Mojster Belec in njegovi pomočniki
Šentvid in okolica
Zadnji zapis o Aljaževem stolpu naj pričnem kar z dogodkom iz gimnazijskih let Jakoba Aljaža. Njegova najtežja tura v tistih dneh je bil Storžič. Ko se je po trudapolnem vzponu vmil domov ter se očetu pohvalil, da je z vrha te gore videl celo domačo hišo v Zavrhu, mu je ta dejal: »Tepec! Kaj ti je bilo treba lesti tja gor, saj jo z domačega dvorišča bolje vidiš« Ta kratka anekdota nam zgovorno priča o tem, kakšen odnos so imeli preprosti Ijudje na podeželju do planinarjenja. Menili so namreč, da je to iz-guba časa ter da je namenjeno Je gosposkim Ijudem. Kmetom in rokodelcem, ki so vse dni v tednu delali od zore do mraka, se je prav prile-gei počitek v nedeljo, ki so ga kdaj pa kdaj le popestrili s krajšim izletom ali obiskom kake Ijudske prireditve. Za planinstvo pa ni bilo ne časa ne denarja pa tudi ne dovolj dobre volje. Razumljivo je, da potemtakeni tudi prave izur-jenosti za kako zahtevnejšo turo, kakršna je bila Triglav, niso imeli. Zato lahko danes prav občudujemo kleparja Antona Belca in njegove štiri pomočnike, ki so se brez planinskih izku-šenj podali na tako visoko goro, kjer so posta-
vili Aljažev stolp. Izkušenim nosačem \z Moj-straneprenašanje posameznit> delov stolpa seveda ni delalo nikakršnih težav Eden od njih si je streho slolpa poveznil kar na glavo ter se oprtal še z drugim železjem. Selčevi pomoč-niki pa so morali na Triglav prinesti vse orodje, ki so ga potrebovali za sestavljanje stolpa. Tri-glavske višine in strmine pa jih niso prestrašile, saj so bili vsi izkušeni možje. ki so se leta prej prekalili pri delu na strehah in zvonikih.
Ko dandanes z občudovanjem gledamo na delo Antona Belca in njegovih pomočnikov, pa ne moremo mimo dejstva, da so ti slednji celo za ožjo šentviško javnost povsem neznani. Medtem ko so bili nosači iz Mojstrane poimen-sko riavedeni že v nekaterih publikacijah o Aljažu in njegovem stolpu, pa kronisti v'zvezi z izdelavo in postavitvijo stolpa omenjajo moj-stra Belca, za pomočnike pa zvemo !e to, da so bili štirje. Leto 1895 je že tako odmaknjeno, da tudi starejši Sentvičani vedo le malo povedati v tej smeri. Narodopisnemu oddelku naše sku-pine pa je vseeno uspelo odkriti dva Belčeva pomočnika, ki sta bila zraven, ko so postavljali Aljažev stolp. Odkrili smo ju tako rekoč obrob-no, ko smo raziskovali povsem drugo narodo-pisno tematiko. Tako lahko zapišemo, da sta bila to Ivan Kremžar iz Šentvida ter Andrej Kregar \z Guncelj. Kremžar je bil rojen leta 1864. Izučil se je pri Belcu ter pri njem delal polnih osemintrideset let. Pozneje je v šen-tvidu ustanovil sannostojno delavnico. Urnrl je leta 1935. Drugi pomočnik pa je bil Andrej Kre-gar, po domače Cesarjev iz Guncelj št. 13 Tudi on se je izučil pri Belcu ter pri njem vrsto let delal kot ključavničar. Ko je Česenj na Brodu zgradil elektrarno, pa se je Kregar za-poslil pri njem. Prva svetovna vojna ga je po-tegnila v svoj vrtinec in leta 1918 je padel na Poljskem, star 45 let. Vsi trije, Belec, Kremžar in Kregar so bili člani šentviškega gasilskega društva. V času izdelave in postavitve Aljaže-vega stolpa so bili stari od dvaindvajset do osemintrideset let, lorej v najaktivnejših mo-ških letih. Ker še nismo izgubili upanja, da bi tudi o ostalih dveh pomočnikih kdo vendarle vedel kaj povedati, naprošamo bralce Javne tribune, da nam posredujejo kakršnokoli in-formacijo v zvezi s tem.
Minilo je leto 1895, ko so Belec in njegovi pomočniki izdelali in postavili. Aljažev stolp na vrhu Triglava. Leto kasneje je Aljaž prjpomo-gel h gradnji Triglavske koče na Kredarici, av-gusta 1904 pa je v Vratih stal tudi Aljažev dom. S temi Iremi stavbami, ki nas še dandanes spominjajo na velikega rojaka Jakoba Aijaža, je bil končno ustavljen nemški prodor v pogorje našega Triglava. Aljaž je dokazal tujcem, da s svojim pohlepom po slovenskih planinah de-lajo račun brez krčmarja. In ta krčmar je bil v Triglavskem pogorju Jakob Aljaž-Bačnikov Jakec, doma iz Zavrha pod šmarno goro.
Andrej Mrak