Ufrjene državne meje Znani pregovor pravi: »Nič novega ni pod soncem.« Maginotova utrdbena črta, ki varuje vzhodno mejo Francije proti Nemčiji, je vzbudila občudovanje sveta, ki ga je bil deležen tudi njen vis-a-vis na nemški strani: Siegfriedova utrdbena črta. Kaj povsem novega pa ti črti nista. Nekaj sličnega so imeli že Kitajci nekako pred 3500 leti. Sredi drugega tisočletja pred Kristusom so namreč začeli Kitajci utrjevati severno mejo svojega državnega ozemlja. S severa so prodirala nomadska (pastirska) plemena na kitajsko ozemlje ter so tamkaj ropala, kar se je uropati dalo. Tako se dogaja tudi danes in zato tudi v tem oziru velja: »Nič novega pod soncem.« Kitajci bi bili morali imeti na meji močno oboroženo silo, ki bi naj odbijala napade divjaških plemen. V svoji veliki praktičnosti pa so si stari Kitajci pomagali s tem, da so na meji napravili utrdbe. Iz početka so te utrdbe bile zemski nasipi. Vedno bolj pa so se izpopolnjevale. Naposled so dobile obliko syetovno znanega kitajskega zida, čigar ostanki so še danes ohranjeni. Ta zid je bil 2500 kilometrov dolg, 16 metrov visok in povprečno 7 metrov debel. Iznad zidu so se dvigali v presledkih dve nadstropji visoki stolpi, prav tako so bila napravljena v presledkih tudi vrata. Kitajski zid je v polni meri izvršil nalogo, radi katere je bil postavljen. Prihranil je Kitajski ogromno število človeških življenj, ki bi bila izgubljena v obrambi zoper napade nenasitnih roparskih plemen, ter rešil Kitajsko pred uničenjem. Misel utrdbenih naprav, ki izvira iz obrambnega nagona človeka, se da zgodovinsko zasledovati pri vseh narodih. Istočasno kot Kitajci so tudi stari Asirci, ki so prebivali v Mezopotamiji (v medrečju svetopisemskih rek Evfrata in Tigrisa), gradili močne utrdbe, obstoječe iz okopov, nasipov in stolpov. Mojstri v grajenju utrdbenih naprav so bili Rimljani, ki so bili odličen vojaški narod. Slavni rimski vojskovodja in državnik Julij Cezar (t leta 44. pred Kristusom) je izumil takšno gradnjo vojaškega tabora, kamor so se rimske legije umaknile v primeru nevarnosti in tudi prezimile, da je bil skoro nezavzeten. Ta vzorec je ostal merodajen do srednjega veka. V tej dobi so si tudi vitezi zgradili svoje gradove po visokih, skoraj nedostopnih krajih. Če stojimo danes pred razvalinami teh gradov, zdrkne mnogoteremu preko ustnic vprašanje: »Čemu so si zgradili gradove na takšnih višinah? Saj vendar tukaj radi vetra in vihre ni bilo prijetno stanovati.« Takrat ni šlo za prijetnost, marveč za varnost. Ti gradovi so bili zidani iz debelih zidov, zavarovani z jarki in dvižnimi mostTi. V teh bivališčih je bila gospoda varna pred sovražniki. Ko so se potem razvila mesta, so se zavarovala z zidovi, širokimi do 3 metre in visokimi do 10 metrov, iznad katerih so se dvigali do 20 metrov visoki obrambni stolpi, pred zidoir pa so bili izkopani jarki. Tudi Maribor je imel tak obrambni zid, čigar obrambni stolpi so še ohranjeni. Moderno orožje je spremenilo tehniko grajenja utrdb, ni pa takšne utrdbe storilo nepotrebne. V svetovni vojni so igrale veliko v)ogo belgijske utrdbe, zlasti pa francoska utrdba Verdun. Borbe okoli te trdnjave so bile najbolj krvave v svetovni vojni ter so stale življenje stotisočev vojakov. Trdnjava pa je v polni meri izpolnila svojo nalogo: zadržala je prodiranje sovražnega vojaštva. Geslo, ki ga je izdal sloveči poveljnik te trdnjave maršal Petain: »Ne bodo prodrli (namree Nemci)», se je povsem uresničilo. Zato je to geslo zabeleženo na označkah frančoskih čet, ki so v sedanji vojni zasedle Maginotovo črto. To je ogromna vrsta utrdb, zapirajoča vzhodno mejo Francije proti napadu Nemčije. Zgrajena je bila na pobudo francoskega ministra Andreja Maginota (f 1. 1932.), ki se je bil udeležil svetovne vojne ter bil hudo ranjen, da si je komaj rešil življenje. Da bi Francijo obvaroval nesreče, da bi zopet izgubila toliko svoje dragocene ljudske krvi kot med svetovno vojno, je sprožil idejo utrdbene črte, ki bo za sovražnika neprehodna. Proti njej je narodno-socialistična vlada v Nemčiji zgradila Siegfriedovo črto, ki je bila dograjena malo pred izbruhom sedanje vojne. V teh dveh črtah si oba sovražnika stojita nasproti kot dva leva, ki si rjoveč kažeta zobe iz močnih kletk, v kateri sta zaprta. Zgled Francije je nagnil male narode, da so začeli z obmejnimi utrdbami zasigurati svojo varnost in neodvisnost. Vodilo jih je prepričanje: Bolje davek v denarju kot davek krvi. Finci so zgradili svojo Mannerheimovo črto, ki je dolgo časa kljubovala ruski sovjetski premoči ter bi morda tudi vzdržala napade, če bi bila opremljena s tako močnimi topovi, kot jih je imela sovjetska armada, in če bi Finci razpolagali s potrebnim številom letal. Ruski sovjeti so se iz lastne skušnje prepričali, kaj pomenja močna utrdbena črta, in zato so začeli namesto Mannerheirnove črte graditi svojo — Vorošilovo — črto, v Aziji pa proti Mandžukuo (mandžurski državi) Stalinovo črto. Poljaki so storili veliko napako, da niso svoje meje zavarovali z utrdbami. Ako bi zgradili primerne obmejne utrdbe, bi se bili v septembru lanskega leta premočnemu sovražniku uspešneje in dalje ustavIjali. Danci so pred tednom dni preizkusili, kakšna je usoda države, ki je brez utrjene meje in ki razpolaga z dvema divizijama oborožene sile. Druge male države pa so pokazale večjo energijo v obrambni pripravi svoje države in njene varnosti. Belgijci so zgradili Albertovo črto. Nizozemci hočejo poleg utrdbenih naprav, ki so jih zgradili, uporabiti tudi svoje vodovje, da s poplavo ozemlja onemogočijo ali vsaj zavrejo sovražni napad. Romuni so zgradili svojo Karlovo črto. Grki so te dni dovršili svojo Metaksasovo črto, ki so jo gradili pet let in ki razpolaga s 3000 utrdbami. Vsaka mala država mora — to sedanje mednarodne razmere brezpogojno zahtevajo — storiti vse, kar je potrebno za obrambo svoje eksistence in njene neodvisnosti. Eden izmed najvažnejših pogojev, ki mora biti v sedanji dobi izpolnjen, je utrditev državne meje.