v trgovini gosp. J. Lozarja na Mestnem trgu ter na večer koncerta pri blagajni.
,GLASBENA MATICA“
v Ljubljani.
V soboto, dne 7. marca 1903
zvečer točno ob 7^8. uri
v
ZGORNJI VELIKI DVORANI „NARODNEGA DOMA“
VELIKI
RUSKI KONČERT
katerega izvršuje gospa
Besedilo in razlaga 20 helerjev.
« LJUBLJANA'jS.
GORLENKO-DOLINA
SOLISTKA NJEGOVEGA VELIČANSTVA CARJA RUSKEGA IN PRIMADONA CARSKE OPERE V PETROGRADU
s sodelovanjem gospodičine
MARIJE NEDBALOVE
IZ PRAGE IN MOŠKEGA ZBORA »GLASBENE MATICE« POD VODSTVOM KONCERTNEGA VODJE GOSP. M. HUBADA.
—
ZAČETEK KONCERTA TOČNO OB POL 8. URI ZVEČER.
 o--
Sedeži po 5, 4, 3 in 2 K, vstopnice 1 K 60 h, za dijake po 60 h, se dobivajo
Marija Ivanovna pl.
Vzpored:
1. M. GLINKA...................Scena »Vanje« v samostanu iz opere
»Življenje za carja«.
M. I. pl. GORLENKO-DOLINA.
2. O. NEDBAL...................Val se. Men u e t, na klavirju svira
gdč. MARIJA NEDBALOVA. Romanca Pavline iz opere »Pikova d a m a«,
Uspavanka iz opere »Poljub«, Pesem Ljelova iz opere »Snčgu-ročka«.
M. I. pl. GORLENKO-DOLINA. • • • • »Sen in resnica«, poje moški zbor »Glasbene Matice«.
a) Molitev,
b) »V tujini in pri nas«,
c) Z a s e v a č.
. . . . »Mazurka«, na klavirju igra gdč. MARIJA NEDBALOVA.
7. a) VAS. KALINNIKOV »Zvonovi« (Kolokola), b) A. DARG0MYŽSK1J Pesem Olgi iz opere Rusalka,
Pesni grofa Tolstega.
3. a) P. ČAJKOVSK1J . . .
b) B. SMETANA ....
c) N. R1MSK1J-KORSAKOV
4. DR. A. BRUCKNER
5. CEZAR KJUJ . .
6. P. ČAJKOVSK1J .
Pesni Nekrasovega.
M. I. pl. GORLENKO-DOLINA.
M. I. pl. GORLENKO-DOLINA.
c) A. GREČAN1NOV 1. »Smrt«,
2. »Kraj ti moj«.
NB. Na klavirju spremlja pianistinja gdč. MARIJA NEDBALOVA.
Pojasnila in besedila.
Mihael Ivanovič Glinka
se je rodil 20. maja 1804. v vasici Novospask v Smolenskej guberniji. Že zgodaj je pokazal deček nenavaden muzikaličen talent; zlasti pa je vplival na dečka orkester njegovega strica, ki je igral ruske pesni. Mogoče je ravno to povzročilo, da se ni udal pozneje nobeni drugi struji, temveč vseskozi ostal na ruskih narodnih tleh, tako da ga smemo po pravici imenovati ustanovitelja samostojne ruske godbe.
Zgodaj je vleklo mladega Glinko v tujino in že 1. 1830. je šel v Nemčijo, a pozneje v Italijo. To bivanje je mnogo vplivalo na muzikalično izobrazbo našega umetnika, ki pa je vkljub teinu ohranil v vseh svojih delili pristni ruski duh; ta duh veje iz vseh njegovih del in po pravici trdi slavni ruski pesnik A. S. Puškin o njem: zdjes russkij duh, zdjes Rusju pahjet.
Leta 1836. je izdal prvo svoje večje delo, opero „Življenje za carja“. Vsled tega je bil imenovan Glinka za kapelnika ruske dvorne opere. I)ve leti pozneje je izdal največjo rusko narodno opero „Kušlan in Ljudmila“. Že preje je zložil Glinka godbo k žaloigri „Knez Holmski“. Zložil je vrhu tega še mnogo romanc, fantazij in drugih skladb. Neumorno je deloval do svoje smrti, ki ga je doletela v Berlinu 15. februvarja 1857.
Uvod k ariji „Vanje“ iz opere „Žiznj za carja“ od M. I. Glinka.
Po smrti carja Vasilija Šujskega (1610) je bil izbran carjem mladoletni sin kralja Poljskega Jana radi tega, da bi se osiguralo Ruskemu carstvu notranji in vnanji mir, ker so Poljaki baš takrat silno pritiskali na Rusko carstvo. Kralj Jan je poslal iz Krakova poljskih plemičev z močnim vojaškim spremstvom do Moskve, da bi oni vladali carsko državo v imenu mladoletnega Vladislava. Ti so pritiskali rusko ljudstvo. Leta 1612 je prišlo do revolucije pod vodstvom kneza Požarskega in meščanov Novgorodskega Minina. Poljaki so bili izgnani iz Moskve. Vladislav je bil odstavljen, za carja pa je bil izbran knez Mihail Teodorovic Romanov. Ta je živel tedaj pri svoji materi v samostanu (v sedanji Kostrumski guberniji). Ua bi se ga polastili, so poslali Poljaki del kavalerije, ta je napadel po noči jednega iz ded-stvenih kmetov, Ivana Suzanina, in ga je prinudil, da bi jih popeljal skozi pragozd k samostanu. Suzanin je zašepetal svojemu trinajstletnemu sinu Vanju: „Jaz grem in jih popeljem do močvirja in puščave, kjer ni tal in ne dna. Ti pa zajaši konja in hiti k samostanu, kjer se nahaja car. Do jutranje zarje naj bode vse dovršeno!“
Vanja jo vestno vse to izvršil, in je na ta način rešil carja. Konj je padel pod njim, ali on je tekel smelo dalje in dospel dolgo pred jutranjo zarjo k vratom samostana.
Ta arija izraža njegova čuvstva v onem trenotku.
Arija „Vanje“ iz opere „Žiznj za carja“.
Ubogi konj jo padci na polji,
Hitro sem dospel do dvora carskega,
Kjer živi car s carico.
Hiti, car, sovražnik je blizo,
Povsod okoli vse molči,
Samostan trdo spi.
Ali jih bom trkajoč probudil?
Odprite!
Glas moj kakor zvon Zadoni, zaslišijo vsi,
Celo mrliči . . .
Odprite!
Utonilo je. srce, noge se tresejo,
Strah in mraz me muce.
Sovražnik je blizu, pride z zarjo,
Roko na rias polože! No, nikoli!
Ne plakaj, ne plakaj, sirotica!
Ah, ne, jaz, ne, jaz rešim gosudarja,
Sam Gospod nam ga je za carja podaril, Sam Gospod ubrani carja, od sovražnika, S silami nebeškimi Ga ohrani od sovražnika!
Sovražnik pred, vrati stoji.
No, sedaj ni čas Vam praviti,
Carju povem Crne vesti,
Vi pa sedlajte konje,
Prižgite luči,
Pripravite se na pot,
Sluge carske.
K nam so Poljaki prišli.
Popelji jih k carju!
Tudi oče, moj je šel.
V temni les,
V bor brez izhoda.
No, zbudi se zarja,
Vse razumejo Poljaki ln pot najdejo.
Razumete-li ?
Ni tu vojnih ljudij,
Ni jeklenih mečev.
Obranite li, brezorožniki, carja?
Jaz kot poslanec božji grem naprej.
Slava Gospodu sil ! On ni izročil Rusije Yr nečast sovražniku. Slava Gospodu sil!
P. I. Čajkovskij.
Peter Iljič Čajkovskij se jo rodil v guberniji Vjatka. Sprva se je posvetil pravu, a naposled se je popolnoma,, izročil glasbi. Bil je v ministrski službi v Petrogradu in je pridno obiskoval tamošnji konservatorij, kjer se je seznanil z Rubinsteiiiom. Dokončavši konservatorij in odlikovan z zlato svetinjo je nastopil kot profesor ravnotam. Njegovo prvo veliko delo je bila opera „Romeo in Julija”, „Devica Orleanska“; potem „Opričnik“ in „Pikova dama“. Najslavnejše delo pa je „Evgenij Onjegin“, najbolj razširjena opera v Rusiji. Spisal je še več simfonij in romanc, ki se odlikujejo po svoji glasbeni vrednosti.
Čajkovskij je pred vsem simtonist. Čeprav preveva njegova dela povsem ruski duh, se je vendav navzel mnogo zapadno-evropejskega duha, in tako spaja narodno-rusko in zapadno-evropsko glasbeno smer.
Pikova dama.
Očarovalno! čarobno! čudno! mično!
Ah prakrasno lepo!
Se, »hiesdames«, še »mesdames«, še, še »mesdames« še — —
Zapoj, Polja, nama sama!
Sama ? no, kaj zapeli ?
Jaz vam zapojem romanco, yoš, ma chftre. Prosim, prosim, golobičica, zapoj nam, kar koli! ljubljenec Lize. Čakajte!
Kako to?
Da, vspomnila sem se.
Prijateljice mile, prijateljico mile, v prijetni brezskrbnosti, pri plesnem napevu se veselite v logili. Tudi jaz, kakor vi, sem živela v Arkadiji srečni,
Tudi jaz sem v jutru svojih dnij v teli gozdih in polju trenutke radosti uživala, trenutke radosti uživala, ljubezen mi je v zlatih mislih srečo kazala,
Pa kaj sem dobila na teh radostnih krajih, na teh radostnih krajih, na teh radostnih krajih: Gomilo, gomilo, gomilo.
Glej, zmislila sem si zapeti pesen, kakšno žalostno. Pa zakaj?
Tudi brez Lega si otožna ti, Liza, na taki dan, pomisli, saj si zaročena, aj, aj, a j!
No kaj so je pa vsem nos pobesil?
Veselo zapojte, rusko, na čast ženinu z nevesto!
•laz začnem, vi pa me spremljajte!
In zares, in zares, pojte veselo rusko!
Ti potolaži, zapleši! aj lju-li, lju-li, lju-li, ti potolaži, zapleši! aj lju-li, lju-li,
Svoje bele ročice upri na ledja, aj lju-li, lju-li, lju-li, na ledja upri!
Ne boj so za hitro tvoje nožiče, na ledja upri! v vrsti! aj, lju-li, lju-li, lju-li, ne boj se, v vrsli! Ako vpraša mamica: »Si vesela!« govori, aj lju-li, lju-li, lju-li: »vesela!« govori.
Očetu v odgovor pa: »Pila sem, očka, do zarje!« Aj, lju-li, lju-li, lju-li: seveda pila do zore!« Ako te začno zmirjati fant: »Pojdi proč, poberi se!« aj, lju-li, lju-li, lju-li, »Pojdi proč, poberi še !«
Nikolaj Rimskij - Korsakov
se je rodil 1. 1844. v Novgorodski guberniji. Bil je nekoliko let marinski oficir in sedaj je profesor konservatorija v Peterburgu. V sedanjem času se prišteva k največjim skladateljem simfonij. Izpod njegovega talentiranega peresa so izšle do zdaj opere: „Snjeguročka“, „Sadko“ itd. in mnogo izvrstnih simfonijskili kompozicij.
Pesem pastirja Ljelja.
Oblak in grom sta se zmenila:	V gozdu so so deklice vse razšle,
Ti grmi, grom, jaz pa dež razlijem,	Eno v grmovje, druge med jelke,
Pobrizgavam zemljo z nesenim dežjem.	Brale so jagode, klicalo ena drugo	.	. .
Ali se bodo cvetlice razveselilo,	linega dekleta nij, in ga ni j,
Pojdejo vun dekleta po jagode,	Vsa dekleta so jela jokati:
Za njimi se spuste junaki	Nij mar volk našega dekleta snedel?
Lelj moj, Lelj moj, Ijoli, Ijoli, Lelj.	Lelj moj, ljoli, Ijoli, Lelj!
Srečal je dekleta ptuj, prav ptuj ptujček,
Star starček.
Neumna	dekleta, ste	mar znorele?
Kaka je	vam korist,	da se	ukaje	kličete?
Kako so	to radosti s	klicem	odgovarjati?
Uajši hi	po grmovju	šarile!
Lelj moj, Lelj moj, ljoli, ljoli, Lelj!
Cezar A. Cui.
Cezar Antonovič Cui sc je rodil 1. 1855. Njegov oče je bil francoski .častnik, ki se je udeležil Napoleonovega pohoda v Rusijo, kjer se je potem ustanovil. Tudi Cui se je posvetil vojaški službi in je zdaj profesor na
vojaški akademiji' v Petrogradu in poučuje sedanjega ruskega prestolonaslednika v trdnjavski tehniki. Že z mladega je gojil glasbo in je zdaj obče znan glasbenik. Njegove najznamenitejše opere so: „Vjetnik na Kavkazu“, „William Ratcliff“, „Angello, „Saraceni“ itd. Spisal je tudi izredno mnogo romanc, ki so obče priljubljene. Cui je tudi najznamenitejši glasbeni pisatelj in kritik. Molitva.
Gladno in hladno jo v kraju našem,
Jutro deževno, vlaga, megla;
Gluho se sliši zvon iz daljave,
V cerkev kliče ljudi.
Nekaj ponosnega, strogega, oblastnega sliši se iz glasa zvona,
V cerkvi prebil sem to jutro deževno, 110 pozabim ga več.
Vse prebivalstvo, staro in mlado, jekaje se klanja
Za okrajšanje glada ijutega, narod moli goreče.
Redko sem videl hujši bol in potrti položaj.
»Mili ti narod in prijateljev njegovih Ti Bože«,
Sam nehote sem šeptal:
Usliši molitev srčno našo služečih mu . . .
Za pretrpevše mnogoletni boj in v borbi ustrajnih,
Ki slišijo pesen rabsko posledno, molimo Bog k Tebi.
Pri ljudeh doma.
Pri ljudeh doma je čistost in lepota;
Tri nas pa je zaduhlo in tesno. —
Imajo ljudje za juho kad slanine,
Mi pa imamo v juhi ščurka, ščurka. —
Pri ljudeh kumi otrokom darujejo;
Pri nas pa kumi naš kruh pojejo.
Pri ljudeh je v mislih, pogovorili se s kumico;
Pri nas pa mislijo, ali bi ne prišel z bisago V —
Ako bi mi mogli tako začeti živeti,
Da bi sc svet začudil: mošnja polna denarja,
Rži polno v kašti;
Da bi bila vprega v kreguljcih, pisan komat,
Da bi bilo sukno na plečih, pa ne platno za vreče:
Da bi nas ne manj spoštovali, kakor druge ljudi,
Da bi se gostil pop pri pojedinah, da bi se otroci šolali;
Da bi otroci bili doma, kakor bučele v medu,
Da bi gospodinja bila doma, kakor malinca na vrtu.
Oratar.
Oratar vede, na njivo na domačo.
Ali najdeš vedno neplodovita tla,
Ali je tvoje seme slabo?
Ali si boječega srca, ali slabih močij ?
Trud se ti vrača s slabo žetvijo.
Dobrega je malo zrna.
Kje ste vi, razumni Z bodrimi obrazi,
Kje s polnimi žitnicami?
Trud oratarjev, ki seje boječe le malo, dvignite naprej!
Sejte, kar je modro, dobro in večno, sejte!
»Dog plačaj !« vam poročo srčno ruski narod.
Besede Nekrasova. — Muzika Kjuja.
Vas. S. Kalinnikov.
Vasilij Sergejevič Kalinnikov je bil rojen leta 1866. v Orlovski guberniji in je umrl 1. 1900 v Jalti. Dovršivši. Moskovski j konservatorij je deloval kot kapelnik italijanske opere v Moskvi. Romance, kantate in simfonije prehitro umrlega umetnika so dosegle krasne uspelio tudi izvan Rusije.
Zvonovi.
(Besode K. II. Muzika Vas. Kalinnjkova.)
Valu k molitvi . . .
Kako milo, žalostno zvone zvonovi v tuji deželi,
Zopet mi je prišel na um kraj mile domačije,
In prejšnja tuga mi je legla na srce.
Jaz glodam sever svoj z njegovimi sneženimi ravninami ln skoraj sc mi zdi, da slišim našega sela znano vabilo k molitvi In laskavo in nežno z daljne domačije done zvonovi.
Vabi k molitvi . . .
A. S. Dargomyžskij.
Aleksander Sergejevič T)argomyžskij, rojen 1. 1813., v Tulski guberniji, je kazal že v nežni mladosti izvanredno nadarjenost v glasbi posebno na klavir in violino. Zaslovelo je njegovo ime že 1833. Mnogo je občeval z inozemskimi umetniki, zlasti z najslavnejšimi francoskimi glasbeniki. Leta 1853. je bila predstavljena njegova veličastna opera „Rusalka“. Svoje druge velike opere „Kameniti gost“ ni več dokončal, sinfonični del je nadaljeval Rimskij-Korsakov, besedilo	Cezar	Cui. Poleg tega je zapustil čez	80 romanc in	pesnij.
Dragomyžskij je bil privrženec italijanske	glasbene šole.	Umrl	je 1. 1866.
Rusalka.
Pesem, kako jo pri nas na ulici prosil mož ženo.
Kaj glodaš neveselo radost ti, solnce	moje, Mašenka,
A žena jo trmasto glavico obrnila:
Mar je meni tvoje laskanje, mar so	mi tvoje lope besede.
Oh, slabo so čutim, glava boli.
Ob, ob, ob, oh slabo mi jo, kot bi mo vse ščipalo,
Oh, oh, oh, oh slabo mi je, glava me boli.
A kako jo pod brezo mož ženo učil:
Počakaj, golobica, trmo ti izbijem po svojo.
Tedaj so mu je žena pokorila, do pasu se poklonila:
Ne vznemirjaj se, moj mili, in ne trudi se,
Glej postalo mi jo boljše, nehala me je glava boleti.
Oj, ljoj, ljoj, ljoj, ljošenki, glej, jo žo boljše,
Oj) lj°j, ljoj, ljoj, ljošenki, glava nič no boli.
A. Grečaninov.
Aleksander Tihonovič Grečaninov, rojen v Moskvi 1. 1864., je dovršil konservatorij v Moskvi pod vodstvom ravnatelja Satanova in v Petrogradu pod Rimskim-Korsakovem. Grečaninov je izboren, nadarjen mlad komponist, katerega čaka velika bodočnost. Do zdaj se je zlasti odlikoval v romancah. Posebno so imenitna njegova glasbena dela „Snjeguročka“, „Car Fedor“, „Ivan Grozni“ in opera „Dobrinja Nikitič“.
Smrt.
Vsjo v žizni njevjerno i smerlj liš odna vjerna, Njcizmjenno vjcrna;
Vsjo kinjct, minujet, zabudjet, projdjot,
Ona njeminujet, najdjot, najdjot, l’okinutih. skorbnih, posljednih iz nas,
Do moški njezrimoj dlja glaz,
Ona njozabudjct, pridjot, prigolubit, obnimet,
Na vjcki voljubit i brači Svoj tjažkij nadjenet vjenjec,
I žiziijcnnoj skazke konicc.
Kraj ti moj!
(Besede Tolstega. Muzika Grefianin-oVa.)
I.	II.
Kraj ti moj, rodni kraj!	Hoj, ti domačija moja!
Konjsko dirkališče jo na paši,	Hej, ti bor dremajoč,
Na nebu je krik orlovib staj,	Žvižg polnočni slavca,
Volčji glas na planem.	Veter, sneg in oblaki.
J. Hlasnlkovl nniilednikl, Ljubljana.