadnje dejstvo, da se v prvi kitici campagnes, 'naša polja', ki so jih zavojevali tujci, rimajo z najverjetnejšimi žrtvami, nos compagnes, 'našimi ženami': vsi ti elementi so zdaj na pravem mestu, da lahko sprožijo niz dvojnih pomenov, ki so značilni za obris ženske in krvoželjne napadalce. Sang impur se nanaša na kri sovražnikov Francije, a je hkrati tudi izumetničen evfemizem za menstrualno kri, sillon pa je opolzek evfemizem za ženske genitalije. Želelna oblika glagola, ki izraža potešitev žeje, programsko izraža poželenje. Sillon v tem eksplicitnem medbesedilu zastopa paradigmo z erotizmom nabitih podob votlosti: namakalni kanal in odtis dojke. Obsceno dvoumnost refrena najdemo v kosmatih šalah o spolnem odnosu, še posebno o razdevičenju. Sang impur bralcu pomaga, da se spet spomni na medbesedilo. Kljub arhaizmu je ta besedna zveza še zmeraj v tekoči rabi, zmeraj s komičnim, parodičnim podtonom, saj v govorjeni francoščini obstaja fonetična povezava, za katero se zdi, da nasprotuje pravilom o črkovanju: končni g v sang se izgovarja kot k, zgled, ob katerem se šolarji naučijo tega nenavadnega pravila, pa je ravno verz iz marsejeze Qu'un sang impur...
Domoljubni refren ima posebno medbesedilno vlogo. V nasprotju z medbesedili, ki spreminjajo stavek za stavkom, marsejeza hkrati vpliva na pesem v celoti. Bralce sili, da - najsibo še tako nezavedno - v jarku in moulage vidijo sinonima, kakršna sta tudi princesa, svetnica, in pastirica. Vsi trije elementi so si identični v tem pogledu, da so prepojeni z zaželeno krvjo. Medbesedilo ima torej s tem, da razgrinja model, po katerem se transformacija nanaša na druga medbesedila, enako funkcijo kot interpretant v definiciji znaka C. S. Peircea: znak nekomu nekaj zastopa glede na kaj v določenem oziru in ustvarja v zavesti te osebe enakovreden znak, interpretant.1 V risu besedilnosti bi to pomenilo: besedilo bralcu zastopa medbesedilo in v bralkinih ali bralčevih mislih ustvaija enakovreden mu sistem znakov. Medbesedilo interpretanta uteleša ta sistem in ga ohranja
1 Združujem eno izmed Peirceovih definicij znaka (Collected Papers, Harvard, 1931, 2:228); prim, tudi mojo razpravo 'The interpretant in literary semiotics', American Journal of Semiotics, 111., 1985, od str. 44 dalje. 136	LITERATURA
v spominu za vse poznejše bralce; je kot zapisano zagotovilo, da si bodo besedilo vsi razlagali enako.
Moč interpretanta izvira iz njegove potlačitvene narave: ko bralci enkrat prepoznajo to medbesedilo, se morajo še zmeraj soočiti z double entendre besede sillon, če naj dojamejo, da je beseda relevantna le v potlačenem poltenem medbesedilu, na katero usmerja patriotična bombastičnost besedila himne v uradni rabi.
Poudariti moram, da ni dejanski kontekst francoske državne himne tisti, ki vzpostavlja interpretant. Ko bi bil sam refren ključ za interpretacijo, bi bil zgolj navedek ali aluzija, ne pa medbesedilo. Ce naj ima medbesedilo vlogo dodatka k besedilu, mora biti več kot strukturni referent, model, ki dopušča čisto določene besedne povezave, nedopustne za navadno rabo. To so lahko predikacije, sintagrne ali njihovi fragmenti; sklopi, v jeziku sicer nepovezane besede, pripadajoče različnim besednim zvezam v medbesedilu, so si še zmeraj dovolj blizu, da si jih bralec zapomni skupaj. Vrednost jim daje njihova bližina, saj jih dojemamo v okviru znanega medbesedila. Refren torej ne vpliva v celoti, ampak le zagotavlja abstraktni okvir, znotraj katerega lahko dobi pomen tisto, kar mu ustreza; izpraznjeni besedilni prostor, v katerem s'abreuver pogojuje lakomnost po krvi; prostor, v katerem libido zahteva, daje kri nečista; prostor, v katerem je kraj izpolnitve brazda. Le zaradi tega abstraktnega okvira, le zaradi njegove zmožnosti blagosloviti kako kombinacijo besed, je mogoč naslednji korak: da se sproži že zaznaven, a pritajen spolni double entendre besede 'brazda'. (Kot zagotovilo, da bralci ne bodo zgrešili namiga, se pojavlja še dodatno silep-tično medbesedilo in jih usmerja k drugemu koraku: moulage]e abstraktni povezovalnik, ustrezajoč dobesednemu kalupu v medbesedilu in metaforični vulvi v besedilu.)
Omenjena sprožitev je dvojna. Ko se (ob pomoči interpretanta 'brazda') razkrije prava narava jarka, postanejo še nerazloženi detajli v opisu iz-votljenega kamna interpretanti sillon, besede, ki zdaj učinkuje kot primarni
znak.1 V skladu s tem morajo tudi ti detajli dobiti seksualni pomen. Peresa, puh, listje, skoz katero curlja kri, so kot perifraza dveh stereotipnih podob, toison 'kožuh', in foret, 'gozd', metafor za sramne dlake tako v vzvišenem poetičnem pisanju kot v znižanem ali vulgarnem diskurzu.
Tako širok vpliv in tako totalizirajoča transformacija predpostavljata, da mnogi pomeni besedila hkrati dobijo skupni smisel, ne glede na svoje ločene referente. Skupni smisel ne more temeljiti na povezovalniku, katerega pomen bi se razlikoval in zamegljeval cilj omenjene transformacije. Ravno zato mora biti povezovalnik v odnosu do medbesedila interpretanta silepsa, torej beseda, ki ima dva nezdružljiva si pomena, enega sprejemljivega v kontekstu, v katerem se beseda pojavlja, drugega veljavnega le v med-besedilu, ki mu beseda tudi pripada in ga na površini besedila predstavlja kot vrh ledene gore. Kot beseda ima silepsa dva pomena - vsak izmed njiju v ločenem besedilu proizvaja svojo derivacijo - kot povezovalnik pa nima svojega pomena. Povezovalnik je potemtakem prazen, saj je zgolj fonetična oblika; zato jo je moč zapolniti z dvema sicer tujima si vesoljema predstavljanja. Kot tak je povezovalnik precej močnejši od metafore, ki za učinkovanje tropološke substitucije rabi nekaj semov, sorodnih tako izhodišču kot ciljem metafore. Ravno narobe pa je silepsa, utemeljena na homofoniji, povezovalnik v abstraktnem, zgolj znak enakovrednosti.
Vpliv silepse na bralca je razložljiv s paradoksno kombinacijo dveh faktorjev. Prvi je nespregledljivost povezovalnika, drugi oddaljenost med povezanimi besedili. Nespregledljivost: beseda je hkrati vprašanje in odgovor in premore tako besedilno kot medbesedilno relevantnost. (Včasih imata skoraj identični si besedi - kot v tem primeru - isti koren, dozdevata se kot sklanjatev oziroma spregatev iste osnove.) Oddaljenost: neustavljiv čar za bralce je velikanski iztržek skromnega vložka, hkrati pa učinek transgresije, užitek naklanjajočega izmika pred potlačitvijo, podobnega draženju, ki ga občutimo, ko izražanje brez zadrego zbujajočih konotacij vodi le k neznatnim spremembam (primer tega so črke ali zlogi ob zamen-
1 To je pozornost zbujajoč učinek nepretrgane semioze. Prim. Peirce, Collected Papers, 2:300: znak je 'kar koli, kar določa kaj drugega (interpretant), da se nanaša na predmet, na katerega se nanaša (predmet) na enak način; interpretant tako postane znak in tako naprej ad infinitum .
javah začetnih glasov besed) in proizvaja neznosne, celo tabuizirane izpeljave.
Drugi primeri medbesedilnosti, o katerih sem razpravljal, so enako očarljivi, od silepse pa se razlikujejo v dveh pomembnih točkah. Povezoval-nik še zdaleč ni izpraznjen, ampak nosi dvojni semantični naboj. In namesto da bi bil leksikalni Janus - beseda z dvema obrazoma - je zagoneten nadomestek za izraz, ki bi ga medbesedilo moralo povzdigniti, če naj bi besedilo kaj pomenilo. Primeri iz Bretonove pesmi so dveh različnih tipov, v obeh pa manjka ključna beseda ali besedna zveza, skupna besedilu in medbesedilu, nadomešča pa jo druga, a tako, da bralci zamenjave ne morejo spregledati. Razkritje medbesedila je tako nujno in neizogibno.
Navedena Bretonova pesem ni po mojem mnenju v tem smislu nič drugačna - ne zaradi svojih omejitev, ampak zato, ker primeri, ki jih najdemo v njej, pokrivajo vse mogočosti. Ključ je substitucija, saj so semantične ali leksikalne nezdružljivosti, kijih uvaja med substituti in obkrožajočimi jo stavki, kričava oblika neustrezanja sprejeti rabi. Ce naj bralec dojame nezdružljivost, morajo biti verbalna zaporedja, kijih substitucija spreminja, stabilna, trajna, ne glede na to, ali so prepoznavna ali pač, da je njihova izvirna oblika primerljiva s spremenjeno. Take odlomke je mogoče najti v besedilu, ki gaje avtor podpisal, ali v mogočih, nepopolnih ali fragmentarnih pripovednih ali opisnih pasažah, stoječih v senci korpusa mitov, zgodb, eksemplov ipd., ki sestavljajo sociolekt. Njihova stalnost se lahko izraža le v dveh oblikah, najprej v enostavčnih klišejskih izjavah, frazah, ki so primerne za vsakršen kontekst, ali celo v stereotipnih zgodbah, ki dopuščajo nekaj variacij v različicah, npr. teme, motive ali mite. Vsako izmed naštetih prikritih komponent je mogoče odkriti, saj jo pogojuje kontekst, v katerem se pojavlja. Druga vrsta stalnosti zadeva opisne sisteme, v katerih je potlačena komponenta identificirana kot metonim ali sinekdoha središčne besede sistema. Dva primera, ki sem ju omenil, ustrezata tej možnosti: stereotipi (Mlečna cesta) in besedilni modeli (opisni sistem bergere).
V okviru teh kategorij se razkritje medbesedila nadaljuje na dveh vnaprej določenih ravninah, in je tako komaj mogoče, da bi se izmaknilo bralcu z vsaj osnovno jezikovno kompetenco. Določenosti seje toliko teže izogniti, ker je samoobsegajoč model, v celoti dosegljiv z analizo sememov matrične besede, iz katere izvira stereotipno besedilo ali opisni sistem. Na hevristični ravni bralci nenehno opažajo zamenjevanje povezovalnika, saj moti
pričakovano zaporedje besed, na interpretativni ravni pa zlahka odkrivajo zamenjane komponente, saj je o manjkajočem mogoče sklepati na podlagi obstoječih komponent.
Postavlja se vprašanje, ali medbesedilnost odpove, če medbesedila bralcu niso znana. Lahko bi pomislili, da bo Bretonova pesem ostala mrtva črka na papirju, če bi v njej ne prepoznali kiparjevega kalupa (in ignorirali njegove implikacije), če bi Gautiereve zgodbe ne bile več dosegljive francoskim bralcem ali pa če bi britanske bralce Bulwer-Lyttonovi Zadnji dnevi Pompejev, v katerih je opisan enak odtis dojke, začeli dolgočasiti. Praksa to zanika. Odlitek brez kipa ima veliko drugih različic; ena je soparen prizor iz Rousseaujeve Nove Heloize: ko se ljubimec, v budoarju čakajoč na ljubo, izgubi v strasti polni kontemplaciji o pasu in nedrčku, ležečima ob njem, razglablja, da 'vsak kos tvojega spodnjega perila ponuja moji goreči domišljiji dele tvojega telesa, ki jih sicer zakriva ... Čudoviti vtisi, poljubljam te tisočkrat'.1
Odlomek nam lahko rabi kot simbol mehanizma poželenja: predmet poželenja, omejen na obris, je hkrati prisoten in odsoten, literarno je viden ravno v svoji odsotnosti. Pohotna neposrednost je izražena s čutnim dojemanjem; pogled in dotik spodnjega perila je tako močno povezan s telesom, da je perilo tako rekoč stereotipni metonim zanj. Perilo je nekaj enako prepovedanega kot deli telesa, ki jih pokriva. (Ni še dolgo tega, ko so perilu še zmeraj pravili unmentionables.) Že imenovati kose perila je tako vzburljivo kot striptiz.
Poznavanje natisnjenih različic te posplošene oblike (Rousseaujev roman ni več tako priljubljen) niti ni potrebno, saj jezikovna kompetenca, torej poznavanje klišejev sociolekta, bralcem zadostuje za prepoznanje obrnjene oblike erotičnega stereotipa (fantaziranje o sugestivnih zaobljenih oblinah, ki jih ženski lišp hkrati skriva in kaže). Natisnjene različice se od drugih razlikujejo le po tem, da jim začasno avtoriteto daje literarni kanon. Če premišljamo o izgubi stereotipov še naprej, se izkaže, kako majhne so mogočosti, da bi bilo kakršne koli popolne oblike mogoče dojeti brez njihovega protipola, izpraznjenih obrisov, ki jih dopolnjujejo, še posebej
1 Rousseau, Julija ali Nova Heloiza, 1761, I. del, 54. pismo. 140	LITERATURA
pa takrat, ko jim strategije oblačenja, mode in spolnega simbolizma dajejo enakovreden pomen. Še več: ne bi smeli brez dokazov sprejeti mnenja, daje obstoj medbesedilnosti odvisen od tega, ali je bralčev libido razvnet ali ne. Čeprav se v omenjenih primerih pojavljajo razgreti libidinalni goni, so ti le posebne različice univerzalne strukture medbesedilnosti: semiotično sprehajanje med nasprotnima si poloma, kot da bi si bila enaka, prvi pač negativ drugega. Razširjena literarna praksa opisovanja narave z artefakti in narobe je lep primer tega.
Besede ustrezajo sememom, v teh pa so potencialni sememi, ki se lahko kadar koli razvijejo v pripoved. Semem je še nerazvito besedilo. Ravno narobe pa je besedilo, ki mu manjka bistvena komponenta, mogoče znova sestaviti tako, da nastajanje sprožimo v nasprotni smeri, tj. z analizo sememov. Zato postopno izginjanje mitologije iz bralčevih spominov ne ovira vrnitve mleka, čeprav ga zamenjuje sang. V katerem koli jeziku, v katerem osrednjemu osvetju pravijo Mlečna cesta, je upravičeno domnevati, da dogovor o poimenovanju simbolične tekočine, razlite prek neba, določa metaforična frazeologija popularne astronomije, ki zvezdni prah predstavlja kot mleko. Ni nam treba poznati podrobnosti ali imen, še manj obskurnih mitografov, kakršen je Higinus, ki o tem na dolgo razlaga v svojem delu Astronomica. Zgodba o Junoni je sama po sebi zgolj zgodnja racionalizacija izvirne analize sememov priljubljenega imena za galaksijo: analiza je le deducirala - od dojke na mleko, nadnaravno dojiljo in dojenca iz kozmičnih proporcev spektakla.
Stabilnost medbesedil in bralčeva zmožnost popravljati njihove manjkajočosti nas ne smeta zavesti, da bi bili prepričani o tem, da so medbesedila zgolj teme in motivi. Upoštevaje vsebino ali celo obliko, se medbesedilo in tema res lahko skladata, bistveno pa se razlikujeta po vplivu na bralca, če ne omenjamo tudi njegove zavesti. Vpliv teme je lahko dokaj neodvisen od bralčevega prepoznavanja le-te: pripovedni in slogovni pripomočki, aktualizacija diegetskih struktur, skratka prvine, ki se posledično spreminjajo v temo, delujejo celo takrat, kadar bralec ne sumi, da obstajajo še drugačne različice. V resnici ni nenavadno, da je tema kot taka znana le specialnim bralcem, komparativistom.
Medbesedilnost pa - ravno narobe - obstaja le takrat, kadar dve besedili vplivata drugo na drugo, pa čeprav nista temi. Medbesedila ne more biti,
če ni zavedanja o njem. To zavedanje, kot sem poskušal pokazati, temelji ali na transparentnosti silepse ali pa na začasni nejasnosti substitucije.
Z drugimi besedami: če je v medbesedilu mogoče videti tudi temo, pa se od nje razlikuje v bistveni stvari - lahko je tema, kiji manjka ključna beseda, in je zato relevantna, le če je formulirana kot zagonetka (substitutni tip); lahko je tema, nerazdružljiva od druge zgodbe, s katero jo druži ključna beseda (sileptični tip). To implicira izbris vsakršne določujoče strukture, utemeljene na lastnostih, ki bi jih lahko označili kot tematske. Vsakršen pomen, navezujoč se na podobnost med različicami, ob pomoči katerega bi sklepali o obstoju teme, nadomešča nelogičen odnos (neutemeljen z referencialnimi pojmi), ki ga proizvaja zgolj besedna igra (to silepsa definitiv-no tudi je).
Preden sklenem, bi rad opozoril na poslednjo (a bistveno) razliko med medbesedilom in temo, na lastnost, skupno obema tipoma povezovalnikov. Ker je specifična za medbesedilnost, ta lastnost izključuje sinonimno ali antonimno vrsto odnosa, ki obstaja med različicami kake teme. Gre za kombinatorno naravo povezovalnikov. Vsak veznik je, kot smo videli, sestavljen iz dveh komponent: nadomestka v besedilu in njegovega korespon-denta, stvari, ki jo zamenjuje in ki je v besedilu praesens in absentia, premeščen ali zamolčan, nikakor pa ne potlačen ali nedejaven. Medbesedilnost sileptičnega tipa v medbesedilu, nepovezanem z besedilom, razen s čisto formalno igro besed, ki nakazuje njun odnos, zagotavlja pravila oziroma program za interpretacijo besedila; paradigma, povezujoča napajališče za živino in umetnikov kalup, bi bila kriptična, ko je ne bi razkrivala eksplicit-nost ene besede (sillon), ki je ostala za medbesedilom, abreuvoir in sang pa sta prenesena v besedilo. Medbesedilnost substitutnega tipa spaja mimezis zamolčanega elementa in mimezis tistega, ki zamolčuje. Rešitev uganke, ki jo postavlja substitucija, ne more nikdar biti le reduktivna strategija, ki na primer ne bi segla onkraj razkritja bergere iz marčes. Substitucija je daleč od tega, da bi bila začasen domislek, ki se ga izbriše takoj, ko je razrešena, saj sproži semiozo, ki v sememu seksualnega simbola 'pastirica' osami in privilegira semem 'menstruacija'. Brez povezovalnika bi ta semem ostal neodkrit. Ravno zato leksikalni hibrid, prikazen zloženka, ki združuje kmečko dekle z bibavico in tokom. Kot mimezis ta hibrid kljubuje vizualizaciji, njegova vloga je (ne tako kot v oksimoronski strukturi
adynatuma) poskus izenačenja z bralčevo domišljijo. Prav zato v bežni, a poučni pomiritvi sestavljeni znak, v katerem oseba iz tradicionalne bukolične poezije, nakazujoča legitimnost spolnosti, in menstrualna komponenta ženskosti, nakazujoča nelegitimnost spolnosti, zastopa eno in nedeljivo - poželenje.
Kombinatoma narava povezovalnika po mojem mnenju govori o treh plateh medbesedilnosti. Razlaga dejstvo, da medbesedilnost omogoča besedilu hkrati predstavljati tele pare nasprotij (prvi člen v paru ustreza medbesedilu): konvencije in odklone od njih, tradicijo in sodobnost, sociolekt in idiolekt, že povedano in negacijo ali transformacijo povedanega. Razlaga tudi, da mora biti medbesedilnost trop, ki spreminja celotno besedilo, ne pa stavek ali besedno zvezo kot metafora ali na primer sinekdoha. Le besedilo v celoti lahko kompenzira izginotje zamolčanega medbesedila in hkrati v besedilo (tj. perifrastičnim izpeljavam zamolčanega) prenese iz medbesedila izhajajoči pomen.
Lastnosti povezovalnika predvsem govorijo o tem, da je treba najpomembnejšo komponento umetniškega besedila in ključ za razlaganje njegovega pomena iskati zunaj dela, onkraj njegovih meja, v medbesedilu.
Naj sklenem: koncept kombinatornih veznikov lahko razloži tudi to, zakaj je razkritje medbesedila nujno in neizogibno početje. Ne sme nas speljati na napačno pot dejstvo, da v Bretonovi pesmi ta proces krepi ujemanje s strukturo želje. Res je, da bi lahko bralcu vsiljeno odstiranje tančice s pohlepa po menstrualni krvi razložili psihoanalitično.1 Tudi sicer je upravičeno primerjanje medbesedilnosti in nezavednega, saj igra besedilo vlogo zaslona. Odnos medbesedila do besedila je enak odnosu nezavednega
' Prim, skoraj glosolalijo D. H. Lawrencea v eseju o Ljubimcu lady Chatterley iz leta 1929: 'Falus je steber krvi, ki zapolnjuje žensko dolino krvi. Velika reka moške krvi se združuje z veliko reko ženske krvi do največjih globin - a nobena od niiju ne prestopi bregov. Gre za najglobljo združitev, kot vedo povedati vse religije(Sex, Literature, and Censorship, ur. Harry T. Moore, New York, 1959, str. 101). Odveč je pripominjati, da je pri Bretonu žeja po krvi le metafora sle po poželenju per se. Drugačno branje bi bilo reduktivno. Dobesedne sle pa ni mogoče izključiti iz drugih besedil: Michelet, na primer, ponuja izredne primere obsedenosti z žensko krvjo, obsesijo, združeno s pisanjem (glej Therese Moreau, 'Sang sur: Michelet et le sang feminin', Romantisme, XXXI, 1981, str. 151-65.
do zavednega. Branje se potemtakem ne razlikuje od analize.1 Vendar moramo spoznati, da tisto, kar bralca spodbuja k iskanju medbesedila in ga priganja, da izkusi medbesedilni gon, ni le binarna struktura povezovalnika, ampak njegova konsistentnost s povsod zaznavnim mehanizmom tropov. V prisilni odgovor, olajšan s tem znanim modelom, bralec ali bralka, takoj ko opazi mogočost za nadomeščanje, samodejno popusti skušnjavi po njegovem uresničenju. Medbesedilni gon je torej tropološki, ne psihoanalitičen, bralni odziv, ki ga določa mučilna kombinacija enigme in odgovora znotraj vsakega povezovalnika, besedila kot sfinge in medbesedila kot Ojdipa.
Prevedel Igor Bratož, spremno opombo napisal Marko Juvan
Literarni teoretik Michael Riffaterre je eden izmed najpomembnejših raziskovalcev sloga in medbesedilnosti. Rojenje bil leta 1924 v Franciji; po študiju na lyonski in pariški univerzi v 40. letih seje izselil v ZDA in leta 1955 doktoriral na univerzi Columbia iz literarne stilistike; nagrajeno disertacijo Slog pri Plejadi in Gobineauju: Poskus uporabe slogovne metode je leta 1957 knjižno priobčil. Do leta 1964 je poučeval na univerzi New York, nato pa je deloval na univerzi Columbia kot profesor francoske književnosti. Mnogo je s predavanji tudi gostoval, in to na najprestižnejših univerzah ZDA, Kanade in Francije. Od leta 1987 vodi šolo za teorijo in literarno vedo na kolidžu Dartmouth. Je član uredništev ali uredniških svetov številnih uglednih literarnovednih časopisov, sam pa je glavni urednik Romanic Review.
Knjige: Le style des Pleiades et de Gobineau: Essai d'application d'une methode stylistique, Ženeva, Pariz 1957; Essais de stylistique structurale, Pariz 1971; Semiotics of poetry, Bloomington 1978 (Semiotique de la poesie, Pariz 1983); La production du texte, Pariz 1979 (Text production. New York 1983); Fictional truth, Baltimore, London, 1989.
1 Ta pogled sem razvil a propos Proustu v 'The intertextual unconscious' v Franchise Meitzer (ur.), The Trialfs) of Psychoanalysis, Chicago, 1988, str. 211-26.
Ob izredno natančnih, osupljivo prenikavih, tenkočutnih in obenem skrajno racionalističnih interpetacijah literarnih besedil - najraje tistih, ki slovijo po svoji temačnosti, alogičnosti, neulovljivosti - je Riffaterre razvil svojevrstno struktural-no-semiotično metodologijo, podprto s sodobnim jezikoslovjem, teorijo bralčevega odziva, hermenevtiko in psihoanalizo. Prizadeval sije, da bi opredelitev literarnosti izluščil iz specifičnega procesa branja. V nasprotju s stilističnim izročilom, po katerem naj bi literarnost izvirala iz (gostote) odklonov od navadne rabe jezika, je Riffaterre dokazoval, da pravila ne obstajajo pred besedilom, ampak jih besedilo za bralca samo ustvaija in obenem krši - bralec zaznava nenadne prelome (slovnične, pomenske, retorične) v vzorcih, ki jih je bilo besedilo prej ustvarilo. Na prvi, hevristični stopnji branja naslovnik še skuša povezovati jezik literarnega besedila z zunanjo resničnostjo (načelo mimezis), na hermenevtični stopnji pa se bolj posveča znotrajbesedilnim in medbesedilnim vzorcem označevanja, posebni logiki tropov, figur, opisnih sistemov itn. (načelo semioze), da bi se tako dokopal do besedilnega smisla (significance), ki združuje, utemeljuje obliko in pomen. Hermenevtično odzivanje bralcev je tisto, kar odlikuje literarna besedila.
Po Riffaterru bralec šele s pazljivejšim, hermenevtičnim branjem ugotavlja, da sta besedilo in njegov smisel organizirana okrog odsotne ključne besede ali stavka, matrice. Ti pa v tekstu porodijo množico svojih nadomestkov, ustreznic, različic, premestitev, tako da jih je vendarle mogoče izslediti. Odsotna prvina, ki utemeljuje navidezne neslovničnosti, nepravilnosti, nelogičnosti v besedilni mimezis (predstavljanju sveta), navadno izvira iz kakšne predloge, interteksta -iz kanoniziranih umetnin, pregovorov, klišejev in sorodnega označevalnega gradiva, to je v izročilu in kulturi že tako razširjeno, da se je z gotovostjo usedlo v bralno sposobnost povprečnega bralca.
Riffaterrova študija Compulsory reader response: the intertextual drive -prevedena je iz zbornika Intertextualities: Theories and practices, ur. M. Worton in J. Still (Manchester, New York 1990) - povzema in razvija avtorjev nauk o literarnosti, hermenevtičnem branju, mimezi in semiozi ter medbesedilnosti ob virtuozni in pedantni interpretaciji zagonetnega Bretonovega besedila. Riffaterre pokaže, da so medbesedilne predloge (intertekst, medbesedilo) odločilen dejavnik pri bralčevem vzpostavljanju smisla na videz nelogičnega, samovoljnega, aleatorič-nega domišljijskega sveta, kakršen nastaja s procesi nezavednega. Med medbesedilnim branjem in retoriko nezavednega (potlačitvami, nadomestki) odkriva vrsto vzporednosti, a tudi pomembne razlike.