41 Sledenje navadnim netopirjem od kotišča do prehranjevališč Besedilo: Aja Zamolo V letu 2014 smo v sklopu magistrskega dela Prehranjevalni vzorci, raba pro- stora in ekološke značilnosti kotišča navadnih netopirjev (Myotis myotis) v cerkvi na Spodnji Polskavi z metodo ra- diotelemetričnega spremljanja sledili netopirjem. V danem prispevku vam bom poleg izbranih rezultatov skušala približati tudi nekaj izkušenj in zgodb, ki so se pisale med terenskim delom, saj gre za prvo tovrstno raziskavo na netopirjih pri nas. Navadni netopir je v Sloveniji uvrščen med prizadete vrste. Znano je, da so njegovi habitati v neugodnem stanju ohranjeno- sti; najbolj ga ogroža uničenje kotišč. Vpo- gled v druge dejavnike, ki vplivajo na po- pulacijo, tako pri tej kot pri drugih vrstah netopirjev večinoma umanjka. Eden od bistvenih in praviloma manjkajočih po- datkov je poznavanje izbire in posledično dostopnosti primernih prehranjevališč v okolici zatočišča. Na primeru izbrane porodniške kolonije navadnih netopirjev smo tako skušali zapolniti ta manko. Po- udarek raziskave ni bil le na ugotavljanju izbire prehranjevalnih habitatov, temveč tudi na samem izboru metode, saj gre za prvo daljšo radiotelemetrično raziskavo prehranjevališč netopirjev v Sloveniji. Več preteklih raziskav kaže, da se navadni netopir v osrednji Evropi prehranjuje pre- težno v gozdu, in sicer s hrošči (predvsem krešiči) kot prevladujočim plenom. Za vr- sto je značilno, da pobira plen s površine, npr. z gozdnih tal, in se posledično izogiba predelom z več podrasti, ki so pogosti v gozdovih z nesklenjenimi krošnjami, kar je lahko posledica intenzivnejšega izko- riščanja. Sprva nepričakovano so rezul- tati raziskav v Švici in na Portugalskem pokazali, da vrsta v obdobjih po košnji in v času večje številčnosti drugega ple- na pogosteje lovi v odprtih habitatih, kot so travniki in sadovnjaki. Prožnost odziva pri izbiri prehranjevališč se je pokazala tudi v spremembi izbire prehranjevalnih habitatov iste kolonije, ko je v okolici nje- nega kotišča prišlo do večjih sprememb v rabi tal. Spodnja Polskava in njena okolica sta bli- že okoljem srednje Evrope, zato smo izha- jali iz hipoteze, da bodo navadni netopirji Odrasla samica navadnega netopirja (Myotis myotis). (foto: Aja Zamolo) Čakanje na izletavanje z oddajniki opremljenih netopirjev pred zatočiščem. (foto: Simon Zidar) Primeri prehranjevališč šestih radiotelemetrično spremljanih netopirjev, ki kažejo na uporabo okolij z malo poraščenimi tlemi. Črke prehranjevališč ustrezajo črkam posameznih spremljanih netopirjev. (foto: Aja Zamolo) e) c) a) f) d) b) 42 izbirali gozd pred ostalimi prehranjeval- nimi habitati. Da bi to predpostavko po- trdili oz. ovrgli, smo šest živali opremili z radiotelemetričnimi oddajniki in se ob sledenju signalu v toplih majskih nočeh spoznavali s prepletom makadamskih cest Dravskega polja. Delali smo v parih v dveh ali treh ekipah. Kje smo našli dovolj rok za GPS, sprejemnik, usmerjeno ante- no, popisne liste in svinčnik, zemljevide, fotoaparat in voki toki, ob vsem tem pa še za menjalnik in volan, nam še danes ni po- polnoma jasno. Vemo pa, da so rezultati plod skupnega bedenja in obilice žrtvova- nih podvozij naših pogojno terenskih pre- voznih sredstev, ki so 12 zaporednih noči krožila in sledila z oddajniki opremljenim netopirjem. Izbrano kotišče leži na SZ delu Dravske- ga polja in je obdano z intenzivno obde- lanimi površinami, travniki ter večjimi fragmenti listopadnih in mešanih goz- dov; malo severneje se začenjajo južni obronki Pohorja. V ožji okolici zatočišča smo lahko določili 22 prehranjevališč oz. prehranjevalnih krp. Te smo opredelili s pomočjo bi- ali triangulacije, le izjemoma pa smo se lahko na terenu približali ne- topirjem na tolikšno razdaljo, da smo jih slišali z ultrazvočnimi detektorji. V večini primerov je bil scenarij videti nekako ta- kole: preko neusmerjene bičaste antene, ki je bila pritrjena na streho avtomobila, smo zaznali signal, zategnili ročno zavo- ro, skočili iz avta in z usmerjeno anteno določili smer, v kateri smo skušali nada- ljevati z vožnjo. Te korake smo v istem zaporedju ponavljali, dokler nismo našli lokacije, na kateri se je netopir zadrževal dlje časa. Z usmerjeno anteno in v koor- dinaciji z drugimi ekipami smo skušali s čim več različnih lokacij odčitati čim več smeri, iz katerih so prihajali signali, saj smo potem lahko na podlagi triangulacije natančneje določili površino prehranje- vališča. Če smo se uspeli netopirju pribli- žati na razdaljo, da smo ultrazvočne klice zaznali z detektorjem, je sledil tek skozi gozd ali preko travnika – tako imenovana metoda »homing in«, za katero navadni netopir zagotovo ni najprimernejša vrsta, če upoštevamo dejstvo, da lahko doseže relativno visoke letalne hitrosti. Seveda ne gre spregledati dejstva, da lahko na- vadni netopirji do svojih prehranjevališč preletijo tudi do 15 in več kilometrov, na svojih letalnih poteh pa predvsem ne sledijo voznim cestam in se ne ustavljajo. Izgubljanje signala je bila stalnica. V času zatišja smo tako bolj ali manj vestno po- pisovali ježe, lisice in druge živali, ki so se ob teh nemogočih urah potikale po cestah in kolovozih. Po zbiranju podatkov na terenu je sledila analiza rabe tal na ugotovljenih prehra- njevališčih, s pomočjo katere smo ugoto- vili, da je na prehranjevališčih prevlado- val gozd, sledile so njive in trajni travniki. Na 12 od 18 prehranjevališč, kolikor smo jih uporabili za analizo rabe tal (ostalih nismo mogli določiti dovolj natančno za potrebe analize), je bil gozd prevladujoč habitatni tip. Opredeljene prehranjevalne krpe smo si ogledali tudi čez dan in ugo- tovili, da je v primeru gozdnih habitatov šlo za mešan gozd s posameznimi sesto- ji smreke, ki je bila na območju sajena v preteklosti. Rezultati so jasno pokazali, da gre pri navadnem netopirju za selek- tivno izbiro prehranjevališč, saj so se v gozdu prehranjevali precej pogosteje, kot bi pričakovali glede na njegovo pogostost v okolici kotišča. Prehranjevališča so bila v povprečju 3 km oddaljena od zatočišča in so bila pri posamezni spremljani živali medsebojno blizu. Zaradi časovno-finančnih omejitev smo sledili le nekaj živalim, smo pa zato več časa posvetili vzorcu izbire prehranje- valnih habitatov in krp posamezne spre- mljane živali. Po nekaj dnevih spremlja- nja smo tako netopirje že poznali po Raziskovano območje in z radiotelemetrijo določena prehranjevališča posameznega spremljanega netopirja znotraj polmera (6 km). Posebej so označena tudi točkovno določena prehranjevališča (z biangulacijo) in dnevna zatočišča. A C E B D F 43 njihovih imenih, ki so bila prav znanstve- no dolgočasno vezana na zadnje številke v frekvencah njihovih radiotelemetričnih odajnikov. Vsekakor je tem mestu smisel- no izpostaviti mlado samico (na slikah označena s črko D/d), verjetno skoteno leto pred našo raziskavo, brez katere bi umanjkal velik delež zanimivih terenskih podatkov. Če začnemo pri izbiri prehra- njevališč, je v enem primeru izbrala pre- hranjevalno krpo v intenzivnem sadov- njaku z razpetimi mrežami proti toči, kar je bilo tako glede na opažanja iz literatu- re kot tudi glede na redkost te rabe tal v okolici zatočišča popolnoma nepričako- vano. Netopirka je našo pozornost prite- gnila tudi z izbiro začasnega zatočišča, ki je bilo najverjetneje v duplu ali špranji v deblu. Tovrstno odsotnost s kotišča si je kot nuliparna samica (mlada samica, ki še ni kotila) lahko privoščila, saj njeno vra- čanje na kotišče ni bilo vezano na skrb za mladiča. Kljub navideznemu svobodnja- štvu in izogibanju gneči na kotišču ene najmanjših porodniških kolonij navadnih netopirjev v Sloveniji (redko več kot 60 netopirjev) pa je v naslednjem letu, ko je prvič kotila, za kotišče izbrala najšte- vilčnejšo poznano porodniško kolonijo navadnih netopirjev v cerkvi na Završah, ki šteje okrog 1.000–1.500 netopirjev. Ni- koli ne bomo izvedeli, kakšna je bila nje- na izkušnja, lahko pa potihem povlečemo kakšen sklep, saj se je že naslednje leto vrnila na zatočišče na Spodnji Polskavi in ponovno kotila. Poleg zanimivih zgodb o premikih med kolonijami smo s ponovnimi najdbami obročkanih netopirjev ugotovili, da so bi- le vse ponovno ujete ali opazovane živa- li v dobrem stanju. V letu raziskave smo netopirje na kotišču spremljali in prešteli dvakrat mesečno, v naslednjih letih pa ve- činoma le enkrat na leto. Spremljanje šte- vilčnosti in dinamike porodniške kolonije se z zagovorom zaključnega dela septem- bra 2017 nikakor ni končalo. Določanje prehranjevališč, ki zahteva večjo koordi- nacijo, pa je dobilo svoj epilog. Med drugim so rezultati radioteleme- tričnega spremljanja pokazali potrebo po varstvenih napotkih za vsako koloni- jo posebej, saj je pri navadnih netopirjih s prožnostjo izbire prehranjevališč ne- zanesljivo vnaprej opisati vzorce izbire prehranjevališč. Upamo, da smo uspeli izpostaviti pomen študij prehranjevalnih habitatov netopirjev, ki ne stremijo le k oblikovanju smernic za ohranjanje zato- čišč in upravljanje z njimi, temveč tudi za ohranjanje habitatov v okolici, saj dosto- pnost prehranjevališč predstavlja enega izmed pogosto spregledanih dejavnikov, ki vplivajo na populacijske trende. 15. junija 2018 ob 17.00 se je v orga- nizaciji SHS, SOD, BDS in CKFF pričel 24-urni dogodek BioBlitz Slovenija 2018, ki je tokrat potekal na Štajer- skem. Izbrano 3,2 km2 veliko območje je po večini sovpadalo z delom Krajinskega parka Rački ribniki - Požeg, ki ima sta- tus območja Natura 2000 po Direktivi za ptice in Direktivi o habitatih. Udele- žilo se ga je 71 strokovnjakov. Namen dogodka je na enem mestu zbrati širšo skupino terenskih biologov, znan- stvenikov, ljubiteljev narave iz različnih javnih ustanov in nevladnih organizacij, ter drugih posameznikov, ki v enem dne- vu prepoznajo čim več biotske pestrosti izbranega območja in svoje rezultate tudi javno predstavijo. Udeleženci letošnjega BioBlitza so priha- jali iz 21 različnih organizacij, pri čemer so prednjačila strokovna društva, šest je bilo javnih ustanov, več pa posamezni- kov. Ob zaključku je bilo v podatkovno bazo dogodka vpisanih preko 1.500 po- datkov za 640 taksonov. Več posamezni- kov bo moralo svoje delo pri določanju organizmov v naslednjih tednih še opra- viti, skupno pa bo verjetno zbranih okoli 3.000 podatkov. Med drugim smo prvič v Sloveniji popisali tudi glivo Xerocomellus cisalpinus. V splošnem je bilo zaznano razočaranje nad (ne)upravljanjem z območjem. Stoje- če vode so predvsem zaradi prekomerne naseljenosti rib pretežno evtroficirane, tekoče vode so onesnažene, biološko za- nimivih travnikov na območju sploh ni več, drevesna vrstna sestava je občutno spremenjena. Kljub temu je predvsem po slučaju nekaj koščkov še izjemnih. Izmed t. i. vrst Natura 2000 smo po- pisali štiriperesno marzilko (Marsilea quadrifolia), kranjsko sito (Eleocharis carniolica), dristavičnega spreletavca (Leucorrhinia pectoralis) in širokouhega netopirja (Barbastella barbastellus). Tudi tu pa so invazivne tujerodne vrste širše prisotne in občutno spreminjajo okolje. Izmed doslej z območja še neznanih, spa- da med slednje tudi kitajska brezzobka (Sinanodonta woodiana). Pri delu pridobljeni podatki se bodo spro- ti posodabljani tudi na projektni strani na Bioportal.si, jeseni bo izdelano tudi zaključno poročilo. V začetku 2019 pa že pričnemo s pripravami na naslednji BioBlitz Slovenija. Več o dogodku, vključno z rezultati, je na http://bioblitzslovenija.weebly.com. 2. tradicionalni BioBlitz Slovenija – Rače 2018 Besedilo: Damjan Vinko in Nino Kirbiš Rače 2018 Edina skupinska fotografija je nastala v okrnjeni zasedbi, že po zaključku dogodka.