154                
Brata             
Boleslav                               ^
'V                                                                                    1
l||e greš po glavni cesti, ki drži iz Ljubljane v Kranj, §}§§| zagledaš na prostranem Sorškem polju lepo zidano gospodarsko poslopje. Enonadstropna hiša, stoječa na levi strani ceste, za njo velik hlev in obsežen vrt ti priča, da tu stanuje bogata rodbina.
A če vse nekoliko natančneje ogledaš, se ti zdi, da je vse nekako zapuščeno in zanemarjeno. Vrtna ograja je vsa razdrta; jablane so velike in vse polom-ljene. Hlevi so prazni; in če nazadnje pogledaš še v hišo, ne zapaziš žive duše nikjer. Tudi najmanjšega pohištva ni v hiši, kar priča, da je nenaseljena.
A nekdaj je bilo tu vse drugače.
Bilo je pred petdesetimi leti. Takrat je bival na tetn domovju gospodar, ki so mu ljudje rekli Puščavnik, ker je imel domovje na samoti.
Puščavnik je bil vdovec star komaj štirideset Iet. Poleg prijazne domačije in mnogih njiv je imel tudi v hlevu vedno po petnajst glav živine.
Največ koristi mu jepadonašala gostilna. Kakor je znano, še ni bilo v tistem času železnic kakor sedaj. Zatorej so imeli vozniki toliko več opravila. Ves promet se je vršil takrat po cestah. Dan na dan so prevažali težko upreženi konji iz kraja v kraj. In čim lepša je bila cesta, tem večji promet je bil na njej.
Takrat so gostilne, stoječe ob glavnih cestah, tako cvetle, kakor še nikdar prej. Skoro v vsaki večji vasi se je ustavil kak voznik, da je oskrbel sebe in živino za nadaljno pot.
Ena najbolj znanih gostilnic je bila takrat Pu-ščavnikova. B/la je takorekoč postaja. med Ljubljano, Skofjo Loko in Kranjem. Tam je bilo tudi križišče cest.
Poleg tega je bil Puščavnik tudi župan. Hodil je nekoliko časa v mestne šole in ker je bil vešč pisanja, ga je doletela ta čast.
Tudi svoja dva sinova je izkušal pripraviti k boljšemu kruhu.
Ker je starejši sin Ivan takoj prvo leto pokazal v domači šoli gospoda župnika veliko nadarjenost, ga je
mislil oče takoj drugo leto dati v mestne šole. Naposled se je pa premislil, ker je izprevidel, da je še premlad.
Konec drugega leta gre Puščavnik k gospodu župniku in jim pove svoje mnenje. Gospod so bili prav zadovoljni s tem sklepom.
Ko povč oče Ivanu, da bo moral iti od doma, se ta ni mogel sprijazniti s to mislijo. ,,Ne, oče! drugače ne grem, če greste še vi, Anica in Tonček z mano," je vsejej odgovoril očetu.
Še-le potem, ko so mu dopovedali, da ga bodo prišli vsi večkrat obiskat, in da bo tudi večkrat prišel domov, se je utolažil.
Prišel je zadnji dan Ivanovih počitnic. Prihodnje jutro so ga mislili oče peljati v mesto. Žalosten je stopal Ivan okolu hiše in večkrat si je moral obrisati solze.
Drugo jutro je bil že na vse zgodaj voz pri-pravljen. Stara dekla Nežka je bila spekla Ivanu prejšnji dan nekaj peciva, da bi imel za prve dneve v mestu. Oče mu je naložil  precejšen sveženj  klobas in mesa.
Stara Nežka mu je dala še nekaj opominov; bratec in sestra sta pa jokala in ga prosila, naj pride kmalu domov.
Nato sta sedla z očetom na voz in oddrdraia proti mestu.                        #
Ivanu se je v mestu dobro godilo. Skrbni oče mu je vse preskrbel: dobro stanovanje, hrano in dobil je sploh vse, česar je potreboval. Kadar so prišli praz-mki, je šel domov, kjer se ga vsi z veseljem sprejeli.
Po potovki, ki je hodila vsak teden po dvakrat iz sosednje vasi v Ljubljano, je očetu naznanjal najvaž-nejše dogodke.
Tako je prišel naš Ivan na srednje šole. Kakor v razredih, tako je bil tudi tu med prvimi učenci.
Očeta je to zelo veselilo. Zato da naslednje leto še mlajšega sina Tončka v mesto. Sicer ga je to precej stalo, a tolažila ga je misel, da bodeta kdaj oba dobro preskrbljena in se jima ne bo treba na potju s teškim delom ubijati za vsakdanji kruh.
156
Tako sta bila oba brata v mestu. Tonček se sicer ni tako lahko učil kot Ivan, a s pridnostjo je vendar premagal vse težave. Bil je sicer še jako mlad, a zel6 trezno - misleč. Dokler se ni vsega naučil, ga ni nihče spravil od knjig. Tudi Ivan ni bil napačen deček; toda imel je tako dober razum, da si je vsako stvar že v šoli zapomnil; doma je redkokdaj pogledal v kako šolsko knjigo. Tembolj se je pa pečal z drugimi knji-gami; če je le dobil kako knjigo, je ni prej odložil, dokler je ni prebral.
Postajal je vedno bolj tih in zamišljen, česar si Tonče ni mogel razjasniti.
Tako je prišel Ivan v peti gimnazijski razred, Tonček pa v prvega. Oba sta bila še vedno pri isti gospodinji na stanovanju. To leto je prišlo še nekaj dijakov iz višjih razredov. Imeli so dve sobi. V prvi je bil Tonček, njegov sošolec in dva manjša dečka. Iz te sobe so držala vrata v drugo, kjer je bil Ivan in trije že bolj odrasli dijaki.
A tu se je začelo sedaj drugo življenje. Dan na dan so prihajali k Ivanu in njegovim tovarišem drugi dijaki. Doma so uganjali šale, zvečer so pa šli v — gostilno.
Tončku kar ni šlo v glavo, zakaj je Ivan tako lahkomiseln; saj so jima oče vendar vedno pravili, da ne smeta denarja po nepotrebnem zapravljati in da ne smeta drugam zahajati kakor v cerkev in šolo.v
Tudi je postajal Ivan vedno bolj ošaben. Se celo s Tončkom ni več tako občeval kakor prej.
Nekoč ga prosi Tonček, naj mu nekaj razloži. A Ivan se zadere nanj, rekoč: ,,Tepec! še tega ne raz-umeš, kar bi že moral imeti v peti!" Nato se obrne od njega in gre k oknu.
Tonček odide ves pobit v drugo sobo in se tam razjoka nad bratovo ošabnostjo. Sklenil je, da bo povedal vse to očetu, a nazadnje aru vendar vse odpusti.
Ivan je res v vseh ozirih postajal slabejši. Najraje je še sedel s tovariši v gostilni; proti manjšim dijakom je bil zelo ošaben. Cerkev in molitev je začel opuščati. Knjig ni doma nikdar pogledal. V šoli je bil često tako zamišljen, da ni slišal, ko ga je profesor po-klical.
l - To je imelo slabe posledice za Ivana. Zato je tudi vidno nazadoval. Kadar so prišli oče k njemu, vselej jih je prosil denarja. Vrhutega je naredil še med me-secem pri gospodinji dolg.
Očetu se je začelo to čudno zdeti; zato vpraša nekoč Tončka, četnu vendar potrosi Ivan toliko denarja. Ta je prišel v zadrego. Da bi brata zatožil, se mu je zdelo grdo. A na drugi strani bi bilo spet greh, očetu zamolčati kaj slabega. Zato pove očetu, da gre vcasih malo v gostilno. Oče je bil zaradi tega zelo nejevoljen.
A kako ga je srce zabolelo, ko Ivana nato opomni, in mu ta odgovori; ,,Kaj mislite, da bom vedno doma! Saj nisem več otročaj!"                          (Konec prih.)