Glasnik S.E.D. 44/1 2004, stran 127 ETNOLOGIJA JE POVSOD
m.
Recenzija, prikaz knjige, kritika /1.25 Miloš Likal"
ANTON GRIČNIK:
POHORSKA BESEDNA SAMORASTNIKA - BRATA 
MIKLAVEC IN NJUNE IZVIRNE POVESTI
Publicistu Antonu Gričniku se je že pred desetletji porodila 
želja, da bi se posvetil pisanju o delu, življenju in navadah 
naših prednikov s Pohorja. Tudi on je Pohorec, zdaj živi v 
Ljubljani. Doslej je izdal kar precej knjig o tem koščku naše 
domovine. Naj jih naštejemo le nekaj:
Zapisi in pričevanja sejalcev. Kronika župnije sv Kunigunde na 
Pohorju, 1989;
Sonca mi daj. Kebeljska kronika, 1991;
Noč ma svojo moč. Pohorske pripovedi, 1994;
Koprivnik in njegovo Pohorje, 1997;
Fariče. Ljudske pripovedi iz Haloz, 1998;
Hvalnica Pohorju, Zbornik pohorskih ljudskih besednih ustvar­
jalcev, 2000.
Decembra leta 2003 je izšla Gričnikova nova knjiga, ki zaobje­
ma 340 strani. Poimenoval jo je Pohorska besedna samorastni­
ka - brata Miklavec in njune izvirne povesti. Gre za Petra 
Miklavca - Podravskega (1859-1918), zaslužnega prevajalca 
slovanskih literatur, in brata Filipa s psevdonimom Pohorski 
(1863-1910). Tudi on je pisal.
Ko je začel Gričnik raziskovati naši generaciji nepoznano živl­
jenje in delo obeh bratov, je bil presenečen. Ugotovil je, da je 
literarni in publicistični pojav bratov Petra in Filipa v slovens­
ki literarni zgodovini nekaj posebnega. Redko se s tako silovi­
tostjo, zagnanostjo in ljubeznijo loti trde ledine pisanja in 
besednega ustvarjanja, kot sta se ta dva pohorska garača, 
težaka, samouka in samorastnika.
Razlogi za to so različni. Eden je gotovo talent oziroma nadar­
jenost, ki ju je silila v delo na kulturnem, narodnobuditeljskem 
in gospodarskem področju, pa čeprav sta imela le osnovnošol­
sko izobrazbo. Brez dvoma jima je šlo pri tem tudi za gospo­
darski dvig, kulturno omiko, ljubezen do svojega kraja in 
Pohorja. Slutila ta, da se bo morda nekoč v prihodnosti domov­
ina osvobodila prevelikega nemškega vpliva in gospostva. Zato 
taka silna navezanost na vse Slovane, na njihovo kulturo in 
jezik. In še nekaj je treba povedati. Ribnica je bila za tiste čase 
v vsakem pogledu zelo napredna, zlasti še kulturno. Tja je 
takrat prihajalo veliko časopisov in mohorjevk.
V knjigi Pohorska besedna samorastnika so objavljene njune 
povesti. Tako Peter med drugim opisuje razmere pod graščaki, 
težave s kmetovanjem in novačenjem novih vojakov, težko živl­
jenje delavcev v kamnolomu Josipdol in solidarnost s trpečimi 
v Bosni. Pisal je tudi strokovne in buditeljske članke. Sredi 
odročnih pohorskih gozdov se je naučil skoraj vseh slovanskih 
jezikov in prevedel domala vsega Sienkiewicza in več drugih 
slovanskih avtorjev.
Drugi samorastnik, brat Filip, se je ukvarjal z gospodarskimi 
vprašanji. Precej je pisal v tedanji časopis Slovenski gospodar. 
Od narodnega blaga, ki gaje zbral na Pohorju, je priobčil nekaj 
pesmi v Slovenskih večernicah in Koledarju Mohorjeve 
družbe. Na skoraj sto straneh pred nedavnim izšle knjige sta 
objavljeni dve njegovi povesti in dva članka.
Na rojstni hiši na Orlici na Pohorju so Petru leta 1956 vgradili 
spominsko ploščo. Spomin nanj sta obudila Društvo prevajal­
cev Slovenije in Zveza mariborskih kulturnih delavcev.
V spremni besedi je dr. Matjaž Kmecl med drugim napisal: 
»Brata Miklavca, še posebej Petra, je vodila globoka slovenska 
in slovanska zavest, obenem pa skoraj religiozen odnos do 
besede. Vsekakor kljub pozabljivosti obstajata dvoje markant­
nih pohorsko-slovenskih osebnosti in poosebljenosti nečesa, 
čemur bi lahko rekli ljudska kulturno-ustvarjalna samozavest.«
V dodatku je avtor želel iz pozabe »potegniti« še tretjega 
pohorskega besednega samorastnika, in sicer Petrovega sina 
Cirila Miklavca, ki ga predstavi z dvajsetimi lovskimi zgodba­
mi.
Gričnikova objava literarnih del bratov Miklavec je pomembna 
tudi z etnološkega stališča. S pomočjo knjige bomo spoznali 
velik kos polpreteklega življenja na Pohorju ter tamkajšnje 
šege in vraže.
Datum prejema prispevka v uredništvo: 12. 3. 2004