Kako si nabavimo aparate za šolski radio. Ko se je začul prvi klic, ki je veleval, naj se v šole uvede radio, je bilo med učiteljstvom brez dvoma 90% takih, ki so se s tem strinjali in bili pripravljeni sodelovati, da si šole na= bavijo radio-aparate. Ta:ko takrat! Danes ni nič čudnega, če nimajo aparata eno, dvo, ali sploh manjše šole, je pa čudno, da še nimajo radio-aparatov višje organizirane šole. Ali ni slkoraj žalostno, da so še danes šole, ki imajo 10—15 učiteljev, brez radia? Upam si namreč trditi, da bi šole večraz* rednice mogle kljub gospodarski krizi v teku leta zbrati sredstva, ki so potrebna za nabavo aparata. Vem, da se mi bo ugovarjalo, vem to, a nič ne de, povem pa naj le, da bi bilo mnogo več aparatov na naših šolab in pri privatnikih, če bi bilo malo več tozadevnega podrobnega dela. Skoro v vsaki vasi je dobiti fcoga, Iki bi si nabavil aparat, če bi mu kdo prigovarjal in mu v slučaju potrebe priskočil na pom<j<č. Zdi se mi potrebno poudariti, da je treba dati učiteljstvu možnosti, da si pridobi čim več tozadevnega znanja. Naj bi na vsakem sestanku učitefjskega društva bil po možnosti tudi razgovor in poročila radio-amaterjev. Če se komu zdi to danes nepotrebno, bo videl čez čas, da bo to nujna potreba. Naj bi vsako učiteljslko društvo vsaj enkrat izvedlo za svoje člane praktično inštala= cijo antene in potrebnih vodov. Pojasniti bi bilo najvažnejše o aparatu, to bi za naše glave nc bilo preveč, da bi to delo v bodoče mogel sam izvršiti, pa naj bo to v šoli ali pri privat* niku! Vprašanje, kdo naj v oddaljeni vasi in= štalira aparat, ni tako enostavno. Navajam v sledečem, kako bi prišle do aparatov večrazrednice. Vzemimo 5-razrednico s 3 vzporednicami — osem razredov in osem učiteljev. Krajevni šolski odbor bi mogel nekaj utr* peti (nepredv. izdattki). S tem denarjem bi se nabavilo vse razen aparata in zvočnika. Napeljavo bi izvršili sami. Kaj pa aparat in zvočnik? To bi stalo slkupaj (dobro blago) recimo Din 4000-—. Kje jih dobiti? V posojilnici, ki jih je po deželi dovolj! Vsi učitelji naj bi prevzeli poroštvo za posojlo. V šoli bi bil prav dober radio, v posojilnici pa tudi lep dolg. Nič ne de. Ako bi bil aparat v skrbnih rokah, bo delal brezhibno leta in leta. Dolg pa bi se odplačeval: 1. s prosto vstopnino javnih predavanj in koncertov; 2. s prispevki šolske mladine. Gotovo bi otroci darovali tudi za radio, če darujejo- za toliko drugih namenov; 3. s prispevkom kraj. činiteljev; 4. z dohodki mladinskih prireditev; 5. s podporo raznih društev in ustanov. Pri dobri organizaciji, kar na taki šoli ni težko, bi bilo po preteku enega leta v posojilnici nič ali malo dolga, v šoli pa radio _pa* rat. To ni na nobeni večji šoli nemogoče, zato pa... Drugače in težje je na manjših šolah. Tudi ne kaže nabavljati tako dragih aparatov, (kajti nabavni in vzdrževalni stroški so z ozirom na število učencev preveliki. 'In naj bo gorska, oddaljena šola brez aparata? Tudi tu bi se našel izhod. Kraj. cinitelji bi dali na razpolago za antenskih material in potrebno brez aparata. Kje dobiti aparat? Aparat s slušalkamii, mislim. Učitelj na hribovski šoli danes skoro ne more biti brez radia. Večeri so dolgi. Pri aparatu pa je študij in zabava. Če bi učitelj žrtvo* val okroglo Din 800-—, pa bi imel aparat, ki bi ustrezal namenu. Potem bi ga tudi uporabljal z mirno vestjo ob vsakem času. Zdi se mi, da se razumemo. Ako bi odšel s šole, bi ga vzel s seboj, če bi ga na novi šoli potreboval, ali pa bi ga prepustil nasledniku za primerno odšikodnino. Zdi se mi, da bi bil ta način najbolj primeren za rešitev tega vprašanja na manj organiziranih šolah. Kot učilo pa bi služil še bolje. Morda bo kdo oporekal, češ, kako naj ga pa uporabljam v šoli, če ni zvočnika? Temu moram povedati, da se tudi pri pouku dajo slušalke prav s pridom uporabljati, poudarjam — prav s pridom. Prcden pa končam, ponovim željo, naj sreska učiteljska društva storijo vse, Ikar je možno, za izobrazbo radio^amaterjev, kajti ti bodo pripomogli ik razvoju našega šolskega radia. Petelin, Škrilj.