Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Grupps Katoliški I Uredništvo in uprava: Cena : Posamezna štev. 1. * r Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L HO Poduredništvo : Za inozemstvo : Mesečno L 190 Trst, Vicolo delle Rose štev. 7 Poštno ček. račun: štev. 21 1: MIO J mk Leto VII. - Štev. 23 Gorica - 9. junija 1955 - Trst izhaja vsak četrtek Deset let po veliki tragediji v Prišlo je leto 1945, spomlad letu 1945. Življenje se je prebujalo v naravi kot vsako leto. Slovenska zemlja se je venčala in odevala v nov nakit. Mesec majnik je prihajal v deželo, mesec cvetja in šmarničnih pobožnosti... Vihar vojne je ponehaval. Z ven-čanim majem je prihajalo tudi upanje, da pomlad prinaša mir in blagoslove razbičani slovenski zemlji, da se bliža konec križevega pota slovenskega ljudstva. Mnogim ljudem in narodom je pomlad 1945 res prinesla miru in svobode. Slovenski narod pa teh darov ni bil deležen, nasprotno, prtšel je na Kalvarijo, do svoje enajste postaje. Postalo je očividno, da je barantanje za slovensko zemljo, ki so ga napravili trije veliki v Teheranu in Jalti, bilo grozna resnica; postalo je jasno, da je Tito-komunist dobil potom Stalina oblast tudi nad Slovenijo. Še so pesti slovenskih borcev stiskale puške, toda prišlo je povelje za umik z enim samim ciljem * poiskati zavetje pri zahodnih zaveznikih, pri Angležih. Z borci pa je odšel tudi del slovenskega naroda, ki se je odtrgal od doma in odšel iskat svobodo. Desettisoči so zapustili svojo domovino, žrtvovali svoje imetje in se podali v tujino, v negotovost; starci in starke, zreli možje, žene in otroci, z vozovi, peš, na kolesih, z eno samo željo priti iz pekla, ki se je odpiral nad slovensko zemljo. Gnetli so se po cesti ljudje^ in živina, civilisti in vojaki, vozovi in tanki. Za hrbtom partizanska vojska, ki je zasedala Ljubljano, ko so se umaknili domobranci, pred njimi pa gore in Ljubelj in zmedena in nasprotujoča si poročila o po partizanih zaprtih cestah in poteh onstran Karavank na Koroškem. Vetrinjsko polje je bilo mejnik, tam so se ustavili. Tam so se izročili Angležem v varstvo. In tam se je zgodila velika izdaja. Tam se je odigrala največja tragedija slovenskega naroda. Na Vetrinjskem polju je križev pot slovenskega naroda dospel do svoje 11. postaje, na Kalvarijo, ki se je raztegnila preko vse slovenske zemlje v en sam grob od Jesenic pa preko Št. Vida do Teharjev in Hrastnika, od Kočevskega roga pa preko Krasa do Grgarja. Trnovske-ga gozda in Bazovice. Slovenija je postala v še večji meri dežela strahu, terorja, mučilnica 20. stoletja — krvava zemlja, kjer je nedolžno prelita kri skoro zadušila pomladno rast. V grozotni bolečini je umolknilo, onemelo slovensko ljudstvo. Tako strahotna je bila bolest slov. mater in očetov, žena, sester, deklet in otrok, da ni bilo ne solz ne joka, samo iz prepadenih obrazov je bilo brati eno samo vprašanje: O Bog, ali je to resnica? Ali je to mogoče? Najhujša rana. ki je bila zadana slovenskemu narodu pred desetimi leti, je gotovo ta vetrinjska tragedija, izdajstvo, vrnitev in pokol okrog 12.000 slovenskih protikomunističnih junakov in njihovih sorodnikov. Človek ne more doumeti, kako so Angleži mogli napraviti to strašno napako. Sicer se pa ni čuditi. Saj so zavezniki in predvsem Angleži nekaj takega spet hoteli napraviti na Koreji, ko so hoteli ugoditi komunistom in prisilno vrniti vojne ujetnike. Z lažjo so tiste dni pred desetimi leti nalagali slovensko kri na ka- mione v Vetrinju. S petjem je šla mladina na avtomobile, robci so vihrali v zadnji pozdrav. Obljubljena je bila Italija, Palmanova, a ne v Italijo, v Kočevje, v Podrožco in Pliberk so vozili ljudi v roke komunističnih partijcev. In šli so na delo. Preko osem tisoč njim izročenih oseb je bilo pobitih brez sodbe, s strelom v tilnik, še živi so nekateri padali v globoke jame, množične grobove. Nato pa so v jame metali bombe in živo apno in rušili robove jam, da bi jih vsaj nekoliko zasuli. Ali redki, ki so se rešili iz teh grobov, ker niso bili zadeti, so danes žive priče in njih pričevanje je razgalilo svetu vso strahoto vetrinjske tragedije. Titovci bi danes radi na vse načine prikrili, zavili ta množični zločin. Toda nedolžna prelita kri vpije po maščevanju, mora biti poroštvo svobode in zmage pravice nad hudobijo. Naj titovski in njim udinjeni listi v domovini in v zamejstvu molčijo, kolikor hočejo o tej grozni moritvi, ne bodo izbrisali s sveta spomin nanjo. Vsi pošteni Slovenci doma in V V V SOiBOTO 18. JUNIJA BO PRAZNIK PRIKAZOVANJA M. B. NA SVETI GORI. V TEH NEGOTOVIH ČASIH SMO NJENE POMOČI ŠE BOLJ POTREBNI 0- BRACAJMO SE K NJEJ IN NE BOMO OSRAMOČENI. v tujini se danes spominjamo svojih dragih, svojih žrtev. Dragi Slovenci! Naj bodo prvi dnevi junija spominski dnevi vseh slovenskih žrtev za svobodo. Spominski dan, dan molitve za tiste, ki so dali svoje življenje, da bi slovenski rod mogel svobodno živeti. (Iz govora na spominski proslavi za pobitimi Slovenci v Gorici 5. 6. 1955). Nauk Beograda Hrupni beograjski razgovori med sovjetskimi in jugoslovanskimi politiki so za nami. Na koncu razgovorov so objavili uradno izjavo, ki pove nekaj o vsebini razgovorov ter razlaga načela bodoče skupne sovjetske in jugoslovanske politike. Objavili so seveda le tisto, kar so svetu hoteli povedati, ne pa onr'ga, kar mora ostati tajno. Zakaj so šli Sovjeti v Beograd ? Kaj so dosegli? Kaka bo bodoča jugoslovanska politika ? Sovjeti so šli v Beograd zato, da bi pridobili Tita za svojo novo, zelo spretno politiko, ki naj zanese komunizem v svet na miren način in ne več z vojaškimi grožnjami, kakor doslej. Pred tem pa so morali poravnati nekaj starih računov. Razveljaviti so morali prekletstvo, ki ga je 1. 1948 izrekel vesoljni komunizem nad Titom, se ponižati in se mu o-pravičiti. Hruščev je to spretno storil, kakor da prinaša novo žrtev za mir. Sovjetski in jugoslovanski komunisti so se spet pobratili. Kaj so se v Beogradu domenili? Tega razen tistih, ki so pri razgovo-rih sodelovali, nihče ne ve, vsaj v podrobnostih ne. Znane dogovore pa lahko razdelimo v dve polovici. Prva se nanaša na odnošaje med sovjetskimi in jugoslovanskimi komunisti, druge pa na mednarodno politiko. \ prvi polovici je zmagal lito. Odslej bo tudi njegov komunizem pravoveren in Sovjeti mu ne bodo več zamerili, če ho Tito v Jugoslaviji ljudem malce drugače vsiljeval ter \l>ijal v glave komunizem, kakor delajo oni v Sovjetski zvezi. Včasih ho lahko tudi malo drugače govoril, kakoi oni, glavno je, da je komunist in da za komunizem dela. S tem pobratenjem je padla težka coklja z mednarodnega komunizma, ki bo svobodneje zadihal in dobil nov polet. V zameno za to »zmago« pa je Tito Sovjetom obljubil, da bo odslej na vseh področjih zagovarjal in podpiral njihovo zunanjo politi, ko proti Združenim državam, zlasti glede komunistične Kitajske, For-moze, nevtralizacije Nemčije, razorožitve in atomske bombe, ^e pose. hej jim je obljubil podporo pri njihovem načrtu za tako imenovano evropsko kolektivno varnost. Z njo hočejo Sovjeti preprečiti sodelova- nje Nemčije pri zahodni obrambi, razkrojiti ves zahodni obrambni ustroj ter stisniti Amerikance iz Evrope. Če bi to dosegli, bi lahko napravili s svojimi armadami le prijeten sprehod, pa bi bila vsa Evropa njihova. Ta je glavna vsebina beograjskih razgovorov, v kolikor je sploh znana. In že zaradi tega se je Sovjetom res izplačalo iti v Beograd, dasi so šli s klobukom v roki. Odslej bo Tito trdno vprežen v voz sovjetske diplomacije. Zahodni krogi gledajo na izide beograjskih razgovorov zelo naivno. Kakor prej niso hoteli verjeti, da se Tito nikdar ne ho pridružil Zahodu, tako zdaj nočejo verjeti, da se z naglimi koraki vrača na Vzhod, Izidi zadnjih volitev na Siciliji Italijansko politično življenje je bilo zadnji teden povsem obrnjeno na deželne volitve na Siciliji. To so bile edine večje letošnje volitve v Italiji. Od njih so pričakovali zato, da nekoliko pokažejo, kakšno je razpoloženje ital. volivcev v sedanjem času, da bodo mogli presoditi, ali gredo ti na levo ali na desno. To bi jim služilo za orientacijo za splošne volitve, ki bodo prihodnje leto. Zato ni čuda, če so vse stranke mobilizirale svoje sile za politično propagando, ki je bila zlasti zadnji teden silno živahna, vendar korektna. 0 komunistih pravijo, da so poslal i na sicilski otok nekaj tisoč aktivistov iz ostalih pokrajin države. A tudi druge stranke niso varčevale s propagando. Po taki pripravi so v nedeljo Šli volivci na volišče. Udeležba je bila precej visoka, nad 8a% upravičencev je volilo, kar je precej visok odstotek. Volitve so potekle mirno brez neredov. Izidi so bili naslednji: KD 885 tisoč glasov (38,6%): KPI 481 tisoč (20,8%); socialisti 225 tisoč (9.7%); MIS 222 tisoč (9,6%); monarhisti 238 tisoč (10,3 odstotkov); liberalci 81 tisoč (3,9 odstotkov); demokr. social, in re-P«hl. 72 tisoč (3,1%); ostali 70 tisoč (3°/o), Posamezne stranke si bo- do takole razdelile poslanske mandate: KD 37, komunisti 20, social. 10, MIS 9, monarhisti 8. liberal. 3, social, demokr. in republ. 2, ostali 1. V primeru s prejšnjimi volitvami so kršč. demokr. pridobili 7 poslancev ter okrog 70 tisoč glasov, socialisti pa 55 tisoč glasov več; komunisti so izgubili 15 tisoč glasov: o-stale manjše stranke so prav tako vse malenkostno nazadovale, tudi misini in monarhisti. Sedaj nastane vprašanje, kako bodo sestavili novo deželno vlado. Stranke demokratične sredine imajo namreč skupno le 42 poslancev, torej tri manj kot polovico. Naloge kat. tiska Okrožnica Pija XI. »Divini Redemp-toris« pravi tako: »Veliko pomoč za obnovo krščanskih nravi mora dati katoliški tisk, ki naj najprej z raznoterim zanimivim čtivom ljudi privabi, jim potem vedno bolj pojasnjuje socialni nauk Cerkve, odkriva natančno in obširno nakane nasprotnikov, podaja proti njim orožje, ki se je že drugod najbolj izkazalo, predlaga, kako bi bilo mogoče preprečiti slepivo agitacijo komunistov, ki so z njo premamili že mnogo ljudi tudi dobre vere.« kjer bo kmalu krepko stal z obema nogama. Amerikanci ga bodo še vedno podpirali, da bi ga »zadržali« tam, kjer ga ni več, londonski radio pa bo še govoril, da je Tito odlično položil diplomatski izpit med beograjskimi razgovori. On ga je res, anglo-ameriška diplomacija pa je zaslužila nezadostno, kakor že tolikokrat v diplomatski tekmi s Sovjeti. Beograjski razgovori bodo vplivali tudi na politični položaj na Goriškem in Tržaškem. Titovci in ko-minformisti, ki so se zadnja leta grizli kot pes in mačka, bodo v doglednem času preboleli pretekle razprtje in se združili v bratskem objemu. Že danes moramo misliti na to, da se bo njihova moč ojačila, če svobodni krščanski in demokratični ljudje ne bodo dovolj budni. In še en nauk. Nekateri nekdanji protikomunisti so se zadnja leta zazibali v prijetne sanje, da titovstvo izgublja komunistični značaj in da ni več nevarno. To lahkomiselno mnenje je postajalo že nalezljivo, zlasti, ker so ga titovci sami podpihovali in širili. Danes je tudi te utvare konec. Tito je 'bil komunist in bo komunist ostal. Najprej to in šele potem drugo, na primer nacionalist, ako bo to komunizmu koristilo, drugače pa ne. »Katoliški glas« je to vedno trdil. Zdaj je Beograd potrdil, da je imel prav. Važen sestanek Prvi dan junija je bilo otvorjeno v Messini zborovanje zunanjih ministrov Jeklarske in premogovne skupnosti. Na dnevnem redu sta bili dve točki. Prva točka se je nanašala na izvolitev' novega predsednika Visoke' oblasti Jeklarske in premogovne skupnosti; druga točka pa je bila proučitev načrta, ki so ga predložile vlade Beneluksa (Belgije, Nizozemske in Luksemburga). Ta načrt vsebuje podrobne predloge za bolj široko in korenito gospodarsko združitev držav, ki so članice te skupnosti. K tej skupnosti spadajo, kakor znano, poleg držav Beneluksa tudi Italija, Francija in Zapadna Nemčija. Za novega predsednika Visoke o-blasti Jeklarske in premogovne skupnosti je bil izvoljen znani francoski državnik in bivši ministrski predsednik Rene Mayer, ki je spadal med najbolj navdušene zagovornike evropske obrambne skupnosti in ki je še vedno vnet zagovornik združene Evrope. Prejšnjemu predsedniku Jeannu Monnetu, kateremu je potekel čas službe, se je predsednik konference, zunanji minister Luksemburga Jožef Beck. zahvalil v imenu vseh za njegovo nadvse u-spešno delovanje. V svojem nagovoru se je spomnil velikega pobudnika združene Evrope Alcida De Ga-sperija. Glavni del konference je bil posvečen proučitvi načrta Beneluksa za čim tesnejšo gospodarsko združitev članic Jeklarske in premogovne skupnosti. Omenjeni načrt predvideva v prvi vrsti ustvaritev skupnega evropskega tržišča, ki bi bilo prosto vseh carin in vsake omejitve glede količine izvoženega blaga. To skupno tržišče naj bi se ustvarilo polagoma in v raznih etapah. Gospodarska združitev predvideva tudi prosto selitev delavcev iz ene države v druge in še veliko drugih koristnih ukrepov. Zamisel združene Evrope ni torej umrla, ampak postaja iz dneva v dan bolj aktualna. Jasno je namreč, da bi gospodarsko združenje Evrope pomenilo izdatno zboljšanje blagostanja njenih prebivalcev ter pripravilo polagoma pot Združenim državam zapadne Evrope. Adenauer vabljen v Moskvo Sovjetski zunanji minister Molotov je v torek poslal posebno noto nemškemu ministrskemu predsedniku, v kateri ga vabi, naj pride v Moskvo na razgovore o zadevah, ki zadevajo obe državi. Ta korak sovjetske vlade je zelo drzna poteza, saj stavi na glavo vso dosedanjo sovjetsko politiko do zapadne nemške republike. Sovjeti so namreč smatrali do sedaj za edinega predstavnika nemškega naroda svojo vzhodno nemško republiko, Adenauerja pa le za zastopnika nemške klike, ki se udinja zapadnim kapitalistom. — Predno kaj odgovori, se Adenauer želi posvetovati z nemškimi in tudi zavezniškimi politiki. Kakšen bo odgovor, bomo videli. Negotovo je tudi kakšen odgovor bo dala Moskva na povabilo treh zapadnih velikih, naj se udeleži konference štirih v Ženevi od 18. do 21. julija. To bi morala biti konferenca na ravni najvišjih voditeljev: Eisenhovverja, Edena, Faurea in Bulganina. NAŠ TEDEN V CERKVI 12. junija, 2. pob. nedelja, Leon lil. 13. junija, ponedeljek: Anton Padovanski. 14. junija, torek: Razili j Veliki. 15. junija, sreda: Vid. 16. junija, četrtek: Frančišek Reg. 17. junija, petek: Presv. Srce Jezusovo. 18. junija, sobota: Efrem Sirski. SV. ANTON PADOVANSKI (u. 1231) je bil sodobnik st'. Frančiška Asiškega in je postal tudi član njegovega reda. Rodil se je v Lizboni na Portugalskem. Veliko pozornost je vzbujal na stari univerzi v Co-imbri, kjer je študiral in nekaj časa tudi poučeval. Frančiškovega reda se je oklenil, ko so prinesli iz sev. Afrike mučeniške jo IZ SVETEGA EVANGELIJA /1 eki človek je napravljal ve-/ I j liko večerjo in jih je mno-v g0 povabil. Ob času večerje je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. In začeli so se vsi hkrati izgovarjati. Prvi mu je rekel: »Pristavo sem kupil in jo moram iti pogledat; prosim te, imej me za opravičenega/« Drugi je rekel: »Pet jarmov volov sem kupil in jih pojdem preizkušat; prosim te, imej me za o-pravičenega!« In spet drugi je rekel: »Oženil sem se in zato ne morem priti.«. Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu Gospodu. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in je rekel svojemu služabniku: »Pojdi brž na ceste in ulice po mestu in pripelji semkaj uboge in pohabljene in slepe in kruljave!« Služabnik je rekel: »Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, pa je še prostora.« In Gospod je rekel služabniku: »Pojdi na pota in k ograjam in primoraj jih vstopiti, da se mi hiša napolni. Povem vam pa, nobeden izmed onih mož, ki so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.« (Lk 14, 16-24). * Priliko o veliki večerji je- Gospod povedal v hiši vplivnega farizeja, ki ga je bil povabil k sebi na obed. Z njo je hotel Kristus pozvati na-vzgče, da bi sprejeli njegovo vabilo k veri, ki jo on kot poslanec božji, Mesija, oznanja. Tisti, ki se mu nočejo odzvati, bodo izključeni iz njegove družbe in na njih mesto poklicani drugi narodi. To vabilo in opomin je tudi napoved zgodovinskega dejstva: izvoljeni judovski narod bo ostal ob strani, dočim se bodo neverna ljudstva spreobračala h krščanski veri. Poleg tega prvotnega pomena vidijo mnogi razlagavci in cerkveni očetje v tej priliki vabilo Kristusovo k zavživanju svetega Rešnjega Telesa. Tudi sv. Cerkev misli tako, če ta evangelij postavlja na nedeljo v osmini sv. Rešnjega Telesa. Ob tem evangeliju naj kristjani poživijo v sebi'vero in ljubezen do najsvetejšega Zakramenta, da bodo znali ceniti to nebeško pojedino in k nji radi pistopali. Jezusu ni zadosti, da postavlja Najsvetejši Zakrament. V svoji ginlji- Iz življenja Cerkve LEP REKORD Vas Aharzuza v Španiji, ki šteje okrog 1000 prebivalcev, ima 337 živečih vaščanov, ki so se posvetili Bogu kot duhovniki, redovniki in redovnice. Sedanji župnik, ki je letos praznoval zlato mašo, je vzgojil nad 200 takih poklicev. Mnogo izmed teh je v misijonih. Res lep rekord! Da bi pri nas vsaka vas dala Bogu vsaj nekaj svojih ljudi! TAJNIK ARABSKE LIGE O SV. OČETU V reviji »La Rayon d’Egypte«, ki se tiska* v francoskem jeziku, je zapisal glavni tajnik arabske lige Abdel Hassouna zelo laskav članek o sv. očetu Piju XII. ob priliki njegove šestnajste obletnice kronanja. V svojem članku Abdel Hassouna izreka še posebno zahvalo arabskih narodov sv. očetu zaradi njegovega pravičnega zadržanja glede Jeruzalema, »ki naj bi kakor sveta trdnjava krščanstva ne prišel pod ži-dovako upravo, temveč pod mednarodno kontrolo.« Sv. oče je prejel tudi mnoge čestitke iz raznih muslimanskih držav, kakor Perzije, Pakistana. Egipta in drugih. ostanke prvih frančiškanskih misijonarjev. Mislil je oditi v misijone pa je vihar nje-govo ladjo zanesel na Sicilijo. Od tu je šel obiskat sv. Frančiška v Umbrijo in ta ga je odločil za profesorsko službo. Sv. Anton je prepotoval celo Italijo in veliko pridigal. Bog je po njem storil tudi več čudežev. Največ je deloval v Padovi in tam tudi umrl star šele 36 let. Zato je dobil pridevek »P odo venski«.. Cerkev mn je dala naslov cerkvenega učenika. V Padovi so njemu na čast zgradili veličastno baziliko. Številni romarji prihajajo tja. In tudi skoraj ni cerkve, kjer ne bi imeli njegovega kipa. Ljudje se mu radi priporoča-zlasti v srčnih zadevah. vi zaskrbljenosti, da bi tega velikega daru ne prezrli, nam po sv. Cerkvi pošilja vabilo, naj vsi pristopamo k angelski mizi. Zakaj se povabljeni branijo njegove večerje? Ta večerja ni za njih dovolj važna. Niso lačni, svoje lastne opravke imajo, njih dom jim nudi več zadoščenja, kot pa taka ne-važna, nepotrebna večerja. V resnici se ta prilika glasi kot velika tožba iz užaljene duše Jezusove. Na ta neizrecno bogati dar Gospodovega Telesa in Krvi gleda človek tako, kakor na katerokoli drugo zadevo vsakdanjega življenja, in ga prezira. Tudi danes mislijo mnogi sami pri sebi: »Ali je primerno, da se moram jaz, pa prav jaz, družiti s to ljudsko preproščino?« Ali drugi: »Še tega je treba, kakor da človek nima nobenega važnejšega opravka! Kaj mi pa to nese?« In tretji: »Oh, seveda! Roke sklepati, pobožno oči obračati, zdihovati, pa še k spovedi in svetemu obhajilu! Višek dolgočasja. Imamo pa že lepše in boliše zabave mi, ki nismo tako cerkveni' V takem razpoloženju premnogim minevajo leta, mineva življenje. Vprašamo: Je li to odgovor današnjega človeka, na tisto noč, ko je bil Gospod Jezus izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: »Vzemite in jejte; to je moje telo, ki bo za vas dano; to delajte v moj spomin« (II Kor. 11, 23)? Za odgovor take vrste je moral človek že mnogo človeškega odložiti, ker tu niso več »opravki«, tukaj gre za bistveno življenje. Taki namišljeni veličini, taki silni zaposlenosti in prijetnemu lahkoživju zna enkrat Gospod dokončno zapreti svoja vrata, da jih na stežaj odpre »ubogim in pohabljenim in slepim in kruljavim«. To je tudi že storil. Dobre in preproste duše so razumele njegovo vabilo in začutile privlačnost božje ljubezni. Mnogi, ki jih življenje tepe, lačni in šibki, bolni in nesrečni, spokorjeni v bridkem kesanju, otroci v nedolžnem veselju, in kar je ponižnih, ti so razumeli vabilo. Iz vsakega stanu so; oni vedo, kako so obteženi in trudni, če so sami; in zato si hočejo okrepiti dušo s svetim obhajilom. Taki priznavajo častitljivo skrivnost Telesa in Krvi Gospodove in vedo, da nam je dana zato, da bomo čutili v sebi sad njegovega odrešenja. PORAST KATOLICIZMA MED ČRNCI IN INDIJANCI V USA V zadnjih letih se opaža znaten porast katolicizma med črnci in Indijanci v Združenih državah. Njihovo število se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Med črnci štejejo sedaj že nad 400.000 katoličanov, med Indijanci pa 112.000. V glavnem je to zasluga katoliških šol, ki so vzgojili domačo duhovščino, ki sedaj uspešno deluje med svojimi ljudmi. Prav gotovo pa je to tudi sad dolgoletnih trudov in žrtev našega velikega misijonarja Barage med in-dijiaškim ljudstvom. MOLITEV ZA KARDINALA STEPINCA IN NJEGOVE VERNIKE V RIMU V baziliki Marije Velike v Rimu se pri oltarju Kraljice sveta opravlja vsak četrtek sv. maša za posamezne narode, ki so pod komunističnim nasiljem. Pred kratkim je msgr. Jurij Madjerec, rektor zavoda sv. Hieronima, pred tem oltarjem imel sv. mašo za kardinala Stepinca, »najlepši primer apostolske gorečnosti in hrabrosti,« kakor ga je imenoval sam sv. oče. in za ves hr-valski narod, ki trpi pod brezbožnim ko- munizmom. Sv. maši je prisostvovala poleg hrvatske kolgnije v Rimu velika množica domačih vernikov, kakor tudi predstavniki in člani raznih begunskih skupin. Sv. oče Pij NIL je poslal tudi posebno zahvalo dr. Ludwigu Heilmayerju, ravnatelju vseučiliške medicinske klinike v Fri-burgu, ki je zdravil kardinala Stepinca v njegovi zadnji bolezni. Zdravniška metoda dr. Heilmayerja se je izkazala za uspešno, tako da se je zdravje kardinala Stepinca znatno zboljšalo. NAJNOVEJŠE DELO PAULA CLAUDELA Malo pred svojo smrtjo je poslal slavni katoliški pisatelj Paul Claudel svojemu založniku pripravljene fokopise svojega najnovejšega dela »J'aime la Bible« — »Ljubim sv. pismo«. V tem delu pisatelj tolmači sv. pismo tako, da služi obenem za vsakodnevno razmišljanje. Za to delo, ki upajo, da se bo v najkrajšem času prikazalo na knjižnem trgu, vlada na Francoskem veliko zanimanje. JAN HUS NA BELEM PLATNU Meseca aprila so imeli v Pragi otvoritveno predstavo barvnega filma o Janu Husu. Predstave so se udeležili člani vlade in poslaniki držav tako zvanih ljudskih demokracij. Sledila bosta še dva filma iz življenja husitskega voditelja Žižka in iz husitskih bojev. FILMSKA ZVEZDA ZGLEDNA ŽENA IN MATI. Nič manj priljubljena od Jeanne Crain ni druga taka filmska zvezda Irene Duune. Ameriški katoličani gledajo s ponosom in simpatijo na te zgledne žene, ki so znale združiti umetnost in najlepši ženski ideal v čudovito enoto, katere vez je prav krščanska vera. Irene Dunne je pred kratkim prejela dve odlikovanji, odlikovanje »Leatare« in izvolitev kot »katoliška žena leta 1955«. To slednje odlikovanje je namenjeno v Ameriki najvidnejšim osebnostim, ki se se posebno odlikujejo po zaslugah napram sv. Cerkvi. Kakor da bi ti dve odlikovanji ne zadostovuli, je zgledna Irene prejela pred kratkim še tretje odlikovanje, tako zvano »odlikovanje zvestobe«. V hollywoodskih krogih imenujejo Ireno Dunne »katoliško zvezdo«. In ona je na to ime ponosna. Nikdar se ne sramuje javno pokazati svoje versko prepričanje. Ko je bila sprejeta pri sv. očetu in so jo po sprejemu obkolili novinarji in jo vprašali zH vtise, ki jih je odnesla od tega sprejema, jim je odgovorila: »Bil je to e-den najlepših in najpomembnejših dogodkov mojega življenja. Vsi bi morali poromati v Riin, da vidijo sv. očeta. Mnogo bi to doprineslo k resničnemu miru na svetu.« »Kaj ste prosili sv. očeta?« so jo vprašali. »Prosila sem ga. naj blagoslovi filmsko industrijo ki je tega blagoslova tako potrebna.« Irenne Dunne ki že toliko let poseea središče filmske industrije, pozna pač bolj kot vsi ostali pokvarjeno ozračje tega kraja, zato pa ne zamudi nobene prilike, da bi svojini sodelavcem na umetniškem polju ne pokazala sončne poti, ki pelje v čiste višine. Prva je, ki se vedno odzove, ko griza snemanje katoliškega filma ali pa za kako podobno oddajo po televiziji. Z veso. ljem je sprejela povabilo novega gibanja Kristonoseev, ki so si nadeli nalogo »spre- Komunistično časopisje pravi, da prikazuje film o Janu Husu strahoto osovraženega izžemajočega bogatega cerkvenega sveta. Husa je režiser naslikal kot neupogljivega branilca revnih in kot vodjo tlačenih delavskih množic. — Očividno ima novi film izrazito propagandni značaj. REDOVNICE V HELIKOPTERJIH Katoliška bolnica »Mercy Hospital« iz Kenmora v Združenih državah je uvedla ambulantno službo s helikopterji, da bi se mogli težko bolni čimprej pripeljati v bolnico in to predvsem v krajih, kjer je nemogoč drugačen prevoz. Na takih ambulantnih helikopterjih se naliaja vedno tudi po ena redovniea-bolničarka. NOVI ŽUPAN V ČIKAGU Zdravo versko in družinsko življenje je zelo pri srcu novemu čikaškemu županu Rihardu Daleyu. Prvo nedeljo po svoji izvolitvi je skupno s svojimi otroci prisostvoval dvem sv. mašam in tudi dvakrat govoril pri različnih župnijskih slavnostih. KONGRES AMERIŠKIH FRAMASONOV Na Kubi se je nedavno vršil medame-riški kongres framasonov. Na kongresu so hoteli usporediti zločinsko delo v Južni Ameriki. Mehikanski časopis »Union« trdi. da je večina proticerkvenih ukrepov prišla iz framasonskih vrst. obrnili bomo svet«. Pater Keller, ki je prvi začel s tem gibanjem, ima danes tudi med umetniki filmske industrije mnogo pristašev. Zgledu pogumne Irene Dunne so sledili še drugi. Prav tako se je z veseljem odzvala molitveni akciji patra Peytona, ki si je nadel nalogo: »Družina, ki skupno moli. tudi skupno živi.« Pater Peyton se je za to akcijo poslužil istih modernih sredstev, katerih se poslužujejo bogati industrijci za svojo reklamo. Vpeljal je na radiu »Veselo uro«, v kateri filmska zvezda zabava poslušalce in sredi zabave nenadoma pozove svoje poslušalce k molitvi rožnega venca. Irene Dunne se je največkrat odzvala povabilu patra Peytona za molitev rožnega venca po radiu. Ta molitvena akcija je danes v Ameriki zelo razširjena in pridružujejo se ji vedno širše množice. Tudi po družinah hollywoodskih zvezd se je že razširila in pater sam pravi, kako nepozabljiv vtis je nanj napravila neka slovita filmska zvezda, ki je po končanem obedu, na katerega so bile povabljene mnoge odlične filmske osebnosti, nenadoma zaprosila navzoče, naj bi z njo molili rožni venec. Ganljiv je bil pogled ha klečeče filmske igralke in igralce, ki so z zaupanjem molili k preblaženi Devici in prosili blagoslova na svoje delo in svoje družine. S temi sredstvi skušajo ameriški katoličani približati tudi svoje mlačne in od vere oddaljene brate Kristusu. Moderni cas zahteva tudi modernih zamisli. Zato pa so tudi dali najlepše priznanje in odlikovanje prav Ireni Dunne, ki se je tako velikodušno odzvala klicu: »Vrnimo svet Kri-s tušu!« GOSPODINJSKI NASVETI: 1. Juho ali pa dušeno zelenjavo, ki nam ostane od prejšnjega dne, spravimo vedno v poreelanosto ali pološčeno posodo. 2. Da ohranimo mlado zelenjavo svežo, jo položimo v poreelanosto ali glinasto posodo, katero pokrijemo z mokro krpo. IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI V RIMU živi skupina rojakov, ki so se zadnja leta precej razgibali. Posebno živahno delujejo dekleta, ki so ustanovile svoj krožek, katerega pomagajo voditi rimski duhovniki, svoje zbirališče pa imajo na Via dei Colli, pri šol. sestrah, ki tako izpolnjujejo svojo nalogo, ki je ravno skrb za žensko mladino. Poleg verskega življenja gojijo tudi prosvetno delo. Tako so za konec Marijinega leta priredile zelo uspelo akademijo z dramatskim prizorom, petjem in recitacijami. V predpustnem času so igrale ob obilni udeležbi vse slovenske kolonije v Rimu veseloigro »Nevesta Hz Amerike«. Prireditev je uspela nad vsa pričakovanja. Vse igralke so se izvrstno uživele v svoje vloge in igrale, kot bi jim bil oder vsakdanje opravilo. Sedaj imajo na programu igro »Sv. Elizabeta«. Moramo pohvaliti seveda tudi njih skrb za versko življenje. V Marijinem letu so bile najbolj vestne pri raznih verskih proslavah in tudi sedaj se pridno udeležujejo pobožnosti prvih sobot. Poleg tega imajo vsako nedeljo popoldne svoj sestanek v kapelici šolskih sester. Po kratki duhovni misli in blagoslovu sledi prosti razgovor in vaje za nastope, ki jih večkrat imajo. Tudi na petje ne pozabijo, saj je petje najboljša opora družabnosti in domačnosti. V NEDELJO na praznik sv. Trojice je slov. kolonija v Rimu slovesno obnovila posvetitev brezm. Srcu Marijinemu. Obred se je izvršil v cerkvi Imena Marijinega na Foro Traiano ob 5h popoldne. Udeleženci so posvečenje potrdili s podpisi, ki jih bodo poslali v Lemont na Ameriške Brezje, da jih prevzv. msgr. Rožman položi Mariji na oltar. IZ SLOVENIJE ŠTIRIINDVAJSET LITROV VINA NA LETO je v preteklem letu popil vsak prebivalec na Tolminskem in Goriškem, so pokazali podatki okrajne trgovinske iti gostinske zbornice v Novi Gorici, ki so bili objavljeni v »Ljudski pravici«. Statistika kaže, da je bilo na splošno lani v teh dveh okrajih spitega manj vina kot prejšnja leta, pravijo, da za celih 16 milijonov dinarjev manj. Žalostno pa je, da je nasprotno narastla 'potrošnja piva in žzanih pijač. Prvega zn 'tlvn mistoVko. .1—, gega pa za celih 17 odstotkov. \eč so Goričani in Tolminci lani spili tudi brezalkoholni pijač. V BRDIH SADIJO PARADIŽNIKE MED VINOGRADE, ki letos zaradi toče ne bodo obrodili sladkega grozdja. Okoli 200.01)0 paradižnikovih sadik so prav v teh dneh potaknili v zemljo in upajo, da bodo pridelali kakih šest sto tisoč kilogramov paradižnikov. S takimi in podobnimi ukrepi skuša država pomagati Bricem, ki so jih po desetih letih spravljanja na beraško palico sedaj še naravne nesreče težko pri-zadele. TRINAJST TISOČ ZADRUŽNIKOV JE NA GORIŠKEM IN TOLMINSKEM, zmagoslavno poroča »Ljudska pravica« iz Ljubljane. V obeh okrajih deluje menda kakih 111 splošnih kmetijskih zadrug, 8 kmetijskih zadrug, Vinarska zadruga v Vipavi in 15 zadružnih podjetij. Obe zadružni zvezi, go riška in tolminska, sta se sedaj združili. Sedež skupne zveze bo v šen t pet ni pri Novi Gorici, medtem ko bo v Tolminu delovala kmetijska postaja z nekaj strokovnjaki. JUGOSLOVANSKO-ITAL. TRG. ZBORNICA V BEOGRADU je ustanovljena podobno kot so pred dvema mesecema ustanovili tako zbornico v Milanu, vse v znamenju vedno bolj rastočih gospodarskih izmenjav med Jugoslavijo in Italijo. TUDI SLOVENSKI UMETNIKI SO ŠLI GOSTOVAT V SOVJETSKO ZVEZO v skupini umetnikov, ki jih je poslal jugoslovanski režim načenjat kulturne stike v Leningrad. Na gostovanju , v leningrajski filharmoniji je Vilma Bukovčeva, danes nesporno najboljša slovenska operna pevka, pela arije in pesmi Dvoržaka, Smetane in Puccinija. Pri klavirju jo je spremljal Marijan Lipovšek. 3. Cel krompir, ki nam je ostal od prejšnjega