Organizatorji krvodajalstva o načrtih
AIDS — kuga sodobne dnižbe — ne pojema. Celo nasprotno — dolga inkubadjska doba je poglavitni ra-zlog, da ne izbruhne naenkrat in v vsej svoji slrahoti. O tej bolezni so se na široko ra/pisali tudi vsi jugoslo-vansld časopisi, zato sploh ne mo-remo o njej povedati kaj povsem no-vega. Novo pa je vendar to, da njena pojava v časopisih in v zahodnih dr-žavah tudi njene žrtve, niso ostale brez odmeva. Nemoč obolelih in sbah pred okužbo sta opravila svoje tudi v naših vrstah. Lani je upadlo število krvodajalcev, pa čeprav ravno krvodajalci ne morejo oboleti, pač pa le tisti, ki kri ali njene sestavine prej-mejo kot bolniki. Še več. Naši krvo-dajalci so edini, ki lahko rcsnično in brez izjeme rečejo: »Mi smo zdravi, mi nimamo te bolezni,« sai od marca letos kri vsakega krvodajalca podvr-žejo strogim preiskavam. Preiskava je zapletena. draga, toda nadvse ko-ristna, saj lahko le tako zanesljivo tr-
dimo, da v naših bolnišnicah zdra-vimo z zdravo krvjo. In še nekaj. Vsak, človek, ki se ne počuti najbolje in misli, da je z njiin nekaj narobe, naj se odloči za dajanje krvi in kmalu bo vedel, pri čem je. Tudi o tem smo se pogovarjali na posvetu, ki ga je prejšnji mesec organizirala občinska organizacija RKS Ljubljana Mosle-Polje.
Zbrali smo se v četrtek, 17. aprila. Naš posvet je bil v bistvu sproščen pogovoro najpotrebnejših nalogah v zvezi z organizacijo krvodajalskih akcij in o težavah, ki se pri tem pora-jajo. Pogovora sta se udeležili tudi dr. Melanija Viksan, direktorica zavoda za transfuzijo, in inž. Nada Irgolič, predstojnica            farmacevtskega
oddelka zavoda za transfuzijo.
Na pogovoru je bilookoli 35 orga-nizatorjev krvodajalstva iz naših de-lovnih kolektivov, predstavnikov sindikata in občinske organizacije RKS. Najpogostejše pripombe so le-
tele na vedno večjo gnečo. ki vlada na zavodu za transfuzijo, na zakajene prostore, na probleme pri spodbuja-nju in iskanju novih krvodajalcev. Pota in načini so v delovnih organiza-cijah najrazličnejši, v vseh primerih pa uspehe lahko pripišemo le pra-vemu odnosu do članov, samoinicia-tivnosti in nenazadnje zgledom or-ganizatorjev samih. Razmere na za-vodu za krvodajalstvo — zgradba je že preživela svoje najlepše čase, saj ima 28 let — se ne bodo izboljšale. Če pa so razmere, v katerih dajejo kri tisoči naših občanov, slabe, kot doda-ten napor pritiskajo tudi na vse v za-vodu zaposlene, katerim se delovne razmere prav tako slabšajo. Če so ob ustanovitvi zgolj jemali kri in jopoši-Ijali bolnišnicam, je danes vse skupaj povsem drugače. Zdravljenje se je povsem spremenilo, saj večino bol-nikov podvržejo komponentni tera-piji, torej jim dajejo le tiste krvne se-stavine, ki jih bolnik nujno potrebu-
je. Za tak način zdravljenja pa po-trebujemo mnogo novih aparatur in mnogo hladilnih zmogljivosti, kjerte sestavine hranijo. Da se delovne ra-zmere na zavodu slabšajo, priča tudi dejstvo, da so računalnik- namestili kar v knjižnici.
Zavod za transfuzijo bo bržčas delal še naprej v nespremenjenih. to je težkih razmerah. Krvodajalci se bomo — ne glede na vse to — odzi-vali v enakem ali celo v večjem števi-lu, saj se zavedamo, da je kri naj-boljše in v ranogih primerih žal tudi edino zdravilo. Krvodajalci iz naše občine smo lahko ponosni na svoje rezultate, na množičen odziv v naših kolektivih, pa čeprav vsega tega ne obešamo na veliki zvon. Se v našem občinskem glasilu — Naši skupnosti — ne najdemo imen vseh delovnih okolij, ki zgrinjajo svoje zveste kr-vodajalce na zavod »delat gnečo in slab zrak«. Bo pa zato v prihodnje bolje...